LiadsfĄo in šoia Raven narodne omike, ki zajamčuje po besedah škofa Slomšeka narodu zveiičavno srečo ter predstavlja veliko njegovo odliko, se najbolj očituje v številu analfabetov = ljudi, ki ne znajo ne brati ne pisati. Po dognanjih prosvetnega urada Zedinjenih držav Severne Amerike (iz leta 1929) je 62% vseh ljudi na zemlji, starih nad deset let, nepismenih. Z najvišjimi odstotki so kajpada zastopane Azija, Afrika, Avstralija in Južna Amerika. Pa tudi v Evropi je še dosti analfabetov, predvsem v Rusiji, pa tudi v drugih državah. V naši državi vlada velika različnost glede na pismenost ljudstva. Dočim dosega v vrbaski banovini nepismenost 65% vsega prebivalstva, je v Sloveniji komaj 4% nepismenih. V Sloveniji znaša število Ijudskošolskih učencev 15"» vsega prebivalstva, tako da stoji naša ožja domovina po šolski izobrazbi na prvem mestu v Evropi, na isti višini kct Norveška in Nizozemska, višje kot Čehoslovaška, Anglija, Belgija in Danska. Naloga naše prosvetne uprave mora biti, da se visoki prosvetni odstotek Slovenije ne samo ohrani, marveč zviša. To je vroča želja našega ljudstva samega, ki se briclko pritožuje, ako kje na kateri šoli manjka učnih moei te1 je več ueiteljskih mest nezasedeirh. Ir takih mest je v Sloveniji zadnii čas mnc go. Na to perečo zade^o opozariamo pr prosvetnega ministra Magaraševiča, ki j" v narodni skupščini in v senatu n?.pove dal, da bo v teku leta 1938 39 nastavlje nih 500 novih učiteljev. Z odobravanjem je vzslo naše ljudstvo na znairs besede, ki nb je g. prosvetni minister naslovil na učiteljstvo. Učitelj ne sme biti samo poučevalni stroj, marveč tudi vzgojitelj. Kot učitelj mora kaj znati, kot vzgojitelj pa mora kaj biti. Ker mu je v Sloveniji vzgojevati katoliške otroke, mora biti — to je nu.ien zaključek iz ministrovih besed — dober katoličan. Nobeden namreč ne more dati, eesar nima. Le če je učitelj dober vzgojitelj, more ustreči pravi nalogi sodobne ljudske šole, ki mora biti delovna in življenjska šola, to je, usposobiti mora mladino za rešitev velikih nalog, ki jih stavi življenje. Da bo človek kos tem nalogam, se ne sme kot otrok izkoreniniti iz domače zemlje, nienih razmer in vrednot. Zato mora dobiti v roke takšen učbenik, ki bo v njem tvarina razdeljena in podana tako, da bo otrok svoje prvo znanje prejel iz svojega prosvetnega kroga, torej slovenski otrok iz slovenskega kulturnega kroga. To zahteva osnovno učno in vz°rojno načelo, ki ne more dovoliti, da nastopa z uničevanjem obstoječih kulturnih dobrin v duši mladine nenadomestljiva praznina.