OBČINE Knjižnica Velenje Titov trg 5 3320 Velenje 1997 2SKSSLi.so*t«j> 9000624 8 v II ss SH 5 S hS cobi ss a ITIU DlLVIlJ PETEK, 22. AVGUST 1997 23. regijsko ŠOŠTANJ tekmovanje v oranju Še ena vremenska katastrofa v naši občini Damjan Rožič petek, 8. avgusta, je na posestvu Kmetijske zadruge Šaleška dolina potekalo 23. regijsko tekmovanje v oranju s dvobrazdnimi in trobrazdnimi plugi. Prireditev so organizirali Aktiv mladih v v v zadružnikov Šaleške doline, Kmetijska zadruga Šaleška dolina in ZZV Celje-Kmetijska svetovalna služba. Tekmovanja se je udeležilo 12 ekip in sicer iz Šoštanja, Laškega, Šentjurja, Žalca, Braslovč in Vojnika. V vsaki ekipi sta bila dva člana, od katerih je vsak moral zorati 20 x 40 m veliko parcelo. Vsak tekmovalec je imel 15 minut časa za “odpiranje” in 70 minut časa za glavno oranje. Tudi gledalcev je bilo precej in lahko so si ogledali, kako njivo zorjejo pravi mojstri. Za nemoten potek tekmovanja so poskrbeli sodniki na čelu s glavnim sodnikom Ivom Drevom iz KZ Šaleška dolina. Kot je sam povedal, že dolgo ni bilo tako razburljivega tekmovanja, saj so o uvrstitvah odločale desetinke točk. Del sodnikov je meril globino brazd, ki je morala biti 20 cm, del pa jih je ocenjeval kvaliteto oranja. Kot že velikokrat doslej so bili tudi letos najboljši tekmovalci iz Šoštanja, ki so v posamični in ekipni razvrstitvi pobrali najvišja mesta. V posamični razvrstitvi so prvih pet mest prepričljivo v v v pobrali Šoštanjčani in sicer: 1. Anton Spital, Šoštanj I (196,6 točke); 2. Jože Goršek, Šoštanj II (195,2 točke); 3. Zvone Likeb Šoštanj II (179,5 točke); 4. Šoštanj III (178,6 točke); 5. Franc Rotnik, Šoštanj I (175,9 točke). Pa tudi ekipno so prevladali Šoštanjčani. Prvo mesto ekipno je dosegla ekipa Šoštanj II (374,7 točke), drugo mesto ekipa Šoštanj I (372,5 točke), tretje mesto pa je zasedla ekipa Šoštanj III (338,7 točke). Za vse žejne in lačne je na samem prizorišču tekmovanja je poskrbel Aktiv mladih zadružnikov Šaleške doline. Prireditev pa se je sklenila s kosilom na kmetiji Apat v Ravnah in uradno razglasitvijo tekmovalcev. Ocenitev škode Z dogodki je bil seznanjen tudi župan, ki je odredil vse potrebno za ocenitev nastale škode, ki pa je ne bo malo. Komisije so začele zbirati podatke o prizadetih območjih ter popisovati škodo na terenu takoj, ko so se vremenske razmere umirile. Podobne probleme so imeli tudi v sosednji občini. V prvih trenutkih posredovanja so naši občini ponudili kakršnokoli pomoč, ki pa v tistem trenutku ni bila potrebna. Rezultat uspešne regulacije struge Pake Vzpodbudno je dejstvo, da zaradi zadnjih sanacij struge reke Pake le-ta ni prestopila svojih bregov pri Puharskem mostu. Ob tem si je lahko oddahnil dobršen del nižje ležečega območja naselja Pohrastnik. Resnejši problem kletnih stanovanj na Koroški cesti še vedno obstaja, kajti tam gasilci običajno črpajo vodo že ob vsakem manjšem neurju. Temu lahko rečemo le “arhitektonska napaka”. Kdo pa je zanjo kriv, lahko “mogoče” le ugibamo. Peter Radoja Plaz pri Miklavžinu Plazovi, poplave aradi izrednega deževja v jutru 18. avgusta se je ob 9.30voglasila sirena, na katero se je v občini Šoštanj odzvalo 46 gasilcev iz treh društev. Po obvestilih iz centra za obveščanje je bilo poplavljeno skoraj celotno območje ob reki Paki. V hribovitejših krajih pa se je utrgalo tudi nekaj plazov. Eden največjih, ki je ogrozil kar dve stanovanjski hiši, je bil v Topolšici pri Miklavžinu. Na težko dostopnem terenu so gasilci z zasilnim drenažiranjem speljali vodo mimo hiš. Plazovi so se utrgali tudi nad obvoznico v Lajšali, pri Rožeju na Lomu, pri Hriberšku v Topolšici in pri Stifterju v Belih Vodah ter še več manjših. Precej dela pa so gasilci imeli s črpanjem vode iz stanovanj, kletnih prostorov in garaž v Šoštanju. V večini primerov je v te prostore voda dotekala skozi talne sifone zaradi naraslega vodostaja reki* Pake. 22 šoštanjskim ter 17 topolškim prostovoljnim gasilcem so priskočili na pomoč tudi člani gasilcev iz Škal s petimi gasilci in tehniko. Uporabili so vso razpoložljivo opremo za črpanje vode. Akcija je trajala do poznih popoldanskih ur. NAPOVEDNIK stran 2 Povečan vpis v vrtec n za stran 2 Sanacija plaza pri Čoparju me priza stran 4 Kmečki praznik 97 Kele Vode so bile najboljše stran 5 Ambasador v Boliviji Pogovor z Urankom Ivanekom Motoristični spektakel v Šoštanju V spomin na prvo dirko z motorji v našem mestu, prirejata Turistieno-olepševalno društvo Šoštanj in Moto klub Šoštanj v soboto, 30. avgusta, spominsko vožnjo motorjev iz Šoštanja v Zavodnje. etos mineva 50 let, odkar je bilo v Šoštanju ustanovljeno avto-inoto društvo. Že na začetku njegovega delovanja je pod njegovo roko zrasla bencinska črpalka. Člani so opravljali obilo aktivnosti, s poudarkom na prometni vzgoji, ena najzanimivejših prireditev pa so bile hitrostne dirke. Na teh dirkah je sodelovalo precej tekmovalcev, po pričevanju očividcev pa si je to dirko ogledalo tudi neizmerno število gledalcev. Na nesrečo se je en udeleženec tekmovanja takrat smrtno ponesrečil. Vodja moto kluba Vib Pečovnik je povedal: “Kupil sem motor in za to navdušil še prijatelje. Vedno več nas je bilo, in razmišljal sem o tem, da se moramo organizirati v klub. Odločili smo se, da bomo tako tudi nadaljevali tradicijo starega avto-moto društva, ki se je ustanovilo v Šoštanju pred pol stoletja. Po več letih pa je njegovo delovanje zamrlo in vse aktivnosti so se počasi preselile v Velenje. Začeli smo lani, letos pa je klub zaživel in nas je že okrog 25 do 30.vNaši veterani so letos že dobili pokale na rallyju v Kamniku. Le včasih je bilo v Šoštanju na motorističnem področju precej živahno in odločili smo se, da se bomo spomnili teh dogodkov. Naslednjo soboto se bomo motoristi, tudi veterani in še živeči dirkači, člani avto-moto društva, zbrali pri gasilskem domu v Šoštanju. Pripeljali se bodo gosti in Kranja, Kamnika, Mozirja, Velenja, Celja in drugih slovenskih krajev. V koloni se bomo peljali pred občinsko zgradbo, od tam pa v Zavodnje. ” V spomin na dogodke pred pol stoletja bo torej v soboto, 30. avgusta, ob 15. uri spominska vožnja iz Šoštanja v Zavodnje. Osrednji dogodek se bo odvijal na Trgu svobode, kjer bo igral naš pihalni orkester Zarja. Iz več krajev po Sloveniji se bo zbralo okrog osemdeset motorjev. Udeležence bo pozdravil župan, ki bo simbolično izvedel start te spominske vožnje. Kolona se bo popeljala proti Zavodnjam, kjer bo družabno srečanje motoristov. Ob 19. uri zvečer pa se bo slavnost prevesila v “Šoštanjsko noč”, ki bo na bazenu v Šoštanju. Po stari tradiciji se bo nanjo turistično-olepševalno društvo dobro pripravilo. Na tej noči bo igral ansambel Vesna, presenečenj pa vsekakor ne bo manjkalo. Ob bazenu si bo z varne razdalje zopet možno ogledati jeklene konjičke, pa še obilico zabave bo ob vsem tem. Uredništvo Starosta Pepel z Vranskega na dirki v Šoštanju N/ Novi prostori za najinlajše IT šošta nj škili vrtcih se je vpis, ki vsako leto poteka v juniju, 1/ povečal kar za cel oddelek. To je v časih, ko skoraj po vsej ■ Sloveniji beležijo upad števila vpisanih otrok, za Šoštanj res vzpodbudno dejstvo. Ker pa zaradi premajhne kapacitete vrtec ne more sprejeti več otrok, je bilo potrebno razmisliti o novih prostorskih možnosti. 0 tem nam je na NOE za družbene dejavnosti Občine Šoštanj gospa Marjana Celofiga povedala tole: Soštanjski vrtci so prostorsko zelo utesnjeni in ne dopuščajo niti najmanjše širitve števila otrok. Po drugi strani se s 1. septembrom zakonsko uvajajo novi normativi, ki so bistveno strožji, in ravnatelj je tudi kazensko materialno odgovoren v primeru, da bi imel v vrtcu (pre)več otrok. Inšpekcije, ki so že dosedaj pregledovale vrtce po Sloveniji, pa so precej stroge. Skupno s povečanim vpisom je vse to nujno narekovalo, da se hiti z iskanjem nove lokacije. Nekateri se bodo vprašali, zakaj tega nismo storili že prej. Vpis v vrtec poteka vedno v mesecu juniju in tudi mi smo bili presenečeni na povečanem vpisom. Tako je bilo lani vpisanih 306 otrok, letos pa še 24 več. Povečano število pa ravno zahteva nov oddelek. Ko je torej znano, koliko je realno vpisanih otrok, se lahko prične s pripravami načrtov. Seveda je velika težava, da v proračunu ni moglo biti predvidenih sredstev za to, zato smo za pomoč prosili Premogovnik Velenje. Videli smo, da ima v Velenju precej posluha za vrtce in upali, da bo pomagal tudi v Šoštanju. Prostori so torej v objektu (bivša banka) na Tekavčevi cesti. Projekt je zastavljen silno racionalno. Upamo, da bo vzgojiteljski kader, ki je kvaliteten, kar potrjujejo tudi starši, na ta način pridobil za spoznanji* boljše pogoje za delo. Prostor, ki je bil na razpolago, daje možnost, da bo vrtec poleg igralnice pridobil tudi večnamenski prostor, ki bo namenjen razgibavanju otrok, saj v prostorih, v katerih so doslej, niti hodniki ne dopuščajo rekreacije. Če ni lepega vremena, so torej otroci zaprti v majhnih igralnicah. Hkrati pa bodo v tem prostoru tudi vzgojiteljice imele prostor za seminar, pogovor ali izmenjavo strokovnih mnenj, saj, naj se sliši še tako čudno, tega za sedaj nimajo. Pa še nekaj besed o opremi. Material je povsem naraven, okolju in otrokom prijazen. Pohištvo izdelujejo v Centru za rehabilitacijo invalidov v Celju, je iz masivnega smrekovega lesa, vsi robovi so zaobljeni, zelo prijetni za otroke, katere s tem tudi navajamo na življenje z naravnimi materiali. Kot se je izkazalo v drugih vrtcih, se otroci v teh prostorih zelo dobro počutijo, hkrati pa jih s tem navajamo k spoštovanju narave. To pa je v naši dolini ena pomembnejših vrednot. lovenija je letošnjega marca premogla 47 stoletnikov. Proti trimestni številki hitijo tudi nekateri naši občani, ki zaslužijo spoštovanje in pozornost. V najbolj vročih poletnih mesecih je v Skornem je Ana Rezoničnik praznovala že 91. rojstni dan, okroglih 90 let pa so slavili gospa Ana Zabret in gospod Ivan Soln iz Šoštanja ter gospod Matko Anton Jonko iz Lokovice. S slavljenci je v krogu njihovih najbližjih nazdravil tudi župan, gospe Ani Zabret, ki poletje preživlja v Solčavi, pa je poslal telegram, mi pa jo bomo obiskali, ko se bo vrnila v Šoštanj. Res je, da dolgo življenje samo ne naredi človeka pametnega, kot tudi je res, da znanja in izobrazbe ne pridobiš le iz knjig, ampak je to skupek življenjskih izkušenj. Zato se v nekaterih državah modrost še vedno enači s starostjo. Nekaj tega bo treba oživiti tudi pri nas. vega Ob rne J 90- je zvoke harmonike gospoda spremljal z bobnanjem na vrata, ta prava, najbol jša so bila tista od omare v kovačiji," ni bil zadovoljen z zvokom vrat. Še vedno zaigra na ustne harnuyiike, meh in kitara pa sta v stari šari. Železa ne kuje več, še vedno pa skuje kakšno hudomušno rimo, o revnih in bogatih na primer. Ana Rezoničnik se je rodila v številni družini v Lokovici in se je v visoke hribe ornega omožila. Tega je že tako dolgo, je spomin na tiste čase že zbledel. Na etiji pri Acmanu pa nikoli ni zmanjkalo dela. Praznovanje rojstnega dne v družinskem krogu so združili s praznovanjem goda Ane na sončno nedeljsko popoldne. S Primorske se je gospod Matko Jonko priženil v Družmirje. In ko je le-to tonilo v vodo, se je preselil v Lokovico. In z njim ogromno število knjig, spoznanj, spominov in zanimivosti. Ker je bil v začetku avgusta na počitnicah, bo svoja razmišljanja razkril bralcem Lista v pri- Fotografije: U. M. OBČINSKA PRIZADEVANJA OBRODILA SADOVE Ob nedavnem neurju, ki nas je zopet precej prizadelo, se nam spomin vrne skoraj eno leto nazaj. Takrat se je namreč zgodila ena največjjh katastrof v naši občini. Domačijo Coparjevih v Šentvidu je domala zasul plaz, ki se je sprožil s hribovitega travnika nad gospodarska poslopja. Tistega dne je bil za Coparjeve “konec sveta”. V takšnem trenutku zbledi človeku še najmanjši kanček upanja. In vendar so danes stvari dokaj drugačne. Po zaslugi izrednih prizadevanj upravnih organov in komisij naš® občine so se pridobila republiška sredstva za sanacijo “plazu Copar”. Sredstva so bila strogo namenska, hkrati pa tudi pod neposrednim nadzorom republiške inšpektorice gospe Sonje Beseničar, ki je potek pridobivanja in koriščenja sredstev za sanacijo vseskozi budno spremljala. Ko so bila ta sredstva pridobljena, je Občina poiskala najugodnejšega ponudnika z dobrimi referencami in sanacija že gre h koncu. Coparjcvim je sedaj odleglo. Celo leto so živeli v strahu pred plazečo nevarnostjo. Hkrati 'T'"' sanacijo plazu se jim bo posrečilo dobiti tudi boljšo in manj strmo dovozno cesto. Vsekakor so tako domači, kot tudi krajani in organi občine, rešitve tega problema zelo veseli. Pomoč sokrajanom, ki živijo v že tako težkih hribovskih razmerah, je bila tu resnično dobrodošla. OBČINA ŠOŠTANJ lodlagi Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list SRS št. 18/74 in 34/88) in na podlagi 6. člena Pravdnika o pogojih za oddajo poslovnih prostorov v najem ter o določanju najemnin za poslovne prostore (Uradni list Občine Šoštanj št. 4/97) objavljamo JAVNI RAZPIS m m ZA ODDAJO POSLOVNEGA PROSTORA V NAJEM S Predmet oddaje je poslovni prostor v pritličju občinske stavbe na Trgu svobode 12 v Šoštanju. kvadrature 8,86 m2 z možnostjo sou|Ìorabc sanitarij in skupnih prostorov, tako da znaša skupna površina poslovnega prostora 14,46 in2. Izklicna cena za poslovni prostor znaša 11,00 I)EM/nr. Osnova za izračun izklicne najemnine za poslovne prostore je metodologija o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš predpisana s pravilnikom. Najemnina se bo obračunavala mesečno po srednjem tečaju Banke Slovenije. Poslovni prostorfje primeren za poslovne storitve in se oddaja za nedoločen čas. Interesenti naj dostavijo pisne ponudbe priporočeno po pošti na naslov Občina Šoštanj, Trg svobode 12. Šoštanj s pripisom “ Ne odpiraj - ponudim - Javni razpis za oddaja poslovnega prostora v najem” v roku IS dni od objave do vključno 5. septembra 1997. Ponudba naj vsebuje dejavnost ponudnika, ponujeno ceno za nrnajemnine ter dokazilo o plačani varščini, ki znaša 3 mesečne izklicne najemnine, v znesku 43.337,50 SIT na žiro račun Občine Šoštanj št. 52800-630-10168. Varščina bo obračunana v najemnini ali vrnjena vlagatelju ponudbe v roku 3 dni od izbire najugodnejšega ponudnika. Odpiranje ponudb opravi komisija, ki hkrati izloči prepozno prispele in nepopolne ponudbe. O izbiri najemnika bo na predlog komisije odločal župan. Vsi ponudniki bodo o izbiri pisno obveščeni. OBČINA ŠOŠTANJ NASI JUBILANTI PETEK, 22. AVGUST 1997 STRM l m I I i i lil 1 1 [ 1 \ J [ ] E ljubljanska banka RUŽMIRJI NEKOČ JE BILA VAS Splošna banka Velenje d.d. Velenje Družniirje = Tre s i mi ri e ali: Prispevek k poznavanju izginule vasi 4. marca je minilo 22 let, kar je bila minirana cerkev Sv. Mihaela v Družmirju. Čeprav to ni bila prva stavba v Družmirju, ki se je morala umakniti napredku, in čeprav ne “praznujemo" nobene okrogle obletnice tega dogodka, se jeomenjenega dne vendarle zgodil simbolni konec neke vasi. Konec, ki pomeni za zgodovino Šaleške doline in še posebej njenega zahodnega dela še dodatno izgubo. Izginotje nekega naselja je za njegove prebivalce že tako samo po sebi travmatični dogodek, ki mu ni primere. Cena, ki jo je plačala celotna Šaleška dolina zato, da v Sloveniji sveti elektrika, pa je neizmerno večja. Ni izginila “samo vas”, temveč sta morali vodi prepustiti svoj prostor kar dve najstarejši “pra-vasi”: Družniirje in Skale. Zato tudi odločitev, da se letošnji praznik Občine Šoštanj posveti ravno Družmirju. V petek, 26. septembra, bo tako v športni dvorani “Partizan” otvoritev razstave, posvečene Družmirju, kasneje istega dne pa se bo ob jezeru razpletla še prireditev, na kateri se bo simbolično ponovno pojavil prvi znani prebivalec in ustanovitelj Družmirju. Pričujoči tekst ni zamišljen kot spomin na konec vasi, temveč kot opis njenih začetkov. Na dvignjenih rečnih in jezerskih terasah, ki so bile varne pred poplavami reke Pake, kljub temu pa so še vedno ležale v dolinskem dnu, so nastala tri naselja: Stara vas pri Velenju, Skale in Družniirje. Na njivah v Stari vasi je bil že v prejšnjem stoletju najden antični nagrobni kamen, ki ga še danes hrani Muzej Velenje, poleg njega pa še mnogo kosov antične opeke in keramike. Vse to je navedlo že več pomembnih slovenskih arheologov in zgodovinarjev, da so na to področje locirali antično poštno postajo Upellae. Na področju Skal smo delavci velenjskega muzeja uspeli v prejšnjih letih locirati (še) nedefinirano antično arheološko lokacijo. Na področju, ki nosi sila pomenljivo ime Groblje, smo namreč v lanskem letu locirali ostanke stavbe in odkrili tudi antično ploščo. Ker je predel zaradi pogrezanja tal že zelo ruiniran, je verjetnost, da bomo uspeli natančneje definirati najdišče, zelo majhna. Toda oba primera govorita, da predstavlja področje omenjene terase potencialno najstarejše naselitveno področje. Se pravi, da lahko isto domnevamo tudi za prostor Družmirja. Seveda velja že zgoraj povedano tako za Cenjene stranke obveščano, da ODKUPUJEMO PRIVATIZACIJSKE DELNICE serije G po UGODNIH CENAH. Vnovčite lahko delnice Gorenja, Pivovarne Laško, Pivovarne Union, Save Kranj, Cinkarne Celje, Color Medvode... Za odkupljene delnice nudimo TAKOJŠNJE PLAČILO Kapitalski dobiček prvih prodaj privatizacijskih delnic NISO OBDAVČENI. Posredujemo pri nakupu in prodajah vrednostnih papirjev, ki kotirajo na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev. Pokličite nas na telefon 855-964 ali 854-254 int. 285. Prepričani smo, da bomo izpolnili vaša pričakovanja. Družniirje kot za Skale: obe vasi sta plačali svoj davek in je njuno raziskovanje skoraj onemogočeno. Na srečo pa v primeru Družmirja vendarle nismo tako povsem nemočni. Poglejmo si zato nekaj dejstev, ki nam vendarle omogočajo odkriti vsaj del tančic iz preteklosti zahodnega dela doline. Že Srečko Brodar je v Mornovi zijalki našel poleg ostalih prazgodovinskih najdb tudi ostanke lesenih kolov, temeljev neke stavbe, kije datirana v antični čas. Srečku Brodarje v zapisniku zapisal: “Pri odkopavanju spodnje svetlorjave plasti se je pokazalo, da so bili za časa rimske poselitve zabiti cca 8 eni v premeru debeli koli, spodaj dobro prispičeni in segajoči do dna rimske plasti...” V jami je bilo tako najdenih kar 38.3 kolov. Kaže, da je bila rimska poselitev v Mornovi zijalki trajnejša ter da so si izdelali trdnejše bivališče, ki so ga temeljili in tako izravnali tla z ravno leseno konstrukcijo na kolib. Žal nani najdeni koli ne omogočijo rekonstrukcije bivališča. Časovno bi sledove najverjetneje smeh opredeliti v čas pozne antike, ko je prišlo v rimski državi do velikih sprememb, ki so s seboj prinesle tudi dolgotrajne in ponavljajoče se vojne spopade. Zato so se staroselci umikali pred prodirajočimi vojskami in tudi že pred prodirajočimi nomadskimi ljudstvi ter si na težko dostopnih krajih gradili pribežališča. Kot kaže. so si uredili neke vrste začasno pribežališče tudi v Mornovi zijalki. Ob rimskih najdbah v Mornovi zijalki se moramo spomniti tudi na podatek, da hranijo v muzeju v Gradcu dva antična novca Valeriana in Maksintina Tračana iz Šoštanja. Žal nam danes niso dostopne bogate antične najdbe iz Murnove zijalke. ki jih tako poznamo samo iz opisa v Brodarjevem dnevniku. Na osnovi obeh datiranih novcev, katerih provinienea je postavljena splošno na območje Šoštanja, lahko vendarle zapišemo vsaj nekaj misli. Maksintin Tračan je bil rimski eesar, ki je leta 238 prodiral iz Panonije v Italijo, ter na tem pohodu tudi opustošil Emono. Ali najdeni novec govori o smeri pohoda (dela) njegove vojske? Ali pa lahko celo domnevamo, tla je v tem času že bila na mestu Šoštanja (Družmirja?) antična naselbina in ila je na ta način novec prišel v Šaleško dolino? Podobno razmišljanje sproži tudi drugi poznani novec, novec cesarja Valeriana, ki ga postavljamo v zvezo z dogodki'sredi 3. stol., oziroma natančneje z ntarko-manskint vdorom leta 254. Zanimiva je še ena najdba rimskih novcev s področja občine Šoštanj. V Zavodnjah je bil» namreč najdenih 5 antičnih novcev, od katerih eden spada v dobo cesarja Konstantina I. (322-32d), dva v čas cesarja Konstantina II. (351-355), eden v čas Valensa (364-367) in eden Valentiniana I. (364-375). Seveda se postavi vprašanje o zanesljivosti provinienee novcev. Dokončnega odgovora na to ni mogoče dati. Najdeni so bili na podstrešju opuščene kmetije, kako so prišli na to mesto, pa ni moč ugotoviti. Kolikor se je dalo zgodbo rekonstruirati, smemo zapisati, da je možnost, da je Šaleška dolina njihova originalna provinienea, večja kot možnost, da temu ni tako. Navedene najdbe govorijo o tem, da moremo iskati nekje na področju zahodnega dela Šaleške doline prostor antične poselitve. Pri lociranju tega nam je priskočil na pomoč prijazen namig bivšega Družmirčana, danes Ravenčana, Ivana Apata o obstoju ledinskega imena “Falkov klošter” na področju njihove družmirske kmetije. Ker gre za predel, ki ga pogrezanje še ni poškodovalo, smo seveda takoj izvedb terenski pregled, ki je kljub nepopolnosti (koruza na poljih je trenutno še velika prepreka) dal dobre rezultate, tako da zgoraj navedena hipoteza o Družmirju kot starem naselitvenem prostoru ni več samo hipoteza, temveč dobiva trdnejše temelje. Najdbe tu ne kažejo samo na antično poselitev, temveč še mnogo več. Prav verjetno je, da bo mogoče na tem področju dokazati kontinuiteto poselitve iz antike v srednji vek. Na tej stopnji raziskav si moremo (in moramo) pomagati tudi z odkritji drugih, nearheoloških ved. Prva, ki nam pomaga “priti naprej” je etimologija, veda o zgodovini besed, posebno njihovega izvora in pomena. O izvoru intena Družniirje nas poučita najstarejši srednjeveški listini, v katerih se omenja vas. V listini z 22. februarja 1309 se omenjajo posesti iz urbarja šoštanjske gospoščine in med njimi kmetija “ze Tresimir". 24. avgusta 1311 leta pa se omenja kmetija “in dem Stresimir”. Se pravi, da je bil kraj poimenovan po slovenskem velikašu Tresimirju, ki je imel tako velike zasluge za nastanek naselja, da je le-to prevzelo njegovo ime za svoje. Prav lahko si predstavljamo slovenskega “kneza” Tresimirja, ki je stal na čelu enega dela plemena Slovenov, ki so naselili Šaleško dolino. Ko so se prebili skozi nepregledne gozdove in čez težko prehodne gore, prekoračili neštete reke in potoke, so nekega dne prispeli v majhno dolino, ki je bila obroldjena z gostimi gozdovi. V sami dolini so se še vedno razprostirali izkrreni travniki in pašniki, med njimi pa so stale bolj ali manj ohranjene stare in verjetno v veliki meri opuščene kamnite in lesene stavbe. Prav gotovo so pri svojem prihodu naleteli tudi na manjše število staroselcev, romaniziranih Keltov, ki so se preživljali s poljedelstvom in živinorejo, ter še prebivali v starih antičnih naselbinah. Ti so bili že navajeni, da so barbari prihajali in oropali, kar so dosegli, ter se nato premaknili naprej. Zato so imeb pripravljena svoja skrivališča v podzemnih jamah, kot je Murnova zijalka, in na višjih planotah, kot je Skorno itd. Toda ti barbari niso odšli, temveč so ostali in se naselili, saj je napol izkrčena dolina s svojo zavetno lego med gozdovi in s svojo umaknjenostjo od glavnih [ioti, po katerih so v tistem času še vedno drvele in se spopadale vojaške horde, nudila več kot samo primeren prostor za stalno naselitev. Pleme se je razdelilo na rodove in družine, ki so si postavile svoja gradišča, si prisvojile vsak svoj del doline in začele mirno življenje poljedelcev in živinorejcev. Okoli teh gradišč so polagoma zrastle še druge stavbe. Po 10. stoletju, ko je pridrvel in nato tudi oddrvel še zadnji barbarski val - Madžari, so iz teh slovanskih gradišč nastale vasi. Kmalu so ob njih začeli plemiči, ki jih je pripeljala iz severnih delov nemškega cesarstva možnost naselitve še “praznih prostorov”, graditi prve velike kamnite stavbe, gradove. Kmalu so povsem izrinili domače plemenitnike, ki so vse do 12. stoletja še živeli po svojem - slovenskem - pravu. Ti so se vse bolj spreminjali v zgolj vaške župane. Ob gradovih so graščaki dovolili postaviti tudi prve nevaške naselbine, trge. Tako se je premaknilo tudi težišče gospodarske moči konec 13. stoletja iz Družmirja v novo nastali Šoštanj. Ponosni Družmirčani so ohranili spomin na svojo preteklost tako, da so ohranili ime svojega legendarnega ustanovitelja, ki ga lahko upravičeno štejemo za najstarejšega, po imenu znanega Družmirčana. In ne samo to. Tudi za najstarejšega po imenu znanega Salečana slovenskega rodu. Ime je bilo pretežno nemško govorečim srednjeveškim pisarjem tako nemogoče izgovarjati in zapisovati, da so kraj preimenovali v njim prijaznejše ime - “Schmerzdorf”, “vas bolečin”. Rahlo hudobno bi lahko pomislili, da je ime nastalo zato, ker jih je tako hudo bolel jezik, ko so si ga lomili ob izgovarjanju imena Tresimirje, Družmirje. Kakor koli že. Družniirje je ostalo ob trškem Šoštanju kmetijsko središče Šaleške doline. Kot nam dokazujejo ohranjeni srednjeveški in novoveški urbarji, so v Družmirju v 15. in 16. stoletju živeli veliki in bogati kmetje. Ze kmalu pa je bližina trške naselbine povzročila, da so se tudi Družmirčani začeli ukvarjati z obrtjo. V najstarejšem ohranjenem urbarju iz konca 15. stoletja poznamo v Družmirju dva čevljarja, kovača in mlinarja. V Družmirju sta takrat obstajala kar dva župana, ki pa nista bila prav v ničemer več privdigirana nasproti drugim Družmirčanom. Do konca svojega obstoja je ohranilo Družniirje edinstven dokaz svoje historične superiornosti. Farna cerkev je bila postavljena v Družmirju. Sedež fare se ni prestavil v Šoštanj niti potem, ko je bila v trgu postavljena cerkev sv. Mohorja in Fortunata. To dejstvo priča poleg drugega tudi o izredni starosti prve cerkve sv. Mihaela, saj je bila trška cerkev sv. Mohorja in Fortunata postavljena že konec 12. stoletja skupaj z gradom, kateremu je prvotno služila kot kapela. Skoraj ne more biti dvoma, da je Mihaelova cerkev starejša od obeh in da izvira vsaj iz začetka 12. stoletja. Družmirje je odigralo svojo izredno pomembno vlogo tudi v mlajših zgodovinskih obdobjih. V času najhujših pritiskov na slovenski jezik in slovenski narod v 19. stoletju, so bili Družmirčani tisti, ki so uspeli obdržati v Šoštanju slovensko šolo ter s tem slovenski jezik. Meseca maja leta 1919, pa se je v Družmirju odvil shod v podporo majniški deklaraciji, na katerem so se zlirali kmetje iz bližnje in širše okolice ter tudi tržani Šoštanja. Ta shod, do katerega je prišlo povsem spontano, se ni slučajno zgodil ravno v Družmirju. temveč je bil naraven rezultat zgodovinske vloge Družmirja. Vloge, ki so jo njegovi prebivalci odigrali z vso potrebno slovensko trmo in vztrajnostjo, pa tudi z vedno prisotno ponosno držo ljudi, ki vedno vedo, kdo so in kakšno je njihovo poslanstvo. Zaradi vsega zapisanega je odločitev, da se občinski praznik posveti ravno Družmirju in Družmirčanom, še toliko bolj razumljiva in tudi v perspektivi bodoče usode samega Šoštanja upravičena. Ce se namreč tudi tokrat ne bomo hoteli ničesar (na)učiti iz zgodovine, ne bomo jutri imeli nikogar več, ki bi ga lahko krivili za slabo, ki se nam je zgodilo. Prste bomo morali upreti kar sami vase. Zato tudi ne bomo 26. septembra zaklicali “memento” Družmirju, temveč sebi in svoji bodočnosti. Tone Ravnikar a ■"—■' A'M: : 12A vlfi,?* % J A.. A . '« ■ • AA &:■£. - • -.v* ' a' " ‘ h/ ... •' 'V PETEK, 22. AVGUST 1997 D AVTO SLALOM ZA POKAL OBLIH Sl IŠTU] Na praznični petek, 15. avgusta, se je na letališču v Lajšah odvijalo tekmovanje, ki je bilo prava paša za oči. Na pisti se je ves dan odvijal avto slalom. Vsak je lahko s svojim avtom štirikrat preizkusil svoje vozniške sposobnosti. En voznik je lahko vozil dva različna avtomobila v več kategorijah: do 101)0, do 1500 in nad 1500 kubikov, šport klasa, kros klasa, razred ženske ter prikolice, kjer sodelujeta dva tekmovalca. Avto ranč Remše je podelil pokale in bistro Kavnik še 22 pokalov občine Šoštanj. Med gledalci je vladalo veliko zani- manje za ta športni dogodek, ki ga je pripravil Moto hiring klub iz Velenja, privabil pa je 60 tekmovalcev iz vse Slovenije. Končal se je z družabnim srečanjem. Glavni organizator avto slaloma g. Ivan Kavnik upa, da bo zaradi atraktivnosti tega športa in velikega zanimanja gledalcev to tekmovanje postalo tradicionalno. Podoben dogodek se bo odvijal ponovno v soboto, 6. septembra. Najprej spretnostna vožnja od Velenja proti Vinski gori, zaključek pa bo ponovno z avto slalomom na letališču v Lajšah. Kmečki praznik 97 Ekipno so premočno zmagale Bele Vode, prva ekipa, na drugo mesto so se uvrstili tekmovalci HOH Šentilj, tretje mesto pa so zasedle Ravne. Tekmovalci in vsi ostali udeleženci so si ob kozarcu hladne pijače in okusni hrani svoja mnenja izmenjavali še pozno v noč, na koncu pa smo si bili vsi enotni: “Zopet se vidimo naslednje leto!” Ekipa Zavodenj žaga ktiv mladih zadružnikov Šaleške doline je pod okriljem Kmetijske zadruge šaleška dolina in ob pomoči sponzorjev tudi letos organiziral tradicionalni Kmečki praznik. Prireditev je potekala v nedeljo, 3. avgusta, v lepem sončnem popoldnevu, na letališču v Lajšah. Ekipe krajevnih skupnosti Šaleške doline so se pomerile v kmečkih opravilih in sicer: košnji, grabljenju, pajsanju hloda, žaganju hloda in držanju vrča s pivom nad balonom. Tekmovanje je potekalo v pravem športnem duhu in ni manjkalo znoja ter hitenja za čimboljšim rezultatom. Še posebej razburljivo in za gledalce privlačno je bilo držanje vrča nad balonom. “Ne boš me ne, ne boš!” so tekmovalci podžigali drug drugega, gledalci pa so uživali v brezkompromisni borbi. Seveda je marsikdo moral odnehati, pa se zato ni preveč razburjal, saj ga je čakal vrček hladnega laškega piva, za katerega je moral pretrpeti takšne muke. Pa tudi gledalci so prišli na svoj račun, saj so jih mladi zadružniki vneto oskrbovali s hladno pijačo. Po končanem tekmovanju je za glasbo in dobro voljo poskrbel ansambel Lipovšek in marsikateri udeleženec je preostanke svoje energije potrošil na plesišču. Za hladno pijačo in okusno hrano pa so poskrbeli mladi zadružniki. Marsikateri obiskovalec si je medtem ogledal razkošno razstavo kmečkih dobrot, ki jo je pripravil Aktiv kmečkih žena Šaleške doline. Pa da ne boste mislili, da so samo gledali. Niti ena dobrota ni ostala. Preveč so bile vabljive in slastne. Seveda pa je treba povedati tudi, kdo so bili najboljši. Košnja: 1. Edo Zbičajnik, Bele Vode, prva ekipa; 2. Rudi Krenker, Plešivec; 3. Ivan Golčman, Skorno. Grabljenje: 1. Jožica Drev, Ravne; 2. Jožica Krenker, Plešivec; 3. Danijela Ocepek, Paška vas. Pajsanje hloda: 1. Edo Zbičajnik in Andrej Lenko, Bele Vode, prva ekipa; 2. Zvone Likeb in Milan Glavnik, Lokovica; 3. Stefan Bačovnik in Alojz Hriberšek, Bele Vode, druga ekipa. Žaganje hloda: 1. Andrej in Martin Lenko, Bele Vode, prva ekipa; 2. Štefan Bačovnik in Alojz Hriberšek, Bele Vode. druga ekipa; 3. Jože Pečečnik in Drago Jevšnik. HOH Šentilj. Držanje vrča s pivom: 1. Jože Curej, Bele Vode, prva ekipa; 2. Marko Jevšnik, HOH Šentilj; 3. Franc Kotnik, Ravne. Damjan Kožic Saltata, 23. avgust, ob II. uri pri Andrejevem domu na Slemenu - praznovanje 50-letniee delovanja Lovske družine Velunja Sabota. 30. avgust, ob 15. mi na Trgu svobode v Šoštanju - spomin na 50-letnico avto-nioto društva Šoštanj in start motoristične vožnje proti Zavodnjam Saltata. 30. avgust, alt 10. uri na bazenu v Šoštanju - “Šoštanpka noč" z ansamblom Vesna Sahija. 31. avgust, ob 15. mi v zdraviliškem |tarku v Topolšici - narodopisna prireditev Veselje ob Toplici in veselica Sitata. 6. september, na letališču v Lajšah - avto slalom Sobota, nedelja, 13. -14.0. - PD Šoštanj organizira izlet na Škrlatico (2740 m) Stkita. 13. september, - družinski bieiklistični rally - start pri Iteli dvorani v Velenju, 5|Ktrlni in družabni zaključek na letališču v lajšali Petek. 26. september, v telovadnici Partizan - otvoritev razstave Družmiije - Moč je bila vas ter na jezeru Praznik luči USPEHI KONJENIŠKEGA KLUBA JELENJE Najuspešnejši slovenski klub prireja Državno prvpnstvo v preskakovanju ovir ob Skalskem jezeru od 22, do 24, avgusta K onjeniški klub Velenje deluje ob Skalskem jezeru že dobrih pet let. Združuje ljubitelje konjev in kon- nim vodstvom potekajo skozi celo leto. Organiziramo pa tudi tekme, ki so vedno zelo dobro obiskane. 16. in 17. avgusta kur v Skalah jeniškega športa iz vse Šaleške doline. Ima 110 članov, ki rekreativno jahajo v maneži, na terenu, hkrati pa tudi skrbijo za svoje ljubljence. Od tega ima klub tudi 20 aktivnih tekmovalcev v preskakovanju ovir, ki so med najboljšimi v Sloveniji. Klub je bil v lanskem letu najuspešnejši slovenski klub, ima državnega prvaka v kategoriji mladih konj in članov ter ekipno zmago v mladinski in članski konkurenci. Vsi ljubitelji se lahko udeležijo začetnih ali nadaljevalnih tečajev, ki pod strokov- so se na lepem parkurju oh Skalskem jezeru odvijale tekme v preskakovanju ovir za Pokal Slovenije. Ponovno so velenjski tekmovalci dosegli velike uspehe. Zato se toliko bolj veselimo, da ho na domačem terenu od 22. do 24. avgusta Državno prvenstvo Slovenije za mlade konje, mlajše mladince, mladince in člane. Tudi vse bralce Lista vabimo, da si tekme ogledajo in spoznajo lepote konjeniškega športa. Spela Menili 50 let Lovske družine Velunja - Šoštanj Zaščita slovenskega lovskega značaja in vzgoja lovskih kadrov sta pred devetdesetimi leti terjala od takratnih slovenskih lovcev ustanovitev lastne organizacije. Že takrat so si za osnovno nalogo zadali vzgojo svojega članstva v pravičnem izvrševanju lova, zaščiti in gojitvi divjadi in ureditvi pravičnih odnosov med zakupniki lova in kmeti. Tudi danes se lovci zavedajo, da morajo neprestano opravičevati zaupanje družbe in države, ki jim je dala lovišča v upravljanje. Lovska družina Velunja - Šoštanj bo v soboto, 23. 8., pri Andrejevem domu v Šentvidu praznovala 50-letnico svojega delovanja, kar ho tudi priložnost, da se spomnijo vseh, od ustanoviteljev, na novo včlanjenih, kakor tudi vseh znanih in anonimnih, ki so nesebično pomagali pri uresničevanju skupnih lovskih ciljev. SMRTI V času od 17. 7. do 15. 8. 1997 so u m r I i Marija PETKQVNIK, Zavodnje 18 Pavel GORŠEK, Ravne 103 a Viktor T E P E J , Ravne 80 Jožef JAN, Gaberke 42 Frančišek GRIL, Metleče 13 POROKE V času od 17. 7. do 15. 8. 1997 so se poročili Sonja LUJ3NIČ, Topolšica 61 in Tedej ZAGORIČNIK, Cesta pod parkom 31, Velenje Sabina S C H L E N Z, Ravne 33 in Vinko SMONKAR, Ravne 33. KRSTI V mesecu j uliju so b i li k ršče n i ANA, MAJA, ALEŠ, ROK, MATIC in TOMAŽ. PETEK, 22. AVGUST 1197 SPORT naJU Poletne aktivnosti planincev Košuta, 2094m Prvi poletni izlet šoštanjskega planinskega društva v letošnjem letu je bil na naš najdaljši gorski greben, imenovan Košuta. Na pot smo se podali v nedeljo, 29. junija v zgodnjih jutranjih urah. Avtobus je zapeljal 29 planincev vse do Ljubelja, kjer smo izstopili in nadaljevali peš proti planini Korošici, ki je pravi biser v slovenski planšarski arhitekturi in tudi kulinarična oaza slovenskih jedi. Po okrepčilu smo kar malo "‘grizli kolena”, saj smo se strmo vzpenjali po zahtevni poti proti Velikemu vrhu in nato dalje po grebenu vse do sredinskega vrha imenovanega Kladivo. Spustili smo se prečno po grebenu in kmalu dosegli Kočo na Kofcah, kjer bi naše pevke skoraj tudi ostale, ker je bilo tako “luštno”. Naša pot seje podaljšala vse do Podljubelja in pred avtobusom smo imeli čisto pravi planinski krst za našo vodnico Martino, ki ji je bila to prva vodniška tura in tudi njen boter jo je pri krstu malo skupil. Čeprav smo domov prispeli šele v poznih večernih urah mislim, da nikomur ni bilo žal, da se je izleta udeležil. Izlet so vodili: Bojan Rotovnik (glavni vodnik), Martina Pečnik in Roman Ponebšek (PD Litija). Raduha, 2062m V sredini meseca julija, točneje 12. in 13., smo se šoštanjski planinci ponovno podali na izlet, tokrat bliže naših domačih krajev. Izlet se je zaradi manjši organizacijskih težav, ki smo jih vodniki takoj odpravili, začel z manjšo zamudo. Pa vendarle se je 19 planincev odpeljalo do Slemena in nato so nas vodniki iz rudniške sekcije, ki so opravljali, pripravništvo, vodili vse do Travnika. Se predtem se je manjša skupina odcepila od glavnine in odšli smo si ogledat mnogim očem skrito Smrekovšo jezero. V poznih popoldanskih urah smo prispeli do Koče na Loki pod Raduho, ki je bila načrtovana za naše spanje. V svežem nedeljskem jutru je skupina nadaljevala pot in osvojila vrh Raduhe ter se nato preko Grohata spustila vse do gostišča Rogovile, kjer je ob namakanju spodnjih okončin v Savinji pričakala redni avtobus, ki jih je odpeljal domov. Izlet so vodili: Evgen Drvarič (glavni vodnik) in Jure Drev. Triglav 2864m Planinski vodniki domačega društva smo se odločili, da bomo vsaki dve leti priredili tudi izlet na očaka naših gora, najvišjo goro Slovenije in romarski kraj premnogih Slovencev. Z dvema besedama: na Triglav! V letošnjem letu se je izleta udeležilo 34 planincev in krenili smo iz ledeniške doline pod Triglavom, Krme. V rahlo vzpenjajoči poti smo pričakovali srečanje z novinarjem Nedeljskega dnevnika, ki bi naj udeleženko Dragico Praprotnik peljal na vrh skupaj z gorskim reševalcem. Dragica si je zaželela osvojiti Triglav, ter to željo zaupala zlati ribici (nagradna igra Nedeljskega dnevnika). Sreča ji je stala ob strani in tako je odšla kar z nami na izlet in kmalu sta se nam pridružila še novinar in gorski reševalec. Skupaj smo že prvi dan osvojili očaka naših gora in tako se je še dvanajst planincev preobrazilo v “prave Slovence”. Prvo noč smo preživeli tik pod Triglavom, v Domu Planika. Naslednji dan smo v sončnem jutru nadaljevali pot mimo Doliča, Hribarc, Zelnarc in Tičarc do Triglavskih jezer, kjer nas je odprtih rok pričakala naša Zinka. Kljub manjši utrujenosti nekaterih udeležencev, smo v večernih urah pripravili pravi planinski krst za vse, ki so bili prvič na Triglavu. V torek smo ponovno imeli lepo sončno vreme, kar je že pravi mali čudež in tako uspešno hodili preko Planine jezero in Vogar vse do Stare Fužine, kjer nas je tudi čakal avtobus in nas odpeljal domov. Izlet so vodili: Matej Kortnik (glavni vodnik), Martina Pečnik, Jure Drev in Bojan Rotovnik. Se nekaj društvenih novic Mnoge med vami najverjetneje zanima, kje lahko v letošnjem letu plačate društveno članarino, saj vam le-ta prinaša kar nekaj ugodnosti, med drugim tudi 30 % popust pri plačilu prenočišča v planinskih postojankah. Opozoriti bi vas še želel, da vam v planinskih postojankah nudijo dodaten popust (od 10-25 %) pri plačilu prenočišča, če s seboj prinesete rjuhe oziroma spalno vrečo. Članarino za Planinsko društvo Šoštanj lahko plačate pri članih upravnega odb-qra. Ti so: Štefka LIKEB, Kajuhova 9, Šoštanj, Vinko PEJOVNIK Cankarjeva 24, Šoštanj Jer Andrej TAMSE, 4škerčeva 26, Šoštanj. Članarino lahko v tem leju poravnate tudi v Papirnici Pero v Šoštanju med delovnim časom trgovine. Bojan Rotovnik -, •; • ii ostanjski ambasador t Boliviji islim, da tega fanta (bradat mož nekaj čez trideset, običajno predolgi lasje, visok in vitek, kot se za Mariborčana iz Radgone spodobi) niste kaj veliko srečevali v mestu Šoštanj. Morda kdaj pri Urbancu na kavi ali pivu. Saj nima časa; če ni po svetu, je na kakšni plezariji ali za računalnikom ali na raftingu ali na kole- M Branko Ivanek. Šoštanjčan še ni tako hudo dolgo (od leta 89), vendar je že marsikje po svetu pustil tisti pečat, ki ga mi, običajni ljudje, bolj redko na pomemben način zasejemo: Šoštanj - Slovenija. Namreč odgovor na vprašanje: “From where are you?”, ki v tujini pride na vrsto med prvimi. Zdaj je tudi že jasno, da govorimo o svetovnem popotniku, saj se nam tako vprašanje zastavlja bolj ko ne le v tujini. V njegovem primeru v Turčiji (gora Ararat 5160 m - njegova prva izkušnja z visokimi gorami), v Alžiriji (pogorje Hoggar), enkrat v Ekvadorju in trikrat v'Boliviji, državi Južne Amerike. Tja ga je nemirna alpinistična žilica zanesla že leta 94. Iz Šoštanja. Njegova pota po teh deželah so običajno bila v senci večtisočakov in seveda na njihovih vrhovih. Največkrat v odpravici z nekaj prijatelji, ki so tudi imeli pogum meriti svoje moči v takšnih gorah, ki jih Slovenija nima. Zelo na kratko zdrdrana njegova življenjska izkaznica je: rojen v Mariboru 62. leta, osnovna šola v Radgoni, letalska srednja v Rajlovcu (končal in opustil vojaški poklic), elektrotehniška fakulteta v Mariboru. Služba -računalništvo - prva v Mariboru, naslednja v RLV. Tako je prišel v Šoštanj. Je strokovnjak za računalništvo, srečate ga tudi na Internetu. Predvsem je pa športnik. Najbolj je alpinist, inštruktor, poseben ljubitelj zaledenelih slapov in visokih snežakov. Omeniti moram tudi smučanje, judo, kajak, kolo, rafting, da o žogi sploh nič ne rečem. Spoznal sem ga preko raftinga. V čolnu umirjen, neustrašen in preudaren, krepak na veslu, pa vendar vesel in nabit s pozitivno energijo. Na “suhem”, ali če rečemo “v civilu”, skromen, široko razgledan, podjeten in duhovit. Zanesljiv in požrtvovalen kot član Šaleškega rafting kluba in kot prijatelj. Počasi smo ga spoznavali; skozi take “malenkosti”, kot je ta, da je odsmučal vulkan Chimborazo (6310m) v Ekvadorju. “Ampak ne čisto z vrha, ker je bil premočan veter”, je pohitel zmanjšati podvig. Iz priložnostnih pripovedi se je videlo, da je zaljubljenec v deželo Inkov, v Bolivijo in njene sosede. Obiskal jih je že štirikrat, plezal na njihove najvišje vrhove (Huayna Potosi 6088 m, Chimborazo 6310 m, Condoriri 5696 m, Chacaltaya 5600 m, Alpamayo 5330 m) in spoznaval deželo po dolgem in počez: peš, na motorju, v avtobusih, razmajanih kombijih in na odprtih kamionih. Seveda ga je na kratko zaneslo tudi v Cile, Peru, Ekvador, Kolumbijo, Venezuelo, Argentino in Brazilijo. Videl je Rafting inkovska svetišča, visoke planote v Andih, jezero Titicaca... Raziskoval je tropski pragozd, reke s piranjami in brez njih, mesta, svetišča in vasi -nenehno pa seveda spoznaval ljudi na svojih poteh in jih s polno mero razumevanja tudi sprejemal in cenil takšne, kot so. Prebral sem njegove še ne objavljene zapiske z drugega potovanja (leta 94). To je prava knjiga, kjer izredno zanimivo in tenkočutno, s posluhom za humor tudi v manj prijetnih dogodivščinah, z ljubeznijo in navdušenjem slikovito opisuje pokrajino in ljudi. Užitek jo je prebrati. Material, ki je zagotovo vreden izdaje v knjigi. Problem je seveda v denarju. Ko pa enkrat poslušate njegovo predavanje z diapozitivi, ki se jim lepo pozna, da jih je posnela izkušena roka in brezhibno oko, pa takšno potovanje docela podoživite. Njegova pripoved je vselej dobrohotno objektivna in polna človeške širine. Komaj čakam na letošnje predavanje, ki ga bo zagotovo pripravil vsaj za krog prijateljev. Imel sem močno željo; napraviti z Brankom takšen pravi, “novinarski” intervju, da bi bralci lahko v njegovih lastnih besedah ujeli tisti vznemirljivi utrip čudovitih potovanj z vsemi napori in nevarnostmi vred, da bi v njegovem pripovedovanju začutili tudi filozofijo ljubitelja sveta, ki je tako drugačna od naše zapečkarske ali gostilniške. Nisem zmogel, nisem znal. Kot da bi me pahnili v morje, iz katerega bi si smel izbrati samo eno najlepšo školjko, pa sem si jih naložil toliko, da sem utonil, ker mi je zmanjkalo zraka. Prepustil bom njemu samemu, da vam na svoj način in po svoji želji predstavi svoja dragocena doživetja. Bo že našel priložnosti Ali jo boste pa naredili vi sami. Ce mi je uspelo majčkeno opozoriti na ambasadorja Slovenije in Šoštanja, ki z ogromnim nahrbtnikom, smučmi in cepinom najraje pohaja po ledenikih nad 3000 metrov nadmorske višine, pri tem pa ne brzi slep skozi tujo deželo proti svojemu cilju, sem že uspel. Ko bo spet kdo poskušal delati lestvico pomembnih Šoštanjčanov, ga bo morda celo zapisal vanjo. Dragan Čelofiga nm Hvala ti Condoriri, da nisi poslal vetra nad nas... Ob štirih zjutraj prične piskati Kuksova ura, kmalu zatem pa se ji pridruži še Walkman. Še lep čas se obračamo v toplih spalnih vrečah in nikakor se nam ne da zapustiti njihove topline. Le s težavo nekdo pristavi vodo za čaj. Toplota, ki jo širi kuhalnik prične topiti led na strehi šotora in mrzle kapljice nam neusmiljeno padajo za vrat. Počasi in brez kakršnekoli naglice srebamo vroč čaj z dvojno dozo koke. Še zadnjič pregledamo opremo in zvezdna noč nas objame s svojim mrazom. Nešteto zvezd nas pozdravlja na čelu s svetlim Južnim križem in le Nikec nas pospremi na pot s prijateljskim pozdravom: “Držite se, puberi! V soju čelnih svetilk se spotikamo čez kamenje, ki ga ledenik že tisočleta prinaša v dolino. Sprva pot bolj čutimo, kot zares vidimo, vendar nas vsakih nekaj metrov pozdravi skalni možic. “Fantje, na pravi.poti ste!” nam govori vsak od teh prijaznih gorskih svetilnikov. Nekoliko kasneje, na skalnem grebenu, nas na desni že opazuje naš stari prijatelj Huayna Potosi, ves ožarjen od prvih sončnih žarkov. Po kratkem občudovanju njegovega veličanstva spet hitimo naprej. Zoprno melišče močno zavre naše dokaj hitro napredovanje. Nič kaj prijeten ni bil ta divji spopad s strmim meliščem na višini več kot 5000 metrov, vendar premagamo tudi to zgago. Po treh urah hoje si pri zadnjih skalah privoščimo skromno malico, požirek limonade in košček čokolade. Sonce nas že prijazno treplja s svojimi toplimi ročicami in najraje hi kar zaspali. Kmalu stopimo na položen ledenik, ki vodi naravnost proti vršni steni Condoririja. Koraki se v enakomernem ritmu vrste drug za drugim in višina mi sploh ne pride do živega. Nekoliko se jezim le na težek nahrbtnik, ki reže v ramena. Huayna Potosi mi je s svojo višino omogočil zadostno aklimatizacijo, zato se odlično počutim. Le Kuks po svoji stari navadi kar naprej zaostaja, njegova hitrost je v resnici njegov zaščitni znak. Puhi, stari andski maček, melje hrib, kot da bi šlo za sprehod po Logarski dolini. Uro in pol nama vzame ledenik, ki je mimogrede, zelo pohleven, tako da lahko med hojo mirno opazujeva nič manj lepe sosede Condoririja. Na levi naju najbolj prevzame Condoriri Norte, severni vrh našega hriba s svojo impozantno široko steno. “Mogoče bi pa kak dan poskusila?” povem, ker čutim, da Puhija napadajo podobne misli. “Mogoče...” mi odvrne. Nebo brez oblačka in popolno brezvetrje nas spremljata vso pot. Enkraten dan se je storil danes in ne vem, s čim smo si ga zaslužili. Verjetno zaradi tega, ker smo ga dolgo, predolgo čakali. Pod vršno steno s Puhijem kujeva bojni načrt za naskok zadnjih strmin. Željno opazujeva Francosko smer, ki pelje naravnost na vrh, vendar naju zelo moti pomanjkanje snega v steni, pa še ta, ki je, je zelo mehke sorte. Odločiva se za grapo v levem, nekoliko nižjem delu stene ter nato po grebenu naprej do vrha. S težavo se skobacava prek nerodne razpoke in nato zelo hitro premagava grapo naklonine do 50° visoko dobrih 100 metrov. Na vrhu le-te naju pričaka oster, ozek greben, ki skoraj v ravni črti vodi vse do vrha 5969 metrov visokega Condoririja. Topli sončni žarki in Kuks nekje spodaj v grapi, sta za naju s Puhijem zadosten razlog, da se zlekneva na skalni plošči ter se predava cigaretni omami. Nekje po drugem cigaretku se med skalami končno prikaže tudi Kuksova glava. “Kuki, a gre? ga vprašava in on molče prikima. “jVamos!” zakličem in že se zapodim po strmem grebenu soncu naproti. Na grebenu se na obe strani ponuja veličasten pogled. Na levi strani se beli celotna veriga Cordillere Real z neštetimi znanimi in neznanimi vrhovi. Na desni se pogled najprej ustavi na čudoviti piramidi Chico Alpamaya. Naprej se vrste sami lepotci: Cerro Ilusion, Huayna Potosi in Aquja Negra. Na pobočju Alpamaya zagledamo štiri črne pike, naše štiri avstrijske znance, ki hitro sestopajo. Za našimi hrbti se globoko pod nami svetlika Lago Condoriri in nekoliko dalje še Lago Tunari. Obzorje zaključuje ogromna Titikaka s svojimi značilnimi oblački, ki lebdijo nad njo. Nemogoče je z besedami opisati to divjo in hkrati prelepo naravo, ki nas obkroža. Sredi zanosnega občudovanja okolice me zmoti Puhijev glas: “Brane, kaj pa zdaj!?” Sicer zasnežen greben je kar naenkrat presekala strma skalna stopnja. Pridem bliže in si stvar bolj natančno ogledam. “Bo že šlo!” rečem, vzamem vrv in preplezani nekaj metrov krušljive skale kar v derezah. Bilo je veliko lažje, kot je sprva kazalo. Na vrhu stopnje uredim varovališče, tako da Puhi in Kuks hitro opravita z nerodno oviro. Sedaj nas je do vrha ločilo le še dobrih dvajset višinskih metrov, ki jih brez težav hitro premagamo. Poleg veselja na vrhu glavno besedo prevzame japonska foto-tehnika. Le rahla sapica, ki nas boža po ožganih obrazih, se meša s škljocanjem fotoaparatov. Na vrhu, sedeči na veliki opasti, gledamo morje oblakov nad džunglo, ki bi jo lahko skoraj dosegli z roko, tako blizu se nam zdi. Vsi se zatopimo nekam v globino svojih misli, vendar se hitro zavemo, da nas sedaj čaka še težji del poti, sestop v dolino. Branko Ivanek Višje od oblakov, Chimborazo ( 6310 m) LÌ ( KMETIJSKA SVETOVALNA SLUŽBA SLOVENIJE IZKOP, SPRAVILO IN SKLADIŠČENJE KROMPIRJA li ed opazovanjem naših njiv, VI zasajenih s krompirjem, kaj ll hitro spoznamo, da bomo morali kmalu poskrbeti za izkop in spravilo ter nato še za primemo skladiščenje krompirja. Za izkop se običajno odločimo, ko cima porjavi in odmre, kar je znak, da je krompir dozorel in da ima kožico na gomoljih dovolj utrjeno. Pozni jedilni in krompir, namenjen za industrijsko predelavo, dozorita navadno v začetku septembra. Velikokrat pa krompir dozori že prej. Vzrokov za zgodnejše dozorevanje je več. Glavna vzroka sta, da smo sadili slabo seme ali pa ga je uničila krompirjeva plesen. Preden krompir izkopljemo, moramo odstraniti cimo in plevel, saj ga bomo potem laže izkopali, še zlasti, če uporabljamo stroje. Cimo lahko uničujemo mehanično z ruvanjem, s košnjo ali posebnimi stroji, ki cimo režejo na drobne koščke. Lahko pa si pomagamo tudi s kemičnimi sredstvi. Slednja uporabljajo v glavnem večji pridelovalci. Velja pa vseeno omeniti, da je REGLON že preizkušeno in dobro poznano sredstvo za kemično uničenje cinte. V primeru, da smo se odločili za uporabo reglona, moramo paziti, da v tleh ne bo primanjkovalo vlage, sicer lahko uporaba tega sredstva povzroči poškodbe gomoljev. Ce pade v petih dneh pred škropljenjem vsaj 13 mm dežja, lahko cimo brez bojazni poškropimo, ne glede na vrsto tal. Za kemično uničenje cime lahko uporabimo tudi pripravek BASTA 15. Krompir kopljemo ročno ali strojno s kombajni ali izkopalniki. Najbolj spopolnjeni stroji za izkop so kombajni. Ko je krompir izkopan, ga odpeljemo v skladišče. Ge ga pobiramo v zaboje, ga naložimo na vozilo z zaboji vred. Ce ravnamo tako, gomolje najmanj poškodujemo. Skladiščenje semenskega in jedilnega krompirja traja včasih zelo dolgo, pri semenskem krompirju tudi do devet mesecev. Ker ostanejo gomolji v skladišču dolgo časa, velikokrat precej dlje kot v tleh, namenjamo skladiščenju posebno pozornost, ros lahko omejimo izgube teže, preprečimo sirjenje bolezni, kalitev,... Krompir, ki ga skladiščimo, mora hiti suh, zato ga običajno izkopavamo v suhem in toplem vremenu. V primeru, da je krompir vlažen ali celo moker ter se ga drži prst, moramo gomolje čimprej osušiti. Sušimo ga toliko časa, da je prst na gomoljih zračno suha. V skladišču najprej poskrbimo, da se odrgnine in poškodbe, ki so nastale pri izkopu in transportu gomoljev, zarastejo. Zaraščanje ran in zdravljenje gomoljev traja krheti moramo za ustrezne razmere, saj le tako 2-3 tedne. V tem času krompir hranimo pri temperaturi med 15 in 20 °C in ga zračimo le toliko, da preprečimo naraščanje temperature. Da preprečimo izsušitve mora hiti zračna vlaga približno 90%. Zdravljenju krompirja sledi hlajenje. Odvesti moramo vso nakopičeno toploto in še tisto, ki nastaja zaradi dihanja. Za hlajenje uporabljamo zrak, ki je vsaj 2 °C hladnejši od krompirja, sicer hlajenje ni učinkovito. Zrak pa ne sme biti hladnejši od 0 °C, sicer lahko gomolji zmrznejo. Temperaturo znižujemo postopoma, za 1 do 2 °C na dan. Hladiti prenehamo, ko dosežemo željeno temperaturo: 2 do 4 °C za semenski krompir ali 5 do 7 °C za jedilni krompir. V naših podnebnih razmerah lahko uporabimo za hlajenje kar zunanji hladni zrak. Dolgotrajnejše skladiščenje krompirja pri temperaturi 2 do 3 °C ni priporočljivo, ker pri tej temperaturi krompir postane sladek in ga porabniki odklanjajo. Zaradi nizkih temperatur pa je lahko prizadeta tudi kalivost, kar je zelo pomembno pri semenskem krompirju. Priporočljivo je, da enkrat tedensko krompir zračimo toliko časa, da ga ponovno ohladimo in hkrati zamenjamo zrak, ki ga obdaja. Ko pa dosežemo zaželeno temperaturo krompirja v skladišču, jo ohranjamo s kar najmanjšim možnim zračenjem. Relativna vlažnost zraka, ki ga uporabljamo za hlajenje, naj znaša vsaj 90 %, nikakor pa ne sme hiti manjša od 80%. Po končanem zdravljenju gomoljev oziroma do tri tedne po izkopu je tudi najprimernejši čas za uporabo sredstev za preprečevanje kalivosti. Krompir, ki ga tretiramo, mora biti suh, nepoškodovan in ne sme kaliti. Sredstva proti kaljenju, kot sta na primer tuberite ali luxan, so zelo učinkovita in neškodljiva za človekovo zdravje, če jih uporabljamo natančno po navodilih. Sredstev proti kalitvi pa ne smemo uporabljati v skladišču, v katerem je semenski krompir. Še je čas, da pravočasno poskrbimo tako za ustrezno skladišče kot tudi za primerno skladiščenje krompirja, saj tako lahko sami vplivamo na zmanjšanje izgub teže in seveda tudi na boljšo kakovost skladiščenega krompirja- Iris Žička r dipl. ing. kmet. SOS Lipa K do ne pozna tega simbola slovenstva. S svojim mogočnim deblom in krošnjo krasi prenekatero dvorišče slovenskih domačij. Kdor je poleti sedel v njeno senco, jo zna ceniti, verjetno pa ni človeka, ki ne bi opazil njenega blagega in pomirju-jočega delovanja na nas. Že nekdaj so se kmetje po težkih opravilih radi zatekali v njeno varstvo in si za trenutek odpočili. Posebej lepa in opazna je pomladi in poleti, ko se razbohoti v vspj svoji mogočnosti. Ce se je dotakneš in zapreš oči za nekaj trenutkov, boš občutil pomirjevalni vpliv in hkrati veličastnost, ki jo to drevo izžareva. Lipa spada v rod Tilia-lipa. Rod obsega okoli 50 vrst listopadnih dreves, ki uspevajo v zmernih področjih severne poloble. V Sloveniji rasteta dve vrsti, ki ju pogosto zamenjujemo in kar obema pravimo lipa. Prva vrsta je lipovec ali Tilia cordata, ki raste skoraj v vsej Evropi, na Kavkazu in zahodni Sibiriji. Lipovec je pretežno gozdna vrsta. Tvori spodnji sloj v suhih gozdovih hrasta in gabra. Zraste 25 do 30 m visoko. Na prostem ima močno razvejano, okroglo ali jajčasto krošnjo, v sestoju pa razvije vitko deblo in ozko krošnjo. Ima dobro razvit koreninski sistem z globoko segajočimi srčnimi koreninami in daleč segajočimi stranskimi koreninami. Poganja iz korenin. Pri mladih osebkih je skorja zelenorjava in gladka, pri starejših pa temnosiva in vzdolžno brazdasto razpokana. Listi so srčasti in manjši kot pri lipi, zgoraj temnozeleni, spodaj pa svetlejši. Od lipe ga lahko ločimo tudi po rjavkastih dlačicah med razcepki žil, na spodnji strani listov. Plodovi so oreški in zelo krhki, tako da jih lahko stremo med prsti. Cveti junija in julija, plodovi dozorijo septembra. Rad ima enakomerno vlažna, humozna, apnenec vsebujoča peščena ali ilovnata tla. Pomemben je kot čebelarska vrsta in zaradi ugodnega vpliva na gozdna tla. Lipa ali latinsko Tilia platyphyllos pa je srednje in južnoevropska vrsta. Severna meja njenega uspevanja je Poljska in srednja Nemčija. Doseže 40 m višine in do 5 m v debelino. Na prostem ima široko, debelovejnato krošnjo, v sestoju pa je Lipa pri Pirpanku krošnja podobna krošnji lipovca. Doseže večjo starost kot lipovec, in sicer do 1000 let. Koreninski sistem je podoben kot pri lipovcu, zato je zelo odporna proti viharjem. Listi so večji in svetlejši kot pri lipovcu in imajo na spodnji strani med razcepki žil bele dlačice. Po listih je lipo in lipovca še najenostavneje ločiti. Ima tudi večje plodove, grahove velikosti in med prsti jih težko stremo. Lipa cveti teden ali dva pred lipovcem. Ima podobne ekološke zahteve glede tal kot lipovec, najdemo pa jo tudi samo na apnencu. Najdemo jo v hrastovih gozdovih in raznih bukovih združbah, med drugim tudi v sestojih gorskega javorja in velikega jesena. Lipa razširjena predvsem v parkih in na podeželju, kjer skoraj ni domačije, kjer pred hišo ne bi rastla lipa. Obe vrsti rabita toploto, vendar lipa bolj. Prav tako sta obe vrsti občutljivi na nihanja pri preskrbi z vodo in na dolgotrajne poplave. Obe vrsti ogrožajo pozne slane, predvsem prej odganjajočo lipo. V gozdu pa sta ogroženi od obžiranja od divjadi. V Sloveniji sta obe vrsti močno zastopani v kočevskih grmiščih. Dišeči cvetovi so pomembna paša za čebele. V domačem zdravilstvu uporabljajo cvetove, plodove, liste in skorjo, ki jih pripravljajo v čajih ali pa jih uporabljajo za izinivanja. Zdravilni so za kašelj, krastavico, krče, lase, ledvice, mehur, pljuča, potenje, prehlad, vodenico, želodec. Čaji naj bi se uživali 1-2 krat dnevno. Stalno pitje lipovega čaja škodi srcu. Lipov les je lahek, mehak, elastičen, rumenkast do rdečkasto bel, s svilenim sijajem. Ne cepi se gladko in ni trajen. Uporaba je vsestranska: proizvodnja furnirjev (škatlice za vžigalice), modelarstvo, risalne deske, rezbarstvo, papir. Ličje je uporabno v pletarski industriji. Kot zanimivost lahko povem, da je najpogostejša lipa v parkih tako imenovana holandska lijta (Tilia hollandiea). Verjetno je križanec med lipo in lipovcem, toda po lepoti prekaša oba starša. Je bolj podobna lipovcu, toda večja spodnja stran listov je čisto zelena. Navadno je pojtolnoma sterilna. Pri nas so ljudje sadili lipo tudi kot nadomestek za strelovod in marsikatero drevo je tako obvarovalo hišo pred najhujšim. V občini Šoštanj je precej lip, ki so že jtrav častitljive starosti in dimenzij in sicer: 1. Dražnikova lipa, ki raste na opuščeni pr kmetiji. Je lepo raščeno, zdravo drevo m premera 140 cm. Poleg uspeva še manjša 1 lijta {tremerà 95 cm. 2. Ejtihova lijta, ki raste ob hiši pri Ejtihu in je zdravo drevo visoko okrog 35 m, s jjremerom 130 cm. 3. Leskovška lijta, ki stoji med hišo in kaščo. Je lejte simetrične rasti, zdrava in vitalna, s premerom 110 cm. 4. Lijta pri Žlebniku je velika in izredno lejte rasti. 5. Lijta pri Razjiadovniku stoji na vzhodnem robu travne jase jtod kmetijo, tik nad sotesko Hudega potoka. Je zelo stara, {trsni premer pa je 110 cm. 6. Mornova lipa raste na zajtuščeni kmetiji. Deblo je veliko, večkrat jo je že zadela strela. Zaradi izkojtavanja peska je drevo skoraj do polovice izkopano. 7. Prednikova lijta domuje na travniku ob domačiji. Je velika, zelo stara, z votlim deblom, večkrat udarjena od strele. Premer je skoraj 2 m, višina pa je 14 m. 8. Razpodavnikova lijta raste ob cesti Soštanj-Bele Vode. Od strele zadeti vrh se suši, potrebna je sanacije. Premer je 150 cm. 9. Storžičeva lijta raste pri kmetiji Nagorivčnik. Je veliko drevo z močnimi stranskimi vejami. Srednji vrh je odlomljen. Premer je 190 cm. 10. Vodovnikova lijta raste na kmetiji Vodovnik na Lomu. Premer je 160 cm. Tudi na drugih domačijah je še kar nekaj liji, toda te najbolj izstojiajo. Lijta je sveto drevo pri Germanih in Slovanih. Ljudje so že zgodaj verovali v njeno zdravilno moč, ki naj Iti učinkovala že ob dotiku. Lijta je pri Slovencih vedno imela pomen vozlišča, ki kot krajinski element pomeni sečišče jioti ali križišče. To je bila vaška lijta sredi vasi ali lijta na križiščih poti. Ob tem vozlišču so se ljudje zbirali ali srečevali. Slovenci smo in bomo z lipo ostali jtovezani. Je naš nekakšen narodni simbol in bo to za vedno ostala; in na to moramo biti jjonosni. Damjan Rožič Voda, vedno voda To poletje je nikakršno: malo vroče, malo dež (ali malo vročine in potem veliko dežja) in nobenih pravih pasjih dni kot prejšnja leta. Prav zato velja opozoriti lastnike malih živali, da ne zanemarijo skriti za vodo za svoje ljubljence. V takšnem neenakomernem vremenu zlahka pozabimo, da naši mali prijatelji od vsega najbolj potrebujejo vodo (velja pravzaprav za vse leto). Vsi smo v teh časih nekako prezaposleni, hitimo od službe do opravkov, honorarnega dela in funkcij, skrb za živali pa najčešće prepustimo otrokom. In nas niti ne zaboli preveč, ko opazimo, da je skodelica za vodo za našega psa prazna. Kot ljubitelji živali jo pač napolnimo in smo čisto ponosni, ko naš pes hlastno pije in pije. Doživimo pravo potrdilo naše dobrote in skrbnega odnosa do živali. Toda, kako dolgo je pa ta posodica že bila prazna, pes pa žejen? Na to sem prav posebej pomislil, ko sem na veterinarski postaji v Šoštanju videl patent, ki nas te skrbi za vodo domala odveže - vsaj zelo, zelo poenostavi jo. Menda je zadevo pogruntala celo šoštanj- ska duša. Stvar je zelo preprosta in ni draga. Posodica iz higienične plastike je oblikovana tako, da v njej stoji kakršnakoli plastenka, obrnjena na “glavo”, seveda. Voda izteka takoj, ko ji zmanjka stika z vodo v posodici. Da ne bi dolgovezil s fizikalnimi zakoni - stvar deluje prav imenitno, uporabite pa lahko velike ah male plastenke. Kolikor pes popije, toliko nove vode priteče. Očitno je tudi veliko bolj sveža, saj v steklenici ne izgublja na kisiku. Pa še nekaj koščkov ledu lahko dodate v vročih dneh, saj ta spiava na vrh steklenice in ni nevarnosti, da bi ga pes dobil v gobček, voda bo pa kar dolgo časa precej bolj hladna kot sicer (to psom paše - tople vode nimajo najraje, kar poskusite). Na veterinarski postaji lahko dobite tudi vitamine, ki jib v steklenico vodi dodate za boljše zdravje vašega štirinožca. Sicer se pa “tolmunček” dobi tudi v semenarni Brazda in Z00-trgovini Vela v Velenju (in vitamini tudi). V razstavljenem prospektu avtor malo pretirava, ko namenja posodico tudi hrčkom, toda z mojim psom sem zadevo preveril in sva oba zelo zadovoljna. Hov, hov. Piò J {fA) (sak dan nam govorijo o tem, da je zdaj glavna turistična sezona in kakšni zastoji so zaradi gneče na koncu avtocest, kolikor jih sploh imamo, in po drugi strani pravijo, da je zdaj čas kislih kumaric. To dvoje menda pomeni, da imajo eni priložnost uživati dopust in zapraviti enih pur tolarjev, drugi pa teh tolarjev nimajo in lahko doma obirajo in vlagajo kumarice. No, takšno preživljanje dopusta je gotovo bolj koristno kot prvo, ja, ja, če gledamo z ekonomskega stališča. Pa ja, na vsako stvar gledamo z različnih stališč. Ko me je danes spet nekajkrat pretreslo na metleških in pohrastniških ležečih policajih, sem začel razmišljati, s kakšnih stališč gledajo na naš promet tisti, ki so zaslužni za postavitev tistih grbin ul' ležečih policajev, kakor jim že rečete. Osnova, na katero se očetje in mame tega kilavega deteta (ležečih policajev) sklicujejo, je zahteva po prometni varnosti -zmanjšanje hitrosti, ki so jo izrazili občani. Slučajno sem že lani imel priliko videt spisek okrog dvajset nečitljivih podpisov z omenjeno zahtevo. Smešno pa je na primer, da krajevna služba Skorno-Florjan, kamor spada naselje Pohrastnik, o takšnih zahtevah sploh ni seznanjena in tudi pri zadevi sploh ni sodelovala. Zdaj pa drugo stališče, stališče uporabnikov. Mi, uporabniki, se normalno jezimo. In smo hudo prepričani, da imamo skoraj vse prav. Prav imamo, da se čez Pohrastnik kaj več kot 40 na uro tako ali tako normalno ne da peljat, zato ker je asfalt tako uničen, da so-še policaji položeni na luknje, prav imamo, da v obeh naseljih ni pločnikov in urejene ustrezne razsvetljave, prav imamo, da so vse tiste zelene zadeve nasajene preblizu ceste, prav imamo, da na cesti ni bilo nesreč zaradi prevelike hitrosti, prav imamo, da v naselju Pohrastnik ni nihče plačal strafa zaradi prehitre vožnje, ker je ni še nihče nikoli sistematično meril, prav imamo, da so ležeči policaji neprimerni po višini za takšno omejitev, prav imamo, da stanovalci bližnjih hiš ponoči zaradi hrupa in vibracij ne spijo kaj prida (med drugim so letos policaji montirani drugje kot lani), prav imamo tudi, da takšna rešitev, ki je pol leta (preko zime) ni na cesti, ni nobena rešitev, prav imamo, da takšni poskusi kar precej stanejo in nenazadnje prav imamo, da bilo dobro, če bi si zadevo ogledal še kakšen ta pravi cestni inšpektor. No, zdaj smo pa pri strokovnem stališču. Tega v čvekah pustimo pri miru, ampak vseeno je zanimivo, da so v Nemčiji ležeči policaji za 20 kmluro visoki največ 5 in za 10 km/uro 7 cm. Naj kdo pomeri srednjo grbino naši ležečih junakov. Ko bo pomeril, pa ga lahko še kakšen kmet popelje s traktorjem s samo 10 kmluro na izlet preko grbin in videl bo poleg zvezd, ko bo treščil v strop kabine, kaj delajo prometni strokovnjaki z našim denarjem. Menda ne ločijo ulic od cestnih povezav, lija, vidi se, da smo blizu Velenja, kjer so naredili znamenite skakalnice za lomljenje avtomobilov. Ali oni pomagajo našim? Pa naj bo zadosti o teh novopostavljenih biserih občine Šoštanj. Pa če že pišem o traktorjih, je pa prav, da rečemo še, kako so naši orači orali na regijskem prvenstvu v Ravnah. Za šankom so eni govorili, da je zdaj pa res nekaj ravnega v Ravnah - brazde. ]a, samo naši - Šoštanjčani so b 'li pa ta glavni. Vsa prva mesta so obdržali kar doma. Tako je prav, naj se ve tud’ za drugo leto, da ne bo treba tekmovanja pred državnim prvenstvom. Šoštanjčani grejo orat za celjsko regijo pa amen. Zdaj ni čas za govorjenje o politiki, pa čeprav bo mogoče letošnji državni proračun sprejet še pred koncem leta in je odstopil zunanji minister, pa še kaj se je zgodilo ali pa se že dogaja, volilna kampanja za predsednika države. Pa lep pozdrav in brez zamere! PeTur Kdaj bo konec bedarij? V želodcu me stiska, ko vidim, kako se na veliko zapravlja denar, in to na vseh nivojih, od občin do parlamenta. Beseda skromnost je postala tujka. Za baharijo potrošimo več milijonov tolarjev. V mislih imam predvsem ognjemete, ki požirajo ogromno denarja. Ti so postali pravi modni hit. V Sloveniji skoraj nobena prireditev ne mine brez ognjemeta. In organizatorji kar tekmujejo, kdo bo naredil večjega. Žalostno pri tem pa je, da so plače delavcev vsak dan manjše, da je vse več mladih brezposelnih in imajo malo upanja, da se bodo zaposlili. Stečaji podjetij so na dnevnem redu, socialni problemi so vse večji, družine z nizkimi dohodki nimajo niti za kruh. Vremenske ujme so neusmiljene do kmetov, njihovi pridelki so uničeni od toče in poplav. Ali v Sloveniji ne obstaja organ, ki bi prekinil te neumnosti? Ali se delavci ne zavedate, da organizatorji ognjemetov požrejo vaš denar in 13. plačo, da pokojnin sploh ne omenjam. Javno sprašujem davčno službo, kako da ne obdavči takih prireditev, nadleguje pa občane, ki se iz dneva v dan komaj preživljajo. Ce je to demokracija, potem hvala za takšno početje. Organizatorji, namenite raje denar za nova delovna mesta. Mislim, da prireditve brez ognjemetov ne bodo nič prikrajšane, kajti od baharije se ne da živeti - žal v petdesetih letih nismo spoznah resnice, da ni vse zlato, kar se sveti! Hudič naj vzame vse zapravljivce, ki z lopato mečete denar skozi okno v nebo. In to na račun nas, navadnih smrtnikov. Skrajni čas je, da se iz albanskega primera nekaj naučimo. Ivan Ojsteršek, Šoštanj Vagoni naslado ali zla a tirih neposredno ob postaji samevajo, prepuščeni sami sebi ali pa še komu. Vagoni. Pravijo, da je to zapuščina bivše Jugoslavije ali tako imenovani vojni plen. In čudne govorice se širijo o teh vagonih. Tam stoje že vrsto let. Kot brodolomec Titanic. Ce si jih ogledaš pobliže, so kar nekoliko srhljivi. Nekoč so bili varno zaklenjeni z verigami in ključavnicami, ki pa so jih kasneje “koristniki” razbili ali odžagali. In sedaj so ti vagoni zavetje. Komu le? Iz njih se včasih v večerih čujejo ritmi muzike iz kasetofona. Interna zabava za ponočnjake, torej. Prostor, kot nalašč za skrivanje pred nezaželjenimi očmi. Mogoče je to dober kraj omame. Kakšne vrste? se povprašamo. Veliko jih je. Od pripravnih, ki sproščajo veliko dima, do resnejših. Tamkaj so bile najdene tudi igle. Pa kdo ve kaj o tem? Ali si zatiskamo oči? Veliko govoric se širi o teh vagonih. Komu, pač, so sploh potrebni? Kdo ve, kateri od naših otrok bo mogoče zapeljan v kompozicijo omame? Del odgovornosti bomo nosili na naših ramenih. Del pa bi jo lahko železniško podjetje. Ce so vagoni tu, naj bodo pod nadzorom. Zakljenjeni. Ah pa naj se prepeljejo na primernejši kraj. Na koncu so lahko nevarni tudi kot objekt otroške skrivalnice. Vsekakor pa, niste nam v ponos, vagoni zla. PeRa 3. srečanje harmonikarjev v Lajšali Bistro Kavnik je v nedeljo, 10. avgusta, v lepem sončnem vremenu že tretje leto zapored organiziral srečanje harmonikarjev, ki je oddolžitev vsem, ki se preko leta ustavljajo na prostoru pri letališču. Ni tekmovalnega značaja, ampak daje priložnost za nastop harmonikarjem, ki doma pridno vadijo in raztegujejo meh. Starost ni važna, saj imajo najmlajši šele tri, štiri leta najstarejši pa so že “oldtimerji”. Letos se je srečanja udeležilo sedemnajst harmonikarjev, ki so na koncu tudi skupaj ubrano zaigrali. Prijeten program je vodila gospa Erna Obšteter, zaključili pa ga niso le harmonikarji, ampak muzikanti vseh vrst. PRIDOBIVANJE PREMOGA (SESTIC) ZASNOVA DOLGOROČNEGA RAZVOJA V KRAJINSKIH ZASNOVAH Na osnovi treh variant možnega razvoja območja pridobival-nega prostora rudnika, njihovih ekonomskih, krajinsko ekoloških in socialno demografskih presoj ter končne, skupne presoje in iz slednjih izhajajočih dopolnitev, je bila izdelana zadnja faza krajinskih zasnov, to je zasnova dolgoročnega razvoja obravnavanega območja. Izbrana rešitev, ki je bila osnova za zasnovo dolgoročnega razvoja, usklajuje težnje energetike s težnjami kmetijstva, gozdarstva in poselitve ter težnje po ohranjanju ali ustvarjanju bogatega, pestrega biotopa z možnostjo rekreacijske izrabe. Krajinske in ekološke sanacije so usmerjene v dinamičen razvoj in pospeševanje naravne sukcesije. Stroški sanacij so usklajeni z možnostmi ustvarjanja dohodka, kar velja predvsem za vodne površine, Id ponujajo nove možnosti razvoja. Omejena je raba obvodnih zemljišč, drugje pa se ohranja obstoječa raba z dopolnitvami, ki zadovoljujejo potrebe prebivalcev in širšega območja. Dopolnitve izbrane variante se nanašajo na oblikovanje jezer in odlagališča. Predvideno je delno zasutje Šoštanjskega jezera, upoštevane pa so tudi t«‘danje težnje po ločenem odlaganju produktov razžveplanja. Dopolnjeno vizijo smo oblikovali v dveh etapah, pred in p<» združitvi jezer, ki omogočata postopno ureditev območja. Nekatera vprašanja smo pustili odprta za nadaljnjo obravnavo (npr. jama Šoštanj). Krajinske zasnove opredeljujejo območja in načine urejanja do 1. 2000 na podlagi opredeljene vizije razvoja in podajajo podrobnejše usmeritve za razvoj dejavnosti. Po 1. 2000 oz. po končanem odkopavanju na določenem območju ah ob spremembah planov rudarjenja, pa jih bo nujno dopolniti z novimi izhodišči, odločitvami in pripraviti dodatne načine urejanja. Prostorski izvedbeni načrti se lahko izdelajo na vzhodnem, do 1. 2000 odkopanem in umirjenem območju (sanacijski načrti) in na območjih večjih posegov v prostor (deponija pepela). Za območja, kjer niso predvideni večji ureditveni posegi in gradnje, ker je to nemogoče zaradi predvidenih vplivov odkopavanja, se pripravijo prostorski ureditveni pogoji. Zasnova razvoja do 1. 2000 predstavlja le etapo v željeni viziji. Pri optimizaciji končnih rešitev sta se spopadala dva vidika, kratkoročni, ki izhaja iz interesov rudarstva in problemov odlaganja pepela in produktov razžveplanja, ter dolgoročni, ki izhaja iz vizije željenih stanj v Šaleški dolini, ki jih je sicer težko opredeliti, pa so vendarle zelo pomembna. Končna rešitev naloge izhaja iz opredeljene vizije razvoja med in po končanem odkopavanju, (ki jo bo seveda potrebno preverjati in dopolnjevati), ko naj bi postale glavni dejavnik razvoja vode ter kvalitetno okolje z rekreacijskimi in turističnimi potenciali. Večja pozornost je posvečena sanaciji stanja in omejitvi negativnih vplivov, ohranjanju obstoječih in predvidenih kvalitet, k čemur je usmerjen tudi razvoj ostalih dejavnosti. K tej viziji je usmerjen omejen razvoj rudarstva in energetike,- ki danes % najbolj opredeljujeta podobo doline z *■% A A uvajanjem čistih tehnologij, ekonomike 'V/*cA in upoštevanjem širše družbene škode. ■ Jf Takšno gledanje, ki postavlja varstvo * okolja in dobrine splošnega pomena pred kratkoročne ekonomske koristi, zahteva tudi drugačno razvojno politiko, spremembe v planih rudarjenja (izločitev širšega območja Šoštanja z Metlečami in vilo Široko, razmislek o odprtju jame Šoštanj), energetike (omejitev negativnih vplivov), kmetijstva in gozdarstva (manjši produkcijski pomen, večja varovalna vloga). Tudi zaradi tega, predvsem pa zato, ker se prostor nenehno in intenzivno spreminja, prav tako pa tudi tehnologija in nova strokovna spoznanja, bo za spremljanje, uresničevanje in dopolnjevanje krajinskih zasnov potrebno opraviti še dodatne raziskave, anahze in študije (celovite raziskave o vplivu rudarjenja na naravno in družbeno okolje, podrobnejša izhodišča za sanacijo prizadetih območij, raziskave v zvezi s tehnologijo razžveplanja in odlaganja produktov, raziskave sanacij in urejanja vod,..). Zelo težko je samo z besedo in to v omejenem obsegu opisati končno zasnovo dolgoročnega razvoja, ki je bila zamišljena v krajinskih zasnovah. Opis je zelo skromen. Krajinske zasnove s strokovnimi podlagami so postavile le groba izhodišča za razvoj v prostoru ter izpostavile številne probleme in mnoga vprašanja. Prepričana pa sem, da so odprle novo gledanje na ta pr«>stor in razumevanje njegovega pomena. Saša PIANO, dipl. ing. kr. arli. N E PETEK, 22. «ST li? PRENOVA Najmogočnejše hiše na trgu, ki s podhodom pravzaprav povezuje dva trga (Trg bratov \lravljakov in Trg svobode) in s svojo lego predstavlja pravi center starega Šoštanja, se starejši Šoštanjčani, ki še obvladajo družinska imena starih hiš, spominjajo kot GOSTILNE GALOE. Mlajši pa si lahko pomagamo s starimi fotografijami. Nekdaj klasična tržna hiša premožnejše družine, se je konec osemdesetih spremenila oziroma adaptirala v večstanovanjsko hišo in se s tem uvrstila v našo serijo prispevkov, ki govorijo predvsem o stanovanjski gradnji. V Šoštanju so se po NACIONALIZACIJI v številne stavbe naselili novi ljudje. Čeprav so si v objektih uredili stanovanja, bi težko trdili, da so s tem objekti postali večstanovanjske hiše. Prenova oz. adaptacija stare Galofove hiše z gostilno pravza- Gostilna Galof v stari podobi. prav predstavlja prvi poizkus PRENOVE starega dela Šoštanja v sklopu celovite revitalizacije kraja. Z revitalizacijo starih mestnih središč se je v preteklosti ukvarjalo veliko evropskih mest. To je bila neke vrste reakcija na beg kapitala na mestno obrobje, kjer so se gradile v elike trgovske hale in visoke poslovne stavbe. Tudi v naši dolini so se takratni vladarji odločili aktivneje poseči v stara mestna jedra. To so storili z izdelavo urbanističnih ureditvenih načrtov. Staro Velenje je prvo dobilo tak akt, za njm pa leta 1988 tudi Šoštanj (kasneje so bili Ureditveni načrti izdelani tudi za “novo” Velenje in stari Šalek). Prenova Galofove hiše je mulce prehitela izdelavo omenjenega načrta, vendar so nekatere značilnosti objekta le usklajene (npr. barva fasade). Objekt je bil med gradnjo skoraj v celoti porušen in nato ponovno pozidan v starih gabaritih. Največja sprememba je vidna preko številnih frčad oz. kukrlov, za katerimi se skriva dokuj veliko število stanovanj (po moje malo preveč). naši b i s e Dopustniški b isat za list, ki izhaja mesečno, je kar žaltava zadeva. Kar se ti je na začetku meseca zdelo zanimivo in aktualno, je takrat, ko rokopis oddaš, že lahko zastarelo in nezanimivo; in poreko vestni in kritični bralci (najbolj tisti, ki nikoli ne namočijo peresa): lej ga tipa, pojma nima, pa kje živi. Se je že zgodilo, da sem dvakrat ali trikrat šilil elektronsko gosje pero (čeprav so biseri, življenjski in tisti iz narave, na srečo vendarle malo daljšega veka in jim kakšen teden nič hudega ne naredi) in to se mi zdaj, v času dopustov, obrestuje. Veliko pred dopusti sem se namreč s kolesom rad ustavil tam pred (včasih tudi za) mostom v Penku, kjer so utrjevali obrežje in izvajali zemeljsko regulacijska dela. Občudoval sem skrbnost izvajalcev in se čudil nenavadni “zidavi” obrežja. Videti je bilo zelo strokovno in temeljito. Zamišljal sem si, kako bo poslej voda morala teči, da ne bo Paka Toplici in ne Bečovniei napoti. Spominjal sem se nekaj let nazaj, ko je nekaj reči plavalo po moji kleti in ko sem do hiše z avtom oral vodo. Ha, sem si rekel, to, da je nekdo rekel stop poplavam v Šoštanju, bi pa res bilo treba javno pohvaliti. Pa nekako “nisem utegnil”. Ampak zdaj, ko so se Švabi orng bali povodenj (še vojsko so skup zbobnali, kot da je četrta partizanska ofenziva), sem se na to spomnil: vidiš, mi pa znamo, nikoli več ne bomo plavali za krompirjem in takimi stvarmi. Res je, da Paka ni taka kot tisto oné v Nemčiji, ki je na TV bilo videti kot podolgovato morje, pa vendar... Spomnim pa se tudi tega, da mi je takrat, ko sem ob Paki sedel ob kolesu v horizontali, pogled zataval tudi naprej s tokom Pake, po levem bregu. In sem pomislil na pripoved prijatelja, montanista, da sp tam nekje nekoč kopali bakrovo in cinkovo rudo. Rudniški vhod da še je, je dejal. Kar zdelo se mi je, da ga vidim tudi z desnega brega. Nikoli nisem bil toliko raziskovalno razpoložen, da bi si zadevo od blizu pogledal, čeprav sem imel resen namen. Sem pa nekaj dni razmišljal o tem, kako dobra turistična slika bi lahko bila to: levo obnovljen in muzejsko prirejen vhod v zgodovinsko stari rudnik bakra, nekaj klopic in rožic in bife s pivom (pa še nisem dolgo kolesaril), na drugi strani pa lepa Rotovnikova jama (tudi s pivom). Vam povem, pravi krasni šok za avtobus z izletniki. 0 Šoštanju bi doma govorili tri dni (ob bakru se vedno i t m m*' lJ * 4 iseri najde tudi zlato - lahko bi jim dali tudi malo kopati, zaradi mrzlice, ne za drugo). Mogoče bi kdo hotel kupiti tudi kakšno zlatonosno parcelo -zakaj pa ne? Edino optantom ne bi ničesar prodal (tistim štiriletnim). Ne bi o tem skritem šoštanjskem biseru toliko govoril, če bi ne bil parlament na dopustu in če me ne bi bila prilika zanesla na Razbor in tam okoli. Vso pot, gor in dol, sem se kar topil spričo lepote hribov in pokrajine. In ko sem najgloblje dihal, sem še lahko kritiziral: “Pa zakaj Šoštanj te lepote bolje ne izkoristi!?” (misleč pri tem na to, da bi turistično društvo moralo take ture vgraditi v svojo dejavnost), nakar me prijatelj ohladi: “Cuj, saj to ni več v šoštanjski občini”. Hudimano me je potrla ta resnica in zgolj v samoobrambi sem vztrajal pri tem, da je pa vsaj začetek in konec take ture lahko v Šoštanju (vsaj na tistem turističnem zemljevidu, o katerem sem že govoril, pa ga še ni, ker ga še nisem sam napravil). Po pivu sem se le pomiril; prav, potem pa vsaj to, kar imamo v občinskih mejah, uredimo, odprimo in reklamirajmo. Vem, kako ugovarjate: denar, denar. Vraga je res: štirje trami za vhod, klopca, bližnji penzionist za osem ur na teden, listek za reklamo - takoj zdaj vam povem, kdo bi to zastonj dal ali naredil, če bi ga kdo le malo nahvalil. Da ne govorim o koncesijah, ki jih bo menda občina odobravala; tako krasno je tisto pravilo daj-dam; ta eni ga poznajo že petsto let. Uporabimo ga še mi. Ko je turški paša zgradil most na Drini, je dal v zakup trgovinice ob njem z enim samim pogojem - skrbeli boste za most. Avtomatika, ki je par sto let delovala brezhibno - brez krajcarja občinskega (pardon - pašinega) proračuna. No ja, tu in tam kakšen kolje menda že bil potreben. Ne pride mi na misel dovolj realen primer, dovolj dober za Šoštanj. Lahko bi šlo približno takole: če hočeš odpreti v Šoštanju erotično trgovino, boš skrbel za vse javne WC-je. To je vsa “koncesija”, kar se občine tiče, država pa svoje tako ah tako pobere z davki na dohodek. Ce bi par takih “štosov” obudili v naši občini, bi gostilničarji imeli več dela in hotel v Topolšici bi postal premajhen. Pa lep dopustniški pozdrav Mungo ■^■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■l ■H ■■■■■■■■■■■lilinanNBHHBBHHBHH Prenova take stavbe je zahteven projekt, ki zahteva tudi SOCIOLOŠKO PRESOJO. Prenova stare Ljubljane je vključevala tudi izbor socialne strukture prebivalcev, ki so jih naselili v stavbe. Zame je to preveč tog - “socialističen” . . v. Objekt v času gradnje pristop, saj se vse določi nekje na “vrhu”. V tržnih razmerah namreč boljša stanovanja naselijo socialno in ekonomsko trdnejše družine, ki posredno vplivajo na revitalizacijo celotnega kraja. To pa se zgodi brez nepotrebnega vmešavanja oblasti. Prenova Galofove hiše pa je poleg stanovanj ponudila še možnost ureditve lokalov v pritličju, kjer je nekdaj obratovala gostilna. Lokulček, urejen v bivši drvarnici, je torej edina kontinuiteta s staro gostilno. Zelja znanega podjetnika (“Presta"), ki je želel v pritličju urediti pekarno, pa žal ni bila uresničena. V lokal je bila takrat nameščena v smislu revitalizacije manj učinkovita trgovina z belo tehniko, pekarna pa je “zacvetela ” v Velenju. Kljub nekaterim spodrsljajem ocenjujem projekt revitalizacije tega objekta za dovolj uspešen, da lahko služi kot model za ostale prenove objektov na trgu. Ne gre pa pozabiti, da so časi centralno vodene prenove s strani občinskih služb minili, da je denacionalizacija mnogo objektov zapletla v težko rešljive vozlje lastniško pravnih razmerij (to velja tudi za Galofovo hišo) ter da bo v prihodnje TRG uravnaval (beri moč posameznih investitorjev) nadaljnjo revitalizacijo starega dela Pogled skozi podhod, kjer je danes urejen lokal. Seveda pa vloga OBČINE ni Zanemarljiva, saj je prav ona zadolžena, da preko urbanističnih aktov regulira in uresničuje (lahko tudi finančno podpira) revitalizacijo našega kraja. Vloga tistih občanov, ki si želijo oživitev Šoštanja, pa ostaja v tem, da na volitvah izbiramo tiste predstavnike, ki bodo najuspešnejše izvrševali to zahtevno nalogo. Edi VEČINA POČITNIŠjU^^S^ PLANINSKI TAROK Letos smo se udeležili planinskega tabora v Koprivni pod Peco učenci OŠ Bibe Roecka: Marko, Boris, Domen, Silvo, Borut, Jure, Urška, Nina, Vesna in Katja. Pridružili so se nam še učenci iz Gornje Radgone. Naš taborovodja je bil gospod Franci Petek, kot vodniki in predavatelji pa so prisostvovali: Bojan, Matej Mojca, Martina in Bruno, naš kuharski mojster je bil Viktor, medicinska sestra pa Bernarda. V nedeljo smo se zbrali na avtobusni postaji. Polni pričakovanj smo se odpravili novim dogodivščinam naproti. Ta dan smo se namestili v šotora, spoznali vodnike in sovrstnike iz Gornje Radgone. Isti dan smo naredili še jez na bližnjem potoku in odšli na pohod do Sv. Jakoba. Naslednji dan smo se že povzpeli na Olševo. Med potjo smo se ustavili pri Koči pod Olševo in Potočki zijalki, kjer smo skoraj vsi iskali kakršnokoli sled o pračloveku. Pri sestopu v dolino nas je zajel dež, a smo vseeno prišli veseli v tabor, čeprav mokri. V torek zjutraj je še vedno deževalo, zato sta nas kombija odpeljala v Mežico, kjer smo si najprej ogledali rudnik svinca in cinka. V tem rudniku naj bi živeli dobri škratje Birtmandeljci. Nato smo imeli nekaj prostega časa in odšli smo po trgovinah. Založeni z vsemi mogočimi stvarmi smo se odpeljali v tabor na večerjo. V sredo sta nas kombija odpeljala do parkirišča, od koder smo šli peš na Peco. Na vrb smo se vzpenjali po zelo zahtevni poti. Bili smo samovarovani na jeklenico. Na vrhu smo lahko z eno nogo stali v Avstriji, z drugo pa v Sloveniji. Nazaj smo se spustili po lažji poti ter v smeri Tople v Koprivno. V četrtek zjutraj smo se odpravili na Raduho. Ustavili smo se pri Bukovniku, najvišje ležeči kmetiji v Sloveniji, in pri Koči na Grohatu. Nato nas je pot vodila po zelo zahtevni poti, kjer smo se samovarovai. Nazaj grede smo se spustili čez prelaz Durce na Grohat. Pri Bukovniku pa sta nas čakala kombija. V petek smo imeli predavanja: o obnašanju in prehrani v gorah, o planinski opremi, o zgodovini planinstva, športne igre in likovne delavnice. V soboto smo imeli orientacijo in še nekaj predavanj. Po večerji smo pisali test o pridobljeni planinski tematiki, katerega smo vsi uspešno opravili. To noč smo imeli tudi lov na skriti zaklad, ki je bil poln preprek in zank. Naslednji dan smo pospravili tabor ter si obljubili, da se naslednje leto spet dobimo. Vsi veseli, a tudi žalostni, smo se poslovili. Prejeli smo pesmarice, tako da smo lahko ob družabnih večerih prepevali. Pomagali so nam tudi sponzorji: Planinsko društvo Šoštanj, trgovsko podjetje Dolina, diskont Osmica, Termoelektrarna Šoštanj, Zavarovalnica Triglav, Foto studio Center in papirnica Pero. Zahvaljujemo se vsem! Katja Švare Bom vodo prebredel, bom viterc nabral, jerbašček bom spletel, ga ljubci poslal. V nedeljo, 31. avgusta, vas vljudno vabimo v zdraviliški park v Topolšico. Deveto leto zapored bodo člani Turističnega društva prikazali bogat narodopisni program. Povorka topolskih peric, kovačev, mlatičev, tesarjev, ple-tarjev, krovcev s slamo in šikli ter mnogo drugih bo krenila izpred gasilskega doma ob 14.30 uri. Gospodinje bodo poskrbele za domače dobrote in pijačo, godci pa za ples in zabavo. Domače obrti so del naše dediščine. Mnoge žive še danes in z njimi se ukvarjajo zadnji prenašalci bogatih znanj na mlade generacije. Naš prikaz je namenjen spominu, pa tudi opominu, da domače obrti ne smejo propasti in oditi v pozabo. MaM .............................. H k * . • Č t, * NAROČAM MESEČNIK LIST OBČINE ŠOŠTANJ IME________________PRIIMEK_______________ NASLOV___________________________________ LETNA NAROČNINA: 1000 SIT NASLOV: LIST OBČINE ŠOŠTANJ, p.p. 4, 3325 Šoštanj Izdaja: OBČINA ŠOŠTANJ • Naslov: Trg svobode 12, p.p. 4, 3325 Šoštanj • tel.: (063) 882-652 • Odgovorna urednica: URŠULA MENIH • Uredništvo: JOŽICA ANDREJC. IDA JELENKO, PETER RADOJA, PETER TURINEK, EDI VUČINA, BRANKO VALIČ • Oblikovanje: MARKO MARINŠEK • Lektoriranje: URŠA MENIH • Tisk: TISKARNA VELENJE d. d. Po mnenju Urada vlade RS za informiranje št.: 4/3-12-177/94-23/36 spada List občine Šoštanj med proizvode iz 13. točke tarifne številke 3 prometnega davka. Tiskano na recikliranem papirju