A. Stražar:
Zatajeni sin,
Pripovest iz časa tlačanstva-(Deseto nadaljevanje.)
Rožeški graščak se je ravno odpr.av-ljal k počitku, ko mu je prišel1 oskrbnik naznanit prihod ,,grbastega Lukeža.'" .Graščak se je zeko razveseiil tega sebi' dobro poznaneg-a — poznega gosta- Ze-lo radoveden je bil, kaj neki bo le zve-del od njega? Pa kaj tako važnega ga 'jeclovedlo k njemu v tako poznem času? Po pasjem pozdravu: ,,Vaša visoka gnada" — milostljivi gospod graščak —> nru je veld ta sesti poleg sebe na mebki stol; pomaknil je pred njega velik vrč z vinom pa. mu dobrohotno veiel:
..Uukež, moj stari znanec — veseli me, da si me obiskal!
Daj si prvo poplakniti grlo, da bqš lažje govoril, gotovo je kaj važnega?" Liikežu kajpak ni bilo treba dvakrat veieti; ko je napravil par dobrih požir-kov; si je obrisal svojo žmrseno brado in dolge brke, nato pa j^ pripo\edoval' graščaku kaj ga je dovedlo k njemu. GraJ^aJk je vstal; začel nemirno ho-diti po sobani, pa premišljeval, kaj bi se dalo ukreniti? Res je to,' da lahko jigrabi na izdajski na.Bn Lukežov, svo-jega največjega sovražnika — Dondeža, pa njegbvega tovariša. Pa pri vsem tem je imel tudi pomisleke; bal se je rokov-njaškega maščevanja. I<aj so zmožni ti fjiidije, to je izkusil pred kratkim. Ka-ko neki bi-li sedaj to izvedel?
Graščak ni bil zmožen sam tega izvesti, pa mu je pomagal bistrcmmni Lukež:
,,Veste kaj — gnadliivi gospod graš-čak? Tako napravit^: Ugrabite ta dva' tička pa ju pošteno pretepite. Saj ven-'dar si boste oprali svojo Čast — pa ti-sto sramoto od zadnjič."
Graščak malo pomolči, a nato od-govori:
,,Vse si mi dobro povedal moj zve-sti Lukež! Pa to moraš tudi pripoznati, 'da v sršenovo gnezdo ni dobro dregati — a nokavnjači so še hujši od sršenov!"
Pa Lukež se ni dal kar tako ugna-ti, znova je pogodil eno izbomo:
,,Vesie kaj. dajte pa takofe napra.-1 viii: Ta moja misel — vem, da bo dobro,-najboljša kar sem jih še do sedaj iz-tuhtal.
fTo napravite takole: y Dajte se obleči v navadne kmetske obleke; ,kajpak se tudi dobro oborožite, pa namažite obraze, da boste Čisto spre-1 menjeni. Ko pridete r!o Zlatarja, pa naj eden izmed vas pokliče ta ,,dva tička", kot bi ju klicali niihovi tovarišj. A.R sem |o pogodil, ali ne?"
Ta načrhpa je bil grašačaku kajpafc všeč, takoj se je odpravil na delo! "    ' •
Tefoom po| ure so se že podali: graščak, k)Skrbnik, pa ?e četvero najbo-Ijših hlapoev po llikezevem nasvetu proti Zlatarju.
Vohun JLukež pa se je po izbornemi okrepčilu kot najboljsi poštenjak od1-pravil k počitku v eno izmed grajskih sob...
Dobre četrt ure,  predno so odšli
preoblečeni graščinci na pretkani način nad Dondeža in Peterčka, je Zt pred njimi hitel do Zlatarjevih graj^ld pastir Anžek '— da vse to prepreči.
Ksj je pač dovedlo mladega osem-r.ajstletnega fanta do tega namena?
Anžek je sleherni dan po dobravah1 pasel, grajsko živino; kajpak je mladi fant 4ostikrat pri tera poslu shdko za-spal. Ko se ]e znova tako zibal1 v slad-kem spanju na mehki travici pod go-stini grmovjem, a živina pa je zasla v žito, ga je zalbtil pri tem foskrbnik Fric. Oj, kakb ga je pretepal! Od i-stega časa ni Anžek sovražil samo Fri-ca ampak vse graščince.
Dodobra mu je bil poznan vohun-ski Lukež; ko ga je zagledal tako po-zno ponoči v^radu, se je kot llsica pla-zil za njim.
Posrečilo se ma je, v glavnerh vse izvedeti,  kaj  grašcinci nameravajo. Se predno so se (našcmljeni graščinci odpravili na svoje delo/fe že Anžek od-hitel pred njimi v vas.
Ko sta Dondež in Peterček zvede-la zakaj gre, sta hitro. likrenila vse potrebno. Zbrala sta skupaj več močnih; pogjumnih mož in fantov; da bi graščak ne poznal svojih tlačanov, so se tudi vsi namazali s sajami, da so izgledalf kot rjeklenščeki. Odšli so z vso nagliccv do križpotja, pa ~skriti čakaii za^ostim' grmovjem na grašcince.           ^,
Graščak s svojimi liudmi jc prišel!
Vsi hkrati kot en rjnož- so-planili na maskirane grasčinoe; takbj šo jih' obvladali, pa imeli popolnoma v svo ji oblasti.
Luna je ravno pošijala izza obla* kov, ko trdo spregovori Dondež pro-8 ti graščaku:
,,No, ti moj vražji graščinski kumt Ti kaj slabo izpolnuješ svojo obljubo!' Sedaj pa lahka spoznaš, da se nam( rokovnjačem ne pride do živega, a mf tebe vedno lahko uženemo v kozji rog
—  Iia, ha! No kako se bomo pa "danes kaj zgovorili — ti vražji striček?           '
Od strahu ni mogel graščak niti sprcgovoritii; kbt Ijudje iste čase, j& bi! tudi o.n udan praznoverstm Za^ tfdn® je bil prepričan, da |e Dondež tudi čarovnik. Kako pa bi bilo dm-: gače mogoče, da bi vedel, kaj !}e name-f raval1 — a sedaj, kaj bo žnjim?
Ker grasčak ni nič pdgovoril, se Z"opet oglasi  Dondež:                          :
No, kaj bi se tako gledali, kot mla-: "di mački. To moras sam pripoznati, da nas ne boš ukrotil — a mi tebe ve-dno; to si zapomni! Zato sem sklenil tako: Kolikokrat se bomb videli," vše-1 lei boš placai 100 cekinov; le pomisll
—  rokovnjaškemu poglavarju se že spla-! ča toliko dati! A vedi, pa, to velja sa-ino za moje obiske. — Drugače pa, če! iz\:em  ža kako dntgb tvojo htidbbifoi napram tlačanom, se bomb pa vse dru-gače spogledali! Za vsakb batino ki jo bos dal tlacanu, prejmes desetero po^ vrnjeno! To ,je moj račun s teboj — ia s tistim ,,'g^bastini t.ukežem" se bomot pa še vse drugače spogledali!
Kaj bi dalje cas izgubljali; smili§ se mi, ko moraš ležati na trdi zemlji; kf jo njsi vajen. — Hitro naj gre tvoj o-sifrbnik z mbjim tovarišem v gfad po denaf!             "