0 človeški duši. (Spisal Coof. Albert.) Hram delfiškega Apolona kinčale so besede: »Nosce te ipsum" — »spoznavaj samega sebe!" Odsihmal vtopilo se je preko tisoč let v časno morje, i človeštvo se med tem ni samo za toliko postaralo, marveč napredavalo je tudi v znanostih i učenostih ter povzdignilo se na višjo stopnjo omike. Marsikaj vidimo dandanes, o čem se tedanjim našim prednaincem še sanjalo ni. V pojasnenjeomenjamotu samoželeznic i dalnopisov. A prekrasna ona izreka v teku časov svoje moči i važnosti vendar ni zgubila, zmerom je še za nas neprecenljive vrednosti, vzlasti dandanes, ko materijalizem s otrovnim svojim želora človeški rod omamljuje. Da, današnje dni je pač pravega samosebnega spoznanjatreba, ako hočemo se mnogoverstnih škod i gotove pogibelji oteti. Starodavni Gerki imenovali so človeka ,,mikrokosmos" (mali svet), i ker zadržuje v sebi d\ojno naravo, telesno i dušno, v istini priklada se mu ono imri — Učenosti, ktere razgrinjajo skrivnosti tega ,,mikrokosma" so gledč tela: anatomija i fiziologija. Perva uči nas spoznavati sostavo našega tela in njigovih posamesnih delov, druga pak razložuje nam njihovo naravno upotreblovanje i upravo živenja. — K spoznanju duše njenih moči i sil pa vodi psihologija. Ker je duša pleraeniteji del človeka, vsakdo razvidi, kako visokega pomenja je zadnja učenost za nas. — V tej učenosti, rekel bi, bili so Gerki med pervimi omelimi brodarji na ogromnem morju človeškega mišljenja, najbolj srečni, osobito verli Sokrat i divni Platon. — V sledečem hočemo ob kratkem premišljevati našo dušo. Govorili bomo najpervo o zmožnostih človeške duše z obzirom na njeno združenje s telesom. 1. Zmožnosti človeške dušfe. Človek je iz dveh čisto različnih delov, iz telesa i duše; le te dvoje v svoje zvezi stori človeka i le v zvezi ima lastni i pravi svoj pomen, kajti telo brez duše ni več telo, nego truplo; i duša brez telesa ni več duša, nego duh. — Ker je človek glede telesa živalske naravi, imeti more tudi lastnosti, ktere nahajamo pri živalskih bitjih. — Kar za naš namen iz kroga živalske narave vzeti mislirao, so čuti ali čutljivost. Vsemogočni i previdni stvaraik vesolnega sveta obdaril nas je s sredstvi, s kterih pripomočjo k zavesti samega sebe i vnanjih reči priditi moremo; ta sredstva so naši čuti, ktere skupno čutljivost ali občutljivost imenujemo. — Ta deli se s vnanjo i natranjo. — Vnanji služi pet telesnih nagonov, ti so: oči, učesa, nos, ustno nebo (za Gaumen ni mi pravo sloveDsko ime znano) i dotik. (Prih. dalje.)