Supktou
Kmetijſke in rokodélſke novize.
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
N 49.
V ſrédo A. Grudna.
1844.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovih ulizah bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 ſl.: prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
Zalovanje ob smerti
Franca Hladnika
dosluženiga vodja c. k. gimnazija v Ljubljani, praviga člena c. k.
kranjske kmetijske in bavarske botanske družbe, i. t. d.
V temu starost kratkih dni število
Sivčku v sréd' mladenčev pomladí;
Pa previdnost — kar je nar bolj milo
Luč nebeško njemu omrací.
Ak očesam tudi svet pogine,
Znanstva luč debelo tmo odrine.
V misli rož kardelo zóri noč,
Dok svetloba rajska ti napoč'.
ak je delo tvoje dokončano!
Lépši sonca ni, ko tvoj zapad;
Vidil si, kar mal' komu je dano :
Obroditi uka svojga sad.
Smert, ki z drugimi nemilo rabi,
Naš'ga starčka pozno k seb' povabi :
Ga v cvetlice véle položit' ,
Mojstra njih z ljublenkami pokrit'.
Kaj če domovina ti skazáti?
Bil v resnici si slovenski sin!
Slave z zlatim' čerkami kovati
Tréba ni, — si stavil sam spomin:
Z zeljši vred bo tvoje imé časteno , —
Znamnje, vsako spomlad prerojeno,
Bo po teb' nazvánih cvetk izbor,*)
Tebi v čast, cvetlíčar krajnskih gor!
Dragutin Déžman.
Kaj mladost' si bil slovensk', pričuje
Hvala tebi vdanih sto stotín ,
Sivoglavi vnukam oznanuje
Učenika svojiga spomin;
Pa imé nepozabljivo učencam
Nezavéden zaljšaš z véčnim vencam,
Kér mladosti spravnik in ovčar .
Bil si, in tud ilirskih rož vertnár.
Krajnskih gor zaklade, préj neznane,
Si na svit za dom, za ptujce djal,
Obiskával gromov gole stane,
Kjér kalí le trudno maha kal;
Trave neskončno množico prebiraš,
Mém lepot polja biljk ne preziraš,
Ne utrudi te snežníkov prod,
De zalézeš skal stermečih rod.
Visoko učeni gosp. Hladnik je 25. Listopada tega leta
zjutraj ob dveh po kratki bolezni na pljučni mertvudbi
v 72. letu svoje starosti umerl; 27. dan Listopada popoldne
ob dveh smo ga na pokopališe spremili. — Naj mu bo lepa
pesmica gosp. Dežmana mil spomin v naših Novicah, ktere
je ranjki clo do zadniga serčno ljubil! Popis njegoviga živ-
ljenja smo našim bravcam v 11. listu tega leta podali.
Nekaj saſtran reje leſá in hoſt.
Smirej bolj pogoſto in pazh po pravizi ſe tudi
v naſhi deshêli ſliſhi tôshba, de je léſ sa kur-
javo, sa teſarijo in druge rezhí védno drashji,
in teshje dobíti, in ſèm ter tje she slo pomanjkúje;
in praſhati ſe mora: kaj ſhe le bo v nekterih létih?
Vikši umetniki zelišarstva, kterim je še slepi starčik v pospravi
*)
kranjskih cvetlic nevtrudno pomagal, so rajnkimu v čast lepi
zvézik od njega razkritih cvetlic, po stari botanski šegi, pod
slavnim Hladnikovim imenam v cvetliško deržavo vrédili.
Lepi izbor Hladnikovih cvetlic je: Hladnikia pastina-
cifolia (Reichenbach), Hladnikia golacensis (Koch),
Gentiana Hladnikii (Host), Scabiosa Hladnikii (Host),
Salix Hlad. (Host), Scopolina Hlad. (Biatzovsky), Chæ-
rophyllum Hlad. (Reichenb.), Ribes Hlad. (Reichenb.),
Že na smertni postelji je ležal, ko mu je gosp. Fleischmann
oznanil, de je slavni nemški botanikar Reichenbach zopet
neko vijolico, ki na Ljubljanskimu močirju raste, po nje-
Vredništvo.
govimu imenu kerstil: viola Hladnikii.
194
Pa toshi ſe — in praſha ſe vnnder malo, kaj je
vsrok téga, in kakó pomagati. Reſ, de ſo ſem ter
tje oglédniki leſóv (hoſtnikarji, borſhtnarji); ali do
sdaj je to ſhe malo pomagalo. Naj bodo tukej ne-
kteri vsroki in tudi pomozhki saſtran pomanjkanja
leſá nasnanjeni.
Kar vsroke pomanjkanja leſá sadéne, ſo ne-
kteri taki de savoljo njih ni ravno nikomur poſeb-
niga ozhitati. Ljudjé ſo ſe nekaj zhaſa ſèm slo
pomnoshili; pohiſhtev vezh ſe je poſtavilo; gre vezh
derv sa pezhí, in marliktére rokodelſtva bolj ras-
ſhirjene tudi vezh leſá potrebujejo, poſebno sa
oglje. Tudi veliko novih travnikov , njiv , ſenoshet,
lasov, nogradov ſe je naredilo is poprejſhnjih hoſt,
in takó ſe leſóvi le manjſhajo.
Drugi vsroki, de leſ bolj pohája, ſo pa bolj
nápzhni, in ſvarjenja vredni. Takó marſikteri léſ
od kraja ſekajo, bres de bi glédali, lepo
mladino v sarod puſtiti; drugi ſhe bres potrébe
ſvoje hoſte ptujim v poſekanje prodajo, ki
vſe do sadnjiga ſhtôra in zveka pohlaſtájo. — Per
grajſkih gojsdih in leſih ſizer borſhtnarji drevéſa
odkasújejo, ki ſo poſekati, pa ti niſo vſelej ſami
dôſti modri; in ti, ki léſ kupujejo, zhe jim je le
eno deblo kdo vsél, nalaſh, kar morejo okróg mla-
dja poderó; kér je navada, de kar poſékano drevó
ſebój potégne, vſe s tém vred kupzu gré. — Kjer
v leſih oglje kuhajo, poſébno najeti leſarji (holzarji)
vſe radi potratijo, in kar oſtane, ſhe poshgejo, de
ſe ſhe léta sa njimi rijavo ſmodiſhe posná. — V
doſti krajih ſe po hoſtah shivina paſe, ki vſe
mlado drevje objé, in kar ſe le is semlje per-
kashe, v nizh dene. — Tudi to je napzhno, de
ſe po hoſtah prevezh liſtje v naſtiljo grabi, mla-
dino slo poruje, in ſtarejſhimu drevju veſ
gnoj h raſti vsame. Verh téga ſhe poredni otrôzi
nekaj polomijo in poſmodé: nekaj taki, ki leſ kra-
dejo, bres pomiſlika odneſó, kar komaj raſti jame.
Sadnjizh ſe tudi per kurjavi ſem ter tje s dervmi
neuſmiljeno ravná, kupe zhes lônze viſôko nakla-
dajo, in bres potrebe vezh poshgó.
Po takih vsrokih, de leſ slo pohaja, ſe tudi
vezhidel pomozhki v prihodnje lahko ſposnajo. In
ſizer, kjer pohiſhtva ſtavijo, bi ſe leſá vezh
pervarovalo, ako bi vezh s kamnjem sidali; in na-
meſti ſkodelj (ſhindelnov) , kjer ſo ti v navadi,
vezh s opekam (zéglam) ali s ſhkerlami kríli, kar
bi bilo tudi savoljo ògnja bolj varno. — Od kosel-
zov je bilo v téh novizah she rezhêno, de kjer ſe
lahko sgodi, bi per njih raji sidane ſtebre ſtavili. —
Kar kurjavo in kuho sadéne, bi tudi pomagalo, de
bi ſe take ognjiſha, ki malo derv potrebujejo (Spar-
herde) napravile, in pa pezhí, ki bolj dobro gre-
jejo, kakor je bila ena v teh novizah she ſvetovana.
Tudi bi bilo dobro, de bi nameſti derv in oglja ſe
bolj premog (Steinkohlen) shgati poprijéli, ki ga
je na Krajnſkim ſèm ter tje doſti najti. Velikih
kovazhniz (fushin), plavshev, ſteklarij (glasharij)
pa she ſploh deshelſka goſpoſka ne puſtí ſtaviti,
kjer je sa léſ terdó ; le de bi ſtarih zhes méro ne-
rastégovali. — Novíne ali lasi naj bi ſe pa vezh tam
narejáli, kjer ſvet sa léſ ali ni tako perpravin, ali
ne takó potrébin.
Kar pa nerodno satiranje in pokonzhevánje leſá
sadene, bi bilo potréba, de bi ti, ki v poſeſtvu
imajo leſ in ti, ki ga ſékajo, ſamí bolj ſposnáli, kaj
je léſ vrédin, kako ga je rediti, kako va-
rovati, kteriga ſékati i. t. d. In sató bi dobro
bilo , de bi ſe jim s prilóshnoſtjo vezh naúka od téga
dalo. Tako bi per manjſhih poſéſtnikih ne bilo po-
tréba, tudi poſébnih oglednikov ali borſhtnarjov,
ker bi vſak s ſvojim nar bolj pràv védil ravnati;
kakor tudi ſèm ter tje modri kmetje reſ v lépim
redu ſvoje hoſte imajo. Per vezhim poſeſtvu, ali
kjer manjſhi goſpodarji ſamí ne snajo pràv s léſam
obrazhati, naj bi pa nalaſh v to poſtavljeni umétni
borſhtnarji nad hoſtami pasili. — Nameſti liſtja bi
dôbro bilo tudi drugiga naſtilja vezh iſkali — ali
ſaj naj bi ſe vſako léto povſod vſe ne po-
grabilo, de ſe hoſta tako pognojí, in mla-
desh nekoliko poraſte. — Shivina naj bi ſe tudi
toliko v hoſte ne puſtila, ſej tudi malo tam shivesha
dobi. — Porednim satiravzam leſá, in hoſtnim ta-
tovam naj bi ſe bolj na péte ſtopílo. — Tudi ta in
druga kuhinjſka, ki s tako lahko veſtjo bres potrébe
dreva shgè, naj bi ſama jih mogla iti v hoſto ſe-
kat, de bi ſe uzhíla, kaj veljajo. — Zhes vſe to bi
bilo dôbro, v takih krajih, kjer je doſti prasniga ſvetá,
in je sa hoſte perpravno, ali kjer ſe je léſ ſam slo-
opuſtil, novih leſóv saſejati, kakor ſe je ſem
ter tje na Gorenſkim in Dolenſkim she sgodilo.
P. H.
Popis obertniske razstave v Ljubljani.
(Na dalje.)
Železnina Konst. grof Lodrona na Koróš-
kim se je zopet sreberne svetinje vredna skazala. —
Anton Francel iz Ljubljane se je z svojim
fizikalnim orodjem dobro obnesel. — Od žebljev J.
Peternela, od omár Ljubljanskiga mizarja
Matevža Novaka, od ženskih srebernih ovrat-
nikov Auguština Baumgartnerja, srebrarja
iz Obernberga v gornim Estrajhu, od tabačnic
žlahtniga Frid. Zattlerja iz Gradca, od svil-
nih nogovic Žig. Geimajerja, nogovičarja iz
Gradca, od svinčenikaste posode Janeza Ra-
biča fabrikanta od s. Ane nad Blakam, in od
mnogoverstniga kovaškiga blaga Jan. Steigerja
iz Gradca moramo reči, de so bili dobri izdelki.
— Ljubljanski malar, vitez Fr. Kurc Golden-
steinski se je z risano podobo za cerkveno ma-
larijo prav dobro priporočil. — Mnogoverstni zvonci
za živino, ki jih Jakob Jan, v Zagnici na
Gorenskim vliva, so bili le iz debeliga izdelani;
saj se za to rabo tudi bolj ličnih ne potrebuje. —
Jož. Kaspermajer iz Adriaha na Štajer-
skim, je dal na mašinah lepo izdelanih žebljev
v razstavo. — Sodniki obertniske razstave so od
195
Ferd. Malihofskitovih malih orgelj to le so-
dili: omara od orgelj je bila lično izdelana, orglje
pa niso tako pele, kakor jih bi bili radi slišali. —
Razne pile in svedri za vodnake francozke sorte
(artesische Brunnen *) vertati, ki jih je baron
Jož. Ditrichova fabrika iz Teržiča v razstavo
dala, so bili sreberne svetinje vredni.— Euricha,
bukvotiskavca iz Linca sta z vlitimi čerkami in
drugimi izdelki za bukvotisarije slavno ime svoje
fabrike zopet poterdila; ravno tako tudi Leopold
Aichholcer, fužinar na Koróškim z svojo že-
leznino, posebno pa z mnogoverstnimi žeblji, kteri
so bili tako lično izdelani, de jih je bilo veselje
gledati. — Marija Kokalj iz Pečnika poleg
Dola je z svojim v razstavo poslanim ošpeteljnam
pokazala, de je dobra kmetiška mojškra. — J. G. F.
Dubois vlastnik žag na Bistrici v Berdski
komisii je z lično izdelanimi furnirji pohvalno pismo
zaslužil. — Železnina grofa Thurna, fužinarja na
Koróškim, je bila posebné hvale vredna. — Fr.
Charl, gravirar v rudnino, in Jan. Echter iz-
delovavec fizikalnih mašinj, sta umetna Ljubljan-
ska mojstra; tudi Fil. Hein, sedlar v Ljubljani
se je z sedli in kernirji prav dobro obnesel. — Blaž
Osebik, ključar na Vranskim si je z decimal-
nimi tehtnicami, kterih prav veliko prodá, pohvalno
pismo pridobil. — Mat. Šreiner, srebrar in pasar
v Ljubljani, je svečnike in drugo cerkveno oro-
dje v razstavo dal, z kterim je očitno pokazal, de
je umeten mojster tega rokodelstva.
(Dalje sledí.)
Od perviga Sušca bo začelo imenovano
vodstvo v razstavo poslano blagó prejemati; do
konca Malitravna pa mora že vse na Dunaju
biti. — Vse blagó mora na dveh listih po šte-
vilu in svoji ceni natanjko popisano biti; eden
teh spiskov ostane pri vodstvu razstave, drugiga
pa bo vlaſtnik poslaniga blaga od vodstva razstave
podpisaniga nazaj dobil. Naj tedaj vsaki rokodelec
dva taka spiska napravi, kakoršni so bili za Ljub-
ljansko razstavo primérjeni. — 14 dni po dokon-
čani razstavi mora vse blago iz razstave zopet
nazaj vzeto biti. — Tudi pri ti razstavi bodo
zlate, sreberne in bronaste svetinje in po-
hvalne pisma podelene; ako ravno je že kdo pri
poprešni dunajski, ali pri kaki drugi razstavi sve-
tinjo dobil, jo zamore zopet pri ti vdrugič dobiti.—
Slovenski rokodelci! stopite zopet hrabro na
noge, in pripravljajte za dunajsko razstavo lepiga
blagá, de boste tudi po ptujim svoje dobro imé raz-
glasili in si novih kupcov obilno privabili, zakaj
železna cesta nas bo Dunaju približala, in po
tem takim boste zamogli svoje blago ložej sèm ter
tje prepeljavati in kupčijo z svojimi izdelki po ce-
lim estrajškim cesarstvu razširiti. Kar poprej ni
mogoče bilo, bode zdaj na enkrat mogoče postalo;
Dunaj je velki terg za mnogoverstno kup-
čijo celiga cesarstva; mi bomo njegovi bližni
sosedje in voznína bo le mala.
Oznanilo obertniske razstave na Dunaju
v letu 1845.
Že pred nekim časam smo oznanili, de bode
prihodno leto na Dunaju obertniska razstava, h
kteri so vsi fabrikanti, fažinarji in rokodelci ce-
liga cesarstva povabljeni, svoje izdelke poslati.
Vodstvo imenovane razstave je pred nekimi dnevi
v dunajskih novicah bolj na drobno razložilo,
kar je rokodelcam še sploh vediti treba; to le je:
Ogled dunajske razstave se bo pričel 15. dan
Velkitravna, in jenjal se bo pa 15. dan Ma-
liserpana imenovaniga léta. — V razstavo se bodo
rokodelski izdelki vsake baže prejemali. — Vsa-
kteri pa, kdor misli od svojiga rokodelstva v to
razstavo kaj poslati, mora to popred, to je, od
1. Prosenca do 15. Svečana 1845 obertniski-
mu vodstvu naznanje dati: kaj de bo poslal in na-
povedati, kakošne visokosti in dolgosti bi
poslano blagó vtegnilo biti. Ta napoved se pošlje na
vodstvo te razstave pod naslednjim němškim nadpi-
sam: „An die löbliche Direction der allge-
meinen österreichischen Gewerbs- Aus-
stellung in Wien". Vsim cesarskim poštam je
ukazano, take pisma brez vsiga plačila pre-
jemati.
Francoski vodnaki (artesische Brunnen) so studenci (vrelčine).
iz kterih voda sama od sebe neprenehama na kviško teče.
Taki vodnaki se napravijo, če se z umetno izdelanimi svedri
močna vodena žila v zemlji naverta in na to izvertano
luknjo pripravna cev postavi, po kteri potem voda vse-
skozi kviško teče, brez de bi jo goniti treba bilo. V ta-
kih dolinah, ki so blizo velikih gorá, se prav lahko ti
vodnaki napravljo. V pervi polovici pretečeniga stoletja so
jih jeli na Francoskim v knežii Artois več tacih vodnakov
napravljati in od tod jim je nemško ime: Artesischer
Brunnen ostalo, ako ravno so že veliko poprej v Estrajhu
take vodnake delali.
*
Kmetijſke opravila v meſzu Grudnu.
Ako ſe voda na njive ali travnike istéka, in
morebiti zlo po njih saſtaja, prozh jo napeljuj, grabne
pa, ki jih je derézha voda ſkopala, sadélaj in sa-
ſuj. — Potrébi vodotozhne shlébe, blato in gnojivno
drobnino is zéſt, potov, dvoriſh, is lush, bajerjev
in grabnov, in ga na ſenoshéti in puſte njive, pre-
den ſnég sapade, ispeljuj; takó boſh semljo sbolj-
ſhal in rodovitniſhi ſtoril. — Shtalo vezhkrat iski-
daj, shivino v ſnagi dershi, in glej de bo shivina
na gorkim. Vrata per ſhtali popravi, zhe ſe dobro
ne sapirajo, lukne s ſlamo samaſhi, de ne boſta desh
in ſnég shivini nadléshna. — V deshevnih, simſkih
dnévih preglej vosno in njivno orodje. Poſhkodvane
lopate, vile, noſila, koléſa, vosove, koſhe in kar
je taziga, popravi; kar pa ni vezh sa rabo, s no-
vim nadoméſti, de ſe ne boſh takrat s takim delam
mudil, kader délo pride. — Slabji klajo sdej po-
lagaj, bolji pa sa posneji zhaſ perhrani, sa takrat,
kadar délo pride. — Preſhizhe dobro paſi, zhe jih
pa samudiſh, jih boſh po tem prav teshko v dober
ſtan pripravil. — Zhbelne panje oſnashi, in jih dobro
samaſhi, de ne bojo zhbéle is njih na ſnég prelet-
vale in ſe takó pokonzhale. — Pred boshizham sne-
ſene kurje jajza ſpravljaj; ſo dobre sa podlogo. —
Korenje, répo, krompir, péſo vezhkrat prebiraj,
kar je gnjiliga pridno odberi in saversi, kar je ſlab-
jiga pa sa shivino oberni, drobno sréshi, in s ré-
sanzo ali pa s ſenam ali otavo poméſhaj, to je sdrava
klaja sa shivino. — Na ſadne drevéſa ne posabi,
ozhédi jih in goſénzhne salége satiraj. Skuſhnja
uzhi de sajzhja in kosja ſlina je nar hujſhi ſtrup
sa drevje, torej bodézhiga ternja okoli dreveſ na-
véshi, ſhe boljſhi pa ſtoriſh, zhe sraven tega dela
drevéſa s apnam pomasheſh ali pobéliſh, kér ſe
pobélenih drevéſ sajzi bolj ogiblejo, in drevje tudi
lepſhi raſte. — Tudi sa ſvoje sdravje imej vſeſkosi
ſkerb, poſébno varvaj ſe, de ſi ne boſh ne glave,
ne perſi ali nog prehladil, de te ne boſta kaſhelj
196
ali naduha poprijela. Preleshane pléſnove jeterne
poſebno pa krivave klobaſe ſo hud ſtrup sa zhlo-
véka.
Anton Kurz, vodja ſhol v Idrii.
Kdor kako delo zna in ga rad dela, je
bolji, kakor de bi imel zlate v mošnji.
(Povest.)
Neki car je šel z svojo ženo in z svojimi
hčerami na ladijo, de bi se za kratik čas po
morji vôzil. Ko malo od primorja odrinejo, vstane
velik vihar, kteri jih je v tako neznano deželo za-
nesel, de še od njegoviga carstva tam clo nič
vedili niso. Ko se na suho izidejo, ni smel pove-
dati, de je car, denarjev pa tudi niso nič seboj
imeli. Nobeniga dela neznajoči, se niso mogli dru-
gači preživeti, kakor de se je car za črednika
srenjske govedine vdinjal.
Ko v takim siromaštvu že nekej lét preživé,
zagleda carski sin te ptuje dežele črednikovo hčer,
ktera je bila silno lepa, se va-njo zaljubi, in pove
svoji materi, de se z nobenim drugim dekličam po-
ročiti neče, kakor z tem, srenjskiga črednika. Mati
pové očetu, in oba sta žalostna, in mu pergovar-
jata, de naj carskiga stanu nikar tako ne osramotí:
tode vse za-stonj! Samo to trobi: „ali to, ali pa no-
bêne".
Ko pa vidita, de drugači biti nemore, pošlje
car svojiga vezira (nekiga pervih služabnikov), de
bi povedal čredniku, de hoče car njegovo hčer za
ženo svojiga sina vzéti. Vezir odide, in pové govedar-
ju; ta ga pa vpraša: „Kakšno rokodelstvo zna
pa carov sin“? Vezir se začúdi: „Bog ti po-
magaj, člôvek! kakšno delo če neki carov
sin znati? H čimu bi mu le bilo? Rokodel-
stev se le tisti ljudje uče, kterim živeža
manjka, carov sin ima pa zemlje in gra-
dov dovelj.“ Črednik mu pa odgovori: „Glej,
ki ne zna nobeniga dela, mu ne dam svo-
je hčere." Vezir se verne, in pové caru, kar mu
je pastir rekel. Zdaj se še bolj čudijo. Mislili so,
de čredniku ne more biti veči milosti in časti, ka-
kor, če carjevič njegovo hčer za ženo vzame, zdaj
pa praša, kakšno rokodelstvo carjevič zna. Car
pošlje drujiga vezira; tóde govedar ravno tako go-
vorí, rekoč: „Dokler se ne naúči carov sin
eniga ali drujiga dela in ne prinese kakiga
izdelka svojih rok pokazat, nebo moj zet."
Ko tudi ta vezir nazaj pride, in caru odgovor
črednika pové, gre carjevič po ulicah svojiga kraja
in gleda, kakiga rokodelstva bi se naj lažji naúčil.
Hodi od delavnice do delavnice; gleda, kakó različne
rečí mojstri izdelujejo, in pride na mesto, kjer neki
človek mnogoverstne reči z bičevja ali rogoza (Schilf)
plete, in tó rokodelstvo se mu nar lahkeji zdi; začne
se ga učiti, in se ga v nekej dneh naučí; potlej
splete sam en jerbaščik, ga nese čredniku, in mu
pokaže, de se je tega rokodelstva naučil, in de je
to njegov izdelik. Govedar vzame jerbas v roke, ga
ogleduje od vsih straní, in vpraša, koliko bi bil
vreden, in povedó mu: šteri pare (reparje?).
„Glej, reče, to je dobro! šteri pare dans,
šteri jutri, jih je osim, in šteri po jutrišnim, jih
je dvanajst, in tako dalje; ko bi bil jez saj
to rokodelstvo znal, ne bil bi srenjske
govedine pasel." — Potem jim pové, kdo de je,
in kakó je v ta kraj prišel; uni se pa neizrečeno
veselé, de carjevič vzame carsko, pa ne črednikovo
hčer. Z nar večim veseljem venčajo ženina in ne-
vésto, in jih oženijo. — Potem pa dajo caru bark in
vojšakov, z kterimi je šel čez morje nazaj; je najdel
svojo deželo, ter je očitno pokazal, de je potreba,
de se vsak člòvek brez razločka kakiga dela naú-
či, kteriga si že bodi.
Danaſhnimu liſtu je trinajſti dél vinoréje
priloshen, kteriga ne ſamo vinorednikam, ampak
vsim našim kmetovavcam s pasljivoſtjo prebirati
priporozhimo.
V Ljubljani
V Krajnju
Shitni kup.
23. Liſtopada.
18. Liſtopada.
kr.
ſl.
kr.
1 merník
nize domazhe
banaſhke
20
21
Turſhize
Sorſhize
Rèshi
Jezhmena
Proſa
„
Ajde
Ovſa
45
30
46
31
Dznamilo.
Novo leto je pred dúrmi in z njim tudi čas noviga naročila na kmetijske in rokodelske novice.
Njih deležniki so tedaj prošeni, navadno plačilo za pervo polovico prihodniga leta do konca tega
mesca poslati, kér nam je le tó gotovo znamnje, de jih tudi prihodnic prejemati mislijo. Ako ravno upa-
mo, de nobeniga naših prijatlov ob novimu letu zgubili ne bomo, in tudi vémo, de nam ne bo pri
nobenimu deležniku plačilo prikrajšano, je vunder naprejplačevanje že stara šega pri časopisih, in vred-
ništvu veliko dela polajša, če deležniki ob pravim času svoje imena napovedó. Naj nam tedaj častiti
bravci, pred ko je mogoče, našo prošnjo spolnijo; naj nam pa tudi tisti ne zamerijo, ki se ne bodo do
konça Grudna na novice naročili, de jih zavoljo tega prihodnič od perviga Prosenca takó dolgo ne bodo
dobivali, dokler nam ne bodo oznanili, de jih hočejo še za naprej imeti.
Naj se tudi tisti, ki jih želijo na novič prejemati, v temu mescu za-nje oglasijo, in svoje
ime in stanovanje bližni pošti na tanjko oznanijo, ali pa pisarnici c. k. družbe, ali gosp. Jožefu
Blazniku, natiskovavcu teh novic.
Pred ko bo mogoče, bomo na perloženih listih kazalo ali zapopadek vsih rečí, ktere so bile
v pervimu in drugimu tečaju naših novic natisnjene, zraven tega pa tudi imena deležnikov in lični
zavitek za oba pretečena tečaja našim bravcam v roke podali, de bodo zamogli vse liste skupej zve-
zati dati in jih takó za prihodne čase ohraniti.
V
Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.