z vsakokratnim obtoženim. Tudi kronist, sodobnik čarovniških procesov Hans Friind, je v čarovniških procesih v Luzernu poudarit spore med obtoženim in okolico kot sestavni del procesa. Na tej podlagi avtor ugotavlja, da so bili čarovniški procesi v prvi vrsti socialno konstituirani.
Vsekakor ostajajo čarovniški procesi še naprej kompleksen in problematičen pojem v evropski zgodovini, pričujoča knjiga pa je pomemben prispevek k njihovemu razumevanju.
Vinko Rajšp
DOROTHEA MC EWAN, A CATHOLIC SUDAN
DREAM, MISSION, REALITY. A STUDY OFTHE ROMAN CATHOLIC MISSION TO CENTRAL AFRICA AND ITS
PROTECTION BYTHE HABSBURG EMPIRE FROM 1846TO 1900
(1914), ROME 1987
Knjiga je zasnovana kot zgodovinski prikaz rimskokatoliških misijonov v Sudanu od ustanovitve apostolskega vikariala za Srednjo Afriko leta 1846 do prve svetovne vojne in obravnava delež habsburškega imperija pri pokristjanjevanju tega dela Afrike. Študija temelji v pretežni meri na arhivu avstrijskega konzulata v Kartumu in je bila najprej objavljena v nemščini (Habsburg als Schutzmacht der Katholiken in Ägypten. KairoLondon 1982). V predelani in dopolnjeni obliki sta jo v angleščino prevedla avtorica (po rodu iz Železncga/Eiscnstadt, predavateljica na Misijonskem inštitutu v Londonu) in njen mož lan Robin Allister Me Ewan.
Avtorica pravilno ugotavlja, da je na nekdanje avstrijske ambicije v Sudanu treba gledati v širšem kontekstu kolonialnih interesov evropskih velesil. Avstrija si edina med njimi ni pridobila čezmorskih kolonij (če odštejemo nekaj neuspelih poskusov); to je mogoče pripisati drugačnim ckonomsko-političnim razmeram in sorazmerno poznemu razvoju njene mornarice. Na afriški celini so se njena gospodarska in politična prizadevanja usmerila predvsem na Egipt. Potem ko je egipčanski vladar Mehmcd Ali izboril svojo neodvisnost od turške porte in začel z vojaško ekspanzijo proti jugu, seje avstrijski interes razširil še na območje Sudana. V skladu z naziranjem, da je vera izraz civilizacijske, duhovne in s tem v dobršni meri tudi etnične pripadnosti, in v tekmi z islamom in protestantizmom si jc avstrijska katoliška cerkev začrtala svoje misijonarske cilje v Sudanu.
Ker je v zgodnji fazi cvangelizacije »poganskih« nilotskih plemen sodelovala tudi skupina slovenskih misijonarjev in pomočnikov s Knobleharjem
116
na čelu, je pričujoča Študija za nas še posebej zanimiva. Ignaciju Knoble-harju in njegovi dejavnosti - od prihoda v Sudan (leta 1848) do smrti (1858) je namenjenih kar 40 strani (str. 17-56). Bralcu, ki je vsaj nekoliko seznanjeni s slovensko literaturo o Knobleharju, pa knjiga poleg obilice dragocenih podatkov razkrije ludi nekatere pomanjkljivosti. Kot je omenjeno že v predgovoru (str. IV.), je raziskava glede na vire podatkov (arhiv nekdanjega avstrijskega konzulata v Kartumu z dopolnilnimi dokumenti iz arhivov na Dunaju, v Rimu, Veroni in Brnu ter obsežno literaturo) še vedno nepopolna in s tem marsikdaj enostranska. Med številnimi deli v seznamu literature tako ne najdemo Knobleharjevega opisa poti po Belem Nilu (omenjen je le njegov dnevnik s prvega obiska Gondokora leta 1849, ki ga hranijo v dunajski Nacionalni biblioteki). Predvsem pa manjka doslej najobsežnejši in najpopolnejši prikaz Knobleharjevega življenja, knjiga Franca Jakliča Iganeij Knoblehar in njegovi sodelavci (druga, predelana izdaja, Bucnos Aircs 1955). Med pomembnejšo slovensko literaturo hi lahko uvrstili še knjižico Franceta Kotnika Misijonar Jernej Mozgan (Mohorjeva knjižnica 119, Ljubljana 1943). Vse to bi avtorici pomagalo pravilneje ovrednotili znanstveno delo Knoble-harja in drugih misijonarjev, ki so le mimogrede omenjeni. Razjasnilo bi tudi dileme o času prihoda misijonarjev v Karlum, Ryllove smrti itd., saj se podatki o tem pri različnih avtorjih razlikujejo, avtorica pa sama ne zna ugotoviti, kateri so pravi in kateri napačni. Prav tako bi lahko dodali informacijo o črnskih otrocih, ki so se s posredovanjem sardinskega duhovnika Olivicrija šolali na Kranjskem (sir. 60). Z uporabo slovenskih virov bi bilo mogoče bistveno dopolniti ludi seznam misijonarjev in drugih sodelavcev na koncu knjige. Nekatere nedoslednosti najdemo še v sicer zelo uporabnem seznamu osebnih imen in geografskih pojmov. Tako je npr. Knobleharjev pomočnik Janez Klančnik preimenovan v Jana (sir. 176, 201), avstrijski generalni konzul Franz Kosjek pa se v imenskem indeksu pojavlja kot Gustav (sir. 104, 201).
S temi pripombami nikakor ne želimo zmanjšati vrednosti obravnavane knjige, temveč le opozoriti na pomen slovenske literature in arhivskega gradiva tudi za tuje raziskovalce neevropske zgodovine. Pohvaliti je treba še slikovno opremo knjige s številnimi dragocenimi arhivskimi fotografijami in skicami.
Zmago Šmitek
117