Čarobne gosli
(Sicilijanska pripovedka.)
Na otoku Siciliji je živel siromašen deček, po imenu Peter. Bil je vesel, skromen in dobrega srca. Starši so mu bili umrli, ko je bil še majhen, poslej je živel pri stari teti. Ko je dosegel štiri-najsto leto, je odšel v svet, da si zasluži vsakdanji kruh. Dolgo je hodil okoli, dokler ni prišel do starega, skopega kmeta, ki ga je vzel za pastirja, da mu čuva koze. Na žalost pa je neizkušeni Peter pozabil, da se pogodi z njim za plačo, in ko je po treh letih zveste službe hotel oditi drugam in je zahteval svoje plačilo, mu je stari skopuh dal samo tri groše. Ali veseli dečko radi tega ni bil nič manj zadovoljen. Žviž* gaje je odšel po veliki cesti. Tu je srečal berača, ki mu je dejal:
—  Sinko moj, umiram od gladu. Daj  mi denarja, da si kupim kruha.
—  Tu vzemi mojo plačo, jaz pa se vrnem, saj lahko služim še tri leta.
— Ti si priden in pošten dečko, mu odvrne berač in se v tem tre* nutku spremeni v prekrasnega duha. Izreci tri želje, izpolnim ti jih.
—¦ Dobro, lepi duh. Prav ponižno te prosim, daj mi čarobne gosli, take, da ob njih zvokih morajo vsi plesati, puško, ki nikoli ne zgreši svojega cilja, in lastnost, da moje besede vsakega prepričajo in da tni nihče ne more ničesar odreči.
Duh je pristal na to in Peter se je s temi tremi izpolnjenimi želja« mi vrnil na pristavo. V rokah je imel gosli, čez ramo pa čudežno puško. Ko je šel preko polja, je ugledal nad seboj velikega fazana.
Hitro je dvignil puško, pomeril nanj ter ustrelil. Ptič je smrtno zadet padel na zemljo, toda prihitel je dečkov prejšnji gospodar in ga pobral.
— Dobro, si je mislil Peter, imej ga, toda za kazen boš plesal. Vzel je svoje čarobne gosli in začel igrati, kmet pa se je zavrtil
in plesal kot blazen. Nazadnje je začel kričati:
—  Nehaj, Peter.  Nisem storil prav,  toda če prenehaš,  ti  dam tisoč zlatnikov.
Peter je prenehal in kmet mu je dal obljubljeni denar, toda takoj
nato je tekel k orožnikom in prijavil, da mu je nje« gov bivši pastir ukradel tisoč zlatnikov.
Petra so prijeli in sodi* šče ga je obsodilo na smrt. Toda v trenutku, ko mu je rabelj položil zanko okoli vratu, je Peter za« prosil sodnika, naj mu dovoli še enkrat igrati na svojih goslih.
— Nikar mu ne dajte gosli, je prosil kmet, toda Peter je imel dar prepričevanja in sodnik mu je izročil gosli. Peter je zaigral, vsi navzoči so takoj zaplesali. Igral je in igFal in ni hotel prenehati, čeprav so ga že roke bolele. Vsi okoli stoječi pa so plesali, da so si že pete in podplate obrusili. Slednjič je dejal sodnik Petru, da lahko svobodno odide, kamor hoče, če preneha z igranjem.
Tedaj je Peter stopil z morišča in odnesel svoje gosli, puško in tisoč zlatnikov. Vrnil se je v svojo rojstno vas in ker je imel dar pre* pričevanja, je pregovoril najlepše sicilijansko dekle, da se je z njim poročila, in srečno sta živela vse življenje.                               B. V.