Kovačnica pod Hudim kotom. Samo toliko so znali, da je prišel Frdacankov Joza nekod iz sredinc Kobancev na levem bregu Drave in se naselil kot kovač ob potoku, ki priteče iz Hudega kota ter se izliva v Dravo od desne strani. Najbrž mu je dala pravico za naselitev graščina Fala. Frdacank, že bolj prileten ter samski mož, si je sam pozidal kovačnico. Ko je pokril štirivoglato poslopje, je sam zajezil potok in napeljal vodo po cementnih žlebih nad kolo, fki je bilo pravo čudo gonilne siIe. Zavrtljaje enega vodnega kolesa je znal na cnostaven način na pritisk z nogo ali .na potegljaj z roko uravnavati, da so mu gonili: težko kovaško kladivo, lažje za nakovalo, strugalnik, brus in žrmlje. Radi najboljše izrabe vodne sile ni rabil pri svoji kovašli obrti nobene tuje človeške pomoči. Frdacankov Joza je bil iskan ikovaški mojstcr za poljedelsko orodje ia konje. Povrli je še brzela od ust do us^ slava o čudesu njegove ikovačnice, katero je iistvaril čisto sam in jo pretvoril v celo tvornico, v ikateri je obvladal le en človek brez velikega truda kar pet strojev. Bliščeča krona Frdacankove tehnič ne sprctn.ostl je bilo njegovo preizkušeno znanjc in požrtvovalnost pri preganjanju vseh mogočih živin&kih bolezni. Joza je bil po uspehih pravi živinski dohtar, ki je bil živinorejcem na uslugo z nasveti, z zdravili in z dejansko pomočjo. Pri tolikem obeudovanju, katerega je bil deležen, je ostal skromen, molčeč in sploh ni bilo mogoče iztisniti z njegovega jezika kakib nepotrebniii besed. Starejšim obiskovalccm je radevolje razkazoval uravnavanje transmisij, kladiv ter koles v svoji tvornici. Vsi so se pa čudili, da je bil vstop v kraljestvo njegove tehnične brihtnosti strogo zabranjen fantom, ki so ostavili šolsfco klop. Kak fantin ali pobar ni smel niti polukniti v Frdacankovo liovačnico, ampak je moral opraviti svoj .opravek z mojstrom zunaj pred tvornico na prostoru za podkovanje konj. Vse se je klanjalo mojstru in zdravniku; samo rogoviležem in klatežem je bil trn v peti. Nagajali so mu, kjer bo le mogli po dnevu in v nočeh. Vsa fantalinska nagn.jivost in zloba sta se razbijali ter razblinjali ob kovačevipotrpežljivosti. Maščeval se je nad mladostno objestnostjo edino s tem, da je dražil fantovsko radovednost in čuval svoje tehnične in živinozdravniške tajnosti pred Gnimi, ki so koprneli, da bi jim razkazoval in jili podučeval. Frdacaruk nikomur ni izdal, zakaj da prezira moško mladino in sili na sebe njeno maščevalnost. Pred leta je bila huda zima, kojc ostrina je pritisnila tudi v Hudi kot ravno za božične praznike. Sneg je Skripal pod nogami, potok v grabi je na debelo zamrznil po tolmunih; samo Frdacankovo gonilno kolo je bilo kljub eimi v obratu, ker je bilo pod streho in se jo znal mojster skrivnostno ubraniti sile in pritiska leda. Vse žage in mlini ob potoku iz Hudega fcota je prisilila zima k počitku; samo Jozetova kovačnica je razbijala, da je odmevalo po jarku. Kovač je nemoteno brusil, strugal ter mlel kakor ob najugodnejšem vodnem stanju na spomlad ali jesen. "^a je bil stari Frdacank kos zimi in lcdu, to dejstvo je ono zimo do ne~ vzdržnosti razpihalo jezo na mojstra. Ravno v onih zimskih večerib pred božičnimi prazniki so sklenili vsi nagajivci z vrhov in planin nad Hudim kotom, da se osvetijo kovaču, četudi bi se morali zvezati v dosego tega cilja s samim bognasvaruj! Po dnevu je bil vsak nasilni napad na kovačeve tajne izMjučen. V noči pa mogoč le tedaj, če bi starega čarovnika ne bilo doma. In takale prilika, ko je bil Frdacankov skrivnostni domek ob potoku čisto nezavarovan in dostopen, je bila v celem letu samo — božična noč. Obče znano je bilo, da ni izpustil Joza še nobene polnočnice, odkar se je naselil ob potoku iz Hudega kota. Od kovacnice do župne cerkve je bilo dobri dve uri v hrib in poldrugo nazaj. Povsem varni čas štirih ur že nekaj zaleže, če hoče fcedo ponagajati tuji lastnini. Ni še bil dobri Joza ono budo mrzlo sveto noč iz grabe pri fari, ko je dobil v svoj čarovniški gradič nenapovedane goste. Družbo nepovabljenih nasilnežev je vodil dolgi Videčnikov Urh, katerega ni nikdo rad srečal ob nedeljah ter praznikih na večer. Fant je bil brdavsarski drvar in prava divjačina, če je dražil njegovo telesno moč preobilni alkohol. Videčnikov Urh bi že bil lahko sam opravil s skrivnostn-d kovačnico, a se je hotel postaviti s svojo močjo ter neustrašnostjo pred nekaterimi sovrstniki. Ponočnjaki in rogovileži so bili kaj kmalu kos ključavnici in zapahu na kovačnici. Po vlomu vrat so prižgali s seboj prinešeno svetilko in pričeli s temeljitim ogledom kovačevih tehničnih tajnosti. Dolgo je trpelo, predno so upali spustiti vodo nad gonilno kolo in preizkušati zagon kolesja in na vse mogoče načine speljanih gonilnih jermenov ali transmisij. Prepričali so se na lastne oči, da iklopotajoča in vrteča se ropotija po majhni kovačnici ni bila daleč ne toliko čudo, kakor so oni sanjarili o njej po pripovedovanju starejših. Radovednosti je bilo kmalu zadoščeno. Zlobni pobarji niso imeli samo namena, prodreti do dna ikovačevih tehničnih izrednosti; ampak jih tudi poškodovati in jih napraviti ncrabne za daljš-o bodočnost. Izvlekli so nože, da bi porezali transmisije. Dolgopeti in od vseh najmočnejši Urb je hotel pred uničenjem jermenja prevaliti težko nakovalo z lesenega podstavka ter ga pognati med žrmlje in brus. Napravil si je prostor krog nakovala z mahalastimi rokami. Tovariši so lezli iz vseh kotov in se rinili po možnosti bližc Urhu, da bi videli od blizu kako bo dvignil res težko nakovalo, ga treščil med najbolj zamotano izdelano ikolesje in maščeval celo družbo nad kovačem. Urh se je že bil sklonil pod nakovalo, ga zagrabil s ploščnato šapo za levi široiki in desni zaokroženi krajec, 'ko je eden od preveč gorečih radovednežev nehote sprožil jermen za pogon nakovalnega kladiva. Sprožena transmisija se je neslišno popeljala, dvignila visoko nad nakovalo težko ikladivo in ga spustila zviška proti nakovalu v trcnutku, ko se je potegon Urh najbolj prtil, da bi dvignil na obeh koncih zagrabljeni tovor. Nobeden ni opazil dviga in padca kladiva, da bi bil svarilno kriknil. Urh še ni bil napel vseh telesnih sil, ko je priletelo sproženo kladivo in so ustavilo z glasnim: čef-klenk! na Urhovem palcu, kazalcu in sredincu, s katerimi se je najbolj oklepal desnega in okroglega krajca nakovala. Udarec je bil čisto nepričakovan ter tolikanj silovit, da je odbil proč in proč orjaškemu dvi-gaču na desnici tri prste. Iznenada udarjeni je kriknil, kakor bi ga bil zbodel y srce, se zakotalil po tleh in obmolknil liki smrtno oplažen od kapi. Udarec kladiva, odftfk treh prstov, obupen krik in prekuc po tleh — vsa ta, komaj dober trenutek trajajoCa dejBtva, so pometla na mah celo kovačnico. Vsak, iki je hušnil preko praga vražje kovačaice, jo je ucvrl na lastno pest po grabi navzgor ali navzdol, da bi bil le poprej iz območja Frdacankovih čarovnij. Kedaj in kako se je izkotoral dolgi Urh iz ikovačnice brez treh prstov na desnici, ni znal nikdo. Kovač Joza je bil še daleč po končani polaočaici od doma, ko mu je odmevalo iz grabe in udarjalo na uho nabijanje kladiva po nakovalu. Pospešil je ikorak v negotovosti, kedo bi mu bil spustil vodo v njegovi odsotnosti. Kladivo je udrihalo z vso močjo, Vrata so bila na domu odpahnjena na etežaj in v kovačnici niti žive duše ... J Joza je zast'avil vodo in kladivo. Notrajaost delavnice je bila nedotaknjena. Šele posvit z leščerbo ga je poučil, da je imel nenapovedan obisk onih, katerim je doslej skrbno zapiral vrata. Krvavi madež na nakovalu in podstavku, mlakuže krvi po tlch in konci treh človeških prstov so mu kričali v uho, da ga je maščeval udarec usode tako, kakor bi se sam nikdar ne bil. Smejal se je stari Frdacank ono sveto noč dolgo na ves glas po kovačnici. Pušil jc iz pipe do zore in se muzal zadovoljno sam pri sebi, ker je bil nočni vlomilec udarjea ter vidao zazaamovan do groba. Videčaikovega Urha ai bilo zelo dolgo aa spregled. Ko se je pa zopet pojavil pri fari, je na o&itea ter pritajea smeh vseh tiščal desnico globoko v hlačni žep. Nikoli ai voč razsajal po krčmah ia se poaašal s svoj-o močjo ia pretepaško aeustrašeaostjo. De3aioo je aosil in skrival v hlačaem žepu, fcadar se je kretal po širši javaosti. Le kje daleč aad Hudim kotom, aa plaaiai, če je moral prijeti za toporišče sekire ter ročaj žage, je moral kazati sodrvarjem, kako je ob precejšea del 3 prvih prstov aa desaici. Ne Videčaikov Urh ia ae Frdacaakov Joza aista razglašala v svet, kaj se je odigralo v kovačaici ob potoku iz Hudega kota na samo sveto aoč. Le samo Urhova brezprstaa desaica je svarila po plaaiaskia gozdovih, da je sveta aoč za mir med ljudmi ter slavo božjo ia ae za vlome ia poškodovaaje tuje lastaiae!