176
Dopisi.
Iz Koroškega. (Oklic.) Nekteri dvomijo, drugi zopet poprašujejo: bo li letos na Koroškem tabor ali ne? — Vsem skup se toraj naznanja, da zaradi nekte-rih okoliščin in vedno nestanovitnega vremena do sedaj napraviti ga ni bilo mogoče. Vendar pa podpisani odbor za-nj potrebne priprave ^snuje, in ga misli ^septembra meseca okoli malega Šmarna oklicati. Ce bo mogoče, napravil se bode eden na spodnjem, drugi na zgornjem Koroškem. Zato se prosi, da naj tudi drugi domorodci za oni čas ljudstvo pripravljajo.
Osnovalni odbor.
Iz Postojne. (V čitalnici naši) bode v spomia obletnice njene „beseda" v nedeljo 6. dne rožnika t. L zvečer ob 8. uri po sledečem programu: 1. Zbor kme-tiških fantov ^Slovanska reč"; 2. slavnostni govor; 3. samospev „Mojemu čolniču";- 4. deklamacija „Slovenka sem"; 5. tombola; 6. glediščina igra „Županova Micika" in 7. zbor kmetiških fantov „Slovencev dom". Vstopnina za čitalnične ude 15 kr., za neude 30 kr. K tej veselici vabi uljudno                                          odbor.
Iz Kamnika. — Mnogozaželjeni dan, dan slovesnega odpora naše narodne čitalnice je bil 30. dan meseca maja. Odločene so bile za to slovesnost prav okusno okinčane sobane čitalničine v Hostnikovej hiši, ktere kine je vsacemu tujcu zaznamoval kraj slovesnosti. Ze zjutraj začeli so dohajati gosti iz Ljubljane in druzih krajev. Veselja in radosti je igralo srce rodoljubu videti, kako navdušeno so se sprejemali in pozdravljali naši gostje povsod. Posebno pa so si prizadevali rodoljubi v bližnjem trgu Mengšu, povekšati našo svečanost. Kinčala sta dva krasna velika slavoloka eden z napisom: Bog živi Slovenijo, in mnogo mlajev z zastavami v narodnih barvah, na kterih enem je vihralo posebno velika zastava, naznanjoča daljec na okrog probud prebivalcev še ne starega trga mengiškega. Živili! Doneli so gostom v čast možnarji in naznanjali dalječ prihod narodnjakov. Ob polu osmih bila je prostorna dvorana, v kterej je napravljen tudi oder za gledališke predstave, polna lepega spola — Slava mu — in le mali prostorček so mogli moški gostje svoj imenovati. Vse je pazilo na začetek in ko je gospodičina Podrekarjeva končala svoj slovesnosti primerjen govor, videlo se je, da je vsem globoko v srce segal, kakor je tudi iz srca prišel. Potem se je vršil program, kterega izvrstno izpeljavo je občinstvo z dobro- in živio-klici slavilo. Posebno zanimala pa je igra „Filozofu, v kterej z dobro vestjo lahko trdim, da je bila izvrstna izpeljana in gotovo je čitalnica naša lahko ponosna, da šteje med svoje tudi gospo Jegličevo in gospodičina Janežičevo, kteri ste pokazali, da imate moč v sebi, veselice naše zanimati z dramatičnimi predstavami. — Po dokončani besedi se je začelo plesati in še le proti jutru so se razšli obiskovalci, kterim bo gotovo v dobrem spominu ostalo obhajanje odpora kamniške čitalnice.
Vižmarje 27. maja. (Zahvala.) Kaj čudne in žalostne reči so se godile o izleti ljubljanskih turnarjev na Jančji hrib preteklo kvaterno nedeljo, da more vsakega rodoljuba srce boleti.    Poglejte na naš Vižmarski
177
tabor, kjer je bilo na stotine vozov , pa tisoč in tisoč ljudi skupaj, pa je ni bilo ne najmanjše krivice nikomur storjene, še navadnih fantinovskih bojev ta čas ni bilo. Govori se, da so turnarji z orožjem šli na deželo, — govori se to in se mnogo druzega; al moj namen ni o turnarjih pisati, saj še Jezice nismo pozabili, ampak le zahvaliti se hočem vsem gostom našega tabora, da vas je v tako neugodnem vremenu toliko prišlo in ste se tako lepo vedli, da nikdo nima ne žal besedice govoriti, in vendar, kakor iz časnikov slišimo, tako velikanskega tabora še nikjer ni bilo. Zato ravno smo štimani, da je bilo ljudi kakor listja in trave, in vendar ne najmanjše napake! Ce turnarji potrebujejo žandarjev in soldatov, vsega tega na našem Vižmar-8kem taboru treba ni bilo; še prepovedali smo jim, da nimajo tje hoditi, bomo že sami za lepi red in ljubi mir skrbeli.   Zato hvala Vižmarskemu taboru!
Jože Pianinšek, župan. Iz Ljubljane. Za po vzdigo ži vinorej e na Kranjskem je si. ministerstvo kmetijstva za 1869. leto kmetijski družbi izročilo iz državne kaše 5000 gold., in sicer proti temu, da za premije za govejo živino ostane isti znesek kakor je bil zdaj, za nakupovanje dobrih bikov za pleme pa se obrne več denarja. Ostalih prosinj družbe kmetijske ni še rešilo si. ministerstvo, pa iz tega, kar je spet dovoliti blagovolilo na prid živinoreji, se upati sme, da bodo pomočki tudi za druge razdelke kmetijstva izdatni.
—   Bralci naši že vedo, da dežela kranjska iz državnega zaklada dobi 700.000 gold. za povračilo deželnega premoženja, ki jej je bilo nekdaj vzeto. C. kr. denarstveno ministerstvo je unidan pisalo deželnemu odboru, naj pove, v kolikoršnih zneskih želi o b-ligacije imeti, s kterimi se bode plačalo onih 700.000 goldinarjev.
—   (Naznanilo svilorejcem.) Ta mesec se bojo obrezovale murbe na vrtu kmetijske družbe v Ljubljani; od kakih 50 do 80 dvajsetletnih murb se bo prodalo listje iz tega vrta; kdor ga želi kupiti, vnaj se oglasi pri meni.                                                         S o 1 m a j e r.
—   Gosp. dr. To man se je včeraj vrnil iz Dunaja v Ljubljano.
—  (Cbelorejcem) se naznanja, da se Dzirzonovi panj o vi dobivajo v Ljubljani za vod6 v štacuni Pa-kičevi po 1 gold.
—   V Ljubljano in v okolico ljubljansko se je vsled dogodeb predzadnje nedelje posadilo vojakov, zlasti hu-zarjev. Morali so priti v silni naglici, kakor sami pripovedujejo, da še za jed niso imeli časa, češ, da se tu gode strašne reči. Ko pa so sem prišli, našli so povsod vse mirno, tako, da se ne morejo prečuditi tolikemu hrupu, vsled kterega so sem prišli.
—   (Poslavljenje.) Res s srčnim veseljem smo brali v poslednji „Danici" sledeče vrstice, ktere naznanjajo lepo poslavljenje preč. gosp. Luka Jerana, mnogo-zasluženega vrednika „Danice": „Nisem iskal, nisem prosil, nisem zato delal: ker so mi pa vendar Njih Svetost papež Pij IX. na dobrotno priporočilo premilostnega škofa preČastitljivega gospoda Jernej a Vid mer j a podelili počeščenje ,,Svojega častnega kamernika (Cameriere d' onore in abito paonazzo), sera to posebno milost sprejel s posebno radostjo in hvaležnostjo".
— Gosp. Jožef Žvegel, naš rojak z Goren-skega, ki je že več let na jutrovem, je postal c. kr. konzul v Aleksandriji.
—  (En odgovor ljubljanskemu „Tagblattu.") „Viž-marski tabor je kriv" — vpije ljubljanski „Tagblatt". „Da, da, vižmarski tabor je kriv vsega, kar se je 23.
dne t. m. na Jančjem hribu in v Vevčah zgodilo", vpijejo za njim vsi „Tagblattovci", in ne vedo, kako bi grje napadali in psovali dr. Bleiweisa in dr. Costo, ki sta taboru predsedovala.
Ker je tedaj vsled teh pisarij po taboru vse prišlo, kar je ljubljanske turnarje omenjeni dan zadelo, poglejmo malo nazaj, kaj je isti ,,Tagblatt" pred 14 dni pisal o vižmarskem taboru. „Mirni gledalci — pravi v popisu od 18. dne t. m. — so našteli k večemu 8.000 taboritov, več ko polovica je bilo samih žensk in otrok. Govori taborski so se razdoneli brez vidnega vspeha. Večina zbranih jih se slišala ni. Množica je stala brez Čutila in zivio-klic in plosk prihajal je le od posamesnih kričonov. Dr. Costov govor se ni čisto nič prijel. Na obrazih taboritov, ko so domu odhajali, brala seje nezadovoljnost in pa čut, da niso našli, Česar so priča-kovali. Gosposki ni bilo treba za red nobenih posebnih priprav delati, in res tudi nobene nerednosti ni bilou.
Tako seje očitno pisalo pred 14 dnevi brž po taboru v „Tagblatt-u", — a danes je vsega le tabor kriv!! — Ali  ni  to  gola  sleparija?    Kje je  poštenje?
Temu dodamo pa še drugo vprašanje. Je bil tudi lanskih in predlanskih homatij, ki so jih doživeli turnarji v Šentvidu, na Jezici in v Vevčah, tudi tabor kriv? Takrat taborov še bilo ni. Mar „Tagblatt" misli, da se je pozabilo to, kar se je godilo v prejšnjih časih, predno je nova ustava dala narodom vsem pravico taborovanja? Kakor 6 druzih taborov na Slovenskem, je tudi tabor vižmarski bil naprava postavna; dotična gosposka ga je dovolila; dovolila je tudi vseh 5 predlogov, ki so bili večidel (zedinjenje Slovencev, vpeljava narodnega jezika v šole in^uradnije) prav tisti, kakor na 6 druzih taborih na Stajarskem , Goriškem in Kranjskem, in cesarski komisar, ki je bil po postavi pričujoč, da ustavi vsak nepristojen govor, ni dal nobenemu govorniku nikakoršnega opomina, in ni očital ne najmanjšega nereda. In vkljub vsemu temu je tabor vsega kriv!
Ravno tako logične skoke dela „Tagblatt" in drugi njemu podobni časniki tudi zastran slovenskih vodnikov, to je, tistih mož, ki so v deželnem zboru na čelu narodne stranke. Kolikrat je „Tagblatt" že pisaril, da nimajo ti v deželi nobene veljave več, da jih je ljudstvo popolnoma zapustilo, in da so čisto ob tla — „abgeniitzt" je pisal — ter jim je bilje pel in jih je pokopal. In vendar so zdaj spet ti vodniki vsega krivi; oni so zapeljivci! *) Kaka je to logika? Res, daje prav taka, kakor po „Politiki" na Ceskem, ko so nerednosti, ki so se po Pangraškem taboru pripetile v Pragi, krivičili Palackega in Riegerja vsega, kar seje ondi godilo, češ, da sta ona dva po agentih vse aranžirala. Se li more še misliti veča hudobija!! Si more li misliti še veča neumnost, da bodo vodniki v kaj ne-postavnega, silovitega hujskaii, kar je celi narodni reči, za ktero se poganjajo, v veliko škodo! Noben trezen rodoljub ne more nikjer in nikoli zagovarjati silovitosti,   in kdor to stori, ni pravi domoljub.
Skoraj smešno pa je, kako se „Tagblattovci" napenjajo, ter krivico tega, kar se je zgodilo, zdaj na tega,  zdaj na unega,  zdaj na vodnike,   in še posebno
*) Prav tako se je pisarilo o lanski dogodbi. V 22. listu „Novic" 1868. leta se bere to-le:    „Ne bili bi omenili ne besede vec o gla-sovitem tem pretepu v okolici Jeski, ako bi ne bili časniki „Trie-sterica", „Pressau, „Tagespošta" v svojih popisih tsvirali se tako, da smo siljeni  na  odgovor.    Brez vsacega   dokaza   natolcujejo   H pisiini kar naravnost narodnjake  in narodna društva,   da so najeli „agente", kteri so fante našuntali, jim pijačo dali, po 2 gold. darila obljubili temu, kdor vlovi turnarsk klobuk, in sploh »organizirali*' napad.    Natolcujejo se tudi osebe, da so bile tam, ko se je to godilo'*.
178
togoto zdaj na duhovne vale, samo da bi pravi krivci ne prišli na dan. Zastonj je ves vas trud. Zdrave pameti naših rojakov ne boste zmešali. Več ko 20 let se poganja slovenski narod za svoje narodne pravice, za svoj materni jezik, predrago svetinjo vsacega naroda. Njegove zahteve so poštene in pravične, zakaj spoznane in obljubljene so bile tolikrat po samem svetlem cesarju, in potrjuje jih tudi zdaj državna ustava. Ali kdo jih je vedno zadrževal, spodkopaval, grdil in zasmehoval, ter jih zadržuje, spodkopava, grdi in zasmehuje še dandanašnji? Kdo opravlja in natolcuje narodne možake, ki se za te pravice potegujejo, ne v zakotji, ampak javno pred svetom v deželnem in državnem zboru ter jih zasramuje in preganja, kolikor in kjer koli more? In odkod tolika togota proti „črnim?" Dajte odgovor „Tagblattovciu! Slovenci so zvesti sinovi svoje matere katoliške cerkve; oni ljubijo svojo duhovščino, s ktero se kranjska dežela lahko ponosi; oni spoštujejo v svojih duhovnih prave apostoljske naslednike in služabnike božje. Ali kdo jih napada v eno mer? Kdo pometa v vseh kotih laži in hudobne zmišljarije, da ž njimi grdi duhovščino? Kdo opravlja in črni kranjsko deželo, celo kranjske pridelke in vse slovensko-kranjsko ljudstvo po časnikih kar najgrje more? Ali je po vsem tem čudo, da ljudstvo, ki bere take psovke v domačih časnikih, kteri zavračajo take pisarije, do tacih ljudi nima srca? Vsak mirni presojevalec in prijatelj resnice nam rad pritrdi, da v Ljubljani nikdar ni bilo toliko razprtije in zdražbe, kakor zdaj, odkar „Tagblatt" izhaja. Kdo je tedaj kriv? Kakor se zemlja ne obrača okoli lune, ampak luna okoli zemlje, tako se kranjska dežela in kranjsko ljudstvo nikdar ne bo obračalo po peščici „Tagblattovcev" v Ljubljani. Ako bi to drugače bilo, bil bi to narobe-svet.
—    (Prepoved), da se ne smejo nositi taborske svetinje in posebno svetinje tabora vižmarskega ne, je oklicala te dni tudi mestna županija.
—  (Pobirki iz časnikov.)    Prislovica „Ne vdajmo se \a preseda  „Tagblattu" tako,   da  pisari cele „leitar-tikelne" o njej.    Podoba je, da misli, da je kaka čisto nova iznajdba  in  da  so jo   celo  izlegli  slovenski tabori! Al kdo bo „Tagblattu" to nevednost zameril? — saj je še premlad in njegovim očetom nikoli ni bilo mar ogledati podobe slovanskih mož,  sicer bi bili že pred 20 leti pod podobo dr. Riegerja videli zapisano pri-slovico „Ne vdajmo se!"   In  če bi bili te besede brali in bi bili vprašali: kaj pomenijo, izvedeli bi bili lahko, da ne rečejo nič več in nič manj,  kakor to:   „stojimo trdno za svoj   narod  in njegove pravice".    Tudi že 10 let ali še več je morebiti preteklo,  kar je pod naslovom „Ne vdajmo se" Miroslav Vilhar zložil pesem, ktera se je že stokrat in stokrat pela, al nikogar zdra-žila ni — zato,  ker  ni  bilo   še tačas — „Tagblatta". Nad tacimi starinami se tedaj srdi ta list, kteri bi tudi naj pravičnejše zahteve slovenskega  naroda  v žlici vode potopil in jih le za sanjarije in sleparije narodnih mož proklamiral, — to je, ravnopravnost mu odrekel!