Nekaj pripomb k sodni praksi glede na novo kaz. zakonodajo.   195
Nekaj pripomb k sodni praksi glede na novo kazensko zakonodajo.
Dr. Avg^ust Munda.
Nova kazenska zaikonodaja je znatno spremenila ce^ lotno sliko kazenskega pravosodja. Sprememba stvarne pri* stojnosti za posamezna kazniva dejanja znatnO' obreme? njuje okrožna, razbremenjuje pa sreska sodišča. Leta 1929. je bilo pri okrožnih sodiščih v področju apelacijskega sodu šča v Ljubljani 4147 kazenskih stvari, lani pa 10.926, pri sre« skih sodiščih 1. 1929. pa 31.067 kazenskih stvari, lani le 17.627. Število obtožnic je naraslo od 2269 (1929.) na 5639 (1930.). *Od teh obtožnic je bilo 2742 radi javnih, 2897 pa radi zaseb? nih deliktov. Zanimivo je, da je sikupno število kazenskih stvari iz leta 1929. znatno padlo napram lanskemu letu; leta 1929. je bilo pri vseh sodiščih v področju apelacijskega sodišča v Ljubljani 35.214 primerov, leta 1930. pa 28.553. Vzrok temu je morda sprememba stvarne pristojnosti za delikte zoper varnost časti. Sedaj morajo stranke vlagati tožbe zaradi razžalitve časti pri zbornem sodišču, zato naj? brže marsikatera stranka tožbo opusti, da si prihrani pota in 'stroške.
Preden preidem na stvar, naj mi bo dovoljeno nekaj opazk o kazenski terminologiji, ki so jo uporabljale tako stranke kakor sodišča v preteklem letu cesto nedosledno. V uradnem noslovanju naj bi se rabili zgolj izrazi, ki jih rabi oficialno besedilo zakona; oficialno besedilo pa je le tisto, ki ga rabijo »Službene Novine«. Slovenske izraze pa je ras biti v skladu z oficialnim besedilom s to omejitvijo, da se ne sme delati sila jeziku. Pravilno je torej rabiti besede: ob« toženec, (§ 6., 4. odst., k. p.), ne pa toženec, zasebni tožilec
196 Nekaj pripomb k sodni praiksi glede na novo kaz. zakonodajo.
(§' 6., 5. odst., k p.), ne pa obtožitelj ali pa tožnik.^ Sodnik utemeljuje sodbo z »razlogi« (§§ 288., 1. odst, 292., št. 3, 293., 1. in 2. odtet., k. p.), ne pa z utemeljitvijo ali pa z obrazlložits Tijo, pač pa utemeljuje tožilec obtožnico z obrazložitvijo (§ 202., 3. odst., k. p.). Rešitve (§ 74., 1. odst., k p.), ne: sklepi se obrazlože (§ 74., 2. odst., k. p.). Odločba, s katero zavrača prizivno sodišče nriziv kot očividno neosnovan (§ 398., 2. odst., k. p.) je rešitev, ne pa sodba, kljub ^temiu da odloča prizivno sodišče v tem primeru o stvari sami. Teore« tično ta naziv sicer ni pravilen, vendar pa imenuje zakon to odločbo izrecno rešitev (3. in 4. odst. § 398. k. p.). Skupna označba za revizijo, priziv, pritožbo, za zahtevek za ponos vitev postopanja in za zahtevek za zaščito zakona je »ipravni lek«, ne pravino sredstvo. Kazenski !f>ostopnik govoiri v 20. poglavju zgolj o pravnih lekih. Od pravnih lekov, ki so dos pustni zgolj proti sodnim odločbam, je treba ločiti pravna sredstva. To so vsa druga sredstva, ki jih zakon izrecno ne uvrščava med pravne leke. Pravna sredstva so n. pr. ugovor proti obtožnici in prošnja za postavitev v prejšnji stan. Za pojem pravnih sredstev torej ni potrebno, da so naperjeni proti sodnim odločbam.
S tem prehajam k stvari sami. V naslednjem hočem nas vesti nekatere določbe kazenskega zakona, ki so dale v pTCs te'klem letu sodiščem povod k različnemu tolmačenju.
Stari in novi zakon (§ 2. k. z.).
Materialni kazensiki zakoni načeloma ne učinkujejo nas zaj. Ako pa je bil po izvršenem kaznivem dejanju spremes njen kazenski zakon, se redno uporablja milejši zakon. Ta odredba, ki jo ima tudi naš zakon (§ 2., k. z.), sloni na dos mnevi, da temelji novejši zakon na bolj prosvetljenih nas -čelih kakor stari.
Z besedama »milejši zakon« označuje zakonodajec ces loto vseh kazenskih določb, torej kazenski zakon kot 'tak t. j. zakonik. To izhaja iz prvega stavka § 2., k. z.: »Ako je izs menjen.... krivični zakon« in iz sistema uvodnih odredb, ki govore dosledno le o zakoniku (določbe §§ 1. do 7., k. z.).
Da se vidi, kateri izmed dveh aH več zakonikov je mis lejši, je treba presoditi kaznivo dejanje po enem kakor po drugem ter nato preskusiti za vsakega posebej, katera kazen naj bi se v konkretnem primeru izmerila. Ne zadostuje torej
• MiiniStrstvo pravde je odredilo z razpisom od dne 10. maja 1929., št. 34.430, da naj se rabi v uradnem poslovanju za srbski izraz »tužilac« slovenski!' naziv »toižilec«.
I
Nekaj pripomb k sodni praksi glede na novo kaz. zakonodajo.   197
primerjati oba zakona zgolj in abstracto; za vprašanje, ka« teri zakon je milejši, je torej merodajna konkretno zaslu^ žena kazen. Pri tej primerjavi mora gledati sodnik na vse odredbe obeh zakonikov, a ne samo na obseg in vsebino kazni. Tako je treba jemati v poštev: vrsto in velikost kazni, višino največine, višino naljmanjine, sporedne kazni, olajšu« joče in obtežilne okolnosti, povrat, poskus, zastaranje, določ* be o razlogih, ki izključujejo odnosno ukinjajo krivdo ali kazen, določbo o pogojih kazenskega pregona (predlog, odo« britev, zasebna tožba) itd. in po vsem tem odločiti, kateri obeh zakonikov je za konkretni primer v celoti milejši. Upos rabiti je torej vsak zakonik v celoti, ni dopustno kombini* rati najmilejše določbe različnih zakonov. Sodnik, ki bi spof redno uporabljal določbe iz dveh ali več zakonikov, bi s tem sam skoval zakon, ki ni bil nikdar uzakonjen.' Nedopustno je n. pr. izreči kazen po starem zakonu in jo' odmeriti z upo* rabo olajšav po § 71. k. z. aH izreči kazen po starem zakonu in jo odmeriti po določbi § 62., 64. k. z. Ni pa zadržka upo« rabiti stari zakon in vračunati preiskovalni zapor po novem zakonu po § 77. k. z., ker se nanaša § 77. k. z. dejansko' le na izvršitev kazni, kaizen pa ostane vkljub temu nedotak; njena, kakor jo je izrekel sodniik.'
Sodna praksa je bila z uporabo § 2. k. z. nekoliko nedo« sledna, ker je cesto konrubinirala posamezne določbe starega in novega zakonika. Vprašanje uporabe § 2. k. z. danes ni več bogvekaj ajktualno, ker ni več mnogo kazenskih stvari iz prejšnjih let, ki do danes še niso presojene; pač pa se utegne uporabiti stari zakon še pri rehabiHtaciji.
Rehabilitacija je ustanova materialnega prava, ker se nanaša na prestanek kaznovalne pravice države. Zato jo obravnava zakonodajec v materialnem zakoniku (§ 90. k. z.), v kazenskem postopniku pa navaja zgolj določbe o postopa ku, kako se doseže rehabilitacija (§§ 476. do 485. k. p.).
Do dne 1. jan. 1930. veljavni zakon o izbrisu obsodbe z dne 21. maja 1918., drž. zak. štev. 108., je obravnaval tako materialno pravo kakor tudi formalnopravne določbe o re*
- Olshausen 1927., stran 56, Janka 1902., stran 32, CubinsJci: Komentar, I. del, stran 29, U,roševič: Sudslki itrebnik, stran 4, Liszt: Lehrbuch des ideuitschen Strafrechtes 1927., stran 118, Amtlicher Entvvurf eines allge« imeinen deutsohen Strafgesetzibuohes 1925., stran 7, Nemško^avstrijiski osnutek kazenskega zakona 1927., stran 52, motivi srbs. osnutka kaz. zak. 1910., stran 105, avs.trajski osnutek kaz. zakona 1910., motian, stran. 139.
" Oidlažba ikas. sod. v Beogradu od 13. marca 1930. št. 3478, Služb. Nov. št. 144/30; glej tudi Otehausen, 1927., § 2., str. 57.
\98   Nekaj pripomb k sodni praksi gilede na novo kaz. zakonodajo.
I
habilitaciji in sicer le o popolni rehabiHtaciji (tretji odsta= vek § 90. k. z.). Materialne določbe gori omenjenega av3trij= skega zakona so bile razveljavljene z določbo čl. 4., 2. odst., uvodnega zakona, ker jih je šteti med »dopolnitve kazenske^ ga zakona«. Procesualne določbe tega zakona pa so raz= veljavljene z določbo člena 9. uvodnega zakona, ker so nje? gove določbe protislovne določbam novega kazenskega po= stopnika. Po določbi § 2. k. z. je torej treba uporabiti za konkretno rehabihtacijo milejši materialni zakon, t. j. gori navedenega avstrijskega, ker je po določbi § 1. tega zakona moči zbrisati dve, po določbi § 90., 3. odst., k. z. pa le eno kazen.
V tem pogledu pa je rešiti vprašanje, doklej je v kazen= skem postopku dovoljeno uporabljati milejši zakon, t. j. aH je moči uporabljati milejši zakon tudi tedaj, če je dobil veljavo šele po sodbi. Naš kazenski zakon določa v tem pogledu zgolj začetni moment (izvršitev kaznivega dejanja), ne pa končnega trenutka. Nemški kazenski zakon (§ 2.) do^ loča tudi končni moment (sodbo) in pravi: »Ako so veljaH od časa izvršenega dejanja do sodbe različni zakoni, je upo* rahljati najmilejši zakon.« Slično določa tudi nemškoavstrij; ski osnutek iz leta 1927. (§ 3.). Osnutek srbskega kazenskega zakcina iz 1. 1910. je določal tudi končni termin, do katerega se sme uporabljati milejši zakon; drugi odstavek § 3. navede^ nega osnutka pravi: »Ako se po izvršenem kaznivem deja= nju spremeni kaz. zakon, se uporablja milejši zakon. Novi zakon se pa ne sme uporabljati, ako je dobil veljavo šele tedaj, ko je bila proti sodbi vložena žalba.* Motivi pravijo k tej določbi to^le: »Od važnosti je pitanje, dokle, do koga mos menta treba dati novom zakonu povratnu silu. Večina zako« nodavaca ne dodiruje ovo pitanje, več samo postavljaju pra^ vilo o povratnoj sili blažeg zakona bez ikakvog ograničenja, iz čega izlazi, da svi sudovi, ipa ma u kom se stadijumu kris vična stvar nalazila, imaju da primene novi zakon samo, ako je blaži. Projekat je od ovoga učinio odstupanje i doe nekle pO' ogledu na norveški kazneni zakonik naredjuje, da se novi zakon ne uzima u obzir, ako je stao na snagu, tek pošto je protivu presude sudske upotrebljeno pravno sred«
* »iža-liba« po srbskem kazenskem postopniku ustrezia približno reviziji našega kazenskega postopnika s to razliko, da kasacijsko sodišče po srbskem kazenisikem postopniku nikdar ne odločuje o stvari, nego samo razveljavlja isodbo nižjega sodišča, čim se uveri, da je prvo sodišče kršilo zakon.
Nekaj pripomb k sodni praksi glede na novo kaz. zakonodajo.   199
stvo žaobe... Projekat vodi računa samo o zakonu, pod kojim je krivično delo izvršeno i o zakonu, po kojem se sudi.« Osnutek iz leta 1922. je črtal gori citirani drugi stavek tretjega odstavka § 3. osnutka iz leta 1910. in sprejel beses dilov kakršno je ostalo tudi v sedanjem zakoniku. »Kratko objašnjenje« k osnutku iz leta 1922. molči o tej spremembi; očividno pa je zakonodajec namenoma črtal to omejitev, ker ne gre v tem primeru za pravnomočno sodbo. Naš zakon torej ne odreja, doklej se sme uporabiti milejši zakon, moči ga je torej uporabiti tudi po sodbi. Razume se pa samo po sebi, da ne more vplivati poznejši milejši zakon na pravno* močno sodbo kot tako. To bi bilo v nasprotju s stabilnostjo definitivnih sodnih odločb.'^ Pravnomočna sodba je nedotaks Ijiva in je ne more spremeniti niti zakon. Če je bil n. pr. kdo obsojen pred 1. januarjem 1930. po starem zakonu zaradi zlo« čina težke telesne poškodbe po § 152. a. k. z., ostane to de? janje še vednO' zločinstvo vkljub temu, da je po novem zakonu zgolj prestopek. Ta prejšnja kazen izključuje n. pr., da bi mogel sodnik istega storilca obsoditi pogojno (§ 65. k. z.). Nemški kazenski zakon pozna v tem pogledu izjemo; § 45. zakona o sodiščih za mladostne zločince določa," da ni dovoljeno izvršiti kazni (izrečenih po starem zakonu), ako ni dovršil storilec za časa storilstva 14 let in da naj se izbri« šejo zaznamki o obsodbah takih oseb v kazenskem vpisniku.
Iz zgoraj navedenega se torej vidi, da ne more poznejši milejši zakon vplivati na vsebino pravnomočnih sodb, ni pa zadržka, da se ne bi mogla uporabiti določba § 2. k. z. na rehabilitacijo. Z rehabilitacijo se izrek sodbe ne spremeni, nego se zgolj izreče, da se sodba izbriše, ako je obsojeni po obsodbi dokazal, da se je poboljšal.
Časovne edinice kazni na prostosti (§ 41. k. z.).
Za štetje kazni na prostosti poizna kazenski zakon le edinice: leta in mesece, za zapor in strogi zapor do treh mesecev pa tudi polne dni,' t. j. poleg mesecev tudi dni (n. pr. 1 mesec in 10 dni). Časna robija, zatočenje in zaipor, daljši od treh mesecev, se računa torej le na leta in mesece. Kazen zapora se sme torej glasiti 7 do 29 dni, aH en mesec
° Čubinski. Komentar, I. del, stran 32. * Jiugendgerichtsgesetz od 16. februarja 19125.
' Osnutek avstrijskega kaz. zak. iz ;1. 1927. (§ 35.) od|praVlja doJoč« bo, da je moči računati robijo le na leta in mesece, in določa, da je od' meriti vse kazni na svobodi na polne dneve, tedne, mesece in leta.
200  Nakaj pripomb k sodni praksi glede na novo kaz. zakonodajo.
ali dva in en dan do 29 dni. Od treh mesecev naprej pa se sme izreči zapor le na mesece; nepravilno bi bilo izreči zapor treh mesecev in enega dneva ali več dni. To seveda ne velja za določitev enotne kazni po §§ 62., 64. k. z.
Navedeno kaže, da ni dopustno, določiti kazni na dele leta, ker se računa leto po koledarskem času (§ 41., 2. odst., k. z.). Leto ima 365 ali 366 dni, del leta torej ne more nikdar podati polnih mesecev, nego le dneve, da celo polovične dneve.
Doba časne kazni enega meseca more trajati 28 do 31 dni. Radi tega tudi ni dopustno odmerjati kazni po delih meseca, ker se računa tudi mesec po koledarskem čaisu. Če je n. pr. nastopil obsojenec kazen enega meseca 31. januarja, jo prestane dne 28. februarja.
Zlasti sireska sodišča odmerjajo 'po starem kazenskem zakonu kazni prav cesto na tedne. Edinice »teden« kazenisiki zakon ne pozna, zaradi tega ni dopustno določati kazni na tedne; ne glede na to pa utegnejo nastati pri zaporu več tednov tudi dejanske razlike v trajanju kazni n. pr. kazen 5 tednov zapora ni istovetna s kaznijo enega meseca in petih dni, ker so meseci od 28 do 31 dni.
Predpisu, da se sme računati robija le na polne mesece, nasprotujejo določbe §§ 62. in 64. k. z. o določitvi enotne kazni z zvišanjem osnovne kazni. To nasprotje se mora rešiti tako, da sta določbi § 62. in 64. k. z. izjemi od občnega pravila § 41. k. z. Ako določi sodnik po § 286. k. p. za dvoje samostojnih kaznivih dejanj dve kazni, n. pr. za eno dejanje 1 leto robije, za drugo 20 dni zapora, sme robijo zvišati n. pr. za 10 dni.^
Načelo, da se sme računati robija le po letih in mesecih, je itak že predrto z določbo § 45., 2. odst., k. z., če se pre« računa denarna kazen, izrečena poleg robije, in z določbo, da se všteje preiskovalni zapor (§ 77. k. z., § 281., št. 4., k. z.).
Če odmeri sodnik kazen po svobodni oceni (§ 72. k. z.), ali po § 30., 1. odst., št. 2. k. z., ne sme znižati robijo nod en mesec, za)por pa ne pod en dan, ker bi sicer kršil določ« bo § 41. k. z. Če je torej določiti po § 62. k. z. enotno kazen iz dveh kazni, od katerih je ena le en dan (§ 72. k. z.), je treba zvišanje osnovne kazni opustiti. Zvišanje je v tem primeru nemogoče, ker ni moči deliti kazen enega dneva.
Manjša časna kazen kakor en dan zapora je torej po § 41. k. z. nemogoča; nemogoča pa je tudi s stališča izvršitve
" Olshausen. 1927., § 19., št. 6.
Nekaj pripomb k sodni prakisi glede na novo kaz. zakonodajo.   201
kazni. (§ 60. zak. o izvrš. kaz.)" Nižja časna kazen tudi ne bi ustrezala značaju kriminalne kazni.
Denarna kazen (§§ 42. do 45., § 70„ 3 odst, 71., št, 5, k. z.).
Moderna kazenska zakonodaja stremi za tem, naj se denarna kazen kot kazensko sredstvo uporablja čim bolj izdatno. Denarna kazen je za lažja kazniva dejanja naj* prikladnejša kazen; na eni strani ne iztrga obsojenca svoji rodbini, na drugi strani pa prihrani državi stroške za izvrši* tev kazni na prostosti. Edini pomislek pro*i njej je ta, da jo more obsojenec odvaliti na druge. Denarna kazen pa je neobhodno potrebna kot kazensko sredstvo- že radi tega, da nadomesti zlo kazni na prostosti tedaj, če omejitev pro« stosti ni neobhodno potrebna. Zlasti pa je potrebna, da omeji kratkotrajne kazni na prostosti in da bodi represivno sredstvo za kazniva dejanja iz koristoljubja.
Znanost je načelna nasiprotnica kratkodobnih kazni na prostosti." Ne glede na to, da je njih učinek malenkosten, povzročajo kazni več škode kakor koristi: obsojeni, doslej neomadeževan, pride v stik z zločinci iz navade in se pos kvari. Že izrekanje kazni na prostosti, kaj šele njih izvršitev, mu jemlje v družbi ugled in mu zmanjša možnost pridobi« vanja; to pa vodi cesto zopet nazaj h kriminaHteti. Kratko« dobnih kazni je v posameznih državah po 70 do 80%. V Nemčiji je število denarnih kazni naglo narastlo, odkar so bili izdani novi zakoni o denarnih kaznih," tako da denarne kazni v Nemčiji po številu že prekašajo vse ostale kazni. S temi zakoni si je ustvarila Nemčija možnost, da zamenja kratkodobne kazni na prostosti z denarnima kaznimi. Za^ devna določba nemškega kazenskega zakona (§ 27. b) se glasi: »Ako je zaslužil storilec za pregrešek ali za prestopek, pri katerem denarna kazen Siploh ni dopustna ali je dopust* na le poleg kazni na prostosti, kazen na prostosti pod tremi meseci, mora sodnik namesto zaslužene kazni na prostosti izreči denarno kazen, če se da smoter kazni doseči tudi z
" § 60. z. o. i. k. določa, da se morejo poslednji dan kazni izipustjti obsofjenoi zibog prometnih razmer .in zvez prej, ko neha čas izvršitve kazni. Ako neha kazen med 18. in 7. uro, je moči izipustiti obsojenca že ob 18 uri; če pa neha kazen med 12. in 18. uro, se more izpustiti že dopoldne.
Erlautemde Bemerkungen zum Vorentvvurf eines oesterreichischen Strafgesetzbuches von 1909., stran 54.
" Geildstrafenigesetz v letih 1931. — 1924., ki je noveliral določbe § 27. — 29. nem. kaz. zakona.
13
202   Nekaj pripomb k sodni praksi glede na novo kaz. zakonodajo.
denarno kaznijo.« S to določbo je Nemčija skoro'poipolnoma odipravila kratkodobne kazni na prostosti.
Moderna zakonodaja poudarja v stvari izrekanja in pla* čevanja denarnih kazni načelo proporcionalitete med denar* no kaznijo in obsojenčevo imovino. To načelo je sprejel tudi naš zakon. Tretji odstavek § 70. k. z. določa, da mora sodi* šče, ko odmerja denarne kazni, poleg ostaliih okolnosti je* mati v poštev zlasti imovinsko stanje obsojenčevo (premic* na in nepremična imovina, dohodki) in ostale življenske razmere, ki vplivajo na njegovo plačilno zmožnost (n. pr. obsojenčevo zdravje, številna rodbina, zmanjšana delovna moč, izobrazba itd.).
Glede višine denarne kazni daje zakon sodniku prostost (§ 70., 3. odst., k. z.) določa le, da ne sme biti manjša od 25 Din (§ 42. k. z.), navzgor pa je ne omejuje. Nemški ka* ženski zakon (§ 27., c) določa, da mora denarna kazen pre* segati korist in dobiček, ki ga je obtoženec pridobil s kaz* nivim dejanjem. Ako najvišja mera denarne kazni v to ne bi zadostovala, jo sme sodnik v ta namen prekoračiti. To določbo je prevzel tudi avstrijski osnutek kaz. zakona iz leta 1927. (§ 70.). Vse to kaže, da bodi denarna kazen tako izdatna, da jo obsojeni dejansko občuti na svoji imovini, vselej pa mora biti v skladu z imovinskimi razmerami obso* jenčevimi. Ako bi odmeril sodnik denarno kazen ne glede na te imovinske razmere, bi kršil materialni zakon (§ 337., št. 3. k. p.). Da bi se odmerjale denarne kazni resnično po imovinskih razmerah, je Siprejel norveški osnutek kazenske* ga zakona pozneje zopet odklonjeno določbo, naj se določi denarna kazen ne s številčnim zneskom, nego z delom (kvoto) obsojenčevih prejemkov.
Možnost čim izdatnejše uporabe denarne kazni je ka* ženski zakon razširil zlasti s tem, da dovoljuje odlog denarne kazni do treh mesecev (§ 43., 1. odst., k. z.), da dopušča pla* čevanje kazni v obrokih (§ 43., 3. odst., k. z.) in da dovoH siromašnemu obsojencu, da jo odsluži z delom (§ 43., 4. odst., k. z.).''' S temi določbami, zlasti z določbo o odsluževanju denarne kazni z delom, jemlje naš zakon denarni kazni odij, da je privilegij imovitejših slojev. Dejstvo, da obsojeni nima imovine, ni torej zapreka, da izreče sodnik denarno kazen, ker jo je moči plačati v obrokih ali odslužiti z delom.
" § 424. k. p., §§ 151., 156. p. r. za k. s., uredba o odsluževanju denarnih kazni z delom in o zamenjavi teh kazni s kaznimi na prostosti od 31. decembra 1929., Služb. Novine št. 5/1 — Ur. 1. št. 83/30.
I
Nekaj pripomb k sodni praksi glede na novo kaz. zakonodajo.   203
13*
Kjer ipa predpisuje kazenski zakon alternativno zapor ali denarno kazen, mora (ne: sme!) sodnik izreči denarno kazen, če ni dejanje poteklo iz nečastnih nagibov ali če ne kaže tiudobnega storilčevega značaja (§ 74. k. z.). Te pogoje mora sodnik vselej posebej ugotoviti in posvedočiti v raz* logih sodbe (§ 293., 2. odst., k. p.). Če bi sodnik obsodil obto« ženca v takih primerih na zapor, ne da bi bili poidani zgoraj navedeni pogoji § 74. k. z., bi kršil materalni zakon (§ 337., št. 3., k. p.).
Vkljub temu, da dopušča kazenski zakon čim izdatnej* šo uporabo denarne kazni, je bilo tudi v preteklem letu število kratkodobnih kazni na prostosti znatno. Želeti bi bilo, da bd se v bodoče zamenjavale te kazni z denarnimi, kjer to zakon dopušča. Denarne kazni so ne le v korist obsojencev, marveč tudi države, ki si s tem prihrani stroške izvršitve kazni na prostosti. Po novem kazenskem postop* niku mora namreč država te stroške vedno plačati sama (§§ 314., 2. odst, k. p., 146. p. r. za k. s.) Razen tega dobi država z denarnimi kaznimi prispevek za vršitev kazenske* ga pravosodja, ker se stekajo vse denarne kazni v fond za zidanje in popravljanje kaznilnic in sMčnih zavodov.'*
Proporcionaliteti denarnih kazni z obsojenčevimi imo* vinskimi razmerami nasprotujejo določbe §§ 7. in 8. uredbe o odsluževanju denarnih kazni z delom in o zamenjavi teh kaizni s kaznimi na prostosti dd 31. decembra 1929., Službene Novine št. 5/1. — Ur. 1. št. 83/30. Po teh določbah se zame* njuje denarna kazen, ako jo obsojeni ne more niti plačati niti odslužiti, s kaznijo na prostosti, tako da se zamenja 60 Din (ev. 100 Din) denarne kazni z zaporom enega dne. Ta nadomestna kazen ne sme biti daljša od enega leta pri zločinstvih in ne daljša od 6 mesecev pri prestopkih. Če zagreši n. pr. šofer, ki nima imovine, iz malomarnosti pre* stopek po § 204., 2. odst., k. z. in ga sodišče obsodi zaradi tega n. pr. na 100 Din denarne kazni, se zamenja ta kazen po določbi § 7. cit. ur. z zaporom dveh dni. Če pa zagreši isto dejanje večkratni milijonar in ga sodišče obsodi z upošte* vanjem njegovih imovinskih razmer (§ 70., 3. odst., k. z.) n. pr. na denarno kazen 20.000 Din, mora obenem v smislu § 7. cit. ur. izreči nadomestno kazen v izmeri 6 mesecev zapora. T^azHka denarne kazni je obakrat utemeljena v določbi 3. odstavka § 70. k. z., razlika nadomestne kazni, odmerjene v smislu navedene uredbe, je pa očividno krivična. To neso* razmerje v višini nadomestnih kazni je očividno tudi vzrok,
'•^ § 42., 2. odst, k. z., § 7. k. p.
^^4   Nekaj pripomb k sodni praksi glede na novo kaz. zakonodajo.
zakaj izrekajo sodišča tudi pri zelo imoviitih obsojencih razmeroma nizke denarne kazni, ki ne dosežejo kriminalno* ¦političnega smotra kazni.
Ta neskladnost navedene uredbe s kazenskim zakonom (§ 70., 3. odst., k. z.) se vidi zlasti očitno tedaj, če ugodi višje sodišče obtoženčevemu priizivu radi odločbe o kazni in spre« meni zaporno kazen na denarno. Praktičen primer: Prvo sodišče je Obsodilo obtoženca na sedem dni zaipora, višje sodišče ugodi obtoženčevemu prizivu, vzame v poštev ugodne obtoženčeve imovinske razmere in izreče denarno kazen v znesku 12.000 Din. To denarno kazen bi moralo višje sodišče spremeniti po čl. 7. gori citirane uredbe na 6 mesecev zapora; tega pa ne more storiti glede na prepoved »reformatio in pejus« (§ 327., 399., 1. odst., k. p.), ki pravi, da sodišče ne sme izreči, ako je vložen ipravni lek le v obtožen« čevo korist, strožje kazni od kazni, ki jo je izrekla pO'bijana odločba. Višje soidišče sme torej tukaj izreči poljubno de« narno kazen, ker je denarna kazen milejše kaznovalno sred« stvo od zaipora, nadomestne kazni pa ne sme zvišati preko kazni, kaikršno je odmerilo prvo sodišče. V tem primeru po* stane torej določba § 7. gori navedene uredbe o spremembi denarne kazni na zapor iluzorna. Seveda bi ne bilo prav, če bi višje sodišče ipri tem vzelo v pošitev določbe o prepovedi »reformatio in pejus« in izreklo denarno kazen tako, da bi odmerilo za en dan zapora 60 Din denarne kazni, ker velja gori navedena uredba le za spremembo denarne kazni na zapor, ne pa za spremembo zaporne kazni na denarno in ker mora sodnik, ko določa denarno kazen, vzeti v poštev po § 70., 3. odst, k. z. obtoženčeve imovinske razmere.
Pravkar navedeno ne velja za nastopni primer: Prvo sodišče je obsodilo obtoženca radi javne klevete uradne osebe (§ 302., 2. odist., k. z.), s strogim zaporom 7 dni. Višje sodišče je ugodilo prizivu in uporabilo določbo § 303. k. z., ki pravi, da sme sodišče omiliti storilcu kazen po svobodni oceni (§ 72. k. z.), če je razžaljena uradna oseba pri svojem službenem poslovanju postopala nezakonito in s tem dala povod za označeno žalitev. Višje sodišče je izreklo po prav« kar omenjeni določbi (§ 303. k. z.) denarno kazen v znesku Din 3000, ki jo je spremenilo po gOTi navedeni uredbi na 50 dni zapora. Tukaj torej ni kršena prepoved »reformatio in pejus«, ker je zapor milejša kazen od strogega zapora.
Zamenjavo denarne kazni na kazen na prostosti naj bi sodnik de lege ferenda izvršil po svobodni oceni z upošte« vanjem določbe tretjega odstavka § 70. k. z. V tem smislu bi bilo spremeniti določbo 1. odstavka § 44. k. z., ki odreja.
Nekaj pripomib k sodni praksi glede na novo kaz. zakonodajo.   205
da se mora nadomestiti denarna kazen, ako ni izterljiva, z zaporom v smislu uredbe, ki jo predpiše minister pravde. V gori navedenem smislu so rešile to vprašanje tudi druge zakonodaje; nemški kazenlski zakon (§ 29.) določa n. pr., da se odredi »mera nadomestne kazni po svobodni oceni sod* nika«. Nemškoavstrijski osnutek kazenskega zakona iz leta 1927. (§ 39.) pa določa, da odredi sodnik namestu denarne kazni, ako ni izterljiva, zapor od enega dne do enega leta.
Sodnik sme izreči denarno kazen tudi tedaj, če v za* konu ni določena. Po določbi § 71., št. 5., k. z. sme namreč sodnik pri prestopkih, za katere določa zakon zapor ali ku* mulativno zapor in denarno kazen, zamenjati zapor z de* narno kaznijo, če se da doseči smoter kazni tudi z njo. :Smoter kazni je n. pr. represija napram storilcu, poboljša* nje, odvračanje od nadaljnjih kaznivih dejanj ali da zastraši druge. Iz razlogov sodbe mora biti razvidno, da je sodišče preudarilo, aH se da doseči smoter kazni tudi z denarno kaznijo (čuvstvo poštenja, dosedanje življenje itd.). Praksa je ponekod uporabljala to določbo tako, da je odredila za* porno kazen in jo spremenila po ključu 60 Din = 1 dan na denarno kazen, denarno pa po istem ključu zopet na zapor. Iz določbe § 44. k. z. in iz določb kazenskega postop* nika (§§ 281., št. 3., 287.) izvira, da mora sodnik v sodbi, če omili kazen po § 71., št. 5., k. z., v prvi vrsti izreči denar* no kazen, to pa sprerrieniti po § 7. gori navedene uredbe na zapor. To kažejo tudi določbe o steku kaznivih dejanj, ker velja za denarne kazni ob realnem steku načelo kumu* lacije (§ 63. k. z.), za kazni na prostosti pa načelo asperacije (§ 62. k. z.); to načelo pa ne velja za nadomestne kazni. Druga napaka te prakse pa je ta, da ni sodišče odmerilo de* narne kazni po imovinskih razmerah, nego predvsem po matematičnem ključu, t. j. v zneskih, deljivih s 60.
Praksa je lege non distinguente pravilno omilila po § 71., št. 5., k. z. zapor na denarno kazen tudi tedaj, če v zakonu ni odrejena najmanjša mera zaporne kazni za konkretno kaz* pivo dejanje.'^ Za kleveto je n. pr. po prvem odstavku § 301. k. z. določena zaporna kazen najmanj 15 dni. Če je sodišče omililo to kazen po § 71., št. 5., k. z., je določilo denarno- kazen redoma po ključu petnajstkrat 60 Din = 900 Din. Pravilno je, da se sme spremeniti zapor v denarno kazen tudi tedaj, če je najmanjša mera zaporne kazni za konkretno kaznivo dejanje v zakonu določena (primeri § 7., št. 3., k. z.), ni pa pra*
" Nasprotno: Žgan.ec»2oirž, stran 181, ki smatra, da je v takem primeru uporabiti zgolj določbo § 71, št. 3 k. z.
206   Xekaj pripomb k sodni praksi glede na novo kaz. zakonodajo.
vilno odmeriti denarno kazen po gori omenjenem ključu, določiti jo je marveč ne glede na to relacijo zgolj po imovin« skih razmerah (§ 70., 3. odst., k. z.) in jo šele nato spremeniti na zapor po določbi § 7. gori navedene ureidbe.
Določbo § 45. k. z. so uporabila sodišča precej redko; želeti bi pa bilo, da bi jo uporabljala čim izdatneje. Denarna kazen po § 45. k. z. je prav uspešno' kaznovalno sredstvo za storilce, ki so zagrešili kaznivo dejanje iz koristoljubja, ker zadene ta kazen storilca tam, kjer je najbolj občutljiv. Na« sprotje koristoljubju je pomanjkanje in beda; tukaj seveda določbe § 45. ni moči uporabljati (tatvine iz bede). Denarna kazen po § 45. k. z. je fakultativna sporedna kazen; upo« rabiti jo je moči le tedaj, kjer zakon sam ne določa že ku« mulativne denarne kazni n. pr. § 334. k. z.
Realni stek (§ 62 k. z.).
Kazenski zakon urejuje različno pokaznitev za realni in idealni stek po zgledu nemškega kazenskega zakonika '(§§ 73. in 74.). To raizlikovanje zahteva, da praktik strogo loči oba steka drugega od drugega. To je v praksi cesto združeno s težkočami, ker si je treba biti na jasnem, ali gre v posebnem primeru za istost dejanja ali za več sa« mostojnih dejanj (učinov). Kljub temu ni povzročila do< ločba o realnem steku v praksi pomembnih težkoč razen formalnih.
Paragraf 62. k. z. določa, da se obsodi obtoženec le na »eno« kazen. Radi tega izreče sodnik v dispozitivnem delu sodbe le eno kazen, t. j. enotno zvišano kazen, v razlogih sodbe pa navaja v smislu § 286., 1. odst., k. p., kako je izra« čunil to kazen. Če tega ne bi povedal, ne bi višje sodišče moglo presoditi, ali ni prekoračil sodnik prve stopnje ka« ženskega okvira, navedenega v 2. odstaviku § 62. k. z., ki pravi, da povišana kazen ne sme doseči svote poedinih za« služenih kazni. V tenorju sodbe (obtožnice) je torej treba navesti zgolj § 62. k. z., v razlogih sodbe pa § 286. k. p.
Ako zasluži obtoženec za več kaznivih dejanj več časnih" kazni na prostosti, ga obsodi sodnik po § 62. k. z. le na eno kazen; to pa določi na ta način, da zviša v tra« janju najtežjo zasluženo kazen; ta kazen se zove osnovna
Kazenski zakon govori v § 62. le o steku časnih kazni na pro« stosti, o Siteku smrtne kazni ali doismrtne robije z drugimii kaznimi nima določb. Ker zakon ne odreja absoiipcije (§ 50.a k. z., § 69.c s. k. k.), velja načelo kumuilacije (nasprotno: motivi h k. z. iz 1. 1910., § 66.). Kumulaeija pa  je praktična, če  se  spremeni  smrtna kazen  zbog po»
Xekaj pripomb k sodni praksi glede na novo kaz. zakonodajo.   207
kazen. Kazenski postopnik pa mu daje v določbi § 286. k. p. navodilo, kako naj izračuni to kazen. Izračunati jo mora tako, da določi za vsako kaznivo dejanje, radi katerega je izrekel krivdorek, zasluženo kazen. Nato sešteje vse zaslužene časne kazni radi tega, da ne prekorači okvira, določenega v 2. odstavku § 62. k. z., ko določi enotno zvišano kazen. Šele potem določi končno skupno kazen s tem, da zviša osnovno kazen (načelo asperacije s kumulacijo sporednih kazni in očuvalnih sredstev).
Iz tega je razvidno, da mora navajati sodnik v sodbi,, državni tožilec pa v obtožnici, pri odločbi (predlogu) o kazni praviloma kazenske določbe vseh kaznivih dejanj, glede katerih je izrekel krivdorek. Praktični primer hetero« genega realnega steka: Krivdorek radi prestopkov po §§ 314., 302., 2. ddist, 180. k. z.; kazni: za prestopek po § 314. k. z. en mesec strogega zapora in po § 46., 4. odst., k. z. izguba čast* nih pravic za dobo 1 leta, — za prestopek po § 302., 2. odst., k. z., 20 dni strogega zapora in 600 Din denarne kazni, — za prestopek po § 180. k. z. 6 mesecev strogega zapora. Vsota kazni na prostosti je torej 7 mesecev 20 dni; zvišano kazen odmeri sodnik recimo na 6 mesecev in 20 dni stro* gega zapora. Sporedne kazni je treba sešteti po določbi §§ 61., 2. odst., in 62., 4., odst., kaz. zak., denarno- pa kumuli* rati po določbi § 63. k. z.V tem primeru bi torej sodnik obsodil obtoženca po določbah §§ 314., 302., 2. odst., 180. k. z. na 6 mesecev in 20 dni strogega zapora, na izgubo častnih pravic za dobo 1 leta in na 600 Din denarne kazni. Citacija § 314. k. z. je potrebna zato, ker je v tem primeru moči izreči le v smislu te določbe obvezno izgubo častnih pravic, brez navedbe § 302. k. z. ne bi bilo mogoče izreči denarne kazni, § 180 k. z. pa je treba navesti, ker je bila odločilna za višino kazni.
Pravtako je tedaj, če izreče sodnik radi več kaznivih dejanj več denarnih kazni; tudi tukaj je treba navesti v odločbi o kazni vse kazenske določbe, ker se obsodi ob* toženec po § 63. k. z. po kumulacijskem načelu na polni iznos poedinih zasluženih kazni.
Sodnik sme, ko določa po § 62. k. z. enotno zvišano ka* zen, prekoračiti okvir, ki ga določa zakon za najtežje za* groženo kaznivo dejanje; že to kaže, da je treba v odločbi
miloistitve na kazen na prostosti, ali pa, če izreče revizijsko sodišče oprostilno sodbo za dejanje, zaradi katerega je bila izrečena smrtna kazen ali dosmrtna roibi-ja. S tem se tudi poenosta\T postopek po § 360., prvem odst., štev. 2 k. p.
208   Nekaj pripomb k sodni praiksi glede na novo kaz. zakonodajo.
i
O kazni dosledno navajati vse kazenske določbe. Nasprotna praksa kaže na iprejšnji absorbcijski princip in bi do« vedla do težkoč zlasti pri navedbah v obtožnicah. Prak« tični primer: Kazen radi zločinstva po § 128., 1. odst., k. z. z uporabo § 71., št. 4., k. z.: 2 meseca strogega zapora in radi prestopka po § 180., k. z. 6 mesecev strogega zaipora. Ker se mora po § 62., k. z. zvišati zaslužena t. j. odmerjena (ne pa zagrožena) najtežja kazen, je tre^ba tukaj odmeriti kazen po kazenski določbi prestopka § 180., k. z. kljub temu, da je zločinstvo v realnem steku s prestopkom. Treba je torej navesti v obtožnicah vse kazenske določbe vseh kaznivih dejanj, ker državni tožilec ne more vnaprej vedeti, kako bo sodnik v posebnem primeru odmeril kazen.
Določba § 62., k. z. kaže dalje, da bodi v krivdoreku (ob= tožnici) označena kvalifikacija za vsako kaznivo dejanje in sicer tudi za homogeni realni stek. Če je n. pr. zakrivil obtoženec ob različnih prilikah več kaznivih dejanj, ki jih ni imeti za nadaljevana dejanja,^" se mora v smislu § 281., št. 2 k. p. označiti v tenorju sodbe (obtožnice) vsako dejanje posebej. Ker bi pa bilo tako naštevanje zamudno, se sme v takih primerih izreči, da je obtoženec s tem zakrivil n. pr. 6 prestopkov tatvine po § 314., k. z. ali 4 prestopke zoper živ« Ijenje in telo po § 180. k. z. Netočno odnoisno napačno bi bilo izreči, da je obtoženi v tem primeru zakrivil prestopek (torej »en« prestopek) tatvine.
Ponekod so sodišča po določbi § 173., a. k. z. pri kaznU vih dejanjih zoper imovino še seštevala zneske, namesto da bi ocenila vsako dejanje posebej. Seštevanje ie dopustno le pri dejanjih, ki tvorijo enoto n. pr. pri nadaljevanem de« janju. Če so pa dejanja samostojna, je treba vsako dejanje posebej kvalificirati in izreči kazen glede na § 62. k. iz. Se* števanje zneskov je dovedlo cesto tudi do tega, da se je premaknila pristojnost od sreskega sodišča na sodnika po« edinca okrožnega sodišča (n. pr. seštevanje več tatvin, ki tvorijo vsaka zase le prestopek po § 320 k. z. ali več prevar ¦po § 338. k. z.)
Posamezne kaizni, določene v smislu § 286., 1. odst., k. p. niso zgolj računski faktorji, imajo marveč tudi materialno pravni pomen. Če se n. pr. združi skupna enotna kazen, do« ločena po § 62. k. z., v smislu § 64. k. z. z drugo kaznijo, mora
" 'Pojem nadadjevanega dejanja je v 'teoriji sporen. Piraksa zahteva za ita »pojem nadaljevanega dejanja: edinstven naklep, isto kaznivo deja« nje, iisto pravno dobro in redno tudi istega oškodovanca ter to, da je deirnje izvršeno na enoličen način.
K pitanju staleškog zastujpstva. 209
sodnik zvišati osnovno t. j. najtežjo posamezno kazen, ne pa skupne kazni, določene po § 62. k. z. Če pa izreče n. pr. višje sodišče vsled revizije ali priziva radi enega izmed več kaznivih dejanj oprostilno sodbo-, ostanejo druge posa* mezne kazni praviloma nespremenjene.
Ako bi višje sodišče ob priliki pravnega leka zvišalo posamezno kazen, določeno po 1. odstavku § 286. k. p., bi kršilo prepoved reformacije in pejus (§ 327. k. p.), dasi bi pustilo enotno kazen, določeno po § 62. k. z. nespremenjeno. Če pa je višje sodišče oprostilo obtoženca, obsojenega radi več kaznivih dejanj, od posameznih teh dejanj, sme pustiti enotno kazen nespremenjeno, če ne doseže vsote preosta* lih posameznih kazni.
Kršitev določbe § 62. k. z. je kršitev materi^Jnega za^ kona (§ 337., št. 3., k. p.).
Določbe o realnem steku ne veljajo takrat, kadar je so* dišče, ki je izreklo pogojno obsodbo, preklicalo odložitev kazni radi kaznivega dejanja, izvršenega za časa dobe pre* skušnje (§ 66. k. z.) V tem primeru določa namreč § 66., prvi odst., k. z., da je treba izvršiti obe kazni neskrajšani.
(Dalje prihodnjič.)