Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXIII.
Dolnja Lendava, 16. augusta 1936.
Štev. 33
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 60 p. i oglasna taksa posebi.
Popüst po dogovori.
Naših veselje v Argentini
Prečastiti gosp. urednik! Iz dalne tüje dežele se oglasimo v Novinaj. Čteli smo v teh, ka se je nekši gospod iz Maribora izjavo, ka smo mi najbole pokvarjeni. To je velika krivica. Ne hvalimo se, kakši smo, ali to pa lejko povejmo, da naš delaven narod iz Slov; krajine povsod dobi pohvalo i zmed tistih, ki se po sveti razteplejo, so naši iz Slov. krajine, edni tih najbogši. Kak je pisala od düševnoga veselja tista deklina iz Francije, ravnotak tüdi mi vam naznanimo veliko veselje. Po dugih letaj smo meli prvo slovensko božo slüžbo v predmestji glavnoga mesta Argentine, Buenos Airesa, i to 14. junija v Avellanedi. Izseljeniški dühovnik, g. Hladen Janez, so nam slüžili sveto mešo i tak lepo predgali, kak da bi vidili v naša srca i spoznali naše žele. Srce se nam je genolo, kda smo pri lepo okinčanom oltari Srca Jezužovoga poslüšali sveto mešo, popevali naše slovenske pesmi. Oči so se nam zarosile pri toj lepoj pobožnosti. Po njej smo se dali fotografirati i smo bili zbrani vsi na sküpnom obedi v krčmi našega človeka, Trplan Karola z Markovec, pri šterom obedi so nas g. dühovnik prav lepo pozdravili i vsi smo njim na zdravje tüdi kupico spraznili. Vsi Slovenci smo bili zbrani kak najbolši bratje od Rabe do Trsta i Gorice. Junija 28. smo pa meli popevane litanije, pri šterih je popevao mešani zbor iz Slov. krajine. V gostilni našega domačina Celec Števana iz Slaveč smo se zbrali i po našoj domačoj reči smo si dosta lepoga pogučali. Jako lepo so nam pri večernici predgali od sveto živočega püšpeka Slomšeka naš izseljeniški dühovnik, k šteromi govori smo se zbrali pod našimi zastavami i se dali znova slikati. Jako dosta sta se trüdila za to lepo slovesnost Ütroša Števan i njegova žena Kata. Pozdravlamo vas g. urednik i vse naše domače v Slov. krajini izseljenci v Argentini iz občin : Törnišče, Bogojina, Hotiza, Büdinci, Filovci, Ivanci, D. Bistrica, Markovci, Dolina, Čepinci, Šalovci, Lucova, G. Bistrica, G. Slaveči, Dolenci itd. Bili so med nami tüdi naši evangeličanci, ki so se prav dobro med nami počütili. Za vse podpišemo sledeči, vsi ne so mogli podpisati, ar Jih predosta bilo. Žlebič Jožef, Števanec Jožef, Ivanič Jožef, Črnko Števan, Dravec Jürij, Škaper Jožef, Fujs Ana, Balažic Ivan, Felkar Frančiška, Ütroša Števan, Zrim Frančiška, Časar Števan, Časar Karol, Hujber Augustin, Graj Anton i Andraš, Kustec Martin, Kreslin Rudi, Talaber Števan, Matuš Juliana, Nemeš Janoš i Jürij, Gašpar Karol, Matuš Ana i vnogi ürügi. Bog vas vse živi *
Pismo izseljeniškoga dühovnika g. Hladen Janoša, ki so nam pisali, j da so njim naši lüdje prava tolažba, se etak glasi :
Pismo iz južne zemlje.
To pot pa lahko tudi nekaj veselega zapišem. Doma ste te dni slavili Slomškove dni. Tudi mi smo skušali nekaj storiti v Slomškovo proslavo. Že junijska številka Duhovnega življenja je bila njemu posvečena. 28. junija smo pa Slomškov praznik slavili. Razvili smo naše zastave. Nismo kar tako ! Tudi te imamo in lepe so. Najlepša seveda Slovenska — bela, modra rdeča — kako čudovito lepa je v tej daljni zemlji. Tudi druge so lepe: državna, papeška in argentinska.
Na Paternalu naša slovesnost ni bila nič posebnega. Tam imamo glavno proščenje na Cirilovo nedeljo. Vdeležba je bila komaj za spoznanje večja. Drugače lepa je pa bila naša
slovesnost na Avellanedi. Tam smo namreč ta mesec potegnili prve brazde za setev, ki obeta lepih sadov. V tem predmestju živi kakih 500 Slovencev, večinoma Prekmurcev. Pa sem jih nekatere poiskal in sem dobre pomočnike med njimi našel. Zmenili smo se za prvo slovensko mašo 14. junija. In ko je prišel dan, so se že ob 9 uri začeli zbirati. Ko sem pred deseto nehal s spovedovanjem, je bilo toliko naroda, da nisem imel kam stopiti. Dobili smo prostor v neki hiralnici, ustanovi „Don Oriona“, ki ga po pravici časte za svetega moža. Toda — neprilika: kam naj denemo ljudi ! Komaj za pol je bilo prostora. In smo napregli telefon, da nam dajo na razpolago dvorano, ki je namenjena za kapelo, a še ni dograjena. Vse v redu ! Čudovito vesele so bile usmiljenke tega lepega dogodka, čeprav jim je bilo hudo, da so morale razdreti oltar Jez. Srca, ki so ga nam tako lepo okrasile za ta dan. In so naši možje vzdignili teški oltar in smo se preselili v dvorano in jo do kraja napolnili. Tak začetek je imela Slov. služba božja na Avel 14. junija. Čez 300 oseb je prišlo. Bilo mi je to zares prvo prijetno presenečenje, ki ga nisem pričakoval. Računal sem le na tretji
del tega. 28. jun. smo imeli na Avel večernice. Spet polna dvorana. Okrog zastav in oltarja smo se zbrali, drobna dečica in možje in žene in fantje in dekleta in smo videli, da je središče naše, središče našega vernega naroda na Avellanedi. In smo zapeli litanije. Prvič se je oglasil slovenski avellanedski zbor, prvič je nastopil. Pa so zapeli tako, da je bilo slovenskemu ušesu veselje in radost. O Siomšku je bila božja beseda, Slomšku so tudi pevci zapeli: Glejte že solnce zahaja... kar v „kapeli“ potem, ko je cerkvena slovesnost minila. O, kako je bila lepa ta pesmica ! Da ne bomo tega lepega dne pozabili, smo se tudi pritisnili na sliko in potem smo še trčili na dobro zdravje. Sklenili smo, da pošlemo mnogo mnogo pozdravov domov in sporočimo, da smo tudi mi v duhu poromali ta dan na Slomškov grob, kjer je bilo zbranih sto tisoč Slovencev.
Tako sem našel na Avellanedi ljudi, v katerih bije pošteno slovensko srce, ki tudi v tujini čuvajo vero, kot največji zaklad. Skoro bi mi začel upadati pogum, če bi ne dobil nove pobude od teh dobrih ljudeh, ki so bili do solz ganjeni, ko so spet slišali slovensko pesem in besedo in so spet po slovensko molili. Veselje je bilo ta
dan nam; veselje pa tudi hiralnici, ker smo zložili siromakom nekaj grošev, da so za sv. Petra dan bolj z veseljem k mizi sedli.
Veselje pa še posebno našemu „Kleklju“ Žlebiču Jožetu, ki ga kar po svojem največjem možu imenujejo in ki je strgal precej podplatov, pa je videl, da ne v prazno in prav tako v veselje njegovima pomočnikoma Ütrošu in Ivaniču, ki so možje, ki delajo zares čast slovenskemu imenu.
Tako smemo upati, da se bo delo tako lepo zastavljeno tudi s pridom nadaljevalo. Odslej bomo imeli na Avellanedi slovensko mašo vsako drugo nedeljo v mesecu. Vsako četrto pa litanije.
S časom upam, da bomo podobno organizirali tudi na druge strani. Paternal pa bo tako kot se bere v Jeremiji : Sienska pota žalujejo in ni ga, ki bi hodil k molitvi...
Hladnik Janez.
Zahvalimo se za te lepe vrstice. So znova spleteno vezalje med domovinov i Argentinov. Bog daj, da se to vezalje potrdi i bo tak močno kak ono, ki nas veže z Francijov i Severnov Amerikov, gde na stotine naročnikov čte Novine Slovenske krajine.
― Vrednik,
Klubi prekmurskih akademikov.
Pisali smo na podlagi pravil kluba prekmurskih akademikov, ka je te klub brezversko drüštvo.
Pisali smo, ka se kotrige toga drüštva javno priznavajo za marksiste i ka naš narod vnoge ma za prave komuniste, čeravno mi toga ne trdimo. Pisali smo, ka je delovanje toga drüštva večkrat sovražno verskim načelam i obsodili smo pisanje M. Krajine od prireditve toga drüštva, v keliko se tiče „zapelivoga“ plesa, ar je to ne vzgojno delo. Vse to i drügo, ka smo napisali, gordržimo i nikdar ne prezovemo, ar smo istino napisali. Mislimo, da nam teliko znanja v bogoslovnoj vedi priznavajo tej mladi gospodje, da mamo pravico na podlagi verskih i moralnih istin, ki so od Kristuša, presoditi ka je prav i ka ne. Mi ne samo, ka mamo to sloboščino, nego to nam je tüdi dužnost. Mi moramo pod ostrov odgovornostjov pred Bogom karati vse tisto, ka ne odgovarja Kristušovomi dühi, se to vidi komi ali pa ne.
To iz lübezni izhajajoče opominanje je v prvoj vrsti najvekša dobrota za tiste, šterim je namenjena, v drügoj vrsti pa za naše dobro lüdstvo i njegovo mladino, da se po kakših krivih navukaj ne zapela na kriva pota.
Mi bi iz srca radi pohvalili Klub prekmurskih akademikov, če bi spremeno svoja pravila i bi v te napisao i se tüdi točno po njih ravnao, da najmre samo tistoga sprejme v svoje krilo, ki po svojoj vereizpovedi verno spunjava vse svoje verske dužnosti ; bi iz srca radi pohvalili i priporačati Klub prekmurskih akademikov, če bi te na podlagi papovih okrožnic šteo siromaškomi narodi pomagati ; mi bi iz srca radi vidili vso našo akademsko mladino vpreženo v šereg molečih, katoličance pri kat. akciji, evangeličance v drüštvi protestantskom, ki si ga je osvojila tüdi kat. cerkev : najmre, da bi vsi, katoličani i evangeličani molili za verski mir, za zdrüžitev krščanskih cerkev. To je nedopovedlivo bole potrebno za naš narod, kak „zapelive“ plese prirejati, pri šterom, čeravno se skozmarele küšüjeta plesec i plesalka, da kak razlaga M. Krajina kažeta umetnost, mi ga po rečaj sv. Pisma i cerkvenih očakov ne odobravano. V küši v dühovnom pomeni, mislimo na Judašov küš.
Novine.
Velko gasilsko slavje pri Gradi
Tak dugo čakani i teško zaželjeni den za gračke gasilce i gračko javnost je vendar napočo. Vnogi so se že bojali, ka nam slabo vremen že drugič onemogoči to lepo slovesnost. Toti do zadnjega je zgledalo, ka se ta bojazen vresniči i to je tüdi vnoge dalešnje goste zastavilo doma. Ali vseedno je dober Bog ščeo poplačati požrtvovalno delo naših gasilcov i dao nam vsem eden krasen nedelski popolden. Zbralo se je nad 1500 lüdi iz domače fare i vnogo gostov iz bližnjih krajov. Vgojdno ob 9 vöri so meli gasilci svojo mešo, popoldne ob 2 vöri pa so se vdeležili tüdi slovesnih večernic. Taki po večernicaj se je začela v lepom vremeni pomikati krasna procesija iz farne cerkve proti gasilskomi domi. Poleg domačih gasilcov so se procesije i slovesnosti blagoslavlanja vdeležile tüdi skoro vse okolišnje gasilske čete. Celi prostor od cerkve do gasilskoga doma je bio v zelenji i cvetji. Posebno lepi vtis sta delala dva krasniva slavoloka, kakše znajo napraviti samo v Goričkom koti. Tej naši slavoloki so lani najšli odmev ešče v Ljubljani i drügih mestih. Gda smo prišli k gasilskomi domi, je župni starešina, tov. g. Benko, naproso dühovnika, preč. g. Škrabana, naj blagoslovi te lepi gasilski dom, šteri je delo i sad pržrtvovanja i lübezni gračkih gasilcov. Te prelepi dom stoji v goričkoj metropoli kak znak, da se z dobrov volov da nekaj napraviti Bogi na čast, bližnjemi pa na pomoč i na hasek. Nato so g. kaplan Škraban ob asistenci g. Kolenca i g. Kereca opravili obred posvetitve i izročili dom gasilcom z dvojnov želov: naj bi te dom vsigdar slüžo v istini samo Bogi na čast i bližnjemi na pomoč ; i drügo, naj bi te lepi dom tü na severnoj meji bio branik i znamenje vernosti i lübezni do mile nam Slovenije i lepe Jugoslavije. Za g. Škrabanom se je zvrstilo ešče par govornikov, šteri so čestitali domačim gasilcom i povdarjali moč dela i lubezni do Boga i do bližnjega. Poleg drügih je govoro tüdi domačin g. banski svetnik Bačič, šteri je pozvao celo gračko občinstvo, naj si vzeme za vzgled požrtvovalno delo gasilcov i naj z istim navdüšenjom i lübeznijov pomaga i podpira naprej edno velko i prepotrebno socijalno i prosvetno delo — Prosvetni dom.
Nemamo milijonov, nemamo bank, nemamo bogastva, da bi žnjimi zidali
palače — ne, nemamo i tüdi ne nücamo. Te prosvetni dom, ki naj bo žarišče prosvete, znanja i socijalnoga dela bližnjemi v hasek, si bomo zozidali s svojimi žüli, s svojimi rokami, kak gasilci te dom. Prosvetni dom, ki bo hiša i hram naše lübezni, našega pomaganja i pomoči, bo tüdi svedok, ka okoli Grada žive narod, ki je siromaški, ali je pa zato bogatejši na dobroj voli, na pomoči, na lübezni, štera vse premore, vse včini, naravnost čüde dela. Iz te lübezni, iz te dobre vole bo zraso dom, ki bo čast celomi Goričkomi koti, najbole pa nam v hasek. Zato, dobre vole lüdje, pridite i pomagajte nam v teškom deli i bremeni. S sküpnimi močmi si bomo zgradili tüdi topeo i sküpen dom, ar v slogi je moč i boži blagoslov.
Gasilske slavnosti so se poleg številnoga naroda vdeležili tüdi gostje, med drügimi župni starešina g. Benko z gospov, okrožni inšpektor g. Bako, župni tajnik g. Klenšček, podstarešina župe g. Čeh, sobočki žandarmerijski g. major i šče drügi številni gostje iz Sobote, Pertoče, Martinja itd. Zbrani so bili tüdi vsi domači zastopniki oblasti i inteligenca. Po končanom obredi i slovesnosti posvetitve je bila povablenim gostom pripravlena zaküska pri g. Maršiki. Na konci se moramo spomniti, da največ zaslug za prelepi gasilski dom pri Gradi i za nedelsko slovesnost ma g. Maršik, ki se trüdi i dela z lübeznijov i vstrajnostjov za gasilsko idejo v pomoč i hasek bližnjemi.
JESENSKA.
Šel deček je iskat ljubezni, šel po hribih in dolinah —
Šel vrastva je iskat bolezni, šel skoz mraz je, po teminah . . .
Na pot močvirnato je zašel, upanje je silno mrlo. —
Le jagodin rdeč list je našel :
Srednje se pero je strlo . . .
Molčala je rosa srebrna, poslušala truden korak —
z dreves, kot slutnja težka, črna, kapljala na mah je mehak . . .
Kot dalje v megli, kaplje čezenj, potnik je v bolesti tonil. —
„Več ni ljubezni !“ — Je Ljubezen ! — Čuj ! — Zvon v cerkvi je zazvonil . . .
2
NOVINE
16. augusta 1936.
NEDELA
edenajsta po risalaj.
B e r i 1 o iz pisma sv. Pavla ap. Korinčanom (I. Kor. 15, 1—10). Bratje ! Spominam vas po evangeliji, ki sem ga vam oznano, ki ste ga tüdi sprejeli, v šterom tüdi vztrajate, po šterom se tüdi, zveličate, če se ga tak držite, kam sam vam ga oznano, zvün če ste zaman vero sprejeli. Ar sem vam izročo pred vsem to, ka sam tüdi sprejeo, da je Kristuš za naše grehe vmro, kak je v pismaj, i da je bio pokopan i da je tretji den stano, kak je v pismaj ; i da se je prikazao več kak petsto bratom naednok, zmed šterih je ešče zdaj večina živih, nešteri so pa zaspali. Potem se je prikazao Jakobi, nato vsem apostolom. Nazadnje za vsemi, pa se je kak slaborojenomi prikazao tüdi meni. Kajti jaz sem najmenši zmed apoštolov, ki sem ne vreden, da se imenüjem apoštol, ar sem preganjao Cerkev božo. Po milosti božoj pa sam to, ka sam i njegova milošča do mene ne bila prazna.
Evangelij (Mark 7). Tisti čas vö idoči Jezuš z krajin Tiruša, prišo je po Sidoni k morji Galileanskomi, med krajinov Dekapoliša. I pripelali so k njemi glühoga, i nejmoga, i prosili so ga, ka bi položo na njega roko. I pelavši njega od vnožine na stran, püsto je prste svoje vu vüha njegova, i plünovši, dotekno se je jezika njegovoga, i gori se zglednovši v nebo, zdehno je i veli njemi : Effeta, to je, odpri se. I preci so se odprla vüha njegova, i razvezalo se je vezalo jezika njegovoga i prav je gučao. I zapovedao je njim, ka bi nikomi ne pravili. Od koga bole je pa pa jim on prepovedao, od toga bole so oni vö glasili ; i tem bole so se čüdivali, govoreči: dobro je vsa včino, i glühe je včino čüti i nej me gučati.
•
Gda je Jezuš ozdravo glühonemoga človeka, je lüstvo puno radosti kričalo: Vse je dobro napravo ; glühim je dao čüti i nemim govoriti. Kak velika sreča je bila za vse gledati to čüdo. Mi te sreče nemamo, mamo pa srečo vživati dosta dobrot, štere nam je zapüsto Jezuš. Tak n. pr. smo po sv. krsti sprejeti v njegovo Cerkev. Smo deca njegove zaročnice matere sv. kat. Cerkve, štera nam s punimi rokami sipavle dare svojega zaročnika.
S tem, da nas je Cerkev sprejela med svoje, nam je skazala neizmerno vekšo dobroto, kak jo more skazati najmogočnejši krao svojemi edinomi sini. Ona nas vsakši den blagoslavla, priporoča božemi smilenji. Na oltari darüje za nas nebesko daritev, ž njov nam odpira bogate stüdence milosti. Vči nas v sv. veri, v lübezni nam kaže pot, štera vodi proti nebeskoj domovini. V bridkosti i trplenji nas tolaži, nam briše skuze. Deli nam sv. svestva. Za vse to moremo biti jako zahvalni.
Ešče več. Ka bi bilo s človekom brezi vüpanja? Ka bi bila zemla brezi vüpanja? Bila bi prebivališče divjih zverin v človečoj podobi. Zakaj? Zato ka nišče ne bi šteo živeti pošteno, krščansko v svojoj nevoli i siromaštvi te, gda bi vido hüdobne, kak so v obilnosti. Samo vera v Boga i vüpanje v njegovo pravico ga podpira.
Sv. Cerkev je tüdi pot, po šteroj se pride v srečno večnost. Jezuš Kristuš je nastavo samo katoličansko Cerkev. Samo njoj je zapovedao, naj vodi düše v nebesa. Zato nas more samo ona zveličati. Dobro pravi sv. Ciprijan: „Tisti nemre meti Boga za očo, ki nema sv. Cerkve za mater. Kak se je med potopom nišče ne mogeo rešiti, ki je ne bio v Noetovoj barki, ravno tak se nemre rešiti pogüblenja, što sam rad nešče biti kotriga sv. kat. Cerkve.“
Vse dobrote vküp, štere si lüdje eden drügomi skažüjejo, ali pa starišje svojoj deci, so slaba senca v primeri z dobrotlivostjov sv. Cerkve. Kak grda nezahvalnost je zato, pa tüdi greh, da nešterni, ki se zovejo katoličance, pozablajo svojo sv. Cerkev ali jo celo zametavlejo, preganjajo.
Mi pa bodimo sv. Cerkvi za njene dobrote hvaležni. Kak? Tak, da jo poslüšamo. Ona je mati vseh. Ar je naša dühovna mati, smo jo dužni poslüšati i bogati. Ona je svojo oblast dobila naravnoč od Boga. Ka ona zapove, to je vola boža. Njene zapovedi so bože zapovedi. Ve je Kristuš sam pravo: „Što ne poslüša Cerkve, nej ti je kak nevernik i očitni grešnik“. (Mat. 18. 17). Tüdi sv. Paveo piše: „Dobro znate, kakše zapovedi sam vam dao. Tak te što zametavle to, ne zametavle človeka, nego Boga, šteri je tüdi svojega sv. Düha v nas dao.“ (Tesal. 4. 2.)
Klub prekmurskih akademikov.
Gnezdo marksizma. - Što stoji za klubom. - Komunistična taktika
Priznamo, ka je istina za koga mnogokrat jako bridka i tüdi prebridka, liki to njoj ne vzeme nikdar njene prave vrednošče. Istina ma svoje zahteve: kda je potrebno, jo mora človek na glas povedati, javno oznaniti, da v njenoj svetlosti najdejo lüdje pravo pot. Tüdi laž ma svoje zahteve, ki so ravno nasprotne zahtevam istine: laž se boji svetlosti, ne vüpa povedati svojega pravoga imena, skrivle se pod plašč istine. — Mi smo že v ednoj izmed zadnjih številk „Novin“ javno opozorili naše lüdstvo, ka je pravzaprav „Klub prekmurskih akademikov“: da je to drüštvo, ki je že po svojih pravilaj popunoma brezversko, po svojem delovanji pa veri sovražno, da se njegovi člani ponosno priznavajo zapravo marksiste (povedali smo tüdi, če je kakši razloček med marksistom i komunistom), da so se že nešterni izmed njih morali zavolo komunizma zagovarjati pred policijov ali pred sodnijov, vnoge pa da naše lüdstvo drži za prave komunisti, itd...
„Prekmurskoj javnosti“.
Naravno je, ka smo zdaj s tem gospodom marksistom v klubi tak zamerili, ka so začnoli iz Benkove „M. krajirie“ metati cele küpe gnoja na „Novine“ i njihovoga urednika, a na naše resne in istinske reči nam zavolo praznih izgovorov v svojem proglasi na prekmursko javnost sploh odgovora neso dali. Ali ste nas ne s tem potrdili v prepričanji, gospodje marksisti, da je istina to, ka sodi od vas lüdstvo in ka smo mi samo verno zabeležili ? Pojasnite nam najprvle našteta dejstva, i te lehko izbegavate i navajate sto dokazov, da so „Novine“ bile pri akciji za izpopolnitev gimnazije v opoziciji ne samo s prekmurskim lüdstvom, liki s celov Slovenijov ! Kakpa, tečas, dokeč je klub potrdjavao javno oblast v osvedočenje, ka se za njegovov akcijov skrivlejo mogoče prevratni nameni, je do izpopolnitve ne moglo priti. Po čidoj intervenciji pa se je otvoro lani V. razred, če ne po intervenciji g. poslanca Klara in drüštva „Zavednosti“ ? Ka se pa tiče Novin, borbe za gimnazijo, kluba in interesov prekmurske in slovenske javnosti, je istina to, ka so ravno Novine prve odkrile, kakši interesi vodijo akcijo kluba. I to smatrajo klubovci za opozicijo proti prekmurskomi i slovenskomi lüdstvi ! Smešno, presmešno ! Podpise ste si pobirali te, da vas šče naše lüdstvo ne poznalo. Zdaj probajte kaj takšega, zdaj poberite izjave slovenskih kulturnih delavcov i jih pošlite v „Slovenca“, pa bomo vidili, što je v opoziciji s prekmurskim i z vsem slovenskim lüdstvom !
Pa ka mo se zglejüvali na to izbegavanje naših marksistov ! Mi idemo mimo vsega zasramüvanja, šteroga sipavle na nas Klub prekmurskih akademikov iz „Murske krajine".
V oči si poglednimo!
Klub je prava vzgojna šola marksističnih akademikov, ki svojo marksistično akcijo skivlejo pod okvir zakonitoga društva. Na vidnejša predsedniška mesta rivle lüdi, s šterimi se lehko ponaša, ka so „krščansko misleči“. V istini pa vso stvar drži nevidno na niti par komunistično mislečih veteranov, šteri so varno skriti nindri v ozadji i vozijo „kre sebe“ klubova kola. To je prava slika Kluba prekmurskih akademikov. Kak nam poročajo naši akademiki, so se nešterni klubovci jako vidno skazali tüdi pri letošnjih komunističnih demonstracijah na ljubljanskoj univerzi, vsi pa so zmerom glasüvali na strani tistih, štere drži javnost za komuniste. Že to nam dosta pove !
Klub si večkrat lasti pravico zastopstva prekmurskoga lüdstva pred slovenskov javnostjov. Mi njemi to pravico javno odrekamo ! Opozarjamo slovensko javnost, da je edino pravilna
slika kluba ta, kak jo mi podajamo. Smešno, ka bi par mlečnozobih marksističnih kokotekov zastopalo pred kom Slov. krajino ! Čüli smo tüdi, da dobiva klub na račun toga zastopstva visike podpore od naše javne oblasti. Mamo vse razloge, ka smo proti tomi. Podprejo naj se istinske potrebe lüdstva, ne pa akcije, štere vodi „skrita“" komunistična celica na svoj rdeči mlin !
Čüdna vloga „Murske krajine“.
Nad vse Čüdno vlogo pa ma v zadevi KPA Benkov list „M. krajina“. | Najbole marksistično naše drüštvo ma na razpolago list našega najvekšega kapitalista ! Kda se jé že čülo kaj takšega ! Mi smo taki osvedočeni, da g. poslanec Benko ne ve, da se člani kluba od njega pogosto, skoro stalno razgovarjajo, kak se že pač takši ftički znajo od takših kapitalistov razgovarjati. Vseedno pa ta zveza dokazüje, da se buržujska i marksistična miselnost nikaj ne ločita in se celo med sebov podpirata, kda trbe nastopiti proti komi tretjem ; dokazüje nadale to, ka klubi pri njegovom „socialnom“ prizadevanji ne ide za drügo, kak za rovarenje ; istočasno pa dá tá zveza marksistov z našim najvekšim kapitalistom najjasnejši odgovor na pitanje kluba, što dela proti interesom lüdstva, mi ali pa marksističnokapitalistična klika v Soboti.
Politični pregled.
Tresetiletnica dr. Korošcovoga političnoga delovanja. Obhajala se je dnes tjeden v Maribori. Zbralo se je na to slovesnost nad desetjezero slovenskih dečkov i moškov ki so burno pozdravlali vdilen po celom Maribori svojega i našega voditela dr. Korošca. Z zborüvanja so se poslale brzojavke Njeg. Vel. krali Petri II. Nj. Vis. knezi Pavli namestniki, predsedniki vlade dr. Stojadinoviči i samomi dr. Korošci. Brzojavka dr. Korošci poslana se glasi : „Ogromne vnožine Slovencov, zbrane na tabori v Maribori slavijo 30-let Vašega javnoga dela. Izražamo Vam iskreno zahvalo, globoko poštüvanje i neomajno zavüpanje. Z Vami vküp verjemo, da Vam Bog milostno dodeli dosegnoti cio Vaših prizadevanj na hasek naroda i naše domovine“. Navzoči sta bila ministra dr. Jankovič i dr. Krek, šteriva oba sta govorila na spravišči poleg večih drügih. Prvi je v svojem govori omeno, da vlada JRZ bo za stalno rešila kmečke duge, drügi pa je povedao, da bodo Hrvatje svoje pravice najšli pri JRZ. Nazadnje seje sklenila resolucija, štera zahteva, da se kak najhitrej sklene zakon od samouprav, da se penez v dači plačan, porabi doma, da se reši pitanje kmetskih dugov i da do posojilnice mogle vlagatele izplačüvati, da brezposelna
inteligenca pride do službe, da se cene kmetskih pridelkov povišajo i da se te način pomaga tüdi obrništvi i delavstvi.
Angleški krao, Edvard VIII. pri nas. Najvekše države, Anglije vladar, Eduard VIII. se je odločo, da počiva v Jugoslaviji i to kre obali našega morja. Prišo je v nedelo večer skoz Ljubljane, med potjov obiskao v gradi Brdo kneza-namestnika i na to se podao v Šibenik v Dalmaciji. Za njim Prihaja na vnoge jezere gostov k nam iz Anglije, da tü pobijejo svoje počitnice. Za nas velika čast i tüdi velika dobrota.
Grčija. Komunisti so začeli veliki Štrajk, da bi potom njega razglasili komunistično vlado. Vlada je z vojskov preprečila komunizem i je več ministrov Metaksasove vlade vӧspadnolo iz nje, sam Metaksas pa ma več ministerstev zdrüženih v svojih rokaj. Komunistični poslanci so zaprti.
Španjolska. Bratomorna bojna trpi dale. Vlada se seli iz Madrida. Sedem ministrov je odpotüvalo v obmejno Valencijo, da v potrebi prestopijo francosko mejo. Bivšega ministra Miguela Maura so v Madridi strelili komunisti. Komunisti grozno divjajo i jezere kolejo. Dvesto krščansko mislečih so v Konstantini vrgli v rüdniške jame i je spoklali z bombami.
Dijaški kotiček.
(Refleksije)
Čemu vera? Važno je to vprašanje — stavijo ga navadno brezverci in nebrižni za vero — pa tudi koristno, kadar vprašanju sledi resen odgovor. Resen odgovor na to vprašanje pove in dokaže, da je vera potrebna in koristna — Vsakemu človeku.
Pazno čitaj danes in v naslednjih številkah. Videl boš, da vera blaži človeško življenje, razsvetljuje in vzdiguje, ustvarja kraljestvo kreposti, ona osrečuje, nam da nebesa. Vera zagotavlja veselje v družinah, ohrani nedolžnost, pomaga pri vzgoji. Vera tudi podpira znanost in umetnost, rodi junake in rodoljube, zagotavlja božji blagoslov.
Rekli smo, da vera blaži človeško življenje.
Kaj je življenje brez svetlobe? Trpljenje in obup. Isto je za človeka življenje brez vere.
„Človek je tako ustvarjen — pravi modroslovec Nikolas — da ne more živeti brez vere in komaj jo je izgubil — čeprav svojevoljno — je prisiljen, da jo išče.“ Vera je človeku nekaj naravnega, zato ne more mirovati, kdor jo izgubi. V njegovi duši se vzdigajo dvomi in rastejo in postajajo vsak dan silovitejši. Potem ko dvomi o Bogu, začne dvomiti tudi o
sebi. Pri vsakem koraku se mu predstavlja veliko vprašanje o Bogu in človeku in ne zna odgovoriti. Obrne se do zemlje, proučuje snov, toda brez Boga ne odkrije ničesar in vedno dvomi.
Kako naj sredi tolikih dvomov uživa mir? Nebo, ki edino deli pravo in stalno tolažbo, mu je zakrito, zemlja mu kljub vsevrstnim razvedrilom postane nadležna, veselje izgine, sladki upi se zgubijo, prave tolažbe ne najde nikjer, v duši čuti mučno praznoto, zato sledi često obup, naposled samomor. Statistika dokazuje, da je med samomori najmanj 90 odstotkov takih, ki so živeli brezverno.
Tako je življenje brez vere. In kakšna je smrt ?
Poslušajte človeka, ki je živel brezverno. Ni mu manjkalo ničesar razen vere in miru. „A zdaj sem star že 70 let“, pravi „ne preostaja mi drugega kakor umreti.“ Kako obupen, konec, če ne vidi ničesar onkraj groba.
Poglejte ženo, ki je živela brez vere. Lepa prikazen je bila na zemlji, a zdaj pravi: „Stara sem, sedemdeset let sem pustila za seboj. Ne preostaja mi drugega, kakor umreti.“
Kakšen konec ima življenje brez vere? Zabave izginejo kakor cvetice koncem jeseni, kakor list, ki ga odnese veter, in pokaže se gola praznota, mučna prevara.
Starši imajo edinega sina, edino podporo, čast svojo. Ugrabi ga smrt. Če jim manjka vere, leži krog njih globoka tišina. Vprašajo : kam je šel ? Pogledajo v grob in vidijo le prah in prst; gledajo nebo, zemljo, vprašajo prihodnost in drugega odgovora nimajo kakor: — Morda... Kdo more popisati njihovo žalost? Z utrujeno dušo se vržejo na zemljo, se oklenejo snovi, želeli bi se ispremeniti v snov, a prazne želje. Okušajoč to grozno mučeništvo, je pisal brezbožni Lerouse: „Živeti brez vere je največja muka ; živeti brez vere se ne pravi živeti, ampak hoditi v temi, biti suženj vseh dvomov, vseh srčnih muk, vseh dušnih bolesti.“
Kako drugače se počuti kristjan, ki veruje. Ta vzdigne oči proti nebu in se tolaži : Na svidenje nad zvezdami ! Vera mu pomaga prenašati žalost in mu obljublja, veliko plačilo. Zato vzdihuje brezbožni Friderik II.: „Oh, kako srečni so tisti, ki verujejo v resnice sv. vere !“ — Vera tolaži.
Rekli smo, da vera razsvetljuje in vzdiguje.
Vera govori o Bogu in njegovih neskončna lastnostih. Ona nam kaže Boga kot dobrega očeta in nas vabi, naj se v dvomih in težavah obračamo k njemu. Vera nas reši dvomov, nemira, obupa. Ona nam odkriva, kaj
16. augusta 1936.
NOVINE
3
zahteva Bog od nas na zemlji in kaj nas čaka onkraj groba: kaže nam začetek in konec poti. Modroslovec Cousin je rekel pred smrtjo : „Mi modroslovci jadramo v negotovosti, vsak čas v nevarnosti, da se potopimo : vi katoličani imate severnico, zemljevid, zvezde, krmarja in pristanišče.“ Vera nam reši vprašanje: Zakaj smo prišli na svet? Zakaj smo rojeni ? Kam bomo šli? Kaj je naš cilj?“ Vera razloži trplenje in le ona poda pravi pojem o trpljenju. Ona nam pomaga trpeti, stori trpljenje zaslužno, ga obda s tolažbo, včasih celo z željo po trpljenju.
Profesor Revillère se je večkrat zelo zaničljivo izražal o veri. Kljub temu je zahteval, naj njegove otroke dobro pouče o katoliški veri. Prijatelji so se čudili, a on: „Zakaj se čudite ? Jaz želim svojim otrokom več dušnega miru, več notranjega zadovoljstva, več veselja in tolažbe, kakor sem ga užival jaz. To bodo pa dosegli, če bodo verovali bolj ko jaz.“
Vera nas tudi vzdiguje. Ko smo padli, nas more le vera zopet vzdigniti ; ko smo omadeževali dušo, nam more le ona izmiti madež ; ko smo krivi pred Bogom, ponižani sami pred seboj, nam le vera more doseči odpuščenje in vrniti dušni mir. (Dalje)
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
KA POMENIJO RDEČI KRIŽI NA NASLOVI ? Rdeči križ smo vrgli vsakomi naročniki na naslov, šteri ešče letos ne plačao celoletne naročnine. Če je že kaj plačao, doplača, keliko je dužen, ki pa nikaj ne plačao, pa mora vse plačati. Lepo prosimo Cenjene naročnike, da poziv ne bo zastonjski, tiskarna nujno potrebüje peneze, da izplača svoje delavce. Delavci živejo samo iz toga, ka zaslüžijo v tiskarni. Zato naj nišče ne spregleda rdečega križa na svojem naslovi, nego segne v žep i plača zaostano naročnino. Najkesnej do konca augusta mora biti vsa letošnja naročnina plačana. Prosimo naše širitele, da to vzemejo na znanje. Širitelje vsi dobijo tüdi rdeče križe, ar so ešče tüdi dužni, nešterni celo vse za letos paešče lanski dug. Če bi što med tem časom plačao vso svojo letošnjo naročnino, kak te opomin dobi, naj si ga k srci ne jemle. Pa takših ali ne bo, ali sploj malo. — Uprava Novin,
Odlikovanje. Naš vnogoletni naročnik, goreči düšni pastir, g. Weixl Jožef, župnik i dekan v Križevcih pri Lotmerki, so od prezvišenoga gospoda knezoškofa bili imenüvani za častnoga kanonika, g. Gomilšek Franc, dekan pri sv. Benedikti, istotak naš stari naročnik, pa za konzis. svetnika za svoje lepo dühovno delovanje. Obema gospodoma naročnikoma iz srca čestitamo.
Zdravnik dr. Gregorc Albin, sreski referent v Murski Soboti, do 17. augusta ne ordinira.
Smrt. Od Sobote na nedelo noč so vmrli po dugšem betegüvanji v Soboti gospa Lončarova, mati od gospe Dr. Bratinove. Pokojnica so bili edna verna i dobra krščenica. Ne je bilo siromaka, šteri bi pri njih ne dobo pomoč. Kak goreča podpornica naših listov, so z velkov lübeznostjov podpirali nas. Oh teško nam je, kda se moremo posloviti od pokojnice, štera so bili ne samo dobrotnica, nego i tolažnica, ki so vnoge siromake obdarüvali i potolažili. Smileni Jezuš naj njim bo plačnik za njihova dobra dela. Gospodi Srbskomi načelniki Dr. Bratini i gospej izražamo naše sožalje.
Nesreča. Vtopo se je na Gornjoj Bistrici Hozjan Ivan, petnajset let star sin Hozjan Ivana, po domače Brglesovoga. Deček se je kopao, prišeo v sükanice i gda so z ladjov prišli do njega, ga je že voda pogrozila. Prle je držao gor roko i zvao za pomoč. Deček jemo vrli i je ešče na den nesreče ministrirao g. Prša Silvestri. Spomenimo se ga v naših molitvaj.
Ogen. Preminoči tjeden je vničo ogen hišo g. Horvat Jožefa, brezalkoholnoga restavratera v Soboti. Sreča v nesreči je pa bila to, ka so verni sobočki gasilci preprečili velko nevarnost, štera je pretila poleg stoječemi poslopji.
Kupšinci. Dovolite g. urednik, da jaz prosti človek, od začetka naročnik Novin, nekaj napišem, ka bi slüžilo k zbolšanji našega kmetskoga stana. Čteo sem članek Novin, šteri
priporača rejo angorskih kuncov, to je murskih, domačih zavcov, kak mi eti pravimo. Te članek je hvalevreden i naj bi si ga vsaki siromak k srci vzeo. Dodam k tomi članki, da v Slovenskoj krajini mamo že vekše število teh zavcov: Celec v Rakičani, Ferenčič v Vučoj Gomili i jaz podpisani v Kupšincih. Poleg nas so nešteri začetniki, ki majo še malo število zavcov. Začne naj se z malim številom zavcov, najbogše je začeti z tremi samicami. Pri toj reji se navči gospodar na pravilno ravnanje zavcov i na pridobivanje vune. Vnogi bi si lehko doma zaslüžo krüh i njemi nebi trbelo robotati po tüjini, če bi redio doma te angorske zavce. Ve naši delavci daleč vu Franciji morajo iti k zavcom delat, kda bi lejko to doma opravili i vse pri tom deli za sebe zaslüžili. Ne pozabimo najmre, da kilo vune od teh zavcov stane 300 Din. Kr. banska uprava pa tüdi podpira rejo teh zavcov. Ki žele kakša navodila, je pri meni dobi. — Nemec Ludvik, Kupšinci, hš. 28. (Pripomba. Keliko siromaških članov ma agrarna i gospodarsko-podporna zadruga. Če bi se tej javili pri vodstvi zadruge, bi njim ta šla v vsakom pogledi na pomoč i to brezplačno. Ki bi meo 100 zavcov, bi že lejko pridelao 25 kil vune i če si odračuna stroške, bi njemi teh 100 zavcov nosilo nad 6000 dinarov dohodkov letno. Vr.)
Gančani. Zadnji čas opažamo, da veleposestniški čuvarje naše mačke dolstrelajo, štere hodijo po poli miši lovit. Veleposestvo ma najmre na našem hatari lovino. Nevemo, jeli to dovoli lovski zakon? Če de to naprej šlo, bomo mogli ali mačke privezati, ali pa sami miši loviti, kajti psov itak nesmemo po njivaj püščavati. Naše mačke so najmre ne „mačkovi pristaši“, mi pa tüdi vnogi ne i ki so bili, se že treznijo. — Gančanec.
Turnišče. Mati našega g. dekana i brat, novomešnik sta zbetežala. Njihovo zdravstveno stanje se je pa že zbolšalo, ka tüdi obema Želemo do popolnoga zbolšanja. G. dekan so odpotüvali v Italijo.
Tolvajija. Pri belom dnevi je nekak okradno neko siromaško hišo v Gančani i njej je odneso teško zaslüženih 600 Din.
Ne lažite. Iz več krajov se nam poroča, kak nešterni lažejo od shodov g. ministra dr. Kreka. Vse nemogoče reči gučijo od teva najlepšiva shoda, šteriva je nad pet jezero lüdi v najvekšem miri poslüšalo i vse odobravalo, ka se je na njima naprejdavalo. Kak se vidi, je tem lüdem po voli tistih par lüdi medkrič, ki so je naši lüdje za komuniste držali, čeravno mi toga ne trdimo. Pazite na svoj jezik, ar te Bogi za laži teški odgovor davali. Bog gleda na pravico, ne pa na mačeče obetanje.
Hitro je vmrla „Stara Pravda",
j štera se je štela vgnezditi i dugo živeti v J Gančani. Mi njej Želemo večni pokoj.
Lepo darilo. Znano, je da naše „Prekmursko muzejsko drüštvo“ nabira ves tisk v našem narečji, pa tüdi vse, ka se je od naše Slovenske krajine napisalo. Drüštvo je nabralo že lepo knižnico. G. Simon Milač, profesor v Maribori, je darüvao našemi drüštvi velko množino vezanih knig i listov Slovenske krajine. Najprisrčnejše se njemi v imeni drüštva zahvaljüjemo ! Vse naše rojake i drüge prijatele pa prosimo, naj pomagajo bogatiti našo znanstveno knižnico po vzgledi g. profesora ! — Odbor PMD.
Odranci. Antolin Vincija dve leti star sin, Vanek, je požro tri zrne graha. Grah je obtičo v sapniki i dete je naskori po požiranji vmrlo, se je zadüšilo. Zdravniška pomoč ga že ne mogla rešiti.
Sobota. V dekliški zavod „Malo Cvetišče“ Križova 4. je sprejetih dozdaj 7 deklic, ki bodo obiskavale gimnazijo.
Rešitev kmečkih dugov. Posojilnice so dobile z Beograda poziv, naj do konca augusta pošlejo izkaz, keliko kmečkih dugov majo, ar vlada nameni za stalno rešiti pitanje kmečkih dugov. Če se to pitanje dobro i stalno reši, polovica stiske se odvrne z naših ram.
Štiri leta voze je dobila Sabotin Gizela iz Lendave, ar je svo-
jega pet mesecov staroga sinčka v skledi vtopila i mrtvo telo v drvarnici zakopala, kak smo to svoj čas poročali. Pri razpravi je priznala, ka je zato vmorila lastno dete, ar je dr. Kovač odvetnik v Čakovci ne šteo spoznati, da je on oča i je pravdo proti njemi zgübila. Zdaj je te jasno postalo, zakaj je dete zapravila. Nekši brezverski list je najmre pisao, ka prej zato, ar dühovniki velike štolnine berejo. Istina je pa to, ka se ravno pri cerkvenih opravilaj plača najmenša taksa, vsakomi istinskomi siromaki se pa brezplačno opravi vsaki cerkveni obred.
Na podporo Novin so darüvali v Din.: N. Ljutomer 15 Din. Bog povrni !
Dari naših delavcov iz Francije. Na podporo Novin, Marijinoga Lista i na Dom v Frančiška, na vsaki namen v ednakoj meri so darüvali : Gjörek Jožef iz G. Bistrice, Nerad Martin iz Črensovec, vsaki deset frankov, Kolenko Štefan iz Žižkov pa sto frankov. Evangeličanskiva brata Horvat Aleksander iz Stanjovec i Boltižar Franc iz Vaneč pa vsaki pet frankov na Dom sv. Frančiška. To plemenito delo hvali samo sebe. Bog, oča sirot, povrni obilno !
Beltinci. V nedelo, 9. augusta sta obhajala 20 letnico svojega mešništva našiva rojaka iz frančiškanskoga reda, Preč. gg. Forjan Florenc i Knaus Edmund. Oba sta se v istoj cerkvi, gde sta prvo sv. mešo prikazala, zahvalila pri sv. meši dobromi Bogi za prijete vnoge dare.
Prosvetno drüštvo v Beltincih ma sestanek 16. augusta pred večernicov ob 1 v svojoj dvorani. Pri toj priliki se nastavi proti-komunistični odsek po predavanji od novoga poganstva.
Očin krüh, ki ga najde v svojem žiti, naj ga ponüdi na naslov : Poštno leleče Rž. Ž. Gančani, p. Beltinci.
Turnišče. Gda je bila nova sv. meša g. Zvera, smo zdaj zvedili, da je neki gospodek — lüdje njemi pravijo komunist — gučao lüdem proti našoj vsoj dühovščini. Vsi komunisti s tem začnejo. V Rusiji, Meksiki, na Španjolskom, povsod so s tem začeli, da so začeli tiste grditi, ki so lüdem na najvekši hasek: dühovčino. Ve so jasne Jezušove reči : Vdari pastera i se razčrknejo ovce črede. Gučao je, kak lepo ide na Hrvatskom dühovčina z narodom. Pozabo je pa povedati, kak bridke spomine má dühovčina na tisti narod, šteri je že več dühovnikov vmoro, šteri je pregnao dühovnike, šteri na najvekšo žalost dühovščine niti pri procesijaj ne zdigno kranščaka, nego ide proti navukom dühovščine celo v krivo vero, v starokatoličansko. Vse to je pozabo te gospodek povedati pri nas, kde dühovnik zaistino ide z lüdstvom, ar pri nas 90% naroda vidi v svojih vrstaj dühovnika, so ednoga srca i edne misli. Gda te gospodek na Hrvackom guči, pa začne po drügoj strüni potegüvati, se zna proti hrvackoj dühovščini. Varte se vukov v ovčjoj koži !
Na račun grahora. Zvedili smo, da se grahor küpüje samo po 2 Din. kila. To pa zato, ka so se prej trgovci za küpilo grahora zdrüžili v eden kartel. ka dragše ne bodo ga küpüvali, kak za 2 Din. Prej so položili 50.000 Din. kaucije, ka garanterajo, da
ga dragše ne bodo. V Soboti prej ma Weiner madjar z nekšim našim domačim trgovcom koncesijo, da sme samo on izvažati grahor iz Slov. krajine. Mi bi prav lepo pitali našo oblast, naj se informira na merodajnih mestih, jeli i v keliko so ti med narodom razširjeni guči osnovani i če so, naj išče pomoč pri kmetijskom i trgovinskom ministerstvi, ka se siromaškomi narodi nede godila nikša krivica.
Grad (G. Lendava). Pred kratkim sta se Zaročila krojaški majster g. Frumen Teodor iz Vidonec i gdč. Hüll Paula iz ugledne naše trgovske gračke hiše i dugoletnih naročnikov naših listov. Boži blagoslov njima želemo v novom živlenji i naj jiva vodi nesebična lübezen.
Premovanja rodovniške živine se letos vršijo s prispevki kral. banske uprave i pristojnih kmetijskih odborov pri sledečih selek. drüštvaj i to : dne 19. augusta ob 8. vüri v Strükovcih, dne 20. augusta ob 8 vüri v Predanovcih, dne 21. augusta ob 8 vüri v Küpšincih, dne 22. augusta ob 8 vüri v Vučoj gomili, dne 9. septembra ob 8. vüri v Bogojini, dne 10. septembra ob 8. vüri v Beltincih, dne 11. septembra ob 8. vüri v Dolini, dne 15. septembra ob 8. vüri v Ljutomeri, dne 16. septembra ob 8. vüri v Križevcih pri Ljutomeri. — Drüštva naj se potrüdijo, da bodo pri teh gospodarskih prireditvaj pokazale trajne uspehe svojega selekcijskoga dela pri pozdigi živinoreje v našem pasemskom okoliši. Vse posestnike i prijatele kmetijstva pa vabimo, da se teh premovanj v kem vekšom števili vdeležijo.
Črensovci. Aug. 2. sta dva rüdara iz Hrastnika v našoj cerkvi nabirala na prepotrebno cerkev Kristuša Krala v Hrastniki i sta dobila 1395 Din., 30 srebrnih koron, edno srebrno verigieo i eden dolar. — Nad vse hvale vredno. Predgali so njihov dühovnik, g. Žalar.
Beltinci. Vmro je Baša Ivan, v 64 leti starosti, dober, delaven, mirolüben človek, ki je v svojem živlenji ne nikdar nikoga razžalo. Daj njemi večni mir, dober Jezuš.
Lipovci. Sraka Števana hramba je pogorela. Streha je dolzgorela i z hiše kak i z gospodarskoga poslopja. Za zrok se navaja, da je ogenj prišo vü iz kleti, kde je bio pepeo z žerjavicov. Pekli so najmre krüh naprej tisti den, gorelo je ob ednih popolnoči. Zavarovano ne bilo.
KRATKI GLASI.
Vmori v Maribori. Zadnje dneve se je več vmorov zvršilo v Maribori i tüdi v okolici. Pred ednim tjednom je Fekonja Slavko, Pekovski majster vmoro 19 letno deklo Belina Anico, ar ne štela ž njim nikaj meti. Strelo je deklino i zatem pa včasi sebe. V dvema vüroma sta bila oba mrtviva. Kama pela človeka strast, če jo ne kroti živa vera.
Naši po božoj slüžbi v Avellenadi. (Glej članek na 1. strani.)
DELO pri POPRAVILI CERKV. STOLPA v LENDAVI se Izda
po javnoj licitaciji. Do 25. augusta se morajo ponüdbe izročiti v zapečatenih kuvertaj na Župni urad i to za tesarska, kleparska i zidarska dela. Župni urad da vsa tozadevna pojasnila i pogoje.
Rk. verska občina v Lendavi.
4
N O V I N E
16. augusta 1936.
Spomini na pokojnega majorja Franca Zacherl.
Človeku se zdi, da bo še vedno gledal v njegove prijazne naivne oči, ki so se smehljale iz jutra v dan in iz noči v noč. Bile so prepolne dobrote, plemenitosti in ljubezni. Iz njih je žarela pomlad, radost in mir, ter vsa blagost duše. ki jo nosi v sebi le človek, — mož, kakršen je bil, pokojni major — Franček Zacherl. Trp-
kost grize človeka, ko stoji ob odprtem grobu tega mladega bitja, — tega upov polnega moža, ki je stavil v svoje življenje toliko sladkih upov in nad in ki je kljub svoji mladosti storil že toliko v blagor svoje domovine in svojij bližnjih, — da bi se dala spisati obširna knjiga o njem in o njegovem delovanju ! Zakaj nam je bil tako naglo odzvet, — zakaj je bilo v enem samem trenutku uničeno in strto to mlado, lepo življenje ? Zakaj ? Čudežni so sklepi božje previdnosti ; — Bog ve, da je bilo prav tako. Saj pot, vojaka — častnika selne vije nikoli v solnčno stran !
Pokojni major je bil mož, kakoršnih je malo. Vsak, kdor ga je poznal, ga je moral vzljubiti. In komur je bil pokojnik prijatelj, ta ga je in bo ohranil v večno lepem spominu ! Prijatelj pa je bil vsem ! Sovražnika ni imel, ker tudi sam ni sovražil — nikogar ! . . .
Pred svojo smrtjo, je bil še doma na 14 dnevnim dopustu ves vesel in razigrane volje. Preživel je svoje proste dneve v krogu svojih ljubljenih starišev in sestric, med svojimi znanci in prijatelji. In tak se je tudi vračal nazaj na svoje službeno mesto. Nihče ni takrat slutil, da se poslavlja to drago bitje za vedno od nas.
Ravno 14 dni po njegovem odhodu, je došlo sporočilo iz južne Srbije, da je od strele ubit naš rojak, major Franc Zaherl. Njegova nenadna smrt je globoko odjeknila v vseh srcih ! Tisoče in tisoče src je objela bridka bolečina, kakor v groznih sanjah, so sprejeli njegovi domači to vest, . . . toda žal — ni bil sanj ampak — resnica ! . . .
Major Franček Zacherl, je bil sin uglednega ljutomerskega nadučitelja. Iz med. dveh hčerk, je bil sin — edinec. Kod mlad oficir, je bil pokojni major na albanski fronti, nato na koroški fronti; kjer je bil vjet in si z begom rešil življenje, kot Maistrov borec. Po prevratu, ko je nastal v Štrigovskem okolišu punt, je nastopil kod vodja „narodne straže“, da je stem odvračal vpad bolševikov v naše kraje. Nato je služboval v Ljubljani, Celju, v Vinkovcih, v Sremski Mitrovici, v Valjevu, zadnji čas pa v južni Srbiji. V čin majorja je napredoval pokojnik pred letom svoje smrti, star šele 37 let. Tako je od lanskega leta komandant in komandir graničarske čete na Ogradžuni in na Belasici, kjer ga je dohitela dne 26. junija nevihta, ko je šel po službenih opravkih ter mu pretrgala strela mlado, upovpolno življenje. Klub njegovim mladim letom, je bila zgodovina njegovega življenja ena sama trnjeva pot, — katero je nastopil že kod mlad junak, — ki je pripravljen za blagor svoje domovine prenesti vsako žrtev, — kar nam je živa priča sedaj on sam, — ko se ni bal v največjem neurju storiti in izvršiti svoje službene dolžnosti !
Njegovi domači so dali prepeljati njegovo truplo v domači kraj, ki ga je tako ljubil. — 30. junija zvečer je zadnji vlak pripeljal dragega pokojnika, da ga domača rodna zemljica sprejme v svoje hladno naročje. Njegov pogreb je bil nad vse časten. 20 duhovnikovnikov ga je spremljalo na njegovi zadnji poti. Kako tudi ne ! Saj je bil vedno veren katoliški mož, ki je svoje versko prepričanje kazal tudi na zunaj. Ko je živel dolga leta med tuje vernimi sobrati, jim je mnogokrat pripovedoval o svoji domovini, o svojih verskih običajih, ki jih je vedno opravljal. Njegov krasen Pogreb je pričal vsem, kako je bil pokojnik priljubljen. Nešteta množica ljudstva je počastila nepozabnega ljubljena ter s solzami pokropila njega, ki ne bo nikoli izbrisan iz spomina naših src. — Med cvetje in rože je bil položen. Številni venci, zelenja in cvetja so ga pokrili. — On pa je zasanjal tih in nem, sredi naše brezmejne bolesti... do zadnjega dne ... Končal ti svoje mlado si življenje, prepolno upov, sladkih nad, odšel od nas si brez slovesa, ko cvetela ti življenja, najlepša je spomlad, vendar tvoj duh živi — med nami biva, in bo do konca naših dni, in duša tvoja rajski san uživa, med nami večno tvoj spomin živi !
Pisma naših iz tüjine.
Ferme Ia Vervilie, Francija, jul. 21. Gospod urednik !
Hvalen bodi Jezuš Kristuš ! To je naš prvi glas i pozdrav, z šterim obiščemo vas, prečastiti g. urednik i se vam zahvalimo za redno pošilanje Novin. Gda je v roke dobimo, se nam srce razveseli. Bog vam plačaj trüde, štere mate za nas izseljence. Z Gjörekom sva romala v Lurd. Vnožina naroda je bila tü iz vseh krajov zemle, posebno Nemci, Angleži, Amerikanci, Belgijci, Španjolci, Francuzi, šterih je bilo jako dosta. Iz versaillske püšpekije jih je bilo 1200 i samo betežnikov je pripelao posebni vlak 150. Pri dvajsetih oltaraj so se slüžile od pete zajtra do poldneva nepretrgano svete meše. Vsi smo prosili Marijino pomoč, ki je naša dobra mati. Kda sem podpisani Nerad molo iz Slovenske knige, so poleg mene klečali en dühovnik. Gda sem knigo zapro, so me pitali, odkod sem. Kda sem njim razložo, so postali jako veseli, bili so izseljaniški dühovnik, Zupančič Valentin. Spovedali so naj z Gjörekom, potem so naj pripelali k sküpini slovenskih romarov, ki jih bilo okoli 20, vsi dobri Kranjci. Meli smo zdaj sküpne pobožnosti v slovenskom jeziki, celo križno pot smo opravili i spevali : Pridite vse stvari. Krasna je bila rimska procesija, štera je trpela poldrügo vüro večer do desete i štere smo se vdeležili z gorečimi svečami. Počastili smo tüdi brlog sv. Marije Magdalene, kde se je ta düša pokorila za svoje grehe i postala po pokori velika svetica. Razjokala sva se, gda sva se ločila od dobroga dühovnika, ki so naj obiskali v tüjini. Vzemite za dar razglednico, ki vam jo pošilava za spomin iz najnoga romanja v Lurd. (Bog plačaj ! Vrednik.) Z cele farme vas pozdravlamo i vam naznanjamo, da vas radi mamo, vsi smo sinovje Slovenske krajine. Pozdravlamo tüdi vse svoje domače, stariše brate, sestre, jaz nevesto, vso rodbino i celo črensovsko faro : iz Črensovce : Nerad Martin, Kovač Štefan, Gjörek Jožef, zdaj na G. Bistrici; z Trnja : Krampač Martin i žena Treza, Žalig Marija ; Kolenko Štefan iz Žižkov, Horvat Aleksander iz Stanjovec pa Boltižar Franc iz Vaneč, oba evangeličanca, z šterima živemo v najlepšem prijatelstvi, kak bratje. Pozdravlamo celo Slovensko krajino, naše žene i deco, naše dühovnike i vse poznance. Vsem vam naznanjamo našo želo :
Nazaj, nazaj v Slovenski kraj,
Kde je veseli naš rojstni kraj !
Pošilam pozdrave svojemi dühovnomi oči, preč. g. Klekl Jožefi. Milost našega Gospoda Jezuša naj bo z Vami ! Že dugo časa se ne sem oglasila pri Vas preč. gospod. Zdaj Vam napišem nekaj žalostnoga iz te mrzle tüjine. Vi, dragi Slovenci, ste meli lepi
god Sv. Olt. Svestva ali Telovo. Bili ste veseli, kak ftice pod nebom. Tü v Franciji smo te god obslüžavali v nedelo, 14. junija. Jaz sem se tüdi z mojov sestrov poklonila Gospodi Jezuši. Redile sva lepe rožice i en lepi oltar Srca Jezušovoga. Tak lepi i veseli den je bio, čeravno nas je dopoldne 10 vüra močno razžalostila. Tak z veseljom smo čakali pri našem oltari z gospodarom na procesijo, da bi dobili sv. blagoslov. Bili sta pa dve procesiji, najmre edna tüdi komunistična, ki je prišla z godbov i mela pri sebi dekle v rdečoj obleki, ki so pobirale peneze. Moj gospodar, ki je pravi katoličanec, star že 56 let, si je brisao svoje skuzne oči, tak ga je bolelo srce, gda je vido kak so divjali mimo našega oltara, šteroga sva midve z sestrov lepo okinčile. Nosili so velike bele križe iz desek vküp zbite, kak so nam v šoli pripovedavali g. vučiteo od starih poganov. Že ob 10 vüri so divjali, procesija z Oltarskim Svestvom pa je prišla ob 11 vüri. Bili smo na pol mrtvi, kda smo vidili to divjačino. Ne morem Vam napisati, kak je vse to bilo žalostno. Predragi Slovenci ! Molte Boga, naj lübi Jezuš pomaga Franciji, da se ne da cela zapelati od prave strani, naj ostane pri pravoj veri Jezušovoj. Francija je lepa, bogata krajina, ali vsi se ščejo obrnoti na levo.
Zahvalim se Vam, preč g. Vrednik za redno pošilanje Novin i Mar. Lista. To mi je v tüjini najvekše veselje, ja, to so mi svete reči. Ščem ešče nadale ostati Vaša naročnica i pošilam tüdi peneze, 12 Din. na stari dug, 100 Din. na novo, ostanek pa na čast maloj sv. Treziki, naj moja lüba mati ešče dugo živejo. Pošilam lepe pozdrave svojim dobrim starišom, ki so mi vsikdar v misli i molim za nje, pozdravim nadale častito Gračko dühovščino, celo faro, g. kantora i moje prijatelice pesmarce, mojo botrino, krstno i fermansko pa tüdi mojo rojstno ves, Vidonci. — Anica Bernjak iz Vidonec v Franciji.
Pozdrav pošila : Kovačič Mihal z Raščic, Francija vsem dühovnikom Slovenske krajine i celoj beltinskoj fari, svojoj materi, ženi, Sestri, vredniki Novin. Zahvali se za Novine, štere ga jako veselijo, ar je več naših lüdi tam i njim zna kaj povedati iz našega kraja. Ide lejko vsako nedelo k sv. meši, tüdi sestra je prišla v dobro mesto, ženi je naročo, da doma včasi plača Novine.
Pozdrav mladenca Glavač Franca v Gančani, z šterim je Prezvišenoga knezoškofa
razveselio pri firmi. Zvonovi veselo so pesem zapeli, Prezvišenemu knezu na čast, vse verno ljudstvo v molitev zajeli, ko ti Vladika prihajaš med nas.
V naši župniji bodi pozdravljen, saj Ti si od Boga postavljen, za nadpastirja sam izbran.
Prinašaš med nas dar čiste resnice, ljubezni, miru in božje pravice.
Oj Prezvišeni, Bog Vas živi, da dolgo zdravi in veseli bi nad nami vladali.
Pošta.
Števanec Martin, Bratonci. Osebno smo se zavzeli na višjem mesti. Sporočite nam, kakša rešitev je prišla. — Kovač Anton, Kneževo. Naslov spremenili po vašoj želi. Mislimo, ka zdaj vse redno bodete dobili. Če nebi, nam taki javite, tüdi na pošti pozvedite, kama so zatepil vaše Novine, redno smo je poslali. — Donša Štefan. Francija. Novine smo zato stavili, ka so prišle nazaj Pozvedite na pošti, zakaj so vam je ne izročili. Zdaj je znova pošilamo — Gerenčer Martina domači. Vašega Novine so prišle nazaj iz Francije. Naznanite nam njegov novi naslov. Novine so Plačane. — Nemec L. Küpšinci. Navodila po razumlivoj domačoj reči napišite za Novine i nam dopošlite. — A. V. Bled. Gda nam pošlete celo stvar, te jo začnemo objavlati. To je uredniški zakon, ki ga nikak ne smemo prelomiti i prestopiti. - VSEM, KI SO ZAOSTALI Z NAROČNINOV ! Pol leta je minolo. V tiskarni smo prezaduženi. Tiskarna nemre delavce izplačüvati, ar njej tüdi mi nemremo plačati, ar nemamo s kem. Zato se obračamo do vas dragi naročniki, ki ste ešče ne poravnali letošnje naročnine i ki ste ešče v zaostanki od drügih let, da nam taki poravnate naročnino, da tak lehko dobijo delavci svojo
krvavo	plačo.
Službena naznanila.
Popravni izpiti na drž. realni gimnaziji v Murski Soboti se bodo vršili po sledečem razporedu : 25. avgusta ob 8. uri pismeno iz slovenščine za redne učence in privatiste ; privatisti pišejo istega dne še srbohrvaško, oziroma francosko, nemško in matematično nalogo. Redni učenci ustno: 26. avgusta ob 8. uri I.a in IӀӀ a; ob 15. uri ӀӀ in ӀӀӀ.b; 27. avgusta ob 8. uri ӀӀ.b; ob 15. uri I.b. Privatisti bodo delali ustne popravi izpite 28. avgusta od 8. ure dalje. Popravni izpit nižjega tečajnega izpita se bo vršil 29. avgusta od 8. ure dalje za redne učence in privatiste. Vsi učenci morajo biti ob določeni uri na zavodu. Vpisovanje bo za I. razred 2. septembra, za ostale razrede pa 3. septembra ; oba dneva od 9. do 11. ure. Enak razpored je tudi na oglasni deski v gimnazijski veži. — Ravnateljstvo.
Volilni imeniki. V smislu § 5 zakona o volilnih imenikih morajo občinske uprave izvršiti uradoma vsako leto od dne 1. do vštetega 21. januarja popravke volilnih imenikov in jih najkasneje do 5. februarja dostavili pristojnim sodiščem v potrditev. Potrjeni Volilni imeniki ostanejo v smislu § 8 cit. zakona stalno razgrnjeni pri občinah in sodiščih. Z dnem razgrnitve začne reklamacijska doba, ki v smislu § 15. cit. zakona poteče 15 dan od dne, ko je občinska uprava objavila volitve v smislu § Sl zakona o občinah. Prednje povdarjam vsled tega, ker se je v mnogih občinah uveljavilo zmotno naziranje, da je reklamacijska doba omejena na 15 dnevni rok § 15 zakona o volilnih imenikih, da se smejo torej reklamacije vlagati samo v času. začenši z dnem Objave občinskih volitev (§ 31 Z. O.) pa do vštetega 15. dne po izvršeni objavi. Reklamacljska doba traja torej neprekinjeno od dne, ko je pristojno sresko sodišče v mesecu februarju potrdilo volilni imenik in ga je občina v smislu § 8 stalno razgrnila, pa do dne 31. decembra, odnosno do 15. dne po objavi volitev. Ne morejo se reklamacije vlagati v času od 1. do 31. januarja, ki je določen po § 5 zakona o volilnih imenikih za uradno popravljanje volilnih imenikov po občinah in pa v mesecu februarju, kolikor so v tem mesecu s potrditvijo volilnih imenikov zaposlena sreska sodišča. Vsako reklamacijo, vloženo v času od dneva razgrnitve potrjenih volilnih imenikov do 31. decembra, mora rešiti občinska uprava v smislu § 11 cit. zakona v 5 dneh in jo je v smislu § 13 istega zakona v dveh dneh po preteku pritožbenega roka uradoma poslati sreskemu sodišču v oceno z vsemi spisi vred, ki se nanašajo na njo. Pod spisi je razumeti vlogo reklamanta, od njega priložena dokazila in odločbo občinske uprave ter event. njena dokazila, nikakor pa ne volilnega imenika, ki mora ostati pri občini, ker bi bilo sicer iztrgano temeljno načelo zakona o volilnih imenikih, da mora biti isti pri občini stalno razgrnjen volilcem na vpogled. Šele, ko sodišča vrnejo reklamacijske spise k svojimi odločbami, ki so v smislu § 13 izvišene, vpišejo občine nastale spremembe v svoje volilne imenike. Poleg popravkov, ki se izvršijo po inicijativi strank, smejo občine v smislu § 10, zadnji odstavek, izvršiti popravke v volilnih imenikih tudi uradoma. V teh primerih pa morajo svoje odloke, s katerimi so se odredili popravki, utemeljiti s polnoveljavnimi dokazi. Glede predložitev takih odločb sreskim sodiščem je enako uporabljati zgoraj cit. odredbe. Iz prednjih ugotovitev izhaja, da morajo biti volilni imeniki po voliščih urejeni in od pristojnih sodišč potrjeni najkasneje na dan objave volitev po občinskih upravah, ker bi bili sicer volilni upravičenci na nadopusten način prikrajšani v svojih reklamacijskih pravicah s tem, da se jim 15. dnevni reklamacijski rok po objavi volitev reducira. — Sreski načelnik: Dr. BRATINA s. r.
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e.  odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija : št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št. 117-94, Paris; Holandija : št 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg: št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.	24-18
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest. Dolnja Lendava — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.