Kmetijske in rokodèlske novice
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 24. Grudna. 1845.
List 52.
Stari kmet.
Živino pozimi bolezni obvarovati.
(Nadalje.)
3) Od nerodne rabe pozimi.
Že v pervim razdelku tega poduka smo od
pozimskiga mraza govorili, smo razložili in po-
kazali, kakó škodljivo in nevarno je prehlajenje
živine. Zima je mati mnogih prisadnih bolezin,
ktere jo večidel po prehlajenji napadejo; naj torej
vsak kmetovavec pri rabi svoje živine na tó gleda,
de je ne prežêne, hudo ne spotí in potem ne prehladí.
Nej pa to skerb vsak gospodar tudi svojim hlap-
cam dobro perporoči, zakaj nerodnih in nespa-
metnih hlapčonov se ne manjka, ne po mestih in ne
po kmetih. Stokrat in stokrat živina po nerodnosti
hlapcov zbolí: ko jih pa po začetku in vzroku
bolezni prašaš, ne boš nikoli resnice zvedil: „kev-
žeh je v konja sèm ali tje vdaril" —to je vse,
kar ti povedo.
Pozimi se dostikrat primeri, de več dni konji
brez dela v hlevu stojé. To jim pa ne tekne, po-
sebno takim ne, ki so sicer vsakdanjiga dela na-
vajeni bili. Konj ni krava; njegovo truplo je za
aj doživel sim na sveti!
Bog se vsmil', kaj se godi!
Vsak po svoje če živeti,
In norosti konca ni.
Če zmešnjavo oblék pogledam,
Že več Krajncov ne poznam;
Vsim podobni ste sosedam,
Krajnci biti vas je sram.
Oh! per vas je uganvati:
Biba leze, biba ni —
Vi ste Krajnci imenvati,
Če polž jelen je z rogmi!
Vsak oškomban po soldaško,
Zaje mu striže pod bradó,
Hlače nosi po hrovaško,
Lah, Francoz je za pestjó.
Naše kmétiške dekleta
Kakor žlahtne so gospé,
Vsaka 'z škatelce uzeta.
V zlati, židi: to se vé.
Oblačila pa imate
Iz angležkiga blagá,
Vsim domačim slovo date,
Kar je ptujga, to veljá.
Vsak čez hude čase toži,
De nikjer ni dnarja vzet' ;
Pa si slepec teže množi,
Potlej zlahko če živet'.
Kar je zlezlo sèrce v hlače,
V opasico zlezel vrat,
Glava biti če drugace
Jela torej se mešat'.
Mladi starga več ne sluša,
Stari mladga še spoštuj,
Moj Bog! kaj še človek skuša!
Svet je res čedalje huj'.
Kdor gosposki dim če biti,
Záčne vero zaničvat',
De ga svet začne hvaliti,
Trapa včeniga imenvat'.
Če bi ranjci spet ožveli,
Vidli kaj je zdaj na svet',
Bi za glavo se prijeli,
Naglo spet želel' umret'.
Če takó še dalej pojde,
Sam ne vém, kaj bo 'z tegá;
Pa — saj bo brez moje škode,
Kmalo pojdem iz svetá.
Poženčan.
delo, za tek vstvarjeno. Brez dela v hlevu sto-
ječim konjem rade noge otekó, jim tudi piča prav
ne diši. Torej nej kmetovavec ukaže saj vsak
drugi dan svojiga konja nekoliko prepeljati ali
jezdariti, de se sprehodi, in zdrav ostane. Zraven
tega naj se otêkle noge z slamnatimi snopički vsaki
dan dvakrat dobro dergnejo in kmalo bo taka otek-
ljina odjenjala. S kafrovco (Kampſergeist) otêkle
noge poprej nemalo pomazati, potem jih pa dobro
dergniti, dostikrat čudo hitro pomaga.
4) Od gleštanja hlevov pozimi.
Od hlevov in njih gleštanja sim v bukvah
za kmeta na 43. do 49. strani natanjko govoril.
Tukej hočem le treh napak opomniti, ki so pozimi
nar škodljivši. 1) Prevroči in soparčni hle-
vi, 2) premerzli hlevi, in 3) od gnojnice
premokri hlevi.
Prevroči in soparčni hlevi niso živini
samó zató škodljivi, kér pljučni bolezni, nadu-
ho, vertoglavnost, mnoge očesne bolezni,
francoze in več druzih hudih bolezin napravijo,
ampak so pozimi tudi zató grozno škodljivi, kér
je živina iz tacih hlevov prehlajenju kar zlo
O
podverzena, če iz hleva na mraz pride. — Res je,
de pitani živini gorki hlevi bolj teknejo, ko merz-
lôtni: tode med gorkoto pravne primere in pa med
vročo soparco je velik razloček, in hudo soparčni
hlevi škodjejo tudi pitani živini.
Nasproti so pa tudi premerzli hleví pozimi
živini škodljivi, zató kér se ona v njih lahko
prehladi. Pitani živini in ovcam pa posebno slabo
teknejo. Če so merzli hlevi takó razderti, de merzla
sapa skozi piše, in če pri tem uboga živina
še pomanjkanja suhe klaje terpí, bo jela hirati
in bo do dobriga zbolela.
Velika in grozno škodljiva napaka kmetiških
hlevov je pa poslednjič tudi ta: de se gnoj celo
zimo iz njih ne izkida, ampak de živina mora
celi čas v gnojnici in v hudi soparci stati. Beríte,
dragi kmetovavci, kar sim vam od tega v imeno-
vanih bukvah za kmeta pisal in prepričali se
boste, kakó nespametno je po ti nemarni šegi rav-
nati se. Gotova je, de večih sovražnikov nima naša
domača živina, ko so prazni občni- pašniki
(gmajne) in pa hlevi, ki so bolj gnojnim ja-
mam, ko prebivališu žival podobni. Kdor saj vsak
teden dvakrat gnoja iz hleva ne izkida in živini
suhe stelje ne da, sam sebi gotovo škodo dela,
zakaj njegova živina je pri takim ravnanju na pol
slabeji, kakor bi sicer zamôgla biti in si razun
tega veliko bolezin naključi, namreč hude bolezni
na parkljih, gnjilobo in raka v kopitih, ma-
hovnice, rape, prisad na vimenu (ovčič ali
sajovec na vimenu), prisad na očeh, meščino
slepoto, pljučno jetiko, garje, uši in še
clo kužne bolezni.
Kdor stelje nima, nemore nastiljati — to je
res; zatega pa tudi to podučenje pisano ni. Mar-
sikteri bi jo pa lahko imel, ko bi se vedel, kakor
pravimu kmetovavcu gré. Dosti kmetov je ki imajo
stelje dovelj, ki pa mislijo, de hlev mora biti gnojna
jama, ktero takó dolgo s steljo nametujejo, de
živina tik stropa stojí, in de soparca gnojniga kupa
čezdalje bolj zrak v hlepu ostrupí. Za te je ta
nauk dan, de bi spoznali napčno ravnanje in se
praviga poprijeli; sej bo le v njih lastni prid.
(Konec sledi.)
imenovali.) In te so: moja že tudi perletna, in mojiga
perserčniga prijatla še starejši mati, 75 pa jih zamol-
čim, ne našim bravcam nedležin biti, ktere pa vender
rad povém, če jih kdo vediti želí. Tudi vaš drugi zvon-
le na eno stran bije.
Beseda korún je sicer res slovenska, pa je morde
le po rovtarsko pokvarjena beseda koren, kakor je: kej
praji? (kaj pravi?) — Krompir pa ni, in ne bo koren
Wurzelgewächs, 2) sondern ist ein Knollengewächs, wel-
ches am Ende seiner Wurzeln die viel gepriesene Frucht
bildet. Če mu že hočete slovensko, pa bolj primerjeno ime
dati, kličite ga raji: čompe, jest menim pràv za prav: ke-
pe, kar bi vtegnilo „Knollen," pomeniti, kakor ga Dolinci
okoli Krajnske Gôre sploh imenujejo. Ali vse vaše per-
zadevanje bo vender prazno, tudi té beséde se Slovenci
zdej več ne bodo poprijeli, kér je beseda krompir že
popolnama poslovénjena, zatorej nam je, kakor tudi več
drugih takih, postavim: rinka, pucati, frišna voda
i. t. d. tudi še takó mogočin cesar clo s svojo vojskó
več odvzeti ne bo mogel; 3) naj ga tedaj Dolinci kliče-
jo: čompe, Rovtarji: korún; Slovencam sploh pa per-
pustite, ali vsaj nikar ne branite, 6) ga krompir ime-
novati v hvaležin spominj, de so ga Krajnci beržej od
Nemcov, kakor pa od Lahov iz Tersta prejeli!
Beseda krompir sicer res zlo po nemščini diši;
ali koliko besedí so si tudi nekdaj imenitni Rimljani od
Grekov, in Nemci od Francozov i. t. d. vsvojili, kér so
marsiktere popred neznane rečí od njih prejeli, in z
rečmí vred tudi imena, in vender jim tega še nobedin
očital ni. Bodimo tedej sicer čistoustniki, pa le kar je
prav, 5) kér vsaka presiljava slovenske ušesa več žali,
ko veselí; in jest vam obljubim, de bote ponudeno be-
sedo korún malo kje drugej kakor le v svojih kmetijskih
knijgah našli, ktera bo pa slovenskiga kmeta vselej z
nekakim neprijetnim občutjem vpičila, ko jo bo bral.
Juri Podrebernicki.
77 prič bi vunder vtegnilo premalo biti, zakaj pri vrednistvu
se je že 777 prič oglasilo, ki terdijo, de so krompir Krajnci
vpervič čompe imenovali, 7777 jih je pa clo, ki si ne pu-
stijo vzeti, de so mu vpervič podzemljice rekli.
Ne korún ampak krompir.
Brez zamere! zastonj se poganjate, vi po vetru
mahate, vaš pervi zvon v Novicah 48. lista ne da do-
briga glasa, zakaj če na spričevanje ene stare matere
toliko zidate, de bi mogli vsi Slovenci zató krompir
zdej korún klicati, kér ga je nekdaj v Rovtah takó
imenovati slišala, vam jest lahko sedem in sedemdeset
prič povém, de so ga Krajnci precej v začetku krompir
Le iz tega namena damo pričijoči stostavek v natis, de nas
gospod pisatelj ne bo enostranosti (Partheilichkeit) dol-
žil. Prijazno razjasnjenje je prav, strašno prepiranje
nam je pa grozno zoperno, zatorej se ga vedno ogibamo in
prepira željne spiske na vso moč zatiramo. Persiljeni
damo tedej ta spisek med občinstvo, za kteriga nobeden
miren Slovenec gosp. pisatelju ne bo hvale dal. Gospod
Medved so v 49. listu na glas oznanili, de nobenimu be-
sede korún ne vsiljujejo; čimu tedej toliko strastniga in
prazniga hrumenja! To je pa tudi zadnji sostavek, kteriga
v ti rečí v Novice vzamemo, de ne bomo drugim koristnim
rečem prostora kratili. Samó gosp. Medved in pa tisti, ki
zamorejo skazati, de je beseda korún v kakšním kraji
v navadi, imajo pravico, še enkrat od tega kaj govoriti:
zakaj ravno to je, kar želimo zvediti, vse druge besede so
prazne besede, kér vsak sam vé, de je sto in sto krajev,
kjer beseda korún ni znana.
1)
Brez zamere, častiti gosp. J. P.! to je prazno besedovanje.
Takrat ko je beseda korán vpervič med Slovenci oživěla,
so ga kmetovavci in botanikarji korenikam (Wurzelge-
wächsen) vredovali. Oče botanike, slavní Linee, je korún
grudasto ali kepasto korenino (radix tuberosa) ime-
noval, in kakor takrat, ga kmetovavci še zdej k grudastim
korenikam (zu den knolligen Wurzelgewächsen) štejejo.
De so Jussieu, De- Candolle in mlajši botanikarji grude
(Knollen) in čebulo (Zwiebel) od korenik ločili in jih
podzemeljske stebla (unterirdische Stämme) imenovali.
to slovenski kmetovavci takrat še niso vedili; saj še Du-
najski učenik kmetijstva gosp. Trantmann y svojih bukvah
(1816) takóle piše: „Unter den Gewächsen mit essbaren
knolligen Wurzeln stehen die Kartoffeln oben an.“. S svo-
jim zelišarskim razsodikam niste tedej clo nič spričali, za-
kaj korún je stara beseda iz tistih časov, ko se krom-
pir s korenam vredh koreníkam šteli. Kdor pa hoče kaj
spričati, ne sme starih in novih časov na eno kopito djati.
Kaj bodo neki Slovenci k temu rekli?!!
Kdo ga brani? Vredništvo Novic gotovo ne, ktero še no-
benimu pisavcu besede krompir v korún prenaredilo ni.
Frišne vode, pucati in enacih spakedranih besed pa ne
bomo za nobeno ceno terpeli v Novicah, zató kér imamo
vikši dolžnosti spolniti, kakor le nekterim glavam
vstreči.
Kaj pa je pràv? Tega ni v stanu vsak presoditi, sicer bi
kolobocija prava slovenšina bila. Vsak pameten Slo-
venec mora sam želeti, de se v bukvah saj čista
slovenšina perhrani — te besede rajnciga gosp. škofa
Ravnikarja so bile in bodo vodilo vredništva Novic. —
Še enkrat rečemo, de smo s težkim sercam pričijoči sosta-
vek v natis dali, pa ni moglo drugači biti. Vredništvo.
20
Glas iz notranjo-krajnskih hribov.
Kakor se létos od več domačih in ptujih krajev
slaba letina glasi, ravno taka se tudi po naših hribih
godí. Pšenice nasad je le 2 do 3 četertinke dal; —
rèži se le malo prideluje, in je tudi slaba bila; — oves
— steber hribovcov — se je tudi slabo obnesel, zerno
je létos poljskimu enako; prosó je grozno slabo; —
ajda je dobro kazala, pa je le malo zerna napolnila ;
čbele so na ajdi več sterdi dobile ko lani, in se je
nadjati, de jih ne bo toliko pomerlo, kakor pretečeno
zimo. — Marsikteri čbelar je letos vzrokov iskal, od
kod to izvira, de je pozimi toliko čbel — in sicer po
vsih krajih — pomerlo, in si kmalo ta ali drugi vzrok
mislil, in ga tudi v Novicah oznanil. — Jest, tudi čebe-
lar pa mislim, de je bila kuga med čbele prišla, in na
to misel me je letó pripeljalo, kér so kužne bolezni ene
leta sèm ljudí in mnogotére plemena živine napadale;
ali je to pri čbelah nemogoče? —
Tudi dosihmal nihče ni vedil od kužne bolezni
krompirja, *) s ktero nas je letos Bog obiskal. Krom-
pirja je bilo letos menj, kakor lani, in že pri iskopanji
se je semtertje kakšen bolan dobil. Tukaj kmetje to bo-
lezen „trohljivost" imenujejo, in jo veliki spomladanjski
mokroti perlastujejo. V naših hribih ne začne krompir v
sredi gnjiti, ampak zúnej rujavkast prihaja, pod kožo je pa
rujavkast takó globoko, kolikor je že trohljivost sad
spridila. — Tak trohljiv krompir, če se skuha, terd ostane,
in ga prešiči radi ne jedó. — Nekaj bolnih krompirjev
častiti c. k. družbi kmetijstva v Ljubljano pošljem, de
bo prevdarila, ali je ta bolezen taka, kakor je po dru-
gih krajih. Nekoliko bolnih krompirjev sim pa zakopal,
de bom vidil, kaj bodo v zemlji storili — ali bodo zgnjili,
ali se ohranili? in če se bodo ohranili, jih bom spomladi
posadil za poskušnjo, ali ta bolezen tudi zarod oskruni?
Če se pa bolan krompir vname, je hud smrad. —
Ta bolezen se je sperviga hitro razširjala, in če se je
danes zdrav krompir od bolniga odločil, se je v enih
dneh zopet pri odbranim krompirji bolan zapazil.
Veliko veliko se je krompirja pri nas spridlo, če
so ga ravno nekteri pridno prenašali, in ločili.
Nekteri kmet ne bo doma semena za drugo léto
imel, če je tudi letos 500 mirnikov krompirja pridelal.
Slišati je pa, de kar je bolj hladan zrak, krompir
menj trohni ali gnjije. — Bog daj! de bi ne bilo treba
spomladi pri drugih semena prositi.
Čuk.
Takó ga tukaj vsi v Zaplani pri starim sv. Urhu, kteri
je bližni sosed sv. Mihela v Rovtah, imenujejo, in nič od
korúna ne vedó, in tudi stari Rovtarji korúna ne pozna-
jo. — 1. dan tega mesca nas je 10 večidel hribovskih du-
hovnov skupej bilo, in vsi so se čudili, de ena sama oseba
od koruna vé povedati, naši kmetje pa clo nič od njega ne
vedó. — Stari kmetje pravijo, de so sperviga v naše hribe
zanesen sad — kteriga zdej krompir imenujejo — podzem-
ljiske hrušce ali podzemljice imenovali. Zna biti, de
je žena iz Logatca v Rovte prišla noviga sadeža za seme
prositi, in kér ga pa še imenovati ni mogla ali znala, je
sama rekla: vas prosim malo koréna ali korúna za séme,
in takó je niso mogli umeti, kér je takrat zvon sv. Mihela
zvonil: podzemljiské hrušce, podzemljice! — in
zdej pa zvoní: krompir, krompir! kaj bo, če se bo-
deš spridil, ne bodo te mogli kmetje trikrat na
dan jesti.
De je korún slovenska beséda, sleherni lahko vé; s
svojim dopisam sim le hotel povedati, de v naših hribih
nobenimu beséda — korún — ni znana. Ali ni res takó?
vprašam gospoda P. L. v Ljubljani, kteri so več lét umétni
posestnik nar večiga zemljiša Rovtarske fare na Veharši
bili; kakó so se z marsikterim starim možem — ali od
krompirja ali korúna pogovarjali?
Cuk.
*
notrajno-krajnskih hribih pràv zlo vstregli. Tudi poslani
nagnjiti krompir ali — korún smo prejeli, ga pre-
gledali in na njem tisto bolezen našli, ki jo na Nemškim
„Trockenfäule" (trohljivost) imenujejo. Radovedni smo
nasledke z gnjilim krompirjem na spomlad storjenih skušinj
zvediti, za ktero oznanilo se pràv lepó priporočimo. Pri
ti priliki z veseljem oznanimo, de je veliko veliko
krajev po Krajnskim, kjer ni clo nič bolniga krompirja,
in če je ravno kaj maliga gnjiliga, je to navadni pri-
merik mokrotnih let. Kakó je pa po Štajarskim, Ko-
roškim, Goriškim, Teržaškim, Hrovaškim i. t. d.
tega pa še ne vémo, tedej prosimo za oznanjenje. —
Gospod P. L. kterim smo pričijoče, vprašanje razodeli,
so nam tole odgovorili: „Jez poterdim besedo korún,
zakaj v Rovtah, kjer sim domá, se še zdej při nekte-
rih hišah po domače per Korúnu pravi; tudi sta še
nekaka dva stara možá per življenji, ktere po domače
Korún imenujejo, kar je, lahko bi rekel, gotov do-
kazik, de so se nju starši v Rovtah pervi in posebno
s korunam pečali, kteriga tudi Krajnci od konca nič
kej obrajtali niso, in de se je teh kmetov od tistihmal ta
perimek prijel.“
Dopis iz Stajarskiga.
19. Listopada.
Zima pri nas še zmirej odlaga, tri dni je že bilo
megleno, in včeraj deževno vreme, poprej je bilo pa
nebó bolj spomladi ko jeseni podobno; danes je pa zopet
vreme vse prijazno, „vedro in lepó, ko ribje okó.“ Zató
smo pa tudi pridelke zemlje, s kterimi nas je ljubez-
njivi Bog letos oblagodaril, lahko pospravili, ozimíno
obravnali, s kurjavo in nasteljo se oskerbéli. Če tudi ne
moremo letošnje letine, med narboljši štéti, je vunder ne
smémo slabo imenovati. Poljsko pridnost je po slovenskim
Štajarskim Bog koj povsod poblagoslovil, takó de nam
kruha manjkalo ne bo. Pšenice je bolj navpičlo, zató
je pa ajda dobro plenjala; le malokje jo je slana o mali
maši nekoliko osmodila. Tudi toča je le nektere okolice
zadela, in le redko kje veliko škode storila. Skuhe (ko-
rúna, répe, korenja in zélja bo tudi za ljudí in živino
dovelj. Poslopja so sploh z dobro kermo za konje in go-
védja natlačene, in clo lepa zalaga detélje se marsikje
najde. In takó bomo lahko pridelkov in žétve prihodnjiga
léta čakali, de nam le Bog to obvarje, kar nam je do-
delil. — Kakó srečni se moramo po tem takim imeno-
vati, ako se na uboge brate po Českim, Poljskim, Oger-
skim, Poruskim ozremo, kterim so letos strahovite po-
vodnje toliko — mnogimu koj vse — pobrale, in le lakot
in revšino za sabo pustile! Sadja je sicer zopet malo
bilo, vina komaj tretjico od lanjskiga pridelka; pa eno
léto se bo že preterpelo; k letu pa lahko, de bo pràv
dobra tergatva, kér je v lepi jeseni pènj dobro dozoril,
in se marsikje še zdaj zelen list na njem najde. *) —
Lahko de to leto marsikteri svojevoljic k spoznanju pri-
de, de je vino božji dar; namesto de ga je te leta sèm
v napak obračal, se ž njim na duši in na telesu močno
poškodoval, in premoženje pri njem zapravljal. Za po-
šteno veselíco ga bo že še; ubogim in potrebnim ga bodo
mogli bolj premožni kaki kozarec pokloniti; de se pa
zréli pijančki nekoliko zdramijo, ne bo nič djalo: lahko
de čist studenec kteriga zopet ozdrávi.
Drugači so pa kmetovavci, kar človeška pridnost
k dobri letíni pripomore, po Štajarskim sploh spolnili.
Ni že bilo lahko polja zapaziti, de bi ga ne bili dolgi
ogóni z domačo ali nemško deteljo obsejani zaljšali.
Marsikje so že ostudni močirji zginili, kjer je še
pred malo časam uboga živina do kolena po luži omakala,
Pristavik vredništva. Častitljivi gospod fajmoš-
ter so nam s pričijočim popisam letašnih pridelkov na
*)
Na Štajarskim pravijo: Ako se bučka o Vsih Svétih z ze-
lenim tertnim pérjem zamaší, bo drugo léto górman prepéval.
DO
in si skupej paše iskala. Modri kmetje so si take ob-
činstva že po mnogih krajih med sabo razdelili, po
njih globoke struge izkopáli, de se voda odtéka;
in vozič za vozičam, z mervo dobro nakopičen, se je
ob košnji iz téh krajev odpeljal, ki malo poprej niso, ne
le nič vergli, temuč še v škodo bili. Mnogi občinski
pašniki so se v veséle travnike in rodovitne
njive spremenili, iz kterih se mnogo blagá vózi.
Sploh dobiva ene leta sèm cela kmetijska reč
bolji lice, sosébno pa kar Vaše prijazne novice
s koristno pratiko izhajajo, in kar je kmetu v prid,
nevtrudljivo priporočajo. Le čuditi se je, de še ni vsak
spoznal, de je koristneje, s kôso ali serpam na trate,
oménke in senožeti iti, ko govédo na vervi tje voditi,
cele ure pri njim postajati, večkrat se pustiti od dežja
namakati, ter sebe in ubogo živinče premraziti; saj vun-
der ni tréba veliko razsodka, spoznati, de kôsa ali
serp več in hitreje iz zemlje dobí ko gobec.
Čuditi se je, de nekteri menijo z občinskimi pašami ubo-
gim ljudem kaj pomagati, kér že sama pamet kaže,
de ubogimu človeku véč dobrote skaže, kdor mu
kos zemljiša dober kup, ali de si z délam od-
služi, obdelovati da, kakor de mu dovóli, na neob-
delanih pašnikih pasti. Čuditi se je, de še ne gré vsa-
kimu v glavo, de je dobiček, si steze in pota do gojzdov
in travnikov dobro posipavati in vredovati, vodam pro-
storne ročiša delati i. t. d., kar Vaše novice takó v
živo priporočajo.
De ne pozabim, še povém, de tam pa tam še do
zdaj nemška detelja po njivah lepó zelena stojí,
ter se za prilaste kosi. — Bog dal, de bi Vaše novice,
ki bojo že koj vsakimu znane, tudi skorej vsakiga kme-
tovavca zmodríle. Z Bogam!
Hvala Bogu.
9. Listopada je bilo veliko veselje za opčino Do-
bovske fare per Planini blizo Celja, kér so častitljivi
gospod Šimen Kastelič, v Ljubljani 16. Kozoperska
1769 rojeni, posvečeni za mašnika v Saleburgu 28. Ko-
zoperska 1795 z veliko častjo drugo novo sv. mašo peli.
S šumečo glasbo (muziko) so bili iz farovža v cerkev
spremljeni, kjer so sedé lepo pridigo častitljiviga Slivin-
skiga gospoda fajmoštra Antona Šmona z veliko po-
božnostjo in objokanimi očmi poslušali; potem so s so-
seskinimi gospodi duhovnimi strežniki (leviti) sv. mašo peli
in po sv. maši so ginjeniga serca hvalno pesem (Te Deum
laudamus) zapeli. Po božji službi so ljudstvo blagoslo-
vili, kterimu so blizo 30 let dušni pastir bili. — To
imenitno obhajanje sta tudi povikšala dva farna kmeta
Adam Leskovšek in njegova žena Katra, ktera sta
ta dan od gospoda Šimna Kastelica, svojiga nekdajniga
fajmoštra vdrugič poročena bila. Pervikrat sta bila po-
ročena 30. Prosenca v letu 1790. Po dokončaním vsim
tem praznovanji je bila cela častitljiva družba iz cerkve
v farovž z veseljem spremljena, kér so današni gospod
novomašnik objokani rekli: Hvala Bogu! — A. L.
Oznanilo dvojih nemških kmetijskih
časopisov.
Tistim kmetovavcam, ki tudi nemške kmetijske
Novice berejo, damo na znanje, de se je glasovitni gosp.
Andre vredništvu v Pragi na svitlo izhajajočiga časopisa
„Oeconomische Neuigkeiten und Verhandlun-
gen" odpovedal, in de bo ob novim letu na Dunaji nov
časopis pod naslovam „Neue öconomische Zeitschrift"
izdajati začel. Bukvarnica Walishauserjeva na Dunaji
prejema naročilo po 11 goldinarjev in pol po pošti
za celo leto. —
Vredništvo Pražkiga časopisa „ Oeconomische
Neuigkeiten und Verhandlungen" bo pa ob novim
letu slavni gosp. Dr. Hlubek, učenik kmetijstva v Gradcu
prevzel. Cena tega časopisa za celo leto je 12 gold. —
Obadva časopisa zamoremo z dobro vestjo vsakimu pri-
poročiti, zakaj nju vrednika sta nam porok, de bosta
dobro vredovana. Kar bomo za slovenské kmeto-
vavce dobriga v njima našli, jim bomo v Novi-
cah zvesto na znanje dajali.
Oznanilo zgodovinskih bukev.
Več učencov poprejšniga c. k. Ljubljanskiga uče-
nika dohtarja Adolfa Fikarja je že težko perčakovalo
njegovih občinskih zgodovin (Weltgeschichte) v nemškim
jeziku. Oznani se tedej, de po Božiči na svitlo pride:
Erste Hauptabtheilung der Weltgeschichte vom
J. 4000 v. Chr. Geb. bis 700 n. Chr. Geb.; nekoliko
kasneje pa tudi zweite Hauptabtheilung. Celo delo
bo veljalo 4 gold. sreb. Kdor si želí to zgodovino omi-
sliti, naj pošlje kmalo v plačanim listu za pervi razdelik
2 gold. na gosp. L. Jerana, bogoslovca 4. leta v Ljub-
ljano, de se potem denar v Holomove (Olmüz) odpravi.
Gosp. prof. se sosebno perporoča svojim nekdajním učen-
cam, kterih več iz vsaciga leta po imenu imenuje, ki so
mu dragi učenči bili. Pervi zvezčik za pokušnjo s 96
stranmi se zamore per gori imenovanim v Ljubljani vi-
diti. Za tem še 5 tacih ali za spoznanje večih zvezkov
pride.
Popravki.
V poslednjim tistu stran 204. pod nadpisam „domačinstvo"
namest ujca beri ujčnika, namest enkrat beri enekrat.
Vganjka.
Kdaj živé trije mirno med seboj?
Današnjimu listu je perložen list Nr. 18 perdjan.
V Ljubljani
V Krajnju
Zitni kup.
20. Grudna.
15. Grudna.
gold. kr.
gold. kr.
Urno, kaj je noviga?
(Nov korún). V Londini na Angležkim so iz
azorskih otokov iz Afrike dobili noviga plemena ko-
rún, ki je neki veliko boljši in bolj močnat, kakor do-
zdajsni. Morebiti s časam tudi do nas pride, de ga bomo
pokusili, ali je res takó dober, kakor ga hvalijo.
(Nova mašina). V Parizu na Francozkim je
neki čevljar oznanil, de je iznajdel tako mašino, de bo-
žnjo v enim dnevu petdeset parov škornic narediti
zamogel. Če bo to res, bodo mogli čevljarji ceneji biti.
mernik Pšenice domače ...
»
banaške...
Tursice............
»
Sorsice ..... .. .
»
Reži ... . . . .. . . . . .
Jecmena . . . . . . . .
Prosa . .. . . . . . . .
»
Ajde . . . . . .
»
Ovsa .. .. . . . .
15
15
34
6
1
4.
40
17
Cena prešičev v Krajnju — ložejih po
5 krajc. funt; čez 2 centa pa po 6 krajc.: — sla-
nina (špeh) v bohih po 16 gold., brez kože po
16 gold. in 20 krajc. cent.
1
1
57
Vrednik Dr. Janez Bleiwcis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.