„DOM IN SVETi' 1892, štev. 9.                                    419
Ilirstvo pa Slovenci.
fe   (Knjiševno-porestniška črtica. — Spisal Andrej Fekonja.)
l^eden izmed najznamenitejših odsekov v književni povest-nici Jugoslovanov je gotovo takozvana ilirska doba. Delo ilirsko je vzpodbudilo v prvi vrsti Hrvate, da so oživili svojo književnost; vzbudila se je v njih ideja prosvete slovanske v duhu slovanske vzajemnosti. A isto delovanje je nadalje tudi za nas Slovence jako znamenito zaradi svojega vpliva na razvoj našega slovstva. Ta razvoj se da umeti popolnoma še-le tedaj, če smo vsaj nekoliko proučili ono ilirsko dobo v nje literarnem obziru.
Spominjajoč se uprav sedaj tudi Slovenci zajedno z brati Hrvati dvadeset-letnice, odkar je telesno preminul zasno-vatelj in voditelj vsega Ilirstva, dr. L j u-devit Gaj (20. aprila 1. 1872.), oživimo si torej v teh-le vrstah tudi mi nekoliko spomin o nekdanjem ilirstvu v Slovencih: koliko se je namreč ilirska ideja razširila med slovenskimi pisatelji; kako so temu delovanju pri nas nasprotovali, in kaj je bil vsemu naposled uspeh.
Slovenci   pisatelji   ilirski.
Znano je, kako je mladi pa navdušeni Lj. Gaj osnoval 1. 1835. v Zagrebu »Novine horvatske« in prilogo jim »Danico horv. slav. i dalm.«, da bi ž njimi vzbujal ožje rojake svoje na novo književno in v obče narodno delo; a kako je potem že naslednje leto izpremenil ista lista svoja v »Ilirske Narodne Novine« in »Danico Ilirsko«, da tako v novem organskem pravopisu, z obšir-nejim narečjem štokavskim, zapravo srbskim , in pod  davnim  občim imenom
»ilirskim« združi v isto književno za-jednico Hrvate in Srbe pa Slovence in Bolgare. — Krasno delovanje rodoljubnih »Ilirov« v Hrvatski je ogrelo tedaj v prvem žaru novega solnca res nekoliko tudi naše Slovence in nekatere izmed njih precej navdušilo za vzvišeno namisel književne vzajemnosti s Hrvati. Začeli so pisati v štokavskem narečju kot skupnem književnem jeziku slovenski domoljubi: Stanko Vraz, Davorin Trstenjak, Oroslav Caf, Kronoslav Koče var, Franc Miklošič, Josip Muršec, Josip Drobnič, Urban Jarnik, Mat. Majar, Jurij Kobe, Jakob Krašnja, Matej Ravnikar, pozneje Ivan Macun, in še nekateri drugi z daljšo ali krajšo vstrajnostjo ter z večjim ali manjšim uspehom.
Najimenitnejši med temi je Vraz, skoro prvi pesnik prerojene »Ilirije«, nesmrten nam po divnih umotvorih svojih, zloženih v hrvaškem jeziku, a navdihnjenih z duhom slovenskim. Upo-znavši se že 1. 1835. in zopet 1. 1836. lično s književnimi prvaki in drugimi domorodnimi osebami v Hrvaški, začel je Stanko takoj zlagati pesence »ilirske« v 1. 1836. in 1837.; a preselivši se jeseni 1. 1838. za stalno v blaženo stolico ilirskega delovanja, v Zagreb, deloval je marljivo pri Gajevi »Danici«, nekoliko tudi pri njegovih » Novinah«, katera lista je tudi včasih urejeval. Glavni posel književni pak mu je bila poezija, v kateri si je zlasti v liriki pridobil jedno izmed prvih mest med pesniki ilirskimi in v obče jugoslovanskimi. L. 1842. je Vraz skupaj z Drag. Rakovcem in Ljud. Vukotinovič - em utemeljil znanstveno-leposlovni časopis »Kolo«, kateremu je bil tudi glavni urednik za 1. 1847., 1850.
27*
420                                         Ilirstvo pa Slovenci.
in 1851. kot istočasni tajnik »Matice ilirske«. Ta-le, Matica, je izdala pozneje vsa že preje objavljena pesniška in še nekatera druga v rokopisu ostala »Dela Stanka Vraza« v petih delih: I. »Djula-bije«,  lirske  pesni (1840)   1. 1863. jako
v
pomnožene; II. »Glasi iz dubrave Zero-vinske«, balade in romance (1841) in »Gusle i Tambura«, različne pesni epske in lirske (1845) 1. 1864.; III. »Razlike pjesme«, izvorne leta 1866., soneti, satire idr.; IV. »Razlike pjesme« 1. 1868., prevodi (iz slovenščine, češčine, ruščine, poljščine, pa angleščine in italijanščine); V. »Pjesme pabirci, proza i pisma« leta 1877. (izpustivši one članke, kateri mogo zanimati samo strokovnjaka).
Poleg Vraza so v ilirskem delu vredni posebnega spomina tudi Trstenjak, Drob-nič in Macun.
Trstenjak, dijak v Gradcu, priobčil je po nagovarjanju Vrazovem v »Danici ilirski« 1. 1838. dve pesenci, a učeč se v Zagrebu 1.1839.—40. je sodeloval tudi pridno pri istem časopisu ter je še razven tega prirejal igre za ilirsko gledališče, in še pozneje v zaderski »Zori dalmatinski« 1. 1844. objavil osem pesnij v narečju štokavskem (a mnogo jih je ostalo v rokopisu). — Drobnic je kot kapelan v Dolu blizu Laškega Trga sestavil »Ilirsko - nemaČko - talianski Mali Rečnik« (pomnožil ga Ant. Mažuranič) v Beču 1. 1846.—1849., »da ljubiteljem i učenikom (učencem) ilirskoga jezika za parvu potrebu kao mali tumačitelj dotle posluži, dok izvarstniim rečnikom,kakov južno Slavjanstvo s neodoljivom željom izgleda, veštii leksikografi književnost ilirsku neobdare i neobogate.« — Profesor Macun pak, vzpodbujen istotako po Vrazu, dopisoval je zatem v hrvaške liste: »Zoro dalmatinsko«, »Neven« leta 1856., »Pozor«, »Danico«, »Narodne No-vine« leta 1862.— 64. in »Književnik«
1.1865.; spisal nekatere šolske knjige Hrvatom: »Oblikoslovje jezika gerčkoga« (prevod) 1. 1853., »Skladnja jezika gerčkoga« 1. 1854., pa nemško slovnico in vežbenico 1. 1855.; in je posebej izdal hrv.-srbsko knjižico: »Kratak pregled slovenske literature«, v Zagrebu 1. 1863.
A posebej še je omenjati izrednega poskusa Majarjevega. Naravnost vzajemni Matija Maj ar, duhovnik v Celovcu, prav za prav ni bil za čisto što-kavščino, nego on je namerjal Jugoslovane v jeziku združiti tako, da se »ilirska podnarečja horvatsko, slovensko i serijsko (bulgarsko) slože u jedno književno narečje«. Zato je spisal in izdal: »Pravila kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik«, v Ljubljani 1848. Pisal je »namreč po ilirsko-slo-vensko. pa tako, da bi bilo, kolikor mo-guče, podobno zajedno horvatskomu i serbskomu podnarečju, da bi bilo, kolikor moguče, lehko razumljivo Slovencem i zajedno Horvatom  i  Serbljem.«
No, po teh »pravilih«, da »složno moramo književni jezik izobraževati«, t. j. slovarski in slovniški mešajoč narečje kajkavsko in štokavsko, spisal je pač R. Razlag svoje »Zvezdice« leta 1851. in je z nekaterimi sotrudniki izdal zabavnik »Zoro jugoslavensko« 1. 1852. in 1853., v kateri poslednji je še Caf mislil o staroslovenskem, a Raič Božidar celo o nekem vseslavenskem jeziku. Ali vendar se je ta stvar skoro opustila, ker je — neporabna.
Opomba. Slovenci, kateri so pozneje pisali ali še pišejo v hrvaško-srbskem jeziku, ne spadajo več v dobo ilirsko.
Protivniki ilirstva v Slovencih.
No, poleg ljubiteljev ilirščine je bilo pa med našimi Slovenci tudi neprija-teljev in nasprotnikov. Že J. Kobe, omenjajoč v »Danici ilirski« 1. 1840., kako ,tudi   gornji  Iliri   —   t. j. Slovenci  —
„DOM IN SVET!' 1892, štev. 9.
421
začenjajo spoznavati slavjansko-ilirsko narečje kot najlepše med vsemi slav-janskimi narečji itd.', pristavlja: »Ne-mogu, do duše, opet reci, da su svi občenito tako ve misli; imade bo i kod gornjih Ilira, koji se od više za svoje slovensko podnariečje staraju (skrbijo) misleči, da bi se ono, ako bi se od Slo-venaca u slavjansko-ilirskom nariečju pisalo, slovenskomu ukinulo (zatrlo).« Neprijateljem namer Gajevih in Vrazovih sta pri nas načelovala — Kopitar na znanstvenem in Prešeren na pesniškem polju. Kopitar je v svoji knjigi »Hesvchii glossographi discipulus etc« 1. 1840. po besedah Vrazovih ,kao Ther-sites kakav digo viku na Gaja i na pravopis i jezik naš književni1. V sestavku: ,De Gaji nune Ljudeviti (olim Ludovici) duplici molimine novarum tabularum tam linguae quam seripturae Croatarum Zagrabiensium' kliče namreč Kopitar: ,0 bone mi Gai, quis te malus abstulit error' — norčujoč se o njegovem prejšnjem imenu Ludovicus (clarus bellator) in o sedanjem Ljudevit (tvrannicus — populi debellator) ter kaže, da je Gaj 1. 1830. v Pesti za svoje rojake vsprejel češki pravopis kot organski in 1. 1836. besedo dubrovniško (linguam — reipu-blicae olim — ragusinam) kot novi jezik ilirski, in to po nasvetu Kolarjevem in Safafikovem. Zatem pravi o rožičkih nad črkami š, š, č itd., da »muscarum quasi stereoribus inquinant pulchritu-dinem« ; pa naposled vzdihuje: »Iure dolemus provincialem Croatiam, cujus caput est Zagrabia, tristissimo exemplo deseri a suis non solum filiis, malentibus in ragusinam silvam (Dubrovnik slavi-cum Ragusae nomen, est a dubrava, silva)   ligna  ferre, quam   miserae  sue-
currere patriae, sed etiam filias tentari ab his silvestribus Faunis ad eandem impietatem!«
O Prešernu nam poveda sam dr. J. Bleiweis v »Letop. Mat. Slov. 1. 1875. 179 : »Kakor se je Prešern, reči smem po mnozih pogovorih ž njim, trdovratno držal bohoričice (starega pravopisa slovenskega), isto tako je bil velik nasprotnik temu, da bi hrvaško-srbski jezik postal literarni jezik tudi Slovencem.« Sicer pak so značilni v tem obziru Prešernovi leta 1847. tiskani »Zabavljivi napisi«, posebno:
D aničarj am.
Dobrovski.
»Perjatel! ki 'z sveta prideš, mi povej po pravici«, Dobrovius modrost praša Kopitarjovo:
»Al Dubrovničanov, serpski, ali mar verli hrovaški Jezik pišejo Gaj, Gaja goreča druhal?«
Kopitar.
»Gaj daničar, daničarska druhal? svoj pišejo jezik, Slavšine ti južnih so janičarji dežel.«
»Narobe Katon.
Od drugih manjši in časten manj rod je slovenski, Lakota slave, blaga vleče pisarja drugam.
Victrix causa Diis placuit, sed vieta Catoni; Stanko Slovencov vskok, Vraz si narobe
Katon.«
Javno se je oglasil proti »ilirščini« tudi dr. J o že f Š u b i c v » Sloveniji« leta 1848., 8. zoper nasvet Macunov, rekoč: »Med nami, med Slovenci je Slovenec vstal, ki trobi, de imamo svoj jezik popustiti ter druziga — ilirskiga — se poprijeti, in le tega v šole in pisarnice vpeljati . . . Slovenci Sloven-šine ne bodemo popustili, in od takiga zapušenja le govoriti je že pregreha zoper domovino!«
Tako domači pisci.               (Konec.)
"•si
470
Ilirstvo pa Slovenci.
dostavljali, popravljali jih in iz drugih zbirk dopolnjevali, kakor se jim je ljubilo.
Pri tem neredu in tej nejasnosti niti ni vsikdar trdno določiti, kaj je judovskega, kaj pa krščanskega izvora. Starejši odlomki so brezdvomno judovski, mogoče celo, da so predelani stari poganski ora-klji. Najstarejši in gotovo judovski odlomki so v prvem delu III. knjige, katere vsebino smo v glavnih črtah podali že zgoraj. Drugi del III. in večina poznejših pa je krščanskega izvora. Gotovo krščanskega izvora je znamenito mesto v V. knjigi v. 256—259:
Efg §š ug laaerai au$tg &tt' alfrspog i^ox.og av^p, 05 7iaXdji,ag 7]7tXo)aLv šnl §6Xov 7ioA6xaprov 'EPpačoov 6 &piaxoL, Sg VjLXi6v uots orSjoev, $o)V7]aag fiip®. xs %aX%i vcal xs^salv &YV°'S-
Zopet se bode povrnil z neba junak preizvrstni, Ki je raztegnil roke na les rodovitnega križa, Judov najboljši, ki solncu nekdaj je ukazal postati, Z lepo, mogočno besedo govoril in čistimi ustmi.
Le temu se moramo čuditi, da se Jezus, Rešitelj sveta, istoveti z Jezusom (Jezuva), sinom Navetovim.
Dandanes nam služijo ohranjene si-bilske knjige v spoznavanje verskih idej, kakor so se bile razvile med palestinskimi Judi za časa Makabejcev in med egiptovskimi Judi v dobi neposrednje pred Kristusom in pozneje.
Za spoznavanje grškega jezika niso posebne pomembe, ker imamo dovolj drugih virov iz te dobe, in ker so brezimni pisatelji radi posnemali Homera, oziroma rabili njegove besede in oblike, ali pa nove kovali po njegovih vzorih.
Na vprašanje v zadnji (9.) številki »Dom in Svet«-a, str. 416, zakaj stara Sibila ni mogla umreti, nego na domači zemlji, spomnil me je blagovoljno gospod Fr. Podkrajšek, načelnik postaji na Savi, kratkega sestavka g. V. K. v >Ljublj. Zvon«-u 1. 1882, str. 696 si., z napisom: »Dva verza Preširnova«. Tam je na koncu sestavka citati, da so nekatere Sibile jako dolgo živele. Eritrejska Sibila je bila od Apolona toliko dnij življenja prejela, kolikor je bilo peska na obrežju njene domovine, toda s tem pogojem, da zapusti domovino in nikdar več ne vidi rodne zemlje. Šla je torej v Kume v Sp. Italiji in živela ondu neskončno dolgo, da si je naposled sama želela smrti in jo našla po pismu, ki je bilo s prstjo iz njene domovine zapečateno. (Preller, Rom. Myth. str. 266.)                 P i s.
Ilirstvo pa Slovenci.
(Književno-povestniška črtica. — Spisal Andrej Fekonja.)
(Konec.)
'azven tega je tudi poli-'tiško strahovanje v Slovencih posebno od 1. 1841. zaduševalo razvitek ilirske ideje. Kako so nekatera poglavarstva pri nas tedaj gledala na ljudi, ki so se navduševali in delali za ilirstvo, o tem naj tu navedem, kar pripoveduje naš »Ilir«, St. Vraz. Piše v Zagrebu 14. dec. 1. 1841. (ilir.): »Našel sem tukaj pri mojem prihodu mnoge liste, iz katerih sem razbral, da na-me ne pazi samo Stajer, temveč vsa
gornja Ilirija — da pač ves v državni razdelitvi znani ,Innerosterreich\ V Koroški — Celovcu — so že dva bogo-slovca pred policijski sod pozvali, za katera so zvedeli, da sta z menoj v pismeni zvezi. Iz današnjega jednega lista sem zvedel, da je neki Bezirks-comissar iz Celjskega okraja okrajnemu upraviteljstvu objavil, da sem pri njem bil z dr. Kočevarjem v nekakšni, kakor on pravi, čudni obleki, razširjajoč nekakšne pesme med ljudstvom. (Jaz sem upravo tedaj imel pri sebi Vukovo Bečko
.,DOM IN SVET!' 1892, štev. 10.                               471
izdavo Srbskih narodnih pesem, katere je visokoučeni v svoji službeni gorečnosti presodil Bog zna za kako revolucionarne). V Ljubljani — poleg jednega pisma — opozoril je gospod direktor tamkajšnjega semenišča one bogoslovce, za katere zna, da sem občil ž njimi, da vsak list njemu izroče, ki ga bodo od mene prejeli. . . . Jaz sem prišel v Kranjsko, Koroško in Štajersko, da tam narodne pesme in običaje preiščem in popišem ; a zloba ali glupost, to je tako obrnila, da sem jaz prišel med narod Bog zna kakšne pesme sejat. Glej ti majestetnega zločinstva! Da znate, kako nam je germanizem naklonjen, sklepati morete iz tega, da v denuncijaciji med ostalim i to stoji: ,er kommt iiber die Granze um dem anstrebenden Illvrismus Anhanger zu suehen'. Torej je ilirščina zločinstvo, ali nekaj takšnega, iz česar zločinstvo izhaja.«
Leta 1843. so si osnovali Slovenci v Ljubljani še svoj časopis: »Kmetijfke in rokodelfkeNovize, na fvitlobo dane od z. k. krajnfke kmetijfke drushbe, v red devane od dohtarja Janeza Blei-weisa« — v starem črkopisu in pokrajinskem narečju. >>Namen, cilj in konec teh novic« je bil »namreč poduk in napeljevanje kmetovavcov in obrtnikov ali rokodelcev si svoj stan kolikor mogoče zboljšati; ne pa dobičke z njimi iskati, pa tudi ne samo krajnšine učiti, ali krajnski jezik čistiti. V pomanjkanji krajnskih besedi  si bomo enako Rim-
v
cam, Nemcam, tudi Ceham, Rušam, Poljakam ptuje besede sposodili. Vsak-kteri poduk v čistenju jezika ali v drugi reči nas bode razveselil, in nam za zna-minje veljal, da se te novice prijaznih deležnikov razvesele.« In že v 4. listu javlja uredništvo : »Z veseljam na znanje damo, de se je zgodilo, kar smo vošili: namreč de so te novice ne samo v naši
deželi (Kranjski), ampak tudi na Štajerskim, Koroškim, Goriškim, Teržaškim, Horvaškim in clo v Dalmacii veliko pri-jatlov našle«, ter se »tako v vse naše sosedne dežele razširile«. — Tako so se torej okolo »Novic« vse bolj zaporedoma zbirali pisatelji iz vseh pokrajin slovenskih, kar urednik sam naravnost oglaša 1. 1846. 2: »Z radostjo in po-nosam zamoremo reči, de so vsi slavni slovenski pisatelji tudi pisatelji Novic« — katere sedaj res niso več pisale »ne za Gorence, ne za Dolence samo, ampak za Slovence« (1844. 42). V naslednjem času je bilo, zlasti 1. 1848., utemeljenih v Sloveniji več listov za razne stroke. Razmere so se v Slovencih izpremenile povsodi; nastali so v obče drugi nazori, drugačne potrebe in drugačna teženja. Raz ven j edinega Stanka Vraza so popustili vsi našinci in nekdaj navdušeni »Iliri« drug za drugim hrvato-srbščino ter so zopet pisali slovenski. In »ilirska ideja« je v Slovencih prenehala.
Pač so bile uprav »Novic e« — kakor zopet določno pravi dr. J. Bleivveis 1851. 53 — »polagama stopaje, brez hrupa, brez sile, brez vojske naš sedanji občji pravopis po Slovenskim vpeljale«, in so tudi »s podporo rodoljubov še marsikaj doveršile v pravo vzajemnost in slogo«, ker so »pilile in gladile slovenski jezik in ga marljivo množile z dobrim blagam svojih slovanskih bratov«.
A to je tudi glavni — o čemer še končno besedo —
Ilirstva slovenski uspeh.
Hrvaško - ilirski pisatelj A. Tkalčevič je rekel v »Danici ilirski« 1847. 52 govoreč o napredku v književni slogi med Hrvati, Srbi in Slovenci, o poslednjih to-le: »Ako me pitaš za Slovence, velim ti, da niti najljutji   neprijatelj tajiti   ne
472                                         Iljrstvo pa Slovenci.
može njihovo oko iste sloge nastojanje. Ta sto da kaže organički naš pravopis, koga   su   obieručke   primili   i   posvud
v
razprostranili ? Sto čisto ilirske rieči (besede), kojimi su svoje ponjemčene zamienili. Sto plemenita na slogu nago varanj a i uputjivanje na srbske narodne pjesme i novine hrvatske? Sto nastojanje, o kom smo vjerodostno oba-vieštjeni, u domače krugove uvesti naš
Gaju imenovan »gajica«, dobil je uprav z uplivom ilirstva dično mesto v knjigi slovenski. Prva slovenska knjižica, tiskana v ilirskem pravopisu, bile so Vrazove »Narodne pesni« slovenske 1. 1839. Zatem tri knjižice v Ljubljani izdane po Andr. Smoletu: »Varh«, »Veseli dan« in »Pesme V. Vodnika« 1. 1840. Občo veljavo pak si je ilirski pravopis v Slovencih pridobil po »Novicah«, katere so ga uvele polagoma zlasti od leta 1845., vendar brez znakov S in e.
književni jezik? Doista sliep mora daje ili pakostan (hudoben), tko to ne uvidja!«
Brez sledu in upliva torej vendar-le ni bilo ono ilirsko gibanje v književnosti slovenski. Ilirstvo je da pač imelo na Slovence dober upliv tedaj in ima do nas blagodejno moč i sedaj, a to po pravopisu in po jeziku.
Novi, organiški, t. j. ustrojni, glasu prikladni   pravopis,   po   prireditelju
Z Gajevim pravopisom je bila tedaj izrinjena res že zastarela pisava Bohoričeva iz 1. 1584., kakor tudi končno odstranjen nesrečni črkopisni izdelek Dajn-kov (1. 1824.) in Metelkov (1. 1825.), da so s tem bili po pismu zjedinjeni Slovenci med seboj.
Nadalje pak je »gajica« pravopisno zvezala tudi Slovence s Hrvati. Dokler so se pisale in tiskale slovenske knjige v stari »bohoričici«, bil jim je (po izrazu Vrazovem) »zaprečen put u srednje
t.
,8^18^                     _______¦.   '•'¦-...        . .________                                            ; ; ¦ \v :. ¦ ...;-'.>t«itr.fa»ffl-- ;
Ladije v aleksandrijski luki. (Po fotografiji Al. Beer-a.)
„DOM IN SVETi' 1892, štev. 10.                                473
i dolnje predele ilirske, kao i u ostale slavjanske pokrajine« ; a z novim pravopisom Gajevim stopili smo Slovenci (kar je že tudi povedal Bleivveis 1. 1846.) »v kolo z drugimi Slovani, de oni naše, mi pa njih bukve lahko beremo«. V prvi vrsti in neposredno smo stopili v tako književno kolo, kakor rečeno, uprav z najbližjimi brati Hrvati; o čemer je  pripomnil  tudi Fr. Kurelac   v
svojih »Slovih nad grobom Lj. Gaja« rekoč, da je to »ono presretno jedinstvo pravopisno u Latinske polovice (Hrvatske) ter u iste susedne bratje Slovenske, koje i sad (aj) na kupu nas drži moral-nom i književnom«. — Pravopis ilirski je torej prvi korak k vzajemnosti in književni jedinosti južnih Slovanov.
Drugi  korak k jugoslovanski zajed-nici književni, namerjani po »ilirstvu«,
'wtSSLire» ^'M
Mehemet-Alijev trg v Aleksandriji.
(Po fotografiji Al. Beer-a.)
pak je jezik. »Prava namera slavjansko-ilirskega knjižestva« glede gornjih Ilirov, t. j. Slovencev, bila je, kakor piše omenjeni »Ilir iz Kranjske« Kobe 1. c.: »da bi slovensko podnariečje, koje je po duhovnicih i učiteljih, koji mu ili dosta viešti ne bijahu, ili ga pako po njemačkom jeziku slikovahu, dosti od svoje prve izvornosti, žalibože izgubilo, po pravoj, slavjanskomu duhu priklad-noj, izobraženosti u slavjansko-ilirsko, kao  rieka  u  more, polagano  slivalo.«
No, že ista »Danica ilirska« (1. 1847., 3) je hvalila v tem obziru »Novic« urednika dr. J. Bleiweisa »na njegovom trudu, kojim se« — veli »medju ostalim stara (ima skrb), da stanovnike u ondašnjih pokrajinah (t. j. slovenskih) malo po malo priuči k našem občem književnom jeziku (misli »ilirskemu«) ili barem pobudi ljubav k njemu. Ne samo sto je primio podpunoma naš organički pravopis, nego uvodi malo po malo i sve naše (namreč ilirske)  tehničke  izraze i
474
Angelj vakih novomašniku.
one rieči (besede) slavjanskoga koriena, mjesto kojih su se dosada Slovenci po njemštini izopačenimi nakaradami (ma-rogami) služiti morali, a sve to čini to-likom vieštinom, da još nije naišao na nikakove prepreke, nego da je ovo njegovo liepo nastojanje več obče odo-brenje u njegovoj domovini steklo.« Tako ilirski list.
Akopram Slovenci baš hrvaško-srb-skega narečja niso vzprejeli za književni jezik svoj, — kakor so to bili na Gajev poziv storili njegovi Kaj kavči — vendar so se isti od one dobe sem vse bolj bližali v knjigi Hrvatom in Srbom. S pomočjo »ilirščine« se je naša slovenščina precej očistila germanizmov in v obče tujega življa ter se dosta obogatila s pristnim blagom slovanskim. Dandanes se upotrebljuje v slovenskih spisih množina besed, posebno znanstvenih, katere smo si izposodili Slovenci od bratov   istorodnih,   Hrvatov,   oziroma
Srbov, nekdanjih »Ilirov«, ali v povse izvorni obliki, ali pa v prikrojeni našim posebnostim. Istina je, kar pravi Janko Pajk v »Zori« 1876., 2: »Ce pogledamo na naš sedanji parlamentarični, vojaški, uradniški, novinarski jezik, sploh na teh-nologični del našega slovarja, ni li vse polno in živo ilirskih izrazov?« Da! Le prispodobimo samo n. pr. prve letnike »Novic« s sedanjimi tečaji naših listov — kolika razlika, kolik napredek v jeziku ! Tam »kraujski«, tu Hrvatom umevni čisti slovenski jezik. A to nam je vsekakor na korist. Zakaj to ni samo velik napredek v naši književnosti, temveč je tudi vedno krepkeja vez vsemu duševnemu življenju Slovencev z ostalimi Slovani.
In tako se prvotna ideja Ilirstva v Slovencih vsejednako zmerom oživlja in le vse to bolj vresničuje. Za njo vo-jujejo i sedaj vsi razborni, srcem čuteči in umom misleči pisatelji slovenski.
Angelj varih novomašniku.
•9 %ppdcvela doba Ti mladosti,
J^Ves čas sem zvest Ti bil vodnik: Bil priča Tvoje sem radosti, V nevarnosti bil pomočnik.
Skrbi otroka ne teže nič, Mladina hodi sredi rož, Ti bil otrok si, bil mladenič, A zdaj v življenje stopaš mož.
Še bolj Ti treba svetov mojih, Ko drugim bodeš kažipot. Budil, krepil Te v vseh bom bojih, Sam hodil Ti ne boš nikod.
A Ti presegel mene" v» slavi, Jaz nimam teh pBJastij dveh: Ti dar daril bo| fcekivavi, . Ti grešnikom odpuščal greh.
Otrokom oče izročenim —
Na desni Tvoji bil sem prej:
A z mašnikom blagoslovljenim
Na levi hodil bom poslej.
Fr. Krek.