Pisanje po meri ali taktiranji. V novejšem času se je omenjeno učilo pri pisanju že prpcej priljubilo, pa to, kakor je razvidno, ne smenio reči, da v slovenskib šolah, ampak v nemškib. Kazalo je to učiteljsko spraševanje v Gradecu. Spraševanjci, ndadi učitelji, kteri so dobili o tem ustmeno prašanje ali to praktično v šoli izpeljati, so pokazali vednost (ega dobregu 14* učila, in da ga tudi rabijo. Do sedaj in še vedno se piše po naših šolab le iz predpisov, s table ali s predpisnih zgledov. Če se taka pisarija v šoli resno pretebta, je pač velika nesložnost. Nekieri učenci vlečejo pero po polževo, in derže ga, kakor bi jim uiti hotelo; nekteri se ne brigajo za pisarijo, so malomarni in čerčkajo lahkomišljeno tebi nič, meni nič, toliko, da je \c stran napolnjena; tretji spet lenarijo, narede včasi, pa spet včasi kako pi.smenko; četerti se ozirajo, so termasti, nepokojujejo, in jim ni niar kaj storiti; učitelj pa, če ne popravlja posamesnim učencetn, sprehaja se po šoli, ali za kratek čas kaj bere, ali kaj piše, jim pusti kak stavek eno uro po petnajstkrat, dvajsetkrat subo prepisati in zraven se dolgočasijo učitelj in učenci. Tak predpis včaka včasi starost, ostane tako dolgo na tabli, dokler ga nalega šolskega praha, ali pa plesnoba ne zakrije. Tako se je godilo in se še godi. To veliko pogubo časa in slabo različno pisarijo učencev odpraviti, je posebno primerno, tako imenovano taktiranje. Ta način pisanja vstvarja skupno mišljenje in delavnost vse šole in enakost v potegu, kar eden vleče, to tudi vsi drugi, kar učitelj napoveduje, to dela vsa šola, vse je pazno. Počasnež je prisiljen hitreje potegniti, naglež pa zmerneje. Nobeden se ne zmezi, lepa tihota je, kakor bi nobenega drugega v šoli ne bilo, kakor učitelj. On pa ojstro čujc, da se povelje na tanko izveršuje; njegovo okd more vse učence prezirati, malomarne zasačevati in vedno govoriti. Za učitelja je to učilo trudapolnejše, za to se pa ienobi učencevi vrala zaprejo. \a drugem kraju mu pa to huli veselje dela, ker vidi otroke, da jih tako pisanje veseli, kažejo radovedna lica, in se jim prav dopada, ko poskušajo v zrakn podobo pismenke delati, in na učiteljevo povelje nna", vsi pisno orodje nastavijo, na besedo ,,gori" ali ,,ena" vsi poprečno tanko čerto potegnejo, na ,,doli" ali ndve", pa vsi doli vlečejo, in tako gre naprej. Učitelj pa more pri vaji vse popred na šolski tabli pokazati. Tako pisati se pa le more začeti z začetniki v drugem polletju; v pervem pa, kakor nam sedanji prav dobro sestavljeni Abecednik kaže, po pisnobralnem učilu. Otroci poznajo in izrekajo pismenke v pervem polletju le po glasu, v drugem pollelju se jih še le uče po imenu; pri taktiranju se pa morajo pismenke ravno po iraenu izrekovati. Nahajajo se šole, v kterih je ta pregrešek, da učenci ne vejo pismenk po imenu povedati, in učitelji celd terdijo, da kaj tacega ni treba, in skozi in skozi glaskujejo. Kako neprijetno je slišati! Nočem pa prenapeto terditi, da bi mogli biti naši učenci izverstni lepopisci, ampak le to nam je zaželjena dosega naše Ijudske šole, da bojo ti, ki šolo zapustijo, itneli labkobralno, okusapolno, krepko, urno, dopadljivo in značajno pisarijo. Za taktiranje pa naše zvite, posebno velike pismenke niso rabljive, ktere so v knjigah. K temu je pripomogel umerli dvorni pisalni učiteJj Greiner v svojih popravljenih lepopisnih knjižicab, ktere so dovolj znane. V tej novejši izdaji so oblikc pisuienk taku labke, proste in enolične, da ložeje ne morejo biti in so za taktirno učilu vravnarie. Za navod ste dobri pomožni knjižici, kteri se dobivate po vseb knjigarnicah: ^Lesetaktschreib-methode fiir Volksschullehrer, spisal Jožef Leitgeb v Beču 1870, velja 50 kr.: in ,,Anleitung fiir die praktische BehandlungSAveise des Taktscbrpibunterricbtes", spisal Franc Gartner v Beču 1869, velja 48 kr. Se ve, knjižici ste neraški, pa slovenski učitelji smo prestavljanja in iskanja šolskega blaga dobro navajeni! Jaz sem te dve knjižici pregledal, mi prav dopadajo, torej pišem v svoji šoli po meri ali taktu, in se veselim dobrega vspeha in otroške dobre volje. Pa bi nas tedaj nemške šole za toliko ne prehitele, je tedaj treba, da bi se tudi v slovenskib šolah taktiranje vdomačilo, da nas ue bodo Nemci za zadnje šteli, kar se je, žalibog! do zdaj godilo z zaničljivim iinenovanjeui: ,,die Windiscben d'runtena! — ,.Učit. Tov." nam pridno donaša časuprimernega obdelovanja učnib predmetov, torej bode tudi rad pri priložnosti natančneje io pisno učilo obravnaval! *) ivan žoMr. *} Na Kranjskem se po tem učilu že sploli podačuje. Prosimo tiste učitelje, kterim to učilo dobro ugaja, naj nam o njem kaj povedo. Vredn.