Šte>
27.
V Trstu, 6. julija, 1895.
Latnik YIII.
V praznik sv. Cirila in Metoda.
Noben dan v letu, kakor 5. dan julija, določen v praznik svetih blagovestnikov slovanskih, ne predstavlja mislečemu Slovanu laže tistih razlik, vsled katerih se je Slovanstvo razkrojilo in razkrojeno ostalo na dveh velikih oddelkih. Zapadni ali jugozapadni Slovani so dandanes brez tistih kulturnih pripomočkov, ki sta jih ob začetku sv. Ciril in Metod podelila skupnemu Slovanstvu. Britka zgodovina je nanesla, da so brez cirilice, brez grško-slo-vanskega bogosluženja, brez staroslovanskega bogosluž-nega jezika ravno tisti zapadni Slovani, kateri so bili prvi istih posebnosti]' deležni. K zapadnim Slovanom sta bila sv. blagovestnika pozvana ne toliko radi tega, da bi med njimi uvedla krščanstvo, temveč da bi isto zasnovala na poseben način.
Latinizatorji zavajajo verne množice še dandanes s tem, kakor da bi imela sv. Ciril in Metod največe zasluge radi tega, kakor da bi bila prva uvedla krščanstvo na Veliki Moravi in potem dalje drugod. Zato sv. Ciril in Metod nista potrebovala težavne poti iz Carjigrada na Moravo; za uvedenje krščanstva v obče je bilo uže dovolj rimskih in germanskih apostolov, ki, kakor znano, so uže zgodaj prodirali proti zapadnemu severu Evrope in so tu pa tam poskusili svoje delo tudi ob zapadnih mejah daleč razprostirajočega se Slovanstva. Razsvetljenemu razumu nekega slovan. politiškega vodstva pa je tedaj šlo zato, da se Slovani pokristijanijo na osnovi grškega obreda, zajedno s staroslovanskim cerkvenim jezikom. To zadačo sta dobila sv. Ciril in Metod, in to dolžnost sta ona dva tudi najvestneje in izborno izpolnila.
Tudi če ne gledamo na vse drugo, samo cirilska Azbuka je za Slovane kulturna pridobitev neproračunljive važnosti. Safafik pravi o tej: ,.Bolj modri tujci poznajo ceno cirilskega alfabeta in priznavajo; mi pa jo pomanjšujemo. — Grotenfeld in drugi govore, da nikdar na svetu ni bilo alfabeta, toliko in tako popolnoma odgovarjajočega glasovom besede. On sovetuje, da bi ta alfabet sprejeli vsi filologi, kot vseobči za vse jezike sveta, — a mi, svoji, zametamo to azbuko, zmanjšujemo njen pomen. Sveta Ciril in Metod! ali tisti, kateri so iznašli in popolnih to azbuko, odpustita nam naš greh: Morebiti, je le tujstvo zatemnilo naš vid, da le tuji glas zvoči in se odzivlje v tem našem odnošaju k njej" . . .
Naj se zrcalijo v teh značilnih besedah velikega Safarika latinizatorji in vsi tisti zapadniki, ki sprejemljejo tuje, predno so se poučili o vrlinah svojega. Da, tujstvo zmaguje nad nami, tujstvo je ubogega Karadžiča zavedlo, da je Srbom popačil staro azbuko; tujstvo vpliva in uže
odločuje, da se gališkim in bukovinskim Rusom izpodko-puje ista stara azbuka, da bi polagoma prešli na spako sedanje poljske abecede. No ni časa, da bi se danes dalj« mudili pri tem zaglavju.
Staroslovenski cerkveni jezik, kjer se je ohranil v cerkvi do danes, je ugodno vplival tudi na razvoj sedanjih, v cirilici pisanih slovanskih jezikov. Kakč je tujščina pokvarila slovenski jezik, zaslediš najlaže pri primerjanju slovenskega z ruskim slogom. V slovenskem jeziku uže skoro ni živega participa več; vse je razdrobljeno ali pa sestavljeno z vezniki, kjer Rus brez teh pove vse jasno in plastično, rabeč deležnike, kakor starogrški jezik.
Ker si zapadni Slovani niso ohranili grško-slovan-skega obreda, prišli so pod vpliv tuje umetnosti. V ciri-lometodijski cerkvi je v slogu poslopij, v slikah in barvah poseben vkus, je stari slovanski vkus, ki ima toliko moč, da je v Rusiji in drugod razvil posebno vrsto umetnosti. Narod je v cirilometodijski cerkvi ohranil staro petje in v obče potem razvil posebno cerkveno petje, ki je svoj-stvenina grško-slovanske cerkve. Zapadni Slovani pa so po rimskem obredu katoliške cerkve vzgajali se po tuji umetnosti, in to ni moglo ugodno vplivati na njih este-tiške sposobnosti, ki jih imajo obilo od narave, kakor se najlepše vidi v slovanski ornamentiki in različnem petju. Kolikor je narod ohranil svoje naravne sile za proizvajanje umetnosti, zgodilo se je ne radi rimskega obreda, temveč kljubu vplivu tega obreda. Umetnost zapadnih Slovanov bi bila dobila ves drug obraz pri ohranjeni cirilometodijski cerkvi.
Vsa umetnost, ki je združena s cirilometodijsko cerkvijo, je vstvarjena tako, kakor najbolj ugaja slovanski naravi, in pobožnost in gorečnost se pač vzbuja bolj tam, kjer umetnost odgovarja naravnemu vkusu vernikov, nego pa tam, kjer je preneseno vse od tujih narodov, vstvarjeno in primerno specijalno za tiste narode.
Nasproti dejstvu, da cirilometodijski obred z vsem razvojem svojstvene umetnosti odgovarja najbolj slovanski naravi, ostanejo vsi ugovori zapadnikov ničevi, in mi bi to posebe priporočali v premišljevanje tistim češkim mi-sliteljem, ki so skušali nekako zavračati stremljenje k povrnitvi cirilometodijske cerkve. Latinizatorjem pa isto točko priporočamo z verskega stališča znotraj prošine-nega krščanstva.
Latinizatorji zagovarjajo tuji rimski obred nasproti grško-vstočnemu s trditvijo, da ljudstvo ne ume ne latinskega, ne staroslovenskega jezika. Da slovansko ljudstvo ne ume latinskega jezika, to je res; poprašajte pa manske množice, ali jim je res vse neumljivo v ce: nem latinskem jeziku. Ko bi bilo to res, potem
trdili, da v Gorici se katoliško svečeništvo zagreša proti laškemu ljudstvu, ko moli ž njim nekatere molitve in litanije na latinskem jeziku. Toliko kakor romanski narodi razumejo cerkveno latinščino, razumejo brez dvoma slovanski narodi tudi staroslovenšcino. Kar je danes neumljivo, narodu razlagajo, in on z zavestjo posluša bogosluženje na staroslovenskem jeziku in z razumom prepeva razne tekste.
Rimski obred in latinski cerkveni jezik je za romanske. narode, in če so ga doslej vsiljevali tudi drugim narodom, je to treba postavljati bolj na račun nevednosti, politiške sile ali pa politiške onemoglosti.
Iz zgodovine rimskega obreda vemo, da so papeži "polagoma privolili v to in ono svojstvo Rimljanov in so tako polagoma razvili in utrdili rimski obred, ki ni danes niti senca tega, kar je bil v prvih stoletjih. Rimljani so prva gtiri stoletja rabili grški jezik v svoji rimski cerkvi; potem so pa kar šiloma težali k temu, da bi se v ves obred uvedel tudi latinski jezik, in to so tudi dosegli. Isto zavest, katero so imeli pred 1500 leti verniki Rimskega mesta, pridobe polagoma tudi drugi narodi, in, kakor se je pokazalo tekom krščanske zgodovine, da so zmagovali s svojo modrostjo papeži nad ozkosrčnoštjo ..latiuizatorjev, tako bodo isti papeži še nadalje uničevali vpliv tistih, ki hočejo biti bolj papeški, nego papeži sami.
Na današnje latinizatorje vpliva tuja politika, in da ,l)i imeli vsaj kak izgovor, strašijo v smislu iste tuje politike, češ, da zagovorniki cirilometodijske cerkve bi spravili radi zapadne Slovane v pravoslavno cerkev, da so torej y, obližjuv tistih, katerih se je treba bati kot pan-. slavistov itd. Čudno je le, da ti privilegovani rimski katoliki ne vzamejo sami cirilometodijske cerkve pod svojo zaščito, če so pošteni, morajo priznati, da so Rimljani imeli prav, ko šo zahtevali cerkveni obred po svojem vkusu, kolikor so na njem dovoljene izpremembe, in da so imeli takisto prav, ko so zahtevali namesto grškega gvoj latinski jezik. S tem so mogli z razumom in s toliko večo gorečnostjo udeleževati se tedaj še dolgotrajnega bogQ^lu|enja. Ako priznavajo v tem modrost Rimljansko, ki ni, bila na škodo, ampak le v pospeševanje veri, zakaj današijji latinizatorji ne posnemajo Rimljanov glede na ..svojstvenosti zapadnih Slovanov ? Oni se smatrajo zaščitniki katol. vere tudi tam, kjer so cerkvi na škodo; zakaj bi isti cerkvi ne pomagali v jedni točki, o kateri a priori in po zgodovinski analogiji vedo dobro, da bodo le koristili kat. cerkvi? Ako menijo, da so posvetni mislitelji in zagovorniki cirilometodijske cerkve krivi proroki, ki pod pretvezo unijo z Rimom hočejo delati propagando za pravoslavje, naj bi vendar oni sami tem opasnim prorokom vzeli vajeti iz rok ter vodili vso stvar.
No pa gospoda latinizatorska je modrejša ; ona ljudstvu vso stvar prikriva in se boji ziniti, kaka je prav za prav s cirilometodijskim obredom. Potem pa uče menda tu,di po semeniščih, da zapadni Slovani so uže katoliki; pri njih ni sile za kako izpremembo; treba je poprej pridobiti pravoslavne Slovane v unijo, ki bi se s tem povečala v doslej neznanih merah. V tej kalkulaciji pa je nemajhnih, napak. Kar se dostaje sile ali nujnosti, morajo posvetni slovanski mislitelji in dejatelji to bolje vedeti, nego, sveti možje, ki sc vsaj navidezno ne bavijo radi s politiko. Posvetni slovanski dejatelji imajo več prilik, zasledovati opasnosti, ki groze slovanskim narodom, in če ti oživljajo zgodovinsko zavest o cirilometodijski cerkvi, morajo imeti pač jako tehtnih vzrokov, tembolj, ko poznajo dobro ne le škodljive usluge, ki jih delajo latini-
zatorji tuji politiki, temveč tudi konečne namere te politike same.
Pravoslavni Slovani zapazujejo, v kakih opasnostih se nahajajajo zapadni Slovani ; ako latinizatorji ne store nič v njih zaščito, jim tudi ne verujejo, da bi bili odkritosrčni nasproti pravoslavnim Slovanom. Tem bi se pač dobro zdelo, ko bi latinizatorji po svoje ne izpodko-povali zapadnih Slovanov. Neodkritost latinizatorjev opazujejo pravoslavni slovani tudi v tem, da pomagajo uničevati cirilometodijski obred maloruskih unijatov, sosebno v Galiciji, in da se čisto nič ne upirajo madjarski svoje-volji, ki je segla uže tako daleč, da v unijatski cerkvi ogerskih Malorusov vsiljuje madjarščino namesto staro-slovenščine.
Kak vtis mora napraviti na pravoslavne Slovane to, da zagovornike cirilometodijske cerkve med zapadnimi Slovani obrekujejo in črnijo kot propagandiste pravoslavja ? Ali si s takimi pomočki pridobč latinizatorji pri pravoslavnih Slovanih zaupanje in v obče simpatij, ki so neizogibno potrebne, ako jih hočejo pridobiti za unijo z Rimom? Ti latinizatorji dosežejo s svojim postopanjem ravno nasprotno, kar izrecno želi Leon XIII., in da bi on vedel, kako latinizatorji paralizujejo njegove namere, odlikoval bi jih na svojstven način. Latinizarorji, sosebno v smislu poljske propagande, škodujejo sedaj najbolj nameram Leona XIII, s tem pa škodujejo neizmerno katoliški cerkvi in zapadnim Slovanom
Vrhu tega je zapadna kultura mnogo slovanskih voditeljev in misliteljev pridobila za se v toliki meri, da se jim ne zdi vredno niti misliti o pomenu cirilometodijske cerkve, ki jo ima za Slovane, naj so v uniji ali zunaj unije, in tudi za Slovane, ki so uže davno izgubili to cerkev. Današnji tir mišljenja in stremljenja je tak, da se slabi verski duh tudi med množicami; a latinizatorji morali bi biti uverjeni, da tuji obred in tuji obredni jezik ne more paralizovati modernega protiverskega vpliva. Moderna doba daje še posebe prav tistim misliteljem, ki dokazujejo, da zapadni Slovani imajo svojo zgodovinsko pravo do povrnitve cirilometodijske cerkve. Nekaka ironija je v tem, da taki mislitelji hočejo pomagati katoliški cerkvi, a njeni latinizatorski pomočniki vračajo slabo za dobro.
No, naj bode, kakor more, zaupajmo v moč genija slovanskega, kakoršen se eklatantno razkriva na sedanji narodopisni razstavi češkoslovanski; ta genij utegne z novimi pomočki mišljenja pridobiti v narodnem pogledu vsaj tisto stopinjo narodne zavesti, katero so imeli Rimljani pred poldrugim tisočletjem, in isti genij utegne premagati tudi spletke sedanjih in bodočih latinizatorjev.
Sv. Ciril in Metod pa prosita, da bi sv. Duh raz-svetil zaslepljence in omehčal nasprotnike slovanske kulture, kot posebnega tipa obče kulture. Potem utegne nastopiti doba, katero žele slovanski mislitelji in dejatelji Slovanom, s tem pa tudi človeštvu na korist.
Gospodar pa hlapec.
Povest L. N. Tolstega, prevel M. Hostnik.
VIII.
Med tem je Vasilij Andrejič podil konja z nogami in koncem povoda tje, kjer je, ne ve se, zakaj, mislil, da je les in stražarnica. Od snega sprijelc so se mu oči, in veter, zdelo se je, hotel ga je ustaviti, no on, na-gnivši se naprej in neprenehoma zapahuje kožuh in
podvračaje ga med seboj in hladnim sedelcem, ki mu je bil napoti, gnal je neprenehoma konja. Konj je šel, da-si težko, no vendar pokorno, inohodom tje, kamor ga je gnal.
Kakih pet minut je jahal, kakor se mu je zdelo, vedno premo. Videl ni ničesar, razen glave konja in bele puščave, in slišal ni ničesar razen žvižga vetra okolo ušes konja in okolo vratnika svojega kožuha.
Nakrat je pred njim nekaj začrnelo. Srce je v njem radostno začelo utripati, in pojahal je na to črno, češ, da to so gotovo stene hiš kake vasi. No to črno ni bilo nepremično, nego se je vedno majalo, in bilo ni vas, no zobnik, ki je visoko zrasel na meji njive in štrlel izpod snega, obupano motaje se pod naporom vetra, ki ga je zgibal vedno v jedno stran in žvižgal v njem. Ne vem, zakaj, no od vida tega zobnika, ki ga je nemilosrčno mučil veter, stresel se je Vasilij Andrejič. Pospešno je začel gnati konja, ne zapazivši, da, približuje se k zobniku, izmenil je popolnoma prejšnji pravec, da je sedaj gnal konja v čisto drugo stran, vedno domišljaje si, da jaha v tisto stran, kjer je stražarjeva koča. No konj je vedno povračeval na desno, in zato je on ves čas zvra-čeval ga na levo.
Zopet je spredej nekaj začrnelo. Obradoval se je, ker je bil uverjen, da sedaj je pa to uže gotovo vas. No to je bila zopet meja, obrasena zobnikom. Zopet se je ravno tako obupano trepal suhi plevel in navedel, ne vem zakaj, strah na Vasilija Andrejiča. No ne samo, da je bil to ravno tak zobnik — zraven njega je šel še konjski sled, ki ga je zanašal veter. Vasilij Andrejič je postal, nagnil se, natanko ogledoval: to je bil konjski, počasi izgubljajoči se pod snegom sled, in ta sled ni mogel biti nikak drug, nego njegov lastni. On se je oče-vidno krožil, in sicer na nevelikem prostranstvu.
„Poginem tako-le!" pomislil je, da bi se ne udal strahu, začel je poganjati še brže konja in ogledaval se je v belo snežno meglo, v kateri so se mu pokazovale nekake sveteče se točke, ki pa so se izgubljale takoj, da je le on pogledal va-nje. Jedenkrat se mu je zdelo, da sliši laj psov ali tuljenje volkov, no ti zvoki so bili tako slabi in nedoločni, da ni vedel, ali res kaj sliši, ali pa se mu le zdi, da sliši, in ustavivši se, začel se je napre-ženo prisluševati.
Nakrat se je nekak strašen, oglušilen krik razdal tik njegovih ušes, in vse se je pod njim streslo in zatrepetalo. Vasilij Andrejič se je prijel za vrat konja, no tudi vrat konja se je ves tresel, in strašni krik je postajal grozneji.
Nekoliko sekund Vasilij Andrejič ni mogel priti k sebi in ugeniti, kaj se je slučilo. A sučilo se je le to, da je Muhorti ali sebi dajal pogum ali pa koga klical na pomoč, zarezgetal svojim gromkim zalivajočim glasom. „Tfu ti, grdoba! kako meje iistrašil, prokleti!" rekel si je Vasilij Andrejič. No tudi ko je uže našel pravi vzrok straha, ga vendar ni mogel več razgnati.
„Treba je zbrati svoje misli, ojačiti se"; govoril si je, no tem ne manj se ni mogel vzdržati in je vedno gnal konja, ne zapazivši, da je jahal sedaj uže ne po vetru, nego proti vetru. Njegovo telo, posebno v rogovih, kjer je bilo odkrito in se je pritikalo k sedelcu, ga je zeblo in bolelo, roke in noge so se mu tresle, dihal je pretrgoma. Videl je, da pogiba sredi te grozne snežne puščave, in videl ni ni kakega sredstva rešiti se.
Nakrat se je konj pod njim nekam udri, zaveznil v nanesenem snegu, začel biti se in padati na bok. Vasilij Andrejič je seskočil z njega in pri skoku potegnil
na bok šlejo, na katero se je opirala njegova noga, in-stegnil je sedelce, za katero se je držal, ko je skakal s konja. Komaj je Vasilij Andrejič skočil s konja, pa se' je konj popravil, kobacnil naprej, skočil jedenkrat in drugikrat, zopet zarezgetal in vlače za seboj potegnem > z njega plahto in šlejo, skril se iz očij in ostavil Vasilija Andrejiča samega v zanosu. Vasilij Andrejič pognal se je za njim, no sneg je bil tako globok in kožuha na njem tako težka, da je z obema nogama vdiral se v sneg do kolen, iii da je bil, ko je komaj prošel kakih 20 korakov, uže tako spehan, da se je ustavil. „Les, koštruni, najeta posestva, štacuna, krčme, hiša in kašča pod železno streho, naslednik, — pomislil je on, - kako vendar vse to ostane? Kaj je vendar to? Ne more biti!" blisknilo mu je v glavi, in vspomnil se je nehote od vetra motajočega se zobnika, mimo katerega je jahal dvakrat, in napadla ga je tolika groza, da ni veroval, da je vse, kar je bilo z njim, v resnici tako. Pomislil je: „Ali ni vse to sen!", in hotel se je zbuditi, no vzbujati se ni bilo treba. To je bil pristni sneg, kateri mu je hlastal v lice in zasipal mu in mrazil desno roko, s katere je izgubil rokavico, in to je bila pristna puščava, ona, v katerej je sedaj ostal sam, kakor oni zobnik pričakuje skore in bezmislene smrti.
„Carica nebesna, svetitelj oče Mikolaje, vzdržanja-učitelj" — vspomnil je včerajšnje molitve in podobo s črnim licem v zlatej rizi*), in sveče, katere je prodajal k tej podobi, in katere so mu prinašali takoj nazaj, in katere je on, da-si so komaj začele goreti, spravljal v. kovčeg.**)
In začel je prositi tega-le Nikolaja čudotvorca, da bi ga on otel, obetal mu je zahvalni moleben in sveče.***) No takoj je 011 jasno, bezdvomno razumel, da ta lik (lice svetnika „Mikolaja"), riza, sveče, svečenik, molebnir — da je vse to bilo jako važno in potrebno tam, v cerkvi, 11 > da tukaj vse to zanj ni moglo stvoriti ničesar, da med temi svečami in molebni in njegovim sedanjim obupanim položenjem ni in ne more biti nikake zveze.
„Ni treba strahopetiti, — pomislil je. Treba je iti po sledu konja, sicer še sledove zanese",- prišlo mu je na misel. „Konj mi pokaže pot, morda ga celo ulovim, samo spešiti ni treba, sicer se pogorečim, in bode še hujše; no ne glede na namen, iti počasi, skočil je naprej in bežal, neprenehoma padal, vstajal in zopet padal. Sled konja postajal je čedalje nerazločneji tam, kjer je sneg bil plitev. „Izgubljen sem, pomislil je Vasilij Andreji«!, izgubim sled in konja ne dojdem ! No v ravno tisti tre-notek pogledal je pred seboj in zapazil je nekaj črnega-.
*) Sv. podobe obraz ima: lik (lice), rizo, t j. obleko vš-pulilo (reliefno) iz zlata ali srebra, /cijo>, t j. okvir. Podoba je navlikana, obleka na njej pa se včasi dela zlata,, srebrna itd,., in goyore : oopaa-t en. HiiKoaaa bt> 30ji0T0ir pn3ls li cepeSpamioa-i.. Kiorfc.
**) Pravoslavni kupujejo sveče razne velikosti in stavijo jih pred sv. podobe, pred katerimi stoji širok svečnik z mnogimi luknjicami za vtikanje sveč. Sveče prodaje cerkveni starosta, ka-koršen je bil Brehunov; cerkvenik pa jih pobira, ko so več ali manj gorele in nosi nazaj starosti. Ti ostanki,, kakor prodaja sveč, dajo dohod cerkvi, ki se zov.e „ciilnuoii cflop-b". Odtpd posloviča: Bory cB-b'iy, Meprv KO'icpry, t. j. postavil je Bogu svečo, zajedno pa tudi hudiču burklje (da bi bil obe-":'a ljub)
***) Moleben je služba božja prositeljna ali zahvalna Bogu, Bogorodici ali kakemu svetemu, v cerkvi ali doma. V siji in nadlogi služijo pravoslavni prositeljno molebne, obetajo se na bogo-molje (božjo pot), obetajo sveče ali „neugasime lampade* pred „obraz1- onega „ugodnika božjega", kateremu se priporočajo Ko je uslišana njih molitev, služijo mu zahvalni (blagotlarstvenij) moleben, ki se končuje s himnom „Tebe Boga hvalim" sv. Ambrozija Mediolanskega.	.	.
To je bil Muhorti, in ne samo Muhorti, nego i sani in ojnice z robcem, Muhorti, z zbito na bok šlejo in plahto, sedaj ni stal uže na prejšnjem mestu, nego bliže, k oj-nicam, in motal je glavo, katero je pritegoval navzdol povod, na kateri je stopil. Pokazalo se je, da je zaveznil
Vasilij Andrejič v ravno tistej kotlovini, v katero sta zagazila poprej z Nikito, da ga je konj nesel nazaj k sanem, in da je seskocil z njega le za kakih 50 korakov od onega mesta, kjer so stale sani.
Beh caM iKc.iaH TBora ona, H jHHjHior TBora raaca; vfve.T,aH TBora pa3roBopa H BHTKora TBora ciaca.
y B a p y, (H,piia Topa) 1895.
Befc caM mejbaH
¡Ke.MH caM th yraeaaTil Upirc oui, Bo^po >ieao, H no.T>j-6iit py«eH y ene, Oho nycio Mejno npe.io.
Ajih hito he ¡Ke.M, npaaiia, jKe.ia npa3Ha, :i;exa nycia, Kaj, ne Mory no.i.yuiitii Mhjio aune, Mejna ycia ?

yionJbeBUK raj ce jaBii, O 6'je.ioj ce njeHH xnaTa, TaKO h ja ace-io» nyCTO« BjemaM th ce oko Bpaia.
iln.io Joaoeuk.
Pobirki z Dunaja. III.
„Nemško narodno gledišče" postalo je jedno najpriljublje-nejših, in to radi dobrih iger in izbornih močij, kakor tudi radi tega, ker je izmed vseh najprimernejše zidano; bodisi na prvem ali zadnjem prostoru, povsod pregledaš ves oder, povsod slišiš jednako dobro. Ker je gledišče razun tega jako elegantno, ker so cene razmeroma nizke — ni čuda, da se je Dunajčanom omililo. Predstavljajo se v njem razne igre, poskusili so s klasiki, vendar jim konkurencija z dvornim glediščem ni bila možna. Vprizorili so mnoge kmetske igre, in te dosegle so največe vspehe ; podali so nekaj modernih del, n. pr. nekatera Ibsenova; in dosegli z nekaterimi francozkimi velike vspehe. — Letos bila je „Madame sans gêne" največa atrakcija Dasi igra ni morda Bog si vedi kako izborna, vendar ima hvaležno in dobro naslovno vlogo, in to mnogokrat odločuje. Tudi na našem odru bi pri dobri vprizoritvi gotovo vspela. Pred vsem pa želel bi za naš oder Anzengruberjeva dela, ki so se baš na „nem. narod, gl." vprizarjala z največo dovršenostjo. „Krivoprisežnik" dosegel je tudi pri nas tako lep vspeh, da bi bilo nadaljevanje opravičeno. „Madež na časti", .Četrta zapoved", „Črv • esti" i. t. d , odlikujejo se po izborni karakteristiki oseb in po primerni tendenciji. Ta sicer marsikomu pri nas ne bi bila po godu, — ali samo radi ozkosrčnosti nekaterih ne sme in ne more se prezirati tako znameniti dramatični pisatelj. Sicer pa, če uže ne niore biti drugače, spusti se jedno ali drugo, kar bi koga zbodlo, lehko in brez vsake sile iz konteksta.
„Raiimmdovo" najmlajše gledišče Dunajsko, ležeče uže prav ob periferiji Mariahilfskega predmestja, ima v obče jednak program z nemškim narodnim. — Zelo vspevajo tu nekatere burke, n. pr. letos „brat Martin", ki je dosegel od vseh uer največ predstav. Igra sicer ni sestavljena po vseh aristoteljskih pravilih ; dejanje pa ima dosti zdravega humorja, in samostanski brat, ki pripomore bojazljivemu, pod žensko vlado trepetajočemu krojaču do tega, da zopet ukroti svojo ženo, ki spravi in na novo združi ločena, a kljubu temu ljubeča se zakonska, — ki osramoti staro skopuljo ; redovnik, ki je sam vedno šegav in dovtipen, kakor znani njegov prednik, tudi od našega Anastazija Zelenca opevani „Pfaff vom Kahlenberge" — je vsakomur simpatična oseba Ta igra bi gotovo tudi pri nas vspela. Najznamenitejša predstava na tem gledišču je pa bila vsekakor Sudermannova „Domačija", kjer smo se divili veliki genijalnosti tega modernega pisatelja, a zajedno občudovali izborno igro gd. Barsescu, ki, bivša uže prejšnje čase na dvornem Dunajskem gledišču, je gotovo najbolja moč v sicer zelo dobrem krogu igralcev tega gledišča, ki si je pridobilo tudi večino slavnih „Monakovskih" igralcev, potem ko se je razšla ta potujoča in kmetske igre predstavljajoča družba. Zato sprejele so se tudi mnoge igre iz njih repetoarja, in v tem pogledu je Raimundovo gledišče (kjer so sami sedeži in ceno jako nizke) postalo nevaren tekmec „nemškemu narodnemu". *)	Severus.
„Narodno" in ne „ljudsko" gled. zdi se mi pravi in opravičeni prevod za „Deutsches Volkstheate'r". Op. pis.
—&-
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele.
Latinizatorski fanatizem na Kranjskem. Narodna stranka v Ljubljani je bila v dan 30. jun. napovedala javen shod v Starem trgu pri Ložu. Bilo pa je vse tako napra-
vljeno od latinizatorjev, da bi preprečili ta shod. Kaplani so menda napili z vinom nekaj mladičev, ki so v družbi z naščuvanim, nezavednim ženstvom, v pravem pomenu besede rujoveli pri volitvi predsednika shoda. Izvoljen je bil najprej g. Fr. Peče iz Starega trga, potem ravnatelj g. Iv. Hribar, naposled kaplan Peharec. Ta je hotel proti programu dati besedo kaplanu Pešcu. Rujovenje se je ponavljalo, in ne dr. Ferjančič, ne g. Iv. Hribar nista mogla naščuvane množice pomiriti. Zandarji so morali prihiteli z orožjem mirit, in stražni načelnik je bil prisiljen shod razpustiti. — Na shod je imel priti tudi svečenik Koblar iz Ljubljane. A zjutraj je moral v Stari trg brzojaviti: „Ravnokar sem dobil od škofijstva pismeno prepoved, da ne smem iti na shod — tedaj oprostite". „Slov. Narod" pristavlja temu: „S tem je ordinarijat, ko bi še kdo dvomil o tem, naravnost pokazal, da se vrši vse razjedajoče agitatorsko delovanje niže duhovščine pod njegovim pokroviteljstvom. Hvaležni smo mu na tej nedvomni izjavi." — O 5. uri pop. so se zbrali člani izvrševalnega odbora z županom, podžupanom in bolj zavednimi kmeti, ki so došli k shodu. Dr. Ferjančič je rekel pri razgovoru v tem društvu, da bi ne bil veroval, da morejo „ohranjevalci miru" spraviti skupaj tako dru-hal. Pri tej druhali ni možno več sloge iskati, treba je nastopiti z vsemi načini proti zapeljivcem naroda. Rekel je, da se v kratkem skliče shod na istem mestu. Gosp. Ivan Hribar je opomnil, da po Valvazorjevem poročilu je bil v tej dolini temen gozd z volkovi, danes pa so tu volkovi v ovčji obleki, a on se nadeja, da je tu še četa rodoljubnih mož porok, da izgine tudi to nevarno divjaštvo.
Isti g. Hribar izjavlja dne 1. julija v „SI. Nar.", da je mislil, da skupna nesreča združi obe stranki, zato je priporočal „Slovenčevcem", naj bi se obe stranki združili k skupnemu delovanju, ne da bi se kaj premenilo v pol. posesti obeh strank. Vendar so „Slovenčevci" zahtevali tri mandate v mestnem zboru. Tudi v to je privolil. Zaradi tega so bili rodoljubi po mestu in deželi nezadovoljni, naravnost trdeč, „daje vsakej spravi glavni pogoj lojalnost obeh kompraciscentov". „Menil sem, da gospodje sodijo prehudo. Včerajšnji shod v Starem trgu pa je tudi meni odprl oči. Očitno priznavam svojo zmoto in naravnost izpovodujem, da je proti stranki, ki je na tem shodu nastopila, opravičen le skrajni radihallzem".
K prijavljenemu dogodku mogli bi mnogo opomniti. Narodna stranka je uže davno, tudi pred potresom, videla, kaj počenja latinizatorsks stranka. Tužno je, da je sedaj toliko kranjskega naroda fanatizovanega, naj potem narodna stranka dohiti kolikor koli doslej zanemarjenega dela. Sedaj tudi narodna stranka, z dr. Ferjančičem na čelu, vidi, da jej uklanjanje na zaupnem shodu ni
pomagalo ne le nič, ampak je žela zato še zasmeh. Dr. Ferjančiču bi priporočali pa, da bi pošteval tudi drzavno-zborske stranke v takem odločnem smislu, kakor se odločno obrača proti latinizatorjem. Dr. Ferjančič naj pošteva načela stranke, in če je bil pošteval dejstvo, da viša hierarhija sedaj določuje načela, ne od sebe, temveč, pod višim vplivom, je bil vedel, da latinizatorska stranka pri sedanjem po-loženju se ne more izpremeniti. Isti zistem, ki določuje politiko Poljakom, je merodaven tudi za višo hierarhijo, in vse drugo je podrejene važnosti. Bomo videli kako dosleden bode dr. Ferjančič v drž. zboru !
Slovenski dijaki v Pragi. Nekaj slovenskih dijakov je bilo šlo z Dunaja ogledat si narodopisno razstavo v Prago; zajedno so se udeležili vsesokolske slavnosti. Mi bi silno želeli, da bi si slovenski vseučiliščniki in tehniki kar možno v obilem številu ogledali to razstavo. To bi moglo koristiti njih duhu in slovenskemu narodu. Škoda da ni fonda tudi za take plemenite namene!
„Lega nazionale", to ital. šolsko društvo, je imelo letos dne 29. jun. svoj letni občni zbor v Tridentu. Zastopanih je bilo 224 glasov. Mojstersko so znali na zboru navajati osnovni člen naše ustave o narodni jednakoprav-nosti ter sklenili, da naj naša šolska uprava priskrbi knjige, atlante itd. v ital. jeziku. Gledč na atlante so povedali, da v Sv. Križu pri Trstu imajo šolo svoje družbe rajši brez zemljepisov, nego da bi ne bili italijanski. a ti, ki jih imajo doslej, so nepravilni tudi po izjavi Trž. namestništva.
Glavna točka seveda je bila ital. vseučilišče v Trstu. Dokler se ne osnuje, naj pa se pripoznavajo nauki, zvršeni na vseučiliščih ital. kraljestva, in da naj se takoj v Trstu zasnuje ital. učiteljišče za učitelje z ital. poučnim jezikom. — Naposled so odločili, da drugo leto bo občni zbor v Kopru.
Ti, ki vodijo ital. naseljenje v obči politiki in v „Legi naz.", kažejo, da poznajo dobro ustavna prava za se, da pa jih teptajo z nogami nasproti Slovencem in Hrvatom. Za Gorico je še-le te dni najviše upravno sodišče odbilo poslednji utok proti slov. šoli v Gorici. V drž. zboru pa je klub Coroninijev celo nasproten slovenskim utrakv. vsporednicam Celjskega gimnazija. Isti politiki torej, ki imajo dovoljenje tudi na vseučiliščih naših delati izpite na ital. jeziku, isti politiki, ki zahtevajo za raztreseno in razmerno maloštevilno naseljenje celo vseučilišče, nimajo pravnega čustva, da bi Slovencem najmanjša prava v šolstvu dali. Tu človek ne more drugega, kakor vsklikniti: moralna podlost!
„Parlamentär", kakor čitamo v „PajntiaHiiHi", je prenehal izhajati, in sicer zaradi nezadostne podpore. Takö Slovani zopet nimajo ne dnevnika, ne tednika, da bi kot centralni organ zastopal slovanske interese na Dunaju. Ironija je v tem še posebe huda, da sedaj nekateri Slovani, zlasti Slovenci, radi podpirajo nacijonalno „Reichspost", ki je prek in prek protislovanska. Tudi v tem pogledu tepejo Slovani sami sebe!
b) ostali slovanski svet.
Državni zbor. Pri glavni debati o proračunu je levičar dr. Menger nekako ponosno izjavil, da na vstoku (Balkan itd.) so in ostanejo ŽJdje posredniki trgovine med zapadom in vstokom. Dunaj da je središče za to posredovanje, zato naj bi se ne ščuvalo toliko proti Židom. Se ve, da je nasproti napadalcem duvalizma to obliko zagovarjal. Avstrija pa da se ne sme nadalje federalizo-vati: isti soiizem, ki ga je povdarjal Russ v delegaciji.
MalorusRomančuk smatra pri sedanjih razmerah uradniško ministerstvo za boljše. Minister vit. Javorski ne spada v to ministerstvo. Ako tudi se imenuje minister za Galicijo, vendar ni to koncesija deželi, temveč le Poljakom. On ni deželni, ampak strankarski minister. Zahteva odstranjenje izjemnega stanja ne le v Pragi, temveč tudi izjemnega stanja, v katerem se nahaja vstočna Galicija. Volilni načrt pododsekov naj se shrani v državnem arhivu. — Princ Liechtenstein je pobijal sosebno nemško levico; pro-rokuje, da izgubi 20, 30 mandatov, in potem se razmere v drž. zboru predrugačijo. O Hohenwartu je rekel, da so ga Slovenci volili vsled tega, ker so se čutili politiški obvezani. Nemška levica se je toliko časa vzdržala le vsled nasprotstva Slovanov; vsled tega ši je skušala ohraniti nimbus pri nemškem narodu in je pridobivala so-pomočnikov, ki se čutijo zares narodnimi. Nemci jedino morejo levico zmagati. Dr. Pacak se čudi, da so mogli Slovenci napraviti toliko uslug za tako malenkostno vprašanje, kakoršno je Celjsko, in da so s tem zadovoljni. Veliko nasprotje med centralistiško in avtonomistiško obliko cesarstva se ne da premostiti s kompromisi. Boj pa bi se zmanjšal tudi ne gledč na to, in sicer z rešenjem narodnostnega vprašanja. Jezikovni boj pa morejo odstraniti narodi sami. — Dr. Kramar pravi, da koalicija ima vsaj to uslugo, da je razkrila, da se ne da vladati s koalicijami. Tudi če se združijo Poljaki, nemška levica in češko veleposestvo v novo koalicijo; za levico ne bodo bolje. Parlament, zasnovan na privilegijih, ni primeren naši dobi. Volilna reforma pa se mora izvršiti s tem parlamentom ali pa proti njemu, ker delavski vodje brez te reforme ne bi mogli brzdati delavcev. Tako bi se vstvarila podstava, da bi se vstvarile naravne skupine in koalicije. Mladočehom se ne mudi iz opozicije; ko bi se prenaglili, zgodilo bi se ž njimi to, kar so storili oni š Staročehi, in nova stranka bi nastopila. Mladočehi ne morejo odstopiti od svojega programa; narodna jednakopravnost in državnopravna stremljenja niso vprašanje agitacije za volitve, temveč so fundament, brez katerega bi prenehali biti stranka. Jednako pravo glede na jezik in narodnost pristaja Čehom po starem pravu, vrhu tega daje poroštvo zato tudi znani čl. XIX. Vse narodno vprašanje na Češkem se suče za malenkost, ali se hoče nekaj uradnikov učiti češki ali ne. Nemci pa hočejo imeti zatvorjeno jezikovno ozemlje, kjer morejo dobro uporabljati češke delavce, nočejo pa dati češkemu jeziku nikakega prava, Sedanjo ustavo zagovarja jedino levica, ker se je ustava napravila zanjo in za njeno gospodstvo. Mladočehi ostanejo še nadalje v opoziciji, pripravljeni pa so delovati za skupnost, ako se izpolni, kar poštevajo Mladočehi za pravo narodovo in dežel češke korone. — Fin. minister dr. vit. Bohm-Bawerk je rekel, da je dobro znamenje, da se pri dolgi debati vendar ne govori o proračunu; to je dokaz, da je dober. On pravi, da sedanje uradniško ministerstvo ima lastnosti avstr. uradništva v obče, namreč, prešinja je duh izpolnjevanja dolžnostij, pravičnosti in nepristranosti. — Slovenec Robič pravi nasproti dru. Ferjančiču, da Robič in tovariši se ne kesajo, da so ostali v koaliciji. Opominja kršč. socijaliste, da naj nasproti Celju ne popuščajo principa pravičnosti. Vlada je privolila v C. vsporednice iz stvarnih razlogov. Dala se je beseda, in slovenski, toliko lojalni narod se ne sme slepiti.
Dr. Kaizl kot glavni govornik contra. On pravi, da ideja o nacijonalnem sporazumljenju Čehov in Nemcev ima mnogo vabljivega, a na konkretni predlog dr. Pacdka nemška levica ni odgovorila. Kolosalna zapreka je v tem.
da je. jeden del nemškega naroda, zastopanega po nemški levici, prenapuhnen v nacijonalno-politiškem pogledu; ta napuh se opira na krivico, ki se. je vstvarila in legali-zovala 1. 1867, sosebno pa z volilnim redom od 1. 1873. Tedaj je nemška levica namerjala, parlament zasnovati tako, da bi bila na veke zagotovljena nemško-liberalna večina, ae le leta 1878 so dogodki porušili vsaj za nekaj časa nemško levico, in potem je doba Taaffejeve vlade, dokazala, da celo pri volilnem redu od leta 1873 je možno spraviti levico v manjšino. Leta 1882 je grof Taatfe zasnoval volilno reformo, s katero se more vstva-riti večina tudi brez nemške levice. Na poti, na katero je krenil Taaffe leta 1879, in na kateri je stal leta 1882, pokazal se je zopet leta 1893. Kako malenkostna je politika tistih, ki so se združili in vrgli grofa Taaffeja! Levica je kapitalistiška stranka; saj je namerjala petakarje vreči iz volilnega prava. Dokler ne pride primerna volilna preosnova, ne morejo se notranje poli-tiške razmere ugodno razvijati. Razume pa se,; da je treba podeliti v polni meri tudi državljanske svoboščine, društveno pravo, pravo zborovanja in tiskovno svobodo.-'Vzdruže-vanje izjemnega stanja v deželi, v kateri- so viharne ideje in nazori, drugače je pa dejanski mir, je samovolja in brutalnost. Objektivno postopanje in novinski kolek naj se odpravi. Dokler nimamo tukaj pravičnega zastopstva, ne iztopimo iz opozicije. Kedar se poruši nemška levica, jedina zavira narodnega sporazumljenja, napoči doba za tako sporazumljenje. Preobratu smo bliži, nego slutimo, in vozel je zrel, da se preseče. Razvoj stvarij je Mladočehom le- ugoden, oni morejo reči: Mi moremo čakati. — Na to je govoril glavni govornik dr. Beer pro. Pristopilo se je potem k specijalni debati, ki je od za-glavja do zaglavja zanimivija, sosebno tudi radi tega, da se, je dr. Lueger, kakor dr. Ed. Gregr odločno postavil proti duvalizmu. O drugem dalje v bodoče.
V specijalni proračunski debati je govoril tudi kanonik dr. Gregorec. Rekel je, da Jugoslovani so nasprotniki trozveze, ker ne morejo verovati v odkrito prijateljstvo naših zaveznikov in obžaluje, da smo prišli s to politiko v neprijetno položenje z Apostolsko stolico. Od začetka, sosebno pa od ponovitve trozveze se avstrijski Slovani pritiskajo na steno. Ravno tako so Jugoslovani nasprotniki duvalizma, ker je grob avstrijske državne ideje. Duvalizem zahteva brezuslovno gospodstvo dveh narodov nad vsemi drugimi, in ne da doseči nacijonalnega miru. Naši sovražniki morali bi biti pač zabiti, ko bi ne znali izrabiti našega prepira. Duvalizem korumpuje junake od 1. 1848, Hrvate, in zadržuje aneksijo Rosne in Hercegovine. Ako hoče sedanja vlada izvršiti svoj program, in da bode pravičnost in nepristranost podstava upravi, morajo se iz-premeniti deželni načelniki v Trstu, Celovcu, Gradcu in Pragi. Začeti se mora tudi delo sporazumljenja s češkim narodom in njegovimi zastopniki. Ako se sporazumejo Nemci in Cehi, nastopi sprava, tudi med Jugoslovani, Nemci in Talijani. Dr.. Vašatv je ponovil svoj češki govor tudi v nemškem jeziku. O tem prih. več.
. : pi. Plener, bivši .finančni minister, je odložil svoj mandat, ki ga je imel od Hebske trg. zbornice, Kot vzrok navaja to, ker se ni posrečilo, da bi osfalfe „zmerne" stranke skupej ; pravi vzroki pa so drugod. No levica je osupnena; rada bi ga zopet privabila v svoje kolo.
Češko. V Pragi so slavili 25 letnico češke tehnike, ki je v kratki dobi razposlala po svetu znamenitih tehniških sil. Slavnostni govornik g. K. Jahn je označil zgo-, .dnvino tehniških šol. od. L. 17.05." do -sedaj.—.' • ■ -----
Na narodopisni razstavi je bilo doslej blizo 600.000 ogledovalcev.
Dne 4. t. m. je pripeljal v Prago poseben vlak slovaške rodoljube. Namestnik predsednikov narodopisne razstave g. Subert jih je srčno pozdravil. Pesnik Svetozar Hurban se je zahvalil, rekši, da Slovaki so revni, a nikdar tako, da bi brat ne obiskal brata. Na večer je priredilo slovaško društvo „Detvan" „Šafarikov večer".
Vsesokolska slavuost v Pragi dne 28. in 29. jun. izvršila se je krasno in impozantno. Ko se je zasnoval sprevod v „Vinohradeh" (vzvišenem predmestju Praškem), zbranih je bilo kakih 8000 Sokolov iz čeških dežel, z Dunaja, zunanjih deputacij slov. in hrvatskih Sokolov in franc. gim-nastov. Pozdravi županstev in odzdravi so polni navdušenja. Ustavili so se pred staro mestno hišo, in tam so bili načelniki Sokolov in deputacij povabljeni v mestno hišo na grižljej. Tu so napivali poleg drugih tudi dr. Gregorin iz Trsta v imenu slovenskih Sokolcev, g. Bučar v imenu hrvatskih itd. Sosebno so se oglašali členi francoske deputacije. Jugoslovanski deputati so bili ob raznih prilikah oduševljeno pozdravljeni. Ko so prišli Sokoli skupno ogledat si narodopisno razstavo, je pri vstopu govoril tudi g. And. Gabršček, urednik „Soče", povdarjaje, da sedanja razstava nadkriljuje jubilejno od 1. 1891. Sokolski dnevi bodo spadali gotovo k najlepši dobi te razstave, in dobro je, da so se je udeležili Sokolci slovenski iž Celja, Ljubljane, Trsta, Gorice itd.
Morava. Huda je bila te dni borba, ko je šlo za izvolitev 2 drž. poslancev. Dne 2. je bil za skupino mest Tišnjev, Novo Mesto, /.dar, itd. izvoljen kandidat „lidove stranv" dr. Stransky iz Brna, in sicer s 628 glasovi proti staročeškemu, ki je dobil 392 glasov. V Olomuškem pa je bil izvoljen Olomuški župan Engel s 1371 glasi proti češkemu kandidatu dr. Žačku in socijalistu Hyiinku, ki sta dobila skupno (918+93) 1011 glasov. Židje so zmagali proti Čehom; to pa ni čudo, saj je „N. F. Pr." prinesla debelo tiskan govor, v katerem govori Engel za Zidovstvo.
Bukovinski Rusi. Znano je, da pravoslavni Rusi dobivajo uže stoletja cerkvene knjige iz Rusije. Lani se je bukovinskemu Malorusu I. A. Gregoreviču pripetilo, da so zasegli došedše take knjige iz Rusije. Cerkvena oblast, poprašana o tem, je izjavila, da ni nobene opasnosti glede na lojalnost v teh knjigah. Vendar ruski renegati niso mirovali, in jeden prvih renegatskih škodljivcev, prof. Smalj-Stockij je izjavil, da v knjigah je izraženo veleiz-dajstvo, ker se nahaja v njih ime ruskega carskega doma. Dr. VI. Th. Dudykijevič, ki se je potegnil za Grigoreviča, je dokazoval, da trditev Stockega je neosnovana. V ruski cerkvi verniki molijo in pojejo glasno; vsak se more preveriti, da narod v pravoslavni cerkvi moli za našega cesarja, ne pa za ruskega. Nič ni pomagalo; prišla je stvar do višega sodišča v Levovu, in to je razglasilo, da je bila konfiskacija knjig neopravičena. Vidi se iz tega slučaja, kako maloruski ukrainofili delajo v smislu poljske propagande. A to grško-katol. uniji le škoduje. Kdor hoče narod prignati v unijo s takimi sredstvi, ta ga le odganja od unije !
Poljaki so dosegli, da v Bukovini se dajejo poljskim dijakom šolska svedoštva na poljskem jeziku, dasi ta jezik v Bukovini ni deželni!
Narodna hrvatska stranka v Dalmaciji je poslala 9. jun. t. 1. svoje zaupne može na sestanek v Split. Razgovarjali so se o bližnjih deželnozborskih volitvah ter sklenili, cla se odločijo samo za take kandidate, ki pristajejo
na program nar. hrv. stranke, in za priprave je pooblaščen poseben odbor.
Program „Nar. hrv. stranke" od 187"). ponovil se je 1. 1889 po uaslednjem tekstu :
1. „Narodni hrvatski klub" stoji nepomično na sto-žernom temelju državnoga prava hrvatsko« i „cjelokup-nosti Hrvatske". Prama tomu teži, da se Dalmacija što skorije sjedini sa Hrvatskom i Slavonijom, i da se Hr-vatskoj državi povrate sve stare njezine česti. — 2. Pod zaštitom toga hrvatskoga državnoga prava Hrvati i Srbi u Dalmaciji uživaju ista prava u svakom pogledu, kako sačinjavaju isti te jedan narod, izvan kojega nepriznaje se da ima drugoga u Dalmaciji. — 3. „Narodni hrvatski klub" dužan je i spravan U svaki sgodan čas potražiti, da bi naš premilostivl kralj na temelju narodnih, i pisanih prava potvrdjenih Njegovom svetom rieči, sjedinio Dalmaciju sa Hrvatskom i Slavonijom i povratio državi Hrvatskoj sve njezine česti. Dok se to oživotvori — da se sve to bolje spravi narod na to oživotvorenje i to lašnji mu se put pokrči — „narodni hrvatski klub" na-stojati če svimi zakonitimi načini : da kriepi hrvatska sviest, da ponarodi sve učione i urede u zemlji, da se zemlja rieši talijanštine i obrani od niemčenja. — 4. „Narodni hrvatski klub", nemiešajuči nikako vjeru sa narodnosti, niti ovo dvoje spajajuč, braniti če starosla-venštinu u crkovnoj službi, kao stečevinu naroda i uslov prosvjete. — 5. Promičuči svaku grami blagostanja u zsmlji, u ovom če krugu osobito nastajati, da se Dalmacija željeznicom spoji sa monarkijom, kao i to, da se glavne luke na Jadranskom našom moru željeznicom privežu Bosni, prirodnom zaledju Dalmacije, bez kojc Dalmacija nema ni hrane ni obrane.
ZADAR dne G. kolovoza 1889.
Sam po sebi nam je ta program simpatičen, ker izrecno postavlja Srbe v isto vrsto poleg Hrvatov in torej Srbom jemlje podstavo opravičenega nasprotstva glede na izvršenje hrv. prava. Simpatičen nam je ta" program tudi radi tega, ker v 4. točki šteje za svojo dolžnost, »braniti staroslovmštinu v crkovnoj službi, kao stečevinu naroda i uslov prosvjete". S tem zopet dokazuje, da Srbom ta stranka ne more kazati se opasna, ker hoče ščititi v cerkvi isto, kar imajo Srbi v svoji cerkvi.
Pogrešamo pa v tem programu, s kakimi pred-uslovji hoče ta stranka pospeševati izvršenje hrvat. drž. prava. Ali hoče pridružiti Dalmacijo Hrvatsko-Slavoniji pri sedanjem duvalizmu ali posredstvom toga, da se poprej poruši dnvalizem ? Ako hoče doseči to pri obstanku • duvalizina, je stranka separatistična in opasna drugim Slovanom, kakor vsaka stranka, ki hoče izvršiti državno pravo pri tem, da bi še nadalje obstal duvalizem. Vzro-. kov za to tukaj ne ponavljamo. Potem pa pogrešamo v programu nar. stranke tudi to, da čisto nič ne govori o taktiki v drž. zboru, ki, do izvršenja hrv. prava, ostane važen za Dalmacijo in torej tudi za dal. Hrvate. Drž. zbor Dunajski podaje tla, s katerih je možno vspešno delovati na porušenje duvalizma in izvršenje historiških prav. S tega stališča je možno pretresati program tudi pravaške stranke, torej obeh strank v obeh polovinah cesarstva.
0 razmerah v Dubrovniku. Hrvatski rodoljub, ki je sam iz južne Dalmacije, nam natanko poroča, kako je bila s kaznijo Dubrovniških gimnazijalcev. On kaže, da so bili srbski višigimnazijalci zasnovali posebno društvo, v katero so vabili hrv. dijake nižih razredov; ko so videli hrv. dijaki viših razredov, da se dopušča kaj takega,
zasnovali so oni v bran jednako društvo. Nato pa so sledile denuncijacije, prišlo je do 1., 2. in 3. preiskave, pri kateri se je bilo treba zagovarjati tudi profesorjem. Či-tali smo v srbsk. listu, da kaznovani so 4 srbski dijaki; kaka bode drugače, ni še znano. S tem popravljamo poročilo, ki smo je dobili ondan od druge strani, in katero je trdilo, da bi bili kaznovani hrv. dijaki. Vidi se, kakó hudo nasprotstvo je med Srbi in Hrvati; ta borba je pogubna in mislečim Slovanom ni lehko umevna.
v
Črna Gora. „Tjiac Ilpuoropna" praznuje v slavnostni obliki 24. rojstveni dan prestolonaslednika Danila. V isti številki se poroča, kakor da bila formalna zveza med Rusijo in Francijo gotova.
Srbija. Pred otvorjenjem skupštine je ministerstvo Krističevo izročilo kralju svojo ostavko. Srbiji — delajo preglavico nemiri v Makedoniji; pazijo jako zavistno, da bi Bolgari ne bili na prevelikem dobičku!
Makedonsko vprašanje. Sedaj se potrjuje, da v Makedoniji so uže dolgo pripravljene vstajne čete,, ki napadajo turške vojne oddelke, po tem pa se umikajo, v gore. Bolgarska deputacija, došedša v Petrograd, da položi zlat venec na gomilo carja Aleksandra III., je vprašala grofa Ignatjeva in gen. Kirjejeva, kakó misli Rusija o Makedoniji. Ona dva pa sta odgovorila, da Rusija ne bode podpirala Bolgarske o mak. vprašanju, dokler se Bolgari v tej stvari ne sporazume s Srbi, in dokler ne bodo postopali skupno. Iver je Bolgarska dosegla od Turčije 4 škofije v Makedoniji, bi dobili tudi Srbi radi 2 srbski škotiji.V Staro Srbijo dere sedaj 300 srbskih vstaj-nikov.
Rusija. Dne 28. jun. so v Mitavi praznovali stoletnico pridruženja Kurlandije k Rusiji. Arhiepiskop je izvrševal bogosluženje v stolnici. Car je prijazno odgovoril na brzojavno poklonjenje. Potem se je otvorila Latiška seljska razstava. Po blagoslovu je zapel Latiški pevski zbor narodno himno. Zbor je štel 5000 pevcev.
Trgovsko ministerstvo je izdelalo načela za trgovinsko naobraževanje. Poleg jednega višega učnega zavoda bodo še niže šole in sicer: trgovinska učilišča, trg. šole in trg. razredi.
-------
KNJIŽEVNOST,
,Ceslcy Lid". 3. št. t. 1. obseza med drugim: Sta-tek i chalupa na Chodsku. (S. 2 vyobr.) Fr. Jan Hruška. — Vzorky slovackého vyšivani. I. oima a I. Klvana. — Lidové a pohíbú. Fr. Domorázek. — Svatební prftvod z kraje litomyšelskelio. Itd. Vrhu tega mnogo slik in ilustracij. Slovenkam bi privoščili, da bi si mogle ogledati v tej št. krasne čipke, kakoršne za svoje potrebe še dandanes izdelujejo Slovakinje. Videti je, da je vsak vzorec neprekosljiv.
V. Beneše Tfebizského spisy sebrané. Nakladatel Topič v Praze. To delb je dospelo v drugem cenem iz-danju uže do 92. seš. Sedaj so na vrsti spisi „z rfiznych dob. Historické povídky. Seš. stoji 16 kr.
Cesta kolem sveta. Jos. Kofenského. Tiskem a nakl. J. Otty. V Praze. Seš. 14/a 15. Obseza nadaljevanje Japonskega. Seš. stoji 30 kr.
nKwa3 Apoamcv", ji,pajrcKii hhh, o a HiiKOJie L, IJ. 59 hoh. To najnovejše pesniško delo kneza Nikole I., dobiva se v državni tiskarni na Cetinju.
PaBilo na naročBo.
S to (/27.) št. je pričel „Slovanski Svet" svoj drugi tečaj. Zatorej vljudno prosimo, da ti, ki niso plačali do konca leta, obnove, oziroma dopolnijo svojo naročnino. Prijatelje in prijateljice našega lista vljudno prosimo, da mu pridobivajo čim dalje več novih naročnikov, ker le tako moremo izpolnjevati dolžnosti, ki si jih nalagamo. Tukaj tudi z zavestjo povdarjamo, da, kdor se naroči na naš list in ga je sposoben citati, nam ne podari čisto nič, pač pa utegne koristiti sebi z utrjenjem nazorov o važnih sedanjih vprašanjih. Mi opazujemo sosebno zadnje desetletje, kako je z duševnim orožjem naše vodilne inte-ligencije, in reči moramo, da jako neugodno. Plitvost po-litiikega mišljenja je celo pri nekaterih državnih poslancih taka, da se je moramo sramovati. Ako imamo takih poslancev, ki izjavljajo v državnem zboru, da se ne kesajo, da so podpirali protislovanski sistem v koaliciji, potem česa naj iščemo zunaj kroga državnih poslancev ? Nekaka pomehkuženost mišljenja se je naše inteligencije polastila, in zato se zdi čitanje našega lista mnogim naobražencem pretežavno. Kaj bi taki ljudje storili pri zares sistematični znanstveni knjigi? Taka ne sme biti v dobi razvoja „Sokolstva"; postanimo čvrsti Sokoli tudi na duhu! Drugače ni spasa, ker naša doba tudi od slovenske inteligencije zahteva neizmerno mnogo.
Mi se nadejamo, da z našimi sedanjimi akademiki bode bolje; njim priporočamo, naj se urijo v težavnih problemih, tudi v jedrnatem in krepkem slogu !
Mi po svoji moči bomo kazali sosebno mladini velikih šol, kako naj premaguje težavo vsakega zaresnega učenja, vrhu tega tudi, česa jej je poleg strok še posebe potrebno.
Pri ženskih smo dolžni ravnati se po sedanjih razmerah, in njim moramo podajati duševne hrane v drugem slogu. Tako se nadejamo, da ne bomo delovali brez-vspešno na nobeno stran. Zato pa potrebujemo tudi mi stalne gmotne in duševne podpore; ne za jedno, ne za drugo ne zadoščuje samo naša moč in tudi ne dosedanja podpora. No spoznali smo, da je med rodoljubkami in velikošolci nekaj prav zaresnih, vstrajnih sil, ki so nam izdatno pomagale v prvem tečaju. Tem se zahvaljujemo in priporočamo nadalje, druge pa vabimo v krog naših sotrudnikov. Dela nas čaka obilo; vstrajajmo pri njem !
, Slovanski S ret' stoji s prilogo vred: Za vse leto .... 5 gld. — kr. „ pol leta .... 2 gld. 50 kr. „ četrt „ .... 1 gld. 25 kr.
Za učitelje, učiteljice in dijake:
Za vse leto......4 gld. —
„ pol leta.......2 gld. —
„ četrt leta ...... 1 gld. —
Zunaj granic Avstro-Ogerske stoji za vse leto 5 gld. 50 'kr.
O p o m n j a. Izterjanje nekaterih starih dolgov smo izročili odvetniku; druge izročimo, če dotičniki ne poravnajo do srede tega meseca.
Uredništvo in upravništvo „Slovanskega Sveta".
Opomnja uredništva. G. Alastor. Po Vaši želji; te dni več pismeno. — G. Golobov : Prekasno došlo; izročil dalje. Hvala lepa. — Nekatere pesmi hranimo za dijaško, druge za žensko prilogo. — G. PiuojeBHl.: Hvala! Če morete, dodajte komentar v latinici. Porabim vse. — Vse tiste, kateri so nam poslali kaj, pa nismo še priobčili, prosimo za potrpljenje; ustrežemo po možnosti in polagoma. —
Popravek, V 26. št str. 144 na desni 1 odstavek zgoraj stoji: „Dr. Trinajstič je rekel pri banketu 27. t. m., da narodni delavci so vsi zbrani — pri banketu, da drugih ni in ni bilo«. t)r. M. Trinajstič pripominja k temu, da „ima mnogo i Hrvata i Slovenaca, koji živo utječu u našu borbu, ali sbog raznih razloga nisu prisustvovali banketu", V listu navedenih besed izjavil ni on, ne njegov brat. Mi to radi popravljamo; poročevalec si ni zabeleževal govorov, in vsled tega je nastala pomota, in da je pripisal dr. Trinajstiču, županu Pazinskemu, to, kar je — cum grano salis — morda izjavil kak drug govornik.
Slavno uredništvo! Umoljava se kolegialno To SI. Uredništvo, da bi isto blagohotno izvolilo uvrstiti u svoj cienjeni list sliedeče redke: Pošto mi financijalne okolovštine nisu dozvoljavale izdavati unapred od mene uredjivani list ,11 Rinnoviimento", usilovnn sam bio pretrgnuti dalrije iz-davanje istoga i pridružiti se početkom tek. mj. svomu sta-rijemu drugu. g. Anti Jakiču, uredniku i vlastniku lista „11 Pensiero Slavo" kod kojega čil odsad unapried suradji-vati. Dok ovo javljam pre Iplatnikoin bivšega „Rinnova-m>nto' nutkam iste, da se izvole predplatiti na „Pensiero Slavo". Onim pak predbrojnikom lista „Rinnovamento", koji su se na isti predplatili do konca prosinca tek. god. javljam, iza kako sam se sporazumio sa g Jakičem, da kad bi htjeli, mogu primati kroz gori naznačeno doba, mjesto »Rinnovamento", JI Pensiero Slavo" dostavljajuč upravi ovog potonjeg lista dotičnu razliku predplate, biva oni koji su izplatili za tekači tromjesec upravi „Rinnovamento" for. 1.25 nek izvole dostaviti nč. 75 upravi „Pensiero Slavo" ; a oni koji su izplatili upravi „Rinnovamento" za tekuče polugodište for. 2.50, nek izvole dostaviti upravi „Pensiero Slavo" for. 1.50; i tako če dobivati „Pensiero Slavo* do konca prosinca, dotično do konca rnjna tek. god. U nadi, da če se, obzirom na moje financijalne okolovštine, gospoda predplatnici lista „Rinnovamento" zadovoljiti sa ovim predlogom, izrazujem jim unapred moje najiskrenije zahvale i ostajem uz odlično što-vanje preodani	Ivan Kušar.
Trst, 2. srpnja 1895.
„Slovanski Svet" prodaja se odslej v Trstu po tabakarnah: Piazza Caserma, No 1; Via Cecilia No 2 ; Campo Belvedere No 21; Piazza delle Poste No 2; Volti di Chiozza No 1; Ponte della Fabra No 7; Piazzetta Santa Lucia No. 1 ; potem: Internationales Zeitungs Bureau (pri stari Borsi). Posamične številke po 8 nvč.
V Ljubljani: v knjigarni Ant Zagorjana, posamične št po 10 n.

m
V a n j s k i trgovci pozor!
na tvrdku brače 3—4
Ribaric u Trstu.
Spomenuta je poštena i dobro poznata trgovcem sa ugljenom i drv ima u Kranj-skoj, Štajerskoj i Hrvatskoj.
„SLOVANSKI SVET" izhaja vsako soboto na 8 straneh, slučajno s prilogami. Stoji za vse leto gld. 5, pol leta gld. 2 50, četrt let« gld. 1.26 — Za učitelje, uclteljice in dijake za vse leto 4, za pol leta 2 in za četrt leta 1 gld. - Posamične številke pri upravništva po 8 kr. Zunaj Avstro-Ogerske na leto 6 gld. 50 kr. — Inserate sprejema upravništvo. — Naročnina, reklamacije in vsakovrstna
pisma naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu (ulica Molin grande, št. 2).
V Trstu. julija 1895. Ljubeznjivi prijatelj !
Lepo hvalo za odkritosrčni Va.š'sovet! . . . „Zamaknite se v delo, prisedite rajši k pisalni mizi tudi v onih trenotkih. kedar se zatopi jate v svoje še tako krasne sanje, katere Vam ne donašajo drugega nego žalost in
nemir"..... Besede te so uprav na mestu za me in
za vse take sanjače in sanjačice, kakoršna sem jaz, samo ne vem, ali Vas jaz in drugi sanjači bodemo mogli slu-šati. Imela sem z Vašim, proti Vaši navadi jako dolgim pismom, kakor neko lekcijo modroslovja, in (lasi me niste še uverili o vsem, in dasi hi mislil kdo, da je bil list dolgočasen, prečitala sem ga vendar dvakrat, trikrat, in nisem Vas imenovala, kakor ste se bali, temnogledega modrijana, ne sivolasega učenika, (poslednje, vem, da niste).
Dasi sem vedela uže davno, dasi se čita, sliši in vidi. da prave sreče ni na svetu, porazile so me vendar Vaše takii trpke, tako odločne in neizprosne besede: . . . . „Verujte meni, prave sreče ni na svetu. Hodite, koder liočete. ne dobite človeka, o katerem bi se reklo: nič mu ne manjka" .... Čemu torej vse naše težnje, silno, nepremagljivo nagnenje k sreči, čemu naša živa preživa šelja sreče ?
Odslej torej z Bogom vse sanje, o
„NeiTir, M6MTH, r,T/l; Bauia c.ia,T,ocTi. ?"
I mela sem iz Vašega pisma, da dosežemo jedino, pravo srčno zadovoljnost, ako svoj talent in svoje sile obračamo v korist svojemu bližnjemu in svojemu narodu, da le v vspešnem blagotvornem delovanju tiči mir in vsaj približna sreča, a prave popolne sreče pričakujemo naj le, kjer si bodi, po tem kratkem in precej britkem življenju.
Spominjate se morebiti še, kako smo razpravljali nekega večera o tej stvari v Vaši dragi mi rodbini. Vi ste dejali, da ženska mora imeti, in prav dobro je, da ima vero, kajti ona nima kaj postaviti na isto mesto v srce, kjer je vera, „a mi možki pri tolikih predmetih, ki polnijo naše srce!" Igovarjala sem Vam jaz, kakor tudi Vaša ljubeznjiva Ivanka, in dejala, da mi bolje ugajajo možki, ki vere niso še izruli iz srca. Pogledali ste me od strani, malo smehljaje se in mislili, Bog ve kaj, sebi v prid, a jaz sem za trdno vedela, da Vi niste še napolnili prostora, kjer je običajno vera, z nobenim drugim predmetom. Danes, ko mi odgovarjate na moje poslednje otožno in malone obupno pismo, dokazujete, da se nisem varala ta čas. Ako tudi mi danes to dokazujete tako jasno in pričate tako očitno, danes vendar nisem zadovoljna. Daleč, daleč je to. sem si mislila, čitaje Vaše pismo, in hotela bi bila raj.še citati: pojdi, kamor si želiš, — Vi veste, — tam dobiš svojo srečo, ali: stori to, in bodeš srečna, ne ! Neizprosno mi govorite: Delaj, delaj, delaj za svojega bližnjega in za narod svoj, zadovoljna, mirna bodeš, a srečna bodeš potem v neznanem. Bog ve, katerem ali v nekem novem svetu gotovo!
Ne vem, sem li jaz, ali smo vsi taki. Ker ste mi dejali tako, hotela bi, da bi mi bili dejali, da se najde sreča uže tu na tem svetu, in za gotovo vem, da, ko bi mi bili pisali to, oporekala bi Vam in dejala, da je tu popolna sreča nemožna. Večno nasprotujoči duh sem jaz! Da je pa v vspešnem delovanju velika zadovoljnost in tolažba, o tem sem uverjena in malo izskusila sem uže *ama ter vem, da blagor onemu, kdor more delovati vspešno in mnogo!
Me ženske imamo res važno nalogo in storimo lahko mnogo dobrega ali mnogo slabega, a Vi, gospodje možki, nam priznavate še vedno premalo to važnost v življenju. Dasi se govori in piše o ženskih in ženskem vprašanju tudi pri nas Slovencih, in dasi mislijo Slovenci zaresno o ženskem napredku, kako bi prišli do napredka, vendar ne vedo natanko. Bes, smo me Slovenke raztresene med inorodci po raznih slovenskih pokrajinah in ne moremo delovati za bližnjega in za narod tako vspešno, kakor delajo druge slovanske žene, vendar storile bi lehko tudi naše žene več nego store, a to je zavisno od Vas, gos-spodje možki! Ker ste me uže všpodbujali k delu tako obširno in tako prepričevalno, maščevati se hočem nekoliko nad Vami ter Vam dati tudi jaz par lepih naukov in sicer odgovarjajo na Vaše vprašanje, stavljeno proti koncu pisma.
Vprašate me tam, kaki) je bilo pri slavnosti „Naše Sloge", in smo li bile tudi me pri maši, shodu, obedu i. t. d. Bil je četrtek, in v tak dan, dobro veste, meni ni bilo možno iti, ali udeležile bi se bile slavnosti lehko druge Slovenke in Hrvatice.v Trstu, kaj? Ne, našim možem ni se zdelo vredno uvesti svoje žene v svoj krog, kjer bi se bile navdušile, kjer bi bile slišale krasnih govorov o imenitni stvari, kjer bi se bile mlačne ogrele, gorke navdušile šc bolj. Prašam Vas, zakaj je bil — pisano sicer ni bilo nikjer pristop k tej slavnosti za-branjen našim ženskim ? Zakaj kri če potem : Ženska ima lepo, lepo, važno vlogo v narodnem življenju, kjer je ženska vzbujena, vzbujen je narod ? Ali morda je uže vzbujena, če gre na par plesov v narodna društva ? Ako so mislili, da bi ženskim bili oni govori neumljivi, pri vsem tem naj bi jih bili privedli; dolgočasijo se itak večkrat, in če se tudi jedenkrat več, kaj za to ? Ne bi li padlo vsaj kako zrno na rodovitna tla ? Vidite, v tem grešite mnogo, mnogo in s tem dokazujete dasi kričite — Vi sicer ne —, da ženska ne zaostaje po duhu za možkim, v dejanju dokazujete, da je nerazumna, da nima pojma za take stvari, .laz pa pravim in vem, da se mi malo smejete, — da bi jih morali voditi baš na take resne shode (če tudi ne na zaupne, ako se bojite njih jezička), na take redke lepe slavnosti, kjer bi slišale mnogo lepega in zanimivega o naši minolosti, trpkega o sedanjosti in navdale se z nado za boljšo bodočnost. Ne, pri takih slovesnostih naj ne bode žen, žene bodite doma! Kedar bode kaj šaljivega, kaka neslana burka, ali kjer se vam bode lehko laskalo in dvorilo, tje pridete ve. (Človeku se vsiljuje misel, da morajo imeti naši možje žene in hčere z jako kratko pametjo.) Ko bi bila mogla jaz, šla bi bila, tudi ko bi tam ne bilo nobene druge samo, da bi pokazala možem, da so dolžni v prihodnje* uvesti tudi svoje žene in hčere. No, zvečer sem šla sicer k „prijateljskemu sestanku" in razveselila sem se, vstopivša, vide, da je bil naš spol dobro zastopan, (mla sem, da so ga zjutraj povabili izrecno). Gospodje možki pa so bili utrujeni od potovanja, naravno torej, da zvečer ni bilo prav nikakega življenja. Le mladi pesnik Katalinič-.leretov poznate ga ? —~ izvrstni improvizator deklamoval je jedno svojo pesem ter govoril poleg drugega mladeniča lep oduševljen govor.
Ali za nas, ženske, morajo biti tudi utrujeni možki dovolj.
Zapomni naj si naša močnejša polovica zlate besede, katere je zapisala naša Pavlina Pajkova, da : pri narodih in človeških plemenih, kjer je ženska izključena od društvenega gibanja ter jo puste rasti v nevednosti o druž-binskih in domovinskih stvareh, ni napredka : pravi na-
rodni napredek je tam nemožen. Taki narodi so obsojeni k poginu ali k sužnjosti.
Ne pisati samo in kričati, da vam je ženska ravno-pravna, tudi dokazati morate to v dejanju !
Toda kam sem neki prišla od srčne zadovoljnosti, od popolne sreče, o kateri sem govorila v začetku ? No, Vi pravite: delaj, delaj, delaj, dajte torej tudi nam pravice. prilike, vspodbujajte z dejanji, to sem Vam hotela reči z obširnim svojim pismom. Dajte, da bodemo mogle biti deležne tudi me ženske one srčne zadovoljnosti, ki jo daje vspešno delovanje, dajte vzbuditi v nas vseh ljubezen do dela in do naroda, da nam ne porečete, da tratimo svoj čas le z ničemurnimi predmeti in skrbmi, da bodemo iskale v tem življenju blagra in zadovoljnosti, katero daje vspešno delo, in da se bodemo mogle tudi me nadejati popolne sreče tam, Bog ve v katerem, vendar gotovo v nekem novem svetu ! ( Ali naj bode nam tudi tje zabranjen pristop V) Ne sme li Slovenka nadejati še, ne sme obračati na-se pesnikovih besed, izrečenih nemški ženi:
Dein Gott so gross! dein Geist so schön!
Wie könnten wir zum letzten Mal uns selinV!
Zavleklo se mi je uže preveč to pismo; kar ste me vprašali o gledališču in o nekih dramah, pisala Vam bodem v bodoče. Povem naj Vam le še, da sem zadovoljna z Vašim predlogom, naj si dopisujeva redno, in sicer jeden teden dobite pismo Vi, drugi jaz. Navadni vsakdanji ljudje gledali bi tako redno dopisovanje z zlobnim, malicijoznim očesom, no, mi dva stojiva nad njimi in njih sodbo, in Vaše plemenite in ljubeznjive Ivanke, ki mi je uže večkrat zažugala s svojim prstičem, češ, da Vam moja pisma ugajajo malo preveč, se tudi ne bojim : le- povejte ji, v tem ko jo pozdravljate za me. (dejte, da bodete točni, kakor bode Vaša Maric«.
Učenje jezikov pa ženska naobrazba.
Do najnovejšega časa ni bilo ženskih šol, ki bi bile pristopne deklicam nizih krogov; bili so tako zvani učni instituti bolj za plemske in bogate rodbine. V teh aristokratskih učnih zavodih se je gledalo in se gleda še dandanes posebno na to, da se deklice uče raznih modernih jezikov. Drugi predmeti o prirodi. človeku in človeški družbi pa so se smatrali za ženske kot postranska stvar in so se radi učenja jezikov zanemarjali in morali potiskati v ozadje. Dandanes, ko začenja država sama snovati šole tudi za više izobraženje žensk, postavljajo učenje jezikov in drugih stvarnih predmetov v ugodniše razmerje, vendar pa stare tradicije vplivajo še vedno tako mogočno na roditelje, da silijo ti svoje hčere pa v postranskih urah učiti se tistih modernih jezikov, ki niso obvezni v novih šolah.
V obče je še dandanes razširjeno mišljenje, da, kdor zna mnogo jezikov, je uže zaradi tega izobražen: tudi so deklice, ki pridejo iz učnih zavodov, jako ponosne na svoje znanje raznih jezikov, in drugi jili radi tega gledajo nekako tako,, kakor gleda siromak na bogataša. Vprašanje je le, ali niso ti stari in vkOrenjeni nazori napačni, neosnovani.
Kaj je jezik V Sestava posebnih znamenj. Ta znamenja so besede, ki kažejo na stvari in reci in njih razmere. Ako kdo izgovori na slovenskem- jeziku besedo „stol", kaže s tem na posebno reč, na stvaren predmet. Beseda „stol" je: znamenje za ta predmet, in isti sloven-
ski jezik je s tem, da ima tako besedno znamenje, dosegel vse, kar mu je potreba za poznamenovanje tega predmeta. Naj bi Slovenci tekom časa iznašli tudi še kako drugo znamenje za isto stvar, ki jo imenujemo sedaj „stol", s tem Iti čisto nič ne povečali svojega znanja o predmetu, ki nam je sedaj znan pod imenom „stol". Ako se učim še več drugih jezikov in poznani torej n. pr. nemško, italijansko, francosko znamenje za naše znamenje „stol", nisem glede na stvarni predmet, čisto nič modrejši, nego sem bil dotlej, ko sem poznal samo slovensko znamenje. Isto velja pa tudi za skladanje besed ali tako imenovane stavke. Ako razumem slovenski stavek „oralo je potrebno kmetu", zopet se prav nič ne poveča moje znanje, moja učenost, če znam isti stavek povedati tudi na nemškem, italijanskem in drugih jezikih. Po takem se vidi, da učenje jezikov ne pomnoži našega znanja o stvareh, temveč nam pridobiva le več znamenj za iste stvari in njih medsebojne rezmere. Predmeti osta-jejo vedno jedili in isti. le znamenja se nam množe za vsako stvar, za vsako razmero stvarij.
Tako more torej kdo prisvojiti si pet. deset jezikov, ne da bi bil vsled tega bogatejši v znanju o svetu in življenju. Nasprotno pa utegne poznati kdo samo svoj jezik, pa je s svojo pridnostjo pridobil si toliko veče znanje o prirodi in človeku, v obče o stvareh. Tak človek je sposobniši za mišljenje in praktično delovanje, nego pa tisti, ki zna po več jezikov, pa je zanemarjal učenje stvarnih predmetov. In tako se pripeti po šolali in v življenju večkrat in je tudi umevno: saj kdor si prisvaja znanje več jezikov, porablja čas za isto učenje, in mu ne ostaje ali nič ali pa le malo časa za učenje drugih predmetov. Gimnazije so pri nas še sedaj zasnovane tako, da učenci porabijo mnogo preveč časa za latinski in grški jezik, zato pa za-ostaje drugo njih znanje, in v poznejši dobi je težavno popolniti to, kar je zakrivila osnova gimnazijskih šol.
Učni zavodi za deklice pa ne odmerjajo učenju toliko let, kakor naše srednje šole, in vendar so naše deklice običajno prisil jene, učiti se več, pa modernih jezikov, nego se jih uče gimnazjici. Zato ni čudo, da tako izšolane deklice zaostajajo v znanju o prirodi, o človeku, njegovi obči in kulturni zgodovini. Poleg jezikov so se učile uže v šoli največ iz leposlovja, a še tu le iz takih oddelkov, ki jako malo pomnožujejo pozitivno znanje o notranjem, dušnem delovanju. Tako razpolagajo sicer s pomnoženimi znamenji za jedno in isto podobo stvarij, za jeden in isti predmet, niso pa obogatele z znanjem drugih naukov, in tako morejo sicer govoriti gladko, v elegantnih oblikah, ne morejo pa sezati v zaresniše presojevanje stvarij. Tako ostajejo razmerno uboge na duhu kljubu bliščobni sposobnosti, vsled katere se odlikujejo v tradicionalnih kon-verzacijah ali običajnih salonskih razgovorih.
Slovenke niso imele doslej ne sreče, ne nesreče, da bi se bile v mnogem številu vzgajale po tukaj označenih šolah, naj so samostanske ali posvetne. Tiste pa, ki so bile v takih zavodih, morejo s stališča jezikovnega znanja soditi o nedostatkih drugega svojega znanja. Njim bi mi nič boljšega ne želeli, nego da začnejo marljivo popolnjevati tisto, kar so jim šole podelile le površno ali samo v začetkih. No za to bode še prilika izpregovoriti. Tu pa imamo pred očmi še tiste Slovenke, ki so bile le malo v šolah, pa imajo voljo, same izobraževati se.
Čitateljice vidijo, da ni ravno posebna sreča, se-znanjevati se z vec. jeziki: praktične in duševne potrebe nas silijo, da si prisvajamo poleg materinega še kak drjig jezik. V Avstriji so razmere take, da se širi .najbolj
nemščina med iienemškinii narodi. Ako ne gledamo na politiške tendencije, morejo si drugi narodi nemščino prisvajati radi bogatili zakladov, ki so založeni v znanstvu in beletristiki. Slovenke, kolikor se niso učile po šolali nemščine, morejo za svoje duševne potrebe priti do cilja tudi po drugih poteh. Hrvaščina in srbščina je jeden in isti jezik, samo da je za Srbe pisan v cirilici. Srbsko-hrvatskega jezika se Slovenki ni treba učiti: naj si prisvoji znanje srbskih črk, pa naj čita brv. in srbske knjige : s čitanjem in morda s kakim slovarčekom v rokah si prisvoji brez vsake težave ta lepi. za Hrvate in Srbe jed-notni jezik. Uže samo s tem si otvori vrata do obsežniše literature o znanstvu, še bolj pa o leposlovju, sosebno narodni poeziji. S tem, da začne Slovenka citati hrvatski in srbski, ni časa potratila za to izučenje, in ostaje jej torej čas, da si izbere izučenje jezika kakega velikega naroda. Nemški mislitelji sami trdijo, da dandanes je za više izo-braženje potreben za Nemce še francoski, nekoliko angleški in kmalu pač tudi - ruski jezik. V vsakem teh jezikov je književnih pomočkov do najviše stopinje omike. Kar ni na literaturah, pisanih na teli jezikih, izvirnega, to pa je na razpolaganje v dobrih prevodih. Vsaka Slovenka, ki hrepeni po visi izobrazbi, more izbrati si, kakor jej je primerno. V domači književnosti čuti taka Slovenka ne-dostatnost in zato je dolžna iskati literarnih pomočkov drugod. Po svojem razumu se more odločiti po našem navodil za tisto svetovno literaturo, do katere more dospeti po najkrajši poti. Slovenki, hrepeneči po viši omiki, zadoščuje znanje jednega jezika z obsežno znanstveno in leposlovno književnostjo.
Učenje jednega jezika razvija zajedno zavest o posebnostih materinega jezika : človek je prisiljen primerjati, v čem se pokrivajo, v čem pa razlikujejo jedni in isti stavki materinega in drugega jezika. Laže si tako
zapomnimo svojstva jednega in drugega jezika: važno je pri tem, da znamo rabiti pravilno in prav svoj jezik. Zato pa je treba gledati v slovnici materinega jezika sosebno na znanje o stavkih ; v tem znanju je združena tudi logika jezikova. Če človek tudi ne pozna takozvane formalne logike ali zakonov o pojmih in mišljenju, vendar more pravilno misliti, govoriti in pisati, če se je dobro uril v snovanju raznovrstnih stavkov.
Drugače pa nam materin jezik obogati pri prisvajanju pozitivnega znanja ali znanja o naravi, človeku in njegovi kulturi. S takinrznanjem nam postaje jezik krepek: ugladi pa se nam s čitanjem najboljših leposlovnih del v domači književnosti. Tu ni dovolj povdarjati, da si pridobimo več vkusa za jezikovne pravilnosti in lepote s ponovljenim čitanjem jedne same dobre knjige, nego s površnim čitanjem sto drugih, ne posebno vrednih in priznanih literaturnih dol. Malo, pa dobro velja še posebe za duševno hrano !
Kakor vidimo, nam daje uže primerna sodba o znanju jezikov tudi merilo v roko za presojevanje prave in napačne naobraženosti. Ne tisti je uže omikan, ki zna več jezikov, temveč tisti, ki si je s pomočjo jezikovnega znanja po dotičnih literaturah prisvojil določenih naukov o svetu in življenju. Brez prisvojitve teli naukov ostaje vse jezikovno znanje lupina brez jedra. Jedro je glavno in bistvo, jezik je le sredstvo za nameri, da pridemo do jedra in bistva.
Vsaka čitateljica izprevidi, v kakem razmerju je jezikovno in stvarno znanje; po tem spoznanju naj. se vsakatera ravna in popolnjuje, kar so jej odtegnile neugodne razmere v prvi mladosti ali pozneje. Sicer pa dojdemo prilično k razgovoru tudi o pozitivnem znanju.
Uredništvo.

Gazele Tinici.
Iskal po vitih sem domačih tebi slični cvet, A vrnil z resignacijo se k tebi, draga spet! Oj, kaj šopiri in košati tu ponosnih se cvetic, 1'a slednjej k srcu, ah! pregrdi je — mrčes pripet! Gizdavost in brezdušnost smola in lepota brez vonjav, Glej. s takimi cvetovi, draga, vrt je naš odet! Kako počije pak pri tebi si od gnjeva mi srce, — S tolažbo polni dušo mi pri tebi vsak poset! Vsaj česar išče osameli duh povsodi mi zaman, Pri tebi najde v meri polni, — vzorni cvet deklet!
SeS-asS-
4.
Kako naj slavo tebi duša moja peva, — oj povej! Prebor ko slednji vir je besedij mi, deva V oj povej! Ko začnem pri čarobi tvoji, ki vzbudila mi srce, Kako miline vse naj jezik vbog našteva? oj povej! A ko vrlin mi duše tvoje blage zlato-čisti vir V glasovih pesmi moje vredno naj odmeva, oj povej ! Povej, kako med strune lire Apolona desna naj, Kako ob nje dostojno naj mi seže leva? oj povej! In ker z Olimpa mi dovela Vila ni božanstva moč, Kako, kako naj vreden bom ti slavospeva ? oj povej!
/vrt m n oselski.
Gebildet.
Genre t'iiiea,
S vršila je uzgojni zavod izvan otačbine, Znade pet njemačkih rieči, tri rieči francezki. Klanja, se desno i lievo : Gut Morgen, Hon jour i p,jeva čitavi dan po kuri
Vorrei morir .... Ne pjeva li, tad muči glasovir udarajuč na njemu kakvu švabsku romaneu. Nije li kod glasovira, tad guta modeme romanc, Hi se čežnutljivo nasloni na jirozör i paši cigareti!. Iz tih sanjarija prubudi ju zveket oficirske sabljice. Tad se ona ukloni s prozora, da ne hmte .,.lcokeWm, i
onako joj slučajno padne kitica cvieča na mladog časnika, a u. sobi zamnije pjesma :
Ob ich dich liebe, Vrage die Blumen , . .
Hrvatski kaže, da nežna, akoprem joj je otac zastupnik naroda, a ona so zove Zlata. Kuhati nežna, al zato znade jahati, pogadjati u liišan, a sad se sprema zasjesti i na koturaču. Takvo je zl t to naša Zlata, paipak čekfl muza, ta ona je ..... — rge'>ildet*.
/i. KatallnicrJereiov. .
DOPISI.
Česa. želimo.
Hvala Vam, g. urednik, da ste odločili nekaj prostora za potrebe tudi slovenske žene. Ako je bilo sploh kaj. potrebnega slovenskemu narodu; potrebna mu je bila zavedna in ponosna Slovenka. Slovenka, katera bi se ne sramovala nikjer in nikomur ponosno priznati, da je Slovenka ! Take hočemo postati tudi me; ljubile bodemo svojo domovino ter si prizadevale, koristiti jej po svojej moči.
Ali ne samo zavednost pomanjkuje našemu ženstvu; ono je zaostalo v vseli strokah. Nedostaje mu vsega, kar imajo žene drugih narodov. Možje imajo toliko posla s politiko, da jim nedostaje časa, da bi storili kaj za nas. Prisiljene smo torej pomagati si same. A vendar jih prosimo, da nas ne zavirajo v našem delokrogu, namreč, da nam pripomorejo po svojej moči, ker nam nedostaje skušnje, koristi našega truda pa bodemo uživali skupno. Ker smo zaostale, treba je delati s podvojeno silo, da dotečemo žene drugih narodov. Urile in vadile se bodemo v gospodinjstvu, v vzgoji naše dece, v ročnih delih, sploh v vsem, kar spada v področje našega spola.
Vi, dragi možje, pa nikar misliti, da Vam pojdemo v škodo; nikakor ne ! Dela imamo vsi dovolj, samo modro si je moramo razdeliti. Politiko in javne službe vam drage volje pustimo. Tudi pušiti se ne bodemo vadile. Pretira-nost ni nikjer lepa, toliko manj pri ženskem spolu.
Ostati hočemo žene, vrteti se v svojem delokrogu, ne da nas kdo ovira in smeši. A imeti hočemo širji delokrog, nikakor pa ozkega, kjer se zadevamo jedna ob drugo. Naše obzorje mora segati dalje, nego od ognjišča pa do kuhinjskih vrat Naše delovanje se mora raztezati preko izbe, kjer se igrajo otroci. Delati hočemo, truditi se, a pri tem ostati vendar le žene.
Ženska nrav je namreč drugačna nego pa možka, zato mora biti pa tudi njena vzgoja drugačna. Ni zadosti, da je dobra mati, dokler je dete majhno ter se da voditi, kakor hoče ona. Ona mora biti tudi odraslemu možu in hčeri voditeljica. Vzgojena mora biti tako, da sin, mož - spoštuje v njej ne samo mater, ker to je dolžan vsakdor, marveč da v svoji materi vidi pravo ženo, vzor ženskega spola. Takej materi se sin nehote pokori, tudi v svojej zrelej možkej dobi. Takih žensk hočemo me, nočemo biti pomilovane, marveč spoštovane. Spoštovanje pa se ne da vsiliti, marveč mora se zaslužiti; skrbele bodemo, da isto zaslužimo, ne da bi prekoračile ženske meje. Bog, kateri vidi naše dobre namene, nas gotovo blagoslovi, da naše delo obrodi plemenit sad.
Zmagoslava.
Od Sare, 24. junija.
"2H. t, m. priredila je zaveza Zagorskih Slovenk svojo prvo veselico v korist družbe sv. Cirila in Metoda. Namen te zaveze je, nabirati doneske za to šolsko družbo. Isti dan popoludne zbralo se je k tej veselici na vrtu vrlega rodoljuba in staroste Zagorskega Sokola, gospoda Weinberger-ja, katerega soproga je predsednica te zaveze, obilo občinstva. Videlo se je tudi več gostov iz Litije in ftt. Lamperta. (J. Koblar prišel je od glavnega vodstva, da izpregovori pozdrav „zavezi" in gostom. Govoril je lepo in navdušeno, kakor srno uže vajeni od njega.
Drugi govornik bil je g. župnik Berce iz Št. Lamperta, ki je povdarjal, da je Zagorje sedaj še-le popolnoma nanimtt), ko je pristopilo narodnemu delu tudi jženstvo; tretji govornik, g. notar Svetec iz Litije ter podpredsednik družbe, zahvalil se je na prireditvi lepe veselice.
Sokolska godba je prav dobro zabavala s sviranjem narodnih komadov. Kakor rečeno, zbralo se je k veselici obilo občinstva, a reči se mora, da bi jih bilo lahko prišlo še več, zlasti takih smo pogrešali, ki bi vendar morali najbolj poznati namen družbe sv. Cirila in Metoda. Zagorje je majhen kraj, a ima uže več narodnih društev,, in gotovo bodo ta društva še bolje vspevala, ker se je Zagorsko ženstvo vzdignilo, in kaže s tem, da se je narodno zavedelo, zlasti ker hoče pomagati ravno naši šolski družbi. Kdo ne ve, kaj nam je ta družba ? Kdor je ne smatra za neobhodno potrebno, ta pač ne pozna še nevarnosti, v kateri se nahaja naša narodnost. Ona varuje le naše svetinje, tujega ne išče; skrbi za to, da se v nežnem otroškem srcu ohrani ljubezen do naroda in do vere; ona ne zvablja v šole otrok tuje narodnosti, kakor to delajo nemški „Schulverein" in „Lega Nazionale", ki lovita tudi slovenske otroke ter jih odtegujeta ne le narodnosti, ampak tudi veri. G. govornik Koblar je pri tej priliki tudi omenil, da v prisilni delavnici zaprti, ki so druge narodnosti, niso v krščanskem nauku tako poučeni kakor Slovenci.
Slovenci smo verni narod in ostanemo, dokler ne zabimo v resnici čislati svojega materinega jezika in svoje narodnosti.
Zagorjanke pa le tako naprej, ne strašite se tudi, ako ne gre vse gladko, brez boja. V boju se človek ohrabri, kakor se zlato čisti v ognju ! Slovenke po drugih krajih naše slovenske domovine, tudi ve se zdramite in pojte na delo. Če se v majhnih krajih, kakoršna sta Litija in Zagorje ob Savi stori toliko, pa ve ostanete in boste križem roke držale? V Novem mestu, Mokronogu, Radečah, Ribnici, ali ni nikjer nobene, da bi pričela delo ? Dal Bog, da bi te moje vrstice katero spodbudile na delo za naše najlepše svetinje! Kranjska Slovenka.
Zorka in Milena.
Zorka. Zdravo Milena! Dolgo časa te nisem videla, a imam ti
nekaj novega povedati. Milena. Prav radovedna sem na tvoje novice, posebno ako so vesele. Zorka. Seveda da so, in nadejam se, da tudi ostanejo. Jaz mislim prilogo „Slovanskega Sveta", katera je odmerjena našemu slovenskemu ženstvu. Milena. Hvala Bogu ! No, vendar smo jedenkrat dospele tudi me do te sreče.
Zork". Glej, da tudi ti kaj spišeš v korist našemu zanemarjenemu ženstvu.
Milena. Bodem, bodem in drage volje. Vse storim za svoj rod,
tem rajše pa, za moj spol, ker je tako zaostal v vsem. Zorka. Vse ženstvo radostno pozdravlja to prekoristno idejo. Vidiš, draga! Tukaj bodemo skušale popolujevati se v izobrazbi, in to nam je tako potrebno, kakor ribi voda. M lena. Zorka! Kaj pravijo pa možki k temu, gotovo jim ni po volji. Zorka. Jaz menim, da jim je. Pred kratkim sem govorila s častitirn duhovnom o tej stvari, o koji se je izrazil jako laskavo. Vsak izobraženec mora priznati, da potrebujemo take hrane. Veseliti ga more, da smo storile velik korak v prid domovine. Priznati mora, da tudi me čutimo, a čutimo po žensko. Me vemo, česa nam nedostaje, me lehko presojujemo, kako naj dospemo do omike, do zavednosti. Mi'ena. Zorka, tacega lista smo res pogrešale. V skrbeh pa sem,
ali stvar ostane pri življenju. Zorka. Nadejam se, ker sodelovanje so obečale mnoge zavedne Slovenke. Tukaj se bodemo zbirale, tu bode sedaj naše zavetišče, tu lahko odkrijemo čustva, s kojimi nismo še mogle na dan. Milena. Tako bodemo posnemale druge Slovanke, kojih večina ima uže ženske liste. Me smo pa dolgo čakale, sedaj se pa vendar probujamo
Zorka. (Jas je uže. Veš, Milena, jaz jako nestrpno čakam prihodnje
„priloge", v koji pričakujem kaj boljšega Milena. Tudi jaz. Torej na svidenje potem ! Zo rka. Z Bogom, Milena! Agituj za list naš! Mi1 en'. Bodem. Zdravstvu)!	\ada.