KATOLJSK CERKVEN LJST, „Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gl 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 aT., za četert leta 1 gl. 30 kr V tiskarnici sprejemana za celo 4 gl., za pol leta 2 gl., za četert leta 1 gl., ako zadene na ta dan praznik, izide Danica" dan poprej Tečaj XXXIX. V Ljubljani, 1. vinotoka 1886. List 40. Bolezen pri poganih in tri bolezni pri kristjanih. (Dalje.) Nasledek te mehkužnosti je strah pred delom in iz tega izvirajoče potepinstvo. Vidimo močne ljudi, ki so pač zmožni s poštenim delom si vsakdanji kruh prislužiti, ki pa od duri do duri pohajajo in miloščine prosijo; vidimo družinske očete, ki za svoje skerbeti pozabljajo, in jih miloserčnosti druzih prepuščajo, bi pa svojo dolžnost prav lahko spolnovali ko bi jo le hoteli; vidimo matere, ki s pohajkovanjem in z ničevimi razveseljevanji čas tratijo, otroke pa beračit pošiljajo. In kakor se potem hitro gre navzdol in rakovo pot, tako izvira iz te plašljivosti pred delom nepoštenost, pijančevanje, revščina, pomanjkanje, zguba vsega občutka za poštenje in sramožljivost. S to prevladajočo mehkužnostjo sklene se potem njena sestra, poželenje po nasladnostih k skupnemu delu za ukončanje blagra in čednosti človeštva. Ako mehkužnost vse odstranjuje, kar se počutkom terdo in težavno zdi, išče pa poželenje po nasladnostih čutom napravljati, kar se da, veliko prijetnosti. Poželenje po nasladnostih je torej posebno v tem iznajdljivo, da človeka v pravi vertinec razveseljevanj potaplja. Ono na-polnuje gledališča, v katerih je večkrat vse. kar je svetega in častitljivega, krepostnega in vzornega predmet šale in zaničevanja, med tem ko se zanikarnost in spa-čenost proslavlja in poveličuje. Poželenje po nasladnostih množi gostilne in sploh kraje razveseljevanja, da se vgod-nosti in čutnosti daje priložnost nasitenje najti. Poželenje po nasladnostih vsekuje domačemu blagru največje rane, da se celo oni, ki se sicer morebiti s pomanjkanjem borijo, pri očitnih veselicah z bogatimi in imenitnimi v razuzdanosti in zadegovanji skušajo. Če je mehkužnost rodila plašljivost pred delom, žene pa poželenje po nasladnostih človeka za puhlimi veselicami. Društva za društvi se snujejo in skoraj zmirom so veselice njih namen. Slavnost sledi v enomer za slavnostjo in enorazve-seljevanje spodriva drugo, kakor da bi moralo vse človeško življenje le neprenehlivo posvetno veselje biti, kakor da bi se moralo z delom težko prisluženo kar precej na veselicah zapraviti! Pač opominja apostelj kristjane: čas je veseliti se, in čas žalovati Toda pri mnogih kristjanih tega razločka ni več. Se celo naj svetejši in resnejši letni časi, ko nas vse k premišljevanju višjih reči opominja in nam najznamenitejše zadeve človeškega življenja pred oči stavi, ne ograjo več teka razuzdanosti. Pač da, najbolj hrumeče razveseljevanja napravljajo se tiste dni, ki nas bi morali iz omotice življenja vzdigniti, in na višje naše namene opominjati. Tako se praznujejo dnevi Gospodovi!.. Ali pa se odkladajo taki vriši na sobote in predvečere praznikov!... Tako se pripravlja na praznovauje svetih skrivnosti našega odrešenja! — Da, še celo v adventnem in postnem času se ne ustrašijo hrumečih razveseljevanj napravljati! — Tako se časti spomin na včlovečenega, terpe-čega Zveličarja i Poželenje po nasladnosti je tedaj grob, ki žuga vse požreti, kar je v človeku blazega in lepega, grob je zmernosti, varčnosti, ljubezni staršev in otrok, in vsa-ktere čednosti. Kakor mehkota drevesni les aagnjije, tako je poželenje po nasladnostih rija, ki listje in cvetje pokrije in pokonča. rn0 ali ni zdravila v Galaadu? Ali ni več zdravnika najtiklical je prerok Jeremija, ko mu je serce pokalo pri pogledu strašne osode njegovega ljudstva. (Jerem. 8, 22.) Oh, kdo ne bi ravno tako tožil, kteri ima še oči in serce, da vidi iu čuti revščino tega časa. Res da, še je zdravnik, toda le en sam, in ta je včlovečeni Sin Božji. Ko je bil ta veliki zdravnik na svet prišel, prijel je hudo pri korenini: „„Kdor hoče za menoj hoditi, ta naj zataji samega sebe.MU To je bilo resno ravnilo življenja, katero je zapisoval bolnemu človeštvu, in On, ki je poznal njih serca, je vedel, česa jim je potreba! „„Xebeški zdravnik"", pravi sv. papež Gregorij Veliki, „zapisal je proti posameznim pregreham nasprotne pripomočke, ravno kakor svetni zdravnik merzličnemu zapisuje hladila in in zmerznjencu ogrevala.ua Da, zatajevati se mora človeštvo, če hoče ozdraveti in zdravo ostati. Vsak človek mora sam seboj ravnati, kakor pametna mati ravna s svojim razvajenim otrokom, katera ne gleda na njegovo jokanje in upiranje; kakor zveden oče ravna s svojim termastim sinom, čegar termoglavost hoče krotiti; kakor se ravna z nagajivim, divjim konjem, ki se mora z uzdo in bičem berzdati. To zatajevanje samega sebe uči Bf>g in Zveličar z besedami: „rNebeško kraljestvo silo terpi, in le kteri so silni, ga bodo nase potegnili. """ (Mat. 11, 12) To zatajevanje samega sebe tirja Gosp* od nas, ko hoče, da se odpovejmo najljubšemu, najdn jeuau. brez česar, kakor se nam zdi, da ne moremo biti, ko bi nam bilo tudi tako ljubo io drago, kakor oko, roka ali noga, ako nas pa v greb zapeljuje (Mat. 18, 8—9). To zatajevanje do samega sebe od nas zabteva, ko nam veleva križ zadeti in za niim nositi. Še so tedaj pripomočki za te, ubogi bolni svet, po katerih se moreš zopet ozdraviti. So sicer grenki in bridki; pa pomisli, kaj je on, nebeški zdravnik storil, da bi tebi bilo zlajšano. On sam je rabil te zdravila, katerih vendar ni potreboval, da bi tudi ti, o človek, pogum imel jih vživati. Odpovedal se je vsemu veselju tega sveta. Težaven je njegov prihod na zemljo, ker njegova perva postelja bila je terda slama v jaslih; in težaven je njegov konec, ker njegova smertna postelja je terao deblo križa. Dan prebija z učenjem in dobrimi deli, noč z molitvijo, prenaša zaničevanje in zasramo-vanje. preganjanje in poniževanje; vzame križ na-se, ga objame io derži čversto z rokami, da se nanj pribiti, in če tudi njegovi sovražniki zasramovaje kličejo, da naj z njega stopi ga on ne zapusti, temveč izdiho lj. njem svojo dušo. Oh, kdo bi zamogel kedaj povemi* . kar in za kar je on to storil! „„Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi,je rekel sam Nikodemu, „„t io mora povzdigujen biti Sin človekov, da vsak, ki vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje."" (Jan. 3, 14—15.) Kakor je pogled na bronasto kačo ozdravil pik strupeaih kač, tako more pogled na križ povišanega Sina Božjega ozdraviti človeštvo! Pogled na križanega, o človek! more storiti, da boš slavuo zmagal vse mikanja pcčutnosti, vse zalezovanja peklenske kače. Za.-aj, kdor z živo vero pogleda na Križanega, ta ne more nastaviti ust kupi posvetnega strupa, če tudi je njen rob z medom namazan; mora se spominjati grenke pijače, ki jo je njegov Odrešenik pil za nas. Kdor v živi veri gleda na Križanega, ta ne more streči željam posvetnega serca, ko vidi, da je serce Sinu Božjega prebodeno zaradi njega; ne more svojega telesa za greh zlorabiti, ko telo svojega Gospoda za njegove grehe v najbritkejši smerti izkervaveti vidi. Kdor v živi veri gleda na Križanega, ne temu se bode težko zdelo, ako mu je pot življenja ozka in sterma, ko vidi njega, ki je tudi križ nosil, kateri ga je pred njim in naprej nesel, da bi bilo človeku breme lahko in tolažljivo. Gotovo, ljubljeni verniki, ta nauk od zatajevanja samega sebe in od noše križa je za mnoge nnljudi spotika in za ne malo njih tudi nespametnost,"" sej tako pravi že apostelj o svojih verst-nikih Toda ostal je pri tem: „,,Da je ta nauk moč Božja,*- in za takega se bode tudi skazoval vse čase. Naselbine delavcev, oskerbovališča in toliko druzih dobrotnih naprav, katere se je novi Čas iznašel za bran proti boleznim nove dobe, pač zlajšujejo bolniku bolezen; toda bolezni pa ozdraveli ne bodo. Vernite se nazaj k stari priprost08ti v šegah in življenji; vadite svoje otroke zgodaj, da znajo premagovati svoje nagnjenja in se velikrat tudi prijetnemu odpovedati; kratite pre-poželenje po razveseljevanji in navladujoče sladnostih; spolnujte v ostrem zatajevanju samega sebe svoje ker-ščanske in meščanske dolžnosti; prenašajte poterpež-ljivo križe, katerih bogato je vsaktero človeško življenje, in bodete obvarovali sebe in svoje pred nevarnimi boleznimi mebkužnosti in poželenja, in za odrešenje človeštva svoj del storili. (Dalje nasl.) Iz življenja Tomaža Grant-a, škofa v Southwark-u. Med može, ki so katoliško življenje na Angleškem v sredi tekočega stoletja k oni povsod pripoznani cvetoči dobi privedli, se šteje tudi škof Tomaž Grant, ki je 5. nov. 1816 v Lignyles- Ai^es-u na Francoskem bil rojen, ki je od 1843—48 ko rektor angleškega kolegija v Rimu deloval in 1. 1851 za škofa v Soutbwarku bil povzdigujen, ter je svoje delavno življenje sklenil 1. junija 1870 v Rimu. Iz življenja Grantovega naj nasledujejo tu le nektere znamenite čerte, ki morebiti ne bodo brez zanimivosti za blage čitatelje. Ljubezeu do Najsvetejšega. — Grant je posebno skerbel da je vsak dan sv. mašo opravil, kar pri njegovih mnogih potovanjih ni bilo zmirom lahko mogoče; pa pritergal si je večkrat pri spanji, če je bilo treba in vstal je uO treh zjutraj, ali pa ostal do poldne tešč, da le ni moral presvete daritve opustiti. Enkrat je bil zamudil vlak. zaderžan po neki osebi, ki je želela ž njim govoriti, tisti vlak namreč, ki bi ga bil imel čez noč v London popeljati, in zaradi tega bi bilo nekaj redovnic prihodnji dan brez sv. maše. Porabil je tedaj z govejo živino uapolnjen tovorni vlak, da je vsaj še prišel o pravem času. Bilo je nemogoče, škofa videti sv. mašo darovati, da bi človek ne bil opazil njegove posebne pobožnosti. Nekdo, ki mu je večkrat pri sv. maši stregel. je rekel: „Ne-mogoče bi bilo pri posvečevanji (povzdigovanji) na njega gledati, da bi se ne bila v človeku vera pomnožila. Njegova vera je bila tako živa, tako priserčna, da je navzoče k enaki vnemi vžigala. Bilo je nekaj tako spoštljivega v njem, da ga je zamogel človek le s spoštovanjem opazovati.* Češčenje najsvetejšega Zakramenta cenil je Grant za nezmotljivo znamenje dušnega zdravja kakega mesta ali dežele. V enemu svojih pastirskih listov piše: ,Daritev sv. maše je veliki predmet, proti kateremu satan obrača vso moč svojega preganjanja. Sovraštvo proti sv. maši je tisto, kar je v naši deželi bilo vzrok največjega terpljenja; za sv. mašo umirali so naši ouhovni kot mučeoiki in so zdihovali v pregnanstvu. Sv. maša je bila tisto, za kar so naši duhovni oropanje (konfiskacijo) in toliko poniževanj preterpeli; zgodilo se je to, ker so duhovne skrivali, da so iz njihovih rok prejemali kruh življenja. In celo slabotne ženske bile so velike v tej milosti in so dale svoje življenje ko daritev te grozo-vitne postave. Odtlej, ko je že davno nam Bog sv. mašo nazaj dal, stanuje naš predragi Gospod mirno v taber-nakeljnih po Angleškem. Častimo ta sveti dar, ki je naša djanska hvala Božja! Goreče maše pripravljajo krepko duhovščino; merzle maše zajezč reko spreobrač-ljivih milost, malomarne maše kaznujejo ljudstvo z ne-blagoslovljenimi družinami in mnogimi skerbmi." Spreobernjenje na sedežu pri kočijažu. Neka gotova gibčnost, ki mu je bila lastna, pripravila ga je v prav posebne okoliščine. Nekega božičnega vo-čera peljal se je iz Nordwooda proti domu; bilo je merzlo in kočijažu je roka oterpnila. Da pa ga pri dobri volji obrani, odperl je škof okno in se je začel ž njim pogovarjati. Kočijaž bil je Irec, tedaj katoličan; toda življenje s svojimi skerbmi je storilo, da je na svoje kerščanske dolžnosti pozabil, četudi je bil vero še ohranil, kar je Grant kmalu spoznal. „No tedaj." rekei je škof, kolikor možno najbolj priserčno, „Vi morate v tem božičnem času pričeti novo življenje. Obljubite mi ko dober otrok, da bote še v teku tega tedna svojo dolžnost spolnili!" — „0h, jaz bi rad storil, Mylord, ko bi čas imel," odgovoril je Paddy, „pa ne dobim časa; glejte, jaz moram svoje konje tirati, in ko pridejo domu, na nje paziti." — „V resnici, to sprevidim," odgovori škof, „pa Bog me pošilja na pot; postojte en trenutek." In predno je kočijaž prav vedel, kaj se godi, sedel je škof zraven njega zunaj na predsedežu (na „kozlu"). „No poglejte, kako je Bog dober," rekel je ljubeznjivo, med tem, ko se je 8 svojo roko moža oklenil, »ker vi ne morete k duhovnu iti, je on duhovna k vam poslal. Pričniva, dobro se spovejte, časa je dosti in nihče naji ne moti." Kakor ubogljiv otrok, radovoljno storil je kočijaž znamenje sv. križa in je pričel. Božično jutro prejel je Paddy sv. Obhajilo; ko se je bil pa Grant preselil v večni pokoj, pripovedoval je Paddy med solzami in blagrovanjem dogodbo svoje redke spovedi. Gorečnost za birmovanje. — Š«£of Grant imel je posebno češčenje za zakrament sv. birme. Bal se ni ne dela in ne truda, da je otrokom v smertni nevarnosti podelil sv. birmo. Nekega dne je slišal, da ena sirot v Norvoodu, ki še ni bila birmana, je za smert bolna. Nemogoče bilo mu je čez dan odriniti od doma in še-le z zadnjim vlakom prišel je v Norwood. Od postaje šel je peš, in ko je prišel do sirotišnice, katero so redovnice vodile, bilo je vse zaperto in tudi zvonca ni bilo, da bi pozvonil, ker zaradi neke poprave so ga bili ravno odmaknili. Bila je gosto-temna noč in taval je s trudom k neki hišici, v kateri so njemu znani ljudje stanovali; tu je naletel srečno tudi zvonec, ki je prebivalce zbudil. Ti pa si niso mogli druzega misliti, razen da je tat, dokler ni slednjič gospodar spoznal škofa. ŠKof povedal je vzrok, zakaj da jih tako po/no nadleguje, in gospodar omenil je, da zamore škofa čez vertno ograjo v samostan pripraviti. Grant je bil s tem zadovoljen, v temi tavata zopet nazaj, ko pa sta dospela do duhovske hiše, spal je vratar znotraj tako terdo, da ga ni moglo zbuditi nobeno ter-kanje in zvonenje. Škof je ravno obupoval, kar ga zaslišijo v samostanu samem. Otrok bil je blizu smerti. Ena sester pelje škofa v bolniško sobo k smertni postelji, in škof ga brez odloga birma. Na to rekel je po svoji očetovski šegi. „No lahko noč, moj otrok, jutri mora ti dobro biti," in potem hitel je peš dalje k sv. Jurju. Otrok ga je slušal in nedolžna pokorščina storila je čudež. Zakrament sv. birme ni poterdil le duše, temveč tudi telo; prihodnjo jutro našla je prednica, da je otrok v okrevanji. — Devetletna deklica, otrokv ubogih staršev, ležala je na smert bolna v Beadingu. Škof to zve in precej hiti ji zakrament sv. birme podelit. Kmalu na to je umerla. — Pa ne samo umirajoči so imeli to posebno predpravico pri njem; škof ni mogel sploh prenašati, da bi bil kak katoličan brez te milosti. Mlad kupčijski pomagač, ki je bil še-le pred kratkim pristopil v katol. Cerkev, imel je priti v neko protestanško tergovsko hišo, kjer bi bila njegova vera mnogim skušnjavam izpostavljena. To sliši škof, pošlje poni, ga poduči in birma uatihoma. Gorečnost za duše. — Nič mu ni bilo pretežavno, če je bilo treba kako dušo rešiti, in čim ubožneja je bila, tem bolj bila mu je pri percu. Nekega dne sliši o nekem čevljarji v enem najbolj slaboglasnih oddelkov; ta revež je bil še po imenu katoličan, ki pa ni ne sam hodil v cerkev, ne svojih šestero otrok kerstiti dal. Se tisti popoldan gre Škot moža obiskat; dobil ga je pri njegovi obertniji; naročil si je precej par novih čevljev. Ko mu jih je ta meril, začel se je Grant ž njim pogovarjati tako dolgo, da mu je mož sam vse povedal, kar je tikalo njegove časne in dušne okoliščine. Predno ga je škof zapustil, obljubil mu je, da sam pride k sv. Jurju in bo dal kerstiti svoje otroke. Bil je mož beseda. — Eukrat slišal je od neke katoliške ženske, ki je bila v obližji na smertni postelji in je duhovna želela. Ljudje, ki so bili pri nji, niso pustili nikogar k nji; škof šel je sam tje, pa zaperli so mu duri in vedli so se prav nespodobno. Vendar poskusil je še dvakrat s težkim sercem k nji priti, vselej zastoni. (Jbožica umerla je naslednjo noč brez ss. zakramentov. Grantova žalost bila je nepopisljiva in molil je brez prenehanja nekaj Časa za to dušo. Ljubezen do ubogih. — Ubogi bili so zanj oseba Jezusa Kristusa in njim skazane postrežbe bile so mu kakor posebno počeščevanje našega Gospoda; kakor tudi nevljudni in neotesani so bili ti ljudje v svoji dušni slabosti in nehvaležnosti, slišal je vecdar Gospoda iz njih govoriti, čutil je Jezusa v njih Ljubez-njiva postrežba kakim ubogim bila je zdravilo, katero je priporočal večkrat zoper otožnost. »Ljubite uboge," pisal je, »delajte za nje, darujte se sami sebe za nje, in duh veselja bo prišel čez vas in bo pri vas prebival; le-ta bo storil, da vam bo delo in zatajevanje in vsako terpljenje lahko. Celo skušnjava ne more kaj proti temu veselju serca, ki izhaja iz gorečega občevanja z ubogimi." Ako je bil v kaki zadregi, klical je najprej Mater Božjo in uboge duše na pomoč, potem bila pa je njegova perva misel, da je ubogim in otrokom naročil, naj molijo zanj. Ako je skerbljivo čul pri kaki smertni postelji, ali če je Bogu silo delal za spreobernjenje kakega grešnika, ali če so ga terle časne skerbi za kako šolo za uh, žne ali sirotišnico; tedaj klical je te svoje pomožne čete na pomoč. In če ni bil delj časa uslišau. potem pis.il je prav odločno, da naj bolj goreče in bolj živo molijo O neki priliki, ko je bilo treba nekaj važnega odločiti, zahteval je. da naj otroci v sirotišnici molijo. Nekaj dni na to pisal je prednici: fPovejte otrokom, da i.aj se podvizajo in naj resno molijo, prav važno je. da spoznam voljo Božjo." Pri samostanskih vratih stala je vedno množica beračev, ki so ga od maše gredočega nadlegovali Večkrat so se viharno vanj zagnali, nikoli pa jih ui zavračal razserjeno in togotno. One, ki so bili na slabem gla«u, prosil je, naj mirno odidejo; bil je zares bistroumen v razločevanji spodobuih beračev in pa nevrednih po-stopačev. Marsikterikrat po sv. maši je rekel redovnic »m: »Pozvedite, če ta ali ona oseba pomanjkanje terpi. in če je to, pomagajte ji," ali: »Dajte ti mladi deklici kaj obleke, da bo mogla v kakem kraju službe prositi.* Denar pa, katerega so za take reči izdali, povernil je natanko. Tako n. pr. prišel je nekega jutra do , porte" z deklico, ki je pomaranče prodajala, in je pripovedo-vaje svoje potrebe za njim šla, in rekel je vratarici, naj košaro izprazni; kupil je vse sadje, da je deklici pomagal in porabil ob enem priložnost, da je napravil nepričakovano veselje otročičem. Kaka lastnost blazega in dobrotnega serca katere njegovih sirota napolnil je Škota z očetovskim ponosom. Dve sirotici ležali ste umirajoči v Norwoodu. Eua teh prihranila si je bila nekaj malo denara, da bi se po njeni smerti zanjo maševalo. Ko jo mala slišala, da je njena tovaršica umerla, dala je denar sestri s pristavkom: »Jaz imam nekaj prijateljev, ki bodo za me molili, uboga Marijica pa nima nobenega." Ko je Grant slišil o ti nesebičnosti, je sklical: »Oh, kdor ima tako dušo, ta potrebuje malo molitve I*4 Večkrat je govoril, kako veliko vredna je taka darežljivost in naročal je otroku, naj Boga prosi, da bi mu brez vic dal v nebesa priti. Kako se je sicer obnašal do revežev in ubožnih, naj zadostuje le par besedi. Sirote, ki so poznale uje-govo dobrotljivost, rekle so: »Škof bi sami sebi čevlje ukradli, ko bi se potem prav gotovo ne pogrešali.a En krat bilo je njegovo perilo v tako žalostnem stauu. da je služabnica bila prisiljena, neko zvijačo napraviti. Šla je prav resnega obraza k njemu in mu pripovedovala, da stanuje v bližini prav ubožen duhoven, katerega srajce so vse raztergane, njegovega imena pa da ne 8mč imenovati, kajti duhoven ne ve, da si je ona dovolila z Njimi o tej stvari govoriti. Škof jo res ni dalje spraševal io dal ji je potreben denar, da je napravila Kriva prisega pelje človeka v zapor, i a če tudi novih srajc — za škofa. (Assoc. pers. Sac.) pozemeljska pravica hudodelnika ne zasači vselej, bo toliko strašnejši v večnosti. (Eichsfeld. Volksbl. 1834.) Kaznovana kriva prisega. Regensburg. »Ker se dandanes krive prisege pre-strašno množijo, kar se pri porotnih in druzih sodnijah kaže, naj povemo svarilni dogodek, kot dokaz, kako grozen je ta greh in da Bog tudi zdaj krive priaege velikrat na strašansk način kaznuje. V neki va8i na Bavarskem bil je pred malo časom mož zaradi nekega pre8topka k sodniji poklican; njegova žena nastopila je ko priča in je po krivem prisegla, da njen mož ni storil zatoženega hudodelstva. Da bi pa svoje besede bolj poterdils, zarotila se je: če njena prisega ne bi bila resnična, da naj nikoli več ne pride zdrava domu. V tem trenutku po tej zaroti zgrudila se je v medlevicah na tla in morali so jo nesti iz sodnijske dvorane. Čez malo dni je umerla. — Tako je neskončno resnični Bog krivo prisego strahoval. (Frb. Kirchbl. 20. 1882.) Gorje torej človeku, kteri se prederzni presvetega Boga za laž na pričo klicati! Zgodi se večkrat, kakor pravijo možje, ki imajo s tem opraviti, da dva prisežeta, eden zoper druzega, ter je očitno, da je eden po krivem prisegel: kako strašno je to! Čudo res, če se na mestu zemlja ne odpre in ne požre tako velikega grešnika. Pa sej kriva prisega nikoli ne ostaoe brez kazni, kakor se bode videlo bolj natanko iz naslednjega. Da Bog ne terpi. da bi kdo ostal nekaznovan, ki ga za laži na pričo kliče, to je samo ob sebi umevno; pa tudi ljudje obračajo se s studom in zaničevanjem od takega, ki je po krivem prisegel, in svet vsako drugo pregreho ložej pregleda, kakor to. Sodnije kaznujejo krivo prisego z zaporom, in kdor bi kaznilnice zamogel prehoditi, bi se strašno zavzel nad velikim številom hudodelnikov, ki se za svoje zlobnosti pokore. V neki norišnici na južnem Francoskem bil je mož, ki je vedno kričal besede: »Kakor resnično mi Bog pomagaj in njegov sveti evingelij!" Bil je tedaj obnorel od te hudobije. Čudni, brezštevilni so zgledi, da Bog že tukaj na zemlji nanagloma udari zarad krive prisege, zakaj Bog, kakor sv. Krizostom pravi, je tako rekoč „nesprav)jiv s krivo-prisežnikom." Kralj Zedekija, ki je kralju Nabuhodono-zorju po krivem prisegel, ie bil z vsem svojim rodom pokončan, in grof Rudolf Rheiufeldski, ki se je proti Henriku V enako pregrešil, zgubil je v pervi bitki roko, ki jo je bil k prisegi vzdignil; ko so ga potem v Meer-seburg prinesli, pokazal je zbranim škofom in knezom obezo na roki ter rekel: »Ker sem s to roko cesarju Henriku po krivem prisegel, imam sedaj dobro zasluženo plačilo za svojo krivo prisego " Kmalu na to je umeri. Neki Fromuldus v Švici, ki je z dvema podložnima samostana Šentgalskega imel preiskavo, je prisegel »pri altarju" in oslepel je, ko je komaj do prisežne besede izgovoril. Pred 2(5 leti še je neki kateremu je njegov nasprotnik serčno zaklical: »Vi po krivem prisegate," ko je bila prisega pri kraju, in ko je par stopnic doli v dvorano prekoračil, na tla se zgrudil in si zlomil tilnik. Vsi navzoči pa so zavzeti govorili: „To je kazen Božja !u V neki norišnici bil je kramar, ki je po krivem prisegel v kaznilnici pamet zgubil; pred vsakim vzdignil je tri perste kviško, s katerimi je po krivem prisegel, ae prav močno jokal, smejal, divjal in prestrašno kričal, da je kosti in mozeg pretresal«-.. „Ta človek," glasilo se je splošno „je eden onih izgieuov, kako da je Bog že marsikterikrat na zemlji krivo prisego kaznoval." Spomin na zlato mašo v Šmartinem pod Šmarno goro. 8. avgusta 1886. (Dalje.) Razun imenovanih došla so še druga pisma in čestitke. Miza za gostijo je pripravljena. Tudi na mizi je pismo z napisom: „Ave Marija!" in z nekako stvarjo, ki se na mizo dobro poda. če8titemu zlatomašniku na desno sedejo prečastiti gospod dekan Urbas, dalje župniki Vodiški, Šentviški in Smeleški, in pozneje še gg. župnik z Ježice in gospod Arhar iz Repenj, Preški, in in okrog mize še drugi gospodje duhovni in dva brata častitega zlatomašnika. Vse je bilo veselega obraza že pri pogledu častitljive družbe in pri spominu na tako redko slavno svečanost. Kmalu dojdejo še druga pisma in čestitke, piše n. pr. Cernuški novi župnik: „Pridružim se k Vam le v duhu. stopim v duhu kot sosed v versto Vaših čestilcev in zakličem: „Bog Vas ohrani še mnoga leta čverst* in vesele v vinogradu Svojem, in poda naj Vam na večer življenja obljubljeni in zasluženi denar večnega življenja! Usliši Bog!" Jožef Kos S. J. iz Repenj piše in čestita: »Preče-stiti gospod župnik in jubilant! Prav rsd in z veseljem bi osebno Vam čestital k slovesni Vaši sekundici, pa sem ravno sedaj prideržan v eksercicijah. Prosim, sporočite moje pohlevno velespoštovanje vsem prečastitim gosp. gostom. Zopet dopisnica preč. gosp. župnika iz Zapolja: Prečastiti gospod župnik! Ker bote juter 8. t. m. obhajali svojo zlato mašo, dovolite mi, da Vam smem iz globočine serca vošiti srečo k tako redko redko dani milosti. Bog naj Vas še ohrani mnogo let, kakor zlatomašnika v čast in slavo sveti Cerkvi." Topliški č. g. župnik piše: „Prečestiti gospod! K vaši maši častitam Vam prav iz prijateljskega serca in in se Vas bodem dotični dan spominjal pri sv. maši. Ljubi Bog! ki Vas je dosedaj posebno milostno podpiral, daj Vam še nekaj let, da si vložite še nekaj zlatih kamenčkov v svitlo krono vaših odličnih zaslug. Ad multos annos! Došle ste tudi pismi gospodov, Miroslava Tomca in Antona Belca iz Šentvida. O poli treh popoldne so večernice. Zlatomašnikov arhidijakon, župnik Vodiški, in njemu na strani dijakon P. Otokar, in domači kapelan in ceremonjar teolog Češenj Andrej, pristopijo k altarju, ter pred razpostavljenim s v. Rešnjim telesom pojo litanije Matere Božje, na kar jim odpeva vsa cerkev. Po dokončanem opravilu pridejo Vodiški g. župnik v imenu preč. g dekana k altarju in razdele spominske podobice zlatomašnikovim spremljevavcem, blagi mladini. Kmalu potem razidejo se gospodje duhovni domu. (Konec.) Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljubljane. (Zidanje stoljnice sv. Nikolaja.) (Dalje.) L. 1703 je Julij Quaglio, učenec M. A. Franceschini-a, pričel slikarije v stoljni cerkvi, pri čemur mu je zdatno pomagal 161etni mladeneč Karol Karlini. Pričel je delo y koru za velikim oltarjem. — Slikanje na oboku kaže začetek ljubljanske škofije, kako namreč se je bil sv. Nikolaj v spanju prikazal cesarju Miroslavu IV ter ga je svaril pred zalezovanjem njegovih sovražnikov takrat, ko je bilo Celje 1. 1458 oblegano. Na eni strani cesar Miroslav IV, kakor vstanovnik, podaja vstanovno pismo pervemu škofu Žigu pl. Lam-bergu in pa dotične pravice; na drugi strani pa papež Pij II škofu zročuje poterdilo. Zraven okua ste dve sliki iz naše sv. všre, na stranskih stenah pa čudeži sv. Nikolaja in obraz Julija Quaglia. Potem je Quaglio naslikal podobe ob dveh stranskih oltarjih. Posvetovali so se naslednjič zastran kuple, k Čemur je bil Andrej de Puteis dal dva dobro zgotovljena načerta. Naredili so pa le dozdevno kuplo s podobami presv. Trojice, Marije D., sv. Nikolaja kot patrona ljubljanske škofije, s v. Maksima, sv. Pelagija, ki je bil sin ljubljanskega tergovca, ss. Mohorja in Fortunata, sv. Akacija (vsled imenitne zmage zoper Turka pri Sisku 1. 1593 kot patrona Kranjske dežele), sv. Jurija, patrona ljublj. grada in mesta, poslednjič sv. Vitala in in sv. Varije, kterih svetinje so na oltarji sv. Dizma. Pod njimi so 4 evangelisti, potem gerbi papeža Pija II, cesarja Miroslava IV, škofa Žigmunda gr. Herbersteina, in gr. Ferd. Kuhnburga; dalje podobščine. ki pomenijo pravico, serčnost, modrost io zmernost. V dolbina pa so kipi svetnikov: Maksim-a. Florij-a, Kast-a in Genadi-ja, bivših škofov v Aemoni, ktere vse je zveršil podobar Angelo de Puteis iz Padove in so bile postavljene pod škofom Fr. Karolom gr. Kavnicem. L. 1704 je Kranisko imelo svoj nepokoj v vojskah s Spanjskim in Francoskim in zlasti z vojsknimi dogod-bami oa Ogerskem. Vender je stoljni dekan skerbel, da se je delo nadaljevalo, — Qaaglio je slikal, Milanec Tomaž Feratta s 3 učenci delal je mavčne (gipsne) dela. Stari 3001etni zvonik je bil odpravljen in brez pomude so jeli zidati nova dva zvonika, k čemur je knez in škof Leopold gr. Kuhnburg 18. rožnika blagoslovil temelj. V voglu stolpa proti tergu je vložena spominska kuprena tabla z napisom in svetinjami, pa 3 s srebernimi denari. O tej priliki je škof stoljnemu dekanu izročil pleten mošujiček, v kterem je bilo 100 zlatDv za nadaljevanje zidanja. Eden zvonikov je bil dodelan 1. 1705, drugi pa 1706; vsaki ima na verhu pozlačeno kupreno jabelko, kterih vsako deržf 4 vagane; v njima je shranjenih več svetinj in napisi na pergamentu. V turnu je veliki zvon, s 64 centi teže. kterega je bil dal vliti Peter Ant. Kodeli za nekacih 4500 gld. Vlil ga je Kašpar Franchi in obešen je bil 17. vinot. 1707. Slikarije, oltarji, tlak, kori itd. so bili dodelani že med tem ter je bila, razun kuple, stoljnica dodelana 29. vinotoka 1706. (Konec nasl.) V Štangi, 22. sept. 1886. Kvaterno nedeljo, t. j. 19. t. m., je bila pri nas lepa cerkvena slovesnost. Posvetili so milostni gospod knezoškof naš novi veliki oltar sv. Antonu Padv. v čast. . Posvečevanje oltarja se je veršilo prav slovesno med petjem. Antifone so prav krasno začenjali sami m. g. knezoškof, a nadaljevala sta jih prav spretno čč. gospoda Fr. Kunstelj in Jernej Zupančič. V novi oltar vzidali so škof svetinje sv. mučenikov: Desiderija, Gavdencija in Fortunata. Lepo je bilo gledati, ko sta dva župnika nesla v krasni tružici v obhodu svetinje sv. mučenikov, katere so se vzidale v novi oltar. Po posvečevanji so gosp. knezoškof opravili pervo sv. mašo na novem altarji. Pri sv. maši se je lepo slovensko pelo (kajti, maša je bila tiha) in sicer mašna pesem X. iz Cecilije; za ofertorij pa nalašč zložena pesem od altarja po g. Ant. Dolinarji, kateri je naredil napčv č. g. J. Lavtižar. Hvala jima! — Po sv. maši so dali m. g. knezožkof blagoslov z Najsvetejšim. Potem so imeli lepo pridigo. Zahvaljevali so se v tej pridigi domačemu č. g. župniku, da je to tako lepo delo naročil in napravil, in vsem, kateri so za ta oltar kaj pomagala. Potem so opominjali ljudi k hvaležnosti. Slednjič so delili otrokom iz domače duhovnije in nekaterim z Janč, Prežganja in Kresnic zakrament sv. birme do 2 pop. Ob 4 so bile litanije, pri katerih so bili tudi m. g. knezoškof. Mil. g. knezoškof so že 18., v predvečer, ko so v cerkev prišli, prav pazno ogledovali novi altar in tudi vso prenovljeno in predel i no cerkev, katera je z vsim prav lepo opravljena. Novi altar i itn je bil jako všeč. Rekli so: „To je mojstersko delo.* Tudi neki drugi gospod, ki umeva cerkvene reči, je djal, ko ga je ogledoval, da kaj tacega mi nimamo do sedaj. Za' > slava g. Fel. Tomanu, kamnoseku iz Ljubljane (v Kravji dolini), ki nam je izdelal tako krasen mojsterski altar! Slava tudi akadem. kiparju g. Fr. Zajcu, kateri je za ta altar 9 podob iz kamna prav lepo naredil in sicer: 4 aposteljne, dva angelja in podobo M. B. iz belega istrijanskega kamna in 2 kerubina, stoječa poleg krasnega tabernakelj na, iz kararskega marmorja. Vse delo je prav lično in natančno po umetnijskih postavah v novem slogu (renesans) zveršeno. Altar dela posebno lep velika različnost kamenov, ki se prav lepo vjemajo. Menda je 13 plemen kamena, kakor: Koroški marmor, hotavelski. lesnoberški, veroneški, kararski, istrijanski, solnograški, afrikanski i. dr. — Lepo krasijo novi altar tudi novi svečniki iz Samasatove tovarne, križ na taber-nakeljnu in kanonske table, katere je g. Zadnikar lepo naredil. Posebno lepoto dajejo cerkvi novi simsi, ki jih je napravil g. J. Hočevar iz Hrušice. Tudi je cerkev prav čedno znotraj prebarvana in zunaj prebeljena, zvonik pa prekrit in predersan. — Tako prenovljena cerkev z velikim novim altarjem je bila sprejela višega pastirja, katerega nam Bog ohrani! — Vsem častilcem sv. Antona in vsem mojim osebnim prijateljem, ki so mi kaj tako ali tako pomagali za napravo novega altarja v čast sv. Antonu Padv., bodi s tem očitno izrečena preserčna zahvala. Bog Vam vsem oi lno po verni za dušo in telo na priprošnjo sv. Antona Čudodelnika. — Mihael Sajč. župnik. Iz Sarajeva, 22. kim. 1886. Prejel sem poslane intencije in 24 gld. — Lepa Vam hvala, priporočam se še za budoče. Vernil sem se v Sarajevo ravno iz kratkega misijonskega popotovanja. Po želji svojega nadbiskupa šel sem bil v Bjelino pri Drini. Ker se je precej katoličanov tam naselilo, vstanovili smo vlani faro. Za župnika smo stan najeli; ker nima cerkve, pripravil si je veliko vežo, da v nji narod k službi Božji zbira. Narod premda siromašen; dovolj je dober in darežljiv. Letos so si napravili zvon, in koliko je veselje, da jim sedaj prav lepo zvoni. Neki beg jim je poklonil zemljišče za pokopališče. Občina je dala prostor, da se zida cerkva. Narod pomaga, kar more, dela in plačuje, samo da bi cerkvo imeti mogel. Tudi vlada se močno peča za zidanje. Koncem novembra bo gotova, samo notranje oprave še nimamo. V Bjelini, mestcu z 8000 prebivalci, je v okolici dosti mohamedancev, razkolnikov, judov, katolikov, protestantov. Mohamedani naseljevanje neradi gledajo in že se ruje, da nebi ni jeden beg niti najmanjega kosa zemlje kakovemu našelniku imel prodati. Nekte i be-govski sinovi so se precej pokvarili; nedavno se nekteri napili, in kako so jih kaznovali? Alo! meti.- v roke io pometajte mestne ulice — tako s i sami očetje želeli. Iz Bjeline moral sem v Zvornik. Zdi se mi, da sem že pisal, da v Zvoruiku ui katoliške fare, ker na iztočni in južni strani Bosne so bili sami mohamedani in raz-kolniki; sedaj se pa povsod uabajajo katoliški naselnici. A cerkev imajo v Zvorniku; sozidal jo je Matija Korvin, turci so jo bili premenili v mošejo, a morali so jo sedaj zopet nazaj dati. (Tako je prav; vse poropano katoličanom nazaj! Vr.) Imel sem dovolj posla: kerstil, spovedoval in poročal sem. Ne morete si misliti, kako so i najmlačniji katoličani veseli, ako jim pride kak duhoven. Quod rarum carum. Iz Zvornika sem potoval v Tuzlo, kjer so redovnice iz društva hčera »božje ljubezni4 zgotovile novo hišo na velikem zemljišču, ki jim ga je vlada poklonila. Se ve, da je vse samo germlje; sestre morajo vse še le obdelati. Namera jim je, z obdelovanjem lep izgled dajati bosanskim seljakom in pa s prihodom pomagati šoli, ki jo imajo v Tuzli. Blagoslovil sem jim hišo iu kapelo v pričujočnosti pervih oseb od duhovne, civilne in vojaške oblasti. V Tuzli imajo sestre šole v hervaškem in nemškem jeziku. Za sebe nič ne iščejo, marveč za narod terpe in darujejo silno veliko. Za sedaj v Tuzli še hiše nimajo, pa morajo za slabo stanovanje po 4bO gld. plačevati, in kje so drugi troškovi? V Breškah, blizo Tuzle, imaio tudi šolo samo v hervaškem jeziku, v ktero popolnoma zastonj hodi sedaj 150 kmetiških otrok Bog naj jih blagoslovi, ter jim pošlje mnogo dobrotnikov. V Sarajevu zidanje naše cerkve lepo napreduje — že je pod streho; treba le še uozidati tumje, narediti oboke notri itd., kar se bo delalo malo še letos, in prihodnje leto, tako da mislimo, v praznik presv. Serca Jezusovega leta 1888 jo bomo mogli posvetiti. Z Bogom! Serčno pozdravljam vse prijatelje. Dr. Ant. Jeglič. Lepa prošnja -e mi zboliša. se uii je prav kmali ua boljše obernilu in zadnji dan 9duevnice j-em že šla v cerkev. A. Jerbežnik. Koledar za prihodnji teden: 4. vinotoka. S. Frančišek Seraf. — 5. S. Placid. — 6. S. Brunon. - 7. S. Justina. — 8. S. Tajda. — 9. S. Dijonozij. — 10. Sedemnajsta nedelja po Bink. S. Framišk Borg. Listek za raznoterosti. Za Dunajske študente. Na Dunaju je že 10 let dobrega slovesa študeutovska družba „A v stri jau, ktere namen je. pospeševati vedo. pošteno zabavo, poživljanje katoliške in patrijotiške zavednosti. Shodišče in bral-nico imajo prav blizo univerze (I. Bez.. Lowenstrasse Nr. 14, hinter dem neuen Burgtheater). Družba ima bogato biblijoteko in polno časnikov ter pomočkov za izobraženie. Deržavni zbor na Dunaji se je pričel 29., ogerski pa že 18. septembra; gosposka zbornica na Dunaju prične delati 2. oktobra; delegacije se snidejo 4. novembra. Ministrom io zboroma utegnejo velike pretež-nosti delati razmere med Cis- in Translitavo. Razpor narodov v dunajskem in sovražljivost zoper Rusa v ogerskem zboru ste neozdravljivi rani, dokler politika ne postane keršauska. Na Laškem, Francoskem. Spanjskem, povsod je razpor in bolno stanje zarad odpadle politike; toda ta „zgubljena hči" bode potrebovala več otrob kot svoje dni »zgubljeni sin." predno se strezni in se verne v naročje svoje matere — Cerkve. V Ljubljani se bogoslovni nauki prično 5. oktobra; prešnji dan je oglaševanje. Sv. maša za uiuerle ude sv. Petinstva bode v uršulinski cerkvi 22. oktobra zjutraj ob osmih. Za družnike so o tej priliki popolnoma odpustki, ako o-pravijo spoved, sv. Obhajilo in so pričujoči pri bra-tovski maši. Prosimo častite bralce, po zmožnosti ozreti se na nesrečne z Unca in z Berda. Naj zbude ti serce prošnje mili glasi: Sam uslišan boš ob hudem časi! V Gorici se šolsko leto prične 4. oktobra s sv. mašo. Tri prešnje dni je zapisovanje. V Mariboskein bogoslovji prično se nauki 4. oktobra. V Tirknici je £6. sept umeri deržavni poslanec g. Adolf Obreza, previden s svetimi zakramenti za umirajoče- Bog mu daj večni mir. Modri izreki. Marsikaj je uič. ki ne kaže, da je kaj; in marsikak uič je kaj. Kolikor več sam svoje dobre dela povišuješ, toliko bolj jih ponižuje svet. Kolikor bolj se sam pred seboj svetiš, toliko bolj temniš pred ljudmi. Ne gle) l a to. kar svet v pričo tebe govori, ampak bolj na to, kai o tebi pravi, ko te v pričo ni. Ako se odlaša rži vati zdravilo pokore, bode bolezen hujši, in zastarauo bolezen jo težko ozdraviti. Sv. Bonaventura. Bog rad tistim prizanaša, kteri svoje grehe spoznavajo, in tistih ne sodi, kteri sami sebe sodijo. Sv. Prosper. Rim. Kardinal Gori Mero se je 15. sept. umeri. Bil je rojen 15. sveč. 1810 v Subjaku, kardiual postal 1884 — Kardinal deržavni tajnik Jakobini je nevarno-bolan. V Gradcu v stoljui cerkvi se bode tudi letos vsak dan mesca oktob. po večernicah molil sv. rožni venec pred izpostavljenim sv. R. Telesom. Preč. g. Jan. Gnezda postal je veroznanski profesor na ljubij višji realki. Z oktobrom se zepet prične navadna od sv. Očeta zapovedana molitev sv. rožnega venca. K pobožnosti. Pošljem Vam lepobrazec jutranje in večerne molitve. Upam, da mnogim bralcem Zg. Danice prav vstreči in želeli je celo. da bi se je otroci v šoli na pamet naučili, ali si jo prepisali. Jntranja molitev. Zahvalim Te dobrotljivi nebeški Oče, iz celega svojega serca, da si me to pretečeno noč nesreče in smerti milostljivo obvaroval, in pobožno Te prosim, varovaj me še današnji dan posebno vsakega greha. Vse, kar bom čez dan mislil, govoril, delal in terpel, vse želim iz ljubezni do Tebe storiti in terpeti. Vse moje misli, besede in djanja naj bodo storjene k Tvoji časti, in da Ti bodo dopadljive, jih sklenem s terplje-njeja ir zasluženjem Jezusa Kristusa, nad kterim vse dopadajenje imaš. Pa tudi, o sv. Marija, Mati vsega usmiljenja, pod tvojo pomoč dans pribežim, ne zapusti me v mojih potrebah. Marija sv. Angelj varh, pelji, vodi, varuj me, stoj mi danes in vedno na strani, in nikar me ne zapusti. Amen. (Konec prih.) Zahvala in priporočilo. Čast. gospod župnik Jožef Lavtižar blagovolil je vse še neprodane iztise svoje v čisto cerkvenem duhu zložene maše: „Missa Statuit ei Dominusa podariti tukajšnjemu Marijanišču. Za ta velikodnšni dar blagemu skladatelju javno izrekam najiskrenejšo zahvalo, ob enem naznanovaje, da se odslej cena iztisa zniža na 70 kr., da se to vsini orglavcem toplo priporočano delo preje v denar spravi. V Ljubljani, 27. sept. 1836. Dr. Ant. Jarc, preda. Vinc. družbe. Dobrotni darovi. Za študentovsko kuhinjo: Iz Preserja 2 gld. — Č. g. F. M. 2 gld. — H. D. 60 kr. — Neimenovan prijatelj 2 gla. — Dunajsk študent 1 gld. — Neimenovana 30 kr. — Č. g. župnik Mih. Bogolin 3 gld. — Č. g. kapi. Aug Šinkovec 1 gld. 70 kr. Za sv. Detinstvo: Iz Radolice č. g. Val. Eržen 13 gld. 38 kr. — Č. g. Matija Mrak, kaplan v Gorjah, 17 gld. — Iz Kranja 28 gld. Za cerkev Jezusov, presv. Serca: Č. g. župnik A. Kraševic 10 gld. Za sv. Očeta: Po č g. kapi. A. Zlogarji 1 gld. Za opravo ubožnih cerkev naše škofije: Iz Brez-nice 20 gld. — Neimenovana 1 gld. 90 kr. — Gospod. Ana Šmid 50 kr. — Z Gorjan zopet 3 gld. — Iz Vavte vasi 8 gld. — S Stranj po č. g 3 gld. — Iz Ridolice 11 gld. 50 kr. — Z Za vratca 6 gld. 20 kr. — Iz Banja-loke pri Kočevji zopet 2 gld. — Po čč. gg. Uršulinaricah 17 gld. 51 kr. — S Sel pri Kamniku zopet 1 gld. (Drogi dar. prih ) Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožel Blaznikovi nasledniki v Ljubljani