št. n.
.SLOVENKA'
Str. 7
Česa potrebujemo Slovenci.
Spisala Danica.
V 6. Slovenkini številki je odlomek „Pisma iz Pa-
riza", v kojem čitamo ta uprav klasičen stavek : kaj ta-
kega mi Slovenci ne doživimo in takega življenja tudi ne
potrebujemo.
Česa mi Slovenci ne potrebujemo in česa ne doži--
vimo ? Nočem se tukaj natančneje ozirati na vsebino na-
vedenega pisma, kakor tudi ne na faktum, kojega ne
potrebujemo, urinilo me je le neprijetno, čitaje,
da mi Slovenci česa nikdar ne dosežemo in ne doživimo.
A cenjeni g. korespondent iz Pariza ni edini, ki tako go-
vori. Saj čujemo lahko vsaki čas besede : Tega mi ne
potrebujemo, ali tega mi že ne dosežemo nikdar. In pri
kakih prilikah ? Seveda samo, če gre za kako novo iz-
najdbo, za kak nadaljni korak v razvoju naše prosvete
in kulture. Če si omislijo v drugih mestih kaj novodob-
nega, onda se začujejo gotovo v Slovencih zabranjujoči
glasovi : Oh, saj mi tega še ne potrebujemo ! A tako, mi
Slovenci naj torej šepamo za drugimi narodi in to, kar
so drugi že zdavnej zavrgli in spravili med staro šaro,
to naj se potegne na Slovenskem na dan, naj se na novo
pobarva in polika, da se bode svetilo v ubogi naši do-
movini kot novodobna misel. Ali to je popolnem napačna
teorija. Če si hočemo res priboriti merodajno stališče
mej narodi, moramo jim tudi korak za korakom slediti,
ne, še nadkriljevati jih moramo, da Slovenci ne bodemo
več pešali za drugimi. Vštric drugih naj hodi Slovan,
dokler si ne pribori mesta voditelja-prvaka. A zaostajati
nikar, nikar !
Torej česa potrebujemo mi Slovenci ? Vsega, vsega
kar so si do sedaj privoščili drugi narodi na polju umet-
nosti, vede in izobrazbe. Treba nam pred vsem mnozih
in dobrih ljudskih šol v povzdigo ljudske omike. Treba
nam strokovnih, kmetijskih in srednjih šol ; treba nam
vseučilišča slovenskega v naši metropoli, beli Ljubljani.
Treba nam pa tudi višjih šol za naše hčere, treba nam
akademično izobraženega ženstva.
A tudi glede novih iznajdb ne zaostajajmo. Vodo-
vod si je Ljubljana pridobila po h u d i b o r b i že pred
nekaj leti. A kje je električna razsvetljava, kje so tram-
vaji, kje telefon, kie so ljudska kopališča, kje široki trot-
toiri in tlakovane ceste ? In koliko je še več tega, česar
vsega še našteti ni moči ! Dandanes smo primorani po-
žirati ob lepem vremenu neusmiljeno veliko praha, a ob
dežju gazimo blato do gleženj. No pa, saj nam ni treba
boljših cest, saj gori v Rovtah imajo še več praha in še
več blata". To je ravno rakrana v Slovencih, da se ozi-
rajo vedno na kmete, na kmetske razmere in potrebe in
to jim ne pomore do višjega stališča.
Proč torej to malenkostno mišljenje ! Le poskusimo
vse doseči, saj vendar nismo slabši od drugih. Ne ozi-
rajmo se vedno nazaj, ampak naprej. ,Der Mensch
kann viel, unglaublich viel, wenn er nur ernstlich will",
tako nekaj pravi Göthe. A Slovenci smo dosti žilavi, da
zamoremo preje več, ko narod, iz kojega sredine je vz-
cvel slavni Altmeister. Ne, kar veleva mu stan, kar more,
Str. 8
-SLOVENK A-
St. 11
to vsak je storiti dolžan ! Če bode res vsak storil, kar
more, potem se mim ni več bati tujih narodov ; potem
tvorimo pač nepredorno falankso, koja izide zmagonosno
i/ vsacega boja. .....,
Posnemajmo velike narode, a posnemajmo jih.le v
tem, kar imajo lepšega, boljšega od nas!
Ustrašiti se nam ni treba, če bi prišlo komu na
misel vpeljati v Ljubljani mesto večno nadušljivih, jetič-
nih fijakerskih konj mehanične drezine ali električne vo-
zove. Pač bi bili slobodno ponosni, če bi ustanovili lju-
bljanski mestni očetje ljudsko kuhinjo, v koji bi dobili
vsi revni šolarčki brezplačnega dobrega kosila in nekaj
nadzorstva v prostih urah. A o tem morda prihodnjič
kaj več.
Pa da ne bi nikdar več ne čula grdih besed. »Tega
mi Slovenci ne dosežemo, pa nam tudi ni treba !
Danica,