Roman Romanov: Na pragu. 209 svobode in narodne samouprave. Lahko bi se bilo po pravici trdilo, da je genij hrvatskega naroda, povsod preziran in preganjan, našel povse varno pribežališče v oduševljenem društvu reške čitalnice. Ona se je pa tudi živo zavedala, kakovo častno mesto zaprema v domovini, in se je vestno o vsaki priliki potrudila, da ostane verna vzvišenemu svojemu poklicu. Prirejala je sijajne, rodoljubje budeče zabave, na katerih si videl cvet vse primorske inteligencije. Ko je zahiral v Zagrebu prekrasni, leposlovni „Neven", ga je vzela pod svoje pokroviteljstvo naša čitalnica in ga preselila na Reko, izbravsi mu za urednika veleumnega profesorja Pacela. Ko je mogočni glas vladike Strossmayerja ustvaril jugoslavensko akademijo, so podpisali zanjo udje njeni en sam večer sedem tisoč goldinarjev! Zaman so jo skušali ugonobiti reški talijanaši in madjaroni, da bi osvobodili svojo kazino te nevarne tekmice. Rovalo in kovalo se je zoper njo dolga leta. Spletnje so se dovršile naposled s tem, da je narodna čitalnica izpodrinila kazino, kupivši krasno hišo, v kateri je Stanovala. (Dalje prihodnjič.) jll Na pragu. i smo stali na bregu, V dalji se je gubila, mi smo zrli morje, v dalji ugasnila luč, mi smo v srcu čutili vstal čarovnik sred večera, burne valove vse. dvignil do src je ključ. Vstajali so, pridreveli Odpirala so se na skrivnem, ob skalne bregove so — odpirala, bližala, ah, kot da šumeči umrli, ah, tvoja tiha duša legli v grobove so. se je k meni ponižala . . . Še je sijala v dalji Bilo je tak tiho okoli, samotna luč sred morja — valov že več bilo ni, Bila je črna ladja, sama neskončna milina ki je v tujino šla. se lila od vseh je strani. Ah, to je bilo bogastvo razkošnih mladostnih dni, srečnih, nikoli pozabljenih, zlatih, demantnih dni. — Roman Romanov. »Ljubljansk XXVI. 1906. 14