OHK - GeoSrafiJa III B 21 GEOGR. OBZORNIK so ZD Poštnina plačana v gotovini 1 /1355 2 91 49094900'j54 . 3 ■ ■ . - / ••• f v P • •••••¡CT • •0 ... ' CUSOpOS bfkiejšlh padavin in zato težjega urejevanja vodnih razmer, temveč enostavno zato, ker pomeni v teh krajih voda vir življenja. Saj so v vročih krajih ravno vlažna tla, poplavne doline rek, delte itd. pogoj za življenje. V vročih pokrajinah gre celotni proces ravno v nasprotni smeri, to je čim več površin navlažiti in namočiti, ne pa izsušiti. — Tudi oaze so n. pr. taki vlažni kraji, toda brez vode bi se spremenili v puščavo. Marsikje je edina pot za pridobitev novih življenjskih pogojev ravno razširjanje poplavnih površin, spomnimo se le Egipta in Indokine, čeprav pomeni to hkrati tudi veliko nevarnost za razširjanje malarije. Drugje so spet ribniki, ki pomenijo dragocen vir preživljanja prebivalstva (Tonle Sap, Dombes), ako bi jih iz zdravstvenih razlogov izsušili, bi povsem spremenili način prehrane v teh pokrajinah. Namakanje je dobrina in nujnost, zato imamo vsepovsod obilo takih primerov. Spomnimo se le španskih huert; emako je z gradnjo prekopov za vodni promet. V tropskih krajih ustvarjajo zemeljska dela pri gradnji cest in železnic, pri izkoriščanju rudnih bogastev itd. Spremembe v odtoku vode, kar ima pogosto za posledico močvirna tla, ki se hitro okužijo. Prodiranje civilizacije ima v tem pogledu tudi svojo senčno stran. Pogosto povzročajo taki, premalo pretehtani posegi človeka v naravo prej neugodne posledice kot koristi, ki bi naj jih prinašali. Dosedanji napori za preprečevanje in omejevanje malarije, vključno z zdravili- zoper to bolezen, so dali pogosto posrečene rezultate, često pa imajo zaradi nepredvidenih procesov, ki jih sprožijo, tudi porazne posledice. Ali ne bi morda kazalo zoperstaviti se malariji na drug način, ki je morda daljši, obsežnejši pa zato zaneslivejši? Da bi namreč zboljšali splošne življenjske pogoje prebivalstva v malaričnih krajih in s tem povečali njegovo odpornost. Seveda, zboljšati splošne življenjske pogoje v takih pokrajinah, pomeni izredne in zelo kompleksne napore. To ne pomeni samo dvig zdravstva, higiene temveč tudi dvig kulturne ravni prebivalstva, gospodarstva in socialnih razmer. To terja spričo obsežnosti in težkih posledic tega pojava mednarodno sodelovanje in pomoč bolj razvitih dežel. To zahteva sistematično delo ne le v eni teh dežel, temveč v vseh. "Toda za to so potrebni drugačni pogoji. Za to je potreben gospodarski napredek, ki temelji na miru, političnem in socialnem. Za S to je potrebna tudi taka zemljiška razdelitev rna-laričnih področij, ki dopušča najbolj smotrno urejanje in vzdrževanje takih področij. Torej je tudi zemljiška oz. posestna razdelitev v določeni zvezi z reševanjem tega problema. Zgodovina nam razlaga pojemanje ali celo propad posameznih držav antičnega sveta, zlasti okrog Sredozemlja s tem, da pripisuje to posledicam pu-stošenja in razsajanja malarije. V resnici so to posledice, ne pa vzroki. Izvor leži namreč v osva-jalnih vojnah, socialnih bojih, suženjskih vstajah. Vse to in še marsikaj je bistveno pripomoglo k zanemarjanju že izsušenih oz. namakalnih področij ali k ponovnemu širjenju močvirnih tal in s tem seveda tudi k širjenje malarije, kar se je zopet poznalo na vojaški in gospadarski moči države. Isto velja za upadanje žitnih površin oz. obdelane zemlje sploh; odtegovanje delovne sile za vojaške in druge osvajalne namene je povzročilo zanemarjanje zemlje in s tem pospešilo degradacijo in erozijo prsti. Mir in napredek sta torej najboljše zdravilo za borbo proti malariji. Med drugo svetovno vojno je na Tihem oceanu pomrlo največ Američanov za malarijo, ne pa neposredno v boju. Na koncu je vredno omeniti še en pojav, ki so ga opazili v zadnjem času. Na kmetijah paludičnih pokrajin, kjer so gojili živino v večjem ohsegu, so opazili, te da je bolezeni znatno manj. Ugotovili so, da živina pritegne komarje in tako ščiti človeka. Intenzivno poljedelstvo in živinoreja more torej v precejšnji meri prispevati k reševanju tega vprašanja. S prirodnogeografskimi, zlasti pa s klimatskimi pogoji si moremo torej razložiti razširjenost in intenzivnost malarije. Poleg tega pa obstojajo družbeni, zgodovinski in gospodarski činitelji, ki vplivajo na razširjenost in intenzivnost malarije, to je razširjajo ali omejujejo pogubne posledice. Ce so prvi, prirodni činitelji manj spremenjljivi, morajo pa drugi, družbeni, postati odločilnejši v borbi proti malariji. Naloga torej ne gre samo zdravnikom in higienikom, temveč je to vprašanje gospodarskega oz. splošnega napredka teh dežel. Torej: klimatskih prilik zaenkrat ne moremo spreminjati, ekonomske akcije so več ali manj omejene. Brez dvoma nikoli ne bo mogoče docela zatreti malaričnih žarišč v vročih in vlažnih predelih, vendar pa moremo v izdatni meri omejiti njih učinke, obvarovati večino prebivalstva v teh pokrajinah in zmanjšati fiziološke posledice tega biča. (Kratko rečeno: rešitev problema malarije je nekako v sredi, v ravnovesju med naravo in organiziranim prizadevanjem družbe. Milan Sijrer: PLEISTOCEN V ALPAH Proučevanja v Alpah so bila najvažnejša za osvetlitev pleistocena.. Tu niso bili ugotovljeni samo sledovi poledenitve, marveč so bili napravljeni tudi prvi koraki k spoznanju, da ni bila samo ena, ampak več ledenih döb. A. Penck in E. Brückner sta prašla do zaključka, da so bile v Alpah štiri poledenitve, ki sta jim dala tudi imena günz, mindel, ris, würm (po majhnih rekah na severni strani Alp). Čeprav so nova proučevanja popravila in s kritičnimi pripombami dopolnila to shemo, se uporabljajo ti termini za poledenitve kot neka osnova, ki se izpopolnjuje. Ti rezultati niso bili doseženi samo z raziskovanjem morenskega gradiva in njegovega odnosa do interglacialnih odkladnin, marveč tudi s študijem fluvioglacialnega proda, ki se veže z morenami. Vzporedno so jemali v obzir kriterije, kot razrezanost površine fluvioglacialnega proda, pre-perelost in debelino prepereline, ki loči prodne plasti med sabo. Po A. Pencku odgovarja vsaki poledenitvi akumulacija proda v nezaledenelem področju. V svojih zaključkih je šel tako daleč, da na osnovi proučevanja sprijetosti, preperelosti in petrografske sestave prodnikov, ki se vežejo z moreno, določa starost prodnim nasipom s podobnimi lastnostmi v drugih dolinah, koder take zveze z moreno ne najde. Giinških morenskih nasipo okrog Alp ni bilo mogoče ugotoviti, če ne upoštevamo še nekontroliranih podatkov L. Weinbergerja v dolini Salzach. Čeprav so Penckove ugotovitve pri Obergiinzburgu, kjer je našel konglomerat, ki se prepleta z domnevno gunško moreno še nezadostno utrjene, ni danes nobenega dokaza, da je obstajala gunška polede-nitev. Kot sledovi starejših poledenitev so se ohranili samo fragmentno tudi sledovi medledenih dob. Posebno jih dokazujejo številni škriljavi premogi v Švici, kot n. pr. pri krajih Uznach in Diirten ob, Ziiriškem jezeru,Grossweilski premogi pri kraju Kochel na Zg. Bavarskem in številni sledovi iz jezer na južnem vznožju Alp. Vse te najdbe so našli med morenami ali pa med gradivom glaci-alnih dob. Številne proučitve so skušale izpopolniti shemo A. Pencka. B. Eberl je dokazal še eno, donavsko poledenitev. K tej poledenitvi je uvrstil najvišje ležeče konglomerate, ki kažejo še znake fluvioglacialnega nasipanja, čeprav ni našel nikjer zveze z moreno. Na dveh mestih je našel pod giinški-mi konglomerati morene, ki jih uvršča k donavski poledenitvi. O sledovih predgiinške poledenitve javljajo tudi iz drugih delov sveta. Največ sledov je pustila zadnja ledena doba. Kljub tako številnim sledovom je ostalo še veliko nerešenih vprašanj, ki o njih glaciologi živahno diskutirajo. Morenske nasipe največjega ledostaja wiirske poledenitve razvršča B. Eberl 1930 v tri samostojne 6 stadije1: (vviirm I, wiirm II, vviirm III), ki jih ločijo med seboj trije interstadiali. Troll je bil mnenja, da so to enostavno nasipi treh faz- v času umikanja. B. Eberl pa, kot sem že napisal, je mnenja, da gre za tri kratke ponovne sunke ledenikov po manjšem ali večjem nazadovanju. Po njegovem mnenju je najdlje prodrl led wiirma II in sicer preko nasipov vviirma I. V vvurmu III pa so se odložili nasipi med wiirm I in vviirm II. To postavko je posebno podprl glaciolog J. Knauer pri proučevanju umikov ledenika v dolini Isar. Shema B. Eberla je dolgo časa veljala za sigurno in za osnovo mnogim raziskavam. Prve kritike so bile proti wiirmu III. J. Schaefer, ki je leta 1940 prvi nastopil proti, je pri prouča-vanju v dolini III dokazal, da z interstadialom ločen vviirm III, —27°. Od narvadnega grušča je mogoče ločiti to gradivo po izredno številni robatosti posameznih kosov grušča in močni primesi glinenih delcev, kar je ugotovil že Weinberger. Na položenost grušča v smeri polzenja tal pa je opozoril že K. Richter. Pl.Poser in Hovermann sta to s številnimi meritvami podkrepila. Močno mehanično razpadanje kamenin je napravilo velike spremembe tudi na kraških tleh. Po Melikovih ugotovitvah je to gradivo zajezilo vodam na kraških poljih odtok ter povzročilo oje-zitve. Številni periglacialni sledovi so se ohranili tudi v jamah in so v zvezi s proučevanjem pred-zgodovinskih bivališč človeka že na mnogih mestih raziskani. Posebno uspešno se bavi s temi raziskovanji pri nas S. Brodar. V številnih jamah se mu je posrečilo dokazati menjavanje toplih in hladnih dob. Na severni strani Alp posebno intenzivno raziskujejo puhlice. Njih pleistocensko starost je utrdil W. Sorgel. Normalni prerez puhlice se začenja s perigla-cialno »tekočo prstjo«. Nespremenjena puhlica navzgor je iz hladnih dob, redkeje tudi iz pozno-glaciaLnih. Nad plastjo puhlice je glinena plast, ki je nastala v sledeči topli dobi. Na tej osnovi je mogoče ločiti plasti različnih glacialnih dob, ki leže stratigrafsko druga nad drugo. Navadno pišejo o starejši (riški) in mlajši puhlici (wiirm). W. Sorgel in drugi so odkrili še starejše, ki so pa bolj problematične. Wiirmske puhlice dele v dva horizonta, ki naj bi nastala v wiirmu I in II, med katerima so sledovi wiirmskega interstadiala. Nekateri avtorji so mnenja, da so nastale v wiirmski ledeni dobi tri plasti puhlice, ki jih ločijo plasti ilovice dveh interstadialov. Kot proučevanja v Alpah so tudi proučevanja na nezaledenelem področju pokazala, da je bilo v pleistocenu več ledenih dob. Podrobnejšo sliko ple-istocenskega razvoja pa bodo dala šele nova proučevanja. iidiižei/Htot A. Penck und E. Brückner, Die Alpen im Eiszeit- alter, 3 Bd., Leipzig 1901—1909. C. Troll, Der jungdiluviale Inn-Chiemseegletscher. Forschungen zur dt. Landes- u. Volkskunde, 23, Stuttgart H924. C. Troll, Die jungglazialen Schrotterfluren im Umkreis der Alpen. Forschungen zur dt. Landes-u. Volkskunde, 24, Stuttgart 1926. B. Eberl, Die Eiszeitenfolge im nördlichen Alpen- vorlande. Augsburg 1930. J. Knauer, Erläuterungen zu Blatt München-West der Geognost. Karte von Bayern, Teiblatt Landsberg, 1929, Teilblatt München - Starnberg, 1931. J. Knauer, Die Ablagerungen der äteren Würmeiszeit (Vorrückungsphase) im süddeutschen und norddeutschen Vereisungsgebiet. Abhandl. Geol. Landesuntersuchung am Bayr. Oberbergamt, 33, München 1935. P. Beck, Über den eiszeitlichen Äregletscher und die Quartargeologie. Verhandl. Schweiz. Naturforsch. Geselschaft. Bern 1932. P. Beck, Uber das schweizerische und europäische Pliozän und Pleistozän. Eclog. Geol. Helvet., 26, 1933. I. Schäfer, Die Würmeszeit im Alpenvorland zwischen Riss und Günz, Augsburg 1940. I. Schäfer, Die danaueiszeitlichen Ablagerungen an Lech und Wertach. Geologica Bavarica, 19, München 1935. H. Graul, Zur Gliederung der mittelpleistozänen Ablagerungen in Oberschwaben. Eiszeitalter und Gegenwart, 2, 1952. H. Graul, Zur Gliederung des Altdiluviums zwischen Wertach-Lech und Flossich-Mindel. Naturforsch. Gesellsch. Augsburg, 2, 1949. H. Graul und 1. Schäfer, Zur Gliederung der Wüumeiszeit im Illergebiet. Geologica Bavarica, 18, München 1953. L. Weinberger, Gliederung der Altmoränen des Salzach-Gletschers östlich der Salzach. Zeitschrift für Gletscherk. u. Glacialgeol., 1/2, 1950. C. Rathjens, Über die Zweiteilung der Wüumeiszeit im nördlichen Alpenvorlande. Petermanns Georg. Mitteilungen, 95, 1951. C. Rathjens, Über Klima und Formenschatz der Späteiszeit. Geologica Bavarica, 19, München 1953. C. Troll, Die Formen der Solifluktion und die periglaziale oBdenabtragung. Erdunde, 1, 1947. 8 t J. Büdel, Die morphologischen Wirkungen des Eiszeitklimas im gletscherfreien Gebiet. Geol. Rundschau, 1944 (Klimaheft I). J. Büdel, Die »periglazial«-morphologischen Wirkungen des Eiszeitklimas auf der ganzen Erde. Erdkunde, 7, 1953. L. Weinberger, Über glacifluviatile Schrotterei Mauerikirchen und deren Lösse. Geologica Ba-varica, 19, 1953. K. Richter, Die stratigrapliche Bewertung periglazialer Umlagerungen. Eiszeitalter u. Gegenwart, 1, 1951. H. Poser und Hovermann, J., Untersuchungen zur pleistozanen Harzvergletscherung. Abh. Braunschweig, Wiss. Ges., 3, 1951. A. MeLik, Kraška polja Slovenije v pleistocenu, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1955. S. Brodar, Prispevek k stratigrafiji kraških jam Pivške kotline, Parske golobine. Geografski vestnik, Ljubljana 1952. S. Brodar, Betalov podmol — ponovno zatočišče ledenodobnega človeka. Proteus, letnik XI, Ljubljana 1948/49. Ivan Gams: RAZČLENITEV IN POTEK PLEISTOCENA Opombe k tabeli: Cim več znanja o pleistocenu (včasih smo ga imenovali diluvij), tem bolj se komplicira' nekoč dokaj enostavna podoba 4 poledenelih in o med-ledenih dob. Koordinirati potek pleistocena, kakor so ga izsledile posamezne panoge (paleontologija, arheologija, geomorfologija odn. geologija in dr.), je doslej še vedno subjektivno delo, ki pa je še potrebno geologom. Zato objavljamo eno od tabel o sumarnem poteku pleistocena na osnovi tabele paleontologinje Marie Mottl, ki jo je objavila kot prilogo razprave »Eiszeit und eiszeitliche FaunaEntwicklung« v »Zeitschrift für Gletscherkunde und Glaziologie«, II, zv. 2, 1953. Kot vse podobne, je tudi ta tabela subjektivna in sporna, vendar obsega vedno bolj uveljavljajoča se moderna dognanja. K posamenzi rubrikam pripominjam naslednje. Cesovno razdelitev moramo vkljub moderni metodi določevanja starosti po C14 vzeti bolj za orien- tacijsko kot za absolutno. Nakazama alpska razčlenitev pleistocena, ki se vedno bolj uveljavlja v vsej Evropi, je sporna posebno glede števila pole-denitvenih sunkov v viirmski dobi, med katerimi pa so bile, kot večinoma priznavajo, zelo dolge in-terstadialne dobe. Sporna je nadalje meja med pliocenom in preistocenom. Označujejo jo doba in sedimenti Villafranchien, h katerim avtorica tabele šteje tudi najvišje štajerske prodne terase. Mrzla kontinentalna doba, ki jo najdete v rubriki o klimi, pomeni v Srednji Evropi navadno stepno do tundrsko vegetacijo in favno, produkt hladnejše in navadno sušnejše klime glacialnih viškov. Zaradi pomanjkanja prostora je naštevanje favne po posameznih dobah, ki jo ima tabela Mottleve, opuščena. — Po starejšem znanju so si kulturne dobe sledile .po kronološkem redu. Novejše naziranje, ki ga upošteva tabela, pa kaže istodobnost nekaterih kultur (n. pr. aurignacien, solutréen, magdalénien). Časovna delitev Alpska razčlenitev Klima Kulture 6.000 pred n. e. postglazial toplejša, humidnejša prehodna klima mezoilitik hladna kontinentalna končni magialenien 21—26.000 (5.000 1.) würm III kontinentalna, toda milejša mrzla kontinentalna magdalénien solutréen pcznL aurignacien 26—66.000 (40.000 1.) interstadial 2 (flandrijska transgresija II) hladna magdalénien solutréen pozni aurignacien 66—74.000 (8.000 1.) würm II hladna kontinentalna solutréen aggsbachien gornji aurignacien pozni levalloisien 74—110.000 (36.000 1.) interstadial I (flandrijska transgresija I) konrtinentalnejša milejša mrzlejša srednji aurignacien châtelperronien levalloisien VII 110—118.000 (8.000 1.) würm I mrzla kontinentalna (snežna odeja za 1200 m nižja, nivo Sredozem. morja —90 m) levolloisien V—VII moustérien • 9 Vera Gams-Vidmar: Geografski pouk in UNESCO (Nadaljevanje) Časovna delitev Alpska razčlenitev Kulture 118—139.000 <21.000 t) L39—144.000 (5.000.1.) 144—183.000 (37.000 1.) riiss-würm interglazial tirenska transgresija II poslabšanje klime milejša (snežna odeja za 300 m višja, nivo Sredozemskega morja +15 m) levalloisien IH—IV stari aurignacien mousterien gornji acheuleen hladna do mrzla zelo mila micoquien, tayacien, clactonien III 18cT—193.000 (10.000 1.) riss II mrzlo kontinentalna levalloisien I—II 193—225.000 (32.000 1.) interstadial milejše, vlažnejše srednji acheuleen 225—236.000 (11.000 1.) riss I mrzla kontinentalna (snežna odeja za 1400 m nižja) pozni clactonien, tayacien 236—429.000 (193.000 1.) interglacial (mindes-riss) tiren-ska transgresija I) toplo-vlažna s hladnejšimi ko-lebanji (snežna odeja za 300 m višja) clactonien II spodnji in srednji acheuleen '429—434.000 (5.000 1.) mindel II rimska resgresija hladno-kontinentailna (nivo Sredozem. m. —200 m) clactonien abbevillien 434—470.000 (36.000 1.) interstadial milejša, humidnejša 470—478.000 (8.000 1.) mindel I rimska regresija kontinentalna 478—543.000 (65.000 1.) interglacial günz-mindel (sicilska transgres.) toplo-vlažnejša tcplo-sušnejša clactonien I abbevillien 543—550.000 (7.000 1.) •giinz II regrestja poslabšanje klime 550—585.000 (35.000 1.) interstadial hladnejša-sušnejša bolj topla — oceanska kot danes abbevillien 582—-592.000 (7.000 1.) günz I regresiija temperaturno pojemanje pliocen subtropska (na zapadu humidnejša) tqp la -subtropska (deLno savane) METODE Vprašanje metode geografskega pouka je študirala posebna skupina pod vodstvom šolske inšpektorice in delegatke Velike Britanije M. G. B. Ho-welLs. »Spoznavna metoda otroka je osnovana predvsem na funkciji fabuliranja in domišljije, metoda mladine na razumski funkciji, ki dojema ,na pogled' in v vseh smereh, kamor jo poganja radovednost, ki še ni fiksirana na določen objekt; metoda mladih ljudi na razumski funkciji, ki jo vodi porajajoči se znanstveni način. Kot posledica tega naj bo geografija posredovana otrokom predvsem deskriptivno, mladini istočasno opisno in pojasnjujoče, toda ne osredotočeno na pouk specialnih problemov; mladim ljudem pa pojasnjujoče in razmišljajoče. Najboljši profesor je za otroka tisti, ki zna pripovedovati, opisovati in dramatizirati, za mladino ta, ki zna odpreti oči za to, kar je veliko, lepo in razburljivo v svetu geografije, za mlade ljudi pa tisti, ki zna povzeti in formulirati geografsko znanost na jasen, precizen in shematičen način. Ugotovilo se je, ne brez začudenja, da je metoda poučevanja ex catedra, kjer učenec samo posluša, nato se uči in memorira, kar je slišal, zapisuje in ponavlja po svojem priročniku, še precej splošna raba v geografskem pouku in to celo v nekaterih deželah, ki so sicer med najbolj naprednimi. 10 Šolniki so enodušno potrdili, da je ta metoda nezadostna za tvorbo geografskega duha in so skupaj iskali načine, kako bi uporabili pri geografskem poučevanju metode, ki jih imenujemo »aktivne«. Direktno opazovanje. Šolniki so vztrajali na važnosti, ki jo ima geografsko poučevanje direktno opazovanje pojavov. Težnja je, da bi v učilnice vnesli čim več geografskih pojavov, vendar se moramo zavedati, da so to le nadomestki za žive pri-rode. «Ekskurzije, iazredni sprehodi, pcuk na prostem, delo na terenu (ki ga naj poimenuje vsak, kakor hoče), moramo imeti za glavne aktivne metcde geografskega pouka. Nar?.v?. je laboratorij geografa. Ce si sedanje poučevanje rezervira v splošnem tako majhen del časa za pouk na prostem, izvira to iz težav, bodisi administrativnih (preveliki razredi, premalo razpoložljivega časa, premalo gibčen urnik, premalo osebja, stroški s potovanjem, tveganje nezgod), bodisi tehničnih: (pomanjkanje informacij, izkušenj ali iniciative s strani učiteljev), bodisi psiholoških (nejasnosti v mnenju staršev, šolskih vodstev ali učiteljev glede razvedrilnih in delovnih eikskurzij). Te ovire so že premagali v nekaterih deželah, kjer je geografski pouk na prostem po programu obvezen. Ce geografski pojav ni dosegljiv za direktno opazovanje (to je navadno pri tem, kar se nahaja izven lokalnega okolja), je treba posebi po sliki. Geografski pouk ne sme pogrešati sliike, kakor tudi sicer ne risanja. Strogo vzeto, je ura geografije lahko dobra, kot je bilo že rečeno, brez priročnika in obstoja v metodičnem komentiranju ilustracij ali skice — načrta. Toda ni dovolj, imeti na razpolago obilico slikovnega materiala. Treba je znati posluževati se ga na način, ki je resnično pedagoški. Ko gre za fotografijo, slikovno projekcijo ali film, je uporaba v šoli vezana na določena metološka pravila, ki jih mora učitelj poznati in študirati, da bi dosegel dobre rezultate.« UClLA Te probleme je študirala skupina pod vodstvom M. C. A. Alagoza, profesorja univerze v Ankari. Zaključki: a) Stenske karte. Dobre karte morajo biti: 1. precej velike, preproste čitljive za vse učence, tudi za one na koncu učilnice; 2. ne smejo biti pre-natrpane z imeni in barvami; 3. predstavljati morajo istočasno en sam geografski pojav in ne smejo vsebovati obenem fizično-ekonomsko in politično geografijo; 4. stenske karte, ki so amo povečane reprodukcije kart iz atlantov, navadno ne ustrezajo; 5. za ekonomske karte je priporočljivo uporabljati za proizvode, mesta itd. znak, ker simboli več povedo kot imena; 6. zelo koristno je, da ima karta v osnovi ali v petitu serijo kartonov, ki se nanašajo na isto geografsko snov, n. pr. klimo ali vegetacijo. To dovoljuje istočasno primerjanje in izvajanje sinteze; 7. kot vsa druga učila mora biti tudi karta prilagojena učenčevi duševnosti. V srednji šoli je potrebno, da je shematična, a obenem točna. Karte, ki jih napravijo učenci. »Sama uporaba stenskih 'kart je za pouk učencev med 8. in 12. letom nezadostna. Zaposli samo (vizuelno opazovanje. Ker pa učenec dojema prav tako z roko kot z očmi, je treba zaposliti gibalno aktivnost, da si sam dela karte. 1. Najprej je treba obsoditi famozno prakso, imenovano ,kartografija', kjer se učenci trudijo reproducirati natanko in do zadnjih detajlov tiskane karte. Ne glede na potrošeni čas ta praksa ne vodi k cilju, ki ga želimo doleči: učenec je zaposlen s tehnično platjo svojega dela v taki meri, da pozabi na geografski aspekt. 2. Od učenca ne zahtevajmo kartografije, ampak shematične slike. 3. Dobra lekcija geografije lahko v tem smislu pogreša priročnik. Obstoja v tem, da vsi napravijo shematični obris. Učitelj da učencem risati doma ob karti (neme karte ali načrte), regijo, ki jo študiramo, v enostavnih obrisih in v glavnih linijah (glavne reke). Vsak učenec prinese osnovo svoje karte k naslednji lekciji, ki je posvečena dopolnitvi karte, ki jo učitelj opravi z risanjem na tabli in poj asn j eva n j em.« Slike. »1. Brez slike (fotografije, ilustracije, projekcije, filma itd.) si ne moremo zamisliti geografskega pouka. 2. Slika mora biti ibolj ko mogoče estetska, toda predstavljati mora tudi objekt geografskega zanimanja. Edinstveno pisani ali nenavadni predmeti niso potrebni, da bi vzbudili čim več interesa z geografskega vidika. 3. Aerofotografía je izrazito geografsko učilo. Poševna aero-fotografija panorame je lažja za razumevanje kot vertikalna aerofotografija. Prva je bolj pripravna, da dá celotni pregled, druga boljše ponazarja razmestitev in razdelitev geografskega pojava: je že bolj abstraktna in se približuje karti. Za učence od 12. do 15. leta uporabljajmo predvsem poševni pogled. Risba ima za učence vse do 17. ali 18. leta večjo pedagoško vrednost kot fotografija. 4. Ne smemo pokazati preveč slik. Zadostuje nekaj tipičnih slik o pojavu, ki ga poučujemo. Uporabo tega vizuelnega učila pa ne smemo imeti za razvedrilo, ampak za integralni del lekcije. Učitelj mora opozoriti samo na dve ali tri bistvevne stvari, ne pa na vse detajle. Globus. »Vsak razred mora imeti po en ali dva globusa: običajnega in nemega. 2. Globusi so navadno premajhni. So samo reproducirane karte z atlantov; so preveč natrpani. Ni globusa za vse geografske aspekte. 3. Dober globus mora biti, tako kot dobra stenska karta, shematičen: mora se omejiti na prikazovanje glavnih linij, obrisov kontinentov ali morij. Azivrstni so s tega vidika nekateri nemi globusi, na katere lahko pišemo s kredo. 4. Zdrav pedagog bo pokazal deželo prej na globusu kot na karti. Atlasi. 1. Dober šolski atlas ne sme biti ne pre-natrpan ne preveč obsežen in ne pretežak za prenašanje. 2. Imeti mora uvodno pojasnilo (pojasnilo o projekcijah, uporabljenih simbolih, merilu itd.). 4. Šolski atlas ni samo za konsultiranje, ampak je instrument dela: dober je tak, ki vsebuje vprašanja • 11 Mirko Avsenak: SPREHOD PO NAŠEM POLDNEVNIKU Posebne vrste nalogo imava danes pred sabo. V eni sami čisto navadni šolski uri morava predirjati vso tole našo staro žemljico od tečaja do tečaja. Izbrala si bova torej bližnjico — poldnevnik. Vem, da imaš ob tej šolski besedi mešane občutke, toda nikar, danes ti ob njem, oziroma na njem ne bo dolgčas in toliko se bova predrsala po tej nesrečni žici, da je nikoli več ne boš zamenjal s čim drugim, kar bi ti pred strogim profesorjem škodovalo. Veš kaj, vzemiva vsak po en gasilski pas, tak s patentno kljuko! Obesila se bova namreč kakor dva vozička: s škripcema na jelovško žičnico in — štart! Čakaj, zapik, ne velja še! Se obleko morava vzeti s sabo, vse od kopalnih klačk do kožuha in od sandal do podloženih škornjev. Morda bi nama še stara mama posodila svoj muf, nič nama ne bo odveč. Se na uro poglej, poldne bo kmalu in vsej poti bo tako, da veš. Morda te bo zanimalo še to, da se bova mimogrede gibala na pr. naslednji predmetniki: Slovenija 2 2 2 3 3 2 2 2, 18 Hrvatska 2 2 2 2 2 2 2 1 15 Srbija 3 2 2 2 3 3 2 — 17 Črna gora 2 2 2 2 3 2 2 — 15 Makedonija 3 2 2 2 3 2 — 2 16 Bosna in Hercegovina 2 3 2 2 3 2 2 2 18 Doslej je geografija zastopana pri maturi edino v Bosni in še to skupaj z zgodovino, tako da sta dve vprašanji iz zgodovine, eno iz zemljepisa. V Sloveniji bo geografija pri maturi fakultativno s prihodnjim šolskim letom. Glede ekskurzij je zanimivo, da so obvezne le v Črni gori v šestem in sedmem razredu. Glede predmetnika je potrebno, da se uveljavi za vso državo isti obseg in ista razporeditev ur. To je v prvem in petem razredu po tri ure tedensko, v ostalih razredih po dve, skupaj 18 ur. Eks-kurzijska vzgoja naj bo načrtna in obvezna. 12. Na konferenci se je poudarjalo, da je pomanjkanje učnega ktdra ter strokovna in metodična usposobljenost še vedno pereč problem, v eni republiki bolj, v drugi manj. Dočim je v Sloveniji, Hrvatski in Srbiji glede tega nekoliko bolje, pa je to vprašanje v ostalih republikah še vedno na prvem mestu. Poudarjala se je potreba, da se programi geografije na univerzi prilagode ne samo strokovno-znanstvenemu usposabljanju, temveč tudi pedagoško-metodičnemu izpopolnjevanju. Zato naj se na vseh univerzah uvede metodika geografije. Praksa kaže, da dveletni študij geografije na VPŠ ne zadostuje, zato so zastopniki posameznih republik predlagali, naj se študij na VPŠ podaljša, kjer še ni ali pa, kjer je kadra manj pereče, razmisili, v koliko je skloh ta študij še potreben. Iz poročil je razvidno, da je na popolnih gimnazijah stanje kadra zadovoljivo, povsem nezadostno pa je na osemletnih šolah, to velja posebno za Bosno, Črno goro in Makedonijo. V Srbiji študira na VPŠ in na univerzi znatno več študentov geo- 16 grafije (okrog 1500) kakor pa znašajo .potrebe. V Črni gori, Bosni in deloma Makedoniji so težave tudi zato, ker je učni kader iz različnih šol. Poleg sarajevske in skopske univerze ter VPŠ daje kader tudi zagrebška iin beograjska univerza. Ta pestrost še bolj poudarja neenotnost koncepcije geografskega pouka v teh republikah. Poleg tega se opazuje v zadnjem času fluktuacija učnega kadra zlasti iz Črne gore — čeprav ga tam primanjkuje — v Bosno, ki skuša z večjimi prejemki privabiti učni kader. 13. Težave glede učbenikov, atlasov in drugih učil so v vseh republikah precejšnje. Razgovori so privedli do spoznanja, da so to stvari, ki se morejo uspešno reševati le v zveznem merilu skupno, ne pa, da se trudi vsaka republika po svoje. Zlasti velja "to za fanančno stran, za primerne dotacije zveznih oblasti, ki naj omogočijo solidna in cenena učila. Sklenjeno je bilo, da naj Svet geografskih društev posreduje glede tega pri zveznih organih. — Vprašanje učbenikov in drugih učil je posebno pereče v Makedoniji, Črni gori in Bosni. Pomagajo si s hrvatskimi in srbskimi učbeniki čeprav so težave glede jezika, pa tudi teh ni dovolj tako, da je še marsikje v razredih obilo dik-tiranja. Književnost Iz dalekog svijeta i susednih zemalja, zemljepisna čitanka, uredio Zvonimir Petek, Zagreb 1954, str. 251, cena 150 din. Osnovni namen čitanke je, kakor beremo v pripombah, da služi kot dopolnilo pri pouku regionalne geografije v nižji gimnaziji. Čitanka vsebuje 126 kratkih sestavkov o najrazličnejših geografskih pojavih; tu so opisi pokrajin, mest, prometnih vozlišč, pristanišč, opisi življenja 'in utripanja rudarskih in industrijskih pokrajin, skratka opisi pej-sažev, značilnih za posamezne dežele in pokrajine. Sestavki so večinoma v obliki potopisov in so povzeti iz različnih knjig in od različnih avtorjev, domačih in tujih. Tako srečamo poleg K. Čapka, M, Stenleya, T. Heyerdala, T. Skeleja, F. Nansena, R. Amundsena in drugih tudi tri sestavke Prežiho-vega Voranca. — Čitanka more vsekakor služiti kot koristen pripomoček pri pouku geografije. Ekonomska geografija evropskih država, Zave-rije Stazič, Zagreb, str. 347, cena 260 din. Ta učbenik nekoliko trpi zaradi pretirane shematiza-cije in premajhne povezanosti med porodnimi osnovami ter gospodarstvom. Njegova dobra stran je obilica ilustracij, skic, grafikonov in slik. Mali zemljepis Bosne in Hercegovine, Dojčin Uzelac, Mala biblioteka, Sarajevo 1955, str. 117, cena 120 din. Knjižica je namenjena preprostemu bosanskemu bralcu in predstavlja zanimiv poskus prikazati geografsko podobo njegove republike na poljuden, enostaven način, s tem tudi prispeva k popularizaciji geografije. Knjižica svoj namen v glavnem doseza, vsakdo jo bo rad vzel v roke. 14. Razlike med posameznimi republikami niso samo v predmetniku in v učnem načrtu temveč tudi v sami koncepoiji geografskega pouka. Brez dvoma bo pripomogel k zmanjšanju razlik in k uveljavljanju moderne geografije novi zvezni časopis »Geografski horizont«, ki ga bo s sodelovanjem republiških društev izdajal Svet geografskih društev FLRJ. Prva številka bo izšla za IV. kongres. Časopis bo izhajal v Zagrebu in bo tiskan v srbskohrvatskem jeziku v latinici. 15. Na konferenci so se obravnavala tudi vprašanja, ki jih je potrebno sprožiti na kongresu in o njih sprejeti ustrezne zaključke. Vsa ta vprašanja bo zajel referat »O aktualnih problemih geografskega pouka v naših šolah« ter 'koreferati: »Odnosi Geografskih društev oziroma njihovih odsekov za geografski pouk do repuibliških SPK«, »O položaju geografije v posameznih republikah«, »Vloga geografije kot vzgojni in izobrazbeni predmet v šoli« ter »Stanje in problemi geografije v strokovnih šolah«. 16. Vse zgoraj naštete naloge zahtevajo poleg učvrstitve posameznih republiških društev tudi tesnejše sodelovanje med njimi in sodelovanje s prosvetnimi forumi. Strokovna društva morajo težiti tudi za tem, da bodo zastopana v republiških Svetih za prosveto in. kulturo. D. R. ★ Skoda le, da so skice in slike tehnično malo zadovoljive. Sodobna pedagogika, Ljubljana 1955, št. 1/2, 3/4. V prvih štirih številkah omenjene revije so kar štirje geografski prispevki: Svetozar Ilešič, Geografska znanost in šola; Dušan Bavdek, Zemljepis v osnovni šoli in šolska okolica; Silvo Kranjec, Geografska imena v šoli ter članek Darka Radinje, Reformirajmo ekskurzijsko vzgojo. Geografski vestnik, Ljubljana 1954, XXVI. Pravkar izišla zadnja številka GV vsebuje naslednje razprave in članke: Povodenj okrog Celja junija 1954, — Anton Melik, Vzroki in učinki povodnji v geografski luči, — Danilo Furlan, Padavine v Sloveniji v maju 1954, — Alojz Pire, Gospodarski pojem planine v Sloveniji, — Jovan Čirič, Čilimarstvo u Pirotu, — Vladimir Leban, Henrik Karel Freyer in njegova karta Kranjske. Med manjšimi prispevki je sestavek Mavricija Zgonika, Drava kot hidroenergetski vir. Med bogatimi »Razgledi« pa vrsta dragocenih sestavkov: Svetozar Ilišeč, Za enotnost geografije, — Cene Malovrh, Kriterij geografskega prostora v ekonomski geografiji, — Vladimir Kokole, Nekaj misli o agrarni geografiji, — Ivan Gams, Kras in klima, — France Habe, Jugoslovanska speleologija se je našla na skupni poti, — Vladimir Klemenčič, Pomen pol pisov prebivalstva 1948 in 1953 za geografijo prebivalstva Slovenije, — Igor Vrišer, Geografija in regionalno planiranje, — France Habe, Nekaj misli ; o speleogenezi, — Jovan F. Trifunoski, O eroziji i tla u Makedoniji. Na koncu revije je obsežen pregled književnosti, bodisi domače ali tuje ter kronika oziroma društvene vesti. 17 DROBNE NOVICE Nov val izseljevanja. V zadnjih letih se opaža živahno izseljevanje iz nekaterih držav. Pri tem je presenetljiva relativna pomembnost nemškega in italijanskega izseljevanja v Kanado in izseljevanje Japoncev v Južno Ameriko. — Leta 1953 se je izselilo iz Zapadne Nemčije okrog 61.000 ljudi, od tega dobra polovica v Kanado in skoro V4 v ZDA. v letu 1954 se je število nemških izseljencev še povečalo, tako da postaja izselje-niški val vedno močnejši. Kljub temu Nemci med evropskimi izseljenci niso na prvem mestu. V istem času (v 1. 1953) se je namreč izselilo iz Velike Britanije okrog 40.000 Angležev. — Italijani se izseljujejo večinoma v Južno Ameriko, drugi val pa je usmerjen v Kanado, kjer Italijani le malo zaostajajo za Nemci. — Japonci se izseljujejo le v dve deželi, Brazilijo in Bolivijo. Brazilija je odobrila naselitev 30.000 Japoncev na področju Amazonja. Japonski naselitveni tok v Bolivijo je prav tako organiziran sistematično, tako da nastaja v provinci Santa Cruz, na plodnem sub-tropskem področju ob vznožju Andov, prava japonska kolonija. Ta kolonija imenovana Urm, bo zaenkrat zajela okrog 12.000 Japoncev. Izrael — posledice priseljevanja. Priseljevanje, kakršno doživlja v zadnjih letih Izrael, prav gotovo nima primere v zgodovini. Intenzivnost priseljevanja povzroča mladi državi vrsto perečih problemov. Priseljevanje je v zadnjih letih prebivalstvo več kot podvojilo. Leta 1948 je živelo v deželi 700.000 prebivalcev, sedaj pa jih je blizu 2 milijona. To priseljevanje se rellativno ne da primerjati niti z velikim priseljevanjem v ZDA na pragu 20. stoletja, ko se je tja preselilo okrog 10 milijonov priseljencev, vendar so ti tvorili komaj 10 % tamkajšnjega prebivalstva. — V Izraeil se vračajo Judje iiz vseh, delov sveta, malone iz vseh evropskih držav, zlasti iz Poljske, Nemčije, Avstrije, dalje iz Argentine, Cila in drugih ameriških držav, iz Afrike, zlasti iz Južnoafriške Unije in atlaških dežel, iz Azije Avstralije itd. Tolikšno priseljevanje ne sproži samo problema prehranjevanja, nastanitve, in drugih gospodarskih težav, temveč tudi probflem jezika. Tu ni tako kakor v drugih državah, kamor so prihajali priseljenci in se polagoma stapljali z domačim narodom in prevzemali njegov jezik. V izraelski državi ni enotnega materinega jezika; hebrejščina je tu zaenkrat le bolj formalno državni jezik, dejansko je materin jeizik, jezik države, odkoder je priseljenec: nemški, poljski, ruski, angleški itd. Hebrejski jezik sam je bil še pred dvema generacijama »mrtev jezik«, ki se je ohranili samo v literaturi in v nekaterih zasebnih judovskih šolah, zlasti v vzhodnoevropskih državah, kot vsakdanji jezik pa ni bil nikjer v rabi. Z uvajanjem hebrej-ščine v šole postaja ta jezik vsakdanji jezik mladine, medtem ko govore odrasli med seboj v najrazličnejših jezikih in narečjih. Zaenkrat pomeni hebrejščina za Izraelce nekak »esperanto«. Egipt. V bližnji bodočnosti bodo kulturne površine v Nilovi delti precej razširili proti zahodu na puščavsko obrobje. Ta dela so začeli 1953. leta. Zaenkrat bo zgrajen Tahrirski prekop v dolžini 18 km, ki bo tvoril glavno vodno žilo novega namakalnega področja, ki bo obsegalo 55C0 km'. Za vsako naselje bodo zgradili več arteških vodnjakov. Nilu bodo zaenkrat odvajali vodo le v deževni dobi, oziroma ob visokem vodnem stanju, v ostalem času pa si bodo pomagali z arteškimi izviri. Z zgraditvijo nove assuanske pregraje na Nillu, to je približno v sedmih do desetih letih, bo dajal Nil preko vsega leta dovolj vode za namakanje novih površin. To področje so imenovali »Mudiriat al-Tahrir«, po naše »na novo pridobljena pokrajina«. Na tem ozemlju bo naseljenih okoli milijon ljudi. Ozemlje ostane začasno državna last, upravljana na zadružni način, podobno kot pri uspešnem Gesirah načrtu v Sudanu. Dočim so tam nasadili pretežno bombaž, nameravajo tu gojiti predvsem sadje in zelenjavo za preskrbo Kaira pa sploh gosto naseljenega prebivalstva Nilove delte. V prvih petih letih bo kmet obdeloval zemljo za določeno plačilo, v naslednjih desetih letih bo postal zakupnik zemlje, po preteku 15 let pa postane zemlja last vasi, kmet pa solastnik zadružne zemlje. Čadsko jezero. Značilnost jezera je veliko ko-lebanje vodne površine preko leta. Površina ko-leba od 11.000 do 22.000 km2. Največja globina je komaj 4 do 7 m, srednja 1,5 m. Zaradi plitkosti jezera so obsežni deli zamočvirjeni. V začetku prve svetovne vojne je francoska kolonialna oblast iz strateških razlogov povezala naselje Bol, ki leži v močvirnem področju, s trdnim bregom. Zajezitev, ki je bila pri tem potrebna, je terjala osuševanje velikih površin v okolici, katero so kmalu poselili črnci. Leta 1950 je francoska kolonialna oblast nadaljevala z izsuševanjem obrobnih jezerskih delov in jih jela spreminjati v polderje. Dela opravljajo z domačini. Dosedaj je bilo pridobljene 3000 ha najrodovitnejše zemlje. Vsak obdelovalec dobi 2 ha. Ta površina pa se je pokazala spričo rodovitnosti tal za previsoko. Zemlja je tako rodovitna, da daje na ha trikrat več pšenice, kot je povprečni donos v srednji Evropi. Na novo pridobljenih »polderjih« sejejo pšenico, koruzo, proso, zelenjavo, paradižnike, poper itd. Gozdno bogastvo Španije. Državna gozdna uprava je pred nekaj meseci predložila desetletni načrt za ponovno pogozdovanje dežele. Po tem načrtu naj bi bilo pogozdenih letno 100.000 ha. Od leta 1946 do 1950 se je zmanjšala gozdna površina letno povprečno za 37.000 ha. Toda poleg'tega je iz-sekavanje zaradi smrekovega prelca večje od novo pogozdenih površin. Prav zaradi tega so potrebni obsežnejši ukrepi, da se obdrži dosedanja gozdna površina, ki je spričo ostalih prirodnih pogojev v tej deželi tako važna. 18 Po podatkih državne gozdne uprave znaša dosedanja gozdna površina 25 mili j. ha. Od tega naj bi bilo 10 mili j. ha zrelega, za poseko primernega lesa, dočim je ostalih 15 milij. ha grmovja in nizkega rastja. Vsekakor velja pripomniti, da teh površin, ki so označene za gozd, ni mogoče istovetiti s srednjeevropskim gozdom. Mednarodne statistike izkazujejo za Španijo le 5 milij ha gozdne površine. Po španskih statistikah se računa za gozd namreč tudi površina z grmovjem in poltravno stepo (podobno je bilo pri nas v Jugoslaviji s »ši-karo«). Od tod izvirajo velike razlike v izmeri gozdne površine. Špansko gozdno gospodarstvo je v celoti manj važno po svoji predelavi lesa kakor po pridobivanju stranskih produktov, plute, luibja, čreslovine in oglja. ★ Industrija železa v Turčiji. Pridobivanje železa je v mali Aziji že od neikdaj znano, saj jo imenujejo »zibel železne dobe«. Turška republika je kmalu začela težiti za osnovanje železarske industrije. Leta 1939 so nedaleč od premogovnih ležišč Zonguldak-Eregli ob Črnem morju osnovali železarne pri Karalbiiku, kjer bi topili uvoženo rudo z domačim premogom. Zadnja vojna je ta razvoj prekinila, hkrati pa so odkrili pri Divriku v vzhodni Anatoliji bogato ležišče železne rude, danes najpomembnejše v Turčiji (30—40 milijonov ton zaloge), tako da se zgoraj omenjene železarne oskrbujejo z domačo rudo. Obilo težav pa povzročajo prometne razdalje, saj morajo železno rudo iz Divrika prevažati celih 900 km do topilnic v Karabuku. Ugodno pa vpliva na razvoj te industrijske panoge veliko povpraševanje po železarskih izdelkih, ne le doma, ampak tudi v sosednjih državah. V zadnjih letih je Turčija proizvedla 120.000 ton surovega železa in 100.000 ton jekla, vendar ta množina še ne zadovoljuje domačih potreb. Glavna konsumenta karabiiških jeklarn sta Istanbul in centralna Anatolija z Ankaro, med tem ko južnejša področja uvajajo železo in jeklo iz inozemstva po nižji ceni. Po načrtih naj bi Kara-biik proizvajal v zaključni fazi 180.000 ton jekla letno. T. K. Kolonialni drobci v Indiji. Francoska kolonialna oblast je izgubila v Indiji zadnjo posest. Potem ko se je 1949 Chandernager v bližini Kalkute priključil Indijski uniji, sta sledila temu zgledu junija 1954 tudi Yanon in Mahe. V maju so se sicer začela pogajanja med Francijo in Indijo, da bi rešili vprašanje francoskih kolonialnih drobcev ob indijski obali. Na teh pogajanjih je bila priznana pravica samoodločanja izvoljenim zastopnikom dobcev francoske posesti. 18. X. 1954 je sledila priključitev Pondidheryja, mesta z okrog 320.000 domačini in le 1200 Evropejci. S tem je prišla poslednja francoska posest na indijskih tleh, po 300 letni francoski kolonialni upravi v roke Indijcev. Por t Arthur. Sovjetska zveza je vojno luko Port Arthur izrpaznila in vrnila LR Kitajski. Mesto in luka sta v zadnjih 69 letih doživljala burno zgodovino. Leta 1895 je Port Arthur z mirom v Si- monoseki, ki je zaključil kitajsko-japonsko vojno, prešel iz kitajskih v japonske roke. Leta 1898 pa je Rusija, ohrabrena po nadaljnjem propadanju kitajske moči, posegla po luki brez ledu in zgradila mandžursko železnico z zvezo na transibirsko progo. Leta 1901 je Rusija zasedla še Mandžurijo, da bi si utrdila položaj na Daljnjem vzhodu. Po rusko-japonski vojni je prišel Port Arthur leta 1905 v japonske roke. V naslednjih 40 letih je predstavljal veliko japonsko trgovsko središče. S kapitulacijo Japonske ob koncu druge svetovne vojne so Japonci izgubili oblast nad Port Arthur-jem. Postal je spet ruski, kakor je bilo določeno na konferenci v Jalti. Po pogodbi med SZ in LR Kitajsko je bila za 30 let, to je do 1975 1. zagotovljena ruska posest tega pristanišča. Toda z novimi dogovori med obema državama je sklenila SZ prepustiti Port Arthur Kitajski do leta 1952. Vrnitev se je zavlekla do oktobra 1954. V 60 letiih je pristanišče kar šestkrat menjalo gospodarja. JUo viiob ie ueredt 2e celo stoletje je poteklo, odkar so ocenili, da je Everest najvišja gora na svetu. Sele pred tremi desetletji pa so skušali določiti višino Everesta prvič z geodetskim merjenjem. Prvi ga je geodetsko izmeril J. de Graaf-Hunter. Po njegovih, leta 1922 objaljenih računih, naj bi bila višina 8.863 m (29.080 čevljev) in to višino srečujemo v naših knjigah in atlasih do današnjih dni. J. de Graaf-Hunter je lahko viziral na vrh Everesta samo z velike oddaljenosti, do koder je segala triangula-cijska mreža. Po novih geodetskih ugtovitvah pa sta deflacija in korekcija, ki ju je uporabljal J. de Graaf-Hunter, nekoliko drugačni. Ce bi ju bil uporabljal pravilno, bi bil izmeril, da je vrh za kakih 12 m nižji. Med tem so se odprle tujcem nepalsike meje in se je triangulacijska mreža iz Indije razrasla tako, da je lahko B. Gujatee v letih 1952-64 meril višino Everesta iz osmih triangulacijskih točk, od katerih so bile najbližje oddaljene od vrha samo še 47 do 86 km. Rezultat merjenja je, da je Everest visok samo 8847,4 m (29.028 čevljev). Možne pogreške naj bi bile saimo do 1,5 m. — J. de Graaf-Hunter pripomnja k temu, da je bil Everest to pot izmerjen v času najnižjega snega, ki pa višino vrha nekoliko spreminja, da pa ni pričakovati da bi bili rezultati kasnejših merjenj znatno drugačni. Ti podatki pričajo, da vesti, po katerih naj bi se bil Everest ob zadnjih velikih potresih v Ben-galiji dvignil za več sto metrov, niso resnične. (Po: D. de Graaf-Hunter, Vasdous determinations over a cetury of the hight of Mount Everest. The Geographical Journal marec 1955). I. G. 19 Geografska učila Državne založbe Slovenije (Nadaljevanje seznama) Stenski zemljevidi: Črna gora, 1 : 200.000, vel. 130 x 95 cm, zal. »Geokarta« Beograd.......din 2050,— FLRJ, fizični, 1 : 500.000, izd. »Učila« Zagreb................3500,— FLRJ- 1 : 500.000, založila »Naučna knjiga«, Beograd..............3300,— FLRJ, geološka karta, 1 : 500.000, založila »Naučna knjiga«, Beograd......„ 4000,— Balkanski polotok, 1 : 1,000.000, založila »Učila«, Zagreb..............2500,— Sredozemlje, 1 : 2,000.000, vel. 200 X 160 cm, založila »Učila«....................3850,— Srednja in Zahodna Evropa, 1 : 1,750.000, vel. 190 x 130 cm, zal. »Učila«......3100,— Evropa, fizična, 1 : 3,000.000, vel. 190 x 130 cm, zal. »Učila«.........„ 4100,— Severna Amerika, 1 : 10,000.000, vel. 110 % 75 cm, zal. »Učila«..........1350,— Avstralija z Oceanijo, 1 : 30,000.000, vel. 130 x 105 cm, zal. »Geokarta«........3200,— Avstralija z Oceanijo, 1 : 6,000.000, vel. 200 x 165 cm, zal. »Učila«..................3850,— Vzhodna poluta, 1 : 25,000.000, vel. 120 x 90 cm, zal. »Geokarta«..................1500,— Planiglobi, 1 : 30,000.000, velikost 100 x 135 cm, zal. »Učila«.........„ 1750,— Karta sveta, 1 : 20,000.000, velikost 200 x 160 cm, zal. »Učila«........„ 3700,— Karta sveta, politična, 1 : 50,000.000, vel. 70 x 90 cm, zal. »Učila«........„ 780,— TRANSPORTNO FREDUZECE O V^B SA SVOJIM MODERNIM I VRLO UDOBNIM AVTOBUSIMA VRSl POJEDINACNE i GRUPNE PREVOZE NA CELOJ TERITORIJI FNRJ. STAVLJA SVOJA VOZILA ZA GRUPNE IZLETE I ZA INOSTRANSTVO. ZA SVA OBAVEŠTENJA IZVOLITE SE OBRATITI DIREKCIJI U OHRIDU USMENO ILJ PISMENO. o Telefoni: Direkcija Ohrid........ 31 JJ Poslovnica Beograd.......31-995 Poslovnica Skopje . ......15-12 Poslovnica Bitola....... 220 Biletarnica Struga........ 14 ______ _I PUTUJTE AVTOBUSIMA PREDUZECA »GALEB - OHRID« J^ ELEKTROTEHNIČNO PODJETJE Z ELEKTROTEHNIČNIM MATERIALOM ¿^fehtroteli na LJUBLJANA Uprava: Parmova 33 — tel. 30-092, 31-289 Prodajni odd.: Kotnikova 12 — tel. 30-706 Skladišče: Kotnikova 12 — tel. 31-350 Detajl - Titova 17 — tel. 21-553 UVOZ Vam nudi ves elektrotehnični material domače in inozemske proizvodnje, elektro-instalacijski material, transformatorje motorje itd. EhkAokh^ Ljubljana WERKZEUGMASCHINENFABRIK OERLIKON BÜHLE & CO., ZÜRICH-OERLIKON—ŠVICA stružnice s hidrokopirnimi spravami — vertikalni koordinatni vrtalni stroji — rezkalni stroji za spiralna in hipoidna stožčasta zobata kolesa — skobeljni stroji za stožčasta zobata kolesa z ravnimi zobmi — brusilni stroji za rezkanje in orodja iz trdih kovin — univerzalni vrtalni stroji OERLIKON ITALIANA S. L P. A., MILANO — ITALIJA horizontalni, vertikalni univerzalni in specialni rezkalni stroji — avtomatski elementi za rezkanje, vrtanje, izvrtanje, struženje in rezanje navojev HENRI HAUSER, S. A., BIENNE — SVICA precizni koordinatni vrtalni in brusilni stroji — stroji za optično koordinatno merjenje — profilni projektorji — mikroskopi — aparati za preizkušanje trdote — specialni stroji za precizno mehaniko REISHAUER-WERKZEUGE AKTIENGESELLCSHAFT, ZÜRICH — ŠVICA univerzalni in avtomatični brusilni stroji za navoje — stroji za brušenje zobatih koles — komparatorji — mikrometri za merjenje zobatih koles — mikrometri za merjenje vseh vrst navojev — aparati za merjenje notranjih navojev — orodje TORNOS S. A., FABRIQBE DE MACHINES, MORTIER - ŠVICA visoko precizni avtomati (stružnice) za projilne kose, vijake itd. AKTIENGESELLSCHAFT FRITZ STUDER, MASCHINENFABRIK, GLOCKENTHAL-THUN — ŠVICA precizni univerzalni stroji — precizni stroji za plosko brušenje — precizni stroji za profilno brušenje — precizni stroji za brušenje stremenastih meril — aparati za kontroliranje koničnosti SAFAG A. G., MASCHINENFABRIK, BIEL — SVICA rezkalni stroji za majhna zobata kolesa in rezkanje — brusilni stroji za projilne nože in rezkanje — stroji za brušenje in lepanje orodja in trdih kovin DIAMETAL A. G., BIEL — ŠVICA diamantne brusilne plošče vseh vrst — prevlačna orodja iz trdih kovin (WIDIA) — ploščice in orodja iz trdih kovin (Widia) ACIERA S. A. FABRIQUE DE MACHINES, LE LOCIE — ŠVICA univerzalni rezkalni stroji — vrtalni stroji in stroji za rezanje navojev GEBR. HELLER MASCHINENFABRIK G. M. B. H., NÜRTINGEN — ZAHODNA NEMČIJA vrtalni stroji vseh vrst — radialni vrtalni stroji — vertikalni in horizont, rezkalni stroji — portalni rezkalni stroji vseh dimenzij — specialni rezkalni in vrtalni stroji za serijsko proizvodnjo — rezkalni stroji za kolenčaste gredi — krožne žage raznih vrst in oblik za rezanje kovin — stroji za brušenje žag —. osredilni stroji — sestavljene obdelovalne proge za serijsko proizvodnjo — krožni listi za žage za rezanje kovin — hidravlične naprave za stroje SCHOELLER-BLECKMANN, STAHLWERKE-AKTIENGESELLSCHAFT ABTEILUNG TIEFBOHRTECHNIK, WIEN — AVSTRIJA naprave za globinsko vrtanje in eksploatacijo nafte ERSTE WIERNER FILZFABRIK M. HASELBOEK W. QUECKE, WIEN I — AVSTRIJA tehnične klobučevine CIBA A. G., BASEL — ŠVICA anilinske barve za tekstilno, usnjarsko, papirno, milarsko, kozmetično, prehrambeno industrijo in aluminij — tekstilna pomočna sredstva — umetne smole za prešanje in uliva-nje — umetne smole za lake — lepila za les in metale GENERALNO ZASTOPSTVO ZA JUGOSLAVIJO PODJETJE ZA MEDNARODNO TRGOVINO CANKARJEVA CESTA 1 P. O. B. 279 — Telex: 02-181 — Telefon: 20-504, 21-756, 21-757 — Brzojavi: INTERTRADE p P' • J ' " 1 K-jeocjraJ-i in zgodovinarji 1 KJE NAJDETE BOLJŠO PRILIKO DA SPOZNATE ZGODOVINSKE IN PRIRODNE ZNAMENITOSTI JUGOSLAVIJE IN TUJINE KOT SO TO IZLETI IN POTOVANJA PUTNIKA SLOVENIJA Zahtevajte pri naših poslovalnicah točnejše programe in sporede potovanj direkcija Ljubljana, Titova 4, tel. 20-032 — Poslovalnice: Ljubljana Maribor, Celje, Rogaška Slatina, Ptuj, Novo mesto, Kranj, Bled, Jesenice, Sežana, Postojna, Gorica s svojimi obrati VIČ, BRDO in OPEKO LJUBLJANSKE OPEKARNE LJUBLJANA proizvajajo kvalitetno zidno in stresno opeko ter Specialne stropnike vSe/i vrst S. emenarna tjCjubif unci GOSPOSVETSKA CESTA 5 BRZOJAVI: SEMENARNA TELEFON: 20-316, 23-413 Pospešujemo domače semenogojstvo. Sklepamo pridelovalne pogodbe za razmnoževanje krmskih, zelenjadnih in cvetličnih semen iz sortnega in elitnega semena, ki ga preskrbi Semenarna. Doseženi uspehi so leto za letom boljši in imajo vzgojni pomen, ker se s tem razširja krog pridelovalcev semen in zvišuje domača proizvodnja. • Da se prepreči setev opredeničenega deteljnega semena, čistimo vsa deteljna semena na naših magnetičnih strojih kmetovalcem po zelo ugodnih pogojih • Odkupujemo vsa priznana semena za polje in vrt. Prodajamo vse vrste in sorte prvovrstnih in kvalitetnih semen. Zelenjadna in cvetlična semena prodajamo tudi v lepih barvastih vrečicah s slikami in navodili za setev. Odkupujemo suhe gobe in se bavimo tudi z izvozom in uvozom semenskega blaga in izvozom suhih gob. \