LETO III. ŠT. 45 (142) / TRST, GORICA ČETRTEK, 26. NOVEMBRA 1998
SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596
CENA 1500 LIR
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
MITTELEVROPA IN Ml
Večkrat smo v našem listu že pisali o Srednji Evropi včeraj in danes. Obravnavali smo tako splošne probleme, ki so s tem pojmom povezani kot konkretne dogodke oz. politična vprašanja in pobude, kot npr. zadnje srečanje državnikov in ministrov Srednjeevropske iniciative na Dunaju in v Trstu. Sedaj pa nam nudi povod za kratko razmišljanje pravkar zaključeno kulturno zasedanje, ki ga je ponovno priredil goriški Inštitut za mittelevropska kulturna srečanja.
Gorica že dobrih trideset let prireja simpozije, posvečene različnim kulturnim panogam v Srednji Evropi. To so literatura, glasba, zgodovina, filozofija, šolstvo, kulturna identiteta sploh, gledališče in film, likovna umetnost, znanost idr. Strokovnjaki iz posameznih držav tega območja (kot so recimo Avstrija, prej Jugoslavija - sedaj Slovenija in Hrvaška, Madžarska, Češka in Slovaška, iz Nemčije Bavarska, Poljska, včasih tudi Romunija in seveda Italija) so osvetlili marsikatero zanimivo plat s svojega področja in pri tem skušali najti neko skupno rdečo nit, ki povezuje narode teh dežel in njih kulturo. Pri tem nikdar ni šlo za kako anahronistično nostalgično obujanje habsburške preteklosti, ampak bolj za skupno navezavo v novem in skupnem evropskem duhu. Lahko bi rekli: Po Mittelevropi v Evropo.
Ne bomo se na tem mestu ustavljali ob sicer zanimivem programu goriškega dvodnevnega simpozija. Na njem so nastopili predavatelji iz naše dežele, Slovenije, Avstrije, Madžarske, Poljske. Tema simpozija je bilo spoznavanje med narodi v vzhodni in srednji Evropi. Sicer je taka tema zelo generična, saj se je na vseh preteklih simpozijih praktično delalo prav to, namreč poglabljalo medsebojno spoznavanje in sodelovanje na kulturnem področju. Res pa je tudi, da so že prejšnja zborovanja dejansko izčrpala vse možne teme. Morda bi kazalo kdaj v bodoče še bolj analiziran odnos oz. pot od Mittelevrope do Evrope, ki je danes najbolj aktualna tema v razpravi na stari celini.
Kaj pa slovenska prisotnost? Kot predavatelj je nastopil en sam Slovenec in to iz matične domovine. Zadnjemu zasedanju pa je predsedoval tukajšnji slovenski senator. To je vse lepo in prav. Prejšnja leta pa je na teh zanimivih srečanjih nastopilo tudi več predstavnikov slovenskega zamejskega kulturnega sveta. To bi bilo gotovo ponovno pozitivno in s tem bi tudi naša slovenska manjšinska stvarnost spet dobila svojo upravičeno mesto v okviru tega zanimivega simpozija.
Ustanovitelj združenja Paneuropa, grof Coudenhove-Kalergi je zapisal leta 1924, da se moramo najprej sami evropeizirati, če hočemo zgraditi skupno Evropo. Ne vem, če bi te besede veljale tudi za pojem Mittelevrope. Verjetno ne, čeprav bi parafraza lahko nekje vzdržala. Sicer pa je znano, da sta pojem ali bolje duh neke skupne srednjeevropske pripadnosti le ostala v slovenskem človeku vedno živa in dejavna. In tako je danes ideja Mittelevrope nedvomno aktualno bolj povezana s širšo evropsko idejo, ki se kaže tako v manjšinski stvarnosti kot v samih prizadevanjih republike Slovenije za vstop v Evropsko unijo.
ANDREJ BRATUŽ
VLOGA ZGODOVINSKEGA SPOMINA
SE NISMO NIČESAR NAUČILI?
DRAGO LEGISA
'kSJ ui c'e stata troppo poca Italia, e mancato un rappor-to saldo'1 (Tu je bilo premalo Italije, manjkala je trdna vez). Tako je med drugim dejal politični tajnik Demokratične levice v Trstu, Stelio Spada-ro, upokojeni srednješolski profesor zgodovine. Tržaški italijanski dnevnik je z njim 10. t.m. objavil daljši intervju, ki bi gotovo zaslužil poglobljeno analizo. Gre namreč za politika, ki je na čelu stranke, v kateri je organiziran večinski del nekdanje KPI. Prav slednji pa Spadaro zameri oziroma očita "premalo Italije".
Na tem mestu želimo le ugotoviti, da Stelio Spadaro v tem intervjuju sploh ne o-menja lika in vloge Vittoria Vidalija, čeprav ima slednji gotovo veliko zaslug, če sta Trst in Cona A Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1954 spet prišli pod Italijo. Znani univerzitetni profesor in nekdanji predstavnik italijanske vlade pri Zavezniški vojaški upravi v Trstu Diego De Castro Vidalija označuje za "zelo prefinjenega politika, za zelo odgovorno osebnost in končno po duši Italijana, kakršna je navsezadnje bila sama KPI" (De Castro, La Questione di Trieste). Vittorio Vidali je bil tudi tisti politik, ki je marca leta 1952, torej več kot dve leti pred Londonskim sporazumom, na zborovanju v Bariju o Trstu dejal: "Occor-re far presto, se non voglia-mo trasformare la citta ita-lianissima in un cimitero di italiani" (Pohiteti je treba, če nočemo najbolj italijanskega mesta spremeniti v pokopališče Italijanov). Tako lahko beremo na strani 106 knjige Aleša Breclja Igruppipo-litici autonomi sloveni a Trieste, ki jo je leta 1954 izdal Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček.
Vittoriu Vidaliju kot Italijanu seveda nihče ne more zameriti, če se je v tistih povojnih letih zavzemal za priključitev Trsta Italiji. Primorski Slovenci, ki smo se tudi in predvsem zaradi rodomorne politike Italije povsem upravičeno bojevali za združitev z matičnim narodom in se nato kot tržaški Slovenci zavzemali za Svobodno tržaško
ozemlje, ki ga je predvidela pariška mirovna pogodba iz leta 1947, moramo žal ugotoviti, da se je Vidaliju posrečilo pridobiti na svojo stran veliko večino slovenskega tržaškega proletariata. Tako so namreč med drugim zgovorno pokazali izidi prvih upravnih volitev v Trstu leta 1949 in naslednjih volitev leta 1952, prav tako v tržaški občini. V
narodnostnem pogledu je na naši strani tedaj nastala ogromna škoda, ki se ni in se ne bo nikdar popravila. Vidalije-va partija je brez odpora dejansko tudi gledala, kako se je s politiko naseljevanja u-metno in načrtno spreminjala narodnostna sestava ozemlja na Tržaškem in tudi v okolici Gorice (glej Štandrež).
■ STRAN 2
" JUBILEJNA 40. CECILIJANKA str.
SODELOVANJE MED GORICO IN NOVO GORICO
ZA SKUPNO POT V EVROPO
V pričakovanju, da bo Slovenija v bližnji prihodnosti sprejeta v Evropsko zvezo, se je razvila v Gorici na obeh straneh meje živahna razprava o možnostih bodočega sodelovanja. Gre seveda za preseganje pozitivnih stikov, ki so nastali že pred desetletji po zaslugi nekaterih razsvetljenih politikov in kulturnikov. Prišlo je tudi do izdelave skupnih načrtov, ki sta jih oba župana predstavila v Bruslju in
ki jih poznamo pod skupnim naslovom Načrti za spravo med obema mestoma.
'■ Pri vsem tem dogajanju pa je zaskrbljujoče dejstvo, da gre še vedno za pobude nekaterih krogov in posameznikov brez pravega zanimanja in navdušenja širšega prebivalstva. Nedavna raziskava goriškega sociološkega inštituta (ISIG) kaže, da samo 38% prebivalcev na italijanski strani in celo samo 28% na slo-
ČETRTEK
26. NOVEMBRA
1998
venski strani odobrava take načrte za sodelovanje. Vzrokov za tako miselnost je več in so predvsem zgodovinske narave; izhajajo pač iz pra-i starega nezaupanja med Slovenci in Italijani ter med mestom in okolico. Dokler je bi-! la meja strogo zarisana, so bili odnosi jasni in omejeni, prihodnost pa prinaša nove možnosti, ki jih niso vsi pripravljeni sprejeti.
  BŠ/STRAN 10
Vida Valenčič
ZARADI KURDOV TURČIJA PROTI ITALIJI
Evropa se boji nacionalizma, ne ločuje pa med le-tem iti upravičeno zahtevo po priznanju narodne identitete. (Boris Pahor)
Alojz Tul
ČRNA KNJIGA O POBOJU POLJAKOV
Ivan Žerjal / intervju PATRIZIA VASCOTTO
PET NOVIH ŠKOFIJ V SLOVENIJI___________
Danijel Devetak
CERKEV SPREJEMA IZZIVE TEHNOLOGIJE
rcH Ivan Žerjal
L1 * POKRAJINSKI KONGRES SSk_______________
Matjaž Rustja
RAZSTAVA DEL MIHAELE VELIKONJA
Jurij Paljk
O	KULTURI
KNJIŽNI SEJEM V LJUBLJANI
Marjan Drobež
KRAJEVNE VOLITVE V SLOVENIJI
Ivan Žerjal
22. REDNI OBČNI ZBOR SDGZ
NOVI
ČETRTEK 26. NOVEMBRA 1998
SVET OKROG NAS
KURDSKO VPRAŠANJE BURI DUHOVE
TURČIJA PROTI ITALIJI
VIDA VALENČIČ
Kurdi so eden najbolj tlačenih narodov na svetu. Niso samo razdeljeni med štiri države (Turčijo, Irak, Iran in Sirijo), pač pa predstavljajo oster trn v peti za vse štiri države in seveda za mednarodne odnose med državami.
Turški Kurdi, kakih dvanajst milijonov, se v glavnem prepoznavajo v stranki PKK, delavski stranki Kurdistana. PKK se v bistvu bori za osvoboditev kurdskega naroda izpod represije turške države. Ne moremo hliniti naivnosti in zatrjevati nevpletenost te kurdske stranke v vrsto terorističnih akcij, ki so se posluževale predvsem ugrabitev in iztir-jevanj kot sredstev za financiranje osvobodilnega boja. PKK je s svojim leaderjem Abdulahom Ocalanom na čelu sestavljal to nečisto ozadje, problem pa leži v vprašanju, kako drugače bi se Kurdi lahko borili za svojo svobodo. Za turško državo preprosto ne obstajajo, ni jih ali, bolje, ne bojih po številnih letalskih in požigalnih napadih na njihove gorske vasi. In iz tega
S 1. STRANI
SE NISMO NIC...
Zanimivo je dalje, kako se taisti Spadaro dne 22. t.m. v italijanskem tržaškem dnevniku spotika tudi nad "pojmom narodnostnega ozemlja", češ da gre za "staro pojmovanje, ki spominja na daljne, a tudi sveže bolečine". Tako pokrajinski tajnik Demokratične levice v Trstu modruje v svojem daljšem uradnem zapisu ob objavi besedila Masellijevega zakonskega predloga za zaščito slovenske manjšine v Italiji.
Kaj s tem v zvezi porečejo Slovenci, člani Demokratične levice? Ali ne obstaja nevarnost, da se ponovi stanje za časa Vittoria Vidalija? Ali se iz zgodovine res nismo nič naučili?
Kurdsko vprašanje je eno tistih vprašanj, za rešitev katerih bi najbrž potrebovali veliko mero poguma, predvsem pa svetovne koordinacije.
izvirajo trume obubožanih kurdskih priseljencev v vseh evropskih državah. Ocalan je še vedno v Rimu, ne več priprt, pač pa na pogojni prostosti. Italija okleva, kar je povsem razumljivo, saj vsaka možna rešitev predstavlja nevarnost diplomatske krize. V primeru dodelitve političnega azila Ocalanu, ki bi pomenil edino pravično rešitev v očeh vseh Kurdov, bi Turčija prav gotovo popolnoma odrezala vse vezi, z Italijo. Že danes je taka odklonilna drža zaznamovala ne samo trgovski svet, pač pa tudi politično sfero s premieram Yilmazem na čelu. Turčija zahteva Ocalana zase kot izrednega zapornika, ki bi lahko predstavljal simbol premoči nad Kurdi. V turški zakonodaji je postavka o smrtni obsodbi še vedno v veljavi, pa četudi, kot trdi Di Pietro, 'V zadnjih trinajstih letih ni bila izvedena niti enkrat". Problem ni v tem. Turčija je seveda spretno takoj naznanila, da bi lahko obsodbo na smrt tudi izključila iz svojega zakonika, da bi Ocalan le prišel v turške roke. Da bi se res odpovedala smrtni obsodbi, je res malo verjetno, in tudi če bi se res, je pa le na spisku držav, ki ne štedijo z nasiljem med zasliševanji in v zaporih, kar tudi ni zanemarljivo. Nemčija pa ima že pripravljen zaporni nalog za Ocalana zaradi njegove vpletenosti v teroristične akcije in bi lahko zahtevala pravno izročitev Ocalana, do česar pa po vsej verjetnosti ne bo prišlo, ker ji ne malo odgovarja, da je ta vroči kostanj v rokah Italije.
Italiji v teh dneh nasprotujejo tudi ZDA, ki preprosto gledajo na Ocalana le kot na banalnega terorista, bile pa so ji seveda pogodu vse tiste kurdske franže v Iraku, ki so se borile proti Saddamu Hussei-nu. ZDA se sklicujejo na atlantsko zavezništvo in zatrjujejo, da Italija ni upoštevala svoje vloge v Atlantski zvezi. V slednjo je vključena tudi Turčija. Zato bi se morala Italija normalno postaviti v bran te države, s svojim "ravnanjem" do kurdskega voditelja pa naj bi v bistvu ravnala kot neodvisna država. Italija preprosto ne more izročiti Ocalana Turčiji, ker v tej državi še vedno velja smrtna obsodba. Kako se bo zadeva iztekla, je še prerano reči. Dne27. novembra se bosta sestala italijanski premier DAlema in nemški kancler Schroder. Po predvidevanjih se bo Italija izrekla za nekakšno "nevtralno" rešitev, kar bi pomenilo izročitev Ocalana kaki "tuji" državi, kot je npr. Libija. Politični azil v Italiji ni možen, predvsem ker ni specifičnega zakona, ki bi to vprašanje urejeval. V vsej tej zadevi je vsekakor pozitiven bojkot turške vlade do nabave o-rožja, ki ga izdeluje Italija. Leta se je namreč vse do danes vedla na obtožbe vreden način: med svoja ustavna načela je vključila (teoretsko) pravico do političnega azila za vse tiste, ki bi bili na domačih tleh obsojeni na raznovrstno preganjanje in mučenje, po drugi strani pa je prodajala orožje Turčiji. In, kar ni zanemarljiv podatek, 25% turškega državnega denarja gre za potrebe vojske. To pomeni, da so italijanska letala, bombe, mitraljeze itd. uporabljali proti Kurdom, ki so potem bežali iz pekla in večali vrste ilegalnih priseljencev v Italijo. Prav gotovo potrebuje Evropa skupno delovanje, predvsem ob takih priložnostih.
ZAHVALA
Naš odgovorni urednik dr. Drago Legiša dobro okreva, saj je s svojim zapisom spet prisoten na prvi strani. Zahvaljuje se vsem, ki se zanimajo za njegovo zdravje, in še posebej tistim, ki so ga obiskali v bolnišnici.
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34) 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533 177 FAX 0481 / 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it
341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 775419 E-MAIL nglasts@tin.it
GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA
IZDAIATEU: ZADRUGA GORlSKA MOHORIEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI • USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIII - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIIA 70.000.
INOZEMSTVO 100.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 130.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU
SOVJETSKI ZLOČINI RAZKRITI
ČRNA KNJIGA O POBOJU POLJAKOV PRI KATYNU
ALOJZ TUL
Kot je poročal italijanski dnevnik II Corriere della sera dne 21. oktobra, bo pri založbi Ideazione Editrice v kratkem izšla knjiga o množičnem poboju poljskih generalov, častnikov, podčastnikov in drugih vojaških oseb ter zemljiških posestnikov v gozdu Katynu in drugih taboriščih in zaporih današnje zahodne U-krajine in Belorusije spomladi leta 1940. Gre za temeljito dokumentirano delo, ki gaje na osnovi dokumentov iz arhiva tajne sovjetske policije KGB sestavil poljski raziskovalec zgodovine Victor Zaslav-sky. Oglejmo si nekoliko po-bliže, kdaj in kako je prišlo do teh tragičnih pobojev, ki jih je bivša Sovjetska zveza dosledno prikrivala in jih skušala pripisati nacistični vojski.
Potem ko je Hitler 13. marca 1938 zasedel Avstrijo brez vsakega odpora in nato s privoljenjem Anglije in Francije še Sudetske dežele na Češkoslovaškem, je opogumljen zaradi popuščanja zahodnih sil sredi marca 1939 vdrl na o-stalo Češko in Moravsko. Nato je začel silovito politično propagando proti sosednji Poljski. Anglija in Francija sta se tokrat zganili in se javno obvezali, da bosta Poljsko branili pred zunanjim napadom.
Ko so propadla pogajanja s Sovjetsko zvezo o ustanovitvi protifašistične zveze, se je Stalin začel tajno pogajati s Hitlerjem. Sad teh pogovorov je bila sklenitev sporazuma o prijateljstvu in nenapadanju (avgusta 1939). V primeru vojne s Poljsko je sporazum
predvidel delitev Poljske med Nemčijo in Sovjetsko zvezo.
Tegav ni bilo treba dolgo čakati. Že 1. septembra 1939 je Nemčija napadla Poljsko in s tem sprožila drugo svetovno vojno. Na osnovi omenjenega tajnega dogovora je Sovjetska zveza zasedla 52% poljskega ozemlja v vzhodnem delu države z 12 milijoni prebivalcev; med temi je zajela 250 tisoč vojakov, kijih jeime-la za vojne ujetnike, četudi ni bilo nobene vojne napovedi.
POBOJI LETA 1940
Vse vojaške osebe s kakšnim činom so zaprli v posebna taborišča. V glavnem je šlo za rezervne častnike, pripadajoče višjim družbenim slojem, ter izobražene ljudi, ki sta jih oba totalitarna režima imela za nevarne potencialne politične nasprotnike. Dne 5. marca 1940 je sovjetski Politbiro odredil postreli-tev vseh omenjenih častnikov kot "starih in nepoboljšljivih sovražnikov sovjetske oblasti". V 20 mesecih je bilo tako zaprtih, deportiranih ali ustreljenih kakih 400 tisoč ljudi v sovjetskem delu Poljske.
22. julija 1941 je Hitlerjeva Nemčija (kljub pogodbi o prijateljstvu) napadla Sovjetsko zvezo in tako zasedla tudi sovjetski del Poljske. Nemška vojska je med drugim odkrila množično grobišče poljskih častnikov v gozdu blizu kraja Katyn in za poboj obtožila sovjetsko tajno policijo. Zakonita poljska vlada v begunstvu v Londonu je zahtevala od Rdečega križa, naj razišče ka-tynsko grobišče. Stalinova vlada je zaradi te zahteve prekinila odnose z njo in odgo-
vornost za poboj zavrnila na nemške nacistične čete. Ob koncu vojne je celo zahtevala od nurnberškega sodišča, naj nacistom sodi tudi za poboj v Katynu (!). Sodišče je zaradi pomanjkanja dokazov izključila primer Katyna iz končne obsodbe. Tudi ameriška in britanska diplomacija se nista nikdar zavzeli, da bi se ta primer raziskal. Sovjetska zveza pa je s svoje strani skrbno pazila, da ne bi spregovorile priče, ki so neposredno poznale zadevo. Leta 1959 je ravnatelj tajne policije KGB Šele-pin predlagal Hruščevu, naj se vse osebne mape pobitih poljskih častnikov uničijo.
SRHLJIVE ŠTEVILKE
Iz omenjenega dopisa z dne 3. marca 1959 partijskemu tajniku Hruščevu izhaja, da je bilo v času sovjetske zasedbe Poljske (1940) pobitih 31.858 ljudi. Od teh v gozdu pri Katynu 4.421 ljudi, v taborišču Starobelsk pri Harkovu 3.821 ljudi, v taborišču Osta-škov 6.311, v drugih taboriščih in zaporih 7.305 ljudi.
Tajnik sovjetske komunistične partije Nikita Hruščev je predlog državne varnostne službe takoj odobril. Vso do-kumentacijoo poljskih žrtvah so tako uničili, misleč da resnica ne bo nikdar prišla na dan. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1990 so se postopoma začeli odpirati policijski arhivi. Predsednik Jelcin je odredil, da se obelodanijo tudi ohranjeni dokumenti, ki se nanašajo na poboje na Poljskem leta 1940. Tako je sedaj resnica o le-teh podprta z neovrgljivimi uradnimi dokumenti.
POVEJMO NAGLAS
JANEZ POVSE
]
V NOVEM CASU JE DOVOLJ PROSTORA ZA VSE NARODE IN MANJŠINE
Lahko se zdi komu znanstvena fantastika, da naj bi bilo namreč v novem času dovolj prostora za vse narode in manjšine. Vsem nam je v krvi neusmiljena logika zgodovine, v kateri je večji in močnejši neštetokrat razpolagal z usodo manjšega oz. šibkejšega. In vendar sem prepričan, da je v novem času zares dovolj prostora za vse narode in da bi se morali tega dejstva najprej zavedati t.i. veliki in močni. Želja po nadvladovanju nima več nobenega smisla in ni koristna za tiste, ki jo posedujejo. To je nemara najmočneje prepoznal britanski predsednik Tony Blair, ki je pričel neverjetno hrabro reševati irsko vprašanje. Resnica je, da je v korist Angležev samih, da irsko breme odložijo. Breme je v njihovem dosedanjem večvrednostnem političnem in nemara tudi človeškem odnosu do Ircev. Morebiti je v istem smislu novi čas prepričal Združene države Amerike, da so vendar odložile vojaški napad na Irak. Lahko da do tega napada sploh ne bo prišlo. Pač pa se novi čas težje in počasneje uveljavlja izven razvitega sveta. Tako je Rusija v duhu prejšnjega časa po nepotrebnem razrušila gruzijsko prestolnico Grozny, Srbija pod imenom Zvezne republike Jugoslavije Sarajevo in sedaj Kosovo, Izrael se ne more otresti pretirane ostrine do Palestincev. Zanimivo je, da so v vseh teh primerih večji in močnejši tisti, ki se čutijo celo ogrožene od manjših sosedov.
Toda novi čas pomeni preizkušnjo tudi za t. i. majhne narode, pri čemer si lahko prikličemo pred oči mlado državo Slovenijo. V kolikor
je dandanes na svetu dovolj prostora za vse, potem morajo prej majhni zasesti prostor, ki jim pripada. Pri Sloveniji in njej podobnih državah pa je opaziti preveliko previdnost navzven in hitro pripravljenost popuščanja. Za tovrstne države je značilno, da praviloma ničesar ne zahtevajo, so izjemno strpne in pripravljene zgladiti spore, preden so sploh nastali. Navadno takšno obnašanje pomeni, da je njihov notranjepolitični prostor zožen in sobivanje lastnih političnih različnosti v temelju neprijazno.
Toliko bolj velja za manjšine, da je v novem času dovolj prostora za vse. Manjšinsko življenje je že samo po sebi težavnejše ter toliko bolj obeleženo z izkušnjo zgodovine, ko je prevladovala želja po nadvladovanju ne pa sožitje, ki je možno dandanes. Manjšina je zato kaj hitro pripravljena na izglajevanje morebitnih zunanjih neusklajenosti na način, da popusti in se prilagodi. Noče biti nikomur v nadlego, pri tem pa poenostavljeno rečeno kot da pozablja nase, na primer na pomen jezika, pomen občutka za narodnost in podobno. Razumljivo je, da prav manjšina najteže uresniči temeljno pridobitev in istočasno zahtevo novega časa, da je namreč za vse dovolj prostora, za vse narode in manjšine, pa četudi bi jih bilo na svetu še enkrat več, kot jih je sedaj. Toda ob tem se je treba zavedati, da ta ista pridobitev tudi pomeni, kako se nihče ne bo zavzel za tistega, ki se primer-! no ne zavzame za samega sebe.
AKTUALNO
NTERVJU / PATRIZIA VASCOTTO
TRST SE ODPIRA SLOVENCEM
IVAN ŽERJAL
Skupina 85 je združenje, ki si že vrsto let prizadeva za boljše poznavanje Slovencev in njihove kulture v italijanskem svetu in je v ta namen priredilo vrsto srečanj, od katerih so bila nekatera kar odmevna. O delovanju skupine, njenih načrtih, pa tudi o italijansko-slovenskih odnosih v Trstu, o zanimanju za Slovence med Italijani in o vidnosti oz. pravilnem vtisu o Slovencih v italijanski javnosti smo se pogovorili s prof. Patrizio Vascotto, ki je že več let predsednica Skupine 85. Prof. Vascottova, sicer italijanska šolnica in kulturna delavka, ki se je naučila našega jezika, je rada pristala na intervju.
Najprej bi vas prosil, da se predstavite našim bralcem.
Sem profesorica na višji strokovni šoli v Tržiču, kjer poučujem italijansko literaturo in zgodovino. Ukvarjam se z jeziki na splošno: študiram tuje jezike in prevajam. Iz slovenščine v italijanščino sem npr. prevedla pesmi Marka Kravosa. Študiram jezikoslovje na univerzi in sem predsednica Skupine 85.
Kdaj je bila ustanovljena Skupina 85, kdo jo sestavlja in kakšni so njeni cilji oz. nameni?
Skupina je nastala leta 1985. Zamisel je prišla s strani nekaterih Slovencev in Italijanov z namenom, da bi predvsem Italijani bolje spoznali slovensko kulturo in jezik. To je naš cilj in v tej smeri gremo tudi naprej. Tako smo že uresničili številne pobude: sestanke, predstavitve knjig in publikacij, skratka vsega, kar je bilo prevedeno iz slovenščine v italijanščino. Obiskali smo tudi nekatere slovenske ustanove, kot je npr. Narodna in študijska knjižnica, pa tudi priredili srečanja s pomembnimi slovenskimi osebnostmi. Naj spomnim samo na ciklus večerov, ki smo ga pred nekaj leti pripravili v avditoriju muzeja Revoltella. Tedaj so bili na sporedu trije večeri: na enem od teh smo počastili Franceta Prešerna, drugega smo posvetili Cirilu Zlobcu, tretji pa je bil posvečen zgodovinopisju; na tem sta spregovorila zgodovinarja Jože Pirjevec in Janko Prunk. Novembra lani smo priredili, vedno v avditoriju muzeja Revoltella, večer v počastitev 70-letnice Pavleta Merkuja. Skratka: prirejamo srečanja, o katerih mislimo, da so zanimiva tudi za Italijane, čeprav moram reči, da se jih Italijani ne u-deležujejo množično. Na naše prireditve prihaja, če gre vse dobro, o-koli štirideset ljudi, od katerih je Italijanov približno le 20%. Zakaj se to dogaja, ne vem. Mislim, da do tega ne prihaja zato, ker bi jih ne zanimalo, ampak zaradi tega, ker je danes v Trstu vsak dan nešteto prireditev, večkrat ob isti uri.
Kakšen odnos je imela
tržaška kulturna srenja do Skupine 85? Kakšni odnosi pa vladajo danes?
Ne bi znala povedati, kako je bilo v začetku, ker mene takrat še ni bilo zraven. Predsednik je bil Pavle Merku in bi on morda znal kaj več povedati o tem. Ko upravlja danes tržaško občino večina, ki ji načeljuje župan Riccardo llly, je zanimanje večje, saj se občinska uprava, hvala tudi podžupanu in odborniku za kulturo Robertu Damianiju, bolj zanima za te stvari. Na splošno pa ne bi mogla ocenili, kakšen je ta odnos. Čeprav tržaški italijanski dnevnik//P/c-co/o o nas ne poroča veliko, pa ven-
darle piše in so ljudje informirani o našem delovanju. Naj navedem samo primer: prejšnjo soboto smo priredili obisk starega pristanišča, ki se ga je udeležilo veliko število ljudi. Člani naše skupine so bili v manjšini. V glavnem so prišli ljudje, ki jih nismo poznali: bili so navadni ljudje, ki so se zanimali za to. Prišli so tudi iz radovednosti, saj se ne zgodi vsak dan, da si lahko pristanišče prosto ogledaš; imeti moraš posebno dovoljenje. Imela sem vtis, da je bila pobuda občutena. Tudi predsta-i vitve italijanskega prevoda romana Borisa Pahorja, ki smo jo priredili v knjigarni Minerva, se je udeležilo veliko ljudi morda tudi zato, ker je tam spregovoril Manlio Cecovini, ki je v i Trstu precej znana osebnost.
Nedvomno se je z leti veliko spremenilo. Na množično obiskani predstavitvi italijanskega prevoda Pahorjeve Nekropoleje o delu spregovoril Cecovini, nekdanji tržaški župan in predstavnik tistih - tudi kulturnih - krogov, ki Slovencem niso - ali niso
bili - naklonjeni.
Kako ocenjujete to?
Glede predstavitve Nekropole moram povedati, da na začetku nisem vedela za tesno prijateljstvo med Borisom Pahorjem in Manliom Cecovinijem. Ko so mi to povedali, sem predlagala, da bi na predstavitev povabili Cecovinija. O tem smo govorili s Pahorjem, ki je bil zelo vesel. Potem sem telefonirala Cecovi-niju, ki je bil tudi za to in je prišel na srečanje. Reči moram, da je povedal tudi marsikaj takega, kar me je presenetilo, saj dobro vem, kdo je in kdo je bil. Sprašujem se, ali je šlo za oportunizem ali pa ga je v preteklosti pogojevala stranka. V časopisu sem tudi brala, da je bil teden dni pred predstavitvijo Nekropole Cecovini gost neke italijanske šole in da je tam povedal nekaj podobnega. Kaže, da je spremenil svoj odnos do slovenske manjšine in tržaške stvarnosti; morda tudi zato, ker je sčasom spoznal Slovence malo bolje, saj živi že trideset let na Pad-ričah na Krasu; ni pa rečeno, da se Slovencem tudi približaš, če živiš i med njimi. Morda je na stara leta le postal bolj moder.
Koliko so take in podobne pobude uspele prodreti v globljo zavest širšega kroga ljudi?
Sem že povedala, da na naše prireditve prihajajo tudi ljudje, ki jih ne poznamo. To pomeni, da zanimanje obstaja in narašča. Znova bi se navezala na nedavni obisk starega pristanišča. Ko sem prisotne pozdravila tudi v slovenščini, sem pogledala udeležence, da bi videla, kako reagirajo. Reakcije ni bilo. To se je
ponovilo tudi na koncu, ko sem prebrala - to bi morala sicer storiti Nik-la Panizon, a je zbolela - nekaj pesmi Miroslava Košute in odlomek iz slovenskega prevoda Umberta Sabe. Zdi se mi, da so bili vsi navdušeni. To pomeni, da moramo od časa do časa imeti tudi pogum, da se soočimo z okoljem, ki ga ne poznamo. Teh ljudi namreč nisem poznala; nisem vedela, kateri ljudje so prišli na prireditev in kako bodo reagirali. Treba je torej imeti pogum.
Kako pa tržaški italijanski intelektualec sploh gleda na Slovence in njihovo kulturo danes?
Mislim, da so tržaški italijanski intelektualci spet ovrednotili slovensko kulturo. To morda tudi zato, ker je na razpolago kar nekaj italijanskih prevodov slovenskih del, ki jih lahko končno berejo. Če nekaj poznaš, potem to lahko pravilno ocenjuješ.
V	nasprotnem primeru boš še naprej imel predsodke. Zdi se mi, da j obstaja za slovensko kulturo veliko zanimanje in da bi jo hoteli italijanski izobraženci še poglobiti. Ne vem, če je to tudi povezano z dejstvom, da je Slovenija danes samostojna država, da ne spada več v okvir komunističnega sveta itd. Morda je tudi to, čeprav bi izobraženci ne smeli dopuščati, da bi jih take stvari pogojevale. Vsekakor: zdi se mi, da zanimanje obstaja.
Tržaška občinska uprava nedvomno posveča veliko pozornosti kulturni ponudbi tudi z ozirom na doprinos različnih narodnostnih in verskih skupnosti, ki so prisotne v Trstu. Tako je sredi poletja začel z obširnim ciklusom manifestacij o prikazu življenja in delovanja judovske skupnosti z naslovom Šalom Trst Mislite, da bi morali kaj takega priredili tudi v zvezi s slovensko prisotnostjo v Trstu?
Po eni strani mislim, da je to treba narediti. Če upoštevamo, da je i judovska skupnost sodelovala pri
Kar se pa tiče pravilnega vtisa, je zadeva še bolj zapletena. Če ostanemo pri publikacijah za Italijane na določeni ravni, jih bo bral le določen krog italijanskih ljudi. Potrebno bi bilo širše informiranje. Dnevnik// Pic-colo bi lahko tako, kot ima stran, po-' svečeno Istri, imel stran, posvečeno Slovencem. Vendar to ni odvisno od Slovencev samih, ampak od drugih. Tudi Primorski dnevnik bi lahko imel stran v italijanščini, toda tako jemlješ prostor slovenščini. Rešitev bi I lahko bila tudi v tem, da bi manjšina sama izdajala informativni list, ki bi | ga raznašali skupaj sPiccolom, ven-| dar to stane. Težko je, da bi tržaški j Italijan, tudi brezplačno, segel po informativnem listu o Slovencih.
Problem ni lahek. Prepričana pa sem, da ima tu veliko vlogo šola. Vendar tudi tu ni lahko. Poznam ve-l liko italijanskih učiteljev in profesorjev, ki bi bili pripravljeni širili poznanje Slovencev, nimajo pa instrumentov, v smislu, da ne vedo nič. Nekateri kolegi so me tudi prosili, da bi prišla predavat o tem na njihove šole, vendar so tu tudi velike težave z birokracijo. Na ravni osnovnih šol je to po mojem mnenju lažje. Mislim torej, da je veliko italijanskih šolnikov, ki bi bili pripravljeni kaj narediti, niso pa tega sposobni narediti samostojno; morda tudi zato, ker to zahteva določen napor. Sodelovanje med šolami bi lahko prived-
lo	do dobrih rezultatov, zlasti tam, kjer so šole v bližini. To velja zlasti za osnovne in nižje srednje šole. Začeti je treba z vzgojo otrok. Tako bi morda v dveh generacijah prišlo do bistvene spremembe. Vendar je treba tudi povedati, da se v okviru šole marsikaj zaplete, saj so potrebna razna dovoljenja in je dovolj, da je samo nekdo proti, pa se stvar ustavi. Ne bi bilo slabo, če bi se za to zavzelo šolsko skrbništvo. Šola je torej bistvene važnosti, da italijansko prebivalstvo spozna Slovence. To tudi zato, ker v našem primeru, se pravi v primeru odnosov med Italijani in Slovenci, ki so obteženi z dogajanjem zadnjih sto let, proces samostojnega spoznavanja drugega zahteva zelo veliko časa. Uvedba razširjene oz. obvezne dvojezičnosti bi po mojem mnenju privedla do pošastnih reakcij, ker je ljudje ne občutijo kot nekaj koristnega in potrebnega. Po mojem mnenju bi Italijani ne sprejeli preproste razlage, da je to potrebno za spoznanje tistega, ki živi z nami. Ne kaže, da je uvedba splošne, razširjene in obvezne dvojezičnosti ključ za razumevanje drugega. Zato bi bilo treba začeti najprej pri šoli in predvsem, še bolj kot na ravni jezika, na ravni spoznavanja Slovencev: kdo so, kaj delajo, kaj so bili, zakaj so tu, od kdaj so tu itd. Ljudje namreč ne vedo niti tega. Vedno sem bila prepričana, da mora to posredovati šola. Slovenci pa so že itak zelo na razpolago, da se predstavijo.
Če se na koncu povrnemo k delovanju Skupine 85, kaj bi povedali o načrtih za prihodnost?
Do konca leta imamo v načrtu srečanje z antropologom La Ceclo, ki je poučeval v Benetkah. Govoril naj bi o odnosu med kulturami in nesporazumih, do katerih prihaja v teh odnosih. Poleg njega naj bi nastopila še Pavel Fonda in Marina Sbisa. To naj bi priredili sredi decembra. To srečanje bi nekako sklenilo delovanje Skupine 85 v letu 1998. Za prihodnje leto nimamo še izdelanih načrtov. Naši člani si npr. zelo želijo obiskati Slovenijo. Poleg tega bomo seveda zelo pozorni na to, kar se tu dogaja. Morda bi lahko razvili zamisel o razstavi o Slovencih.
3
ČETRTEK
26. NOVEMBRA
1998
razvoju mesta, je slovenska skupnost prav tako sodelovala, saj je del mesta, kakor so J udje. Po drugi strani se mi je zdel prikaz judovske skupnosti, predvsem kar se tiče razstave v miramarskih konjušnicah, nekaj muzejskega, kot oddolžitev skupnosti, ki je doživela preganjanje. Po mojem mnenju bi morali vsekakor osvetliti slovensko skupnost oz. doprinos slovenskih izobražencev v Trstu, vendar bi bilo treba postaviti ! stvar v točno določen okvir in jo pri-| kazati v pravilni luči, da se predstavitev ne bi izrodila v neke vrste komemoracijo. Razstava o judovskih izobražencih mi je dala namreč vtis spominske svečanosti za umrlimi. Miramarska razstava se je omejila le na velika judovska imena evropske kulture, na Maxa Broda, Sigmunda Freuda, Itala Sveva, Umberta Sabo idr. Če bi predstavili na tak način slovensko skupnost, bi bila to izkrivljena predstava. Treba bi bilo predstaviti Slovence v vseh odtenkih in njihovo prisotnost na vseh področjih in v vseh slojih, ne pa se omejiti samo na intelektualce in višji meščanski sloj, kot je bilo s prikazom judovske skupnosti. Slovenci niso bili samo to: bili so tudi navadni ljudje, ki so sodelovali pri razvoju pristanišča, tovarnjn vseh drugih dejavnosti v mestu. Če priredimo razstavo le o Prešernu, Kosovelu, Cankarju in Ketteju, nismo razumeli ničesar tudi zato, ker so to za Tržačane le imena. Poleg tega bi taka razstava v očeh tržaških Italijanov lahko predstavljala zahtevo po podelitvi važnosti neki skupnosti, o kateri ne vedo ničesar. Zato bi morala taka razstava - med drugim ste mi ponudili zamisel zanjo - zaobjeti slovensko narodnostno skupnost v Trstu kot celoto.
Kaj pa bi morali Slovenci narediti, da bi bila njihova
"vidnost" v Trstu boljša?
To je odvisno od tega, kaj pojmujemo s to besedo: da je slovenska prisotnost vidna in zaznavna tudi na zunaj (z napisi ipd.) ali pa da si ljudje ustvarijo pravilen vtis o Slovencih, da dojamejo to skupnost v pravilni luči? Mislim namreč, da tu ni toliko problem zunanje vidnosti, s slovenskimi napisi idr. Spomnim se namreč, da sem pred leti, skupaj z Marto Ivašič, opravila raziskavo prav o tem vprašanju v devinsko-nabrežinski občini. Opazili sva, da npr. v Sesljanu ni bilo slovenskih napisov - vsaj takrat ne -, čeprav so bili v dveh tretjinah trgovin z jestvinami Slovenci. Med seboj so govorili
v	slovenščini, z nama dvema, ker sva bili očitno neznanki v krajevni stvarnosti, pa v italijanščini. Čeprav so bili torej Slovenci, ni bilo nobenega slovenskega napisa. Zato se postavlja vprašanje: zakaj ni napisov? Odgovorov bi lahko bilo več: morda zato, ker ljudje ne bi stopili v trgovino, če bi videli slovenski napis, ali pa, ker je to letoviščarski kraj in bi morali biti napisi kvečjemu v angleščini in nemščini. Domnev je lahko veliko. Ne vem, če bi napis "Lekarna11 namesto "Farmacia" sedaj še povzročil izgrede ideološkega značaja. Do njih lahko pride, lahko pa tudi ne. Resnici na ljubo obstajata slovenska napisa na pročeljih Kulturnega doma in Tržaške knjigarne, ki pa ležita precej zakotno. Morda se marsikdo še izogiba postavljanju slovenskega napisa v strahu, da bo imel tudi gmotno škodo zaradi kakega vandalskega dejanja.
KRISTJANI IN DRUŽBA
BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA
OB BOGOSLUŽNIH BERILIH
V	LITURGIČNEM LETU A
ZVONE STRUBELJ
I
ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO
1. ADVENTNA NEDELJA
ČETRTEK 26. NOVEMBRA 1998
"Zgodilo se bo poslednje dni: Gora hiše Gospodove bo trdno stala kot najvišja med gorami, vzdigovala se bo nad griči in vsi narodi bodo hiteli k njej... Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja. Hiša Jakobova, pridite, hodimo v Gospodovi luči." (Izaija 2,2. 4-5)
"Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal: odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči... Oblecite Gospoda Jezusa Kristusa..." (Rim 13, 12.14) "Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi
vi	pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov". (Matej 24,42-44)
Advent naj nam bo čas pričakovanja, budnosti, vere in upanja v nov jutrišnji dan. Pričakajmo ga tudi mi z modrostjo in prižganimi svetilkami upanja kot pet preudarnih devic (miniatura iz 14. stol.).
IZAIJA, JEZUS IN PAVEL O ROJSTVU NOVEGA DNE
Na prvo adventno nedeljo v liturgičnem letu A beremo žlahten izbor Božje besede. Izaija, Jezus in Pavel nam govorijo o človekovem upanju, o njegovem pričakovanju novega, o preseganju bivanja tjavendan, o pogledu onstran naše kronološke ujetosti v dimenzije prostora in časa. Stopimo z njimi v to mistično obzorje človekovega življenja in človeške zgodovine.
Prerok Izaija je v osmem stoletju pred Kristusom v skrivnostnem videnju uzrl "goro hiše Gospodove", kamor romajo vsa ljudstva zemlje. Zapuščajo čase vojskovanja in kraje zla, iz teme gredo proti luči. Na poti prekujejo svoje meče v lemeže in svoje sulice v srpe. Njihovo hojo navdihuje svetloba z gore Gospodove. Gredo proti novemu obdobju svetovnega miru, razoroženemu svetu naproti, v deželo mednarodnega sodelovanja pri vzpostavitvi pravice, resnice in miru. Izaijeva vizija je prava deklaracija o človekovih najglobljih duhovnih pravicah in o skrivnostnem pričakovanju vseh narodov sveta. Vse mirovne pogodbe in vsa mirovniška gibanja bi ta Izaijev tekst lahko vzele za osnovo svojega obstoja in za cilj, h kateremu težijo. Utopija, boste rekli? Da! Utopija, ki z lučjo iz Gospodove gore lahko postane resničnost. Cerkev po Kristusovi zamisli obstaja prav zato, da utopijo spreminja v resničnost.
V	kratki paraboli o tatu, ki izkoristi noč za vdor v hišo, Jezus svari kristjane pred zaspanostjo in neodloč nostjo. Biti duhovno buden pomeni imeti oči odprte za spremljanje dogodkov v osebnem življenju in v življenju človeštva, gledati na dnu vseh dogajanj previdnostni načrt Boga Očeta, ki človeka navdihuje, da zna gledati tudi s srcem. Budnost, h kateri nas spodbuja Jezus, so tudi odprta ušesa za piš vetra z "gore Gospodove", ki poganja mline človekove duše, iz katerih se rojevata upanje in vera v jutrišnji dan. Bizantinska adventna molitev vabi vernike, da takole molijo: "V nas samih, o sinovi, je o-ko, ki je odprto noč in dan in nas gleda. Na dnu našega srca, o sinovi, so ušesa, ki nas vedno slišijo: to je Bog".
Apostol Pavel vidi rojstvo novega dne v človekovi notranji preobrazbi, zato v pismu Rimljanom kristjane vabi, naj "si nadenejo orožje luči in se preoblečejo v Jezusa Kristusa". To je krasna podoba za vstop v adventni čas, ki je čas pričakovanja, budnosti, vere in upanja v nov jutrišnji dan človeštva, v Gospodov dan, za katerega Božja beseda soglasno trdi, da zagotovo pride.
SLOMŠKOVA ZALOŽBA IN MOHORJEVA DRUŽBA CELJE
EKUMENIZEM^ POLITIKA IN PRAVIČNOST
JURIJ PALJK
V Ljubljani so v likovni galeriji verskega tednika Družina v četrtek, 19. t.m., predstavili najprej tri knjige, ki so izšle pri Slomškovi založbi v Mariboru, in samo pol ure kasneje še izjemno študijo dr. Jožeta Krašovca, ki je izšla pri Mohorjevi družbi iz Celja.
MOJ PRVI DNEVNIK
Slomškova založba je v sozaložbi z Mladiko iz Trsta izdala knjigo, ki nosi pomemben naslov Moj prvi dnevnik. Gre za delo g. Stanka Janežiča, ki ga pri nas poznamo po njegovem pesniškem in tudi duhovniškem delu, saj je vrsto let deloval med nami. Moj prvi dnevnik so pričevanjski zapisi bogoslovca in mladega duhovnika iz težkih let vojnega in povojnega obdobja (1944-46), ki je bilo usodnega pomena za ves slovenski narod in še posebej za mlado generacijo duhovnikov. Janežič nam posreduje intimne zapise mladega duhovnika, ki pride v naše kraje in se srečuje s celo galerijo ljudi; opisuje duhovna doživljanja sveta in boja za poklic ter vrednote življenja. Kn)\goMojprvi dnevnik ]e opremil Peter Požauko, uredil pa sam dr. Stanko Janežič. Med bralci bo gotovo naletela na zanimanje še posebno pri nas, ki smo dr. Janežiča spoznali. Spremne besede so knjigi napisali škof dr. Jožef Smej, pisatelj Alojz Rebula in profesor Rafko Vodeb.
JANEZ EVANGELIST KREK
Slomškova založba iz Maribora je izdala tudi knjigo z naslovom Janez Evangelist Krek (1865-1917). To je zbornik o velikem Slovencu, na katerega je sodobna slovenska stvarnost le premalo pozorna. Res pa je tudi, da je bil dr. Krek več kot petdeset let nalašč zamolčan, saj gre za osebnost, ki je zaradi svojih mnogih kakovosti lahko tudi danes vodilen zgled, posebno še tistim ljudem, ki se odpravljajo v politiko. Kar petnajst avtorjev piše o Janezu Evangelistu Kreku in osvetljuje njegovo življenje in delo. Nekateri avtorji zapisov tudi pišejo
o	osebnih srečanjih z njim. Poudarek knjige je na Kreku kot človeku ter na njegovem političnem, socialnem zadru-žniškem in prosvetnem delu.
V	knjigo so uvrščeni tudi Krekovi značilni spisi, med njimi pesmi in proza, pridige in razprave. Zbornik sta uredila dr. Janez Juhant in dr. Stanko Janežič. Prav dr. Juhant je na predstavitvi knjige poudaril, da je bil dr. Krek izjemna osebnost, ki je zaradi svojih idej in dela še danes aktualen. Krek je namreč znal voditi tako politiko, ki je ljudi pritegovala, saj je dajala odgovor na zahteve tedanjega časa.
POTI CERKVENE EDINOSTI
Poti cerkvene edinosti je naslov knjige Stanka Janežiča, ki je izšla pri Slomškovi založbi in je dober primer študije,
ki osvetljuje medkrščanski teološki dialog o treh bistvenih vprašanjih sodobnega ekumenizma: Sveti Duh-Evhari-stija-Duhovniške službe. Knjiga prinaša dosežke, ki jih je dr. Janežič povzel po skupnih izjavah mešanih komisij. Knjiga se vključuje v priprave na dvatisočletnico Kristusovega rojstva, ki naj bi jo Cerkve pričakale v večji medsebojni povezanosti in odprtosti za skupne podvige v novem, tretjem tisočletju.
PRAVIČNOST V SVETEM PISMU IN EVROPSKI KULTURI
Pravičnost v Svetem pismu in evropski kulturi je naslov študije dr. Jožeta Krašovca (na sliki), slovenskega akademika in velikega poznavalca in prevajalca Sv. pisma. V imenu Mohorjeve družbe iz Celja, ki je knjigo dr. Krašovca izdala ob podpori ministrstva za kulturo Republike Slovenije, je spregovoril Janez Jero-i men. Dejal je, da je knjiga izjemnega pomena za slovenski narod, česar so se zavedali tudi na ministrstvu za kulturo; povedal je tudi, da so jo izdali ob 50. obletnici sprejetja deklaracije človečanskih pravic pri Organizaciji združenih narodov. Ta deklaracija sicer za države podpisnice ni obvezujoča pravna norma, jo pa domala vse skušajo dosledno upoštevati. Povedal je tudi, da je delo vrhunska znanstvena študija s področja pravičnosti in prinaša slovenskim bralcem vrsto novih pogledov. Dr. Jože Krašovec je dejal, da ima pravičnost splošen in širok značaj; petnajst let je sistematično raziskoval pojem pravičnosti v Sv. pismu in v evropski kulturi, ki sloni na krščanstvu. Dr. Krašovec je dejal, da se je hebrejski pojem pravičnosti razlikoval od našega, ker je vseboval celo odrešenje in usmiljenje, solidarnost, dobrohotnost, korektnost. Dejal je, da je v Sv. pismu osrednje vprašanje odnosa Boga do ljudstva in obratno, ker je Bog v Sv. pismu izrazito oseben, personalističen, deluje kot o-sebno bitje, ki nagovarja vsakega posameznika posebej. V Novi zavezi je pojem pravičnosti še globlji, saj je bogatejši. Dr. Krašovec je pri pripravljanju teksta pregledal patri-stične zapise in skoraj vse tekste, ki so se s tem ukvarjali vse do reformacije; pregledal je tudi vse sodobne tekste. Dejal je, da so predvsem v srednjem veku gledali na pojem pravičnosti v smislu kazni in retribucije, česar pa ne najdemo v Sv. pismu. Kazen je le vzgojni element, ki naj človeka privede na pravo pot;
odtod sprava in odpuščanje. Dr. Anton Stres je o knjigi dejal, da je dobra izhodiščna točka za nadaljnje razmišljanje. Povedal je, da je svetopisemski personalni odnos pravičnosti prek krščanstva dodobra prepojil temelje Evropi in njeni omiki, kulturi, saj gre pri tem problemu za dostojanstvo vsake človeške osebe. Človek namreč ni podrejen nekemu redu, kot so to misli-
li	pripadniki antičnega koz-mocentrizma. O človekovih pravicah je dejal, da jih ne gre jemati osebno, ker imajo človečanske pravice v sebi tudi dolžnosti do drugega človeka, zahtevajo moralno-etično osveščenega človeka. Te pravice imajo svojo podlago v etični zavesti človeka in obravnavajo posameznika kot člana družbe, kar seveda od vsakogar zahteva visok etični naboj. Človečanske pravice nimajo svoje osnove v pravilih in ne pravnih normah, ampak v etičnih merilih, ki presegajo stroga pravna merila.
Pravnik, nekdanji predsednik slovenskega ustavnega sodišča, dr. Lovro Sturm je o pravičnosti dejal, da je nedoločen pravni pojem, ki ga mora pravo šele napolniti s pomeni. Med sorodne pojme je uvrstil pojem pravne države, socialno državo, vest in poštenost. Gre za imanentne, trajno prirojene vrednote, med katere spada tudi pravičnost; pravo pa mora spoštovati tudi vrednote, ki so v ustavo in zakone vtkani. To so ! splošna pravna načela mednarodnega prava, ki so bila postavljena kot antiteza barbarskemu odnosu v nekaterih državah v Haagu že leta 1920, ko se je ta izraz prvič začel uporabljati. Prikazal je nekaj meja med napisanim in nenapisanim pravom, povedal pa je tudi, da sta načelo vesti in poštenja v zakonu t.i. obligacijskih razmerij.
Kn j iga Pravičnost v Svetem pismu in evropski kulturi dr. Jožeta Krašovca bo gotovo zanimiva za vse raziskovalce tako prava kot drugih družbenih vej tudi zaradi izjemnega izbora biografskih in bibliografskih podatkov o sodobnih avtorjih, ki so se kdajkoli ukvarjali s pojmom pravičnosti.
PET NOVIH ŠKOFI)
V	SLOVENIJI
Pred kratkim se je izvede-
lo,	da slovenska škofovska konferenca (oz. pristojna komisija) pripravlja načrt za u-stanovitev petih novih škofij v Sloveniji. Sedaj so to ljubljanska nadškofija (ki je tudi me-tropolitski sedež), in škofiji v Mariboru in Kopru. Ljubljanski nadškof ima že dalj časa tudi dva pomožna škofa. Ta načrt predvideva naslednje nove škofijske sedeže: Mursko Soboto, Celje (zdaj spadata v mariborsko škofijo), Kranj in Novo mesto, ki sta del ljubljanske nadškofije, ter Novo Gorico (ki je del koprske škofije). Kot je torej iz tega razvidno, gre za kar veliko spremembo v slovenski cerkveni ureditvi.
O	vsem tem bo seveda zadnjo besedo imel Sveti sedež oz. Kongregacija za škofe, končno pa bo o tem sklepal sam papež. Prav je, da se danes, v samostojni Sloveniji, škofije širijo in povečajo. To bo imelo poleg cerkvenega pomena tudi politični prizvok. Osem škofij je gotovo več kot dosedanje tri, in to nasproti državni stvarnosti pa tudi v odnosu do Vatikana. Pomembno je tudi za nas vprašanje možne delitve koprske škofije, saj bi imela ustanovitev še ene škofije ob meji z Italijo (Nova Gorica) tudi velik politični pomen in bi tako utrdila tudi samostojno prisotnost slovenske Cerkve na meji ob Soči.  AB
INTERPRETACIJA SVETEGA PISMA
Ob izidu zbornika Interpretacija Sv. pisma vabi Organizacijski odbor Mednarodnega simpozija o interpretaciji Sv. pisma na niz kulturnih dogodkov v Ljubljani.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti je že priredila v sredo, 25. t.m., priložnostno tiskovno konferenco. Teološka in filozofska fakulteta v Ljubljani vabita v ponedeljek, 30. t.m., ob 10.30 v ve-liko avlo teološke fakultete, kjer bo prireditev v sklopu Tedna Univerze v Ljubljani. Po pozdravnih nagovorih dr. Janeza Juhanta (dekana teološke fakultete), dr. Jožeta Mencingerja (rektorja univerze v Ljubljani) in dr. Ludvika Horvata (dekana filozofske univerze) bo nastopila pianistka Paola A. Troilli; nato bo spregovoril dr. Jože Krašovec. Slišali bomo tudi koncert APZ Tone Tomšič in recital bibličnih besedil. Druga pobuda bo klavirski recital omenjene pianistke v torek, 1. decembra, ob 20. uri v dvorani Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. V ponedeljek, 7. decembra, pa bo ob 19.30 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma slovesnost ob 60-letnici SAZU in ob Tednu Univerze v Ljubljani. Nastopili bodo Komorni zbor RTV Slovenija, mladinski pevski zbor Carmina sloveni-ca in Simfonični orkester RTV Slovenija, govorili pa bodo dr. France Bernik, dr. J. Mencinger, dr. J. Krašovec in drugi.
KO CERKEV SPREJEMA IZZIVE TEHNOLOGIJE
"RAČUNALNIK JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE"
DANIJEL DEVETAK
pl o niso besede Billa Gate-sa, največjega svetovnega mogotca, ki neusmiljeno postavlja količke tehnološkemu napredku, ampak samega vrhovnega poglavarja vesoljne Cerkve. Te besede je prejšnji teden izrekel papež Janez Pavel II., ko je v Rimu obiskal zasebno univerzo Luiss.
Sveti oče, ki je želel vzeti v pretres Galilejev proces, ki je pokazal zanimanje za resno soočenje z Darvvinovo teorijo evolucije, ki je v zadnji encikliki Fides et ratio celo pohvalil rezultate znanstvenega napredka, je javno priznal, da ga je svet računalnikov tako o-čaral, daje dejansko spremenil njegov način vsakdanjega življenja. "Spreobrnil" seje in začel uporabljati današnje sredstvo pisanja in komuniciranja, ki na neki način še vedno straši številne izobražence, dokaj mlajše od njega. To je bila še ena majhna, in vendar pomembna lekcija poguma in skromnosti. Pred študenti na privatni rimski univerzi je priznal, da je pred petimi leti vprašal svojega glasnika Joaquina Navarra Vallsa, kako deluje svetovna mreža internet. Ta mu je razložil osnovne korake in odtlej se je papeževa prejšnja nezaupljiva zadržanost do tehnoloških sredstev javnega obveščanja kar razblinila. Sv. oče je celo priznal, da lahko vsi zremo v prihodnost z optimizmom, saj lahko taka sredstva množičnega obveščanja veliko pripomorejo k temu, da bo po-
stalo človeštvo "ena sama družina". Papeževa odprta drža ni kompromis z družbo dekadentnih in zrelativizira-nih vrednot, ampak samo še korak naprej v prepričanju, da je učlovečeni Kristus prišel, da bi dosegel vsakogar. Pravilno pravimo, da ima računalnik spomin, nikakor pa ne razuma, še manj pa vesti. Računalniki so namreč "neumne škatle1'; so pa lahko zelo ; koristno sredstvo za marsikatero opravilo, zakaj ne, tudi za novo evangelizacijo, ki je svetemu očetu tako pri srcu. Pri tej igra nedvomno veliko vlogo tudi svetovna mreža internet, preko katere se lahko vsakdo poveže tudi s Svetim sedežem (www.vatican.va) in črpa iz bogatih vatikanskih arhivov ogromno informacij
o	Cerkvi in njenih pobudah,
o	sedanjem in nekdanjih pa-; pežih, pridige, tekste enciklik ! in apostolskih pisem itd. Pr-
SVEČANO SLAVJE IN RAZSTAVA DOKUMENTOV
STO LET ŽUPNIJE ČRNI VRH NAD IDRIJO
V	Črnem Vrhu nad Idrijo so v nedeljo, 22. t.m., sklenili praznovanja stoletnice tamkajšnje župnije. Slovesnosti so trajale že dalj časa, saj je bila župnija ustanovljena 16. 12.1897, kar je zapisano v dokumentu, ki gaje podpisal tedaj pristojni škof (in pozneje prvi slovenski kardinal) Jakob Missia. Do tedaj je imela cerkev v Črnem Vrhu status vikariata, ki je bil podrejen župniji Vipava.
Proslavljanja jubileja so sklenili v nedeljo z mašo ob 14. uri. Somaševanje je vodil idrijsko-cerkljanski dekan g. Ivan Blažič ob somaševanju župnika Antona Strancarja in drugih osmih duhovnikov iz črnovrškega območja, dekanijskih duhovnikov, treh živečih duhovnikov, ki so kratek čas upravljali župnijo, ter kaplanov, ki so v Črnem Vrhu nad Idrijo kdaj službovali. Pel je domači zbor Frančišek Lampe, ob oltarju pa so bile poleg župljanov zbrane tudi rojakinje redovnice. Po maši
so si udeleženci slovesnosti ogledali razstavo dokumentov o zgodovini župnije. "S to sveto mašo", je v pismu za Novi glas zapisal župnik Albert Štrancar, "se želimo zahvaliti najprej Bogu, potem pa vsem ljudem, ki so karkoli dobrega naredili za rast župnijskega občestva."
Župnija Črni Vrh nad Idrijo obsega Črnovrško planoto (vasi Črni Vrh, Lome, Pred-griže, Zadlog, Idrijski log, Javornik, Mrzli log in Malo goro). V župniji je ob ustanovitvi živelo 2.400 prebivalcev, zdaj pa je le-teh samo še 1150. Kljub zmanjšanju števila prebivalstva pa je župnija dejavno občestvo, ki sicer ni neranljivo pred krizami modernega časa, a je kljub temu v njej živo jedro. V župniji uspešno delujejo župnijska pa-j storalna skupnost, ključarji, animatorji, upokojenci, zakonci, skupine staršev, mladinski skupini, Karitas, bralci, | molitvena skupina Vera in luč; zelo je prisotna pevska kultu-
vič je bila vzpostavljena zveza z Vatikanom za Božič pred petimi leti; v naslednjih dveh tednih je "obiskal" Sveti sedež po računalniku kar pol drugi milijon ljudi iz 70 držav! V teh letih je papež prejel več kot štiri milijone (!) raznih sporočil vernikov iz vseh celin, ki se lahko danes na daljavo povežejo z dogajanjem Cerkve v sedmih jezikih. Trije ogromni, stalno vključeni računalniki, ki zbirajo in pošiljajo v svet vesti in besedila vseh vrst, so poimenovani po treh bibličnih arhangelih: Mihael, Rafael in Gabrijel. Sam sem ob 20-letnici papeževanja Janeza Pavla II. skušal priti v stik z Vatikanom prek interneta, toda stalno zasedene zveze so mi to onemogočile. Z ene strani razočaran nad "mogočno" tehnologijo, z druge pa hkrati presrečen, sem začutil veličino in moč vesoljne Cerkve in njenih pripadnikov, ki so ob
ra. Delujejo kar štirje pevski zbori. Imajo štiri katehete, pet voditeljev petja oz. zborovodkinj in štiri otroške skupine.
Župnik v Črnem Vrhu, g. Albert Štrancar, je o dejavnosti tamkajšnjega občestva zapisal tudi tole: "Vse leto nas je spremljalo geslo: Vera, spreobrnjenje, sprava. Po veri se vzpenjamo k Bogu. Spreobrnjenje je neprestano prečiščevanje lastnih dejanj in mišljenja ter spreobračanje k Bogu, istočasno pa je klic Božjega usmiljenja človeku, naj se vrne k Bogu. Sprava je pot k medsebojnemu odpuščanju in življenju v soglasju s seboj, bližnjim in z Bogom. Stoletnico župnije smo zaznamovali tudi z obiskom kipa Fatimske Matere božje, v postu s predavanjem rojaka p. Marka Rupnika o spravi, zlato mašo rojaka Franca Rupnika, birmo, pogrebom vseh, ki jim je bilo nasilno odvzeto življenje in so našli poslednji zemeljski počitek v breznih na Črnovrški planoti med vojno in po koncu vojne. Najbolj pa smo stoletnico ustanovitve naše župnije zaznamovali z rednim delom in verskim ! življenjem."
----------M
dogodku z vseh strani sveta virtualno navalili na Vatikan in tako "objeli" svetega očeta. Če so nekdaj širili božjo besedo apostoli in apostolov apostoli, danes to lahko delajo tudi stroji, seveda pod treznim nadzorstvom ljudi. Tudi stroji lahko govorijo o tem, da je Kristus prišel na svet, ker ima rad človeka. S tem, da se je Kristus učlovečil, ni postavil novih "pravil igre", ampak je sprejel človekove - najskrom-nejše - življenjske razmere in se jim prilagodil. Rodil se je namreč v revni štalici sredi pastirjev in živali; pridigal je po trgih, ob jezerih in v shodnicah; jedel je pri mizah najpreprostejših ljudi; pustil je, da so ljudje z njim naredili, kar so hoteli; celo umrl je na vzpetini, kjer bi ga lahko vsi videli... In vendar se Kristus tudi danes nad tem svetom ne zgraža; obratno: v njem se vsak dan znova rojeva, ker mu je prav vsak človek še vedno pri srcu. Enako prilagodljivost človekovim razmeram je pokazal papež: glede načina komuniciranja se je prilagodil sredstvom, ki jih danes uporablja velika večina ljudi, da bi s tem, kar želi povedati vsakomur, dosegel tudi najbolj oddaljene predele sveta.
Cerkev, in z njo vsak kristjan, se ne boji izzivov globalizacije. Obratno: tudi on mora v vsakem času živeti po "pravilih igre" človeka in znotraj njih biti sol in kvas. Širiti Kristusovo oznanilo pa je naravno, saj je načelo evangeli-zacijezelo preprosto: kdoro-kusi nekaj zelo lepega, ne more drugače, kot da to želi povedati, posredovati in darovati tudi drugim. Sam si tega ne lasti, v tem ne more sam uživati. To in nič drugega je vir gorečnosti apostolov in misijonarjev. Katera je sploh vloga kristjanov (in, če hočemo, krščanskih časnikarjev), če ne prav ta, da tudi prek sodobnih izzivov prepoznavajo Boga v današnjem svetu in to skušajo posredovati tudi drugim (bralcem)?
Sveti oče je samo še enkrat dokazal, daje tudi v tem zgled, saj kljub svojim častitljivim letom ohranja neverjetno kulturno širino, mentalno prožnost in ponižnost. Skupaj ; z vsem tem pa še gorečo željo, da bi znal v vsakem trenutku ostati blizu vsakemu človeku.
Naj na koncu navedem še kratko in pomenljivo anekdoto iz naših logov; ta more veliko povedati otem, da človeka, ki živi iz evangelija, preveva večno mlad duh. Prav lepo se mi je zdelo, ko me je g. Kazimir Flumar, soustanovitelj Katoliškega glasa v daljnem letu 1949 in starosta go-riških duhovnikov ter katoli-i ških publicistov, pred dobrim mesecem povprašal, kako gre z računalniki. "Porabil sem trak tipkalnega stroja in razmišljam, ali bi lahko tudi jaz začel z računalnikom...".
SVETNIK TEDNA
3. DECEMBRA
SILVESTER CUK
FRANČIŠEK KSAVERIJ, ZAVETNIK MISIJONOV
Mladi doktor filozofije in profesor na slavni pariški univerzi Sorboni, Spanec Frančišek Ksaverij, je imel pred seboj sijajno kariero. Srečanje s človekom, ki je evangelij vzel zares - to je bil njegov baskovski rojak Ignacij Lojolski - je njegovo življenjsko pot povsem obrtiilo. Pustil je iskanje lastne slave in je svoje talente dal na razpolago Bogu. Odpovedal se je profesuri, zapustil Evropo in postal misijonar, največji misijonar v zgodovini Cerkve. Skupaj s sv. Terezijo izLisieuxaga častimo kot zavetnika katoliških misijonarjev.
Priimek Ksaverij je Frančišek dobil po gradu Xavier blizu mesta Pamplona, kjer se je rodil leta 1506. Njegov oče je bil predsednik Kraljevega sveta vNavari, državici med Pi-reneji in reko Ebro. Ko je bilo Frančišku pet let, je kralj Ferdinand Navaro pridružil Španiji. V bojih za samostojnost Navare je bil oče ubit, grad Xavier pa so porušili zmagovalci. Frančišek je moral materi obljubiti, da ne bo vojak. Šel je študirat v Pariz in, ko mu je bilo 24 let, je postal doktor in pridobil staro slavo. Tedaj se je srečal z rojakom Ignacijem Lojolskim. Ta mu je pogosto ponavljal Jezusove besede: "Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?" Frančišek se je zamislil in je uvidel, da ima Ignacij prav. Kakor je bil prej ves predan knjigam in študiju, se je zdaj brez polovičarstva predal Kristusu. Bil je med tistimi sedmimi mladimi možmi, ki so se 5. avgusta 1534 v cerkvi na Montmartru v Parizu posvetili Bogu in s tem položili temelje Družbi Jezusovi, redovni družini, ki je veliko storila za prenovo Cerkve.
Leta 1540, ko je bil red že potrjen in je bil Frančišek že duhovnik, je portugalski dvor prosil papeža, da bi poslal šest misijonarjev v jugovzhodno Azijo. Papež je poslal jezuite, ki jih je vodil Frančišek Ksaverij. Ladja, s katero je potoval, je izplula iz Lizbone 7. aprila 1541 in pristala na zahodni obali Indije 6. maja 1542. Tam ga je čakalo strašno razočaranje: videl je, da se krščanski Portugalci obnašajo ne samo nekrščansko, ampak tudi nečloveško. Zato je najprej začel spreobračati nje, šele potem je začel z misijonskim delom med domačini. Znal se je vživeti v njihovo miselnost, naučil se je njihovega jezika. K njim je prišel kot služabnik, zato so mu zaupali. Na jugu Indije je v enem mesecu krstil 10.000 ljudi. Odšel je misijonarit na Malajski polotok, naMoluške otoke. Samostanske postojanke, ki jih je ustanovil, je zaupal sodelavcem, sam pa je šel dalje. Leta 1547 je prišel na Japonsko. Ko se je predstavil kot oznanjevalec prave vere, so mu Japonci rekli, da to ne more biti res; kajti če bi bilo tako, bi to vero gotovo poznali Kitajci. Frančišek je uvidel: na Japonskem ne bo imel uspeha, če si prej ne pridobi učencev na Kitajskem. Kljub temu da je bila dežela tedaj za Evropejce zaprta, si je Frančišek prizadeval, da bi prišel tja. Leta 1552 je bil že tik pred vrati Kitajske, toda 2. decembra ga je na otoku Sancian pobrala mrzlica, ko je imel komaj 46 let. Njegovo truplo so prepeljali v Indijo in zadnje počivališče je našlo v mestu Goa. Za svetnika je bil razglašen leta 1622.
V	tistem času je bil Frančišek Ksaverij zelo češčen svetnik po vsem katoliškem svetu in tudi pri nas, o čemer priča zelo lepa, njemu posvečena kapela v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, še bolj pa romarska cerkev sv. Frančiška na Stražah pri Radmirju. Sv. Frančišek Ksaverij je krstni zavetnik mnogih, ki jim je ime Franc, Francelj ali Frančiška, Francka, Fanči.
JUBILEJNO POTOVANJE Z NOVIM GLASOM
V	SVETO DEŽELO IN NA GORO SINAJ
OB JUBILEJNEM LETU 2000 VAS VABIMO NA IZREDNO ROMANJE V SVETO DEŽELO IN NA GORO SINAJ OD 11. DO 18. FEBRUARJA 1999.
Na osemdnevnem potovanju bomo pod strokovnim vodstvom obiskali vse najvažnejše kraje iz Jezusovega življenja. Pot nas bo vodila od Galileje do Judeje z viškom obiska v Jeruzalemu. Nato se bomo podali na goro Sinaj, kraj božjega razodetja, kjer je Mojzes prejel 10 božjih zapovedi, in obsikali samostan svete Katarine.
Odhod z letališča v Ronkah, kamor se bomo tudi vrnili.
Cena potovanja znaša 1.580.000 lir; akontacija ob vpisu 300.000 lir. Potreben je potni list oz., kdor želi skupinski potni list, naj ob vpisu dostavi na našem uredništvu kopijo veljavne osebne izkaznice.
Podrobnejše informacije in program potovanja dobite na našem goriškem ali tržaškem uredništvu.
Pohitite z vpisom, ker je polovica mest že oddanih.
ČETRTEK
2f>. NOVEMBRA
1998
ČETRTEK 26. NOVEMBRA 1998
NOVI GLAS / ŠT. 45 1998
KULTURA
NOVA KNJIGA O GORIŠKIH BRDIH
SLOVENSKI KNJIŽNI SEJEM
Včeraj, v sredo, 25. novembra, so v Cankarjevem domu v Ljubljani odprli 14. Slovenski knjižni sejem, ki se uvršča med največje in najpomembnejše kulturne prireditve v Sloveniji. Svojo ponudbo predstavlja približno 70 razstavljalcev, založb, knjigarn, knjižnic in drugih ustanov, ki se posvečajo knjižni kulturi.
V Sloveniji se vsako leto pojavlja na policah kar 3 tisoč novih knjig, kar za majhno državo, kot je Slovenija, zagotovo ni malo. Prireditev, kije bila doslej na dve leti, bo v prihodnje vsako leto. Slovenski knjižni sejem je prireditev, ki v Ljubljano privabi ljubitelje knjige iz vse Slovenije in tudi iz naših krajev, saj se lahko na enem mestu pregleda knjižna ponudba vseh ali skoraj vseh slovenskih založb v minulem letu.
Na sejmu se predstavlja tudi naša Goriška Mohorjeva družba, prisotne pa so še ostale založbe iz naših krajev. V Cankarjevem domu se seveda med sejmom sklepajotudi pogodbe in sodelovanja med založbami, pisatelji se srečujejo s svojimi bralci, običajno pa založbe prirerajo vrsto predstavitev svojih knjig in ponujajo morebitnim kupcem tudi posebne ugodnosti ob nakupu knjig. Vsekakor je knjižni sejem prireditev, ki si jo splača ogledati. Za naše knjižne založbe je sejem pomemben zato, ker se publiki iz osrednje Slovenije predstavljajo s svojim delom in tako Slovencem iz matice prikazujejo našo stvarnost.
Kot smo že prej omenili, bo knjižni sejem odslej vsako leto in razlog za to je veliko število novih knjig, ki vsako leto izidejo, in čedalje več razstavljalcev. V Cankarjevem domu so morali razstavni prostor razširiti tudi v drugo preddverje, saj seje povečalo števito panojev in prodajnih pultov. Pri prodaji razstavljenih knjig založbe, knjigarne in knjižnicedajejo popuste pri cenah. Obiskovalci lahko kupljene knjige ponudijo tudi v podpis nekate-
rim avtorjem, ki svoja dela predstavljajo na sejmu.
Med pomembnejšimi dogodki na sejmu bo razprava ob okrogli mizi. U-deleženci bodo spregovorili o težavah, s katerimi se književniki in založbe soočajo pri svojem poslanstvu.
V Sloveniji so knjige drage, predvsem zaradi majhnih naklad. Na leto izdajo založbe in drugi izdajatelji o-krogtri tisoč novih del, kar je glede na število prebivalcev več, kot jih na tržišče pošljejo npr>v Italiji. Če dodamo še 1.327 serijskih publikacij, torej raznih časnikov, revij in biltenov, Slovenci očitno veliko berejo. Vendar je to le splošna ugotovitev, ki pa ne velja za vse. Tudi v Sloveniji je namreč veliko ljudi, ki zelo malo ali pa sploh nič ne berejo in to zaradi več razlogov, med katerimi ni zadnji ta, da se nekaterim slojem prebivalstva vsakdan niža življenjski standard, cene knjig na Slovenskem pa hitro in neusmiljeno rastejo. Temu dodajmo še zanimiv podatek, da se v Sloveniji izdajanje žepnih knjig ni nikdar obneslo, kar priča o tem, da ima slovenski bralec rad lepo oblikovano knjigo, za katero sicer res da več denarja, a mu tudi ostane v trajno last. Na nižjo, a v svetovnem merilu še vedno zelo visoko bralno kulturo Slovencev, vpliva tudi sodobni čas, ki je vse bolj zapisan podobi in vse bolj tiskano besedo zamenjuje s filmi, video projekcijami, CD-rom ploščami, DVD ploščami in nasploh s fotografijami. Knjižni sejem v Ljubljani bo predstavil tudi vrsto slovenskih novosti prav na tem področju, ki zanima predvsem mlade in uporabnike računalnikov.
Tudi na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu bodo podelili nagrado za najboljši knjižni prvenec. Na razpis seje prijavilo kar štirinajst avtorjev, v ožji izbor pa je komisija uvrstila štiri dela. Podelitev nagrad bo danes, v četrtek, 26. novembra.
MED TRTAMI IN BRAJDAMI
PETER STRES
Pred kratkim smo dobili v roke romansiran opis življenja v briški vasi Cerovo. Avtor Nikolaj Prinčič je knjigo z naslovom Onstran dobrega podnaslovilz naslednjimi besedami: Slike iz življenja Bricev 1918-1943. Knjiga je izšla v samozaložbi in obsega 175 strani.
V začetku je avtor zbiral gradivo za kroniko narodnoosvobodilnega boja in življenja po briških vaseh od 1. svetovne vojne dalje. Podobne kronike je Zveza borcev NOB spodbujala marsikje po Sloveniji. Iz te pobude pa je nastalo nekaj drugega: od oseb iz vasi Cerovo je s pravim imenom opisano samo mišljenje in delovanje šte-verjanskega župana po 1. svetovni vojni Karla Prinčiča iz Cerovega. Ostala imena vaščanov, ki so igrali takšne ali drugačne vloge v vasi pa je avtor spremenil. Pri tem pa so ostala nespremenjena imena oseb, ki so (pretežno politično) delovale v celotnih Brdih. Knjiga je torej romansirana pripoved oživ-Ijenju v vasi Cerovo po 1. svetovni vojni znotraj zgodovinopisne kronike celotnih Brd (o županu Karlu Prinčiču bralec lahko izve tudi v knjigi Marjana TerpinaŠfever/an, str. 167).
Dogajanje, ki je izhodišče avtorjevega pripovedovanja, je verjetno v celoti znano samo starejšim Cerovcem in okoličanom. Verjamem pa, da je z uporabo literarne oblike avtor lahko več povedal o nasprotjih znotraj vasi Cerovo in pri tem mislim predvsem na skupini narodnjakov in fašistov. V Brdih (na sliki Medana) je zaradi kolonskega sistema prišlo pod fašizmom in pozneje do večje politične polarizacije kot drugod. Pri tem so se člani obeh skupin med seboj dobro
O ČEŠKO-NEMSKI SPRAVI Z NEKAJ PRIPOMBAMI K SLOVENSKO-ITALIJANSKIM
ODNOSOM (3)
PETER MERKU I
V	uvodu, ki se s tem zaključuje, smo se lahko držali vzporedne primerjave, ki je bila značilna za prvo, v začetku omenjeno študijo.
Odslej bo govor o diplomatskih korakih nemške in češke nacije za dosego sprave, do katere naj bi prišlo bolj v odnosih med narodoma kot med vladnimi politiki. Primerjava bo le izjemoma zajela priložnostno in obrobno presojo, saj med Italijo in Slovenijo ni prišlo do podobnega razvoja, zato tudi primerjava ni možna. Ustavili se bomo posebno ob najvažnejših družbenih in političnih procesih, ki so privedli do podpisa spodaj navedenih sporazumov medNemčijo in Češkoslovaško oziroma Češko republiko:
1) Prvi sporazum o "normalizaciji" leta 1973
2) Drugi sporazum o “dobrem sosedstvu in prijateljskem sodelovanju" leta 1992
3) Tretji sporazum ali "Češko-nem-ška spravna deklaracija" leta 1997.
Preučevanje preteklosti je omogočilo Nemčiji, da se je lahko kaj kmalu spopadla s problemom sprave z vzhodnimi sosedi, med drugimi tudi s Češkoslovaško, o čemer bo tu govor.
Za politične principe, po katerih so se ravnali Sudetski Nemci, kot tudi
Nemci iz drugih evropskih področij, je značilna odpoved maščevanju in izsiljevanju, vztrajali pa so na povračilu škode, ki jo je povzročil pregon, ter na pravici do državljanstva in samoodločbe. Sprva so tako državni funkcionarji kot tudi javnost osvojili ta proglašena načela. To stališče pa seje spremenilo, ko je prišlo do končne integracije ubežnikov. Čeprav je izgon Sudetskih Nemcev veljal še vedno za zločin, ga je začela javnost sprejemati kot nekaj nespremenljivega, takoj ko je postala življenjska ekonomska podlaga spet trdna, to je, ko se je dokončala integracija izgnancev.
Morda je prav ta relativnost pogledov na dogajanja dopustila, da je evropska javnost petdeset let pozneje sprejela podobne dogodke v Bosni in na Hrvaškem brez omembe vrednih protestov in dovolila politikom Evropske unije korak nazaj, s tem da si niso prizadevali, da bi se mogle množice izgnancev in beguncev vrniti v rodne kraje, a jim tudi niso nudili možnosti za integracijo kje drugje. Taka sramotna politika ni samo olajšala, rekel bi, da je le kako leto pozneje celo povzročila podobno krvavo pustolovščino na Kosovu.
PRVI SPORAZUM O NORMALIZACIJI
Dvajset let po vojni je nemška po-I litika ubrala novo in dinamično pot,
ki je pripeljala do Brandtove "Ostpoli-tik". Leta 1973 je prišlo do podpisa prve, tako imenovane pogodbe o normalizaciji s Prago,
Z nekaterih stališč, kot je npr. problem meja, lahko primerjamo ta sporazum z osimskim, ki je bil podpisan med Italijo in Slovenijo 10. novembra 1975. Četrti člen pogodbe poudarja, da:
1) ...FRN in ČSSR potrjujeta nedotakljivost skupne meje sedaj in v prihodnosti in se obvezujeta, da bosta vzajemno in neomejeno spoštovali teritorialno celovitost.
2) Izjavljata, da nimata in tudi v prihodnje ne bosta imeli nikakršnih medsebojnih teritorialnih zahtev.
Iz pogodbe je razvidna presoja, da bi pravne zahteve povzročile nove pri-; silne premike prebivalstva. Take zahteve bi bile praktično neizvedljive, in so zaradi kriminalne nacistične politike vsekakor zapravljene.
Pravica do samoodločbe je veljala
za neuresničljivo (enako kot je potrdil Daytonski sporazum za Bosno, kjer so se, pa čeprav samo navidezno, o-hranile predvojne meje). Fronta, ki se je borila za povratek, seje začela krhati. Pobuda je prišla iz krogov, ki so bili blizu Cerkvi. PoznamoTuebinški memorandum iz leta 1961, pismo krožka Bensberg itd. do memoranduma Protestantske Cerkve iz leta 1965, v katerem se jasno zagovarja odpoved izgubljenemu ozemlju. Po spravi z narodi Zapadne Evrope je bilo treba isto storiti tudi z narodi Vzhodne Evrope. ----------------DALJE
poznali. V zelo lepi luči jeopisan župan Karlo Prinčič, ki seje moral pravilno odločati sredi nasprotij fašistične Italije. V knjigi je veliko dialogov, ki prehajajo s političnih dilem | na čisto eksistenčne probleme vaščanov.
V tem kontekstu so orisani še drugi vaščani in gospodarska ter kulturna dejavnost vasi. Pomembna o-[ seba je bil vodja vaškega fascia, ki je imel precejšnjo politično moč, med 2. svetovno vojno pa je bil posvarjen ! in nato likvidiran. Predstavljen je tudi narodno čuteč župnik in družina Brezavšček (oziroma dijak iz te družine, ki je deloval v okviru črnih bratov). Opisani so tedaj neraziskani požigi v vasi, ki so doleteli družine narodnjakov.
Avtorje posvetil veliko pozornost že tudi drugod opisani širitvi komunistične organizacije v Brdih in prizadevanju kolonov za lastnino zemlje. Partizanstvo je v veliki meri prikazano v idealni luči. Samo enkrat je v dialogu prisotna dilema, ali bodo i prišli Brici iz diktature fašizma pod diktaturo komunizma. Delu se v veliki meri pozna prvotna zasnova kronike NOB.
Knjiga se lepo bere. Njena vsebina se konča z letom 1943, zato pričakujemo njeno nadaljevanje. Vsekakor pa je že v tem delu razkrila mnoge do sedaj nejasne podobe nekdanjega življenja v Brdih oziroma v vasi Cerovo.
GOSTOVANJE PRIMORSKEGA DRAMSKEGA GLEDALIŠČA
NA POGORIŠČU NEŠTETIH ČLOVEŠKIH ŽIVLJENJ... (4)
MARJANA REMIAŠ
4T$
il
V
Sarajevska prestolnica je tudi v času vojne kulturno živela ter aktivno delovala na področjih, ki hranijo človeško duhovno raven. To nam je potrdil prvak Kamernog teatra Miki Trifunovič, ki smo ga srečali že pred predstavo v njihovem sarajevskem bifeju. Miki je med vojno v Novi Gorici gostoval z lastno produkcijo, ki so jo v celoti pripravili igralci gledališča: s predstavo Sklonište (Zaklonišče) so med bosansko vojno tako gostovali po nekaj evropskih mestih in publiki v živo oznanjali absurdnost in obsedenost stanja v Bosni.
Občinstvo Sarajeva je Plešasto pevko dobro sprejelo. Tudi za tokratno gostovanje sem bila mnenja, da predstava, s katero je teater v svet odnesel svoje, a tudi ime mesta in Slovenije, zasluži več pozornosti in naklonjenosti v razburkanih vrtincih slovenske kulturne politike. In v vseslovenskih medijih, ki so skopi z novicami in dogodki v teatrih, ki zaradi lege in pozicije ne delajo v belem slovenskem centru, pač pa v njegovem zaledju. A to ni tema mojega poto-
pisnlškega spominjanja na oktobrsko popotovanje z gledališčniki.
Tudi v Sarajevu sem odkrila, da jezik, za ljubitelje umetnosti, ni nikakršna ovira. Ljudje so sedeli ob Plešasti pevki in občudovali spretnost, s katero so igralci ponesli publiko do slovitega gledališkega vrhunca, ki ga predstava z brisanjem vsega, kar je še človeško, doseže ob koncu. Gostovanje je v gledališkem smislu, to mirno lahko rečem, uspelo. Na fotografiji je posnetek s predstave v Sarajevu; igrata Ivo Barišič in Iztok Mlakar. Publika je bila navdušena v Zagrebu, Tuzli in Sarajevu, igralci tudi, dasiravno utrujeni in zlomljeni od večurnih voženj v avtobusu, vodstvo, menim, zadovoljno.
Ob vračanju proti domu smo se za večerjo ustavili v znameniti restavraciji Gurman, lastnika Smaja Leliča, ki je bil svoje dni eden Titovih osebnih kuharjev, sicer pa prijatelja našega igralca Branka Učena in soproge Slavice. Smajo je vsem v Bihaču potešil lakoto.
Vožnja domov je minila v znamenju pričakovanja in načrtov; naslednji dan, 7. novembra, smo vsi najbrž odšli na grobove svojcev in s svečko prižgali spomin nanje. Turneja Primorskega dramskega gledališča je bila zaključena. Mimo strogih carinskih obveznosti na bosansko hrvaški meji, smo domačo mejo prestopili mirno in brez zapletov. Okrog druge jutranje ure nas je šoferski par odložil v Novi Gorici. Z mislimi zahvale gledališču, ki me je že drugič v tem letu vzelo na pot s seboj, sem se poslovila in z očmi poiskala avto mojega dragega, ki me je prišel čakat na postajo. Teatra je bilo za prvi novembrski dan i nepreklicno konec.
  -------------- KONEC
NOVA GORICA / FOTOGRAFIJE O SOŠKI FRONTI
MED NEBOM IN ZEMLJO
Jakec: Ti, si vido, kaj piše Pikolo, daje reku Menia od zaščitnega zakona za Slovence?
Mihec: Ne, kaj je reko?
Jakec: Je reko, da je tu zakonsko besedilo nevarno in ekstremistično. Jen, da se načeloma vsi strinjaju, da je prou zaščitet, ma de je treba videt, kaku se izpolni tu načelo. Jen, da bi izvrševanje dvojezičnusti škuo-dlo Trste. Kukrje po njegoven dokazano, da dvojezične osebne izkaznice škuedejo identitete ledi. Jen prave tedi, de se mu ne sanja, da bi -rečmo - enmi Slovenci zs občine Devin Nabrežina pobru dvojezično izkaznico, ma, de se vpraša, zakej be muogu tedi en taljanski esulezs Bor-ga San Maurojemet tak dokument. Tu prave ta parlamentarc, ki numalo pole še dodaja, da je pruti dvojezičnosti v Trste, zatu, ki betu pomenlo uvajat privilegije za Slovence, ker bi
v	uradeh lahko govorili po slovensko, jan de se zna, de bi tu pomenlo veliku krivico za Taljane, ki ne bi dobili dela, nu same take.
Mihec: Ben, ma kej se čudeš? Zakaj se ti zdi taku čudno, da je pruti zaščitnemi zakoni? Sej mure bet, če ne ga ne bolju več volili, jen pole se uobriše pod nusen, dragi muj, in trko šturlo pej tudi ni, de bi se odpoveu privilegijen parlamentarca, altroke privilegiji bilingvizma!
Jakec: Ma, čaki en malo. Kej ne pravemo ži ves cejt, da je Masellijev osnutek slab jen da bi sprejetje tac-ga zakona samo škodlo naši manjšini, zatu ki be bli odvisni na milost in nemilost uod krajevnih uprav, že-panu al pej občinskih svetov, če bi bli Slovenci v eni občini zaščiteni al pej ne? Jen tudi, kej ne pravemo, da sploh ne daje nobenga jamstva, da bi naši predstavniki zagvišno pršli v izvoljeneorganizmenutaku naprej? Čen rečt, se bi se mu splačelo bet za tu, da ga odobrijo, če smo mu Slovenci taku stršno naputi.
Mihec: A, tu pej ne, dragi muj. Doslednost je doslednost. Sej ni ma-test. Jasno, da je pruti, če družna ne, zatu da lahko dela dišpete Budini, ne. Neče, da bi se lahko Budin čuto polnopravni in ponosni taljanski državljan, ki be istočasno jemo tudi možnost, deohranejen razvija suoj ježek jen suojo kulturo, kukr se je san izrazo.
Jakec: Ti, ma kej boju rekli Zgo-ničani, od te izjave uod njeh bivšega žepana. Čen rečZgoničani tisti, ki so pred petdesetmi leti postavli spomenik in po štaleh in skednjeh pisali Hočemo Jugoslavijo!
Mihec: Sej jeh skoraj ni več tistih in kej češ, bet uesendeset let pod taljansku državu, prej pod fašizmen in pole pod demokratično republiko je nrdilo taku, da je ta narodni čut numalo zaharel. Jen pole, sej so Kar delj nu Marinko ukazali, da se Slovenci vključejo v taljanske napredne stranke. Vključli so sejen ne muo rejo več mislet sz soju glavu, jen ne čutijo več sz slovenskin srčen. Tu je žalostno, mezastupeš! Za Budina je očitno tu prou taku, ma be tou vi det, kej ki misle njegov uoča, al kej bi mislo njegov nono. Uan muora mučat, zatu ki čene na naslednjih volitvah ne bo na listi za parlament in tudi za deželni svet ne.
Jakec: Ma kaj češ reč, da sta Bu din jen Menia na isten, de uoba muoresta mučet za ljubi kruhec.
Mihec: Taku, prou taku, kukr je pravu nš ranjki Vrabec, dragi muj. Za ljubi kruhec!
m
Zasilen pristanek avstroogrskega letala
Osemdeseti obletnici konca prve svetovne vojne so se v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici oddolžili z razstavo fotografij bojev in drugih motivov s soške fronte. Posnel jih je fotograf Johann Freund, pripadnik nemške vojske, kije bil razvrščen na soško bojišče v drugo letalsko enoto na letališčih v Ajdovščini in na Ajševici. Večina motivov na fotografijah prikazuje letala, letališča, letalske posnetke, letalce, pogrebe in pokopališča.
V	priložnostni zgibanki, ki jo je ob razstavi izdal Pokrajinski arhiv, je zapisano, "da so spomini na soško fronto, kije besnela pred okroglo osemdesetimi leti, še živi. Čeprav časovno že močno odmaknjeno dogajanje, tudi danes ne dokončno spoznano resnico tistega časa. Kot bi bolečina, ki je neposredno nismo okušali, živela naprej, stopljena v skalah, zemlji, vodi, travi, povsod, kamor se ozreš, se zmeraj na novo prebujala in nas kot rdeča nit vezala na preteklost."
Delček bogate fotografske dediščine iz prve svetovne vojne hrani tudi Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. Njen pomemben sestavni del predstavlja zapuščina Johanna Freunda. Stose-demnajst pretežno dokumentarnih fotografij je ustanovi podaril njegov sin Ladislav Freund iz Splita. Razsta-
izziv za nas cas
va, ki so ji dali naslov Med nebom in zemljo, je na ogled v preddverju stavbe Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, odprta pa bo do prve polovice decembra. Pozneje jo bodo prikazali tudi i v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini.
V GORJCI POSVET O MANJŠINAH
V Gorici seje danes, 26. t.m., začel dvodnevni simpozij na temo Status manjšin v članicah Srednjeevropske pobude, ki sta ga organizirala Srednjeevropska pobuda(INCE) in Inštitut za mednarodno sociologijo v sodelovanju z italijanskim zunanjim ministrstvom, občino Gorica in tržaško univerzo. Med poročevalci je tudi sen. Mitja Volčič. Prvi dan je posvečen rešitvam, ki sta jih za probleme manjšin na območju Južne Tirolske našli Italija in Avstrija ter o narodnostnih manjšinah na Madžarskem in v Romuniji.
V	petek pa bodo razpravljali o konvenciji Sveta Evrope o zaščiti narodnostnih manjšin. V soboto se bo v Gorici sestal še znanstveni odbor delovne skupine Srednjeevropske pobude za manjšine, katerega član je pesnik in akademik Ciril Zlobec.
"MIRKO VLAK JE VOZIL
V RIM..."
PETER SZABO
(Tako poje znana slovenska pesem.)
Razliko med peklom in nebesi najbrž vsi poznate. V raju imajo italijansko hrano, angleško policijo in nemško administracijo, v peklu pa angleško hrano, nemško policijo in italijansko administracijo. To razumejo predvsem Italijani in tisti, ki so v življenju imeli kaj opraviti z uradnimi organi v Italiji. Po vsem svetu so znani po svoji neurejenosti. Imajo pač prirojen dar, da izberejo vedno najbolj komplicirano in nerazumljivo pot, da bi reševali ali “urejali" določene stvari. Zato človeka sploh ne čudi, če je prav na različnih občinskih in državnih uradih največ korupcije. Preprosto je to edini način, da si določene stvari urediš. En zakon ti prepoveduje prav to, kar od tebe zahteva drugi zakon in se tako znajdeš v precepu. Plačaš, pa je stvar rešena. Tudi to je način podpiranja državnega proračuna. Imam rahel občutek, da smo se y Sloveniji lotili napačnega oponašanja. Posnemamo italijansko administracijo in avstrijsko modo. Tako imamo neurejene dokumente ali pa moramo na občini krepko podkupiti celotno upravno enoto, če si hočemo urediti gradbeno dovoljenje v zglednem času, obenem pa
smo neokusno oblečeni. Namesto da bi od Italijanov prevzeli svetovno znano modo, krademo njihovo nesposobnost pri organizaciji državnih služb. To čudnost pa si bomo morda nekega dne lahko obrnili i/ dobro.
KNJIŽNA NOVOST
GORA IN PESEM
Tak je naslov antološkega izbora pesmi Franca Černigoja, ki je izšel pri novogoriški knjižni založbi Branko. Predstavitev knjige in otvoritev likovne razstave Lucijana Bratuša je bila v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini v petek, 13. t.m.
O	Černigoju in Bratušu smo pri nas že slišali, pred kratkim smo imeli celo priložnost videti lepo razstavo iz bogatega grafičnega opusa Lucijana Bratuša, akademskega slikarja, kije po rodu iz Vipave in poučuje na slovenski Akademiji za umetnost v Ljubljani tipografijo; znan je tudi potem, da se veliko ukvarja s knjižnimi opremami za Družino, s heraldiko ter z lepopisjem in umetniško pisavo. Franc Černigoj pa je gotovo avtor, ki ga nekateri dobro poznamo, gotovo ga bomo tudi povabili v našo sredo, da nam bo predstavil svoje pesmi in bogato delo na področju zbiranja narodnega blaga. Knjiga Gora in pesem je izšla ob Černigojevi (in Bratuševi) petdesetletnici; gre za izbor poezij, ki jih Černigoj piše že od mladostnih let dalje.
V	Ajdovščini sta o Černigoju in njegovem prijateljevanju ter sodelovanju z Bratušem - skupaj sta namreč pripravila vrsto lepih knjižnih izdaj - spregovorila Ivan Mermolja in ravnatelj novogoriške gimnazije, skrben spremljevalec primorske književnosti, Bojan Bratina. Mermolja je na nevsiljiv in duhovit način prikazal lik in mladostno zorenje Franca Černigoja, Bratina pa je z znanjem slavista in literarnega izvedenca uvrstil Černigojevo pesništvo ob bok delu sodobnih slovenskih ustvarjalcev. Za kroniko povejmo še to, da je Bratina Černigojev in Bratušev sošolec, Mermolja pa je obiskoval ajdovsko gimnazijo samo leto za njimi, zato sta bili dobro obiskani predstavitev knjige in otvoritev razstave izjemen dogodek, ki nam je posredno in neposredno predstavil kar četvero uveljavljenih vipavskih izobražencev, ki vsak po svoje prispevajo k bogatenju kulture na tem delu Primorske.
Pravzaprav smo v Ajdovščini imeli priložnost poslušati tri Vipavce in enega Gorjana, kajti prav Gori nad Vipavsko dolino je Černigoj, ki se je tam rodil, ostal za vedno zapisan; posvetil ji je tudi večino svojega dela, tudi svoje lepe in doživete pesmi, pa čeprav živi danes v Deželi, kakor pravijo Gorjani Vipavski dolini.
Bojan Bratina je za Černigojevo pesništvo dejal, da je prepričljivo tudi zato, ker bralca pritegne s svojo neposrednostjo. Morda tudi zato, dodajamo mi, ker je ostal Černigoj zvest svojim koreninam, kamnu in drevesom, ljudem in prelepi naravi na Gori. Prof. Bratina je omenil tudi dejstvo, da je Černigoj spet eden izmed etno-logov-umetnikov, ki posveča svoje življenje zbiranju narodnega blaga, saj pozna metodologijo dela in ima pristen odnos do krajev, kjer živi in dela. Povedal je tudi, da Černigoja veže na Bratuša posebne vrste prijateljstvo, ki je že večkrat prišlo do izraza v sodelovanju obeh. Tako sta nam že večkrat podarila knjige, v katerih v bistvu e-den drugega dopolnjujeta vsak s svojim umetniškim izražanjem.
Černigojeve pesmi so pomensko bogate, odražajo človeka, ki ve, kje je njegovo mesto, pa čeprav se zaveda bivanjske stiske sodobnega človeka. Istotako pa so Bratuševe črnobele litografije, ki se odlikujejo z izvrstno tehniko, odraz umetnika, ki išče svoj prostor v današnjem svetu, in s tem, da plemenitijo Černigojevo knjigo, tudi dopolnjujejo Černigojeve pesmi.
Ajdovska kulturna prireditev in predstavitev knjige Franca Černigoja Gora in pesem ter otvoritev likovne razstave litografij Lucijana Bratuša je bil svojevrsten kulturni dogodek, ki sta ga popestrila še igralec Boris Jež s svojimi doživetimi interpretacijami pesmi ter vokalna skupina-kvintet Ventus s slovensko ljudsko pesmijo.
Branko Lušina, ki je s svojo ženo lastnik založbe Branko, pa je spet dokazal, da si je ta knjižna založba v slovenskem kulturnem prostoru zagotovila svoje ugledno mesto prav s tem, da izdaja primorske avtorje; je torej neposreden odraz stanja kulture, literature in zgodovinopisja na Primorskem.
-------------JUP
šele čez nekaj kilometrov, se resno vprašaš, če gre za iskreno napako ali pa za navidezno "pozabljivost1, ki naj bi organom prometne varnosti omogočila, da te kaznujejo za prehitro vožnjo de facto izven, de jure pa v polnem naselju.
Italijanske državne železnice so postavile svojo internet stran (www. fs-on-line.com), na kateri lahko potencialni potnik pregleda vozni red in najde pravi vlak, na pravi dan, ob pra-
(Jftrz *»8U8 KiseiibahnDtfttiou (»On. Gorizia. NuoVH	terroviana
Velikokrat se stvari ne zgodijo samo zaradi malomarnosti. Pogosto se za navidezno pozabljenim detajlom skriva jasen namen, da bi podrobnost ostala neurejena. In človek nikoli ne more s točnostjo vedeti ali dokazati, če je malenkost ostala narobe zato, ker so nanjo pozabili ali je i stvar bila namenoma tako narejena. Ko vidiš prometni znak z imenom naselja, kar pomeni, da je omejitev 50 km/h, naselje pa se dejansko začne
vem času. Zaman boste iskali povezavo Ljubljana - Rim (Lubiana - Roma), saj pozna vozni red le italijanske postaje. Tako se boste pač morali znajti do Trsta, od tam naprej pa poiskati vlak Rim - Trst (Roma - Trieste). Prav tako boste morali točno določiti postajo, na katero boste hoteli prispeti v Rim, saj jih ima tako milijonsko mesto več. Trst bo preprosto le Trieste, Rim pa bo Roma Termini. Stvar se bo nekoliko zapletla, če boste poskušali začeti
7
ČETRTEK
26. NOVEMBRA
1998
svoje popotovanje po Italiji v Gorici. Ko boste vpisali Gorizia, vam bo računalnik odgovoril "stazione diparten-za ambigua" - štartna postaja je dvoumna in vam bo ponudil dve možnosti: Gorizia Centrale - centralna postaja in Gorizia Confine - obmejna postaja. Problem pa je v tem, da ima Gorica le eno postajo, kise imenuje seveda Centrale. Uslužbenca pri okencu sem vprašal, če ve, katera postaja je Gorizia Confine. Odgovoril mi je preprosto: Tran-salpina. Tako so staro avstroogrsko železniško postajo, ki je od druge svetovne vojne v Sloveniji, imenovali pred vojno. Računalniški sistem italijanskih železnic torej vsebuje vse italijanske železniške postaje in eno slovensko. Ko torej računalniški sistem vprašam po povezavah med to postajo in Gorico (Gorizia Confine - Gorizia Centrale), za katero vem, da zares obstaja, mi pravi, da ne najde nobenega vlaka.
Kaj vse to pomeni? So Italijani preprosto malomarni ali pa moramo sem prišteti dejstvo, da se niso nikoli sprijaznili s svojo vzhodno mejo ? Je to morda odgovor v stilu: "zaenkrat še nimamo nobenega vlaka, toda kmalu bomo najbrž upravljali to postajo". Ko že tako vneto posnemamo italijansko administracijo in tudi njihove železnice, saj si bomo kmalu sposodili pendoli-no, bi lahko tudi sami postavili spletno stran Slovenskih železnic in vanjo vnesli vse “naše" železniške postaje: Gorico (Gorizia), Trst (Trieste), Tržič (Monfalcone), Gradišče (Gradišča) itd. Pa poglejmo, kdo jih ima več!
8
ČETRTEK 26. NOVEMBRA 1998
POSVET SLORI-JA
POKRAJINSKI KONGRES SLOVENSKE SKUPNOSTI
O NADALJNJI VLOGI IN POMENU RAZISKOVANJA
V petek, 20. t.m., je v dvorani Zadružne kraške banke na Opčinah potekal posvet o raziskovalni dejavnosti med Slovenci v Italiji, ki ga je priredil Slovenski raziskovalni inštitut. Ob tej priložnosti so tudi predstavili novo publikacijo, ki jo je izdal SLORI in nosi naslov Znanje kultura istovetnost. Gre za zbornik, v katerem je zbrana vrsta spisov, posegov in intervjujev Darka Bratine.
Po uvodnem pozdravu predsednika inštituta, prof. Aljoše Volčiča, je spregovoril ravnatelj dr. Emidiji Susič. V svojem posegu se je navezal na intelektualno radovednost, ki je označevala delo njegovega predhodnika, pokojnega senatorja dr. Darka Bratine. Tu je zlasti poudaril pomen, ki gaje Bratina dajal znanju in znanosti. Dalje se je zaustavil pri orisu dosedanjega delovanja inštituta in pri vlogi, ki jo bo le-ta imel v novi stvarnosti. V kolikšni meri, se je vprašal, se bodo lahko ohranile in ostale nespremenjene smernice, ki jih je začrtal Bratina? Vsekakor
VEČER V DSI
PO STOPINJAH FRIDERIKA BARAGE
Tradicionalni ponedeljkov večer Društva slovenskih izobražencev je bil 23. t.m. posvečen bogatemu večeru o slovenskem misijonskem škofu Frideriku Baragi, ki je v prejšnjem stoletju deloval med severnoameriškimi Indijanci.
Silvan Pipan, sicer Primorec po rodu, a ki živi v Ljubljani, je s pomočjo diapozitivov prikazal Baragovo misijonsko pot na področju Velikih jezer med Združenimi državami A-merike in Kanado. Na večeru, ki se je začel z molitvijo, je gospod Pipan povedal, da je sledil poti, kot jo je v svoji knjigi opisal duhovnik Tone Zrnec, ki živi v Kanadi. Na kratko je orisal tudi življenje in delo Friderika Barage, ki bi utegnil biti tudi posvečen za blaženega.
Med predvajanjem diapozitivov in med krajšo razpravo, ki je sledila, je Pipan spregovoril tudi o današnjih Indijancih in njihovih problemih ter odnosih z državnimi oblastmi, o še živem spominu na Barago idr.
bo treba uresničiti vsaj tri načrte: nadaljevati bo namreč potrebno z bogatenjem knjižnega in revijalnega sklada ter z informatizacijo; ustvariti bo treba informacijski center; povezati se bo treba z drugimi ustanovami (npr. z Narodno in študijsko knjižnico, z Inštitutom za narodnostna vprašanja) v informacijsko mrežo. Pri uresničevanju inovativnih smernic pa bo treba računati tudi na finančne in strukturne razsežnosti.
Po mnenju predsednika znanstvenega sveta dr. Milana Bufona je danes SLORI še bolj potreben kot v preteklosti, saj so danes problemi veliko bolj kompleksni. Z odpravljanjem meje med Italijo in Slovenijo bo vloga manjšine postala ne toliko gospodarska kolikor socio-kultur-na. Potrebno bo racionalizirati in prenoviti večji del manjšinskih ustanov, povezati se z drugimi manjšinskimi okolji, posvečati pozornost izobraževanju in kadrovanju, šolski problematiki, predlagati nove modele izobraževanja, poskrbeti za u-I činkovitejše dodiplomsko in podiplomsko izobraževanje mladih. Uresničiti je treba tudi slovenski kulturni center v središču Trsta, vsakakor pa bo treba paziti na tri temeljne točke: na odprtost do ! vseh delov manjšine; na spodbujanje intelektualnega razmišljanja; na podružb-Ijenje doseženih rezultatov in na spodbujanje razvojnih strategij.
Ta vprašanja so udeleženci posveta še dodatno poglobili med razpravo. Prisotne je med drugimi pozdravil tudi prof. Vladimir Klemenčič, urednik Primorskega dnevnika Bojan Brezigar pa je v svojem posegu poudaril, nanašajoč se na izkušnje tudi drugih manjšin, da raziskovalna dejavnost ni sama sebi namen, ampak da jo je treba vključili v širši kontekst potreb manjšine.
 1Ž
V LJUDEH JE TREBA VZBUDITI ZANIMANJE ZA POLITIKO
IVAN ŽERJAL
Pokrajinski kongres stranke Slovenske skupnosti, ki je bil v nedeljo, 22. t.m., v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah, je bil posvečen pregledu in o-ceni političnega dogajanja na Tržaškem v zadnjih dveh letih, seveda z zornega kota slovenske politične organizacije.
To dogajanje je bilo v znamenju sprememb tako v politiki nasploh kakor tudi v vr- s stah Slovencev v Italiji, opa- § žiti pa je veliko nezanimanje | za politiko (za to je kriva tudi ~ politika sama, če samo pogledamo na to, kar se je dogajalo v zadnjih letih na vsedržavni in krajevni ravni), zatekanje v zasebnost, v svoj vrtiček itd.
Pa vendar je politika bistvenega pomena, in to tudi za Slovence, saj predstavlja - ali bi morala predstavljati - ukvarjanje z javnimi zadevami in prizadevanje za skupno dobro. To je izhajalo tako iz poročila pokrajinskega tajnika Petra Močnika kot tudi iz posegov številnih razprav-Ijalcev.
V svojem poroči I u je Moč-nik na začetku povedal, daje sicer pozitivno, ko prihaja po eni strani sodelovanje na enakovredni ravni med obema krovnima organizacijama, SKGZ in SSO. Po drugi strani pa prihaja do vedno večjega drobljenja sil na političnem področju, kjer smo Slovenci raztreseni v že neverjetnem številu gibanj in strank, ki so večkrat oddaljene od resničnih potreb manjšine. Ljudje so se oddaljili od politike in se umaknili vzasebnoživljenje. Rešitev ni lahka, vendar je politična samostojnost manjšine še vedno cilj, ki ga je treba doseči.
Pomemben del poročila je Močnik posvetil oceni Masel-lijevega osnutka za zaščito slovenske manjšine, oceni, ki ne more biti pozitivna, saj je po mnenju SSk dejansko neuporaben zlasti v treh točkah: prvič v tem, da vlada prepušča določitev teritorija, kjer naj velja zaščita, neki posvetovalni komisiji, ki naj se posvetuje s krajevnimi upravami. Drugič vtem, da ostanejo v veljavi določila Londonskega memoranduma in Osimskega sporazuma, kar bo pomnožilo pravde in tožbe. Tretjič v tem, ker ne predvideva zajamčenega zastopstva, ampak le neki volilni mehanizem, ki bi zagotovil izvolitev manjšinskih zastopnikov le, če bi zarisal okrožja, kjer je manjšina v večini. Zato je treba osnutek popraviti v pravem in pravičnem smislu.
Tajnik SSk se je v nadaljevanju zaustavil pri problematiki šole in teritorija. Vsaka od-
ločitev o šoli, je pri tem poudaril Močnik, pa mora biti sprejeta v popolni samostojnosti izbir manjšine. Dalje je poudaril potrebo po pomoči skupnim in zasebnim lastnikom; te je treba vključiti v načrte, ki jih javne uprave pripravljajo na našem teritoriju.
Močnik je nato orisal pregled delovanja krajevnih u-prav na Tržaškem. Pozitivno je ocenil delovanje uprav v Dolini in Trstu. V slednjem primeru pa bi morala lllyjeva uprava zavzeti pozitiven odnos do zaščitnega zakona na avdiencah v Rimu ter spoštovati prevzete obveze na upravni ravni, kar se tiče popravila šol, velikih posegov, koriščenja kraškega teritorija in valorizacije kulturnih in človeških vrednot naših ljudi. V Zgoniku in na Repentabru morajo svetovalci SSk priti do večjega in primernega prostora in teže. V Miljah je svetovalec Šavron, kljub temu da je v opoziciji, dosegel pomembne uspehe, kot npr. postavitev dvojezičnih tabel, kjer jih prej ni bilo. Dogajanje v de-vinsko-nabrežinski občini, kjer je bila slovenska stranka ob krajevnih volitvah postavljena pred vrata zaradi zadržanja levičarskih sil, je povzročilo negativne posledice za naše ljudi in zmanjšanje šte-; vila slovenskih svetovalcev v občinskem svetu. To dokazuje tudi nedavna kriza v ob-| činski upravi. Vsekakor pa gre zahvala svetovalcu Tancetu in odborniku Radoviču za res-: nostpri delu. Negativna je tudi ocena položaja na tržaški pokrajini, kjer vlada uprava, ki je nasprotna Slovencem in, kjer prevladuje Nacionalno zavezništvo. Tu se je Močnik zahvalil svetovalcu SSk Vladimirju Vremcu, ki je točen pri posegih na teritoriju in pri odločitvah.
Kar se tiče odnosov znotraj manjšine, je Močnik poudaril potrebo po preverjanju načina izvolitve vodstva Primorskega dnevnika, da se do-; seže večja povezanost pri izbirah, ki so v korist manjšine. Kar se tiče manjšinske orga-
niziranosti kot take, pa je tajnik SSk pozval krovni organizaciji k skupnemu delu, morda z izvolitvijo skupnega, pluralističnega in demokratično izvoljenega zastopstva. Svoje poročilo je Peter Močnik zaključil z vrsto provokativnih vprašanj: ali je še potrebna Slovenska skupnost, kako naj se organizira, kako približati ljudi, zlasti mlade, k politiki, kako se približati ljudem, kako pridobiti pozornost ostalih komponent manjšine.
V živahni razpravi so si bili številni udeleženci edini v negativni oceni Masellijevega osnutka tako s pravnega (kot je obrazložil Bogdan Berdon) kot s političnega vidika. Poudarili so zaskrbljenost zaradi oddaljitve ljudi od politike. To je izhajalo zlasti iz posega A-leksandra Furlana, ki je dejal, da si ne smemo dovoliti pasivnosti v politiki in biti aktivni le v društvih. Mnogi so bili mnenja, da mora biti stranka odločnejša, agresivnejša, pre-močrtnejša in bolj vidna. To so z različnimi besedami in toni (slišati je bilo tudi ostre kritike) povedali npr. Marko in Drago Štoka, Jože Škerk in Sergij Mahnič.
Stranka mora tudi stati ob strani posameznikom, ki se borijo za pravice slovenske manjšine. Tega mnenja je bil tudi Vladimir Vremec, ki seje med drugim zavzel za oblikovanje urada za tehnično pomoč pri krovnih organizacijah. Slovenska skupnost, je še dejal, pa mora stalno dajati pobude. Za doslednost se je zavzel tudi Ivo Jevnikar, ki je poleg tega še dejal, da je sedaj treba posvetiti večjo pozornost stranki na pokrajinski ravni. Uveljaviti je treba načelo subsidiarnosti, izvoljeni predstavniki naj se povežejo, predvsem pa je treba, da vsakdo, ki sprejme določeno funkcijo, mora zanjo tudi žrtvovati čas. Nadja Maganja je opozorila na potrebo po notranjem razčiščenju v stranki sami. Če tega ni, ni stika z bazo. Antek Terčon je izrazil svoje razočaranje nad Oljko, ki je le orodje Levih demokra-
tov, s pomočjo katerega izsiljujejo ostale manjše skupine, da iztržijo čimveč zase. Andrej Berdon je opozoril na neke vrste "normalizacijo11, kateri je podvržena manjšina. Razpravi, v katero so posegli še David Malalan, Martin Brecelj, Edvin Forčič, Karlo Grgič in Alojz Tul, je sledila krajša Močnikova replika, nakar so izvolili nove organe stranke.
Omeniti je treba, da so občni zbor pozdravili Franco Ri-chetti za Italijansko ljudsko stranko, Sergij Lipovec za [ Stranko italijanskih in slovenskih komunistov, Branko Jazbec za Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo, Sergij Pahor za Svet slovenskih organizacij, Alojz Debeliš za Kmečko zvezo, Dimitrij Žbogar za Zvezo neposrednih obdelovalcev, Zoran Sosič za Vzhodnokraški rajonski sosvet in Igor Rožac za gibanje 23. december.
NOVI ORGANI
V novi pokrajinski svet
SSk so bili izvoljeni: Ivo Jevnikar, Peter Močnik, Andrej Berdon, Sergij Mahnič, Boris Slama, Maja Lapornik, Alojz Tul, Drago Stoka, Marko Štoka, Edvin Forčič, Marij Maver, Fulvija Premolin, Danilo Šavron, Marko Šavron, Vladimir Vremec, Jože Škerk, Sergij Pahor, Marko Udovič, Aljoša Vesel, Antek Terčon, Mitja Terčon, Josip Pečenko, Aleksander Furlan, Marjan Brecelj, Marko Legiša, David Malalan, Livio Valenčič, Robert Petaros, Sergij Peta-ros, Branko Slavec in Igor Švab. Nadzorni odbor bodo sestavljali Zorko Ha-rej, Peter Starc in Mario Kralj, razsodišče pa Laura Abrami, Franko Pisani in Tomaž Simčič. Predsedstvo prihodnjega pokrajinskega kongresa bodo sestavljali Rafko Dolhar, A-na Rupel in AldoŠtefančič.
NOVI GLAS / ŠT. 45 1998	
	
SLIKE MIHAELE VELIKONJA V PETERLINOVI DVORANI
UMETNIŠKI SVET, V KATEREM JE VEDNO IN VSELEJ PRISOTEN ČLOVEK V SVOJEM STIKU Z NARAVO
MATJAŽ RUSTJA
V	vabljivih prostorih Peterlinove dvorane v Trstu razstavlja svoja dela od sobote, 21. novembra, slikarka Mihaela Velikonja. Razstava, ki jo prireja Slovenska prosveta, bo na ogled do 9. decembra, do takrat pa jo lahko obišče vsakdo med
9.	in 17. uro.
Sobotni večer je zaživel ob prijetnem odprtju razstave, ko je zapela dekliška pevska skupina Valentin Vodnik iz Doline pod vodstvom Tatja-nejercog. Venec ljudskih pesmi seje naravno ujemal s pesmijo, ki jo izraža umetnica v slikah. Besedo je nato prevzel predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor (na sliki) in tako predstavil gostjo večera, ki živi in dela v Saležu na tržaškem Krasu, doma pa je iz Goriške. Domače kmečko okolje jo je že od mladih nog navduševa-
lo	pred platnom, njeno umetnost pa je polno oblikovala v Hlebinski šoli na Hrvaškem. Solo je vodil znameniti naivec jugoslovanske šole Josip Ge-
neralič, tam pa je osvojila tehniko slikanja na steklo in tako je prevzela od naivcev tudi krog tematik. Umetniška pot jo je nato vodila k tehniki akvarela in človek je dobil v njenih delih novo mesto in moč. "Slikarska dela Mihaele Velikonja preveva vonj po zemlji: človek je pa vedno in vselej prisoten, s svojim delom obnavlja stik z naravo in radostno uživa njeno lepoto", tako slikarka Jasna Merku v predstavitvenih besedah. S fantazijo, mehkimi barvami in melanholijo obdeluje človeka, naravo Krasa, torej vse, kar je sama videla in okusila.
Tako sprejemamo pri vsaki I sliki napetost in resničnost vsakdanjosti, lirizem narave in motive, ki so morda že del preteklosti. Kmečka ohcet, perice, vaške klepetulje, pev-j ske vaje, pust, trgatev in še mnogi drugi motivi se vrstijo v tridesetih akvarelih, ki so nastajali prav v preteklih mesecih. Prav zato, ker so del doživljanj našega vsakdana, imajo dela veliko prodorno moč, da nam razkrivajo naturalistični svet, odet v tančico sanj, tako da nas okus tematik ne zapusti, ko se obrnemo pred zadnjo sliko razstave.
IZZIV JAVNOSTI
POSVET O KLASIČNI GIMNAZIJI IN LICEJU
Licej France Prešeren v Trstu bo priredil v ponedeljek, 30. novembra, posvet o slovenski klasični gimna-ziji-liceju z nekoliko provokativnim naslovom: Ali še potrebujemo klasično?
Predstavitveni besedi ravnatelja liceja prof. Tomaža Simčiča bodo sledili prispevki dr. Norine Bogateč iz Slovenskega raziskovalnega inštituta, psih. dr. Zdenke Pribil iz Deželne službe za usmerjanje, matematika prof. Draga Bajca in univerzitetne študentke Brede Susič, s posebnim prispevkom pa bodo sodelovali sedanji učenci.
Šola vabi na pogovor vse prijatelje šole, manjšinske javne delavce, profesorje nižjih šol, starše, tudi starše bodočih učencev, in seveda nekdanje učence in nekdanje profesorje.
Posvet bo v šolski mali dvorani na Vrdelski 13/1, v ponedeljek, 30. novembra. Pričetek ob 18. uri.
VRSTA PREDLOGOV ZA INVESTICIJE V OBČINI
ANTONIONE JE OBISKAL DOLINSKO ŽUPANSTVO
Dolinska občinska uprava je na predsednika deželne vlade Furlanije-Julijske krajine Roberta Antonioneja naslovila pismo, v katerem predlaga pozornost deželne uprave za investicije v vrsto prepotrebnih javnih del v občini. V ta namen je predsednik Antonione v sredo, 18. t.m., tudi obiskal dolinske občinske upravitelje. Na županstvu v Dolini se je srečal z županom Borisom Pangercem, podžupanom Aldom Stefančičem, odbornikom Milanom Lovri ho ter s svetovalcema Fulvio Premolin in Sandijem Klunom. Predstavniki občine Dolina se v prvi vrsti zavzemajo za deželno podporo za ureditev vodovoda in cestnega omrežja, zlasti pri Prebe-negu, Mačkoljah, Jezeru, Borštu in Puljah. Tu je treba tudi omeniti potrebo po poveza-
vi	med Frankovcem in Žavl jami. Pri reformi ustanove za industrijsko cono EZIT je potrebno upoštevati stališča zainteresiranih občin, katerih predstavništvo mora biti soudeleženo pri upravljanju ustanove. Poleg tega je treba popraviti otroški vrtec v Dolini, tako da bi lahko tam našli prostor predšolski otroci slovenske in italijanske narodnosti. Vse to zahteva finančno breme, ki ga občina sama ne zmore, zato bi bilo primerno,
da bi ji priskočila na pomoč dežela, ozirajoč se na število prebivalcev, površino in naseljenost, programe prvenstvenih posegov na teritoriju, investicije občinske uprave v zadnjih petih letih in izkori-ščenje ostanka zadnjega finančnega poslovanja.
V CERKVI SVETE MARIJE VELIKE
DOŽIVETO PRAZNOVANJE MATERE BOŽJE OD ZDRAVJA
Veličasten je bil pogled na večstoglavo množico tržaških vernikov, ki je do zadnjega kotička napolnila prostorno cerkev sv. Marije Velike v soboto, 21. novembra, ko smo obhajali praznik Matere Božje od Zdravja.
Zagotovo lahko rečemo, da sodi ta mogočni poklon nebeški Materi, poleg hvale-žnice in Marijanskega shoda na Opčinah, v sam vrh vsega cerkvenega dogajanja na Tržaškem. Slovesnost vsako leto pripravlja tržaško Slovensko pastoralno središče pod vzornim vodstvom g. Marija Gerdola. Slovesnost je letos že tretjič zaporedoma vodil g. Lojze Kržišnik, koprski dekan in tajnik Pastoralnega sveta koprske škofije. G. Lojze Kržišnik je na Tržaškem poznana osebnost, cenimo ga kot dobrega poznavalca tržaških
razmer, kot modrega svetovalca ter vedno pripravljenega za pomoč in sodelovanje ob raznih priložnostih in potrebah tukajšnje Cerkve. V svoji homiliji je g. Kržišnik podal sintezo negativnih in pozitivnih pojavov ob izteku tisočletja, osvetlil je lik nebeške Matere ter toplo priporočal tukajšnjim verni-i kom, naj vztrajajo v zvestobi svojemu narodu in materinemu jeziku.
Zanimiva novost letošnje slovesnosti je bila prisotnost narodnih noš, ki so oplemenitile to doživeto bogoslužje.
Skrbno je bil pripravljen ot roški zbor trebenskih otrok pod strokovnim vodstvom s Karmen Koren in ob orgelski spremljavi prof. Dine Slama. Mogočnost in žlahtnost združenega zbora Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Tr-I sta, ki ga je vodil Edi Race ter na orgle spremljal prof. To maž Simčič, pa sta celotnemu dogajanju zapustili nepo zaben vtis ter neprikrito ob čudovanje italijanskih verni kov, ki so se po slovenskem bogoslužju zbirali k svoj* pobožnosti.
OBVESTILA
SLOVENSKO STALNO gledališče. Fran Milčinski, Butalci. Priredba in režija Jaša Jamnik.
V	soboto, 28. t.m., ob 20. uri v Domu Briščiki v Briščikih; v nedeljo, 29. t.m., ob 16. uri Ljudskem domu v Trebčah; v četrtek, 3. decembra, ob 18. uri v Kulturnem domu na Colu.
DRUŠTVO FINŽGARJEV dom bo počastilo pesnika Vinka Beličiča ob njegovi 85-letnici v nedeljo, 29. novembra, ob 17.30. Nastopili bodo recitatorji, tercet Ver laetum in pianist Martin Vremec. Govoril bo Saša Martelanc. Vljudno vabljeni!
ALI ŠE potrebujemo klasično? Licej F. Prešeren v Trstu vabi na Posvet o slovenski klasični gimnaziji-liceju v ponedeljek, 30. novembra, ob 18. uri na Liceju Prešeren, Vr-delska 13/1. Diskusijo bodo uvedli Drago Bajc, Norina Bogateč, Marta Ivašič, Zdenka Prebil, Tomaž Simčič, Breda Susič.
DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev v Trstu vabi v ponedeljek, 30. novembra, v Peterlinovo dvorano v Donizettijevi ulici št. 3 na srečanje s predsednikom judovske skupnosti v Trstu gospodom Na-thanom VViesenfeldom. Srečanje bo ob 20.30. Vljudno vabljeni!
SSG. Marjan Tomšič, Bužec on, bušca jaz v interpretaciji Saše Pavček. Režija Boris. Cavazza. V četrtek, 3. decembra, ob 20.30 v Prosvetnem domu na Opčinah; v petek, 4. decembra, ob 20.30 v Kulturnem domu na Proseku.
SLOVENSKO DOBRODELNO društvo v Trstu razpisuje svojo dvanajsto študijsko štipendijo iz sklada Mihaela Flajba-na. Štipendija bo znašala
3.000.000 lir za prvi letnik in
2.500.000	lir za vsako nadalj-
nje leto redne študijske dobe, v kolikor bo dobitnik zadostil pogojem pravilnika. Štipendija je namenjena slovenskim zamejskim visokošolcem, ki se bodo vpisali na univerzo v akademskem letu 1998-99. Podrobnejša pojasnila dobite na sedežu Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu, ulica Mazzini 46/1, tel. 040-631203, ob četrtkih od 16. do 18. ure. Rok zapade 30. novembra 1998.
LESTVE ZA kmetijska dela prodajam po zelo ugodni ceni, tel. 040-575145 in 040-54390.
DAROVI
ZA KARITAS vAjdovščini: V.S. 50.000; G.M. 40.000.
NAMESTO CVETJA na grob pok. Maksimilijana Kalca in Karmele Gruden daruje druž. Koršič 100.000 lir za spomenik Ubaldu Vrabcu na rojstni hiši v Trstu; v spomin na preminulega prijatelja Joška Bašo daruje Anton Koršič 50.000 lir za spomenik Ubaldu Vrabcu na rojstni hiši v Trstu.
ZA IZVEDBO kulturnega in ! verskega praznika pri Svetem Ivanu so darovali: NTKB j 500.000; Lija Bak 50.000; družina Vesel-Čok 50.000; svetoivanski pevski zbor 300.000; družina Krapež 80.000; razni prispevki 22.000; pohištvo Koršič
1.450.000.
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
vljudno vas vabimo na prestavitev
KNJIŽNE ZBIRKE GMD
za leto 1999
Sreda, 2. decembra 1998, ob 18.30 uri, v prostorih Tržaške knjigarne.
MESEČNA KONFERENCA V NABREŽINI
DR. ŠAVLI O SLOVENSKI DRŽAVNOSTI
Nabrežinski župnik g. Bogomil Brecelj nadaljuje z žlahtno tradicijo primorskih duhovnikov, ki so poleg pastoralnega dela vedno imeli čas tudi za kulturno delo in ohranjanje slovenske besede, za negovanje slovenskega bitja in žitja. Prav zato prireja vsak mesec predavanje in srečanja s kulturniki iz naše srede, včasih pa vabi tudi izobražence iz osrednje Slovenije. Večeri so običajno dobro obiskani. Prav tako obliko srečevanj ljudi lahko damo za zgled tudi drugim vaškim skupnostim, župnijam in posameznim kulturnim društvom.
V	sredo, 18. t.m., je nabre-žinska župnija gostila dr. Jožka Šavlija, ki je spregovoril o slovenski državnosti in slovenskih simbolih, o slovenski zgodovini in še o marsičem. Vodilna misel večera je bila Slovenija, podoba evropskega naroda. Tako se
glasi tudi naslov knjige dr. Šavlija, ki je lansko leto izšla pri knjižni založbi Humar v Sloveniji in je bila zaradi svoje vsebine deležna dobrih ocen, zaradi bogatega fotografskega gradiva pa občudovanja.
V	Nabrežini se je na večeru zbralo precej ljudi, gotovo pa bi se jih še več, ko ne bi bilo takega mraza. Dr. Jožka Šavlija je prisotnim predstavil Jurij Paljk, ki je tudi vodil prijetni večer. Prijeten zato, ker je dr. Šavliju uspelo s svojim razlaganjem prikazati prisotnim odnos Slovencev do države in državniško držo nekoliko drugače, kot smo je sicer vajeni. Večer je bil uspešen tudi zato, ker je dr. Šavli rad odgovarjal na vprašanja prisotnih; ti so se zanimali predvsem za slovensko simboliko in državnost, o kateri dr. Šavli meni, da sega daleč v zgodovino.
9
ČETRTEK
2f>. NOVEMBRA
1998
-ll
GORIŠKA KRONIKA
10
NADALJEVANJE S 1. STRANI
ZA SKUPNO POT V EVROPO
ČETRTEK 26. NOVEMBRA
1998
Vsi ti načrti za sodelovanje med obema mestoma imajo tudi svoje senčne strani. Zelo očitno je npr. dejstvo, daje italijanska stran veliko bolj dinamična in da politika na slovenski strani nekako pasivno sledi navodilom iz Gorice. Vemo, da ima možnosti za financiranje iz sredstev Evropske zveze za spravo (v okviru projektov za bivšo Jugoslavijo) Slovenija, ne pa Italija. Nova Gorica bi morala nastopati z večjo energijo. Zakaj ni med načrti skupnega proslavljanja 1000-letnice prve o-membe Gorice? Zakaj Nova Gorica ne zahteva resničnih projektov o spravi (prekinitev zlorabe teme o povojnih obračunavanjih, poskusno poučevanje obeh jezikov na šolah, morda skupen spomenik žrtvam vojne ipd.)? Take pobude bi morda prispevale k temu, da bi se širši krog prebivalcev na obeh straneh meje ogrel za sodelovanje in ustvarjanje pozitivnega ozračja.
Na splošno se za vse te načrte najbolj zanimajo gospodarski krogi, ki so najprej razumeli možnosti, ki jih je prej nudila meja, zdaj pa njeno preseganje. S strani naše skupnosti je pri teh načrtih aktiv-
no sodelovalo samo Sloven-i sko gospodarsko združenje, i ne pa ostale komponente, j Slovenska manjšina bi morala po mojem mnenju z vso prepričanostjo pristopiti k vsem načrtom za sodelovanje. Gre namreč za njen obstoj. Ne bo nas rešil zaščitni zakon (še zlasti, če bo tako slab, kot nam ga ponujajo!), ampak tesen stik z matično državo. In to bo postalo realnost z vstopom Slovenije v Evropsko zvezo. Tudi za "evroskeptike"
v	Sloveniji bi moral biti to pomemben argument.
Evropska zveza predvideva možnost, da se ob mejah ustvarijo t.i. evroregije, ki lahko uživajo tudi posebna financiranja. O ustanovitvi take regije in o drugih pobudah za sodelovanje ob meji je bil pred kratkim v Gorici sestanek, ki sta ga sklicala krožek Rizzatti in Forum za Goriško iz Nove Gorice. Bile so prisotne tudi nekatere slovenske organizacije. Sklenjeno je bilo, da bo prišlo v kratkem do nabiranja podpisov za sodelovanje med bolnišnicama, da se na obeh straneh meje utrdi med prebivalstvom prava vo-| Ija: za obmejno sodelovanje. ------------BŠ
OBČNI ZBOR SEKCIJE SSk ŠTEVERJAN
IVAN VOGRIČ
V	četrtek, 12. t.m., smo imeli v Števerjanu občni zbor sekcije Slovenske skupnosti Števerjan. Potreben je bil zaradi bližajočega se pokrajinskega in deželnega kongresa naše stranke ter zaradi novih občinskih volitev.
Po dnevnem redu smo najprej izvolili Simona Kom-janca za predsednika občnega zbora, sledil je pozdrav predsednika sekcije, ki je pozdravil volivce in somišljenike SSk v Števerjanu ter goste. Sledilo je izčrpno poročilo števerjanskega župana Hadrijana Corsija, ki je lepo obrazložil prisotnim celotno u-pravljanje občine s strani SSk. Veliko pozornost je posvetil javnim delom, občinskemu
vodovodu in novemu regulacijskemu načrtu občine. Za županom so spregovorili še gostje, ki so želeli počastiti občni zbor s svojo prisotnostjo. Na vrsti je bilo nato politično poročilo, ki ga je podal tajnik Dominik Humar. Za tem seje razvila zanimiva debata, v katero so posegli volivci in somišljeniki sekcije. Sledile so volitve novega odbora. Izvoljenih je bilo devet Šte-verjancev, ki bodo skupaj z županom in svetovalci SSk ter ostalimi neizvoljenimi kandidati upravljali sekcijo SSk Števerjan. Izvoljen je bil tudi nadzorni odbor; trije člani pa so bili imenovani za pokrajinski svet SSk. Občni zbor se je seveda končal z bogato zakusko.
Ul. Raštel 19 tel. 0481531884
TRGOVINE
OBUTVE
Ul. Raštel 7 - tel. 0481535162 K2 - Ul. Oberdan 7 - tel. 535520
OBUTVE ZA OTROKE
Ul. Raštel 8 - tel. 048133465
★ POSEBNE UGODNOSTI OB 50-LETNICI Obiščite nas!
40. REVIJA C E CI LIJ A N KA 1998
JUBILEJ NAŠE ZBOROVSKE USTVARJALNOSTI
Ko je štirideseta Cecilijan-ka za nami, v nas še krepko odmevajo lepi in bogati vtisi, ki smo si jih nabrali ob koncu prejšnjega tedna v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici.
Cecilijanka, ki jo prireja Zveza slovenske katoliške prosvete, je letos jasno dokazala, da odločno presega go-riški okvir, saj postaja vedno bolj osrednja glasbena prireditev, ki na istem odru združuje slovenske zborovske sestave iz Goriške, Tržaške, Kanalske doline in Rezije, slovenske Primorske in avstrijske Koroške. Poleg tega ji visoki jubilej daje še več prestiža, kar priča tudi o tem, da je med nami, Slovenci v Italiji, slovenska pesem še živa narodna vrednota.
V	40 letih je Cecilijanka privabila na goriške odre skoraj 100 zborov, zvrstilo se je 127 zborovodij, pod taktirko katerih so pevci izvedli dela 254 skladateljev. Prof. Mirko Filej, pobudnik prve revije 23. novembra 1958 na odru Doma Brezmadežne na Placuti, kjer ima svoj zgodovinski sedež naša Goriška Mohorjeva družba, gotovo ni mogel slutiti, da bodo njegovi nasledniki po štirih desetletjih še vedno tako zvesti izvirni zamisli in da bo revija dosegla tako samozavesten in zavidljiv razvoj ne samo na goriških, ampak tudi na širših primorskih tleh. Med ljudmi zelo priljubljena revija, ki je postala pra-
vi	zapovedan praznik naše kulture, proslavlja tudi krajevno zborovsko ustvarjalnost, tako da jo prireditelji posvečajo našim samoniklim osebnostim z glasbenega področja. Letos je izzvenela kot poklon goriškemu skladatelju, glasbenemu pedagogu in zborovodji prof. Stanku Jeri-ciju (na mali sliki, Foto Bum-baca), ki je meseca julija praznoval svoj 70. rojstni dan.
Jubilejna Cecilijanka je tokrat trajala kar tri dni. Začela se je v petek, 20. novembra, ko je dr. Damjan Paulin predstavil izčrpen zbornik, podroben in skoraj statističen pregled življenja revije; poleg tehtnega uvodnega razmišljanja prof. Andreja Bratuža o pomenu in vlogi zborovske
j revije vsebuje publikacija dragocene podatke, fotografije in krajše orise zborov, ki so ! se največkrat pojavljali na Ce-cilijanki. Prof. Franka Žgavec je nato nanizala nekaj misli in osebnih spominov na Stanka | Jericija ter v luči teh predsta-i vila javnosti komaj izdani izbor zborovskih priredb slovenskih ljudskih pesmi izpod peresa letošnjega slavljenca. Prof. Jericijo je njeno generacijo in šolsko mladino navdušil za polifonijo, slovenske ljudske in umetne pesmi terza nabožno glasbo; tako je "globoko zaoral v glasbeno njivo in zapustil neizbrisne sledove". Nekaj analitičnih ugotovitev o ! značilnostih glasbene govorice jubilanta je potem navedel zborovodja mešanega zbora Hrast iz Doberdoba Hilarij Lavrenčič. Kot najbolj pristne je označil Jericijeve umetne
ZAHVALNA NEDELJA V ŠTEVERJANU
Jesenski čas je za kmete čas pospravljanja in umiritve; glavno delo z vinom je končano, koruza, pšenica in ječmen so pri kraju, sadje je pobrano. Sedaj je čas počitka in zahvale Bogu za dobro leto, za prejete dobrote, blagostanje, lepo družino in dobro službo, za prijatelje itd. Vsaj enkrat na leto mora vsakdo potegniti črto in se zavedati božje bližine in dobrote.
Števerjanci smo praznova-
li	zahvalno nedeljo 15. t.m.
Pred oltar smo postavili darove zemlje in pridelke človeških rok. Ob 10. uri se je začela slovesna maša, ki jo je daroval ravnatelj malega semenišča v Vipavi g. Vinko Lapajne. Po maši sta bila običajni ofer in blagoslov traktorjev ter motornih vozil. Naši kmetje so zelo navezani na ta blagoslov, da jih Bog obvaruje pred nesrečami pri težkem delu. Sledil je prigrizek, ki so ga pripravili kmetje za vse farane. Praznovanje se je nadaljevalo še popoldne s koncertom Komornega moškega zbora iz Ptuja pod vodstvom Franca Lačna, ki ga je priredilo društvo F.B. Sedej. Dirigent Franc Lačen je v Števerjanu poznan,
V 40 letih je na Cecilijanki največkrat (38) nastopil mešani pevski zbor Rupa-Peč (Foto Sclauzero)
skladbe, v katerih "najbolj zaživi iskrenost avtorjeve izpovedi". Zbor Hrastje nato moj-j strsko zapel dve pesmi: Pod križem in Moj greh. Slavljenec se je na koncu skoraj ganjen zahvalil Zvezi za poklon in publikacijo; povedal je, da je prav v zboru Lojze Bratuž, ki ga je vodil cela tri desetletja, spoznal veliko ljubezen do glasbe. Zboru Hrast in dirigentu Lavrenčiču se je srčno zahvalil za pozornost, ki mu jo posvečata, in za odlično izvedbo skladb. Še najbolj pa je za svoje delo in sploh življenje hvaležen Bogu, saj je zanj "Musiča donum Dei" (glasba dar Boga).
V	soboto, 21. t.m., je s priložnostnimi besedami v imenu prirediteljev uvedla "mogočno in množično prosvet-
1	no manifestacijo" Franka Pa-dovan. Kot prvi je nastopil go-riški moški zbor Mirko Filej, ki ga z izurjeno roko vodi j Zdravko Klanjšček; ta je na prireditvi dosegel daleč najvišje število prisotnosti (84!) kot zborovodja. Na vrsti je bil dekliški zbor Danica z Vrha sv. Mihaela (dir. Patricija Rutar Valič), nato pa res dober in mlad mešani zbor Čepo-van (Maja Klanjšček), ki je prvič nastopil na Cecilijanki. Prvi zbor, ki je izvedel Jerici-jevo pesem, je bil moški zbor | Štmaver (Nadja Kovic). Na o-der sta stopila tudi dva zbora iz sosednjih vasi na oni strani meje: mešani zbor Vrtojba (Zdravko Leban) in vokalna skupina Chorus 97 iz Mirna (Anton Klančič). Presenetila so Sovodenjska dekleta (So-
saj je že vrsto let član komisije festivala. Uvodoma nam je predstavil zbor, ki deluje že 45 let. Ustanovil ga je prof. Gregorc. Franc Lačen vodi zbor že osemnajst let, bivši dirigent pa še vedno sodeluje, saj piše pesmi za zbor. Na koncertu smo prisluhnili prekmurskim, belokranjskim in koroškim priredbam ljudskih pesmih. Koncertu je sledila običajna tombola, na kateri smo se v igrivem vzdušju borili za pršut.
Zahvalna nedelja se je končala. Zavest o božji dobroti pa je vedno v nas. Zato
1	je za vse, ne samo za kmete, ta dan pomemben praznik. ----------SV
nja Pelicon) s tremi Jericijevi-mi skladbami; za trud naj jim gre posebna pohvala. Svoje tri pesmi je kakovostno odpel tudi mešani zbor Rupa-Peč (Zdravko Klanjšček), najzvestejši gost na Cecilijanki, saj je nastopil kar 38-krat. Ivo Kralj je tudi letos vodil svoje Fante izpod Grmade, ki sozapeli tri narodne. Večer pa je suvereno sklenil mešani zbor Hrast s tremi Jericijevimi umetnimi skladbami, ki spadajo že v železni repertoar doberdobske-ga zbora.
V	nedeljo, 22. t.m., je bilo v veliki dvorani Kulturnega centra L. Bratuž že kar nekaj časa pred začetkom revije težko najti prost sedež. V uvodni misli se je predsednik ZSKP dr. Paulin zahvalil pevcem in zborovodjem, ki iz leta v leto omogočajo, da lahko združeni prek glasbe utrjujemo svoje slovenske korenine. Kot prvi je zelo dobro nastopil mešani zbor Štandrež (Tiziana Zavadlav), ki je doslej pel že na 36 Cecilijankah. Nato je zapel tri narodne nežni Višarski kvintet (Anna Missoni) v značilnih barvnih nošah iz Kanalske doline. Moški zbor Ermes Grion iz Tržiča (Sergio Spessot) je zapel tri pesmi kot italijanski gost, član združenja USCI. Posebno številen je bil dekliški zbor Sedej-Vesna (Bogdan Kralj), ki združuje pevke iz Števerjana in Sv. Križa. Izviren nastop je predstavila koroška mladinska vokalna skupina Vox (Traudija Lipu-sch) z učinkovitimi skladbami. Rezijanska ženska skupina Rože majave je morala zaradi grdega vremena žal odpovedati nastop. Na oder je prišel še en zanimiv sestav: Beneške korenine (Davide Clodig); v modrih majicah in z rdečimi mapami v rokah so mladi in še nekoliko boječi pevci prisrčno odpeli svoje tri pesmi (kar dve dirigentovi priredbi!) in tudi tako dokazali svojo voljo do ohranitve slovenskih korenin. Veliko pričakovanja je vladalo za nastop mestnega mešanega zbora Lojze Bratuž (Stojan Kuret), ki s svojo profesionalno kakovostno držo in izbranimi glasovi res ni razočaral. Na oder je stopil še dekliški zbor Devin (Herman Antonič), kot zadnji pa krepki mešani zbor Sedej iz Števerjana (B. Kralj).
V	soboto in nedeljo so poleg knjižnega daru prejeli posebna priznanja zbori, ki so na reviji nastopili več kot 30-krat; to so: MePZ Rupa-Peč (38), MePZ Sedej (37), MePZ Štandrež (36), MePZ Lojze Bratuž (35), MePZ Hrast (33), Fantje izpod Grmade (32) in MoPZ Mirko Filej (31). V nedeljo popoldan pa je dr. Damjan Paulin v imenu ZSKP podelil častna odlikovanja tudi zaslužnim zborovodjem, ki so nastopili vsaj 20-krat(slika na 1. strani). Naj sklenemo ta bežni pregled letošnje Ce-cilijanke prav z imeni teh, ki so v štirih desetletjih dali ton in ugled reviji: Zdravko Klanjšček (84), Gabrijel Devetak (34), Stanko Jericijo (32), Ivo Kralj (32), Herman Srebrnič (28), Herman Antonič (25), Karlo Lavrenčič (20). Ta imena naj ostanejo zapisana z zlatimi črkami v zgodovini naše najžlahtnejše glasbene prireditve.
----------DD
IN MEMORIAM
ANGELA
VETRIH
V	noči med nedeljo in ponedeljkom, 23. novembra, je v videmski bolnišnici odšla po večno plačilo h Kristusu Kralju Angela Vetrih rojena Ipavec. O pokojnici lahko mirno rečemo, da je bila verna žena in skrbna mati.
Rodila se je v Črničah 24. septembra 1906; izpolnila je torej 92 let. Rojena v kmečki družini, je že kot otrok spoznala družinsko molitev in ji ostala zvesta vse življenje, tudi ko je imela številno družino. Pri Vetrihovih so molili in se redno udeleževali nedeljske maše. Še mlada se je leta 1928 poročila z Ivanom Vetrihom iz bližnih Batuj. Bili so pa težki gospodarski časi in, da bi pomagala možu trgovcu z drvmi, je po rojstvu prvega otroka, ki je kmalu umrl, odšla v Aleksandrijo v Egipt kot dojilja. Bila je torej ena od Aleksandrink, ki jih je opisala Dorica Makuc v knjigi Alek-sandrinke. Po nekaj letih v A-leksandriji se je vrnila domov in z možem najprej pomagala v trgovini v Solkanu, pozneje pa v Gorici, kjer smo vsi poznali Vetrihove kot trgovce z drvmi v ul. Lantieri. V druži ni se je jima rodilo deset otrok. Bila je skrbna mati trem dekletom in šestim fantom Močno je želela, da bi kdo od fantov postal duhovnik. Te milosti ni učakala, pač pa je Bog uslišal njene molitve tako, da so trije njeni vnuki šli k jezuitom v Ljubljano in eden bo prihodnje leto pel novo mašo.
Bog ji v življenju ni prizanašal s preizkušnjami. Naj prej je nenadoma umrl mož na obisku v Batujah in so ga pokopali na črniškem pokopališču. Potem je Bog poklical k sebi sina Florjana, ko je bil že poročen; lani pa je umrla hči Marija, ki je pa bila zadnja leta hudo bolna. Mama Angela pa kljub temu ni opuščala nedeljske maše in smo jo vsako nedeljo, večkrat tudi vsak dan, videli v stolnici pri prvi sv. maši. Ni prihajala sama; z njo je prihajal še kdo od fantov, ki je potem stregel pri maši. Prav zato je še bolj molila, da bi kdo postal duhovnik. Toda, kot smo že poveda-
li,	so njeni sinovi izbrali dru gačnopot, uslišali so jo vnuki
Pokojnica je bila res verna in skrbna mati. Želela je biti pokopana poleg moža na črniškem pokopališču, zato jo bodo tja prepeljali za njen zadnji počitek v pričakovanju na večno vstajenje.
Vsem otrokom in sorodnikom naše sožalje.
KAZIMIR HUMAR
ANTONIO DEVETAG SREČAL NAŠE USTANOVE
OBČINSKI ODBORNIK ZA KULTURO V KULTURNEM CENTRU BRATUŽ
V	ponedeljek, 23. t.m, je goriški občinski odbornik Antonio Devetag v spremstvu odgovornega za kulturo pri občinski upravi Maria Asca-rija obiskal Kulturni center Lojze Bratuž, si ogledal razstavo del Avgusta Černigoja in se srečal s predstavniki slovenskih ustanov in društev, ki delujejo v okviru centra. Predsednica Kulturnega centra Bratuž prof. Franka Žgavec je gosta pozdravila, vse prisotne pa je predstavila občinska svetovalka SSk v politični koaliciji Oljke Erika Jazbar. Prisotni so bili podpredsednik SSO za Goriško Janez Povše, predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete dr. Damjan Paulin, predsednik Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel Martin Srebrnič, podpredsednik Združenja cerkvenih pevskih zborov Zdravko Klanjšček, predsednik ŠZ Olympia Franko Bagon, predstavnik zbora Lojze Bratuž Miloš Čotar, predsednik moškega zbora Mirko Filej Andrej Čevdek in predsednik Slovenskega katoliškega prosvetnega društva Mirko Filej Matej Klanjšček.
Goriški občinski odbornik za kulturo Antonio Devetag si je ogledal prostore Kulturnega centra in sedeža glasbene šole; nato so se vsi odpravili v sejno sobo, kjer so posamezni zastopniki ustanov in društev predstavili odborniku delovanje in težave, s katerimi se soočajo pri delu. Dr. Paulin je poudaril popolno odsotnost predstavnikov goriške občinske uprave na na-ših-slovenskih kulturnih in športnih prireditvah. Prof. Franka Žgavec je občinskemu odborniku predstavila usklajeno delovanje Kultur-
nega centra in načrte za pri-; hodnje delo v njem.
Odbornik Devetag je v l svojem nagovoru predstavil | svoje poglede na promocijo goriške kulturne stvarnosti v širšem okolju in predstavil pobude, ki jih občinska uprava izvaja v zvezi s tisočletnico prve pisne omembe mesta Gorice. Predlagal je, da bi tudi Kulturni center Lojze Bratuž in vsa slovenska stvarnost predstavljala svoje pobude v okviru publikacij, ki jih pripravlja goriška občinska uprava.
OB NEKI BIRMI
OB PRAZNOVANJU ZAVETNIKA
ŽUPNIJA ŠTANDREŽ VABI
Zadnjo nedeljo popoldne je bila v Gorici slovesna birma pri sv. Ivanu. Nič čudnega, če ne bi šlo za neko... posebno birmo. Naravno je pač, da na sedežu slovenske duhovni je v Gorici poteka birma za goriške slovenske birmance. Manj naravno pa je, da so bili pri tej birmi (birmoval je goriški nadškof) mladi s Plešivega pri Kr-minu. Kako to?
Kot smo izvedeli iz dobro obveščenih virov, so želeli kr-minski Slovenci imeti birmo za svoje otroke v verskem središču, ki je cerkvica na Subi-di. Tu imajo svojo slovensko mašo že dolga leta in zato je popolnoma naravno, da so tudi za birmo izbrali to svetišče. Pa temu ni bilo - žal - tako. Pristojni cerkveni krogi v Krminu tega niso dovolili. Vse to pa kaže, da niso razumeli oz. hoteli razumeti, kako potrebno je prisluhniti težnjam in upravičenim pričakovanjem krajevnega prebivalstva. Ali pa ni morda vse to le slabo zakrita želja določenih krogov, da bi v Krminu ne bilo slovenske birme?!
PEROPRASK
Župnija Štandrež pripravlja praznik zavetnika sv. Andreja apostola. V četrtek, 26. t.m., bodo predstavili knjižico Župnija sv. Andreja vŠtandre-žu, ki jo je napisala Verena Koršič-Zorn, uredil in oblikoval pa g. Jožko Kragelj. Ob priložnosti bodo predstavili tudi nove razglednice vasi in cerkve, ki bodo odslej vsem na razpolago. V petek ob 18. uri spovedovanje, ob 19. uri pa duhovna priprava na praznik. Vodil jo bo g. Ervin Mozetič, župnik v Dornberku.
Pomembno srečanje bo v soboto, ko bo v župnijski cerkvi ob 20.30 nastopil Slovenski oktet iz Ljubljane. V nedeljo bodo sv. maše ob 8.30,
GIANNI RIJAVEC IN VLADIMIR CADEZ Z BIG BEN QUARTETOM V GORICI
VEČER SLOVENSKE POPEVKE
V	KULTURNEM DOMU
Bralce obveščamo, da bomo zapise o razstavah slikarjev Jusse, Luznikove in Škufce objavili prihodnjič.
Zaradi preobilice gradiva bomo objavili v naslednji številki tudi vrsto zapisov, med katerimi omenimo kroniko pravljične urice, zapis
o	Polžkovem abonmaju in zapis o občnem zboru sovo-denjske sekcije SSk. Prosimo za razumevanje. / URED.
V	petek, 4. decembra (z začetkom ob 20.30) bovosred-nji dvorani Kulturnega doma
v	Gorici poseben večer slovenske popevke. Nastopila bosta priznana slovenska pevca iz Nove Gorice Gianni Rijavec in Vladimir Čadež (na sliki) skupno z Big ben quar-tetom in Maro Rijavec. Ob koncertu, ki nosi naslov Gianni Rijavec s prijatelji, bo omenjeni pevec predstavil svoj zadnji album Sentimenti.
Koncert sodi v okvir glasbenega festivala Across the border (Prekoračimo meje), ki ga prireja kulturna zadruga Maja iz Gorice v sodelovanju z raznimi goriškimi or-
DAROVI
V	SPOMIN na svoje drage pokojne daruje Marica B. Kosič za slov. Karitas in za slov. misijonarje po 250.000 lir (skupaj
500.000	lir).
ZA CERKVENI MIPZ Vrh sv. Mihaela: Ivanka Devetak, v spomina na Helko in Vilmo 50.000 lir.
ZA MISIJON p. Kosa: Bruno in Vera Bellafontana 35.000 lir.
ZA CERKEV v Dolu: namesto cvetja na grob pokojne Evgenije Peric darujejo: hči Alda 400.000, nečak Giuliano Capuzzi 200.000, Branko in Valerija Peric 100.000, Jože Ferletič 50.000, Anica Vižintin 50.000, druž. L. 35.000 lir.
/A SINDIKAT slovenske šole -Gorica: v spomin na Ivana Sirka daruje gostišče "Franc" v So-vodnjah 200.000 lir.
OBVESTILA
SINDIKAT SLOVENSKE šole -tajništvo Gorica, obvešča, da bosta tradicionalna večerja in družabnost v petek, 27. t.m., ob 19.45 v gostilni "Franc" v Sovod-njah. Vabljeni vsi člani in prijatelji sindikata.
KI) O. Župančič iz Štandreža vabi na koncert Tržaškega partizanskega zbora v nedeljo, 29. t.m., ob 18. uri, v občinski telovadnici v Štandrežu.
SKUPINA MLADIH družin prireja družinsko silvestrovanje v telovadniki Kulturnega centra
9.30 (italijanska) in 10.30. Slednjo bo vodil vrtojbenski župnik g. Anton Gleščič, s petjem jo bo spremljal domači zbor. Isti dan bo tudi tekmovanje Najboljša slaščica. Namenjeno je vsem kuharjem in gospodinjam tudi izven Štandreža. Udeleženci naj prinesejo izdelke v župnijski dom med 8.15 in 9. uro. Razstava bo odprta od 9. do 12. ure, pokušnja pa bo popoldne ob 17. uri med družabnostjo. V nedeljo bo po vaških ulicah igra-i la Godba na pihala iz Nabrežine, ki bo imela ob 11.30 koncert na trgu pred cerkvijo.
Znanci, prijatelji in ljudje dobre volje, lepo vabljeni!
Lojze Bratuž. Na programu bodo ob preprosti paštašuti igre za male in velike ter ples in zabava ob zvokih domače glasbe. Družine, ki želijo v prijateljskem vzdušju pričakati prihod Novega leta, naj se prijavijo do 12. decembra na tel. št. 0481-536313 ali 0481 -530063.
ZSKP SKLICUJE izredni občni zbor za spremembo statuta v četrtek, 10.12., ob 20.30 v Kulturnem centru Bratuž v Gorici.
Sodelavci in prijatelji v Kulturnem centru Lojze Bratuž, na uredništvu Novega glasa in župnijsko občestvo v Steverja-nu se močno veselijo z Marinko in možem Alessandrom ter prvorojenko Costanzo, ki se jim je pridružil ALESSANDRO.
Bližnji prijatelji so z velikim veseljem sprejeli novico o rojstvu SARE SOBAN. Mami Emanueli in tatu Aleksiju srčno čestitajo! Veselju svojcev se pridružuje tudi naše uredništvo.
ZAHVALA
Zavod sv. Družine se ob hva-ležrnci iskreno zahvaljuje župniji Števerjan in Jazbine za posredovane darove.
SOŽALJE
Kulturni center L. Bratuž izraža sožalje prof. Jošku Vetrihu ob izgubi mame.
ganizacijami. V uradu Kulturnega doma (tel. 0481/33288) je v teku predprodaja vstop nic (10.000 lir).
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
vljudno vas vabimo na prestavitev
KNJIŽNE ZBIRKE GMD
za leto 1999
v petek, 27. novembra 1998, ob 18. uri, v razstavnih prostorih Katoliške knjigarne v Gorici.
ZVEZA FOTOGRAFSKIH KROŽKOV NA GORIŠKEM IN KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
vabita na otvoritev FOTOGRAFSKE RAZSTAVE
Sodelujejo krožki Castrum (Gradež), Isontino (Gorica), La Primula (Ločnik), Lo Scambio (Gorica), Skupina 75 (Gorica), II Torrione (Romans ob Soči).
Kulturni center Lojze Bratuž, sobota, 28. novembra, ob 17.30.
ŽUPNIJA SV. ANDREJA APOSTOLA
prireja ob praznovanju vaškega zavetnika v soboto, 28. novembra 1998, ob 20.30 v župnijski cerkvi koncert
SLOVENSKEGA OKTETA
umetniški vodja Anton Nanut
VSTOP PROST!
SKRDJADRO
MIKLAVŽEVANJE SKRD JADRO 1998
OTROCI!
Tudi letos se bo sv. Miklavž ustavil v župnijski dvorani sv. Nikolaja v Tržiču, v petek, 4. decembra 1998 ob 18.30. Pričakovali ga bomo s pomočjo otroške dramske skupine PD Jaka Stoka s Proseka z igrico Čudne želje, avtor Lučka S., režija Sonja Lazar.
SV. MIKLAVŽ
bo spet razveselil tnale in velike
Velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici, sobota, 5. decembra 1998, ob 17. uri.
11
ČETRTEK
26. NOVEMBRA
1998
12
ČETRTEK 26. NOVEMBRA 1998
BENEŠKA SLOVENIJA
TRI VEČERNA KULTURNA SREČANJA
KANALSKA DOLINA
SLOVENCI PO SVETU
..iv.*.--
RUBRIKE
VELIKO ZANIMANJA ZA KULTURNA SREČANJA
ERIKA JAZBAR
Kulturno združenje Evgen Blankin iz Čedada in Planinska družina Benečije sta bila spomladi pobudnika niza srečanj, katerih namen je bil globlje spoznavanje domačih krajev in kulturne tradicije naše zemlje oz. pogled v prihodnost slovenske stvarnosti v Nadiških dolinah. V februarju in marcu so si tako domislili pet večerov na temo družbenega delovanja in o-hranjanja slovenske narodne zavesti v videmski pokrajini. Gost enega večera je bil slovenski alpinist in pisatelj Dušan Jelinčič, ki je predstavil svojo knjigo Biseri pod snegom. O svojih bogatih desetletnih izkušnjah je spregovoril na drugem večeru "beneški Čedermac11 msgr. Pasquale Gujon. Na dveh srečanjih sta bila protagonista Giovanni VValter Coren in Luciano Chia-budini-Ponediščak. Zadnji večer pa so prireditelji namenili poslovilnemu srečanju z g. Dionisiom Mateucigom, ki je bil špetrski župnik in dekan Nadiških dolin, sedaj pa je duhovni vodja med Slovenci Kanalske doline.
Srečanja so se rodila na začetku leta, po Dnevu emigranta in Prazniku slovenske kulture, v mesecih, ki niso preveč bogati s kulturnimi srečanji. Organizatorji si niso domislili velikih shodov in iniciativ, temveč srečanja z do-
mačimi ljudmi, ki delujejo med ljudmi in zanje. Večeri so tudi zato imeli lep uspeh. Ljudje so se jih udeležili in pokazali zanimanje, saj je bila dvorana na vsakem večeru polna.
Združenje in planinci so zato pomislili na nova tri večerna srečanja v prostorih novega špetrskega župnišča, ki idealno nadaljujejo zgoraj omenjeno pobudo.
Prvi večer je bil v petek, 20. novembra. Na njem so predstavili fotomonografijo o Beneški Sloveniji, ki jo je pred kratkim izdala založba Družina iz Ljubljane, o kateri smo že pisali v prejšnji številki našega časopisa. Predstavitve sta se udeležilaavtor fotografij Milan Grego, ki je spregovoril o kulturni in
naravni dediščini Nadiških in Terskih dolin, in ravnateljica Dvojezičnega šolskega centra v Spetru Živa Gruden, ki je v publikaciji poskrbela za tekst v slovenščini in italijanščini. Na večeru je sodeloval tudi urednik založbe msgr. Janez Gril, ki jeobenem urednik tednika Družina.
Drugo tovrstno srečanje bo v petek, 2 7. novembra, ob 20. uri. Na njem bo špetrski župnik in dekan za Nadiške doline g. Mario Qualizza (na sliki) predstavil diapozitive o svojih potovanjih po svetu in
o	visokih hribih, ki jih je o-svojil v bogati planinski "karieri", saj je Qualizza dosegel najvišje vrhove na svetu, med katerimi naj omenimo odpravo na vrh Friuli v Himalaji leta 1972. Na večeru bo spregovoril o teh edinstvenih izkušnjah.
V	petek, 11. decembra, pa bo na vrsti zadnje srečanje, ki ga prirejajo v tem sklopu. Večer bo zanimiv predvsem za poznavalce in raziskovalce naše kulturne dediščine in ljudskega izročila, saj bo protagonist pobude Antonio Qua-lizza, glasbenik, organist v čedajski stolnici in zborovodja, sicer pa ljubitelj beneških ljudskih pesmi. Na večeru bo zato govoril o božičnih navadah in pesmih v Benečiji, zapel pa jih bo zbor Beneške korenine.
POTUJOČI 13. FILM VIDEO MONITOR
SLOVENSKI FILM OSVAJA ČEDAD IN TRBIŽ
Po oktobrski izvedbi Film video monitorja v Gorici je ta mali pregled slovenske vizualne produkcije stopil na pot. Lani je začel nagovarjati s svojo vsebino Slovence in Avstrijce v Celovcu, letos pa je izbral poleg koroškega mesta, kamor bo pripotoval 3. decembra, prvič tudi Čedad in Trbiž. Na vseh treh postojankah so prireditelji goriškega Kinoate-Ijeja navezali sodelovanje s krajevnimi društvi in upravami.
Čedajski večer slovenskega filma v četrtek, 19. t.m., je pokazal, da se prizadevanja Slovencev na Videmskem pri širjenju poznanja slovenske kulture obrestujejo. Domače društvo Ivan Trinko, ki ga je na večeru predstavljal njegov predsednik Marino Vertovec, Postaja Topolove in Kinoate-Ije s pokroviteljstvom občine Čedad so s skupnimi močmi uresničili še eno lepo priložnost za zbliževanjetu živečih ljudi, k čemur je tokrat prispevala filmska govorica, ki je zgovorna tudi brez pomoči govorjene besede. Začelo se je v stari čedajski gostilni Ai tre re s projekcijo dokumentarca Mondotopold Martine Kafol o letošnji izvedbi Postaje Topolove v zakotni, a mednarodni beneški vasici. Dokaz bogate mreže stikov, ki sojih spletli "Topolovčani", je bila tudi udeležba pozornega in dovzetnega občinstva na čedajskem Film video monitorju.
Spored je v nadaljevanju večera potekal v občinskem gledališču Ristori s predstavitvijo še treh del. Po pozdravih Marina Vertovca, čedajskega odbornika za kulturo, slovenskega vicekonzula ZdenkeŠi-monovič in programskega direktorja Aleša Doktoriča so na platnu najprej stekle prisrčne in nekoliko domotožne podobe videoprojekta Šarce od hiše o običajih Nadiških dolin. Nato sta s svojo sproščeno oziroma tenkočutno pripovedjo, ki ne potrebuje besed, gledalce osvojila kratki film Koza je preživela Saša Podgorška in celovečerni Ekspres ekspres Igorja Šterka.
Morda je bilo to za koga izmed občinstva prvo srečanje s sodobno vizualno kulturo Slovencev, dokumentarca Mondotopold in Šarce od hiše pa sta bila za spored posrečena dodatna vrednost.
Film video monitor bo v petek, 27. novembra, prvič predstavil slovensko filmsko u-stvarjalnost na Trbižu, na se-čišču treh kultur. Kinoateljeju bo priskočilo na pomoč Slovensko kulturno središče Planika iz Ukev, pokrovitelja večera pa bosta občina Trbiž in Gorska skupnost. V občinskem Družbeno kulturnem centru bosta na programu kratki film Koza je preživela Saša Podgorška in celovečerec Outsider Andreja Košaka, uspešnica sezone 1996-97.
O KULTURI
JURIJ PALJK
O	vsem in o ničemer torej. Tak naslov bi dal moj prijatelj, ki rad zajedljivo govori o kulturnikih in še posebno o intelektualcih, kot se na Slovenskem rado reče izobražencem; najbrž zato, da zveni bolj pomembno, saj je nasploh znano, da Slovenci ljubimo tujke, ker bi jih sicer ne uporabljali toliko in tudi tam ne, kjer niso potrebne, če bi kaj dali na svoj jezik in jih zato ne bi tako množično in brez pravega premisleka izgovarjali kar tja v en dan.
O	tisti kulturi, ki je pri nas sestavni del našega življenja in
o	kateri nekateri mislimo, da brez nje ne moremo, drugi pa nanjo zviška gledajo in jim je "premalo".
Nasploh je nekaterim pri nas, v zamejstvu, da se razumemo, pa če je ta beseda še tako grda, "vse premalo". Premalo jim je vaški pevski zbor, premalo so jim izdaje slovenskih knjig v naši sredi, prema-
lo	so jim likovne in druge razstave, premalo sta jim slovensko poklicno gledališče in naš ljubiteljski teater, premalo sta jim slovenski radio in televizija tudi, premalo so jim Primorski dnevnik, Novi glas, Novi
Matajur, Dom, Mladika, Novo delo, Iskra, premalo jim je vaško glasilo, ki govori o delu vaškega kulturnega društva, premalo jim je slovenska maša na vasi in v obeh mestih tudi, premalo jim je slovenska šola, vse jim je premalo in nič jih ne zadovolji. O vsem vedo povedati, da je premalo ali pa vse preslabo, "provincialno, vase zaprto, pravi geto", domačijsko, če se lahko izrazim s Čukovim pridevnikom iz njegovega zadnjega romana, s katerim je označil vse tisto, kar vodi v neko jalovo folkloro, ki je prevečkrat sama sebi namen. Premalo so jim tudi predavanja, naše knjižnice in Slo-ri, premalo so jim naša društva, premalo sta jim Primorska poje in cerkveni pevski zbor, premalo so jim večerna predavanja v domači župniji, premalo so jim tudi naše politične organizacije, premalo so jim naša športna društva, premalo so jim naši književniki,
; glasbeniki, slikarji, pevci, igralci, časnikarji, zdravniki, duhovniki, profesorji in učitelji, skratka: premalo jim je vse ali j skoraj.
Saj ste tudi sami že slišali ljudi okrog sebe, ki navdušeno govorijo o tem, kaj vse so videli v Parizu in Indiji, in
vi	o njih veste, da znamenitih fresk v bližnjih Hrastovljah še niso videli in tudi sedanje Černigojeve razstave v Gorico niso šli pogledat, da o tem, kako še nikdar niso šli v Prekmurje in niti na Ptuj, ne rečemo nobene, če že bližnjega Sinjega vrha nočemo omenjati in niti Ledene jame v Trnovskem gozdu. Ti ljudje so med nami, živijo z nami in vedno radi pravijo, da jim je zamejstvo predvsem utesnjen geto in da so oni svetovljani; za take malenkosti, kot je naše vsakodnevno de-
lo,	se ne menijo. Ker sem zloben, bom takoj povedal, da tudi zato ne, ker je delo v naši sredi predvsem in največkrat samo težko in težavno delo, "trdo" po naše, nikdar dovolj poplačano delo in gotovo skorajda nikomur ničesar ne prinese v žep.
Ti malomeščančki v najslabšem pomenu besede zviška gledajo na naše delo in ga brez premisleka ocenjujejo, kot da bi se jih ne tikalo. Vzvišeni nad tem našim delom se gredo neko zasebnost, za katero so prepričani, da je svetovljanstvo; žalijo delo po-
I	sameznikov, ki morda res ne znajo vsega in ga večkrat tudi
polomijo, a imajo vsaj to kakovost, ki je v tem, da nekaj delajo. Točnejši bom. Ker sem časnikar, poznam bolje, kako tečejo stvari v našem poklicu. Zato lahko mirno zapišem, da so časniki in naši mediji, kot lepo po slovensko rečemo sredstvom obveščanja, odraz stanja med nami. Preprosto povedano: so taki, kakršne zmoremo narediti, in taki, kakršne si zaslužimo, če sem spet zloben. Pa vendar vsepovsod poslušamo, kako to ni prav in kako ono ni prav, kako bi ta bolje napisal in česa vsega mi časnikarji nismo napisali, a bi morali; kako je slovenski jezik tega časnika slab, kako je na psu slovnica v dnevniku in kako smo ga pri našem tedniku polomili, ker nismo pisali o tem, ker nismo sledili... Lepo in prav, če te na napake opozarjajo ljudje, ki sami skušajo kaj prispevati v skupni lonec, ki mu po domače rečemo kultura. Čisto drugače pa je, če to delajo ljudje, ki sami od sebe ne dajo ničesar, jim tudi na misel ne pride, da bi kaj sami prispevali. “Plačam, torej moram imeti!" je geslo, ki za življenje v zamejstvu ne drži popolnoma, vsaj na kulturnem področju ne in niti pri sredstvih obveščanja ne, ker enostavno ne more veljati. Naše kulture in našega dela v njej
ne moremo gledati le skozi denar, pravzaprav je skozi denar skoraj ne moremo in ne smemo gledati. Kultura je ali pa je ni, radi pravimo. Bolje bi bilo, če bi rekli: kulturni smo ali pa nismo! Večkrat nismo na ravni 'sodobne evropske kulture osrednje Slovenije", ker tega enostavno ne zmoremo, večkrat pa smo še na višji ravni, gotovo pa več dela vlagamo v naše kulturno udejstvovanje.
Ko boste spet poslušali ma-lomeščančke okrog sebe, ki bodo prisegali na razstavo Van Cogha, ki so jo videli v Amsterdamu, jih vprašajte, če so bili na Černigojevi v Gorici. Če niso bili, naj vam bo jasno, da tudi Van Gogha niso razumeli, ga niso mogli razumeti, kaj šele, da bi dojeli bistvo njegovih Jedcev krompirja. Bodite kulturni z njimi, kulturno in obzirno jih opozorite na Černigoja. Če se bodo takrat zajedljivo nasmehnili, češ: "Kaj Černigoj, saj smo to že videli!", vas prosim, da jih tudi v mojem imenu zelo nekulturno pošljete nekam. Najmanj, kar pa lahko storite, je vsaj to, da se z njimi ne pogovarjate več o kulturnih stvareh. Metanje biserov med in pod prašiče je bilo že zdavnaj greh. To je tudi danes.
SLOVENIJA
OB 80-LETN ICI PRVE SVETOVNE VOJNE
RAZSTAVA RAZGLEDNIC TOLMINSKE IN GORIŠKE
V	Tolminskem muzeju so ob 80. obletnici prve svetovne vojne, 11. novembra (prav na ta dan je 1918. leta kapitulirala Nemčija), odprli zelo zanimivo razstavo starih razglednic s poudarkom na Tolminski in Goriški iz vojnega časa. Razstavo je pripravilo Filatelistično društvo Franc Marušič iz Nove Gorice, ki šteje danes 90 članov.
Na kronološko zasnovani razstavi je na ogled 1.130 razglednic, ki sojih posodili: Vit Berginc iz Kobarida (Kobarid 1890-1990), After Kobal iz Nove Gorice (Tolmindo 1950), Simon Kovačič iz Šempetra (Tolminska med 1. svetovno vojno), Igor Tuta iz Sesljana (Tolmin in Posočje), Venceslav Trova iz Šmihela (Simon Gregorčič), Marjan Malič iz Solkana (50 let Goriške), Branko Morenčič iz Nove Gorice (Solkan in njegov most, Nova Gorica, vasi v Brdih) in Branko Lovšina iz Nove Gorice.
Obiskovalci razstave, ki bo odprta do druge polovice decembra, bodo lahko obuja-
li	spomine na mladost, na porušene domačije, na nekoč domačo, a danes izgubljeno pokrajino. Namen razstave pa je tudi opozoriti ljudi, naj neodmetujejostarih razglednic. Ohraniti je treba tudi današnje, posebno pa tiste, ki so shranjene na starih kaščah.
Kobariški muzej pa je ponudil v ogled žige rednih in vojaških pošt v času med 1. svetovno vojno.
ADA KLINKON
RODBINA KOFOLOV
V	KNJIGI •••••••••••••••••••
Zasebna založba Bogataj iz Idrije je izdala dve novi knjigi Viktorja Prezlja, zgodovinarja samouka in poznavalca domoznanstva na Cerkljanskem. Avtor je v preteklosti že objavil knjigi, ki sta imeli naslov Moje Ravne i n Prispevki k zgodovini Cerkljanske, v novihde-lih pa obravnava Kofolov rod, eno najstarejših rodovin na Cerkljanskem, ter poglablja svoje prispevke k zgodovini Cerkljanske.
Zanimiv in izviren je avtorjev pristop k zgodovini rodovnikov posameznih družin. Tokrat je izbral Kofolov rod, star skoraj 400 let, iz katerega se je uveljavilo več oseb in o katerem krožijo zanimive legende. Raziskovanje je pisca vodilo v Ravne, Čepovan, Volče, Tolmin, Kobarid in Novo Gorico. V vseh teh krajih, najbrž pa tudi med Slovenci v Italiji, živijo posamezniki ali družine s priimkom Kofol. --------M.
KRAJEVNE VOLITVE / POTRJENA ŽUPANJA LJUBLJANE,
V	NOVI GORICI POTREBNA BALOTAZA
USPEH NEODVISNIH LIST IN NAZADOVANJE SLS
SLOVENIJA
TRADICIONALNA PRIREDITEV V GORIŠKIH BRDIH
MARJAN DROBEZ
V	političnih strankah ocenjujejo izide krajevni h volitev preteklo nedeljo ter sklepajo dogovore za drugi krog volitev (balotažo), ki bo v nedeljo, 6. decembra. Preobrat v moči in razmerjih med strankami, ki so ga v nekaterih okoljih napovedovali, se sicer ni zgodil. Po neuradnih podatkih se je volitev, na katerih naj bi 1.520.354 volilcev v 190 občinah odločalo o izvolitvi novih županov in približno 3.150 občinskih svetnikov, udeležilo 835.506, to je 54,95% volilnih upravičencev. V slovenskih mestnih občinah so praviloma največ glasov dobili dosedanji župani oz. županje.
Najbolj uspešna na lokalnih volitvah je bila LDS, ki je prejela 23,47% vseh oddanih glasov; sledi ji SDS s 16,6% glasov; na tretjem mestu so t.i. neodvisne liste, ki so dobile 13,85% glasov; četrto mesto si je zagotovilaZLSD z
11,46% glasov; SKD seje uvrstila na peto mesto z 11,08% glasov; SLS je z 8,60% glasov zasedla šesto mesto; sledi ji Demokratična stranka upokojencev, ki je dobila 4,97% glasov; Zeleni Slovenije so si zagotovili 1,40% glasov, Zveza za Primorsko pa jih je prejela 1,39%.
V Ljubljani je bila za županjo potrjena Viktorija Potočnik iz LDS. Prejela je nad 53% oddanih glasov, na drugem mestu pa je bil Anton Jeglič, kandidat SDS. Županja je po izvolitvi napovedala, da bo od petdesetih bivših ali sedanjih funkcionarjev oz. lokalnih politikov zahtevala, da državi vrnejo del plač, ki je bil izplačan nezakonito. Gre za skupaj 116 milijonov tolarjev. Potočnikova je tudi povedala, da bo v mestni upravi zamenjala nekatere vodilne u-službence, "ki niso sposobni in premalo delajo".
V Mariboru se bosta za funkcijo župana v balotaži potegovala Alojz Križman, kandidat Neodvisne liste za Maribor ter SDS in SLS, pa Boris Sovič izZLSD. Veliki poraženec volitev je dosedanji župan Kranja Vitomir Gros, ki je prejel le 16,04% glasov. Drugi krog volitev bo potreben za izvolitev županov Maribora, Celja, Novega Mesta, Kranja in Nove Gorice. V vseh teh primerih gre za mestne občine.
V KOPRU PODPISOVANJE PETICIJE ZA OHRANITEV OBČINE IN ZA UVELJAVITEV VOLILNE PRAVICE
Na Primorskem so bile volitve vvseh občinah, razen
v mestni občini Koper. Kot znano je Ustavno sodišče to ; občino razglasilo za neustavno, zaradi česar je njenim izvoljenim predstavnikom podaljšalo mandat, dokler sedanje občine ne bodo razdelili na več novih. V Kopru so v j nedeljo zoper sklepe Ustavnega sodišča, Upravnega sodišča in državnega zbora protestirali tako, da so podpisovali posebno peticijo. V njej zahtevajo ohranitev občine v sedanjem obsegu in uveljavitev volilne pravice. Dokument je podpisalo okrog 5 tisoč volilcev, od skupaj 36 tisoč prebivalcev mestne občine Koper.
V	Izoli je bila za županjo potrjena Breda Pečan iz ZLSD, ki je prejela okoli 80% oddanih glasov. V Divači pa je bil za župana izvoljen Rajko Vojtkovszky, ki so ga kandidirale LDS, ZLSD in Zveza za Primorsko.
Na Goriškem so izvolili župane sedmih občin od skupno enajstih. V občini Mi-ren-Kostanjevica na Krasu je bil za župana potrjen Zlatko Martin-Marušič, neodvisni kandidat. V Vipavi je bil potrjen neodvisni kandidat Ivan Princes. V Cerknem je zmagal kandidat SLS Jurij Kavčič. Nasledil bo Janeza Podobni-ka, predsednika državnega zbora, ki na volitvah ni po-
novno kandidiral za cerkljan-
i	skega župana.
V Tolminu je bil za župa-j na izvoljen Julijan Šorli, kandidat LDS in ZLSD. V Kobaridu je bil potrjen dosedanji
i	župan Pavel Gregorčič, kandidat Zveze za Primorsko in
i	SLS. Za župana občine Brda je bil potrjen Franc Mužič, kandidat LDS. V Kanalu ob Soči pa je bil s skoraj 67% glasov za župana potrjen Zoran Madon iz SLS.
DNE 6. DECEMBRA DRUGI KROG VOLITEV
V štirih občinah na Gori-: škem (Novi Gorici, Ajdovščini, Bovcu in v Šempetru-Vr-tojbi) bodo župane izvolili z balotažo dne 6. decembra. Za funkcijo župana mestne občine Nova Gorica se bosta pomerila Črtomir Špacapan, kandidat LDS, in Gojmir Mozetič, kandidat SKD in SLS. Med izvoljenimi člani mestnega sveta je tudi Ivo Hvalica, ki je bil nosilec liste SDS.
Predstavniki nekaterih ! večjih strank - SDS, ZLSD in SKD - so ugodno ocenili izide nedeljskih volitev. Janez Janša je ob tem opozoril na nizko volilno udeležbo v Ljubljani, ki je znašala le nekaj nad 30%, ter dejal, "da je to resno opozorilo za demokracijo v Sloveniji".
PODJETJA S TUJIM KAPITALOM BOLJ USPEŠNA OD DOMAČIH
OVIRE IN PRIDRŽKI ZA TUJE NALOŽBE V SLOVENIJI
V	slovenskem gospodarstvu je tujih vlaganj malo, Slovenija pa se tudi na tem področju prepočasi odpira težnjam EU. Kljub temu, da javno mnenje čedalje bolj spoznava, da brez tujih investicij gospodarstvo ne bo moglo hitreje napredovati, pa zakoni in drugi predpisi bolj ovirajo kot pa spodbujajo tuje vlagatelje. Kar zadeva naložbe iz tujine, je Slovenija na zadnjem mestu med državami, ki se potegujejo za polnopravno članstvo v EU. V Sloveniji glavne tuje investicije prihajajo iz Avstrije, Nemčije, Francije, Italije, ZDA, Velike Britanije, Danske in Švice. Vložene so v petdeset podjetij, v državi pa posluje tudi okoli 82 podružnic raznih tujih družb. U-činki tujih naložb so večji od domačih kapitalskih vložkov. Podjetja s tujim kapitalom so uspešnejša: dosegajo višji dobiček iz poslovanja na kapital, ustvarjajo čisti dobiček iz poslovanja. Domača podjetja pa v mnogih primerih delajo z izgubo. Tuja podjetja imajo tudi višjo dodano vrednost na zaposlenega. Izkušnje kažejo,
da podjetja s tujim kapitalom učinkoviteje znižujejo stroške, hitreje obračajo sredstva in imajo več zunanjih virov financiranja.
Glede obsega naložb iz tujine je priliv v prvih sedmih mesecih lani znašal 225 milijonov ameriških dolarjev, v enakem razdobju letos pa samo 141 milijonov. Poleg ovir in odklonilnega odnosa do tujih investicij v mnogih slovenskih okoljih, tudi v raznih podjetjih, seje tudi zanimanje tujih investitorjev za Slovenijo očitno zmanjšalo. Poleg majhnega slovenskega trga se zanimanje zmanjšuje še zaradi štirih dejavnikov. Prvič je težava v nepopolni zakonodaji in diskriminaciji v korist določenih domačih podjetij, kar drugim povečuje stroške poslovanja; drugič imajo tuja podjetja težave z zagotovitvijo poslovnih prostorov in zemljišč zlasti za proizvodne dejavnosti; tretjič se privatizirana podjetja v Slo-j veniji še niso lastninsko utrdila in ne iščejo strateških
i	partnerjev v t.i. globalnih pa-
i	nogah; četrtič pa tudi država, ki deklarativno sicer podpira
tuje naložbe, v konkretnih primerih ovira take pobude.
Stanje na področju tujih investicij v Sloveniji, je dobro ponazoril Zdravko Slak, član uprave tovarne avtomobilov Revoz v Novem Mestu. Zapi-
i	sal je takole: "Izkušnje kažejo, da se s prihodom tujih podjetij in multinacionalnih družb izboljšujeta organizacijska in
i	tehnološka kultura, hkrati pa si slovenska podjetja s tem
i	lahko pridobijo nove trge. Zato je povezovanjeslovenskih podjetij s tujimi podjetji in ! partnerji, ki so organizacijsko in tehnološko sestavni del najbolj razvitih gospodarstev, nedvomno koristno. Slovenija za spodbujanje takšnega povezovanja doslej ni storila ve-liko; njena gospodarska politika je mešanica naivnega deklarativnega liberalizma na eni strani in parcialnega protekcionizma, katerega ozadje so praviloma neposredni interesi posameznih političnih strank ali z njimi povezanih interesnih skupin, ki branijo svoj položaj ali si želijo zagotoviti vpliv."
----------M.
PREDLOG ZA OPROSTITEV TROŠARINE PRI PRODAJI VINA
Poslanec SDS Ivo Hvalica je na slovensko ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter vlado naslovil uradno pobudo, naj v državni zbor vložita predlog zakona za oprostitev posebnega prometnega davka (trošarine), ki ga pridelovalci plačujejo pri prodaji vina. Predlog je obrazložil z brezizhodnim položajem pridelovalcev vina v Sloveniji - marsikaterim je preživetje popolnoma onemogočeno - zaradi vinske krize, ki traja že daljše obdobje in katere vzrok so predvsem tržni presežki. Poslanec Hvalica v svoji pobudi tudi opozarja, "da je cena vina v zadnjih mesecih izredno padla in ne pokriva stroškov pridelovanja." V nadaljevanju odposlanega besedila izraža upanje, da bo državni zbor obravnaval predlog za oprostitev trošarine po hitrem postopku, kar bi pomenilo velik prispevek vlade k reševanju hudega ekonomskega položaja vseh slovenskih pridelovalcev grozdja in vin. ------------M.
NA DOBROVEM SPET GRADNIKOVI VEČERI
PETER STRES
Od četrtka, 26. novem-Dra, dalje bodo na gradu Dobrovo spet potekali tradicionalni Gradnikovi večeri. V četrtek bo osnovna šola z Do-brovega predstavila življenje in poezijo briškega pesnika Ludvika Zorzuta. Poleg učencev pod vodstvom slavistke Branke Gorjup bo pri oblikovanju večera sodeloval tudi Briški nonet z uglasbenimi Zorzutovimi pesmimi.
V	petek, 27. novembra, bosta gostovali števerjanski ailturni društvi Briški grič in Frančišek Borgia Sedej. Predstavili bodo recital z diapozitivi Po Gradnikovih poteh. V jrogramu, ki ga bo režirala Anka Černič, bo sodeloval tudi mešani pevski zbor Frančišek Borgia Sedej.
Tretji večer, v soboto, 28. novembra, se bo tematsko spet vrnil k Ludviku Zorzu-tu. Poleg recitala bo o pesniku spregovoril pisatelj Zorko Simčič. Pesnikova in govornikova družina sta bili prijateljsko povezani in posredovani podatki bodo prav gotovo zanimivi za literarne zgodovinarje. V programu bodo sodelovali še igralci Primorskega dramskega gledališča iz Nove Gorice.
Po vsakem večeru se bodo pogovori nadaljevali ob kozarčku briškega "novega" v avli gradu Dobrovo. Letošnji večeri bodo torej razprti med Gradnikom in Zorzu-tom, umeščeni pa so v čas, preden začne advent usmerjati pozornost iz življenjske širine v krog družine.
NOVOGORIŠKI DIJAŠKI DOM UPORABEN PO NOVEM LETU
Iz Nove Gorice sporočajo, da naj bi bilo slovesno odprtje prizidka k Dijaškemu domu na Streliški 7 in njim povezana proslavitev 50-letnice obstoja Dijaškega doma v drugi polovici decembra. Približno 90 dijakov, ki še bivajo v prostorih na Grčni, naj bi se v nove prostore vselilo po novem letu. Na Grčni pa bo ostalo še okoli sto dijakov, ki bodo morali počakati na konec gradnje agroživilske šole in njej pripadajočega dijaškega doma v Šempetru. Računajo, da bo ta šola dokončana leta 2000.
Slovenija je v zadnjih letih vložila v novogoriško šolstvo okoli štiri milijarde tolarjev. V prihodnjem letu računa občina na podporo pri gradnji športne dvorane v Novi Gorici in agroživilske šole, pri adaptaciji prostorov v Rožni dolini za potrebe univerze in po letu 2000 na gradnjo srednje glasbene šole v Novi Gorici.
V Dijaški dom pa je prišla tudi pritožba staršev z Bovškega, zlasti tistih, ki jih je potres oškodoval, v kateri izjavljajo, da ne zmorejo plačevati mesečne oskrbovalnine. Gre za problem, ki čedalje bolj o-pozarja, da so pri doseganju izobrazbe bolj prizadeti mladi iz socialno šibkih družin.
SOLIDARNOSTNI PODPIS POGODBE
V Novi Gorici so 17. t.m. slovesno podpisali pogodbo o prispevku občin bivše novogoriške občine za popravilo občinske stavbe v Bovcu, ki jo je aprilski potres močno poškodoval. S podpisom županov bodo občinske uprave Nove Gorice, Brd, Kanala in Mirna prispevale v ta namen nekaj milijonov tolarjev.
V	DESKLAH DELUJE NOV ZDRAVSTVENI DOM
V	Desklah v Srednji Soški dolini so prejšnji petek, 20. novembra, slovesno odprli nov Zdravstveni dom, ki je eden najbolj sodobnih zdravstvenih objektov na Goriškem. Z njim so se oddolžili prebivalcem tamkajšnjega območja, ki so vse do nedavnega časa živeli v zdravju nevarnem okolju. Nevarnost je povzročal predvsem azbest, strupena surovina, ki jo je uporabljala Industrija Salonit v Anhovem, nedaleč od De-skel. V novem Zdravstvenem domu bodo delovale splošna zdravstvena ambulanta, zobozdravstvena ordinacija, fizioterapija in lekarna, ki bodo namenjene nekaj tisoč prebivalcem krajev E)eskle, Anhovo, Plave in bližnjim zaselkom.
Stroški gradnje in opreme so znašali več kot 70 milijonov tolarjev. Prispevali sojih Zdravstvena domova za splošno zdravstvo in zobozdravstvo v Novi Gorici, ministrstvo za zdravstvo Slovenije, občina Kanal ob Soči in Goriška lekarna. Pomembnost novega zdravstvenega objekta so v priložnostnih govorih poudarili župan občine Kanal ob Soči Zoran Madon, direktor Zdravstvenih domov iz Nove Gorice dr. Miha Demšar in prim. dr. Rafael Podob-nikter direktorica Goriške lekarne Ksenija Ribolica. Novi zdravstveni dom je blagoslovil župnik v Desklah Danilo Cimprič.
Načrt za deskelski zdravstveni objekt je napravil arhitekt Vinko Torkar iz Nove Gorice, zgradila pa ga je Družba za gradbeništvo, inženiring in druge storitve Primorje iz Ajdovščine.
----------M.
13
ČETRTEK
26. NOVEMBRA
1998
NOVI GLAS / ŠT. 45 1998
22. REDNI OBČNI ZBOR SDGZ
ITALIJANSKO PRAVO
NASE GOSPODARSTVO NOVIM IZZIVOM NAPROTI
DRUŽINSKO PRAVO IN SODOBNI IZZIVI (id
14
ČETRTEK 26. NOVEMBRA 1998
IVAN ŽERJAL
Slovensko gospodarstvo v Italiji mora biti pripravljeno na izzive tretjega tisočletja. To je v bistvu sporočilo, ki prihaja z 22. rednega občnega zbora Slovenskega deželnega gospodarskega združenja. Občni zbor je bil v nedeljo, 22. novembra, v kongresni dvorani tržaškega sejmišča, udeležilo pa se ga je večje število zamejskih gospodarstvenikov, pa tudi uglednih gostov iz družbenega, političnega in gospodarskega sveta: naj o-menimo samo predsednika SKGZ in SSO Rudija Pavšiča in Sergija Pahorja, podpredsednika deželnega sveta F-Jk Miloša Budina, deželnega tajnika SSk Martina Breclja, predsednika tržaških industrijcev Federica Pacorinija, predsednika tržaške Trgovinske zbornice Adalberta Donaggia, generalnega konzula republike Slovenije Vlasto Valenčič Pelikan in številne druge. Pred rednim delom je bil tudi izredni občni zbor; na tem so bile na sporedu nekatere statutarne spremembe.
Manjšinsko gospodarstvo se mora torej čimprej in čimbolj temeljito pripraviti na zahteve novega časa. V viziji t.i. globalizacije je treba začrtati smernice, da bo manjšinsko gospodarstvo kos izzivom časa in obveznostim, ki se napovedujejo. Tako je v svojem poročilu med drugim povedal predsednikSDGZ Marino Pečenik (na sliki), ki je poudaril pomen znanja, spodbujanja podjetništva ter programiranja in usklajevanja dejavnosti. Ravno na Tržaškem, kjer gospodarska situacija ni rožnata, je treba poskrbeti, da se spremeni dosedanja miselnost. Predvsem pa je tu potreben skupen napor za spremembo stanja. Zato je SDGZ pristopilo k pobudam, ki težijo k temu, da se krajevno gospodarstvo poživi (npr. načrt Trst prihodnosti). Potrebno je omeniti, da jeSDGZ navezalo dobre odnose s krajevnimi u-pravami, pa tudi s sorodnimi italijanskimi gospodarskimi združenji, tako da danes nastopa kot enakopraven in enakovreden partner. Tudi SDGZ je mnenja, da je treba poenostaviti birokratske postopke in da mora deželna uprava smotrneje in v največji možni meri izkoristiti evropska sredstva ter pospeševati oblike financiranja za zdrave gospodarske pobude, kot so npr. posegi v okviru Objektiva 2.
V	Sloveniji so prav tako dobri odnosi z državnimi in gospodarskimi ustanovami, nezadostna pa je pozornost do manjšine pri političnih strankah. Zamejski gospodarstveniki občutijo tudi pomanjkanje celovite strategije s strani republike Slovenije do manjšinske problematike v deželi F-Jk.
Kar pa se notranjih odnosov v slovenski manjšini tiče,
je dejal Pečenik, se zdi, da je sedanji trenutek ugodnejši od preteklosti in da se ustvarjajo pogoji, da bi začeli trezno razmišljati o drugačni organiziranosti slovenske civilne družbe. Temeljito pa bi morali razmisliti tudi o vzrokih in razlogih za hud udarec, ki je prizadel slovensko gospodarstvo v Italiji z zlomom Tržaške kreditne banke pred dvema letoma. Ta dogodek je hudo zamajal temelje našega gospodarstva (to je bilo vidno zlasti v Benečiji) in povzročil
zmanjšanje števila zaposlenih. Prav brezposelnost je velik problem vseh obmejnih krajev. Delno botruje temu neprimeren šolski sistem. Vse preveč ljudi se odloča za študij t.i. "uradniških" poklicev, za katere je na trgu malo povpraševanja, in vse premalo za "tehnične" poklice, za katere je povpraševanje veliko in ponudba majhna. Problem pa se lahko reši z učinkovito informacijo. Mediji naj posvečajo večjo pozornost gospodarstvu, naj širijo gospodarsko kulturo in dajejo napotke za pravilno usmerjanje staršev in otrok v šolanje.
Združenje, je še dejal Pečenik, mora odslej v še večji meri udejanjiti tiste integracijske procese, ki so potrebni za splošni deželni razvoj. Vse več seje treba angažirati v pogojih, ki so odraz obmejne stvarnosti. Opozoril je tudi, da premalo razmišljamo o razmerah, ki bodo nastale z vstopom Slovenije v EZ.
Iz poročila organizacijskega tajnika Davorina Devetaka pa je izhajalo pestro delovanje SDGZ in njegovih sekcij predvsem na sindikalnem, a tudi na drugih področjih. Tu gre omeniti sodelovanje s šolo in s Slovenskim deželnim zavodom za poklicno izobraževa-
nje, s sredstvi javnega obveščanja (čeprav je še premalo občutka za informiranje o gospodarstvu), zatem pa še strokovne posvete, ekskurzije, sodelovanje na sejmih idr.
Slovensko gospodarstvo v Italiji je torej, kljub nelahkemu položaju, zelo dejavno in živahno ter se zaveda, da je potreben nenehen razvoj v znanju, miselnosti, podjetni-| štvu, da bomo lahko kos izzivom tretjega tisočletja.
Na občnem zboru so tudi izvolili deželno predsedstvo in nadzorni odbor. V deželno predsedstvo so bili izvoljeni: Danilo Cunja, Mikela Drnov-šček, Edi Kraus, Vinko Oz-bič, Marino Pečenik, Vojko Peric, Boris Siega, Joško Sirk in Robert Vidoni. Avtomatično so člani predsedstva tudi predsedniki sekcij. To so: Igor Cont za videmsko pokrajino, Niko Tenze za gostince, Ezio Mauri za obrtnike, Marko Šta-varza samostojne poklice, Ervin Mezgec za trgovce na drobno in Edi Ferluga za sekcijo za mednarodno trgovino in storitve. Nadzorni odbor bodo sestavljali Marija Marc (predsednik), Aleksander Ha-rej in Adriano Gariup, namestnika pa sta Boris Kuret in Martina Malalan.
PADRIČE / POSVET O PRAVICAH OSTARELIH V KMETIJSTVU
SKUPNE VREDNOTE IN PODOBNE TEŽAVE
V	petek, 20. novembra, je v kongresni dvorani centra za raziskave na Padričah potekal posvet na temo Pravice ostarelih v kmetijstvu v italijanski in slovenski zakonodaji v perspektivi razširitve Evrope proti vzhodu. Posvet sta priredili Pokrajinska zveza neposrednih obdelovalcev iz Trsta in Deželno združenje kmečkih upokojencev dežele F-Jk iz Vidma.
Namen posveta je bil, kot je v pozdravnem nagovoru dejal sen. Natale Carlotto, vsedržavni predsednik upokojencev Zveze neposrednih obdelovalcev- pozdravila sta še deželni in pokrajinski predsednik Zveze Carlo Colussi in Dimitrij Žbogar -, v tem, da se analizira to, kar se v Italiji in Sloveniji dela na področju zakonodaje v korist ostarelih v kmetijstvu in da se preuči način, kako harmonizirati obstoječe smernice, da se bodo kmetje čimbolj homogeno predstavili v združeni Evropi. Kljub razlikam vežejo namreč italijanske in slovenske kmete skupne vrednote in navezanost na naravo.
Številnim udeležencem so spregovorili posl. Alfonsina Rinaldi, predstavnica italijanskega ministrstva za socialne zadeve, Gianfranco Spiller,
vsedržavni ravnatelj patronata EPACA, Evgen Sapač, predsednik Sindikata kmetov Slovenije, in Jožef Tivadar, državni podsekretar pri slovenskem ministrstvu za delo, družino | in socialne zadeve. Poleg njih so s krajšimi posegi nastopile še Mateja Suhadolnik, tajnica Zveze kmetic Slovenije, psihologinja Bernarda Čebulj in predstavnica dežele F-Jk. Iz njihovih poročil je izhajalo, da so izkušnje kmetov v obeh državah sicer različne, saj Italija in Slovenija izhajata iz različnih družbenih, gospodar-; skih in političnih sistemov, da pa obstajajo danes precejšnje podobnosti. S kmetijstvom se ukvarja le majhen odstotek j prebivalstva, upokojencem na tem področju pa se ne godi kdovekako dobro, saj, če v
Italiji dobiva upokojeni kmetovalec 700.000 lir pokojnine, v Sloveniji niso še urejene zadeve s pokojnino in zavarovanjem kmetovalcev. Poleg tega so se prisotni seznanili z načrti in zakoni, ki se pripravljajo tako v Italiji kot v Sloveniji na področju zdravstvenega in invalidskega zavarovanja, pokojninskega sistema, starševstva, družinskih prejemkov, zaposlovanja idr. Tako se na italijanski strani skuša oblikovati integrirana mreža zdravstvenih in socialnih u slug oz. storitev, ki bi upoštevale seveda tudi pravice ostarelih. Tu je treba povrniti določeno vlogo družinam, ki bi morale prve pomagati ostarelim osebam. Nekaj podobnega načrtujejo tudi v Sloveniji. ■ iž
DAMJAN HLEDE
Nekateri avtorji so skušali že v obstoječem sistemu najti norme in načela, na podlagi caterih utemeljiti prepoved možnosti zanikanja očetovstva, da bi se tako izognili hudim posledicam, ki jih ta praksa povzroča. Tako je bilo npr. po eni strani rečeno, da Di v tem primeru člen 235 št. 2 civilnega zakonika ne smel veljati, ker bi drugače trčil v splošno načelo dobre vere, iz katerega izhaja tudi specifično pravilo, po katerem je prepovedano venire contra factumproprium. Kršil bi ga torej tisti, ki je najprej pisno privolil k tujerodni o-ploditvi žene in se potem nad tem dejanjem "skesal" ter prosil zanikanje očetovstva. Po drugi strani je prišla na dan trditev, da je privolitev k tujerodni oploditvi žene v marsičem podobna posvojitvi otroka, zaradi česar naj bi tudi v tem primeru, v odsotnosti specifične normative in v mejah podobnosti, veljale norme, ki urejujejo posvojitev. Med temi je seveda tudi pravilo, po katerem posvojitelj ne sme kasneje prekiniti odnosa s posvojencem.
Nobena od dveh trditev žal ni nepremagljiva. Prvi je bilo zoperstavljeno dejstvo, da je možnost zanikanja očetovstva pravica, ki zadeva status oseb, da gre skratka za osebnostno pravico, ki je kot taka absolutno neodpo-vedljiva. Dodano je bilo tudi, da na področju osebnostnih pravic mora vedno prevladati javni interes po resnici, kar pa po mojem mnenju v tem primeru ne drži, saj je pri tujerodni privoljeni oploditvi pod vprašajem prav razmerje med biološko-zgodovin-sko resnico na eni strani in pogodbeno-konvencionalno resnico na drugi. Velja pa trditev o neodpovedljivosti o-sebnostnih pravic, med katere načelno spada tudi zanikanje očetovstva.
Trditvi o podobnosti s posvojitvijo je bilo zoperstavljeno, da gre v resnici za zelo šibko analogijo, kajti res je, da pride tako v primeru umetne oploditve kot v primeru posvojitve do vzpostavitve starševsko-sinovskega odnosa, res pa je tudi, da so razlike med njima zelo velike, začenši z odločilnim dejstvom (ki dokazuje, da gre za dve stvarnosti z različnimi predpostavkami), da ni možna posvojitev pred rojstvom. Posvojitev, dalje, predpostavlja neki predhoden začetni čas, v katerem je otrok le začasno dodeljen prosilcem, do posvojitve pa pride le v interesu otroka, in sicer samo v primeru, ko prosilca dokažeta, da se je med njima in o-trokom vzpostavil takšen odnos kot v primeru naravnega sinovstva. Vse to naj bi dokazovalo, da primerjava med posvojitvijo in umetno oploditvijo ni mogoča.
Nedvomno je, da navedeni argumenti nosijo v sebi delček resnice in da so resen izraz skrbi nad ustaljeno prakso. Res pa je tudi, da so s formalnopravnega vidika prešibki, da bi lahko na njih utemeljili primer umetne o-ploditve kot izjemo pravice zanikanja očetovstva. To potrjuje tudi že omenjeno dejstvo, da jih sodna praksa doslej še ni sprejela.
- DAL)E
UREDITEV
MNOGO-
LASTNINSKIH
PRAVIC
Pred poletjem smo že poročali, da je italijanski zakonodajalec z zakonom št. 128 z dne 24. aprila 1998, končno stopil na pot dokončne ureditve vprašanj, ki se že več kot dvajset let postavljajo v zvezi z mnogolastninskimi pravicami. To so pravice posameznikov, da lahko vsak izmed njih razpolaga z bivališčem za določen čas v letu. Gre torej za neko ciklično izmenično pravico razpolaganja s počitniškimi bivališči, kar povzroča, da s formalno-prav-nega vidika hkrati obstaja na isti stanovanjski enoti več avtonomnih in ekskluzivnih pravic, katerih možnost izvaja-nja-koristenja je časovno porazdeljena v letu.
V	prejšnjih dneh je vlada sprejela zakon, s katerim se prilagaja evropski smernici iz leta 1994 po kriterijih, ki jih je že določil omenjeni poobla-stilni zakon. Odslej bo moral prodajalec pred pogodbo izročiti klientu informativni list, v katerem bodo morali biti podrobno opisani vsi pogoji kupčije. Kupec ne bo imel nobenih drugih bremen razen tistih, ki mu jih pogodba izrecno nalaga. Imel bo široko pravico do odstopa od pogodbe: v roku desetih dni od podpisa bo lahko odstopil tudiac/ nutum, torej brez razlogov. V roku treh mesecev od podpisa pa bo lahko odstopil v slučaju, ko pogodba ne bo vsebovala kakšnega nujnega elementa. V tem primeru ne bo potrebno nobeno povračilo stroškov. Do izteka roka za odstop kupec ne bo smel izvršiti nobene anticipacije ali akontacije. Prodajalec pa bo v vsakem primeru moral nuditi osebno, bančno ali zavarovalniško jamstvo.
Zakon upošteva in uvaja mnogolastninske pravice le v obliki stvarnih nepremičninskih pravic. Ostaja pa odprto še vprašanje drugih oblik, s katerimi je bil doslej dosežen isti rezultat, predvsem delniške participacije, ki je tista, v kateri so ponavadi porabniki najmanj zaščiteni. ---------DH
GOSPODARSTVO
DRUŽBA SHELL SE
SMUČANJE
URŠKA HROVAT ZMAGALA V PARK CITYJU
PRIZNANJE NAŠEMU ŠPORTNEMU DELAVCU
RADIVOJU PEČARJU BLOUDKOVA PLAKETA
15
ČETRTEK
26. NOVEMBRA
1 998
UMIKA IZ SLOVENIJE
Slovensko javno mnenje in tudi politiko je osupnila novica, da bo mu Iti nacionalna naftna družba Shell prodala svoje bencinske servise. Zgradilajih je v Mariboru, na Jesenicah in v Velenju, v gradnji pa je servis na Ptuju. Samo Krivic, direktor Shella Slovenija, je sklep o prodaji utemeljil z e-konomskimi razlogi, češ da si prizadevajo za gospodarno uporabo naloženih sredstev v Evropi, poslovanje bencinskih servisov v Sloveniji pa ni bilo dovolj donosno. Pri tem je bil kritičen, ko je dejal, da je družba Shell hotela v Sloveniji zgraditi od 20 do 25 bencinskih servisov, toda je pri tem naletela na velike težave. Dodal je tudi, da v naslednjih letih ni pričakovati bistvenih sprememb na področjih, ki so ovirala razvoj družbena slovenskih tleh, in da bodo naložbeni denar raje preusmerili v utrjevanje mreže v bolj obetavnih državah. Opozoril je, da poteka pridobivanje dokumentacije za gradnjo v Sloveniji zelo počasi, cene zemljišč in najemnine pa so nenavadno visoke, celo mnogo višje kot drugje v zahodni Evropi. MultinacionalnadružbaShell pa bo v Sloveniji še zmeraj navzoča na področju prodaje olj in maziv, plačilnih kartic in prodaje kemičnih izdelkov.
Sklep družbe Shell naj bi potrjeval navedbe iz poročila Evropske komisije EZ, da Slovenija še nima zakonodaje, ki bi spodbujala tuje naložbe, pa tudi ozračje za sprejem poslovnežev iz tujine ni ugodno.
V SLOVENIJI SPET JUGO IZ KRAGUJEVCA
I ndustrija avtomobi lov Zastava iz Kragujevca (v Srbiji) bo v Slovenijo menda v kratkem poslala 200 vozil vrste Jugo. Uvažali jih bodo preko mešanega slovensko-jugoslo-vanskega podjetja Zastava avto. Ob tem jezastopnik Zastave zagotovil, da je avto u-spešno prestal test homolo gizacije, cena pa naj bi bila prilagojena slovenskemu trgu in posebno konkurenčna. Za prihodnje leto v Industriji Zastava načrtujejo izvoz 1.500 avtomobilov v Slovenijo. Četudi izdelovalci avtov zatrju jejo, da je Jugo varen, ker je skoraj cel nov razen avtomobilske školjke in je opravil vse teste, ki veljajo v Evropi, so slovenski poznavalci avtomobilskega trga skeptični. Menijo pa, da bo Zastava s svojimi avtomobili res prodrla na slovensko tržišče, ker bodo cene nizke in v Sloveniji je veliko ljudi, ki bodo zaradi niz kih dohodkov prisiljeni v nakup takšnih avtomobilov. -----------M.
Slovenski ljubitelji smučanja so se konec prejšnjega tedna veselili zmage Urške Hrovat v slalomu v Park Cityju.
Hrovatova je takoj dokazala, daje v zelo dobri formi, saj je prepričljivo osvojila prvo vožnjo z dokajšnjo prednostjo pred ostalimi; bila je za dobro sekundo hitrejša od Avstrijke Steggalove in druge Slovenke, Nataše Bokal. Tudi v drugem spustu ji je uspelo ohraniti pičlo prednost 33 stotink sekunde pred Avstrijko Sabine Egger, ki se je tako uvrstila na končno drugo me-
sto. Tretjaje bila presenetljiva 16-letna Hrvatica Jasna Ko-! stelič, ki jebilavdrugi vožnji i dolgo časa v vodstvu, preden ■ stajo prehiteli Eggerjeva, na' I koncu pa Urška Hrovat. Dobro sta se odrezali tudi ostali slovenski smučarki: Alenka ! Dovžan je zasedla 6. mesto, Nataša Bokal pa je bila 8. j Špela Pretnar je izstopila že v prvi vožnji, medtem ko je bila slovita Italijanka Deborah i Compagnoni le deveta.
To je bila peta zmaga v j smučarski karieri Urške Hro-j vat, ki je sedaj na skupni lestvici 3. s 145 točkami (prva je Avstrijka Alexandra Meis-nitzer s 180 točkami, druga pa Norvežanka Andrine Flem-men s 149 točkami). Takoj za njo, na 4. mestu, je mlada hrvaška predstavnica Kosteli-čeva s 132 točkami. Na 6. mestu je Compagnonijeva z ! 89 točkami, Nataša Bokal pa je na skupni lestvici na 12. mestu z 59 točkami.
V moškem slalomu v Park Cityju pa Slovencem res ni šlo najbolje, saj je bil Jure Košir šele 12., drugi slovenski reprezentant Matjaž Vrhovnik pa se je uvrstil na 19. mesto. V vse prej kot ugodnih vremenskih razmerah je slalom presenetljivo osvojil Francoz Pierrick Bourgeat. Drugi je bil Norvežan Hans-Petter Buraas, tretji pa Avstrijec Christian Mayer. Po treh tekmah jetakoJure Košir 11. na skupni lestvici z 62 točkami. Prvi na njej je Avstrijec Christian Mayer s 190 točkami, drugi prav tako Avstrijec Stephan Eberharter s 180 i točkami, tretji pa Norvežan Kjetil-Andre Aamodt s 105 osvojenimi točkami.
DOMAČA KOŠARKA
JADRAN (ZGUBIL, TUDI OSTALE
EKIPE BOLJ SKROMNO
Na raznih košarkarskih prvenstvih se slovenske ekipe niso najbolje odrezale.
Posnetek s tekme Breg-Basket 2000 (Foto Kroma)
Sedmo kolo košarkarske C lige ni prineslo sreče naši združeni ekipi Jadran Nuova Kreditna. Jadranovci so namreč izgubili doma proti Caor-leju z izidom 66:68. Poznalo se je, da so ekipo med ted-
nom pestile razne poškodbe j in odsotnosti, kar se je odražalo tudi v igri.
! Od ostalih ekip sta zmagali le Bor Radenska, ki je v I 9. kolu skupine B C2 lige v gosteh premagal Arte z izi-
dom 67:79, in Kontovel Nord i Est, ki je v 6. kolu skupine B ‘ D lige doma premagal Lego i nazionale z 79:63. Drugače je v skupini A C2 lige Dom Kmečka banka doma visoko izgubil proti Gemoni z izidom 62:89, Cicibona Prefabbricati Marsich pa je v skupini A D lige prav tako doma klonila proti Cusu s 75:86.
Kar se tiče položaja na lestvici, je Jadran Nuova Kredi tna skupaj z drugimi štirimi ekipami s šestimi točkami v drugem delu lestvice. Dom Kmečka banka je z le dvema osvojenima točkama predzadnji na lestvici skupine A C2 lige, Bor Radenska pa je s štirimi točkami predpredzadnji na lestvici skupine B V D ligi je Cicibona Prefabbricati Marsich s štirimi točkami na sredini lestvice skupine A, Kontovel Nord Est pa je prav tako na sredini lestvi ce skupine B s šestimi točkami in skupaj z dvema drugima ekipama.
Naj še omenimo, da so e-kipe odigrale tudi 3. kolo promocijske lige na Tržaškem Breg je doma premagal Ba sket 2000 z izidom 85:64 in si priboril s štirimi osvojeni mi točkami tretje mesto na lestvici skupaj z drugima dvema ekipama.
Odbor za podelitev Bloudkovih priznanj, ki mu predseduje nekdanja vrhunska slovenska smučarka Mateja Svet, je podelil letošnje nagrade in priznanja, ki nosijo ime po inž. Stanku Bloudku, nepozabnem slovenskem športnem delavcu, ki je med drugim "oče" skakalnice v Planici. Podelitev je potekala v petek, 20. t.m., v Ljubljani.
Bloudkove nagrade so letos prejeli Matej Klemenc za življenjsko delo na področju razvoja tenisa v Sloveniji, To-
maž Čopi in Mitja Margon za vrhunske dosežke v jadranju in Smučarski klub Tržič za izjemen prispevek k razvoju smučarstva v Sloveniji. Med posamezniki in ekipami oz. klubi, ki so prejeli Bloudkove plakete, pa sta tudi zamejska športna delavca Radivoj Pečar iz Trsta (na sliki) in Franc VViegele iz Zahomca na Koroškem. Ostali prejemniki Bloudkovih plaket so Rokometni klub Radeče, Odbojkarski klub Fužinar, državna reprezentanca v golbalu, telovadec Mitja Petkovšek, košarkarska reprezentanca do 22 let, kolesar Zoran Klemenčič in ka-jakaš Miha Terdič.
Prav gotovo je podelitev Bloudkove plakete človeku iz naše srede lepo priznanje za ves zamejski šport, še večje pa za Radivoja Pečarja samega, ki ga pri nas poznamo kot neutrudnega športnega delavca in organizatorja, ki je veliko prispeval zlasti k razvoju kolesarstva med Slovenci v Italiji. Pečar je namreč prejel plaketo za življenjsko delo na tem področju. Ni potrebno omenjati njegove vloge pri Kolesarskem klubu Adria v domačem Lonjerju, ki med drugim vsako leto prireja kolesarsko dirko ZSSDI. Ta je z leti postala zelo pomembno mednarodno športno srečanje. Zato se podelitve Bloudkove plakete veselimo tudi pri Novem glasu, Radivoju Pečarju pa naj gredo naše iskrene čestitke.
JUBILEJ USPEŠNEGA DRUŠTVA
SK BRDINA DELUJE ŽE DESET LET
V soboto, 21. t.m., je v Prosvetnem domu na Opčinah potekala dobro obiskana proslava ob 10-letnici delovanja Smučarskega kluba Brdina.
Leta 1988 se je po temeljitem razmisleku skupina smučarjev in smučarskih delavcev odločila, da ustanovi nov smučarski klub; ta šteje danes 150 članov, ki se ukvarjajo pretežno s smučanjem, a tudi z drugimi dejavnostmi, npr. z gorskim kolesarstvom (naj omenimo samo Bike slalom, ki ga prireja klub).
Sobotne slovesnosti seje, kot že rečeno, udeležilo veliko število ljudi, zlasti mladih, ki so prišli v dvorano
Prosvetnega doma. Prisotnim je spregovoril predsed-nikSK Brdina Marko Piccini, ki je podal pozitiven obračun delovanja, tehnični vodja Rado Šuber pa je orisal zgodovino društva in njegove dejavnosti. Na proslavi so podelili priznanja najzaslužnejšim trenerjem, odbornikom in tekmovalcem, svoj pozdrav pa so prinesli tudi predstavniki drugih društev in organizacij.
Spev v nanoško jutro
Pogled iz jamborovega koša
Domovina, kje si?
ZBORNIK
OB STOLETNICI R0IS1VA
ALBERTA REjCA
Uredil ga je dr. Jože Markuža. Tudi letošnji zbornik, ki obsega 304 strani, je bogata publikacija, ki bralcu posreduje veliko informacij zgodovinske, družboslovne in gospodarske narave, obenem pa tudi izčrpno dokumentacijo o delovanju mladinskih organizacij, kulturnih društev in ustanov na Tržaškem in Goriškem. Ilustracije koledarskega dela: Edi Žerjal; oprema: Igor Devetak.
Ivan Rudolf
Gre za zbirko lovskih črtic in slik iz narave, ki jih je avtor pisal v glavnem za Radio Trst A, ko je bil v petdesetih letih sicer že močno angažiran tudi na časnikarskem in političnem področju na Tržaškem.
Bralec se bo ob prebiranju naužil lepih vtisov o živalskem svetu in ljudeh, ki jim je lov predvsem priložnost za neposreden stik z naravo. Knjiga šteje 200 strani. Ilustracije: Jurij Mikuletič; oprema: Franko Žerjal.
Zbornik ob stoletnici rojstva Alberta Rejca (1899-1976)
To 9. knjigo iz zbirke Naše korenine je uredil Branko Marušič, opremil pa Pavel Medvešček in šteje 288 strani. Gre za zbornik, ki osvetljuje lik in delovanje Bertija Rejca, enega najvidnejših predstavnikov TIGRA. Urednik je poskrbel za temeljito uvodno študijo, v drugem delu pa je zbral pričevanja o TIGRU Tatjane Rejec in razne referate s posveta v Tolminu ob 20-letnici Rejčeve smrti.
KfjTOITfilMi
Boris Pahor
V štirih tematsko zaokroženih sklopih so na 350 straneh zbrani članki, eseji, govori, intervjuji in polemični zapisi, ki so nastajali od začetka petdesetih let do danes. Narodni obstoj in kulturni ter družbeni razvoj slovenskega naroda v matični domovini, predvsem pa v zamejstvu, predstavljata rdečo nit teh zapisov. Gre za izbor iz obsežnega tovrstnega Pahorjevega pisanja, ki ga je opravil Marko Tavčar. Oprema: Ivan Žerjal.
Goriška Mohorjeva družba