V^J, o.-;
O *
otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga Vrtcu.)
Štev. 3.
Ljubljana, dné 1. marca 1896. IV. tečaj.
Moja mati.
v
Sel sem prvikrat v šolo, namreč v Ljubljano. Doma sem skončal dva razreda, v četrtega so me dali v Ljubljano, da bi potem obiskoval srednje šole. Še sedaj se spominjam, kako sem se veselil tega dneva, ker sem mislil, da bodem v Ljubljani vžival same sladkosti.
Željno pričakovani dan je prišel. Pred hišo je stal voz in vsa moja prtljaga je že bila naložena na njem. Že sem mislil stopiti na voz, a mati mi rekó : »Pojdi, greva še poprej v cerkev!« Ker ni bilo daleč, sva bila skoro pri njej. Vstopil sem na strani matere v cerkev, kjer sem že tolikrat stregel pri sv. maši, in mati me vedejo k podobi lurške Matere božje pri stranskem oltarju. Tam pokleknejo in jaz zraven. Moja molitev ni bila nič kaj zbrana, kajti razne misli in podobe, kako bode v Ljubljani prijetno, rojile so mi po glavi. Tem gorečnejše so molili moja mati. Dolgo in iskreno so upirali pogled v obraz preblažene Device, slednjič me primejo za roko in z jokajočim glasom rekó proti
Mariji : »Marija, tu ti izročam svojega otroka, varuj ga ti, ko ne bode več pod mojim nadzorstvom, ubrani ga slabe družbe in čuvaj vedno nad njim.«
Materin jokajoči do Brca segajoči glas me je globoko presunil, in tudi jaz sem začel ihteti in pri tem Mariji tiho obljubil : »Vedno te bodem častil in se v vseh nadlogah zatekal k tebi.« Kako živo mi je še vse to v spominu ! Marija je uslišala materino prošnjo, i jaz sem spolnil svojo obljubo. Kolikrat sem Marijo prosil, in moja prošnja je bila vselej uslišana.
In moja zlata mama, kako sem jih vedno ljubil in rad imel! Ne morem si misliti boljšega srca na svetu, kot je srce moje matere. Kako so vselej skrbeli, da sem imel vseli potrebnih rečij, da nisem trpel pomanjkanja v obleki in v drugem. A čeravno so me zelo ljubili, bili so vendar strogi z menoj, kjer je bilo treba. Mnogokrat sem okusil šibo, če nisem ubogal, kar je bilo koristno zame, kar sedaj očitno pripoznam. In ko sem odraste!, kako lahko sem jim potožil svoje skrbi in druge težave, lažje, kakor svojemu spovedniku.
Kakor mene, ljubili so mati tudi moje sestre in brata. In ko se je ta slabo učil, koliko nočij so prečuli v molitvi in Marijo prosili, da bi mu razsvetlila glavo.
Vedno so nas navajali tudi k molitvi. Dokler smo bili doma. moral je vsakdo posebej glasno moliti večerno molitev. In ko smo prihajali domov na počitnice, prišli so mati skoro vsak večer v sobo, kjer sva ležala z bratom, in so naju vprašali: »Ali sta molila večerno molitev?«
Vsa materina skrb smo bili vedno mi otroci. Zato smo jih tudi neizrečeno ljubili in goreče molili za zdravje, če so nam zboleli. In ko so bili včasih zelo slabi in so rekli: »Morda vas zapustim, otroci moji«, kako smo se jokali in žalostili in ne zastonj, kajti na zemlji imamo le jedno mater, ki nas resnično ljubi. Zato, dragi mladi bralci, ljubite svojo mater, kajti ne veste, kako dragocen biser ima oni, ki ima dobro mater. Ne napravljajte toraj skrbij in žalosti svojim materam, marveč ljubite, spoštujte jih, kakor ljubim jaz svojo zlato mamo !	Rema.
Dobro jutro.
Kobro jutro, mamica,	Dobro jutro, lepi svet, P Dan že smeje se — Tebe sem vesel,
Posteljca je jamica,	Zdrav in srečen zrem te spet, Ven izkoplji mei Rad bi te objel.
Dobro jutro, atek moj,	A prevelik si, in vem,
K tebi že hitim,	Da ti ni do mé,
Da v pozdrav poljub ti svoj	Toda poklekniti smem
Prvi podelim.	Vender vrhu té.
Dobro jutro, ljubi Bog,
Da te ljubim, znaš, Mamki, očki, vsem okrog Dobro jutro das!
Babici za god.
S|daj je zunaj mrzlo. Ivje se obeša po drevju in vrabci \|P pojó tako klaverno svoj »živ, živ«, kakor bi jim šlo za življenje. Vsak se zavije v toplo obleko in sapa se gosti pred človekom, kakor dim v kuhinji. Kako prijetno pa je pod streho!
V peči gori debel panjač in na »temenu« peči je tako toplo kakor pod posteljno odejo. Kaj pa še le živahno iivljenje za pečjo l
Na zapečku sedi babica. Suha žena je in drži se v dve gubi. Kako tudi ne, saj je že stara in po zimi prebije največ pri peči, prebiraje svoj debelojagodasti molek. Kadar pa jo mrazi, potisne se z zapečka še malo višje — za peč ali celo na teme. »Oh kako dobro to deje ! Kaj, ko bi za stare ljudi ne bilo pečij ? Kje bi se greli, ker jih tako rado zebe! Kako je res ljubi Bog dober«, dejala je dostikrat stara mamica.
Toda to še ni vse. Babica Zariskova ima tako dobrega sina in tako skrbno sinaho. Ne čuje žal-besede iz njiju ust in z vsem je preskrbljena. Kaj pa še le pridni vnuki. To so vam res ljubki ti otroci! Le po-
glejte jih. kako sedè okrog peči kakor piščanci okrog koklje. Najmlajša je Ančica. Stara bode štiri leta, kakor že sama pove. Ravno zdaj so ji prinesli mati iz Ljubljane nove čeveljčke. Iz lilobučine so, da je ne zebe, in tako lepe rdeče trakove imajo. Mati jo imajo prav radi, ker rada uboga. Na vratu nosi na vrvici tri sve-tinjice. In če jo povprašate, kdo jih je dal, odgovori vam : • To-le gospod Jožel, to-le gospod Janez, to-le pa mama.*
Jerica pa je že tako velika, da hodi v šolo. Stara mati jo ima najrajše. Tako dobro se razumeta in vedno si imata kaj povedati. Kakor hitro pride iz šole in spravi svoj »cehtar«, že je pri babici, da ji pové svoje dogodke.
Tonček je malo manjši. Rad jé žganžke in lepo zapoje, časih pride tudi Marijica družbo delat, kadar jo namreč pokliče Aničica : »Moja pestunja !« Zelo rada kaže podobice, katerih ima obilno število.
Tako je torej bilo za Zariskovo pečjo. Ravno poje babica otrokom, kako je Marija »rajžala«, kar vstopi potovka in zavali na mizo nekaj v popir zavitega.
Hitro se zberó otroci okrog mize in radovedno čakajo, kaj je v popirju zavitega? Jerica vtika že svoj prst v popir in Marijica ponosno vzame pismo, ki je poda potovka, rekoč: »To je za staro mater!«
Potovka odide. Babica pa reče Marijici, naj ji dà pismo. Veselo premetava ženičiea pismo v roki, češ, kdo ji je neki pisal ?
»Ali naj odpečatim, babica ?« povpraša Marijica.
»Počakaj, nepočakavka. čaj, poglej najprvo, kako je zapisano na pismu?«
Marijica hitro prebere naslov. Babici se je obraz razjasnil in rečo : »Prinesi mi nožek, da odpečatim pismo.« Jerica že moli nožek babici. Precej časa je minilo, predno odpre mamica pismo.
»No, zdaj pa pismo preberi, Marijica!« reče babica in ji poda pismo, zavitek pa suče v roci.
Deklica bere:
»Ljuba mati !
Približal se je zopet Vaš veseli god. Voščim
Vam srečo povsod, da bi ostali zdravi še mnogo
let in da bi po smrti Vaša duša dosegla sveti raj. Posebno novega Vam nimam pisati. Zdravi smo vsi. Le Jožek se je nekaj prehladil, a zdaj je že boljši.
Kar je v popirju zavitega, pošljem Vam za god, katerega še mnogo let zdravi in srečni obhajajte. Sv. Jedert, Vaša patrona, izprosi naj Vam sv. nebesa. Ne pozabite nas v molitvi. Pozdravljamo Vas vsi skupaj. Zdaj pa ostanem
Vaša hvaležna hči Polona.«
Babici so solze kipele na očeh. Še dvakrat je inorala Marijica pismo prebrati in nazadnje še Jerica jedenkrat, dasi so otroci lako neiztrpno čakali na tisto, kar je v popir zavitega.
»Teta so poslali, kaj ne, babica ?« povpraša Tonček. »Teta, Malkova teta, Tonček! No, pa dajte sem tisto, otroci, da pogledamo «
Zopet je trajalo precej časa. pretino je babica odvila priljubljeni popir. Toda radovednost še ni bila jiapasena. Za višnjevim popirjem se je prikazal rdeč popir in za rdečim popirjem še bel popir.
Vsi kmalu se začudijo in zasmejejo. Tonček je ploskal z rokami, Jerica je poteptavala z nogami, Ančica je kazala s prstom, Marijica pa zakliče: »O, babica, nogavice so za vas!« »Saj res, volnene, pletene nogavice! No, Polona vó dobro, da mene rado zebe. Kakor navlašč.«
»In zeleno so obrobljene. A kaj pa je v nogavicah, ker so tako natlačene?«
»Oho, nekaj je notri!«
Babica postavi nogavice na klop. Stale so po konci. To je bilo veselja in smeha. »Ali nogavice so zavezane. Kako jih bote obuli, foabica?« povpraša Jerica.
In zopet so odvezavali nogavice, zavezane z rdečimi trakovi. Tonček pa je bil že bolj radoveden in potrkavši na nogavico je zaropotalo.
»Oh, orehi so najbrže notri. Oh, to jih bomo jeli !« zakliče Tonček.

Najprvo odvežejo jedno nogavico. Zgoraj je bila volnena ruta za babico. Pod ruto so bile rokavice.
»Oh, oh, že zopet! V rokavicah je tudi nekaj.« Tonček strese rokavico in usujejo se iz nje melisne jagode po klopi in po tleh. Otroci so pobirali in zobali.
»Ne vse najedenkrat, otroci ! Jutri je že jeden dan«, kara jih babica.
Zopet gledajo dalje. Marijica je že videla, kaj je bilo pod rokavicami, in prinesla je skledo, v katero usuje iz nogavice orehov.
Tako so izpraznili jedno nogavico babičino. Otroci se hočejo hitro lotiti tudi druge, toda babica jih ustavi :
»Ža danes je že dosti. Drugo nogavico izpraznimo
jutri.«
Nič ni bila všeč otrokom ta beseda. Zato reče Jerica :
»Babica ! Jutri vas popeljemo za roko v cerkev k sv. maši. Ali bodete samo jedno nogavico obuli?«
»Saj imam še druge nogavice. Nič ne skrbi za to, Jerica.«
»Toda jutri je vaš god, babica. Spodobi se, da obujete tetine nove nogavice. Zato pa so jih že danes doposlali.
Babica je bita že samega veselja vsa zmotena in zato ni znala otrokom več odgovoriti.
Tonček pa je že odvezal drugo nogavico.
»Oho, zopet ruta višnjeva — smrkovec je za usekovanje«, reče Jerica in poda mamici ruto.
»Se jeden je«, zakliče Tonček in potegne robec iz nogavice.
A glej! Ko ga dvigne kvišku, zarožlja na klop velik molek z debelimi jagodami.
Tega je bila babica najbolj vesela.
»Saj smo vam rekli, da še drugo nogavico od-vežimo«, reče Marijica, ko vidi, kako se je babica razveselila darovanega molka.
Kaj je bilo v nogavici? Bile so suhe hruške in češplje, katerih kuhano vodo je babica tako rada pila.
Tako torej so srečno prišli do konca. Ko Marijica pospravlja hruške, češplje in orehe, tekel je že Tonček venkaj po mamo in ji pripovedoval, kaj se je zgodilo.
Mati gre hitro v izbo, pokara otroke, zakaj ji niso že prej naznanili, in uredi vse, kar je bilo potrebno.
Babica pa je rekla otrokom : »Alo, zdaj pa le brž k meni, da molimo prvikrat na novi molek za zdravje in srečo dobre tete, ki se je tako lepo spomnila mojega godü.«
»Saj orehi so naši, kaj ne, babica? Teh tako ne morete vi treti.«
»Seveda. Pa le brž se pripravite k molitvi.«
Pobožna in hvaležna molitev je kipela proti nebu.
Kako je babica svoj god obhajala v novih nogavicah, povem drugič. Danes je že prepozno.
P. Bohinjec.
jgt
Četrta zapoved.
boga kmetica, vdova, je pridno prela, da bi mogla izšolati svojega sina. Sin je bil priden in je dosegel dobro in častno službo. Nekoč je napravil imenitno gostijo ter povabil odlično gospodo. Gostje so se čudili lepi hišni opravi, le dve reči jim nista prav ugajali, češ, da se ne vjemata kaj z drugim lepotičjem : bila je pod krasnim ogledalom čisto prostaška grčeva palica, pri mizi pa na prvem prostoru starikast stol z visokim naslonilom in novo prevlako. To dvoje je slehernega zanimalo in zvedavo so popraševali, kaj neki pomeni. Gospod pa jim pojasni : »Ko sem zapustil materino hišo, nisem imel ničesar, kakor to-le palico. Na tem-le stolu pa so nekdaj preli moja ljuba mati in prislužili toliko, da sem mogel hoditi v šolo.« — Ko so bili vsi gostje zbrani, jih prosi, naj bi smel iti še po jednega gosta. Naglo se zopet vrne ; za roko pripelje staro, sključeno ženico v kmečki obleki in jo posadi na stari stol, na prvi sedež. Bila je to njegova ljuba mati, ki jo je tako častil.
Mladi dedek.
»Naočnike poglejte mi In kapo, pa povejte mi: Li ne-bi vsem se dedek zdel, Če bi le brke še imèl? Vse mi izvrstno pristoji, Le brkic mi pod nosom ni —• Kaj bi na tó dejali vi?«
»»Naočniki in kapa, vse, Vse tako kot pri dedku je, A vendar vém. a vendar vém, Da sta različna si v nečem!
Na glavi kapo ded ima, A kaj pa v glavi ? — Ha. ha, ha ! ,	Sedàj te pa imamo!
Ti v glavi nosiš slamo, Le prazno slamo in norost, A dedek v njèj ima modrost! Modrost ti v rokah pač držiš, A nič iz nje se ne učiš! Kaj pa na tó dejal bt ti?«« »Da skoro prav imate vi, ,	Vendar se vsem bi dedek zdèl,
! Če bi le brke še imèl.«
Smiljan Smiljauič.

Pastirc i. III.
Ulli bila majhna čast za Tilko in Nandka, ko sta drugi
dan sestavljala jaslice. Saj so se lahko na prste jedne roke seštele tiste hiše, ki so se mogle ponašati z jaslicami. Cerkvenik Martinek jih je imel, Figarjevi, Matevžkovi in Mlakarjevi, sicer pa nihče ne v vasi. Seveda je bilo treba precèj truda, in sama bi ne bila izvršila vsega, da nista imela več pomagačev svoje starosti iz sosednjih hiš in da niso oče jima kaj popravili. kjer je bilo treba. Celò stari hlapec Jernej je hotel izrezovati pastirce, pa ni se mu sponeslo. »Slamo znam rezait, slamo! Papir pa ni za-me«, tako godrnjajoč je prepustil vso stvar pridni deci.
Tilka je bila vže zdavna izrezala tiste drage pa-stirce, ki so jih bili včeraj kupili oče. Nandek pa se je mej tem ukvarjal s sv. družino, in pri tem delu je Tilki večkrat pokazal, kako se Jezušček smeje, kakor ji je bil obljubil jeseni na vrtu. Zatrjeval je tudi sedaj, da Jezus se ne more jeziti. Rada ali nerada mu je morala pritrditi.
Ko je jel Martinek ob treh popoludne pritrkavati, bile so jaslice dovršene. Le Tilka je prestavila še nekatere pastirce na primernejša mesta. Nandek in drugi otroci so pa stali pred jaslicami občudovaje jih. Marsikdo se je na tihem kesal, da jih ni doma sam napravil. »A prihodnje leto, tedaj gotovo«, sklenil je v svojem srcu.
Kmalu se je raznesla po vasi novica, da ima Andrejčkov Nandek jaslice že napravljene. Govorilo se je tudi. da še celò Martinek nima tako lepih, nego on. Zato pa je prihajalo k njemu vedno več otrok, ki so radovedno povpraševali sedaj po tej, seda po drugi stvari pri jaslicah.
»Tilka«, izpregovori Oplankova Anica, »kaj nosi pa tista deklica v predpasniku na levi strani hlevčka? Ali niso cvetlice?«
»Seveda so«, odgovori Tilka pristopivši k Anici. »Le poglej jih bližje ! Vidiš, kako so lepò rdeče? Jezuščku jih nese, da mu s tem izkaže svojo ljubezen.«
»Ojej, se že spominjam, Tilka ! Ravno sinoči so y brali oče v neki knjigi, da rastó tudi sedaj še v sveti ^ deželi take rdeče cvetlice, pa še neki dosti jih je. Podobne so našim velikonočnicam.
»Tilka«, povprašuje Aničin bratec Eljko, »kaj pomeni pa tisti grad, ki ima toliko zvonikov in cerkvi? Le poglej ! Tisti-le. ki stoji prav tam v kotu.«
»To ni grad, ampak mesto Jeruzalem, kjer je Jezus učil Jude in čudeže delal.'
»Sedaj pa že vem. Kaj ne, da je bil Jezus v neki cerkvi tega mesta — v šoli, ko je bil malo večji nego jaz ? Pa pravijo, da je bolje znal krščanski nauk, nego oni gospodje učitelji. Bog vé, če bom jaz kedaj tako učen. Potem bi se šel pa rad učit za gospoda v mesto.«
• Prav imaš, Eljko. Vse je bilo tako-«
»Seveda je bilo. Saj to tudi jaz vem«, ugovarja Nandek Eljku. -Toda tako ošaben pa tudi ne smeš biti! Kaj misliš, da boš res tako učen, kakor Jezus? Saj je bil Bog. Kaj si pa ti? Še črke « ne poznaš v abecedniku !«
»Dobro si povedal«, pritrdi mu Tilka. »A ti, Eljko, ne bodi hud ! Ozri se na pastirce pred hlevcem ! Ali zapaziš, kako so ponižni in da z odkrito glavo in na kolenih kleče molijo božje Dete? Tudi mi moramo biti pohlevni, da se Jezušček ne zjoka v jaslicah.«
Te besede so potolažile Eljka, da se ni očitno maščeval nad Nandkom na kakoršen-koli način.
Opaldarjev Jakec pa se je mej tem čudil staremu možu s plešasto glavo in s sivo redko brado, ki je nesel opiraje se na dolgo grčevko v hlevček jagenjčka. A bratec Tone je pripomnil, da v sveti deželi vender ne more biti tako hudo, kakor mu je malo preje zatrjeval Nandek. Videl je namreč na potu iz Jeruzalema žensko, ki je nesla na hrbtu zvrhan koš debelih rumenkastih jabolk. Kjer pa rastó tako lepa jabolka, tam ne more biti preslabo, domišljeval si je. Povprašati je mislil še Tilko, kaj drži v rokah tisti angelj nad hlevčkom, pa prevpil ga je Zalikin bratec Jožek rekoč :
»Oh, Zalika, koliko živine ima tisti črednik. ki stoji ondi-le s piščalko v ustih pod drevesom- Naš
dreuqik je nima nikoli toliko. — Jej ! žele sedaj vidim, da mu je vzel drugi pastir ovčico in jo zadel na ramo. Če se izve, gotovo ga bodo hudo kaznovali ali pa celo umorili.«
Zalika ga zavrne:
»Saj je ni ukradel. Gotovo je ta čreda lastnina obeh pastirjev. Tisto ovčico pa nese sveti družini, da i njo počasti novorojenega Zveličarja.« , »Imaš že prav. Z druge strani nese pa mlada ženska v rokah dva bela golobčka. Menda ju bo dala tudi Jezusu.« *
»Seveda. Ali pa veš, kaj pomenijo beli golobčki?«
»Ne vem, ne.«
»Nedolžnost in pohlevnost pomenijo. Tista ženska mora biti tudi nedolžna in pohlevna, ker gleda tako ljubeznivo proti Betlehemu. Gotovo se veseli, ker bo kmalu videla Jezusa. Jaz bi se tudi tako veselila, Če bi vedela, da kmalu prejmem Jezusa v sv. obhajilu.«
»Saj ga bomo kmalu, Zalika! Moja mati so to izvedeli od g. kateheta. Kaj ne, mati ?«
»Boste, boste, le pridne morate biti«, govoré mati, ki so na mizi pripravljali za božične praznike medeno povitice. Gospod katehet so rekli, da opravite prvo sv. obhajilo, če preje ne, vsaj v spomladnem času, ko se začujejo prvi veseli glasi ljubih tičic in pokažejo ponižne vijolice svoje modre glavice iz tal.«
»To bo veselje, Tilka. Anica ! Juhu ! Jezušček se nam bo ravno tako smehljal, kakor se sedaj v teh-le jaslicah«, govori Mlakarjeva Franica.
Kaj radostna novica je bila to za deklice, ki so se pripravljale na prvo sv. obhajilo. Še jedenkrat lepše so se jim dozdevale jaslice. Vzdihnile so globoko k božjemu Detetu srčno slaveč Boga z angeljci vred : »Slava Bogu na višavah !« Želele so iz celega srca, da bi se jim veseli božični čas izpremenil v zanje še vese-lejši spomladni čas.
»Kaj naj podarimo pa mi danes Jezusu? Jagenjčkov in golobčkov nimamo ; tudi cvetlic ni sedaj nič«, opomni Tilka žalostno tovarišice in tovariše, češ, Jezus
nam napravlja vedno dosti veselja, mi mu nimamtf pa skoraj ničesar podariti.
»Pa zapojmo kako božično pesen! Ve: Tilka, Anica, Zalika in Franjica boste pele prvi glas, jaz, Eljko in Jakee pa drugi. Juhé! to bo veselje!«
Tako nasvetuje navdušeni Nandek.
»Zapojmo, zapojmo!« glasi se od vseh stranij.
Kmalu se začuje tista:
»Široko odprta nebesa
Pastircem svetlobo dajó, Z visokega slišjo ušesa. Kak' augelji glor'jo pojó.« itd.
And. Šivaj.
Kako zna Anica brati?
oi««.v ji »»v. ...
Zaklenjena skrinja pod Orehov polna stoji.
Ves dan premišljuje o skrinji, O skrinji sanja vso noč, — Kedo bi verjel, da orehi Imajo toliko moč?
Za materjo Anica hodi,
Zlovoljni jo karajo mati: »Zakai ti naj dam, samopaš? Vse leto ućiš se že brati, Pa zdaj še kaj prida ne znaš.«
Za krilo jih vleče ves dan: »Vsaj dva oreha mi dajte!« A prošnja io jok je zaman.
>Vsaj dva oreha mi dajte!'
»Orehov po tleh le vrzite, ln hitro dam vam dokaz, Da nihče tako na svetu
Ne bere. kakor znam jaz.« ^ ^^
Markee naš ima voziček . .
i^&iarkec naš ima voziček, igf^j? Vanj zaprežen je konjiček ; Markee semtertja ga vozi Zdaj po cesti, zdaj po I021: Vprežen konjec je v ojesa In pod desko so kolesa. Sluša konjec vozotaja. Ki po mizi ga sprevaja; Mesto žimnatega repa, Vranca krasi piščal lepa. Saj nikoli ne rezgače. Niti srdorit ne skače; Pisan belo je rudeèe, In s seboj voziček vleče; Mazali ni treba pesta — Saj je miza njemu cesta! Bodi leto, bodi zima, S Trsta vozi in iz Hima. Iz Ljubljane v mesto tuje, Koder hodi, tam trguje: Sol naklada in rožiče In za male pujske piče; In kar vrže čist dobiček. On ima in pa konjiček! In od tega, kar ostane, V tržne hrani si nakane. Markee prve hlače nosi. Malo čadast je po nosi ; Kakor Anka mu nagaja, Platno zadaj še prodaja, In če se mej nami reče, Časih trži tudi — sveče. Reci kdo pa, kar že hoti, \ igTJ njega io ne moti; In ko s konjem on junači, Vsak se njemu ne jednači! Solnce komaj spè čez gore, On že tovori tovore; In ko solnce v zaton pluje, Truden komaj še miruje; Komaj čaka si večerje, — Spavat potlej gre na perje. Ž njim gre spat pa i konjiček In s konjičkom i voziček. Pa je konjec tega vreden: Muhast ni in ni poreden; In po noči ne rezgače, Ne rezgače in ne skače.
Zdaj naj bi vam še povedal, Kaj je Markee v sanjah gledal, Ko ž njim spaval je konjiček, In s konjičkom i voziček.
Sanjal Markee sanje pestre: Vzel slovó od majke, sestre;. Pa pognal po svoji vesti Konjča je po strmi cesti; Vozil v prodaj razno šaro: Dedkovo je uro staro, Vozil je mej razno robo, 1 kresilno suho gobo; Pa kolescu strè se pesto. Konjec pàde mu pod cesto; I konjič, ki zvesto služi. Skor utonil mu je v luži! Vode polne suhe gobe Voz prevrgle so narobe! Marken solza se utrne — Jej... pred ujim se svit razgrne !" Angelj, glej, stoji ob jarki, Voz potegne z luže Marki; Predno Markee se zaveda, Polno angeljev zagleda! Vsak v pozdrav ročico proži, Jeden v vozek ga položi; Pa poprimejo ojesa, Pa ga peljejo v nebesa! Na ramencih svojih sluti Krasne angeljske peruti ! Z angeljci pa v kratek časek PftVA čist m \<&.sea glasek l Speli so po rimski cesti. Koder zvezd nebroj se blesti Zvezdice i v zlatem krogu Slavospev so pele Bogu ; Pele Jezuščku, Mariji I svetnikom v rajskem siji! Slednjič pridejo v nebesa; Angeljčki spuste ojesa, Konjcu so zobati dali, Markca k Bogcu so peljali, Bogec Markcu v roko seže,. In veli, da se mu streže; Kakor to pristuje gosli, Da imel bo vsega dosti.
Dali angeljčki mu hlače, I mej drugim te igrače: Boben, sabljico na Iraki, Kakor imajo vojaki; 'Orgljice lepo pojoče, In vojake stopajoče; Mucko, sivko, z repkom kviško, V skok pripravljeno na miško ! Piskajočega, iz svinca Dali so mu petelinca! In možička tudi z zvonci. Sladkarij v srebrnem lonci; Dali pisane mu Žoge. Ptiče, žabe skokonoge! Res, krasan njegov je šareč, Ali nič poleg teh stvarec ! Ko tako ga nadarili, ■I v voziček v?e znosili, — Sladke dali mu pogače, Z mlekom vmešane kolače; Mleko piti iz posodec — Mleko paša za želodec! Bogek Marka smehom gleda, Ker godi mu polna skleda; Pa ker Markee tudi moli K njemu stopi Ješček doli; Stopi tudi Ž njim Devica, Pa poljubita ga v lica. Dé mu Jezus, naj bi vedno Mamo slušal, molil redno ; Ateja naj vestno sluša. Da mu bo radostna duša! Ljubi angeljčka čuvarja! Mu Marija prigovarja. — Ko ga pogostili dosta -Mark ca v voz sprejmejo gosta. Tam ga v lice poljubili, la se od nebes ločili;
A ker truden bil konjiček. Deli k Markcu ga v voziček; Vzeli angeljci ojesa, Zavrtijo se kolesa I po rimski cesti speli, Pesni z Markcem lepe peli ; Solnce ko je za gorami. Pa so bili že pri mami! Markee ko zazre domače, Hoče kazat' vsem igrače; Hoče k mami, hoče k oči, Hoče da z vozička skoči; Tu odpre se noč prepada, Markee joj. v globino pada; Markee pada, roci širi; Prej ko kdo naštel bi štiri, — Da ! poprej kot jedno Čislo, — Jokca se na podi kislo! I solzico za solzico Briše Markee si z ročico ! Sanje lepe premišljuje, Pa razžalosti se huje; Ker ni angeljčkov ne vgleda, Ni kolačkov 'z mleka, meda, Ker nijedne ni igrače, — Pa še huje se razplače. Sonce skozi okno gleda, V solnci muha sladkosneda Kliče Markcu: »Zum, zum, zum, Kviško, Markee, leni kum ! Slabo, kdor se v snu naslaja. Slabše mu, kdor pozno vstaja! A najslabše, kdor trguje Pa še zdaj spi in lenuje! Brž po hlačicah mi sezi, Konjca potlej v voz nsprezii Ko nakrmljen bode šareč, — Mleka čaka te kozarec!«
Vnéslav.
te
Misel.
£ zatišju, brez hrupa
Razrase mogočen se hrast; V samoti, prikrilo Razvije se moč in oblast.
Gregor Gornik.
I
47
( Spretni risar.
_
Kratkočasnica.
Manko in oče sta zobala jagode. Lahko si mislite, "da |f je Janko prej pozobal svoj del nego oče in da ni prijetno gledati, ko drugi jé, kar bi mi prav radi. Po daljšem premišljevanju izrazi Janko svoje želje v tej-le obliki : »Oče. meni se pa zdi, da te-le jagodice so premajhne za Vaša usta.«
Rešitev naloge v drugi številki »AngeljČka«:
	J			K	
R	U	D	0	L	F
	S			E	
	T			M	
M	I	II	A	E	L
	N			N	
l'rav so rušili: Bop»» Ladislav. očenec mešfc. šolo i Celja; Karli« Herbert, Peterncl Ant., Drofenik Jos., ScHescluirko Alojz. Verbič Jak.. Osot Kr.. Aio Jane/. Kroflié M«rt., KompolSek Frane, Pev« Janez, Verhoväek Jurij. OoleS J., učenci pri Sv. Juriju ob južni železnici : éotel Fr.. dijak v Celju: Turnšek Micik», Oros Antonija, učenki r Nazaretu: Kramar Mar.. Itopeuèek Mar , učenki v Horlìfiftl pri Gornjem Oradu ; Blas Herrn ina. učenki» pri Sv. Barbari; Skrinjar Mirko v Trstu: Kragl Viktor v Tržiču ; Beilaj Fran ja, Hafner Ter.. Inuičič Anka, Jerše Ana, Kalin Julka m Ivana, Konfina Bragotro», Medea Ne'kn. Poglajen Ank», Poje Amoniju, Babic Ljudmila, Bant Sla»lw, iSarturv, Tokavc Alojzija, l'ršić Minka, Vrhnnc Franja. učenke Licbtenthur-novega zavoda : Počivalnik Koza. Kapp us Milica pi. Piaholstei«, (J morsa Ivica, Prinćio Olga, Gartner Al.. Cotmaij Josipa. Lunik Mar.. Boš Alojzija, Ungar Pranja, učenke pri gg. uršolinltab; Hafner Miroslava in Pranjica, učenki. Kilar Adolf, učenec na e. kr. vadnici : Bus Pavlina, nu učitelj, v Ljubljani : BoJjskar Matevž, učenec, Lukraan Lucija. Križnik Ana, Dragnr Antonija, <-'anč»r Pranja in Piki Mar., učenke v Ojstrici pri Vranskem. (Opomnja: Luc. in Mar. Lnlnara sta ladnjife po pomoti koštali kot ro.-itoljici „Bebusa", kar bodi s tem popravljeno.)
Odgovorni urednik Ant. Kržič.
Tiska Katol. Tiskarn* v Ljubljani.