Anton Batagelj:  Na bregovih ledenega oceana.                    755
„Da. Čakaj grem pogledat."
»Pusti, pojdem sam."
„Od veselja kar trepečeš; saj ne moreš . . ."
„Vina še naroči in jaz bom pogledal. — Ta sreča, sreča ..."
„No, pravil sem ti. — Pa glej ga! — Brzojavka? Čestitka? Kaj ti je? Prijatelj! Moj Bog! Sedi, sedi! Kaj je?"
„Hčerka ..."
Glava je sklonjena in obraz je kakor iz kamena. Lilasta luč je zamišljena sama vase. Slike na stenah govorijo, a v motnih sencah ni besed. Zdaj pa zdaj zavzdihne pohištvo. V modri dre-mavici gleda mrak skozi okno.
Anton Batagelj:
/
Na bregovih ledenega oceana.
S,
>redi teh skal purpurnati cvetovi cveto —
glej, zdi se mi, da skalnati bregovi vpijo: kako je težka smrt.
Kot bujne krvi sled
vzkipeli so v jesenskem solncu —
v njih kri gori, katero svet
prelil je v divje vojne čas preklet —
in tu izvira zdaj na zemlje daljnem koncu.
Zatuli že, zatuli ledeni ocean,
zapoj v akordih divjo simfonijo,
prelij bregove skalnate, izmij
sledi,
ki, ko prelita kri, gorijo
v te dni, v te dni . . .
¦*•-*-