426
Slovstvo.
telji glede ria strokovno znanje mnogo-kaj popuščati od zakonitih zahtev, to je tudi res, uveril sem se o tem pri mesečnih konferencijah. Menda pa višje oblasti same spoznavajo, kako neploden
LOVENSKO   SLOVSTVO,
»Srce.« Spisal Edmondo de Amicis. Z dovoljenjem pisateljevim preložila Janja Miklavčič, učiteljica. V Ljubljani. 1891. Založil J. Giontini. 4 zvezki. 8°. Str. 82 -f 68 -f 65 + 89. Cena 80 kr. — Nekim delom svetovnih slovstev je utisnen pečat posebnosti. Menda pa ni duševnega proizvoda v novejši svetovni literaturi, za katerega bi se svet tako zanimal, kakor se je za Amieisov »Cuore ¦— libro per i ragazzi« — Srce — knjiga za dečke. Laško slovstvo šteje Amicisa med svoje prvake. Mnogo del je spisal, zlasti potopisov, ali nobeno ni tako zaslulo, kakor »Cuore«. Komaj je izšlo, že so je prevajali na druge jezike. Vzrok temu moramo pač iskati v knjigi in v pisavi. Res izvrstno je pisana ta knjiga, toda žal. vRousseauvovem duhu. In veter, kateri prepihava novodobno vzgojstvo, raznesel je hitro »Srce«, na vse štiri strani sveta. Toda mi ne ocenjamo Amicisovega dela, marveč poročamo o slovenskem prevodu.
Že zunanja oblika in napisi raznim povestim pričajo, da ni Miklavčičke »Srce« le — prevod. Celo delo je pisateljica predelala ter je prikrojila več ali manj našim razmeram. To pa tudi po potrebi in pravici. Zakaj gola prestava bi se ne vjemala ni z avstrijstvom, ni s slovenstvom, pa tudi ne, da kar očitno povemo, z nabožno-nravno vzgojo mladine, kateri je »Srce« namenjeno. Zato je pa hvale vredno, da je iz-podtikljive reči zamenjala z nam ljubimi in znanimi. O tem prihodnjič.         Fr. s. Lekše.
»Naš dom.« Zbirka povesti, pesmi in narodnega blaga, zanimivosti itd. Zbira J. L. K. I. snopič. Cena 20 kr. Celje 1891. Natisnil in založil Dragotin Hribar, društvena tiskarna v Celji. Stranij 48 v mali obliki.
ČEŠKO   SLOVSTVO.
„ Matice Udu11. Slika iz novejšega slovstva češkega.
' (Sestavil Stj. Zagorac.)
V prosvetnem delovanju narodov je posebno važno slovstvo za prosti  narod.   Ako  je
je pouk na zavodih z večino nenemških dijakov, ako se ima  vršiti  na  podlagi načrtov, osnovanih   za   dijake   nemške narodnosti. Iz česa sklepam tako? (Dalje.)
bogato, znači to, da se je narod visoko po-vspel v prosveti in ima lepo bodočnost.
Treba torej v prvi vrsti skrbeti za prosto-narodno slovstvo, ker je to prvi in glavni pogoj pravega narodnega napredka. Žalosten znak je, ako spretni in nadarjeni pisatelji ne hote pisati za narod sploh, temveč delujejo samo za inte-ligencijo, za bolj ali manj izobražene sloje. — V novejšem času se je obrnilo nekoliko na boljše, zlasti odkar se snujejo društva, ki naj bi podajala narodu dobre, duševne hrane v njegovo prosveto.
A prav besedo »prosveta« umevajo jako različno. Mnogim znači prosveta vse, kar se ne zlaga z vero in cerkvijo. Nebrzdana načela o veri, svetu, življenju, znanosti — to jim je prosveta, do katere naj pride tudi prosti narod. Podajajo mu svojo laži-prosveto kot resnico, a s tem mu trgajo mir iz srca in duše, jemljo mu spoštovanje do vzvišenih stvarij. Najžalost-neje pa je, ako ne delujejo le posamezniki v to svrho. temveč celo društva, ki širijo tako pogubno prosveto med prosti narod. 0 nekem takem društvu naj izpregovorim nekoliko v naslednjih vrsticah, opirajoč se tudi na sodbo drugih zvedencev. Pripominjam pa že tukaj, da ne obsojam celotnega društva, marveč le nekatere pisatelje, delujoče v tem društvu. V mislih mi je »Matica lidu«.1)
Med slovstvenimi češkimi napravami za narod se odlikuje najbolj »Matice lidu«. Društvo obstoji že 24 let (od 1867. 1.) ter je razposlalo v tej dobi do pol milijona knjig razne vrste med narod. Žal, da so med izdanimi knjigami tudi take, ki so narodu mnogo več škodile nego koristile.
Spisi »Matičini« so razne meri, in sicer ali leposlovni (romani, povesti), ali znanstveni (pri-rodoslovni, zgodovinski, zemljepisni, politiško-socijalni, gospodarstveni itd.). Nekateri med njimi izkušajo sistematično uničevati veljavo cerkve, veljavo katoliške vere. Najstrupenejši in najnevarnejši so zgodovinski romani in pripo-vesti, v katerih se zgodovina različno zavija in kvari.   Vse,   kar  bi   bilo v pohvalo   cerkve  in
i) Ker smo že poročali z druge strani pohvalno o tem društvu, dolžni smo resnici, da objavimo tudi to poročilo.
Uredn.
-4g84>-
-S3
-»4 SLOVSTVO. L<*>-

^^^gv^^v^g^S^Š^ŠSV^^gvg^gg"^!
te*-
„DOM  IN SVETI' 1891, štev. 9.
427
duhovnikov ali krščanstva v obče in katoličanstva posebej, vse to se ali zamolčuje, ali se pa kaže v napačni luči in v pokvarjeni sliki. Rajši hvalijo pisatelji protestantovstvo, kalvinstvo, husitovstvo, prostozidarstvo in liberalstvo, da se le katoli-Čanstvo tembolj tlači ali pa smeši. — Tako je n. pr. knjiga »Apostol svobodv« Karla Tumya. Načelnik prekucije in prostozidar Mazzini se kaže kot velikan, obsijan od solnca slave in hvale, kot mučenik za najvzvišenejše ideje, a papeštvo se ponižuje in sramoti, cerkev in du-hovništvo se smeši in obsoja. Kdo more trditi, ako pozna količkaj zgodovino, da je papeštvo mrtvec, nazadnjaštvo, protivnik svetlobe in resnice, nasprotnik znanosti in umetelnosti? Kdo je neki več učinil za znanost in posebej še umetnost, kakor cerkev? Pripoveduje se tudi v tem delu, da treba novega verstva, katero bi moglo ogreti srca ljudij tako. kakor je pred 18. stoletji storiio krščanstvo, ki se je pa sedaj že preživelo. Kdor bi čital slučajno to knjigo in bi naletel morebiti še na kako tej podobno, po »Matici« izdano, sodil bi takoj, da je to društvo kaka protiverska zaveza, ki izkuša zasejati svoje nazore med narod. Podobni nazori se razpravljajo v spisu istega pisatelja »Ze života maleho naroda«, v katerem se nesramne laži in najumazanejše blato meče na »družbo Jezusovo«. (Posebno se poudarja, da so oni spravili v propad narod češki.) Nikakor ne zaostaje za temi knjigami »Odboj Nizozemska proti Filipu II.«. v kateri se sramoti cerkev, njeni redovi in njene ustanove. Prav tak je spis »čtrnact.y vek« Adamkov. Med drugim pravi ta pisatelj, da je smrt G. Bruna grozen zločin, kar kaže, da pisatelj malo pozna življenje in nauke tega »modrijana«, kakor tudi tedanje časovne razmere. Povest Karoline Svetle »Zvonečkova kra-lovna« ni drugega, ko navduševanje naravnost za — prostozidarstvo. Em. Tonner (v »Vvpravovani dejin domačih«) piše o inkviziciji, kakor da nima ni pojma o cerkveni zgodovini. Kot javni pisatelj bi moral iz svetovne zgodovine znati, da si cerkev v tej točki nima ničesar očitati. Strankarska sta spisa »Jan Žižka« in »Jifi z Po-debrad«, v katerih se kaže vse, kar je katoliško, hudobno in pokvarjeno, a vse, kar je husov-skega ali protestantovskega, kot dobro in plemenito. Spis »Josef Jungmann« bi bil dober, ako mu ne bi bili dodani njegovi »Zapiski«, ki ga kažejo kot_ brezverca, deista in pristnega Voltairjanca. Že ko eern prvikrat čital nekaj njegovih zapiskov v »Časopisu čes. Muzeja«. mislil sem, da bodo mnogo škodili slavi Jung-mannovi, ker kažejo, kako je slabo poznal svojo vero, pa o njej niti ni znal globlje premišljevati, ker so nekateri spisi, n. pr. o Bogu, nebesih in cerkvenih obredih jako plitki.              (Konec.)
Druga  slovstva.
»Bilder aus Krain. I. Im Gebiete der Steiner-Bahn. Schilderungen von Joh. S ima, Zeichnungen von Lad. Benesch. Laibach. Ig. v.Kleinmayr&Fed Bamberg. 1891. 12°. Str. 192. Cena vez. 2 gld. — Kdor bi hotel na vsak način grajati to delo. našel bi morebiti tu pa tam kaj
neresničnega (n. pr. da so »Nemci in Slovani na razvalinah Emone ustanovili novo občino«, str. 6. in vendar pravi drugodi — str. 32. — »da so Slovani zasedli te dežele, katerim so se mnogo pred Habsburžani pridružili Nemci«, »und aus dem Schutte des alten Emona erhob sich Laibach«), izpodtikal bi se nemara tudi nad jezikom : a mi hočemo rajši to delo oceniti z ugodne strani, ker je ta stran dovolj očividna, in ker se dado Slovencem manj prijetne stvari vsaj izgovarjati, ako ne opravičiti.
Naslov knjige naznanja jasno njen namen: podajati čitateljem slike iz naše lepe kranjske dežele. Ker si je izbral pisatelj res lepe slike, ker govori o kranjski deželi vseskozi z vnetim srcem in živo besedo, ker hoče čitatelja zanimati in ga pridobiti za svoj predmet, in ker je ta predmet mila naša domovina, kako bi pisatelju ne priznali hvale, katero je zaslužil! Nikjer — kolikor se spominjam — ne govori nemilo o naši deželi, nikjer ne žali naravnost domoljubnega in verskega našega čustva, nasproti pa opozarja kot velik prijatelj prirode na lepoto raznih krajev, opisuje jih, povzema ob kratkem zgodovinske in topografične podatke, vse to razvrščuje v obliko posameznih potij. izletov ali obhodov, in tako imamo naposled nekako sliko cele gorenjske strani na levi strani Save pred seboj. Posamezni oddelki so pa ti-le:
I.  Das Gebiet der Steiner-Bahn im allgemeinen.
II. Eine orientierende Wanderung langs der Bahn-linie. III. Laibach als Ausgangspunkt der Bahn IV. Laibachs Umgebung. V. An der Save. VI. Der Uranschitzherg und seine Nachbarschaft. VIL An der Feistritz. VIII. Durchs Tucheiner-Thal. IX. Durch das Radomlja-Thal. X Im Morautscher-Thal. XI. Krainburg zu! — Pisava v obče, posebej raba krajevnih imen, ki so po nemško zasukana (poleg katerih so v oklepajih pač večinoma tudi čisto slovenska imena) pravi nam, da je knjiga v prvi vrsti pisana za tujce, za Nemce, ki prihajajo vedrit se po letu v našo domovino, ali jo žele poznati natančneje. Za ta namen je res pripravna in reči moramo, da je tako delo bilo tudi potrebno. Založnik je pa namenil to knjigo tudi »sinovom Kranjske v veselje, v čast in slavo dragi domovini«.
Ne moremo si kaj, da bi ne opomnili, česar smo pogrešali. Pisatelj govori mnogo o krajih, ne govori pa o ljudeh, ne govori dovolj o narodu, ki živi v teh lepih krajih. Njegove slike so podobne onim pokrajinskim slikarijam, ki nam kažejo gore in doline, planjave in reke, — a človeka ne, ali k večjemu redko katerega. Dasi se da to razlagati iz pisateljevega namena, vendar — čitatelj pogreša — vsaj pogrešali smo mi.
Kar nas je pa v tem delu veselo iznenadilo, to so lepe slike-ilustracije. Izvršil jih je znani slikar L. Benesch, kateremu radi izrekamo zahvalo za njegov fini ukus, kakor za umetelno izvrševanje. Dasi so majhne, vendar so še dosti natančne. V les sta jih vrezala Giinther & Riicker na Dunaju.
Ne smemo pa tudi prezreti, da je tipograiično lice te knjige res vzorno. Slike so tiskane v raznih barvah, posebno  elegantno  so  nekatere
„DOM IN SVETJ' 1891, štev. 11.
527
nemški »dijaški žepni koledarji«, ukrenila je založba tega koledarja, da izda slovenski koledar. Pravi koledar obsega poslednje štiri mesece t. 1. in 1. 1892. Za njim se vrste razne druge; v koledarjih navadne stvari; za dijake posebej zanimiv je »dijaški prijatelj«, oddelek, govoreč o srednjih šolah. Kar podaje D. K. o sv. Cirilu in Metodu, ni sicer novo, a za ta namen primerno. Drugi drobnejši oddelki ustrezajo dijaškim potrebam, kakor tudi goli papir za zapiske. Podoba Miklošičeva se jako prilega knjižici. Dijak, ki more utrpeti 80 kr., bode dobro rabil koledar. Glede na namen koledarjev pa seveda velja tudi, da bi ne smelo priti v »oznanila« nič, kar se ne sme priporočati vsakemu dijaku.
»Koledar katoliškega tiskovnega društva« v Ljubljani za leto 1892. Namenjen zlasti slovenski duhovščini. Četrti letnik. Gena 1 gld. 20 kr. — Ker je ta letnik jednak prejšnjim, ni treba o njem obširno poročati. Koledarska vsebina je urejena pregledno in ukusno. Ker je namenjen koledar v prvi vrsti duhovščini, navajajo se vsi avstrijski škofje; duhovske oblasti, uradi in zavodi slovenskih vladikovin navajajo se pa še posebej in natančno. Prav tako se navajajo c. kr. uradi v Ljubljani. Oddelek »Poštne določbe« in »Brzojavstvo« je prav raben; »Pojasnila o kolkovini« so za duhovnika potrebna, zlasti koristno je »Abecedno kazalo kolkovne ali štempeljske davščine«. V »Oceni slovenskih knjig za mladino in ljudstvo« nadaljuje znan slovenski pisatelj preznamenito delo s tem namenom, da »dobimo zanesljiv imenik za ljudske šole tako primernih knjig, da ne bo mogoče nobene — vsaj ne nravne — hibe očitati«. Koledar ta — to je občno mnenje — je vsestransko primeren svojemu namenu, pa tudi ličen po vnanjosti.
Udje »Katoliškega tiskovnega društva« dobivajo koledar brezplačno. Tako jmajo dovoljno povračilo za vsakoletno udnino. Število udov se množi polagoma, vendar bi se lahko še bolj.
Zdelo se nam je potrebno opozoriti čitatelje na to društvo, ki ima med Slovenci vedno več vnetih podpornikov.
»Glavna in dodana pravila« slovenske, rimsko-katoliške podporne družbe sv. Jožefa v Calumet-u (Michigan, Amerika). Tretji natis. Priredil Franjo Šetina, učitelj v Crnomlji (Kranjsko). Založila družba. Tiskal J. Krajec v Ru-dolfovem. 1891. Str. 15.
Levstikov »Martin Krpan« v ruskem prevodu: »Martini. Kerpant. Naradnvj razkazi.. Perevodt st slovenskago M. Hostnika« je izšel v založbi »Slov. Sveta« v Trstu (8°. str. 29) in stane po pošti izvod 18 kr., 5 izvodov 85 kr., 10 izvodov 1 gld. 60 kr.
Slovenska glasba: »Slovenske pesmi«
za sopran, alt, tenor in bas. Vglasbil in vele-častitemu gospodu Sim. Gregorčiču, slavnemu pesniku slovenskemu, posvetil Hr. V o 1 a r i č. Op. 7. V Ljubljani. Lastna založba. Cena zvezku je 70 kr. (po pošti 75 kr.). Naročnina je pošiljati H. Volariču v Kozani, p. Kojsko, Goriško.
Češko  slovstvo.
„Matice Udu". Slika iz novejšega slovstva češkega.
(Sestavil Stj. Zagorac.)
(Konec.)
Tudi veliki roman izvrstnega in zaslužnega pisea češkega Jos. Svateka »Železna koruna« ima dosti stvarij, sovražnih katoliškim redovnikom. Povest Havlasova »Knez Jan« je pisana popolnoma v Lutrovem duhu.
Drugi spisi zopet so podobni tako imenovanim krvavim romanom; napolnjeni so z vsa-koršno gnusobo in z blatom, polni mržnje do krščanstva. Tak roman je »Tolerančni patent« P. Albieriha: Bog da je iznajdba ljudstva in duhovnikov, svetišča in cerkve, molitve in obredi nimajo zmisla. Duhovniki se kažejo tu kot najhujši, najbolj pokvarjeni ljudje, ki ti za denar vse store, celo cerkveno opravilo v krčmi pri kupici vina (v pripovesti »Z klaštera« Fr. Dvor-ske*ho) itd. Med take povesti spadajo tudi nekatere Ferd. Schulza, n. pr. zgodovinska povest »Doktor Johanek«, kjer se uprav nesramno prevrača zgodovinska resnica in sv. Ivan Nepomuk kaže kot izrodek ljudske domišljije. Pikantnih stvarij je dobiti tudi v zbirki povestij »Obeti povery«, kakor tudi v povesti »Kral bidak«. S tako »osvetou« se ne pride »k slobodS«, kakor ima vsaka matičina knjiga na čelu! Več je še knjig pisanih v tem duhu, pa naj to zadošča! Kdor se hoče natančneje seznaniti s knjigami »Matice lidu«, naj čita prekrasno kritiko P. Skfivana v VI. in VII. tečaju »Vlasti«. Deloma sem se tudi jaz ravnal po teh izvrstnih ocenah.
Izmed dobrih knjig »Matice lidu« omenjam pred vsem poljudno astronomijo »O so-ustave slunečni« poznatega učenjaka prof. Stu-deničke. Knjiga je krasna in temeljita, nadah-nena z duhom vere in krščanstva. Torej more biti tudi učenjak veren. Istotako je dobra knjiga dra. Friča »O vrstvah kury zemske«, prva boljša geologija češka. Lepa je knjiga »Zakladove ho-spodafstvi« prof. dra. Jonaka. Izvrstna je tudi knjiga dra. V. Kodvma, vrlega poljudnega pisatelja, z naslovom »Zdravovčda«. Lepa zemljepisna dela so: »Život na Rusi«, »Narodove jižni Afrikv«, »Mapa sveta slovanskeho« itd. Izmed zabavnih spisov so posebnega pomena krasni in idilični »Obrazkv ze Slovacka« znane pisateljice Gabrijele Preisove, dalje nekateri prevodi iz srbščine, ruščine, poljščine, francoščine in nekaj iz angleščine.
Bodi dovolj! Iz tega si more vsakdo napraviti sliko in razsodek o knjigah »Matice lidu«, »Matici« sami pa želimo, da bi hodila po poti prave prosvete in podala narodu češkemu mnogo dobre duševne hrane.
f Janez ETeruda. Zaradi pičlega prostora poročamo o tem pisatelju prav kratko. Rojen je bil ta znameniti češki pisatelj 10. julija 1. 1834. v Pragi in umrl dne 22. avgusta t. 1 Osloboditi narod češki zavisnosti od drugih narodov, skrbeti za njegovo samostojno kulturno