Silvin Sardenko: Romanca.
5
spoznavamo, in te misli so bili tudi drugi, katerim je nova beseda ugajala. Ne samo da so imenovali nauk o lepoti estetiko", temve li so e dalje in imenovali estetino" to, kar imenujemo po navadi (v vijem smislu) okusno, in celo to, kar je lepo. Semtertje kar zamenjajo imeni estetino in lepo, kar ni pravo in se ne sme posnemati. Ni ravno napano, ako pravimo: estetino je to, kar je po zakonih ali pravilih estetike, ali to, kar je okusno za vid in za sluh: a lepo bodi lepo, ker ne potrebuje nobenega drugega imena. Zato bodi tudi naa veda nauk o lepoti".1
Ko sedaj vemo, kaj in kako bomo obdelovali v tej razpravi, treba nam e prav razdeliti ves nauk.
1. Najprej bomo razkladali, kaj je lepo in kaj je lepota; z drugimi besedami bi rekli, da bomo razkladali bistvo le-
1 Nekateri pisatelji so zaeli rabiti za na predmet ime krasoslovje". A vsakdo vidi, daje ta izraz prisiljen, ker kras je to, s imer se zaljamo ali lepotiimo. Primerna bi bila beseda leposlovje", ko bi je ne rabili v pomenu beletristike".
pote. Seveda bo treba ob tem marsikako mnenje eprav ne zavrei, pa vsaj popraviti. V istem delu bomo pregledali tudi lepoti sorodne in blinje pojme, ali vrste lepih predmetov.
2. V drugem delu bomo preiskovali zakone in pogoje lepote. Tudi lepota namre se ravna po svojih zakonih in je odvisna od pogojev. Nauk o lepoti jih mora temeljito razloiti.
3. Potem bomo preudarjali lepoto v prirodi. Priroda nam nudi sila veliko lepih predmetov. Treba nam torej, da jo znamo prav opazovati in ceniti, treba nam, da jo prav razlagamo in obraamo sebi v sreo in v veselje.
4. A tudi lovek sam zna ustvarjati in izdelovati lepe stvari. To loveko zmonost imenujemo umetnost. Seveda ne bomo obdelovali umetnosti po posameznih delih in strokah, temve samo splono, da raz-vidimo, kako in kdaj vlada tudi v tem delovanju lovekovem ideja lepote, koliko more lovek to idejo izraziti in uresniiti.
(Dalje.)
Romanca.
I i kita, moja rna kita, le v kolobarec voljno sedi; ti cvet svileni v novi ruti, nad elom cveti, prav na sredi!"
In zrla, zrla je v zrcalo: smehljaj je zibal lica roaa . . . Zapeli glasni so zvonovi; vsa srenja v cerkev spe pobona.
Izpred zrcala je k omari skoila Cilka kakor srna: Ej, skorej, skorej bi v predalcu zabila, stvarca te srebrna!
Ti nima kraja, nima konca, prav taka moja je ljubezen; da vidi dragec me brez tebe, postal bi toen ali jezen . . ."
Po cerkvi molki so zveneli, uteli listi so med prsti . . . In radovedni so pogledi na Cilko plavali po vrsti . . .
Na zarudelih licih ustva prosevala so ji alobna: doma v predalcu roni venec, doma lei nje knjiga drobna . . .
Konano! Deve so iz cerkve hitele s tihimi smehljaji. Tam zunaj pa je Cilkin dragec slonel zamiljen ob ograji.
Pa dragec ni pogledal drage,
pa ni popraal svoje Cilke:
Li e na roki sveti prstan?
Na tla je gledal v rosne bilke . . .
Silvin Sardenko.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si