Moj voz
n. 2.   P v v i p i p e c.
^a, lia, lia! pipee pa na voz! Ta je lepa! Za pipec ti je pa res bilo treba voza! Čudo, da nas vže ne prosiš, naj ti potiskamo. Ha, hii, ha! — — I, meni se pa ta sraeh zdi cisto nepotreben. Kje ali kdaj sem neki obljubil, da ne bodem ničesar raajhnega naložil na svoj voz? Sicer pa tudi sam vera, da bi ga prej napolnil z hlodi ali vrečami, ali kaj, ko nimam takega blaga. Toda 6emu bi prazne razdiral? Pipee je na vozi pa je mir in konee besedij! A še nekaj. Ker človek uikoli ne ravna dovolj previdno iri varno — tako so me vedno učili doirni in drugodi — privezal sem pipec z drobno vrvico za ročico,
—•¦<   30   >¦•—
in ni se bati, da bi ga izgubil,  ali da bi se mi zmuzal z voza,  kar bi bila veli-kanska škoda za mene iu moj ljubi pipec!
—  Jej, jej, kdo bi to škodo nadomestil? — Ha, b«i, M!
—  Le posmehujte se, jaz se ne bodem: preljub mi je pipcc in težko bi ga pogrešal na svojem vozi, prav težko.   Potrpite nekoliko še vi,  poredneži mali, ki si sedaj hudomušno  pomežikujete,  že vi ga bodete  morda  ščasoma ogledovali z veejim spoštovaDJem.
—• Koraaj čakamo — ha, lui! —                                                    t
—  Prvi moj pipee, kje sem tu vže dobil? Kupil te uisem, to dobro vem. Kako neki? Še sedaj se mo denar izogiblje,  kakor da soni trikrat kužen,  ali kaj Se ie tista leta, ko sem dobro začel trgati hlaee. Toliko so nii povedali in pokazali, da je denar okrogel, več pa iie, češ, kaj bodeš neki otrok z denarjem.   Toraj kupil pipca nisem.
—  No? —• Našel si ga!
—  Podaril mi ga tudi ni nihče. Da bi ga bil ukradel, tega pa še misliti ne smeto, saj ste se vže učili, da je tatvina gre.šna; uo. tudi meni je bilo to znano, in nisem si prilastil  pipca  po  Hepoštenem  potu,  no,  ampak vse  druga^e se je namerilo, da sem ga vtaknil nekega dne v žep kot Svojo lastnino. Veste: prislužil sein si ga,  in da me ne bodete izpraševali,  kako iu kje iu kdaj,   razložim vam brž kar sam.
Sosedov Janko in jaz sva bila zelo prijatelja. Janko je irael dva pipca, jaz pa nobenega. Neki grški modrijan je sieei' trdil, da je svojina jednega prijateljev tudi svojina drugega. Nama z Jankom pa vender to ni veljalo do cela, da-si sva bila zelo prijatelja, kakor sem vže omenil. Kako jabolko, kakšno hruško, kruh — uo, take stvari sva si pač delila, toda pipec je prevelika vreduost, kar meui nič tebi nič mi ga Janko ni mogel dati.
Nekoč sva krave pasla in močno so nama nagajale. Meni prav za prav ni bilo treba tekati za živino, vender včasih me je pa prijatelj le preprosil, da sem šel vračat.
—  Kolikokrat mi greš vraeat, Ivan, — nagovoril me je, kd se je bil vže utrudil, kolikokrat greš vračat za ta-le pipec? —
—¦ Desetkrat! — obljubil sem brž ves vesel.
—  Štirinajstkrat pojdi, pa bode tvoj, — dražO je Janko pipec. —• Vže velja, kar daj mi ga — štirinajstkrat. —
—  Stirinajstkrat, da — na, tu imaš pipec, a sedaj steci, dimka je vže pre-stopila na sosedov svet. —
Kakor bi me bil veter nesel, tako sem jo vcvrl za dimko in prav nič me ni bodlo po trnji, saj nisera mislil na nič drugega, kakor na pipec, ki bode kmalu popolnoma moj. Pred to pogodbo mi je bilo vselej nevšečno, kadar je kaka krava kam ušla, ker sem jo moral urno pobrati za Jankom, ali pa samovati tako dolgo, da se je vrnil. Sedaj sem pa komaj čakal, da bi šel vračat in strašno dolga se mi je dozdevala tista poludruga ura, katero sem si služil pipec. Janko pa je za-dovoljno sedel na mehketn mahovem sedeži pod košato lipo in štel, kolikokrat sem vže zavrnil živino.
—  Stirinajstkrat! — vzkliknil sem ves srečen, ko sera naštel dogovorjeno število.
)
—•¦<  ;J1  >¦•—
— Jedenkrat primakni, saj si zelo vredno dobil pipec. Včeraj sein ga uabrusil. taku reže kakor britev, — pregovarjal me je še Janko. In rad sem mu ustregel, zakaj pipee je bil res dober. Kog seveda ni bil vee tako živo-rdeče pobarvaa kakor pri novem, toda kaj rog! da je le jeklo dobro in rado ostro. 0, oster je pa bil moj prvi pipec, to sera izkusil še tisti dan.
Talioj sem si urezal uovo palico ter jo lepo opisal, kakor jo znajo samo pastirji — ej, pa je šel pipec tako rad v les, skoro bi dejal: kakor vam zobki v kruh. Toda melika leskova palica in trd, suh les — to sta.dve različni stvari! Domii sem namreč pokazal materi prisluženi pipec in jo preprosil, da se je steg-uila v zlifinik — visel je visoko na steni — ter mi dala mojo žlico. Veste: zazna-movati jo je bilo treba, če ne, mi jo pri jedi laliko kdo zamenja, pa mu iri mofii dokazati. da ni vzel svojc žlice. Ako pa naredim na žlici — kajpada lesena mora biti, kakeršiie so bile pri nas doma — nekaj zarez, potein pokažem samo zareze, pa velja, kakor bi pribil. Toraj žlice sem se lotil in jo zarezal vže na trek krajiii, pa mi ni bilo dovolj znameuj, še v četrto sem se je lotil. kar ini izpodleti pipec v levi palec.
Predrti pipec! raislil sem si in otresal ranjeui palec. Kar na jok se mi je nabiralo, in da-si nie je ranil moj ljubi pipec, iztresel sem ga. Ej, res je, res, kar zatrjujejo izkušeui ljudje:  ,,Otrok ima jok in sineh v jednem meh'."
No, žlica ,je bila pa le dobro zaznamovana — z zarezami in s krvjo. Toda, kaj, če sem se majlino urezal. kri se je ustavila, solze so se posušile, pipee sera pa le imel! Na vsaki trski sem poskušal, 6e še vedno dobro reže in se ni morda vže skrhnl. Pa pri jedi! Nikoli popvej nisem rezal krulia, arnpak drobil z zobmi, a odslej — tako drobuo sera ga razkosaval, da me je mati vprašala, ali sem ga narezal za piške ali ka-li. Tudi jabolka in hruške sem vse olupil. I, čerau bi mi p.a bil pipec, če bi ga ne rabil? Zarjavel bi mi bil, a potem bi bil grd.
Kadar pa uisem nieesar rezal, tedaj sem ga pa ogledoval ali vsaj skrbno segal v žep, ni li niorda izginil iz njega. Tako je bilo teden dnij. Kar se nas je naletelo nekega dne na sosedovem vi-tu kopa otrok: to so vam prišli onegav Nacek in Janček, moj prijatelj Janko in njegov brat Franek in ne vem, kdo še vse, pa sjno se začeli prekncovati po travi iu postavljati na glavo. Nismo se še do sita naskakali, vže sem moral doraov: stelje je bilo treba uauositi v hlev. Po tem opravku sem pod streho iskal, kje ima grahasta kokoš gnezdo, ker si je je bila prebrala tiste dni; uazadnje sem stikal nekaj za pečjo — zvečer pa ni bilo pipca uikjer! Hencauo me je pogrelo! Vse žepe sem obrnil, pa ni bilo nič.
V velikih skrbeh sera bil in brž jel premetavati razno navlako za pečjo in iskati pipec. Najbolj sem se bal, da bi ga ne bil izgubil pod streko ali v stelji; kako hi ga našel le-tam V
—  I, kaj pa prašis ? Vso obleko mi bodeš okadil! — posvaril me je oče, kije žival za uiizo — saj sem vam menda nekoč vže povedal. da je bil krojač.
—  Pipec sem izgubil, — obtožil sem se žalosten.
—  Ej, pipec — kje pa? —
—  Ne vem. —
—  Hm, po tem takem ga budeš pa težko našeJ. —¦ In uadalje je vlekel moj oče šivauko, zakaj zelo se rau je mudilo, konec tedna je vže bilo. Meni se je pa čudno
zdelo, da mu je moja velika nesreča tako malenkostua. Saj vender pipec ni tako pod nič! Oe bi pa šivanka padla pod mizo, naročil bi ini takoj, uaj pogledam iii preiščem po vseJi špranjah. Pa kaj je šivanka v priraeri s pipcem?
Kajkrat se naključi, da kdo kaj išee, pa strašno dolgo ne niore najti. Tudi meni je nagajalo. Spat sem moral brez pipca. Zjutraj mi je bila prva skrb, da vnovič poskusim svojo srečo. Po jutranji molitvi in zajutreku sem precej smukiiil iz hiše in hajdi! hodirao za pipcem. Ta nepridiprav, koliko skrbij mi je nakopal na glavo, sam je pa tako mirno ležal na sosedovem vrtu v travi! Ko sera se namreč prejšnji dan na glavo postavljal, prijelo se je tudi pipca to veselje, kar iz žepa mi jo je pobrisal in se postavil tudi v travo na glavo. Toda nazaj pa ui mogel. Morda mu je bilo po noči prav tako hudo po meni, kakor meni po njem. No, da sva se le našla, pa je bilo dobro. Kaj, če bi ga bil pobral kdo drug? Ne rečem dvakrat, da bi biia potem midva ločena za vselej.
—  Mati, vže ga imam! — privpil sem domov.
—  Kaj ti pa koristi, ko ga bodeš zopet kje vsejal ? — brzdala je moje uezmeruo veselje  mati  in  mi  tudi  takoj  modro  svetovala:   ,,Priveži ga,   priveži na  kako vrvico, da se te bode bolje držal."
—  Kako pa? — bil sem brž zadovoljen in srečen, da ga odslej he bodem mogel .   izgubiti.   Sam namreč nisem irael vrvice,  pa tudi nisem vedcl,  kako bi prav za
prav privezal pipec, pa skrbna mati mi je vse naredila: dala je vrvico in mi privezala pipec za hlačni rob. Vidite pa sem imel zopet pipec in vrh tega še krepko pritrjen. Oj tisočkrat blagor otroku, ki ima dobro, Ijubečo mater — vse ima!
(Konee prikodnjiu.)