Spomini iz otročjih let
(Pise Ludovik črnej.)
bnuli so krasni otročji dnevi ia z njimi se je poslovila od mene mladostna sreča in radost. Vse je izginilo, da ne vem, kako in kedaj, ostalo mi je le nekoliko spotninov. Z neko nepopisljivo močjo vabijo me nazaj v čarobne ease, ko mi je še bilo malo obzorje — velik svet. Eazni prizori vrstijo se v duhu pred menoj, kakor so se vršili nekdaj v resnici, in srce mi trepeče — kot detetu. Ljubi otroci! podam vam nekaj teh prizorov iz svopga mladost-nega življenja in nadejam se, da se ne bodete dolgočasili, kajti pridružim se vam, ne kot odrasel mož, kakor sem zdaj, marveč kot tak, kakoršen sem bil še v onih srečnih časih — otrok, kakor ste vi.
—•¦< 154 »¦•—
1. Cros z jedno nogo.
Moj dedec, Bog jim daj dobro! mati, oče in jaz peljali srao se nekoč v bližiije mesto. Veličastno je vzliajalo solnce, kakor iiikdar poprej — vsaj meui ne, ki sem bil to pot prvokrat ,,po svetu." Domači griei izgubili so se kmalu za nami: vozili smo se po lepi ravniui, med bogatimi žitnimi polji. Ves svet mi je bil nov. Lahko si tedaj mislite, da so se starisi in dedec naveličali odgovarjati stoterim mojim vprašanjetn.
Pripeljali smo se do neke poljske vasi. Pred prvo hišo bila je kopiea gosij. Nikdar prej še nisem videl teh živalij. Ni čuda torej, da sem kar strmel! Dedec so ustavili konja, da sera si uatančneje pogledal gosi. Kako so bile lepe bele! In veste, kaj ? Vsaka je stala na jedni nogi! Oj, kako se je meni to eudno zdelo! Hitro sem se spomnil petelina, piščet. golobov, vrabeev in sploh perutnine, kar sem je kedaj doma videl, — a živali z jedno nogo še niscni opazil poprej!
Začel sem prositi za gos in prosil sem tako lepo, da so dali dedec vajeti očetu v roke, stopili raz voz in poklicali gospodinjo z dvorišča. Hitro sta se po-botala in žena se je zagnala raed gosi, hoteč jedno vjeti. A kaj mislite! Takoj je potisnila vsaka žival še jedno uogo izpod perja in razkadile so se na vse strani, glasno gagajoč, kakor da bi bile liotele mene zasmehovati in pa — prazno gospodinjo! Bil je konec kratkega veselja in sladkega upauja. ,,Te z dvema no-gama pa naj le bodo," rekel sem iu peljali srao se dalje.
2. Ali se ti cvcticc uič uc sniilijoJ
Po vrtu sva hodila z materjo. Oj, kako lep je bil uaš vrt! Na gredah je bilo vse polno koristne zelenjave, ob potih pa je bila cvetica pri cvetici. Mati so           ¦
imeli  z njimi posebno  veselje.   Po  vrtu  sem hodil  in  pridno  sem  trga]  nežne          I
cvetke.  Vsako najlepšo moral sem imeti,  poprej odtrgane pa sem zametaval. —          I
Mati, ki so rae opazovali nekaj časa, zmajali so z glavo in rekli: ,,Ali se ti eve-tice nič ne smilijo? Kako veselo so cvetele iu duhtele Bogu na čast in nam v veselje, zdaj si jih pa potrgal in razmetal po tleh. Le glej, kako žalostno medlo ia venejo; skoraj bodo morale. sirote urareti!" Tako so govorili mati, meni pa so silile solze v oči. Oj, kako me je srce bolelo! Zdelo se mi je, da sližim ihteti uboge cvetke. Pobral sem jih vestno in pritrjeval na njihovo prejšnje mesto, misleč, da se bodo zopet prirastle. Zastonj! — Od tistega dne nisem ve6 bioz potrebe trgal evetic, in še sedaj me v sree zaboli, ee vidim, kako neusmiljeno more in zametujejo nekateri otroci te nebeške iskrice.                (Dalje prihodnjie.)