•v." :
¦".. ¦
•¦'.'ff;,t
/X:
/
Ob Klopinjskem jezeru.
.12
i.
a lahno gladina jezerska v vetru večernem se giblje,
tam sredi jezera se majhen čolnič ziblje.
Mladenič in deva zorna v čolnu majhnem sedita
nagibata glavo h glavi in — molčita . . .
II.
il
oč mirna, skrivnostna, sanjava,
le trstje tiho šepeče, od daleč nekje glasi se
zvok pesmi tožeče.
Globoko k jezeru vrba poveša listje  zeleno,
nemara poljubiti hoče površje vodeno.
Nad jezerom deklic povodnjih megleni zbor tiho plava —
tam v vili onkraj jezera pa Palma spava . .  .
$h
III.
>inoči v večernem mraku po jezeru sva se vozila.
Palma je bila vesela in mnogo je govorila.
»Ljubljanski Zvon« 3. XX. 1900.
36
526
Erik: Ob Klopinjskem jezeru.
»Mon cher . .  !« me je gizdavo zvala ta majhna madjarska koketka
in sklanjala se je k meni,
kot k jezeru sklanja se cvetka — —
No . . . Ko pa sva izstopila,
je dela:  »Kako je pust!« In več besede prijazne
ni bilo iz krasnih ust . . .
No veš, ko bil bi jaz — pastor in ti ne Madjarka ponosna . . .
Umeš? ... A sedaj!   — No, smehljaj se! Ta jeza že res je neznosna! s . .
f
IV.
alma, Palma,
dete ti hudobno, kdaj pa spet skovala
šalo to si zlobno!
Vsem smejo se ustne nje rdeče,
samo mene, mene videti več neče .
Palma, Palma,
dete ti hudobno, kdaj skovala zopet
šalo to si zlobno!
A
v.
es že odhajaš, Palma? — No, torej  pa zdrava ostani! Krasno, mamljivo, kot zdaj si, naj vedno Bog te ohrani.
Vidim, da dame se nežne, gospodje še skoro solzijo
jaz pa k slovesu ti zložim polmetrsko elegijo.
Tožil, seve, v njej ne bodem, češ, »srce z njo sem izgubil!-
Plakal pa bom, da Madjarko tako neumno sem ljubil! —
Erik.
•S^a a*g"