Igre za saraoženske in samomoške uloge. Spisa.1 Dragotin Vodopivec. V G01UCI, UMI!). Založila ..Narodna tiskarna^. FZC ^0050^93 Čašica kave Šaloigra v enem dejanju. Gospa Matilda Vrček, gospa Roza Trček, Antonija, Matildina prijateljica, Lizika, Matildina dekla, kr o š n j ar k a, neka gospa, nabirateljica milodarov, čevlj ar j e v a žena, dva otroka. OSEBE: PRVI PRIZOR. (Lepo opravljena soba. Na levo miza, za mizo sto¬ lica. Na desni strani več stolic. Na mizi časopisi in zvonček.) Lizika. (Vstopi, v rokah ima škatljo in pismo, bere naslov škatlje; živahno.) Tako to¬ rej : „V lastne roke“ gospe Matilde se mora ta škatlja izročiti; gospe Matilde pa sedaj ni doma, torej - - ljuba škatlja, moraš nekoliko počakati, pred no prideš v „ lastne roke“ gospe Matilde. (Postavi škatljo na mizo in vonja okrog škatlje.) Po čem pa diši ta škatlja? Na noben način ne morem spoznati, preveč vsakovrstnih dišav puhti iž nje. — Zelo sem radovedna, kaj neki je notri! Mož, ki jo je prinesel, je prišel nepričakovano in odšel spet nepričako¬ vano hitro, samo parkrat je zaklical v naglici: „V lastne roke, v lastne roke!“ Kaj je bilo treba to pripomniti, saj vendar pisem, naslov¬ ljenih na gospo ne nosimo k mački, torej v „lastne roke" je zaklical in izginil. (Razmišlja.) Ali naj ta glavica ničesar ne misli, ničesar ne 3 1 * sluti, ničesar ne sumi ? Tiho! Zdi se mi! . . . Da, to je gospa Matilda; takoj ji nesem škatljo v „lastne roke“. DRUGI PRIZOR Matilda. (Vstopi elegantno opravljena, okrog vratu „koravde“.) Lizika. Gospa, to škatljo ... (ji hoče podati škatljo). Matilda. Pusti me, da odložim, saj stvar ni tako siljena. Lizika. Prosim, gospa. Mož, ki je pri¬ nesel škatljo, je imel stvar za zelo važno. Matilda. Torej naj bo, poglejmo (stopi k mizi). Lizika. (Postavi škatljo na mizo in ji poda pismo.) Tudi to pismo . . . Matilda. Je prišlo s škatljo? (Odpre pismo.) To je pisala moja prijateljica Antonija! Ah, ah, čuj Lizika, poslušaj! Lizika. Saj poslušam. Matilda. (Bere.) „Ravnokar sem dobila od svojega sorodnika iz Aleksandrije zabojček najfinejše kave. Ker vem, kako rada popiješ čašico izvrstne kave, sem ti je takoj poslala 4 nekaj na poskušnjo. Dober tek ti želi iz srca Tvoja Te ljubeča prijateljica Antonija." Ah, kako dobra je moja Antonija! Lizika. Torej kava je v škatlji? Matilda. Seveda, Lizika. Pa ne na¬ vadna čorba, katero kupujemo za drag denar, ne! Ampak izvrstna, sladka, duhteča kava — pravi „moka“. Takoj jo hočemo pokusiti. Lizika. Saj bo tako kmalu čas južinati. Matilda. Ravno prav! Nesi škatljo v kuhinjo in pripravi mi takoj čašo dobre kave. Pa ne preveč potratiti! Lizika. (Vzame škatljo.) Takoj gospa. Druzega ne ukažete nič? Matilda. Ne, nič, kakor da mi takoj napraviš kavo. Iz vsega srca se veselim te čašice kave. Lizika. Gotovo bodete zadovoljna, go¬ spa. (Gre.) ČREČJI PRIZOR. Matilda. Tako, sedaj me pa čaka pri¬ jetna, brezskrbna urica. (Si pogrne mizo in vzame časnike, sede.) Ah, vse mi gre danes po volji: najnovejša številka modnega časopisa 5 je tudi že prišla. Poglejmo, kakšna moda pa sedaj vlada. (Odpre časopis.) Toda v enomer moram misliti na kavo; skoraj se sramujem, da tako koprnim po tej pijači. (Vstane.) Ali kdo more pomagati? Kava ostane kava, za nas ženske najboljša pijača, katera nas na sto na¬ činov razveseljuje in nam pomaga premagati vse bridkosti. (Poje po napevu „Nikdar ne bom pozabil 11 :) Nikdar ne bom pozabila Oj, mamicč starč, Ki zmiraj me je vabila Otrok moj! pij kafe ! Tolaži srce Mi sladkč kafe! Če čašico izpraznim, Koj drugo poželim! ČečRCI PRIZOR. Lizika. (Prinese kavo, sladkor, kruh in pismo.) Kaj vidim, gospa?! Matilda. Kaj, Lizika? Lizika. Sami ste si pogrnili mizo ?! Matilda. Da bi hitreje okusila sladko pijačico. (Sede. Lizika postavi kavo na mizo in da Matildi pismo.) Kaj imaš tukaj? 6 Lizika. Eno pismice. Matilda. Pokaži! (Odpre hitro in bere.) Ah, naša dobra tetka nas hoče obiskati že jutri! Lizika, takoj prezrači ono sobo, ki ima okna na dvorišče; da bo vse pripravljeno, ko pride tetka! Lizika. Takoj, gospa. peci prizor (Matilda, krošnjarka.) Matilda. Tako, zdaj je vse odpravljeno, sedaj pa se hočem razveseliti pri čašici kave. Jutri le naj pride tetka, striček in kdor hoče; današnji večer naj bo posvečen kavi. (Nekdo trka.) No, kdo me pa sedaj pride motit. (Spet trka.) Noter! Krošnjarka. (Vstopi sladko se smeh¬ ljaje, postavi svojo butaro na stol in začne svoje stvari razgrinjati po mizi.) Dober večer, dober večer ponižno voščim, gospa grofinja, morda kupite . . . Matilda. Nisem grofinja in ne kupim ničesar. Krošnjarka. O gospa, prelepa gospa, samo poglejte, samo poglejte, samo poglejte, gledanje ne stane nič. 7 Matilda. Hvala! Nočem gledati, ne po¬ trebujem ničesar, ne kupim ničesar. K r o š njarka. Samo poglejte! (Pokaže po vrsti vse imenovane reči.) Poglejte te krasne, fine robce! Matilda. Da, da, že dobro. Ali niste slišala, da ne kupim ničesar — ■ prav ničesar? Krošnjarka. Pa vendar morebiti tole krtačico? Matilda. Ne, ne! Krošnjarka. Ali ta glavnik ? Matilda. Saj sem že rekla . . . Krošnjarka. Morebiti ta nožiček? Matilda. (Jezno, skozi zobe.) To je že nesramnost! Krošnjarka. Morebiti to škatljico za igle ? Matilda. Naj bo v božjem imenu! Da bo vsaj enkrat konec te komedije, torej vza¬ mem to škatljico za igle. Koliko stane? Krošnjarka. Zadnja cena, milostna go¬ spa, zadnja cena . . . moj Bog, jaz tako nimam nobenega dobička pri vsej stvari, ampak izgubo, veliko, veliko izgubo . . . Matilda. (Nestrpno.) Koliko stane? Krošnjarka. Milostna gospa! Dvajset vinarjev ... ne morem drugače! Na svojo iz¬ gubo jo dam! 8 Matilda. (Jej da denar.) Tukaj, žena, imate denar. Sedaj pa z Bogom ! Krošnjarka. Hvala lepa, gospa, hvala lepa ! Pa imate tudi dobrih igel ? Poglejte, tu¬ kaj imam najfinejše angleške igle z zlatim uše- scem . . . Matilda. Sedaj je končano! Ne pogle¬ dam nobene stvari več in ne kupim ničesar več! Krošnjarka, Kakor vam drago, milostna gospa. Glejte, tukaj imam pravi francoski cvirn, turško predivo . . . Matilda. (Vstane in prime zvonček.) Ali hočete, da pokličem služabnike ? Pojdite vendar! Krošnjarka. (Spravlja hitro skupaj.) O prosim, prosim, prelepa gospa, ni treba kli¬ cati, saj grem, saj grem! Matilda. Torej z Bogom! Krošnjarka. Se priporočam, milostna gospa, se priporočam. (Gre.) Matilda. (Sede.) Hvala Bogu, da se je spravila iz hiše ta strašna krošnjarka. Kmalu bi bila prišla ob svojo čašico kave. Toda sedaj pa le hitro 1 (Hoče si naliti, v tem trenotku pa pokuka krošnjarka skozi vrata.) Krošnjarka. Ali bi ne kupila rokovic? Matilda. (Postavi posodo s kavo zopet na mizo.) Kaj pa je ? Ne, ne! 9 Krošnjarka. Morebiti podveze. Matilda. (Vstane.) Ali me hočete imeti za norico ! ? Takoj se spravite ! Krošnjarka. Kupite škatljo za tobak? Se priporočam, se priporočam. (Gre.) šessi PRIZOR Matilda. Kako me je ta ženska razbu¬ rila! Pa je bila tudi odveč sitna . . . Toda naj bo, požirek kave me bo odškodoval za tolike sitnosti. (Sede in prime posodo, da bi si nato¬ čila, v tem trenutku nekdo potrka. Matilda vstane.) Kaj je že zopet? (Na vratih se pri¬ kaže nabirateljica milodarov z velikim Šparov¬ cem v roki.) Česa želite ? Nabirateljica. (Boječe.) Prosim, opro¬ stite, mogoče motim! (Poropota s Šparovcem.) Matilda. Torej vi nabirate milodarov za ponesrečence! Nabirateljica. Da, gospa, bilo je pred štirimi meseci, strela je udarila v farovški ske¬ denj . . . Matilda. Že dobro, vem zadosti: vse pogorelo, velika revščina, brez strehe in tako dalje . . . 10 Nabirateljica. (Boječe.) Oprostite, gospa, vse ni pogorelo; še vedno stojite dve krčmi, kovačija, prodajalna . . . Matilda. Že dobro, že dobro! Tukaj! (Utakne en goldinar v Šparovec.) Nabirateljica. O milostljiva gospa, toliko! Že pet tednov nabiram, pa . . . Matilda. (Prijazno.) Že dobro, že dobro! Z Bogom ! Nabirateljica. Bog vam povrni tisoč¬ krat 1 Matilda. Z Bogom, z Bogom ! •SčDMI PRIZOR. Matilda. No, te nabirateljice sem se vsaj hitro rešila. Toda zdaj pa le h kavi! (Sede in privzdigne pokrov od posode.) Kako pri¬ jetno duhti! (Si hoče naliti; Lizika hitro vstopi.) Lizika. Gospa! Matilda. No, kaj novega? Lizika. Neka gospa si želi ogledati naše stanovanje ; izvedela je, da se kmalu preselimo. Matilda. Ni mogoče! Ravno sedaj . . . ni še vse pospravljeno; in saj je še dva me¬ seca časa. Lizika, reci jej, da naj za danes oprosti. 11 Lizika. Bo prepozno, vratarka ji je po¬ kazala naša vrata; že prihaja. Moram ji odpreti vrata. (Gre.) OSMI PRIZOR Matilda. (Vstane.) Oh jej! Že zopet ena sitnost! Bog si vedi, kdo je ta gospa; kave ne sme videti! Kako naj jo skrijem ? Aha, tako bo šlo! (Razgrne časnik in pokrije ž njim kavo.) Lizika. (Pripelje gospo.) Tukaj je gospa. (Gre.) (Gospa je temno oblečena, drži se trdo, ponosno, govori na kratko, zapovedujoče.) Matilda. (Se nemo prikloni.) Gospa. (Se nemo prikloni.) Matilda. Želite naše stanovanje . . . Gospa. O, razumem, da vam moj obisk ni prijeten. Matilda. (Uljudno.) O, prosim gospa . . . Gospa. Že vem! (Si ogleduje sobo.) Ta soba mi ugaja. Ali so druge tudi tako lepe? Matilda. Druge sobe imajo še lepšo lego. Gospa. Toliko bolje! Nočem ničesar več videti, ampak samo nekaj slišati. Matilda. Kako naj to razumem, gospa? 12 Gospa. Prosim, blagovolite mi prav na kratko odgovoriti na moja vprašanja. Matilda. Sem vam na uslugo, gospa, prav na kratko. Gospa. Dovolj je, če odgovorite z „da“, ali z „ne“. Matilda. Torej naj se prične zaslišanje. Gospa. Ima stanovanje drvarnico? Matilda. Da. Gospa. Na dvorišču ? Matilda. Ne. Gospa. V kleti ? Matilda. Da. Gospa. Je li suha? Matilda. Da. Gospa. Se lahko kuri brez težave ? Matilda. Da. Gospa. Stanovanje suho? Matilda. Da. Gospa. Sosedje prijazni ? Matilda. Še precej! Gospa. Je perilnica (prostor za pranje) v podstrešju? Matilda. Ne. Gospa. Torej v kleti? Matilda. Ne. Gospa. Tudi ne? Torej v veži? Matilda. Da. 13 Gospa. To bi si lahko mislila. Je li voda dobra? Matilda. Da. Gospa. Imate stenice? Matilda. (Molči in gleda osupnjena gospo.) Gospa. Stenice? Matilda. (Spet mirna.) Ne. Gospa. (Se obrne, da bi šla.) Se pri¬ poročam ! Matilda. (Zamišljena.) Da. (Potem se vzdrami in hoče gospo spremiti.) Oh, prosim, oprostite . . . Me je zelo veselilo vas spoz¬ nati . . . Gospa. (Gre.) Deveti prizor Matilda. (Gleda za njo in maje z glavo.) Kako čudni ljudje so vendar na svetu! No, radi nepotrebnih besedi nama ne bo treba da¬ jati odgovora. Toda moja kava! Gotovo se je že pomrznila. (Odgrne časopis in potiplje po¬ sodo.) Posoda je še gorka, zdaj pa me ne sme nobena stvar več motiti. (Si dene sladkor v čašo in sede.) Sedaj bodi pozabljeno vse trp- 14 ljenje, sedaj mi tekne . . . (Vrata se odprejo in dve mali punčki v prazničnih oblekah, v roki velikanske šopke cvetlic vstopiti in začneti monotonno deklamovati „voščilo“. Večja de¬ klica drži v roki pisano voščilo zvito. Otroka začneta deklamovati. Matilda vstane osupnjena in ju skuša vstaviti; otroka le naprej govorita; ko Matilda vidi, da ne opravi ničesar, mirno posluša do konca.) Otroka. (Deklamujeta zelo enakomerno.) Leto dni je že preteklo, Kar smo zadnjič bli pri Vas. Da bi srečno vse izteklo, Smo želeli tisti čas. Tudi danes, draga teta, Prišli smo voščit za god. Oj, poslušaj srca vneta, Oj, poslušaj glas sirot. Bog Vam dolgo daj t življenje, Srečo, blagor On Vam daj, On odvzemi Vam trpljenje, • In pripelji v sveti raj. Kar želi zdaj srce Vaše, Vse izpolnjeno naj bo. Vošči to Vam srce naše, Vroče naše želje so. Da ne pride k Vam nesreča, To zabrani naj Gospod; Vedno naj smehlja se sreča, Spremljaj vedno Vas povsod* 15 Torej, naša draga teta, Glej ljubezni naše žar, In obdaruj srca vneta, Ne pozabi nas nikdar. Matilda. (Pri vstopu otrok.) Kaj pa je to zopet? Kdo ste, otroci? Kaj to pomeni? Ni jih mogoče ustaviti! (Posluša deklamacijo do konca. Ko otroka končata, ju vpraša pri¬ jazno.) No otroka, čegava pa sta ? Kaj hočeta ? Jaz vaju ne poznam. (Starejša punčka ji nemo poda pisano „voščilo".) Čemu je to pisanje? (Otroka se nemo spogledata.) Iz teh otrok ni mogoče ničesar zvedeti! Morebiti najdem v pisanje ključ do uganke. (Razgrne pisanje in bere.) No, tukaj je! Otroka, vidva sta stano¬ vanje zamenjala; danes ni moj god. Jaz nisem gospa Trček, ampak gospa Vrček. Gospa Trček stanuje eno nadstropje višej, v drugem nad¬ stropju. Razumeta, otroka! Otroka. (Molčita, manjša punčka si briše oči.) Matilda. Za božjo voljo! Zdaj se bosta začela jokati! (Pozvoni.) Moja dekla vaju bo peljala h gospej Trček! Je vama prav tako, otroka ? Lizika. (Vstopi.) Kaj želite, gospa? Matilda. Lizika, pelji ta dva otroka h gospej Trček. Prišla sta voščit k godu, pa sta 16 I zgrešila stanovanje. (Poda starejši deklici pisa¬ nje nazaj.) Tako, otroka, sedaj pa le pojdita! Lizika. (Iztegne roki.) Pojdita, otroka! Otroka. (Si oba brišeta oči.) Matilda. Zakaj pa se jočeta? Saj se j vama ni nič hudega zgodilo. Počakajta, vaju hočem potolažiti! (Da vsakemu košček peciva.) Tukaj, otroka 1 Sedaj pa le pojdita! Z Bogom ! Lizika. (Pelje otroka ven.) ’ (š?@ ) ! DESčCI PRIZOR 1 Matilda. Zares se veselim, da sem se 1 odločila zapustiti to stanovanje. V enomer me { zamenjujejo z gospo Trček. Toliko sitnosti sem že imela. Sedaj pa si hočem naliti čašico kave. (Sede, iztegne roke, da bi si nalila kave. V .j tem se začuje zunaj prepir. Matilda posluša.) Lizika. (Zunaj.) Torej povejte vendar, „ kdo ste! d v Čevljarjeva žena. (Zunaj.) Bodem } že povedala, toda tebi ne! Lizika. (Zunaj.) Saj vas vendar moram naznaniti. ^ Cevi j. žena. (Zunaj.) Kaj, naznaniti ? Neumnost! Se bom že sama naznanila. 17 2 Matilda. (Vstane.) Kaj pa je zunaj? (Stopi k vratom, tisti hip pa vstopi čevljarjeva žena, priprosto a čedno oblečena; govori jezično, razburjeno, v roki drži „račun“.) Če vij. žena. Ha, ha! Tukaj je milost¬ ljiva ! Vendar se jo enkrat dobi doma ! Matilda. (Stopi nazaj.) Kdo pa ste Vi? Če vi j. žena. No, no, sedaj pa me niti ne poznate? — Več kot dvajsetkrat je že pri¬ šel moj mož po plačilo — a vsakikrat zastonj, sedaj se je pa naveličal. „Čakaj“, sem mu rekla „sedaj grem pa jaz enkrat k milostljivi in stavim glavo, da bom več opravila kot ti." Sedaj sem tukaj 1 Matilda. Kaj naj to pomeni ? Č e v 1 j. žena. Kaj naj to pomeni ? Ne veste? Torej jaz sem žena čevljarja Ivana Ko¬ pitarja, in sem prišla, da bi mi . . . Matilda. Kaj pa vse to mene briga ? Kaj hočete od mene ? Če vi j. žena. Oj, kako nedolžno vpra¬ šanje vspričo toliko dolžnega denarja! Matilda. Ljuba žena . . . Č e v 1 j. žena. Nič : ljuba žena ! Ljubi denar hočem jaz. Saj je vendar enkrat čas! Že štiri leta vam moj mož šiva in šiva, a do sedaj niste plačali niti vinarja! (Ogleduje po sobi.) I seveda: Lepo imate tukaj, lepo živite, 18 kavo pijete na sprehod hodite, in pri vsem tem niti čevlji na nogah niso vaša prava last¬ nina! To je že sramotno! Matilda. Dovolite . . . Če vi j. žena. Ne dovolim nič, kakor da mi plačate. Tu imate račun! (Jej pokaže papir.) Ne grem preč, dokler ne dobim denarja. Matilda. Vidim, da moram poklicati služabnike. (Prime za zvonček.) Če vij. žena. (Stopi hitro k nji.) Kaj hočete? Le pustite zvonec pri miru; ne bojim se petnajst takih kot ste vi in vaša dekla. Matilda. (Boječe.) Za božjo voljo. Ta ženska je zbesnela. Če vij. žena. Ho, ho, zbesnela! Plačajte račun, pa bom najprijaznejša ženska na svetu! Matilda. Moj Bog! To je že nasilstvo, niti vinarja vam nisem dolžna, in vendar me tako nesramno tirjate! (Se obrne preč.) Če vi j. žena. Tako? To je nesramnost? Čakaj, milostjiva, jaz ti povem, kaj je nesram¬ nost; tukaj poslušajte! (Bere račun.) „Dne 12. januvarja 1903, od tega je že pet let! — Za gospo Trček . . . Matilda. Že zopet ta gospa Trček! Če vi j. žena. (Bere dalje.) „Torej za gospo Trček napravil dva para finih čevljev...“ Matilda. Ljuba žena, sedaj mi je vse jasno. 19 2 ' It Če vij. žena. Tako? Ni res, sedaj me poznate? Ni res, sedaj se spominjate? Sedaj mi bodete tudi plačala ? Matilda. O tem ni govora . . . Če vi j. žena. Kaj, o tem ni govora? Ali naj berem naprej? (Bere.) „Dne 20. janu- varja 1900 ..." Matilda. Pustite me vendar do besede. Če vi j. žena. Kadar pridem jaz do de¬ narja, pridete tudi vi do besede. Matilda. Ta račun je za gospo Trček, ni res? Č e v 1 j. žena. Seveda, kaj ste svoje lastno ime pozabila? Da, račun je za gospo Rozo Trček. Matilda. To nisem jaz! Č e v 1 j. žena. Kaaj! ? Matilda. Moje ime je Matilda Vrček. Razumete? Vrček, Matilda Vrček, in ne Roza Trček Če vi j. žena. Tako, vi niste Roza Trček? Matilda. Ne, ljuba žena! Ves žolč ste izlila na nepravo osebo. Če vi j. žena. Kje je pa ta Roza Trček? Moj mož je bil tolikokrat tukaj, mislim, da si je pač zapomnil hišo. Matilda. Gospa Roza Trček stanuje v drugem nadstropju! 20 Če vij. žena. Kaj nisem v drugem nad¬ stropju ? Matilda. Poglejti skozi okno, boste vi¬ dela, da se motite. Č e v 1 j. ž e n a. V prvi jezi sem to prezrla. Toda jaz jo že najdem to gospo Trček. Matilda. (Pozvoni.) Moja dekla vam pokaže stanovanje gospe Trček. (Zopet poz- voni.) Kje je vendar moja Lizika ? Če vij. žena. Toda — gospa Vrček ali Trček, če je vse to le prazen izgovor, če se me hočete le na ta način znebiti, potem pa .v. pazite! Če pridem nazaj, pripeljem s seboj koj policaja ! Matilda. (Resno in dostojanstveno.) Ali mi niste še dovolj nesramnosti vrgla v obraz? Pojdite z menoj, peljem vas k gospej Trček. Če vi j. žena. (Nekoliko plašno.) No, no, torej če niste gospa Trček,-mi je žal, da sem vam toliko neprijetnih rečij povedala; toda po¬ mislite, da sem dovolj časa čakala, in moja potrpežljivost je pri koncu. Matilda Pridite, žena! (Obe gresti.) A (Kratek odmor.) 21 J6DT1AJ5ČI PRIZOR. Lizika. (Vstopi.) Zdi se mi, da je gospa pozvonila. Saj vidim, kavo je že izpila, in se¬ daj naj bi jaz pospravila. (Pri mizi, odkrije pokrov.) Kaj pa to? Toda takšne so te gospe! Kakšno silo je imela prej gospa Matilda, ni mogla pričakati kave, sedaj pa se ji je vse hrepenenje po kavi izkadilo; niti pokusila ni kave, pusti, da se pomrzne! Oj kako so lunaste te naše gospe! In vendar je kava tako dobra, — saj sem se pa tudi potrudila, da bi pač dobro in hitro napravila; in sedaj stoji tu! Pozabljena, zapuščena, pomrznjena, zaničevana! Ali to krivico hočem pa jaz popraviti kolikor je v moji moči. (Si nalije.) Tako, draga moja kavica, da ne porečeš, da smo te že prvi dan zavrgli! Nekoliko morna je vseeno še. (Sede in izpije čašico, potem zopet nalije) Ah, skoraj da mi gre v glavo! Sedaj pa še to posrkam in čast kave je rešena. (Izpije hitro.) Sedaj pa že slišim gospo prihajati. (Vstane in spravi po¬ sodo z mize in hoče oditi.) d\?<™jsči PRIZOR Matilda. (Sreča Liziko.) Ne, Lizika! Le pusti kavo tukaj, deni vse skupaj zopet na mizo. 22 Lizika. (Se obotavlja.) Matilda. Torej! Hitro! In prinesi še eno čašico. Lizika. (Postavi posodo na mizo.) Gospa . . . Matilda. Kaj hočeš ? Lizika. Še eno čašico naj prinesem ? Matilda. Seveda! Kaj še vprašaš? Hitro! Lizika. Zares še eno čašico, gospa ? Matilda. Lizika, kaj te je vendar prijelo danes? Povabilo sem gospo Trček na čašico kave. Lizika. Gospa Trček torej bode tukaj pila kavo. Matilda. Ne razumem, kaj imaš danes! Kaj se ti meša? Je li danes prvikrat, da pije gospa Trček pri meni kavo? Idi in prinesi še eno čašico 1 Takoj 1 Lizika. Da, da, takoj se bo zgodilo! Ne jezite se, gospa! (Gre.) ČRINP1J5CI PRIZOR. Matilda. Kaj ni, kakor da se je danes vse zoper mene zaklelo. Sicer pa, če je gospa Trček pri meni, sem brez skrbi. Naj me pride obiskati kdor hoče, govorila bo že gospa Trček, 23 in jaz bom brez skrbi posrebala svojo čašico. — Čuj, zdi se mi, da že gre po stopnicah. — Na vsak način je čevljarjevo ženo prej odpra¬ vila kakor jaz. Sedaj mi je dobro došla, samo da v miru popijem čašico kave. (Gre proti vratom.) Le vstopite gospa Trček, le vstopite. (Jej poda roko, gospa Trček vstopi.) Trček. Ponižna služabnica, gospa Vrček, odzvala sem se vašemu preprijaznemu vabilu ; (Matilda jo pelje k mizi.) pa prosim, prosim, vse po domače, vse po domače, saj me poz¬ nate, vse po domače. Matilda. Prosim, izvolite sesti. Trček. O prosim, gospa ste predobri, le po domače. (Sede na desno.) Matilda. Lizika takoj prinese še eno čašo. Trček. O prosim, le po domače. Ali ste že slišala, da je obolel županov psiček ? Pra¬ vijo, da se je preveč najedel. Lahko si mislite, v kakšnih skrbeh je vsa družina. Trije živino- zdravniki so bili pri njem, pa ni še nič boljši. Matilda. Strašno! Trček. In hči moje šivilje je dobila osepnice. Matilda. Uboga punčka! Trček. In veste, da je moka podražala? Matilda. Mi je čisto novo! 24 Trček. Da, resnično, pri vsakem kilu za vinarje; in nekega dečka so povozili, petletnega sinčka neke branjevke, in trgovec Vatel je od¬ potoval, pravijo da na Dunaj; in naša soseda si je dala izdreti dva zoba. Toda, gospa, saj me ne poslušate! Matilda. Ne razumem, kje je Lizika toliko časa. Trček. O prosim, le po domače, bo že prišla. — Pomislite, naša nova soseda tukaj zraven, je v svoji hiši vse prenaredila, še celo prali bodo sedaj ob pondeljkih namesto četrt¬ kih ; pomislite vendar gospa. Matilda. (Zagleda Liziko, ki ravnokar vstopi.) No, vendar enkrat 1 (Lizika postavi čašo pred gospo Trček.) Tako, Lizika, sedaj nalij gospej Trček! L i z i k a. Jaz - gospa ? Matilda. Lizika, kaka si danes čudna ? Trček. O, le pustite, le pustite 1 Le po domače, si že sama nalijem. Z dovoljenjem. (Si dene sladkorja.) Matilda. Prinesi vode, Lizika! Lizika. Takoj! (Gre.) Matilda. (Gospej Trček.) Prosim, po- služite se 1 Trček. (Vzame posodo in si hoče naliti - a posoda je prazna. Razdražena vstane.) '5 Gospa Vrček! Kaj takšnega pa si ne do¬ pustim ! Matilda. (Vstane prestrašena.) Kaj pa je? Se je morebiti kava kaj pokvarila? Trček. O ne, premilostna in preblago- rodna gospa Vrček, ta kava se ni pokvarila in se ne bo pokvarila na veke. (Obrne posodo narobe v dokaz, da ni kave.) Matilda. Kaj, ni kave ? „ Trček. O, hinavka! To je že preveč! I seveda, mi nismo tako bogati, mi nismo tako visoki kakor milostljiva gospa Vrček, toda te sramote pa ne bom mirno pretrpela. O, hinavka! Najprej me s sladkim obrazom povabi na kavo, potem pa mi postreže s prazno posodo. Toda to vam bo povrnjeno kakor resnično imam t jezik. Matilda. (Pozvoni.) Trček. O, le pozvonite; sedaj naj me še vaša dekla potisne skozi vrata, kaj ne ? Matilda Za božjo voljo, jenjajte! Po¬ mota . . . Trček. O/gospa Trček se ne moti. Vi ste me hoteli imeti enkrat prav pošteno za norico. To je vse. Toda vse ljudi nahujskam zoper vas, bodite prepričana. 26 5ČIRIN/USČI PRIZOR Lizika. (Vstopi in obstane boječe.) Matilda. Lizika, kaj je s kavo ? Kdo jo je izpil ? Lizika. (Obupana.) Gospa . . . Matilda. (Nekoliko razburjena, a vendar dostojno.) Z obraza ti berem vse. Vidite, gospa Trček, kako je prišlo. Ne da bi jaz vedela je vzela Lizika . . . Trček. O, meni ne boste takih neum¬ nosti natvezla! In tudi če bi bilo res, to so pač krasne razmere, če dekla pred nosom go¬ spodinje kavo popije. Prav nič se ne še raz¬ burjajte! Z Bogom, gospa Vrček, pomnila me bodete! (Gre.) PeCNflJSČI PRIZOR Lizika. (Stopi bližje gospej.) Matilda. (Se obrne preč.) Lizika. (Boječe.) Gospa . . . Matilda. Tiho! Lizika. (Boječe.) O, saj spoznam, da zaslužim, da me okregate. Matilda. (Se hitro obrne.) Jaz da te okregam ? Mi ne pride na misel. Jaz sem imela potrpljenje s teboj in s tvojimi pogreški. Ti pa 27 si mojo dobroto zlorabila; ne bom te kregala, samo eno besedo ti rečem: Lizika, pojdi mi izpred oči za vedno. Odpuščam te iz službe. Lizika. (Preplašena sklene roke.) Oh, gospa, saj me vendar ne zapodite iz službe ? Matilda. Da, poišči si drugo službo! Lizika. O, saj ste bila vedno fako dobra . . . Matilda. To je bil ravno moj pogrešek, bila sem predobra. Toda sedaj hočem biti stroga; ne maram te več! Lizika. Oh, odpustite mi samo še sedaj! Matilda. Neprevidnost, prenagljenost, nerodnost in še marsikaj druzega rada odpu¬ stim, ali hudobije, Lizika, hudobije, te ne od¬ pustim nikdar. Lizika. O, saj nisem iz hudobije iz¬ pila kave, mislila sem samo, da ste jo vi gospa nalašč pustili na mizi, da niste za njo marali. Matilda. Tako? To kavo, ktere sem se tako veselila, po ktcri sem tako hrepenela, to naj bi bila pustila tebi! Pa čemu ti izgovori? Ti greš iz službe, in konec je vsega! Lizika. (Poklekne, Antonija se prikaže pri vratih.) Oh, verujte mi vendar! Odpustite mi, gospa, odpustite mi, prosim ! 28 Matilda. In ravno to gospo Trček sem morala povabiti, to klepetuljo, ki se je vse boji. - Ne, ne, to je preveč! Lizika. Oh, naj ostanem še pri vasi Matilda. Ne, ne, ne morem. Pokazati -* hočem enkrat, da sem jaz gospodinja v hiši. ŠE5CNdJ5čl PRIZOR. Antonija. (Ploska z rokama, veselo.) Bravo, bravo! Kakšno žaloigro pa predstav¬ ljate tukaj ? Matilda in Lizika. (Se obrneta k vratom. Matilda hiti k Antoniji, Lizika vstane, * gre na desno in si zakrije obraz z rokama.) Matilda. Ah, Antonija! Ravno prav si prišla. Poglej, moja Lizika tukaj . . . Antonija. Ej, ni mi treba praviti, saj si lahko sama mislim. Lizika je naredila to in to in ti si ž njo nezadovoljna in tako dalje, in tako dalje. Pomenive se kaj drugega, Matilda; saj si vendar dobila ono škatljo! Matilda. Seveda! Presrčna ti hvala! Antonija. Ah, škoda besedij! Toda sedaj me poslušaj! Za južino sem si vkazala skuhati lonček one izvrstne kave iz Aleksan- 29 drije, in (s šaljivo slovesnostjo) velika čast bi bila za me, če bi gospa Trček blagovolila mi¬ lostno sprejeti moje vabilo. Matilda, jaz naj pridem k tebi na ča¬ šico kave? Antonija. Ti prideš k meni na čašico kave! Matilda. Zelo rada! Antonija. Toda pod enim pogojem! Matilda. Povej! Antonija. Z Liziko moraš biti zopet dobra in prijazna. Saj je tako zvesta in pridna punca. Matilda. Torej naj bo 1 Pa zavoljo tebe ! (Prijazno.) Lizika! Lizika. (Se jej približa.) Matilda. (Jej poda roko.) Odpuščam ti! Vse naj bo pozabljeno! In za bolečine, ki si jih prestala, ti darujem te le „koravde“ z vratu (Jih da Liziki). In sedaj bodi zopet moja vesela Lizika ! Lizika. (Ginjena.) Oh, gospa, kaj naj rečem . . . Matilda. (K Antoniji.) Je prav tako, Antonija ? Antonija. Iz žaloigre je postala šalo- igra! Dobro se je končalo! Matilda. Zdaj sem vendar zaslužila po¬ žirek te nesrečne kave! Antonija. Nesrečne kave! Matilda. Po poti ti bom vse povedala. Lizika, moj klobuk! (Lizika jej poda klobuk.) Antonija. Torej pridi, kava nas že čaka! Z Bogom, Lizika! Lizika. (Se prikloni, Matilda in Antonija preč.) Lizika. (Gre k mizi.) To čašico bom pomnila, dokler bom živa. Gospa Matilda pa je vendar zelo dobrega srca. (Drži „koravde“ proti svetlobi.) Te koravde so strašno lepe. (Zagrinjalo pade.) fr 31 Poboljšana trmo¬ glavka. OSEBE: Lizika, Anica, l J sestri. Marička, dekla. PRVI PRIZOR. (Priprosta soba, dve stolici, umivalnik, v koti obe¬ šalo za obleke, na njem dve krili, belo in rdeče. Anica čedno opravljena; Lizika si privezuje predpas¬ nik, pri tem zavozla vrvice; ni še počesana.) Lizika. (Vleče za vrvice predpasnika.) Anica. Hitro, hitro, Lizika! Priveži si predpasnik, da greva k zajuterku ; glej, jaz sem že pripravljena. Lizika. (Jezno.) Jaz pa ne! Jaz ne mo¬ rem vsega tako hitro napraviti — in sedaj • — sedaj še ta nesrečni vozel! Anica. Oče se bode jezil! Čakaj, hočem ti pomagati. Lizika. Ne potrebujem te. Anica. Kako si vendar čudna! Vzemi vendar drugo obleko, ta ni več čista. Lizika. (Si ogrne veliko volneno ruto.) Ne! Oj, kako je tukaj mrzlo! Kako me zebe, kako me zebe, huuum! (Šklopota z zobmi.) Povej očetu, da ne pridem k zajuterku.) Anica. In kaj poreče oče na to! 35 3 * Lizika. Kaj poreče ? Smilila se mu bom! Kaj sem jaz kriva, da se mi je naredil ta vozel, kaj sem jaz kriva, da me tako strašno zebe? Prsti so mi odreveneli, niti ne čutim vozla. Anica. Kako si trmasta! Saj sem se ti ponudila, da ti razvežem vozel. Lizika. Seveda, da bi me še bolj zeblo, ko bi se me dotaknila s svojimi mrzlimi rokami. Hvala lepa za takšno prijaznost. Kje so škarje, Anica ? Anica. Kaj hočeš ž njimi ? Lizika. Da odrežem ta neumi vozel. Anica. Le poskusi! Povem materi! Lizika. (Udari z nogo) Tako! To poveš materi ? Dobro, ti me ne pustiš k zajuterku, to povem očetu! Anica. Jaz? Kako neki? Kaj je to hu¬ dega, če ti ne pustim vrvic odrezati? Oj, Lizika, kako je nama težko v miru živeti, in mati, saj veš, Lizika, kako zelo želi to naša dobra mati. Lizika. (Gre k Anici prijazno.) Saj je res, Anica! Pozabila sem že na to; nočem več žaliti naše dobre matere, saj ima že tako dosti drugega trpljenja! Oj, kako sem hudobna! Prosim te, Anica, razveži mi ta vozel, prav lepo te prosim. Anica. (Veselo.) Oj, kako rada! Če ko¬ ličkaj pohitiš, bova prišle o pravem času. 36 Lizika. Moje roke so vse premrzle, rute ne morem odložiti. Anica. Saj veš, Lizika, da oče ne dovoli, da bi prišla z ruto k zajuterku. Lizika. To je zelo čudno! Nobena mojih prijateljic ne odloži rute, dokler se ni segrela pri čašici kave. Anica. Lahko je tako! Toda pri nas je drugače. Medve pa moravi ubogati stariše. Lizika. To je smešno! Oj, kako me strašno zebe! Anica. Torej hiti, če ne bo kava pomrznila. Lizika. Vedno me motiš in zadržuješ? Anica. Jaz? Kako neki? Lizika. V enomer klepetaš, in jaz ti moram odgovarjati, če ne pa me zatožiš ma¬ teri, da sem trmasta. Anica. Torej grem brez tebe. Lizika. To je grdo, povedala bom očetu, da me nočeš čakati. Anica. (Sede na stolico pri vratih.) Sedaj ne rečem niti besedice več! Lizika. Katero krilo naj oblečem, Anica, belo ali rdeče? Povej mi vendar, katero naj oblečem! Nočeš odgovoriti? Prav! Povedala bom materi. Ti si starejša, torej mi moraš po¬ vedati, katero krilo naj oblečem. Torej belo ali rdeče ? Odgovori vendar, Anica! 37 Anica. (Za-se.) Vendar ji moram odgo¬ voriti ! (Glasno.) Belo! Lizika. Zakaj pa belo? Saj veš, da se hitro pomaže; in tudi „fodre“ nima, mene pa tako strašno zebe. O, ubogi moji prstki! Kako so premrzli, trdi, brez življenja, oh, moji prstki in moja ušesca! (Diha v prste in si drgne ušesca.) Anica. Potrpežljivost mi je že pošla! Lizika. O, saj je nimaš dosti! Če bi mi bila rekla, naj oblečem rdeče krilo, koj bi te bila ubogala. Anica. Saj tudi rdeče krilo nima „fodre“. Lizika. O, to ne de nič; pa blago je bolj debelo. Anica. Ni bolj debelo! Ampak ti je hočeš, ker ti je soseda rekla, da ti zelo lepo stoji. Lizika. Ne! Ampak zato, ker je bolj gorko in ker . . . (Sliši se klicanje: Anica, Li¬ zika.) Anica, Anica, mati nas že kliče! (Išče svoje stvari.) Moj predpasnik, moj robec! Oh, nisem še počesana; kar je, je, jaz sem izgub¬ ljena ! In vsega tega si ti kriva, Anica, da, samo ti! Anica. Še vedno jaz! Kaj naj naredim? Jaz grem. Lizika. O, ti si grozovita, ti si trdo¬ srčna ! Tedaj me zapustiš, ko niti ne vem, kje 38 mi glava stoji. In ubogi moji prsti, le poglej, vsi črni so od mraza! (Spet se sliši klicanje za odrom : Anica, Lizika.) Anica. Jaz grem! Z Bogom, Lizika! (Gre.) DRUGI PRIZOR. Lizika. (Sama.) Anica je trdosrčna, zelo trdosrčna. Kaj naj se preoblečem, ko me ven¬ dar tako grozovito zebe. Toda . . . povedala bom materi. In Anica ni prav nič potrpežljiva, ne, prav nič, in potem klepeta, in kako še klepeta! — V enomer, tako, da se ni mogoče preobleči. In če jo jaz prav prijazno pokaram, naj bo že enkrat tiho, potem pa pravi mati, da to ni moja stvar, da moram svojo sestro spoštovati, ker je starejša. Jazsestro spoštovati?! Ker je dve leti starejša od mene! Če bi bila dvajset let starejša, no, naj bi bilo, toda samo dve leti. Jaz naj jo spoštujem, ker je nekoliko večja od mene? Ne, to je preveč! . . . (Kratek odmor.) Sedaj sedijo vsi pri mizi in pijejo kavo ! In jaz ? Mene so pustili samo, popolnoma samo! In zakaj ? Samo zato, ker nisem jaz starejša. Oj, kako je ta svet krivičen. Kaj pa sem zagrešila, da tako grdo z mano ravnajo ? 39 Naredil se mi je vozel, in nisem ga mogla raz¬ vozlati. Anica mi ni hotela dati Škarij, da bi ga odrezala in tako sem se zakasnila, da nisem še počesana, to vendar ni nič hudega. Anica mi ni hotela povedati, katero krilo naj oblečem, ona je trmasta, ne jaz! Oj, kako sem ne¬ srečna 1 (Z jokavim glasom.) Vsi so me zapu¬ stili, vsi me zaničujejo, vsem sem na potu! Oh, kako strašno me zebe; niti čašice gorkega mleka mi ne privoščijo! Še vtopit se pojdem! ČREČJI PRIZOR. (Marička pride z metlo in začne pometati; dela se, kakor da bi ne videla Lizike.) Lizika. Marička! Marička. Kaj ste še tukaj ? Niti opazila vas nisem. Lizika. Marička, lepo te prosim, zapri vrata. Marička. Sedaj moram pomesti; danes imamo veliko dela; če sedaj ne pometem, ne bom utegnila več pomesti celi dan. Lizika. Čakaj, povem že materi! Sedaj se hočem preobleči! Marička. Kakor vam drago, v veži imate dovolj prostora. 40 Lizika. To je že preveč, povedala bom* očetu! To je nesramnost! Marička. Kakor hočete; pa še vas ven pometem. (Se dotakne z metlo Lizikine noge.) Lizika. (Razburjena.) Kje je mati,, pove- * dati ji hočem ! Marička. Sedaj ravno zajuterkuje, in ker je danes njen god, je na mizi namesto kave čokolata s svežimi pastami. Lizika. (Prestrašena.) Danes je njen god? Danes? In niti spomnila se nisem tega! O, jaz- nesrečnica! Bojim se ji priti pred oči ljubljeni,, dobri materi! Oj, kako sem hudobna, kako me je sram ! Marička. (Postavi metlo v kot in stopi- k Liziki.) Lizika! Lizika. Kaj hočeš, Marička? Marička. Kaj premišljujete,. Lizika? Lizika. Je li podarila Anica materi kak dar za god ? Marička. Seveda! Včeraj mi je poka¬ zala zelo lepo knjigo, v katero je vaš dobri oče nekaj zapisal in tudi Anica je nekaj zapi¬ sala ; in davi sem tudi vas zgodaj zbudila, da bi tudi vi kaj zapisala, toda med tem ko ste se mudila z oblačenjem, je čas potekel. Lizika. Oh, Anica, kako si ti dobra in kako sem jaz hudobna! Marička! Lepo te 41 prosim, bodi tako dobra in naredi mi eno us¬ lugo ; obljubim ti, da te ne bom nič več jezila. Marička. Prav rada! Lizika. Pojdi doli, poišči tisto knjigo in prinesi jo meni, pa tudi pero in črnilo! Marička. Da, takoj prinesem! ČeCRCI PRIZOR. Lizika. (Sama.) Kako naj popravim, kar -sem zagrešila? Svojo dobro mater sem ob njenem godovnem dnevu razžalila; oj, da bi mi odpustila! Prosila jo bodem prav prisrčno, naj ima potrpljenje z menoj. (Odloži ruto in si poravna lase.) Marička bo koj tu, je že slišim pred vratmi. Gg® ?Zt\ PRIZOR Marička. (S knjigo, črnilom in peresom.) Tukaj je knjiga! Nobeden ni vedel, da sem jo vzela. Lizika. Izvrstno! (Gre k mizi in piše, Marička se postavi za njo in gleda od daleč ■v knjigo.) „Ljuba mati! Ker je danes vaš god, 42 bi vam zelo rada kaj podarila, toda nimam ničesar, zato vam podarim svoje srce, katero se je pa danes vse spremenilo, in katero vas iskreno ljubi in katero je polno žalosti, da sem vas še danes, ravno na vaš god razžalila! Srce, katero vas iskreno prosi: odpustite mi, odpustite mi, odpustite mi 1“ (Vstane.) Marička, nesi sedaj to knjigo materi, in če sprejme mati moj dar, pokliči me takoj k nji, da veš, takoj! (Marička gre.) 56SČI PRIZOR. Lizika. (Sama.) Oj, kako se bojim! Kaj poreče mati ? Oj, ljuba mati, odpustite mi! Kako mi šumi po glavi od razburjenja! (Sliši se klicanje za odrom: Lizika, Lizika.) O, hvala Bogu! To je znamenje, da mi je mati odpu¬ stila. Hvala, ljuba mati, hvala ! Moje poboljšanje naj bo darilo za vaš god! (Gre.) (Zagrinjalo pade.) 43 Luknja namiznem prtu. Šaloigra v enem dejanju. OSEBE: Gospa Završnik, Ida, J njene hčere (zadnji dve Lojzika, / sta še majhni, Lojzika Marjetka, > 14, Marjetka 7 let), Lenka, kuharica, PRVI PRIZOR. *■ (Ida plete, Lojzika računa na tablici, Marjetka išče- po zemljevidu, Lojzika in Marjetka za mizo, Ida nekoliko v stran.) Marjetka. Lojzika! (Lojzika ne sliši.) Marjetka. Lojzika, povej mi . . . Lojzika. (Jezno.) Pusti me pri miru, ni¬ mam časa! Marjetka. Hotela sem samo . . . Lojzika. (Jezno.) Bodi vendar enkrat tiho, klepetulja! Marjetka. Klepetulja! Če rečem le eno besedico . . . A Ida. Tiho, čemu se vedno pričkate? Marjetka. Ida, lepo te prosim, pomagaj mi iskati. I d a. Kaj naj ti pomagam ? Marjetka Ta zemljevid gotovo ni pravi. Že celo avstrijsko-ogrsko monarhijo sem pre- ' iskala, ali mesta „Takodalje“ vendar nisem našla. Ida. „Takodalje?“ O tem nisem še ni¬ česar čula. Kako prideš do tega? 47 Marjetka. O, jaz bi samo rada vedela, kje je to. Še prejšnji teden je bil oče tam, saj sem slišala, ko je pravil o tem stricu Francetu ? I d a. Tako ? Kaj pa je oče še o tem pravil? Marjetka. O nič! Stric ga je vprašal: Kam pa si šel potem iz Ljubljane? In oče je -rekel: V Trst, Gorico in tako dalje. Toda mesta „Takodalje“ ni pri Gorici; le, poglej sama. (Ida se zasmeje na glas in pri tem za¬ pazi, da ima Marjetka njen zemljevid.) Lojzika. (Razdražena.) Otroče prismo¬ jeno, kaj delaš z mojim zemljevidom! Vsega boš pomazala! Začetnico vzemi ali pa punčko, tisto je za te. Marjetka. Ne bodi tako trdosrčna, saj 'ti ničesar ne pokvarim ! Lojzika. Nič! Daj sem! (Ji vzame zem¬ ljevid in ji vrže začetnico.) Marjetka. Ida, posodi mi ti tvoj zem¬ ljevid ! I d a. (Se smeje.) Ne išči več, Marjetka ; iinesto „Takodatje“ je v deželi, ki se imenuje ,„Nikjer“, tega pa ni na zemljevidu. (Plete dalje. Marjetka odrine proč začetnico, si pod¬ pre glavo z roko in naredi zelo nezadovoljen •obraz. Lojzika računa.) 48 Lojzika. (Zase.) Šest in tri je devet... Osem in sedem ... Na noben način se račun ne ujema. Kje je vendar pogrešek? Ida. Lojzika, kaj še vedno nisi končala? Lojzika. (Jezno.) Ne! Ida. Ali naj ti pomagam? Lojzika. Hvala! Kaj misliš, da znaš ti bolje računati od mene ? I d a. No, no, jaz sem ti hotela samo na¬ praviti uslugo; če nočeš, pa pustim. Lojzika. Nočem! Če bi vedve v eno- mer ne klepetali, bi bila že zdavnaj končala. Ida. Zakaj pa ne greš v drugo sobo? Radi tebe vendar ne moremo molčati celi dan. (Marjetka vzame začetnico v roke in začne listati. Kratek odmor.) Lojzika. (Jezno.) Že zopet ni prav. A kaj, jaz pustim vse skupaj! (Zapre začetnico in začne iskati po mizi.) Ida. Kaj si izgubila, Lojzika? Lojzika. Nožiček! Danes je vse zača¬ rano ! Prav zagotovo vem, da sem ga tukaj pustila in . . . (Vidi, da ima Marjetka nožiček v roki.) Le poglej jo! Kaj pa dela ta opica z nožem ? Daj ga sem ! Marjetka. Tukaj ga imaš! Saj se ti ni treba tako jeziti; nič nisem rezala ž njim, samo v roki sem ga držala. 49 4 L o jz i k a. Majhni otroci se ne smejo igrati z nožem, če ne je takoj nesreča tu. Aha, kaj vidim ? Luknja v prtu! Čakaj, čakaj, Mar¬ jetka, mama ti bo že dala, boš videla. Marjetka. (Jokajoč.) Saj nisem jaz po¬ rezala prt! Lojzika. Tako, sedaj bodeš še lagala? Drugikrat pusti nož in škarje pri miru 1 Marjetka. (Jokajoč.) A jaz nisem, prav gotovo da ne! Lojzika Bomo videli, kaj poreče mama. Ida. Lojzika, kako moreš reči, da je Marjetka prt porezala? Luknja je bila lahko že poprej. Lojzika. Ne, ni bila, če ne bi jo jaz videla 1 I d a. (Ogleduje luknjo.) Naj bo že kakor hoče, toda na vsak način je Marjetka nedolžna. Prt ni prerezan, ampak raztrgan. Lojzika. Prerezan ! 1 d a. Budalost 1 Prt je raztrgan, to vidi lahko vsaka slepa kokoš. Lojzika. Meni je vseeno, kaj vidijo slepe kokoši, prt je prerezan! I d a. Raztrgan 1 Lojzika. Prerezan 1 I d a. Seveda, trmasta pa si; kar si enkrat zabiješ v glavo, tega ti nobeden več ne odvzame. 50 Lojzika. Ti si trmasta in svojeglavna! Ida. Toda poglej sem Lojzika, saj se raz¬ ločno vidi, da prt ni prerezan, ampak raz¬ trgan. Lojzika. Seveda, razločno se vidi, da si ti poosebljena modrost in da moraš imeti vedno prav. Ida. (Se obrne proč.) S teboj se ne da govoriti! Lojzika. Seveda, če bi na vsako tvojo budalost takoj rekla ponižno „da“ in „amen“, potem bi bila pametna, kaj ne? I d a. Samo če bi hotela porabiti pamet in oči, pa bi videla, da sedaj nimaš ti prav. Lojzika. Oboje rabim, in zato pravim: prt je prerezan! I d a. Raztrgan ! Lojzika. Prerezan! I d a. (Prime Lojziko za glavo in jo pri¬ tisne na luknjo.) Vidiš sedaj, hudobna, da je raztrgan! Lojzika. (Se ji izvije iz rok, jezno.) To povem mami; ti me ne boš suvala. I d a. Saj te ne suvam, pokazati sem ti samo hotela, da nimaš prav. Lojzika. (Razburjena.) Prt je prerezan, prerezan, prerezan ! I d a. Brus ! 51 4 * Lojzika. (Se začne jokati.) 0, da bi prišla mama! Povem ji, da si me tepla, suvala in zmirjala. I d a. Lažnjivka ! Marjetka je videla, da te nisem ne tepla ne suvala, in da si svojeglavna in trmasta kakor osel, to ve tudi mama. Pojdi, Marjetka, greva na vrt; Lojzika naj se tukaj krega in godrnja dokler hoče. (Ida in Marjetka gresta proč.) DRUGI PRIZOR. (Lojzika sama.) Lojzika. (Gleda za njima.) Le pojdita, le pojdite, povem že mami, bodete videle. In vendar imam jaz prav: prt je prerezan in pri tem ostanem. I^Sl ZRGZJI PRIZOR. (Lenka, Lojzika.) (Lenka vstopi, na rokah nese veliko krožnikov; postavi jih na mizo.) Lenka. Kaj pa ti je, Lojzika ? Kaj si se jokala? Kaj ti je? Si li bolna? Lojzika. Ne, nisem bolna. Ida, ona me ne bo suvala, bo že videla. 52 Lenka. Kaj ? Suvala te je ? Zakaj pa ? Ste se kregali? Lojzika. Ne, nisva se kregali, toda ona hoče vedno imeti prav — - in — o, da bi že prišla mama! Lenka. Srčice moje, kaj pa je bilo? Kaj je bilo vzrok vajinemu prepiru ? Lojzika. Oh, saj ni nič, le malenkost; toda jaz se nočem udati, če vidim, da imam prav. Lenka. O, če je le malenkost, potem bodi ti pametnejša in ne jezi se radi lega, če ne bodeš nazadnje še obolela. Toda povej mi, kaj je vendar hotela od tebe. Lojzika. Nič! Ona je samo trdila, da je namizni prt tukaj raztrgan, in vendar vem za gotovo, da je porezan. Marjetka ga je po¬ rezala, ona mora svoje prste povsod imeti, kjer ni potreba. Lenka. Prt porezan ? Kje pa ? Lojzika. Tukaj! (Pokaže.) Lenka. (Ogleduje luknjo.) Jaz mislim, da imaš ti prav; zdi se, da je prt porezan. Toda samo zaradi tega se vendar niste tako skregali! l^a) 53 ČEČF^I PFJIZOf^. (Lojzika, Lenka, Ančka.) (Ančka vstopi: hodi zelo počasi, zdeha.) Lenka. (Jezno.) No, podvizi vendar! Laziš kakor polž. Kje si bila toliko časa ? Celo uro si izostala. Otroci so bili ves čas sami, in skoraj bi se bila zgodila nesreča. Poglej ta na¬ mizni prt! Kako se bo gospa jezila! Marjetka ga je porezala, in Ida je Lojziko suvala, — • ne bom se čudila, če nam slednjič še oboli. —- To je že preveč! Ančka. Po zraku vendar ne morem leteti, hitela sem kar sem mogla, vstavila pa se nisem nikjer. Kje je Marjetka? Lojzika. (Cmerno.) Na vrtu z Ido. Lenka. Kaj bo rekla gospa, ko pride domov! To bo krik! Taka škoda! Ančka. Kaj morem jaz za to, če Mar¬ jetka kaj poškoduje med tem, ko mene ni zraven! Kje je vendar tista luknja ? (Ogleduje.) Hoho, ta luknjica! To je vse? Jaz sem že mis¬ lila, da od celega prta ni ostalo druzega kakor sam rob. (Ogleduje prt še enkrat pazljivo.) Sicer pa ne verjamem, da je prt porezan; okoli in okoli luknje je vse tako tanjko; prt je na tem mestu raztrgan! Lojzika. Ne, ni res! Marjetka ga je porezala! 54 Ančka. Motiš se, Lojzika; tega ni nare¬ dila Marjetka, prt ni porezan. Lenka. Oslarija ! Lizika je sama videla 1 Ančka. Lojzika naj vidi kar hoče; prt je raztrgan, to se dobro vidi! Lojzika. Če jaz kaj rečem, je tudi res; si razumela? Lenka. Ne jezi se, Lojzika. Ančka rada odgovarja. (Ančki.) Sramuj se! Prt je porezan, ti pravim! Ančka. Če tudi tisočkrat rečeš, vseeno ni res. Prt je raztrgan! Lenka. Porezan je, pa je konec. Ančka. Seveda, ti misliš, da si kakor gospa, in da mora vsak molčati, ko ti odpreš svoja velika usta. Lenka. Če ne veš drugega povedati kot same surovosti, potem je bolje, ..da čuvaš svoj dolgi jezik. Ančka. Čakam, da mi daš v tem lep izgled. Starost ima povsod prvo mesto. Lenka. Neotesana deklina! Ančka. Neotesana? Če pravim, da je prt raztrgan ? Kdor ima oči, pač lahko vidi, da imam jaz prav. Lojzika. Lenka ima tudi oči kakor ti in vendar pravi, da nimaš prav. 55 Lenka. Ah, seveda, dandanes ve pišče veliko, veliko več kot stara koklja. Ti nilečno- zobo punce, ti! Ančka. Bodi vendar enkrat pametna, Lenka, in oglej si natanjko to luknjo. Če bi bila luknja z nožem narejena, bile bi vse nitke gladko odrezane, tukaj pa vidiš, da je vse polno raznovrstnih nitk. Tukaj se razločno vidi, da prt ni porezan, ampak raztrgan Lenka. (Porogljivo.) Tako učeni ljudje kakor ti, so seveda veliko bolj modri kot mi ubogi reveži. Ti znajo vse učeno in znanstveno dokazati in imajo vedno zadnjo besedo. Ančka. Prav imam tudi jaz, prt je raz¬ trgan. Lenka. Porezan. Ančka. Zakaj si ne kupiš naočnikov? Potrebuješ jih, to je gotovo. Lenka. Prihodnjič jih kupim in jih po¬ darim tebi kot božično darilo, da boš ložje našla svoje delo. Anka. Oho, jaz že vem sama, kaj je moje delo. Imam boljše oči kot je tebi ljubo in vidim več kot ti veš. Misliš, da nisem nik¬ dar videla, katera mačka poliže smetano z mleka, predno je dobi gospa na mizo.? Lenka. (Glasno in jezno.) Kaj! In to mi praviš ti! Ti! Drži raje jezik za zobmi in bodi 56 vesela, če se o tebi nič ne reče. Ti . . . ti . . . (Si drži predpasnik pred oči z jokajočim gla¬ som.) Ker imam tako slab želodec in si denem kapljico mleka v kavo, ktero moram piti takoj ko vstanem, pa hoče taka mlečnozoba. (Joče.) Ančka. Lepa kapljica ! (Se smeje.) Uboga Lenka! Toda tako okusna čašica kave je vendar sladka tolažba, kaj ne Lenčka ? Še včeraj mi je rekla gospa: „Mleko pa je danes za čudo redko". „Da gospa”, sem rekla, „pri gospo¬ dinji, kjer sem zadnjič služila, ni bilo prav nič boljše. Dandanes, ko ves živež ponarejajo, so začeli nazadnje še krave ponarejati." — „A kaj še”, je rekla gospa, „mačka je vsega tega kriva, mačka je polizala smetano." (Smejoč.) Ha, ha, debela mačka, ki hodi po dveh nogah, kaj ne, Lenčka 1 Lenka. Ne, to je strašno, nezaslišno, tako ne pustim z menoj delati. — Že petnajst let služim v tej hiši, in taka Smrklja, ki je bila v dveh letih že pri treh gospodarjih, taka bo meni čast kradla! Pometaj raje pred svojim pragom, našla boš dosti smeti. Kaj takšnega si ne pu¬ stim reči, raje grem še danes h gospej in od¬ povem službo. Šema! Klepetati in vohati, da to znaš, in gospej se lizati, to umeš tudi. Toda le počakaj, kakor hitro pride gospa domov, 57 pojdem k njej, in potem bodeš že videla kaj bo. — Ali pojdeš ti iz hiše ali jaz, in to še danes. ©gl P6CI PRIZOR. (Lojzika, Lenka, Ančka, Ida, Marjetka. Ida in Mar¬ jetka vstopiti in ostaneti nekaj časa začudeni pri vratih.) Ida. Kaj pa je tukaj? (Stopi bliže z Marjetko.) Lenka. (Jezno.) Kaj da je? Še danes si poiščem drugo službo. Taki kuharici kakor sem jaz ni treoa skrbeti za dobro mesto, niti en dan ne ostanem več tukaj! Ida. Za božjo voljo, kaj pa se je zgodilo? Ančka. (Porogljivo.) Nič; Lenka mora vzeti vsako jutro zdravilo, ker ima tako slab želodec. In potem je tudi jezna, ker sem ji j dobrohotno nasvetovala, naj si kupi naočnike, da bo lažje razsodila, ali je kakšen prt prerezan ali raztrgan. Ida. Ta prt tukaj? Na vsak način je raz¬ trgan ! Lojzika. Prerezan je, prerezan. Ančka. Raztrgan! Lenka. Prerezan! 58 Vse vprek, trgan!!! Raztrgan, prerezan, raz- 56SCI PRIZOR (Lojzika, Lenka, Ančka. Ida, Marjetka, gospa Za¬ vršnik.) Gospa Završnik. (Priteče prestrašena.) Za božjo voljo! Kaj pa je tukaj ? (Vse molčijo.) Govorite vendar! Se je zgodila kakšna nesreča? Lenka. Ne, gospa. Jaz mislim, najlažje vam bo Ančka vse povedala, saj ima dolg jezik, kakor krava rep. Jaz rečem samo to: V vaši službi ne ostanem dalje, treba je, da si poiščete drugo kuharico! Gospa Završnik. Prav; če hočeš iti, ti ne branim. Kaj je radi tebe tukaj takšna zmešnjava, in si radi tega pustila, da se je v kuhinji vse prismodilo? Ravnokar sem prišla iz kuhinje: meso je sežgano kakor oglje, pri¬ kuha ravno tako in juha je šla čez. Saj smrdi že po celi hiši. (Lenka hoče v kuhinjo.) Ne, tukaj ostani, saj sem bila že jaz tam in sem rešila, kar se je dalo rešiti. Zakaj hočeš iz službe ? Lenka. Zato, ker nočem, da bo delala Ančka z menoj kakor svinja z mehom. Pov- 59 sod hoče vtikati svoj nos, povsod me oprav¬ lja in . . . Gospa Završnik. (Jej segne v besedo.) No, no, tako hudo vendar ne bo. Kregale ste se, to vidim. Čemu pa ? ^ Ančka. Oh, gospa, saj veste, Lenka ni več tako mlada, in njeni oči . . . Lenka. (Jej segne v besedo.) Kaj ? Ni¬ sem več mlada? Oj, ti grdoba, jaz sem še zadosti mlada, sem v najboljših letih, in moje oči so ravno tako dobre kot tvoje. Ančka. Prav, prav, zareklo se mi je, hotela sem reči, Lenka je še mlada, toda njene oči so se začeli starati, in zato ni mogla videti, da je prt raztrgan in ne prerezan. Lenka. Prerezan je! Ida in Ančka. Raztrgan! Vse vprek. Prerezan, raztrgan, pre¬ trgan !!! Gospa Završnik. (Si tišči ušesa.) Za f božjo voljo ! Kateri prt ? Kje ? Ida. (Pokaži materi luknjo.) Tukaj, ma¬ ma. Glejte, ta luknja. Prt je na tem mestu raztrgan. Lojzika. Prerezan, hočeš reči. Marjetka je porezala prt z mojim nožičkom. Gospa Završnik. (Začudeno.) Ta luk¬ nja tukaj? (Se smeje.) Vse skupaj ste — norice, 60 bi kmalu rekla. Torej radi tega ste se prepirale in naredile tak krik, kakor da bi svet podiral! Sram vas bodi! Lenka. Gospa . . . Lojzika. Pa če imamo ravno me prav, * mama! Gospa Završnik. Prav! Ti da imaš prav! Veste! Sinoči je eden gospodov, ki so bili tukaj, nevede v raztresenosti položil gorečo f cigaro na prt. Torej prt ni ne prerezan ne raztrgan, ampak prežgan. (Vse se začudijo.) (Zagrinjalo pade.) 61 DVE TETI. Šaloigra v enem dejanju. OSEBE: Lizika, Olga, Anica, sirote, gojenke nekega, dekliškega zavoda. J PRVI PRIZOR. (Navadna soba, spredaj miza in stolice.) (Lizika in Anica.) Anica. (Piše.) Ali se ti ne zdi, Lizika, da je postala Olga silno prevzetna in ošabna, odkar je dobila pismo od bogate tete iz Ame¬ rike in odkar misli, da bo podedovala veliko premoženje ? Lizika. (Plete.) Odkritosrčno povedano, ne; to se le tebi zdi, Anica. Anica. (Nekoliko jezno.) Nikakor ne. Do sedaj so pravili nam trem le „ prijateljska de- teljica", ona pa je to lepo razmerje razdrla. S to prevzetnico ne govorim niti besedice več! Lizika. To ni prav, Anica! Mi moramo z vsemi ljudmi v miru živeti, posebno pa še s prijateljicami. Tudi ti bi lahko nekoliko k temu pripomogla — ako bi bila nekoliko bolj pohlevna: Pohlevnost dela mir. Anica. O, pri Olgi to prav nič ne pomaga! Olgi moram pokazati, da sem več kot ona! 65 5 Lizika. Ali ne tiči v takem obnašanju nevarnost, da se sama prevzameš ? Anica. Naj bo! Če bi na primer jaz hotela govoriti o svoji teti na Poljskem, ki ima velikansko posestvo, s premnogimi služabniki, neštevilne črede goved in ovac, jaz bi se lahko še bolj imenitno držala kot ona. Posestvo moje tete je tako veliko, da se celi tropi divjih konj po njem pasejo. Lizika. Čudno! Kako pa se imenuje Tvoja teta? Anica. Gospa Lubovska. Žal, da že dolgo časa nismo o njej ničesar slišali, akoravno je sestra moje ranjke matere. O priliki očetove smrti nam je zadnjič pisala. Lizika. Pravi sorodniki ne delajo tako! Anica. Ali ni res' Toda jaz bom sku¬ šala prijateljsko razmerje obnoviti. Sedaj pa moram preč. Z Bogom ! (Gre.) DRUGI PRIZOR. (Lizika sama.) Lizika. Ta večni prepir med Olgo in Anico mi pa že preseda. Kako lepo je bilo poprej! Kako vendar ta prismojena ošabnost 66 človeka popači! Ali nismo vse enake? Ali ni¬ smo dobile svojega življenja iz roke istega Gospoda Boga? In ali si more kdo kupiti ne¬ besa za zlat denar? Jaz moram ti dve deklici zopet med seboj spraviti! Mi že pade počasi kakšna dobra misel v glavo. CREČJI PRIZOR (Lizika, Olga.) Olga. (Vstopi.) Dober dan, Lizika! Lizika. Dober dan, Olga! Kje si bila toliko časa ? Olga. Bila sem na pošti, nesla sem pismo, ktero sem pisala svoji teti v Ameriko. Lizika. Ti pa pridno dopisuješ se svojo teto! Olga. Ne več kakor treba. Prosila sem jo, naj me vzame s seboj v Ameriko, kakor mi je bila obljubila pred šestimi meseci. Lizika. Ali tako hrepeniš preč od tukaj? Olga. (Sede.) Saj veš, Lizika, ti večni prepiri z Anico me dolgočasijo in jezijo na vsezadnje; preseda mi, da moram ž njo dihati isti zrak. 67 5 ' Lizika. Ali bi ne bilo mogoče živeti ž njo v miru in prijaznosti, kakor doslej ? Olga. V miru in prijaznosti? Ti ne poz¬ naš te neotesane osebe. Vsaki dan se hvali se svojo teto Lubovsko. Kdo ve, v kakšnem ža¬ lostnem kozaškem gnezdu tiči njena teta. Je pa vendar boljša moja amerikanska teta, ki ima veliko plantažo, veliko tvornico in krasno vilo v predmestju. Imela bodem pri njej svojo lastno kočijo in pristno zamorko kot služabnico. Lizika. Ali bodeš zaradi tega kaj več kot drugi? Jaz mislim, da le lepe lastnosti našega srca in plemenitost našega duha nas povzdigne nad druge. Olga. Kako čudno govoriš: bogatstvo je vendar prijetna stvar. Lizika. Temu ne oporekam, toda bogat¬ stvo nam ne podeli notranje vrednosti, če je že prej nismo imeli. Olga To praviš ti. Ti nimaš nobene bogate tete in veš, da se boš morala le s pridnostjo svojih rok preživeti; jaz te pomilu¬ jem, draga moja, in bi ti tudi rada pomagala; meni pa ne bo treba delati. (Gre veselo.) 68 ČeCRČI PRIZOR. (Lizika sama.) Lizika. (Hodi gor in dol po odru.) Le čakaj, to kliče po osveti! — Stoj! krasna misel; te dve punci pa bom ozdravila. Danes smo same doma! Na kašči so še ostanki raz¬ nih oblek, ktere smo rabili pri veselici v lanj- skem predpustu. Kaj, ko bi jaz danes igrala vlogo dveh tet? — Da, šlo bo, le hitro na delo. (Gre.) peci prizor. (Anica sama.) Anica. (Vstopi na oder in hodi prerniš- ljevaje gor in dol.) Jaz mislim, da bi pomagalo, če bi se obrnila do avstrijskega konzula v Pe¬ trogradu ; on bo že našel mojo teto, če le ni še umrla. Ah, kako bi bilo lepo, če bi me vzela v svojo hišo, kjer bi se lahko postavila kot imenitna gospa. Ah, kako krasno bi bilo, če bi se vozila v majhni, lični kočiji s parom majh¬ nih, čilih konjičev! Da, da, prav gotovo se obrnem do konzula. Takoj moram poizvedeti njegov naslov. Is^l G9 565ČI Pf^lZOF^. (Olga sama.) Olga. (Vstopi na oder kakor prejšnja.) Kaj poreče moja teta White v Ameriki ? Ali pride po me ? Mogoče, da je že na poti! Parnik rabi devet, do deset dni v Ameriko — torej v treh tednih lahko že dobim odgovor. To se bodo jezile moje znanke, posebno pa še Anica in Lizika. Posebno Lizika, ta nrodri- janka se svojimi dolgočasnimi pridigami. — (Posluša.) Ali ni nekdo ravno sedaj trkal ? (Približa se vratom in posluša) Res, nekdo trka! Moram pogledati, kdo je zunaj. ^€1 5EDMI Pf^lZOf^. (Olga in Lizika.) Lizika. (Preoblečena kot Olgina teta iz Amerike. Klobuk s pajčalonom, v vsaki roki kovčeg.) Morning, morning! Ali sem prišla prav ? Ali je tukaj dekliški zavod ? Olga. Prav ste prišli gospa! H komu želite naj Vas peljem ? Lizika. Moje ime je gospa White iz Filadelfije v Združenih državah v Ameriki. Prišla sem po svojo ljubo nečakinjo Olgo. 70 Olga. To sem jaz ljuba tetka. Lizika. (Razprostre roke.) O draga moja! (Se objameti.) Lizika. (Sede.) Sedaj pa te moram dobro pogledati! Hm, precej čedna punca si, toda tvoje roke so tako nežne! S čim pa se pečate v zavodu? Trdega dela menda nimate? Vse drugače bo pri nas v Ameriki. Tu se bo treba urno sukati! Na našem posestvu boš nadzoro¬ vala mlekarno. Vstajala bodeš ob štirih zjutraj, spat pa pojdeš ob enajstih zvečer. Najprej po¬ molzeš krave, potem zavreš mleko, spraviš smetano, narediš maslo itd. Potem kuhaš za- jutrek, pospraviš po hiši, skuhaš kosilo, je po¬ neseš na polje, prav blizu, samo dve uri daleč! Ko prideš nazaj napraviš južino in pozneje večerjo. Po večerji boš šivala in likala. To bo tvoje delo dan za dnem ! Si li raztimela draga moja ? Olga. (Preplašena.) Da, ljuba tetka. Pa, ali ne stanujete v svoji vili, ali se ne peljete nikdar na sprehod? Lizika. V svoji vili, na sprehod? O, ne! Tega v Ameriki ne poznamo! Čas je denar! Mi Amerikanci smo praktični ljudje, mi radi kaj zaslužimo! Najprej delo — potem zabava! To je naše geslo. Ali ti ne vgaja tako ? Olga. (Obotavljaje se.) O, seveda draga tetka. Lizika. No, to je prav! Sedaj odpotujem na Nemško; ko se vrnem, te vzamem s seboj. Saj se vendar ne bojiš voziti se po morju. Olga. (Boječe.) Ah, ne draga tetka. Lizika. No, to je prav, da se ne bojiš, ker na morju se dvigajo valovi kot hiše visoko in morska bolezen je tudi jako neprijetna. Torej z Bogom, na svidenje! (Objame Olgo in gre.) 05MI FF 5 IZOP 5 . (Olga sama.) Olga. O jej, o jej, kam sem jaz vboga reva prišla! Kje so moje lepe sanje o lepi vili, o vožnjah v krasni kočiji, o služabnici zamorki? Kaj mi pomaga bogata, pa skopa teta. Krave bom molzla! Kosilo bom nosila na polje — dve uri daleč! Ne! Rajši se hočem pridno učiti, da postanem učiteljica, — na zadnje morski valovi kot hiše visoki — morska bo¬ lezen! Brrr! Tresem se od groze! Hvala lepa, ljuba tetka, jaz ostanem tukaj! (Se joče in gre.) Deveti prizor. Anica. (Vzradoščena.) Ravnokar sem pi¬ sala prijateljici, naj mi pozve naslov avstrijskega 72 konzula v Petrogradu. Kakor hitro izvem, kje je moja teta, takoj ji pišem. Kot sestra moje ranjke mame mi prošnje gotovo ne bo odbila. Ah, to bo lepo! Imela bom svojo kočijo, oblek brez števila, služabnice, ki vbogajo na migljaj, vozila se bodem na sprehod in postavljala se bom kot imenitna gospa v salonu svoje tete. Ha, kako se bo Olga jezila. (Posluša.) Tiho! Nekdo trka. Naprej! Deseti prizor. (Anica, Lizika.) Lizika. (Oblečena kot Poljakinja, na glavi kozaško kučmo, v roki velik pasji bič.) Nikogar nisem našla na hodniku, da bi me naznanil. Ali je tukaj dekliški zavod? Anica. Da tukaj je, milostljiva gospa! S kom želite govoriti ? Lizika. Imenujem se gospa Ljubovska; iščem svojo nečakinjo Anico. Anica. To sem jaz, milostljiva gospa tetka! Lizika. Tako! Si torej moja nečakinja! Daj, da te objamem. (Jo objame.) Anica. (Ji ponudi stolico.) Prosim, gospa teta, izvolite sesti! 73 Lizika. (Sede.) Povej mi, draga moja, ali bi ne hotela z menoj na moje posestvo na Poljskem? Tvoji varuhi menda temu ne bodo ugovarjali! Anica. (Veselo.) Prav rada, gospa teta, to je bila vedno moja najiskrenejša želja. — Lizika. (Šviga z bičem po zraku.) Prav, ti se pelješ z menoj. Toda pri nas se mora ubogati. (Udari z bičem po mizi.) Pasja kri! (Anica se strese preplašena.) Suženjstva pri nas ni več, toda bič mora biti. (Udari zopet po mizi.) Pasja kri! Seveda, ti, kot sorodnica, ne boš tako pogostoma tepena. Pri meni boš imela lahko delo, skrbela boš za perutnino, tristo kokoši, dvesto rac in petsto gosij. To boš ti oskrbovala. Vse dohodke boš natanjko zapiso¬ vala. Natanjko! Razumeš! (Udari po mizi z bičem.) Pasja kri! Če ne! (Ji žuga z bičem.) Zvečer pa mi boš brala na glas iz egiptovskih sanjskih bukev. Včasih se popeljem tudi k so¬ sedom na obisk. Toda, punca, ali imaš kaj korajže ? Pri nas so volkovi, silno nevarne zverine! Ali znaš dobro streljati ? Anica. (Vsa preplašena.) Jaz, o jej, jaz? Lizika. Že prav, tudi temu se človek privadi. Torej, ti se pelješ z menoj ? Anica. (Obotavljajočse.) Pojdem, milostljiva gospa teta, samo če bodo moji varuhi dovolili. 74 Lizika. (Jezno.) Morajo! (Udari z bičem po mizi.) Pasja kri! Anica. (Se strese od strahu.) Da, mo — morajo! L i z i k a. Z Bogom, na svidenje ! g?® ENAJSČI PRIZOR (Anica sama, jokaje.) Anica. O, moj Bog, kako divja je vendar ta ženska! In kakšen bič ima! Perutnino torej bom oskrbovala in volkove bom streljala. Brrr! (Se trese od groze.) O jaz vboga reva! Ne, jaz ne grem ž njo, tukaj ostanem in pridno se bom učila. K svojemu varuhu pojdem! (Se stisne jokajoč v kot.) IsNsl DVANAJSTI PRIZOR. (Anica, Olga.) Olga. (Ihteč vstopi.) Oh, kako je ne¬ srečen, kdor ima tako teto. Anica. (Se ozre.) Ali se zdi tudi tebi tako? Olga. Ali se mi zdi ? In pa še kako ? Ko bi jo ti slišala, kaj vse od mene zahteva! 75 Anica. Kdo? Olga. Moja teta White iz Amerike. Anica. Ali je prišla? Olga. (Molče prikima.) Da, prišla je, in takoj odpotovala na Nemško; kadar pride na¬ zaj, pa me vzame seboj čez morje v Ameriko. (Jok ji vstavi besede.) Silno skopa in surova. Krave bom molzla, hlače bom krpala njenemu možu, kosilo bom nosila delavcem, to bo moje vsakdanje opravilo. Najprej delo — potem za¬ bava — tako pravi moja teta. O jaz vboga reva, da imam tako teto! Anica. (Jokajoč.) Oh, potolaži se, Olga; j z menoj je ravno tako. Tudi moja teta je rav¬ nokar prišla. Divja je kakor kakšen kozak. V roki vihti velik bič in tolče ž njim po mizi. In, pomisli Olga, moja teta kolne kakor turek. In pomisli, kaj vse zahteva od mene! Perut¬ nino naj ji pasem ! Tristo kokoši, dvesto rac in petsto gosij! Pomisli, kokošja pastirica! Zvečer ’ jej bom morala prebirati sanjske bukve. In stre¬ ljati bom morala, kakor kakšen kanonir. O jaz nesrečnica! Najbolj pa se bojim lačnih zverin. Olga. Kaj praviš? Anica. Ah, le pomisli, volkovi so na tetinem posestvu, voikovi, pravcati volkovi in tisoče jih je. 76 Olga. O jej, morska bolezen je še mnogo hujša. Anica. (Odločno.) Nikdar ne pojdem na Poljsko! Olga. (Odločno.) Nikdar ne pojdem v Ameriko! (Odmor. Se gledati eno drugo.) Anica. Ali smo bile neumne, da smo se tako hvalile vsaka s svojo teto in se radi teh tako hudo sprle in obsovražile! Olga. Prav imaš; bodive zopet dobri prijateljici kakor prej. Anica. Da, iz celega srca ! (Se objameti.) ČRINAJ5ČI PRIZOR. (Olga, Anica, Lizika [ima bič za hrbtom].) Lizika. Tako! Ali ste se zopet spri¬ jaznili ? Ana, Olga, to mi vstrezi, Naj bom tretja v vaši zvezi. Anica. Bodi! Lizika. Pa, kadar prideti vajini teti? — Anica. Kaj? Ti veš? Lizika. Vse vem! Tebi Olga ne vgaja mlekarna, tebi Anica pa ne vgaja perutnina! 77 Olga. Ti si prisluškovala? Jaz se bojim le morske bolezni. Anica. In jaz se bojim biča! Lizika. Veseli mezelo, da ste prišli obe k pameti in da uvidete, da je doma najbolje. Torej bodimo lepo pametne in ostanimo si zveste prijateljice. Anica in Olga. (Skupaj.) Ostanimo za vedno! Lizika. Dobro, tedaj Vama lahko za¬ gotovim, da obeh grozovitih tet ne bo več k nam. Olga. Kaj praviš? Lizika. (Z glasom Amerikanke.) .Najprej delo, potem zabava! Olga. Kaj je to? Lizika. (Udari z bičem po mizi, da obe deklici od strahu odskočiti.) Pasja kri! Anica. Kaj je to? Lizika. (Smeje.) Jaz sem igrala vlogo obeh tet, da bi Vam odprla oči in Vas ozdra¬ vila neumne ošabnosti! Posrečilo se mi je! A sedaj zapomnite si to 1 Prave tete mogoče nik¬ dar ne pridejo. Anica. Ti si bila! Olga. Kaj slišim! Lizika. Prej so zmiraj govorili, da smo me tri „prijateljska deteljica". 78 Anica. Tako naj ostane tudi v pri¬ hodnje ! Olga. In če pride med nami do — pre¬ pira — Lizika. Tedaj se spomnimo — Anica. Na obe teti. Lizika. (Smeje.) Tako je prav! 79 .. . Na Skalnici ali Začetek božje poti na Sv. Gori. DVE SLIKI. OSEBE: Uršula Ferligoj p. d. Piskova Anica Terezija Pepca Francka Marička Juština Grgarske pastarice. I. 5LIKA. (Anica, Terezija.) Anica. Ali si že slišala, kaj se je prigo- dilo Uršuli Piskovi na Skalnici ? Terezija. Slišala sem nekaj! Naša Francka, ki je bila sinoči pri Piskovih, mi je pravila; pa ne vem, če je res! Pepca. (Vstopi.) Gotovo se pogovarjati o prikazni na Skalnici! Ravno pridem iz Sol¬ kana in tudi po Solkanu vse govori in povpra¬ šuje o prikazni. Anica. Tudi v Solkanu že 6 ' tem go¬ vorijo ? Pepca. Da! In pa v Ravnici tudi. Davi sta šli dve Ravničanki z menoj v Solkan in celo pot sta me izpraševali. Terezija. laz pa ne verujem nič tem govoricam. Najbrže je Uršula na vrhu Skal- nice zaspala in kar se jej je tam gori sanjalo, to sedaj razlaga ljudem kot prikazen. Anica. Molči, molči Terezija! Ti si zmiraj taka! Francka. (Ustopi, šaljivo.) Kaj vam je 83 6 * naredila naša Terežinca? (Se oklene Terezije.) Saj je zmirom pridna, posebno kadar spi! Anica. Ona pravi, da se je Uršuli Pis- kovi na Skalnici sanjalo! Francka. Saj mi že davi ni hotela ver¬ jeti! (Proti Tereziji.) Ti, Terežinca, si kakor Sveti Tomaž ! Ničesar nočeš verjeti! Terezija. Takih neumnosti že nočem verjeti! Dokler ne bom videla, ne bom verjela. Francka. Glejte jo, kakšna je! Kako je čudna! Anica. Pustimo jo, naj dela kar hoče! (Proti Francki.) Ti Francka si bila sinoči pri Piskovih, kaj ne? Francka. Da! Bila sem, in Piskova mati mi je vse povedala. Pepca. O, povej, povej, Francka, kako je bilo! Francka. Vse vam povem, samo poslušajte! Juština in Marička. (Vstopite.) Ju št in a. Pozdravljena dekleta! Kaj pa delate ? Pepca. Poslušamo! Francka nam bo pravila, kaj se je prigodilo Uršuli Piskovi na Skalnici. Marička. Ravno prav ste prišli! Alo, Francka, povej kako je bilo. Terezija. Jaz sem te čenče že slišala. 84 Anica. Pa pojdi preč, če nočeš poslušati! Terezija. Saj grem! (Gre.) Francka. Oh, kako je čudna, mama jo je davi kregala. Pepca. Pusti jo, naj gre kamor hoče! Le hitro povej Francka, ker kmalu bo vabilo k blagoslovu. Francka. Včeraj zjutro je gnala Uršula past na Skalnico. Ko je prignala živinico na vrh, je pokleknila in začela goreče moliti, ker včeraj je bila sobota — Mariji posvečen dan. Anica. Oh, srečna Uršula! Francka. Naenkrat obsije Uršulo nebeška svitloba, na zlatih oblakih sklonjena, zablišči se pred njo rajska prikazen Matere Božje z dete¬ tom Jezusom v naročju. Uršula zamaknjena kleči in gleda nebeško prikazen. Mila Mati ne¬ beška prijazno ogovori preplašeno deklico, stegne roko, pokaže vrh Skalnice in spregovori te le blažene besede: „Reci ljudstvu, da naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi!" Nato je pri¬ kazen izginila. (Pri zadnjih besedah vstopi Uršula neopažena in posluša.) Anica. Oh, kako lepo! Pepca. (Veselo.) Glejte, glejte, Uršula je tukaj! Bog te sprejmi Uršula! Povej nam še Ti, kako je bilo! 85 Uršula. Tako je bilo, kakor Vani je pra¬ vila Francka. Meni, nevredni, se je prikazala pre- čista Devica. O, kako je bila nebeško lepa! Kri se mi je ustavila po žilah, ko sem zrla Njen smehljaj! Anica. Oh, kako lepo bo šele v ne¬ besih ! Uršula. Prav praviš, Anica! Tam gori bo lepo! A sedaj vas prosim, dekleta, poma¬ gajte mi izvršiti, kar mi je presveta Devica na¬ ročila. Prosite Vaše stariše, naj dobrohotno po¬ magajo postaviti na Skalnici cerkev, da bomo hodili gor prosit milosti našo nebeško Mater. Pepca. O, gotovo bomo vse prosile. Terezija. (Vstopi.) Ali niste slišale zvona? Že davno je od vabilo! Hitite, da ne zamudite! Marička. Hitimo, da ne zamudimo! Pepca. Počakajte! Saj ni še take sile! Predno gremo k blagoslovu, zapojmo še eno Marijino! Vse. (Veselo.) Zapojmo, zapojmo! (Zapo¬ jejo.) Marija Mati ljubljena itd. (Po končani pesmi pade zagrinjalo.) 86 II. SLIKA. (Anica in Pepca.) Anica. Oh, kako je žalostno, odkar so našo ljubo Uršulo zopet zaprli v ječo! Pepca. Vsi ljudje po vasi so se jokali, ko so jo biriči vklenjeno gnali v Gorico. Juština. (Vstopi.) Zakaj ste tako žalostne? Kaj vama je? Pepca. Oh, Juština, ti še vprašaš? Ali ni¬ česar ne veš? Juština. Več kot štirinajst dni nisem bila doma, bila sem pri sorodnikih na Tolminskem. Povejte mi, kaj se je zgodilo? Anica. Oh, Juština, Uršulo so zopet za¬ prli v ječo! Juština. V ječo so jo zaprli? Pepca. Da, ^ ječo so jo gnali! Juština. Pa zakaj so jo zaprli, ubožico? Saj je bila nedolžna kakor jagnje! Kaj jim je storila žalega? Anica. Sveta Devica je rekla Uršuli te le besede: „Reci ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi!" In naša dobra Uršula je z veseljem ubogala nebeški ukaz, hodila je od hiše do hiše, tudi v Solkan in v Ravnico je šla in povsod je pripovedovala, kaj ji je naro¬ čila Marija Devica in povsod je solznih očij 87 prosila ljudi, naj gredo na Skalnico in tam gor sezidajo cerkev Mariji v čast. Pepca. Tudi me, njene tovaršice smo prosile in navduševale ljudi. Juština. Povej dalje, Anica, povej! Anica. Vsak dan smo hodile na Skalnico in tam gori molile skupno z našo ljubo Uršulo. In tudi iz drugih vasij so hodili ljudje na Skal¬ nico in so z nami klečali na svetem mestu in molili. Juština. Škoda, da jaz nisem bila doma! Anica. Mogočni gospodi v Gorici pa to ni bilo všeč. Rekli so, da je Uršula sanjarka, da je blazna ali pa, da je sleparica. Pomisli, Juština, naši dobri Uršuli, ki se še nikdar ni zlagala, so rekli, da je sleparica! Ali ni to hudo? In potem so prišli biriči iz Gorice in so peljali Uršulo pred sodnika. Pepca. Do Prevala smo šli vsi za njo, molili smo in jokali; ona pa nas je tolažila. Na Prevalu pa so nas biriči, hudi možje, nazaj zapodili, — oh, kako smo bili žalostni! Gledali smo za Uršulo, dokler se nam ni skrila med solkanskimi hišami. Juština. Uboga Uršula! Anica. V Gorici so jo izpraševali na vse mogoče načine, žugali ji in ji grozili z najhuj¬ šimi kaznimi, če bo še govorila o prikazni. 88 Uršula pa je tako preprosto in nedolžno odgo¬ varjala, da je vse spravila v zadrego. Zaprli so jo v ječo! Pepca. Koliko je morala trpeti, ubožica! Anica. Drugi dan je gnala Francka svojo čredo na vrh Skalnice. Ko je prignala do vrha, videla je že tam Uršulo klečati in moliti. Pu¬ stila je svojo čredo in pritekla v vas povedat, kaj je videla. Ljudje so hiteli vrh Skalnice po¬ gledat, če je res, kar je pravila Francka. Škoda,, da jaz nisem mogla pohiteti na Skalnico, ker sem morala ostati pri bolni materi. Pepca. Pa jaz sem takrat hitela z ljudmi na Skalnico! Juština. Povej pa ti Pepca, kako je bilo! Pepca Ko smo dospeli na vrh, smo vi¬ deli Uršulo, ki je klečala in molila. Povedala nam je, da so jo zaprli v ječo; a proti jutru da se je naenkrat v ječi zasvetilo, nebeška pri¬ kazen ji je podala roko ter jo mimo straže peljala na vrh Skalnice. — Anica. Pa trdi ljudje tam doli v Gorici niso hoteli tega verjeti. Rekli so, da je bil jet- niški paznik podkupljen in da je nalašč Uršulo izpustil. In zopet so prišli biriči po Uršulo in jo peljali v ječo. Trdo so ubožico vklenili in straže krog ječe pomnožili. Pepca. A tudi sedaj ni Marija Uršule 89 zapustila; drugo jutro je že bila Uršula vrh Skalnice pri svoji čredi. Justina. To je res čudež božji! Anica. Mi vsi verujemo, da je Marija Uršuli pomagala iz ječe — ali sodnik je zopet poslal po Uršulo, in včeraj so ubožico, trdno uklenjeno kakor kakšno zločinko gnali v Gorico. Justina. Prepričana sem, da ji je Marija zopet pomagala ! Terezija. (Vstopi, razburjeno.) Kaj de¬ late tukaj? Ali niste še slišale? Marija je zopet Uršulo rešila iz ječe! Neizmerne množice ljudij hitijo na Skalnico. Sedaj so vsi prepričani, da se je res Marija Uršuli prikazala. Tudi urad¬ niki in visoki gospodje prihajajo počastit Ma¬ rijo Devico. Oj, kako smo srečni! Anica. Ti, Terezija tako govoriš? Terezija. Odpustite, sestre moje, bila sem zaslepljena, a čudež božji mi je odprl oči. Hitimo, hitimo še mi na Skalnico. (Za odrom se sliši petje): Češčena bodi, o kraljica, Nebes in zemlje Ti gospa itd. Pepca. Poslušajte, kako pojejo romarji! Terezija. Hitimo, hitimo k Mariji! (Gredo.) (Za odrom se glasi pesem naprej, po končani pesmi pade zagrinjalo.) Izgubljena stava. Šaljivi prizor. OSEBE: Matevž, čevljar. Jurce, njegov oče. Miha, kmet. Polde, vajenec pri Matevžu. PRVI PRIZOR (Pozorišče: kmečka soba, na steni navadna ura z nihalom.) (Matevž, Polde in Miha.) (Matevž sedi pri čevljarski mizi in šiva, zraven njega Polde krtači čevlje. Matevž sedi za mizo obrnjen proti občinstvu, Polde na njegovi desni strani.) Miha. (Vstopi.) Dober večer, Matevž! Matevž. Bog daj, Bog daj, Miha! Kaj dobrega si pa ti prinesel ? Miha. Ej, nič posebno dobrega, ravno narobe, en par slabih čevljev sem ti "prinesel, da mi jih popraviš. Matevž. Daj no sem, da bom videl, kaj se da še ž njimi narediti. (Miha mu poda čevlje.) Hm, hm, podplati so že še dobri, ali drugo pa je vse slabo. Miha. (Sede in si prižge pipo.) Ja, no, naredi kar moreš, zaflikaj in zašivaj, da bo le še nekaj časa trajalo. Matevž. Bo, kar bo; dolgo pa ne bo. (K Poldetu.) Polde! Ali si že pobiksal čevlje za gospoda župnika? 93 Polde. In pa še kako! Le poglejte jih! Matevž. Dobro, dobro, nesi jih sedaj v farovž! Toda ko prideš tje, lepo odkrij se in potrkaj na vrata. In ko ti odprejo, reči lepo, prijazno: „ Dober večer!“ — Ti šmrkovec ! - Torej kako porečeš? Polde. Dober večer ti šmrkovec! Matevž. Oj, ti grdoba zabita! (Zgrabi kopito in je vrže za Poldetom.) Saj pravim, ta fant je tako zabit, da bo kmalu mukati začel od same neumnosti. Saj za šivanje ni tako slab, še precej dobro šiva, ali pri vsaki drugi stvari pa gotovo naredi kakšno neumnost. Miha. E, kaj mu hočeš! Takšen je! Saj tudi njegov ranjki oče ni bil posebno brihten. Kakoršen oče, takšni so otroci! Sicer pa no¬ beden ne zna vsega! Eden ima talent za eno reč, eden pa za drugo. Saj še ti, Matevž, bi ne znal vsega! Matevž. Kaj? Jaz ne? (Se udari po prsih.) Kar si kdo upa — to si upa tudi Jur- četov Matevž! Miha. Hm, vsega pa vendar ne! Matevž. Vse ! Kaj staviva ? Miha. Ne bodi neumen, Matevž, marsi¬ kaj je na svetu, čemur nisva kos ne jaz ne ti. Matevž. O seveda, ti že ne. Toda jaz pa! 94 Miha. No, no, čevljarček, ravno tako razsvetljen tudi ti nisi. Kaj bi se bahal. Matevž. Nič se ne baham, kar je res, pa je res! Miha. Jaz stavim deset litrov najboljšega terana, da si ne upaš stati pol ure tam pred uro, ter mahati z roko sem in tje ter govoriti v enomer: tik, tak, tik, tak! Matevž. Kaj? Tega da si ne upam? Take otročarije da bi jaz ne zmogel? Miha. Stavim deset litrov, da ne moreš! Matevž. Velja! (Si sežeta v roke.) Toda ne deset, ampak dvajset litrov plačam, če tega ne zmorem! Toda kedaj poskusiva? Miha. Sedaj, takoj! Tje postavi se pred uro (Matevž stopi pred uro), in sedaj mahaj z roko sem in tje in govori: tik, tak,••tik, tak in tako dalje. Cele pol ure, veš! In nobene druge besede ne smeš izgovoriti! Kakor hitro izgovoriš le eno samo drugo besedo, ali pa jenjaš mahati z roko — takoj je stava izgub¬ ljena, ti pa plačaš dvajset litrov! Matevž. Nikoli jih ne bom! Vendar začniva! Miha. Dobro! (Gleda na uro.) Sedaj je ravno 4 1 /-,, ob 5. boš rešen! — Kadar odšte¬ jem do tri, takrat začni! Torej, pazi! Eden — dva . . . 95 Matevž. Pa če pride . . . Miha. (Mu preseče besedo.) Tri! Matevž. (Maha z roko in govori: tik, tak, tik, tak . . .) Miha. Ha, ha, ha, čevljarček, če bi ti vedel, kako lepo te je videti 1 Hahaha. (Proti občinstvu.) Sedaj pa moram poklicati njegovega očeta, ta mu bo že storil govoriti 1 Hahaha 1 Drevi ga bomo pa pili in čevljarček bo pa plačal 1 (Proti Matevžu.) Adijo, servus čevljar¬ ček, dobro se zabavaj 1 Grem domov; dobro se moram navečerjati, da bova drevi lažje pila. Na tvoj račun seveda 1 Zdravi. (Gre.) Matevž. (Maha še nekaj časa z roko, potem se vstavi.) Roka me že boli 1 Joj, to bo težka stava 1 Pa moram jo dobiti 1 Prav za prav sem jo že zgubil, ker sem sedaj nehal tiktakati. Pa naj bo, saj me Miha ni videl. — Da bi le moj oče ne prišel 1 (Zunaj se slišijo stopinje.) Miha gre 1 Sedaj pa moram paziti 1 (Začne zopet mahati z roko: tik, tak . . .) Ju r č e. (Za odrom.) Joj, joj nesreče 1 Miha mi je pravil, da je naš Matevž znorel 1 (Stopi na oder, zagleda Matevža in ostrmi.) Joj, joj saj je res 1 Matevž 1 Ali se ti je zmešalo ? Polde, Polde! Polde. (Prihiti.) Oče, kaj pa je mojstru ? 9(3 J ur če. Znorel je, popolnoma je znorel! Ah, Matevž, Matevžek, Matevžiča! Daj, poglej me! (Mu hoče vstaviti roko, s katero maha. Matevž ga sune od sebe.) Polde, skoči po korec vode, morda bo kaj pomagalo. — Joj, kakšna nesreča, kakšna nesreča! (Polde prinese vode.) Polde na stolico stopi in vlij mu vodo za vrat! To ga bo sfrišalo! (Polde mu vlije vodo za vrat.) Matevž. (Divje.) Tristo kosmatih ! Sedaj bosta vidva plačala stavo! Miha. (Vstopi.) Ha, ha, ha, živijo! Stava je moja! Dvajset litrov! (Zagrinjalo pade.) 97 7 Čudna kupčija. OSEBE: B r 1 u z g a, krčmar, Z v i t o v i č, konjski mešetar, Salomon, žid-krošnjar. * ' PRVI PRIZOR. (Krčmarska, soba, miza, dve stolici.) Z vito v ič. (Tolče z bičem po mizi.) Halo! krčmar! kam se je vse poskrilo ? (Ro¬ poče s stolico.) Halo! Na dan, zgaga krčmar¬ ska ! (Sede in si briše pot z obraza.) B r 1 u z g a. (Prihiti, zasopljen.) Ne zamerite, gospod, ravno gnoj sem kidal — moral sem si roke vrniti. Lepo prosim, česa želite? Z v i t o v i č. Piva ! Pa le hitro ! Brlnzga. Ne zamerite, gospod, pa piva nimamo več — smo včeraj vse potoči)i. Vina pa imamo na izbero: »Vipavca", „Brica“, »Dolenjca", »Štajerca" . . . Zvitovič. Buzarona ! Saj imaš več kakor kak hotelir! Prinesi „Štajerca“! Brluzga. Oh, ne zamerite, gospod, »štajersko" je že tako pri koncu — ni več čisto — da si ga ne upam prinesti. Zvftovič. Torej prinesi „briško“ ! Brluzga. Oh, ne zamerite, gospod, »briško" je ravno danes pretočeno, je še motno — ne bo vam ugajalo. 101 Z v i t o v i č. Torej prinesi „do!enjca“ ! Brluzga. Zopet prosim, ne zamerite, gospod, „dolenjca“ pa nisem še nastavil. Z v i t o v i č. Zgaga krčmarska ! Zakaj ne poveš po pravici, da imaš le eno vrsto vina — in še tisto gotovo slabo. Prinesi, kar imašl In pa konja, ki sem ga privezal zunaj pred hišo,. pelji v hlev in vrzi mu pest sena. Brluzga. Precej, precej, gospod. (Gre.) DRUGI PRIZOR. (Zvitovič, Salomon, pozneje krčmar.) Salomon. (Vstopi, v roki ima veliko » culo, na rami velik Žakelj, poln razne ropotije.) Dober dan, gospod! Toplo je, kaj ne? Z v i t o v i č. Res, toplo je ! kaj pa nosiš v Žaklju? Salomon. (Odveže Žakelj.) Ali boste kaj kupili ? O, Salomon ima najlepših, najbolj¬ ših in najcenejših reči. Glejte tukaj te krasne britve! Le kupite jih, gospod, ne bo vam žal, še po smrti bi se radi brili z mojimi britvami. Glejte te krasne manšete za knofe, hočem reči, knofe za manšete. Glejte to nebeško ogledalce, kdor se pogleda v to ogledalce, se mora zjo- 102 kati od veselja. Glejte to le sladko fajfo, kdor jo le vidi, mora sline požirati! Glejte ... Z vi to vi č. Je že prav Salomon, toda škoda besedij — z menoj ne bo kupčije! Salomon. O, žlahtni gospod, saj ni treba! Jaz Vam le pokažem — in ko vse pre¬ gledate, boste gotovo kaj kupili. Zvitovič. Jaz sem sam trgovec in rae- šetar — in mešetarja noben jud ne oslepari. Salomon. O, jaz ne sleparim, jaz še sam trpim škodo, samo da si ljudje kaj pri¬ hranijo. Ne zamerite, gospod, rekli ste, da ste trgovec, s čim pa kupčujete, če smem prašati? Bomo vendar naredili kak dober gšeft! O, Sa¬ lomona imajo vsi radi! S čim kupčujete, žlahtni gospod ? Zvitovič. S konji! Konje kupujem in prodajam! Salomon. O, žlahtni gospod, oni krasni, zlati konj pred hišo je vaš? Kaj ne? Zvitovič. Da, Salomon, moj je! Ali ga kupiš? Salomon. O, strašno rad bi ga kupil, samo če ne bo predrag. O, vsmilite se me, gospod, dajte ga po ceni. — Glejte, jaz sem bolan revež! Oh, kako potrebujem konja! Vso svojo krasno robo bi naložil na konjička, in še sam bi nanj sedel in bi rekel hiiiii .... in 103 konjiček bi tekel klip, klop, klip, klop . . . Oh, to bo nebeško! (Poklekne pred Zvitoviča.) Oh, žlahtni gospod, usmilite se me, prodajte mi ga po ceni! Dam vam zanj petindvajset lepih, zlatih goldinarjev. Zvitovič. Ne bo nič, Salomon! Salomon. Oh, preljubi, prelepi . . . Zvitovič. Če ne boš tiho, ti dam pet¬ indvajset, toda po hrbtu! Salomon. O, žlahtni gospod, rad jih držim petindvajset po hrbtu, samo če bo konj potem moj. Brluzga. (Prinese vino.) Kaj telovadiš tukaj, Salomon ? Tja v kot se poberi! Salomon. (Vstane.) O, sladka Brluzga, ne razdiraj mi kupčije! Zvitovič. Naj bo! Salomon, hočem se te usmiliti, dam ti konja, in sicer zelo po ceni. (Vstane, slovesno.) Če držiš pet udarcev z bi¬ čem — naj bo konj tvoj. Če pa ne držiš vseh pet udarcev — ostane konj moja lastnina! Salomon. (Vstane in skače od ve¬ selja.) O, žlahtni gospod, zahvalim, zahvalim ! Oj, kaka sreča! Oj, kako dober gšeft! O, srečni Salomon. Zvitovič. Sedaj pa, krčmar, mizo proč, in stol prinesi! Brluzga. (Gre po stol.) Hitro, hitro. 10i Salomon. (Sklene roke.) O, žlahtni' 1 gospod, moj hrbet je star, je že na pol gnjil! Prosim, ne udarite prehudo! Z vito v ič. Dober konj in dobri udarci!.' * ts^l ČREČJI PRIZOR. 6 Brluzga. (Prinese stol.) Alo, Salomon! ! ; Sedaj pa le na stol! Salomon. (Leže na stol.) O, moj stari hrbet! O, moje uboge koščice! Zvitovič. Tiho, Salomon! (Udari z bi¬ čem.) Ena! Salomon. (Zatuli.) O jov, jov, jov! — Zvitovič. Le tuli, Salomon! To ti lajša bolečine. (Vdari zaporedoma trikrat, med tem Salomon strašno tuli.) Dva, tri, štiri! Tako, sedaj je zadosti. Moram si odpočiti! (Sede k mizi.) Salomon. (Na stolu.) O jov, jov, žlahtni gospod, dajte mi še peti grenki udarec, da bo konec mojih bolečin. O jov, jov, moj ubogi stari hrbet! Zvitovič. Kaj ti pade v glavo, Salomon, na peti udarec lahko čakaš do sodnjega dneva! Salomon. (Vstane.) Kaaaj ? Pa konj bo vseeno moj ? 105 Zvito vic. Nikakor ne! Zmenila sva se, ■da bo konj tvoj, če držiš pet udarcev, — dru¬ gače pa ostane konj moja last. Salomon. O, saj bi rad držal še peti udarec! * Z vi to vi č. Verjamem, da bi rad držal — pa jaz ti ga ne dam — in konj ostane moj, pa je amen ! Krčmar! Pripelji konja ! Solnce je zašlo — moram v mesto! (Krčmar gre.) Salomon. O jov, jov, vi ste me osle¬ parili, vi ste me ubili, vi ste tolovaj, zverina... Z vi t o vi č. Saj sem ti rekel, da z menoj ne bo kupčije. — Kaj si se toliko silil! To bi tudi moral vedeti, da pravega mešetarja nihče ne užene. Adijo, pa varuj se v prihodnje me- šetarjev! Servus ! (Gre.) Salomon. (Sklene obupno roke.) O jov, jov, jaz sem mrtev — stepen — ubit do smrti. (Se zgrudi na tla.) * (Zagrinjalo pade) 106 Pred Sodnikom OSEBE: Sodnik, Blaž, 1 ' pravdarja, Gašper, J Janez, policaj. PRVI PRIZOR Sodnik. (Sedi pri mizi in piše.) Same pravde in pravde; zdi se, kakor da bi naši ljudje ne imeli drugega dela kakor le pravdanje. Kam pridemo po tej poti ? Ura je že devet! Zaslišavanje se lahko prične. (Pozvoni.) Janez. (Vstopi.) Česa želite, g. sodnik? Sodnik. Čas je, da pričnemo! Danes je na vrsti pravda Blaža Jastreba proti Gaš¬ perju Krokarju radi vrvi pri vodnjaku. Pripelji ju sem! Janez. Takoj, gospod sodnik! (Gre.) Sodnik. (Urejuje papirje po mizi.) Janez. (Vstopi, takoj za njim Gašper in Blaž.) Blaž in Gašper. (Hkratu.) Dober dan, gospod sodnik! Blaž. (Jezno.) Čemu se pa utikaš pov¬ sod ? Jaz kot starejši imam pravico prvi po¬ zdraviti. Gašper. Kakšno pravico ? Jaz sem prvi prišel, torej imam jaz pravico prvi pozdraviti! 109 Blaž. Molči, sraka jezična! Gašper. Ti molči, srakoper zeleni! Blaž. Vidite, gospod sodnik, s kako su¬ rovim človekom imam opraviti. Gašper. Ne jaz, gospod sodnik, on je surov. Sodnik. Mir! Če ne, vkažem oba za¬ preti! Tukaj se ne bosta zmirjala! Torej pre¬ idimo k stvari! Vi Blaž tožite Gašperja radi vrvi pri vodnjaku. Gašper. Prosim gospod sodnik, tudi jaz tožim Blaža radi one vrvi! Sodnik. Tiho sedaj! Torej vi Blaž po¬ vejte, kako in kaj je z ono vrvjo! Gašper. Blaž laže kakor pes, — jaz bom povedal! Sodnik. Tiho pravim! Blaž ima sedaj besedo. Blaž. Oba imava skupen vodnjak. Lani pa se je vtrgala vrv, in jaz sem kupil novo vrv za štiri krone. Gašper. Lažeš! Dva goldinarja si dal za njo ! Sodnik. To je pač vseeno, dva goldi¬ narja ali štiri krone. Gašper. Naj bo! Ampak Blaž pravi „štiri krone" samo zato, da se zdi več. Blaž. Letos pa se je ta vrv zopet utrgala in sedaj je vrsta na Gašperju, da kupi novo vrv. 110 Gašper. Ni res! Nalašč je kupil tako slabo vrv, da meni stroške dela. Poštena vrv mora trajati najmanj trideset let. In po tridese¬ tih letih šele kupim jaz novo vrv. Blaž. Vidite hudobneža! Jaz sem vrv pošteno kupil in pošteno plačal. Gašper. (Porogljivo.) Ti sraka, da si pošteno kupilo ! Saj še ne veš, kaj je poštenost. Blaž. Veš pa ti, ki si bil že trikrat v zaporu ? Gašper. Če sem bil — sem tudi pošteno zaslužil — bil sem v cesarski ječi. Ti pa, revše, si bilo zaprto na stranišču, kamor šo¬ te pijanci zaprli! Pfuj! Sram te bodi! Še se¬ daj smrdiš. (Pljune pred Blaža.) Blaž. Tebe so pa pretepli, da si komaj hodil. Sodnik. Mir! To je že višek surovosti!' Gašper. Kaj ne da, gospod sodnik? Sodnik. Mir! Še enkrat!! Torej Blaž, povejte naprej! Blaž. Vrv se je utrgala, in jaz sem rekel Gašperju Gašper. Nič nisi reklo! Ženo si poslalo k nam. Blaž. Pa jo je tvoja žena oblila. Gašper. Zakaj pa ni molčala, sraka jezična! lil Blaž. In vaš pes je našega ugriznil. Gašper. Prav je storil! Sodnik. Pustite pse pri miru ! Blaž, po- -vejte naprej! Blaž. Rekel sem torej Gašperju: Sedaj je vrsta na tebi, da kupiš drugo vrv. Gašper. Lažeš, sraka! Ti moraš zo¬ pet kupiti novo vrv, ker si prej tako slabo kupil. Blaž. Ti lažeš, srakoper! Vrv je bila že •dobra, samo ti si jo preveč gulil, da se je morala utrgati. Gašper. Nič ni bila zguljena! Sama se je utrgala, ker je bila slaba. Blaž. Lažeš. Gašper. Ti lažeš! Sodnik. Ali imata vrv tukaj ? Gašper. Ne, doma je! Sodnik. Ker vrvi nimamo tukaj, tudi ne moremo izreči sodbe o njeni kakovosti. Torej obravnavo preložim. Čez osem dnij pridita zo¬ pet in prinesita ono vrv se seboj. Sedaj pa moram drugam! Na svidenje! (Gre.) Janez. Vesta kaj? Da vama ne bo treba čez osem dnij zopet hoditi v mesto, — vama pa jaz pravdo razsodim; če hočeta. Blaž. No, pa povej! Saj si tudi ti v ■ cesarski službi. 112 Janez, Ko prideta domov, tedaj ovijta ono vrv okrog veje velike hruške, ki stoji na dvorišču, in potem se vsak za en konec — obesita. Pa bo mir! Blaž in Gašper. (Osupnjena.) Ta je lepa! Janez. Sedaj pa hitro ven, marš! (Vsi gredo.) (Konec.) t 113 8 . Ženin Miha. Šaljiv prizor. OSEBE: Matevž Zaroba, župan. Miha L a p a r, kmečki fant. Janez Kljuka, hlapec pii župan«. Jurij Žonta, kovač. (Pozorišče: Kmečka izba, miza, stoli.) Matevž. (Sedi za mizo in pregleduje sanjske bukve.) Tristo medvedov! (Udari jezno po mizi.) To je pa vendar že čudno, da ni¬ koli nobene številke v loteriji ne zadenem! (Zopet se zatopi v knjigo.) Janez. (Z oprtnikom na hrbtu.) Tukaj, gospod župan, sem vam prinesel loterijske šte¬ vilke od tega tedna. (Gre, pa na vratih se obrne in reče.) Ta stari Žonta gre k nam in nese novo kljuko, ki ste mu jo vkazali nare¬ diti. (Gre.) Matevž. (Jezno.) Ravno sedaj mora priti ta stari klepetec, ko imam tako važno delo! Pri občinskih volitvah je bil proti meni — sedaj pa se bo delal dobrega! Lump stari! Žonta. (Z umazanim kovaškim predpas¬ nikom; pri sebi ima ključavnico, klešče in kla¬ divo.) Dober dan gospod župan! (Sede in si briše pot s čela z veliko modro ruto.) Berejo, gospod župan, seve, seve; oni, ki znajo brati in pisati lahko marsikaj zvejo, kaj se zgodi po svetu. (Se zopet briše.) Ali kaj sem hotel reči? 117 A, ja! da se je tudi France Rebernik štulil za župana! Pa ono že ni bilo za to! Saj še brati ni znalo brez očal! Matevž. Pravijo, da si pri volitvah dru¬ gače govoril. Žonta. To pa že ni res! Lažejo! Zmeraj sem za vas držal! Ali kaj sem hotel reči! To le kljuko sem vam naredil kakor ste mi uka¬ zali. Narejena je po novi modi — glejte, kakor cveder je! Pazite, da vam jo kdo ne zlomi. Matevž. Je že prav, le tja v vrata jo postavi! Žonta. (Si pljune v roke in pobira svoje orodje; pri tem mu padejo klešče na tla. Ko jih pobere, zadene z glavo ob mizo, da pa¬ dejo vsi papirji in druge ropotije z mize.) O jej! Ravno v čelo sem se vdaril! (Se drgne z umazano roko po obrazu, da je hipoma ves črn.) Matevž. (Jezno.) Prismoda stara! Žonta- neumna, kaj butaš z glavo v mizo kakor ka- štron! Žonta. Naj ne zamerijo g. župan — saj mene še najbolj boli! Matevž. Prav ti stoji, osel stari! Hitro popravi kljuko in potem se poberi! Žonta. (Gre za kulise, nekaj poropota, zabije par žebljev, potem pride spet na oder.) 118 Tako, sedaj je končano! Dvajset krajcarjev mi daste — pa dobro. Matevž. Kaj? Dvajset krajcarjev za tako malenkost! Ne! petnajst imaš zadosti! Žonta. O ti skopuh zanikerni! Matevž. (Mu ponuja petnajst krajcarjev.) Na! Vzemi in ne kriči kakor sraka — še teh nisi zaslužil! Žonta. (Ga vdari po roki, da pade ves denar na tla.) Snej še tisto, pijavka gnjusna! (Gre.) Matevž. (Pobira denar, pri tem zadene ob mizo.) O jej, dobro sem se počil! (Si drgne tilnik.) Pa naj bo! Za petnajst krajcarjev se to že lahko prenese! (Sede za mizo in gleda v knjigo. — Sliši se trkanje.) Kdo neki pa sedaj zunaj rogovili ? (Glasno.) Noter! (Zopet trka.) Noter! (Zopet trka.) Noter! Saj pravim, ali si gluh ? Noter! (Zopet trka.) Tristo objokanih zajcev! Noter, baraba! Miha. (Zunaj.) Kako bom šel noter, če ne morem najti kljuke? Matevž. Kaj blebečeš? Saj je vendar ravno sedaj ta stari Žonta popravil kljuko! Miha. En sveder je tukaj, kljuke pa ne vidim ! Matevž. Torej obrni tisti sveder, tepec! Miha. (Pade z velikim ropotom sred sobe.) Zlomila se je ta pošast! (Vstane.) 119 Matevž. (Vzame palico in ga lovi okrog mize.) O ti krava nerodna, polenta prismojena, sedaj mi pa kljuko plačaj! Miha. (Se zgrudi na stolico.) O jej, o jej, ne tepite me! Saj vam vse plačam! Matevž. (Mu žuga k palico.) Takoj mi daj štiri krone! - Dve kroni za strah in dve kroni za kljuko. Kako sem se prestrašil! Se sedaj se tresem! Mislil sem, da bo sodnji dan — tako je ropotalo! Miha. (Mu da štiri krone.) Nate! Pa kupite si boljšo kljuko, ne pa tak sveder! Matevž. No, pa povej, zakaj si sploh prišel k meni? Kaj bi rad? Miha. (Kašlja v zadregi.) Gospod župan, pust je tu, pust! Matevž. Pust, pust! Kaj ti spet roji že¬ nitev po glavi? Miha. Saj pravijo, da človeku ni dobro samemu biti! Matevž. Oženjeni ljudje gotovo ne pra¬ vijo tako. Miha. Kakor hočejo! Jaz pa bi se rad oženil! Matevž. Ali imaš že kaj zbranega? Miha. O, ja! Onegova Mica bi me rada imela! Matevž. Miha, le dobro premisli, predno narediš tako neumnost! 120 Miha. Ali je bila neumnost, ko ste se vi oženili? Matevž. (Za-se.) Oh, in pa še kakšna. (Proti Mihu.) Molči, saj ne veš, kaj govoriš! Miha. O, vem, vem, še boljše kot vi! Dovoljenje za ženitev mi dajte, lepo vas prosim! Matevž. Miha, s tvojo ženitvijo ne bo nič! Miha. Zakaj pa ne, gospod župan? Matevž. Zato, ker nočem občini nakopat nepotrebnih stroškov. Miha. (Jezno) Saj plačam vse sam, okliče balo, godca in vse kar je treba! Matevž. Miha, bodi vendar pameten! Glej, ti nimaš nič, tvoja žena ne bo imela nič, in oba skupaj tudi nič! To je trikrat nič! Na¬ zadnje pa prideta na občinske stroške. Še ko bodem že v grobu me bodo preklinjali, da sem občini naredil take stroške. Pameten bodi Miha, in dobro si premisli! Miha. (Proti občinstvu.) Samo misliti mi vkazujejo! Saj že mislim, da me glava boli od samih misli! To je že preneumno! (Proti županu.) Prosim vas, gospod župan, dajte mi dovoljenje, saj ste se vi oženili in drugi va- ščanje tudi. Samo jaz da bi se ne smel ? Matevž. Pamet, Miha, pamet! Miha. Kaj pamet! Mar nisem tak kakor 121 drugi ljudje? Ali ne delam za dveh, kadar imam delo? Pijanec nisem, zapravljivec tudi ne! Matevž. Naj bo kakor hoče — ali z do¬ voljenjem ne bo nič! Miha. (Vstane.) Zakaj pa ne, gospod župan? * Matevž. Zato ne, ker ga ne dam I Mika. (Jezno.) Vi meni ne bodete ukazo¬ vali, vi stara sova! Kakšen župan pa ste vi? Vi še župan niste ampak babnik, klepetulja, ki kvante prenaša in številke sanja za loterijo ! Vi tepec, butec, glupec, šema neumna! Matevž. Janez, Janez, hiti... Miha. (Grozi s stolico.) Kaj Janez! Pet * Janezov se ne bojim in še vas Zaroba po vrhu! So že vedeli, zakaj so vam dali tako neumen priimek. > Matevž. Molči, berač ciganski! Miha. Jaz berač? Ti kuščer zeleni! (Plane na župana.) Janez. (Plane na oder.) Pomagajte, po¬ magajte! (Se rujejo.) (Zagrinjalo pade.) 122 Zamorec. Šaljiv prizor. OSEBE: Blaž Kn jeftra, čevljar. Miha Žaboglav, vajenec. Urh Malha, berač. Jakob, Tine, soseda. Blaž. (Sedi pri čevljarski mizi, zraven njega Miha krtači čevlje.) Le dobro jih okrtači, tako, da se bos vanje gledal, potem jih po¬ neseš g. županu. (Ogleduje čevelj.) Hm, hm, to-le naj popravim ? Škoda drete! Ni za drugo, kakor da se vrže na gnoj! Sama izguba pri takih le cavatah! (Vzame škatljo iz mize.) Tri sto lisic! Žebljev nimamo več. Zmiraj ven, ven. Noter pa le malo pride. Vse je podražalo, usnje, dreta, smola, z eno besedo: vse! In potem delaj, če moreš. In še tisto, kar zaslužim, mo¬ ram „cehati“ in prositi kakor da bi beračil. Zraven tega imam še jezo povrhu. (Mihu.) Pusti, boš potem naprej krtačil. — (Vzame de¬ narnico.) Miha. (Vstane in prevrže stolico.) Blaž. Kaj skačeš, žrebe neumno? Na! (Mu da denar.) Pojdi po štirideset vinarjev žebljev, lesenih, si razumel ? Miha. Razumel, razumel, pa še kako. Dvajset vinarjev žebljev lesenih. — (Stopi z nogo v škaf in ga obrne.) O jej! Mojster! Ni¬ sem nalašč! Ne bom nikoli več take naredil. Blaž. Oj ti klada nerodna. Mrha zaspana. 125 Kaj delaš? Kje imaš oči, da ne vidiš, kam stopiš. Poberi se! Miha. (Pobira koščke usnja in jih stavi v škaf.) Saj sem rekel, da nisem nalašč! Blaž. Molči in pojdi, kamor sem te poslal. (Vstane.) Če ne bo druga pela. (Miha zbeži.) Se vidi, da jabelka ne pade daleč od drevesa. Ravno tak je, kakor njegov oče, len, zanikern, neroden, zaspan, mrhav, ako me ni zraven, ne dela nič, samo kima in spi To je križ! (Vzame škaf.) Moram iti po drugo vodo, ker mi jo je ta neroda vso zlila. — (Gre.) Malha. (Vstopi.) Dober dan, mojster Blaž! (Se ozira okrog.) Kaj ga ni! Kam je neki šel ta stari godrnjavs? Zopet ga bom moral pro¬ siti pol ure, da mi naredi par Štihov. Seveda, beračev nikjer rie marajo, ali živeti moramo tudi mi! Pa bo godrnjal stiskač stari: Malha, delat pojdi, delat! Kakor da bi morali vsi ljudje delati. Vraga! Kdo bo pa potem beračil? (Si gleda čevlje na nogah.) Hm, hm, s takimi čevlji ni prav prijetno okoli hoditi. — (Zagleda čevlje na mizi.) Ej, te, te! (Jih vzame v roke.) To so lepi. Oj, ko bi mogel priti jaz kedaj do par takšnih. (Dene čevlje na mizo.) To bi se držal berač Malha, ko bi s takimi nobel čevlji okoli „štorkljal“! Kaj? Ko bi jih? Nikogar ni — no¬ beden ni videl, ko sem semkaj prišel! Ne, kaj 126 malega ne rečem, kakšna jajca, kokoš, to sem uže večkrat ukradel in upam, da bom še. Ampak nove čevlje se mi zdi preveč! In na¬ zadnje, kdo ve, če jih bom! (Sede in si sezuje stare čevlje ter obuje novi čevelj. Halia, ravno prav mi je. (Poskuša hoditi.) Kakor da bi jih zame naredil! Hitro še onega na nogo. Potem pa smuk — (Sede, se sliši govorjenje). Uf, kaj bo pa zdaj? (Hoče sezuti čevelj, pa ga ne more.) O jej! Moj hrbet! Kako bo tepen, če me zdaj udobi ta stara šknjeftra! Še sedaj me boli, kadar se spomnem, kako mi jih je dal, ko sem mu hotel enkrat enmalo usnja ukrasti! O jej! Čevlja ne morem sezuti! Blaž. (Vstopi.) Kaj pa je? Kaj stokaš? (Za¬ gleda Malho.) Kaj pa ti tukaj delaš? Kaj stokaš? Malha. Oh, kako mi je slabo! Prosim te Blaž, prinesi mi malo vode. Blaž. (Zagleda, da ima Malha nov čevelj na nogi.) A, tako! Čakaj, te bom že ozdravil! Tat tatinski! (Vzame palico.) Lump stari, nič¬ vrednež, kako se predrzneš pri belem dnevu čevlje krasti? (Ga tepe s palico.) Malha. (Zvijaje se.) O jej, o jej. Moj hrbet. Saj nisem hotel krasti. Prizanesi mi Blaže. O dobri Blaže, prosim te. Moj hrbet in moje kosti so stare, rado me boli. O, da bi ti to poskusil. O sladki Blaže- 127 Blaž. Čevelj mi sezuj takoj! Če ne, te premlatim kakor slamo. Malha. Ja, ja, hitro ga sezujem hitro! (Pri tem stoka.) Blaž. No! Bo kaj? (Zamahne s palico.) Malha. O jej! Ne morem, noga mi je , zarasla. Blaž. Čakaj, ti bom pomagal. (Ga prime za nogo in ga povleče, da pade na tla.) Malha. O jej! Moja glava. Moj hrbet. [ Zlomljen je. Blaž (Ga vleče za nogo po odru.) Le kriči, falot grdi. Tat, berač ciganski. (Mu sezuje čevelj.) Tako. (Mu da še brco povrhu.) To imaš , povrhu, da boš vedel, kedaj si hotel krasti. Baraba grda. Malha. (Na tleh.) O jej! Moj hrbet. Moja j glava. Nič ne morem. (Vstane.) Tri mesece ne bom za nič. (Sede na stolico, se tiplje po glavi I in po hrbtu.) Do sodnega dneva jih imam za¬ dosti. ' Blaž. Prav ti stoji, boš vedel za drugič. Kar ni tvojega, pusti pri miru. Dolgoprstnež stari. Malha. Saj nisem hotel krasti. Samo po¬ meriti sem jih hotel, kako bi mi stali. Blaž. Ha, ha, pomeriti si jih hotel? To si mi imel prej povedati. Ha, ha, lagati pa znaš. 128 Malha. (Vzame svoj čevelj v roke in ga pregleduje.) Hm, hm, strgan je, ga bo treba zašiti. (Ga dene na mizo pred Blaža.) Blaž. (Prime čevelj in ga vrže po odru.) Tu ga imaš. Nesi šivat kamor hočeš, tatovom ne šivam. Malha. (Gre čevelj pobrat.) Smolar skopu- harski grdi. (Zase.) Če sem jaz tat, si ti pa slepar. (Glasno.) Od sleparja do tatu ni velika razlika. Miha. (Vstopi, v roki ima zavitek.) Tu so žeblji. (Dene na mizo.) Blaž. Prav. Toda kje si se toliko časa potepal? Miha. (Sede.) Nikjer. V štacuni sem moral čakati. Blaž. (Strese žeblje v škatljo.) Miha, Kaj gledaš kakor čuk. Ali si že okrtačil čevlje? Lenuh zanikerni! Kaj misliš, da bffš živel brez dela? Še beračil boš. Malha. Bom imel vsaj družbo. Blaž. Gliha v kup štriha. (Mihu.) Pokaži čevlje! Dobro, nesi jih g. županu. Račun bom povedal sam. Miha. (Vzame čevlje in gre.) Blaž. Aha, tukaj je kos časopisa. Bomo videli, kaj je novega po svetu. (Bere.) Poli- ti-ka. E, to ni nič, to se dandanes ob vsakem voglu sliši. 129 9 Malha. (Sede in si obuva čevelj.) Poli¬ tika je huda reč, ker se radi nje v krčmi več¬ krat stepejo. Blaž. (Bere naprej.) Ljublja-na. Tu sem že bil, ko sem kopita kupoval. Malha. (Med tem krade usnje iz škafa in stavi v žep.) Blaž. Trst. Tam je bila enkrat moja teta. Pravila mi je, da je blizu morja. Malha. Trst, to je strašno mesto. To vem jaz, ki sem bil enkrat tam. Blaž. Kaj, ti, da si bil v Trstu. To pojdi drugim pravit ne meni. Si mogoče beračil tam kaj ? Malha. Kaj beračil? Nič nisem beračil, ampak nekemu Dalmatincu sem pomagal oglje prodajat. Blaž (Bere naprej.) Državni zbor. (Malha med tem ukrade še žeblje in dreto.) to je naj¬ brž tista velika hiša na Dunaju, kjer postave in denar kujejo. (Obrne list.) Afrika! Aha, to je tista dežela, kjer je noč, ko je pri nas dan. (Odloži časopis.) Malha. Škoda, da ni tudi pri nas tako. Blaž. Zakaj neki? Malha. Spal bi zdaj! Blaž. Kedaj bi pa potem delal? Malha. Glejga no! Jutri! Namesto zaju- terkovat bi večerjal! 130 Blaž. Kakšni ljudje pa prebivajo v Afriki? Malha, Vidiš Blaž! Stvar je takšna! Eni so ravno takšni, kakor tale kos oglja, ki ga imam jaz tule v žepu! (Vzame košček oglja iz žepa.) Poglej! (Kaže oglje Blažu.) Blaž. Potemtakem so črni! Malha. Da, črni so! Tem pravimo za¬ morci! Drugi pa so rdeči kot pečeni raki! Ti so pa Indijanci! Blaž. Kdo ti je pa to vse povedal? Malha. Tisti Dalmatinec, kateremu sem pomagal oglje prodajat, kakor sem ti že po- pred povedal; takrat sem tudi enega zamorca videl! Blaž. Kaj nisi bežal? Ali ni nobenega pojedel? Malha. Kaj bo jedel! Kaj bom bežal! Saj je bil v oknu zaprt, kjer zdravijo prodajajo! Blaž. A tako! Kakšen jezik pa govorijo? Malha. Kitajsko, samo enmalo po turško zavijajo! Blaž. Čudne ljudi je Bog na svetu vstvaril! Eni so črni, drugi beli! Enega zamorca bi jaz vendar le rad videl! Malha. Toše lahko zgodi, da ga boš videl! Blaž. Hm, kje neki? V mesto ne grem, tu pri nas pa jih ni! In kako bi ž njim govoril, ker ne znam njih jezika? 131 9 * Malha. Misliš, da jaz znam! Hm, hm, (Veselo.) Samo pozdraviti znam po njih šegi! (Si počrni roke z ogljem.) (Proti občinstvu.) Zadaj pa bom Blaža namazal, da si bo za¬ pomnil, kedaj me je po tleh valjal in mi ni hotel čevelj zašiti! Blaž. Kako se pa pozdravljajo po njih šegi? Malha. To ti pa lahko pokažem! Glej! po tem kraju lica pomeni dober dan! (Ga po¬ maže po licu.) Po čelu je dobro jutro! Po levem licu je dober večer! In če se primejo za nos, pomeni lahko noč! Blaž. Ojej, saj si mi skoraj nos vtrgal! Čudna navada to! Pri nas je vse eno bolj pametno! Malha. Tako, zdaj si cel zamorec! Ravno tak si, kakor da bi prišel iz Afrike! Samo to je, da znaš slovenski govoriti, kar pravi za¬ morci ne zanjo. Pamet pa imaš turško 1 Zdaj pa moram iti sosedom povedat, da imajo za¬ morca v vasi! (Gre.) Blaž. Le pojdi in ne hodi mi s takšnimi nameni v hišo, kakor si danes prišel, cigan tatinski! Ako nisem bil prišel o pravem času, šli bi bili čevlji rakom žvižgat! Miha. (Vstopi, zagleda Blaža vsega črnega. Prestrašeno.) Ojej, ojej! Pomagajte! (Zbeži.) Blaž. (Plane pokoncu in prevrne mizo.) Za božjo voljo! Kaj pa je ? Ali gori ? Prekli¬ cana reč! Vse mi gre narobe! (Hoče iti.) Malha. (Skozi okno.) Šknjeftra Blaževa! Poslušaj me! Ti si dvakrat Blaž, prvič zato, ker preveč rad vse verjameš! Da pa ti ne bo treba iti v druge kraje namorca gledat, imaš tu zrcalo (Ga vrže skozi okno.) in videl boš pravega zamorca ne iz Afrike, ampak iz Kurje vasi! Da pa lažje vtečem in da ne boš koga pojedel, sem te v sobo zaklenil. Svetujem ti pa, da bodi pameten, če nočeš, da se ti ne bo cela vas smejala! Servus! Blaž. (Pobere zrcalo in se pogleda.) Oh! Ti slepar! Kako me je namazal! Vrat ti zavi¬ jem, kakor kači! (Plane proti vratom.) Zaklenil me je! (Tolče po vratih.) Odpri, ušivec beraški! Miha! Miha! Kje si? Kam si se izgubil, tepec neumni! (Razbija po vratih.) Oh, kadar ga do¬ bim v roke! Zdrobim ga v prah! (Sede.) Jakob. (Skozi okno.) Znorel! Je znorel! Oj, ti ubogi Blaž! Kakšna nesreča ga je za¬ dela! Kdo bi si mislil! Tine. Oh, zdaj vidim, da je res! Nisem hotel verjeti beraču Malhi, ki mi je pravil, da je Blaž znorel. Blaž. (Vstane.) Prosim vas, soseda, od¬ klenita me, da ga lahko vlovim! Ne more biti daleč! Oh, kako sem bil neumen, da ga nisem že prej vrgel iz hiše! (Se sliši škripanje ključa. Plane proti vratom.) Hitro, hitro odklenita! Jakob, Tine. (Vstopita, primeta Blaža.) Tiho bodi in pomiri se, bo že kmalu boljše! Blaž. Pustita me, tepca neumna! Kaj mi hočeta? (Jima hoče vteči skozi vrata.) Jakob. Le trdno ga drži, da ti ne vteče! Jaz grem po konec vrvi, da ga zveževa. (Gre.) Tine. Nič se ne boj! Ga bom uže vdržal, le pojdi! Pa hitro prinesi vrv! (Blažu.) Lepo te prosim, Blaž, daj si mir! In tukaj lepo mirno sedi! Blaž. Pusti me! Kaj me držiš kakor raz¬ bojnika! Ali si pijan kali? (Sede, zagleda, da manjka usnje v škafu.) Beste plentaj! Tudi usnje mi je vnesel! Capin grdi! Tine. Lepo te prosim, Blaž! Blaž Pusti me, šolobard neumna! Ti si še bolj norec kakor jaz! (Ga pahne, da odleti po odru.) Tine. O jej! Pomagajte! Jakob, Jakob! (Vstane.) Jakob. (Plane na oder.) Je že tukaj vrv, da ga zveževa. (Ga primeta.) Blaž. Pustita me, norca neumna! Bolj sem pameten kakor vidva. (Se rujejo.) Vsega 134 tega je kriv berač Urh! Bodita pametna, če ne pa res znorim! Jakob. Le trdno ga drži, da ga zvežem! Miha. (Vstopi.) Pustite ga! Kaj mu ho- četa? Bolj pameten je, kakor vidva! Tine. Molči! Kaj ti veš, pesoglavec zabiti! Miha. Vse vem! Saj mi je povedal berač Malha, kako je bilo in kako je imel Blaža za norca in ga nazadnje še pomazal z ogljem po obrazu! Blaž. Ali vidita sedaj, da je berač temu vsega kriv! * Jakob. Oj, ta nesramnež beraški! Hitro za njim! Tine. Vlovimo ga in peljimo pred župana! Blaž. Alo, alo, hitro, da nam ne vteče! (Tečejo z odra.) Malha. (Pride na oder.) Kako so tekli osli! Mislijo, da me vlovijo! (Zaničljivo.) Taki » tepci bodo mene lovili? Pobaše v malho par novih čevljev. Ti le čevlji pa so vendar za me napravljeni! To se bom štrekal ž njimi! Sedaj pa je skrajni čas, da jo odkurim! Servus! (Gre.) (Zagrinjalo pade.) 135 1 JUNAKI. OSEBE: Štefan B r 1 u z g a, krčmar. Matevž Robota, prekupčevalec z jajcL Blaž Robavs, kmet. Franc Ko 1 i š e k, redar. Zamorec. / (Prizorišče: krčma, miza, skrinja, stoli.) Robota. (Vstopi s fajfo v ustih in s košen v roki.) Dober dan ! Buzacajna, toliko, da sem prilezel na vrh klanca! Toplo je kakor o pasjih dnevih, čeravno smo komaj v začetku pomladi. (Postavi koš na tla.) Truden sem tako, da komaj po koncu stojim. Moram ne¬ koliko sesti. (Sede in išče nekaj po žepih.) Buzarada, kam sem pa fajfo utaknil ? Da bi je le ne izgubil! Te, te, šment, to je pa vendar čudno. Vrh klanca sem jo bil zažgal! Dobra fajfica je bila, eno krono sem dal zanjo. O vseh Svetih bo leto, kar sem jo kupil! Dobro je vlekla, marsikakšen groš tobaka sem v njej pokadil. In zdaj sem jo izgubil. Oj ti pamet stara! Moram iti pogledat, mogoče jo še kje najdem. (Vstane in gre proti vratom.) Zamorec. (Vstopi.) Good morning! Robota. O ojej! Sveti križ božji, po meni bo! (Se od strahu vsede na tla.) V imenu božjem — skušnjava, poberi se! (Dela križe.) Nikoli več ne bom sleparil! 139 4 Z a m o >■ e c. (Mu hoče pomagati vstati.) Robota. Ojej, pomagajte ! Ojej, pusti me, hudoba! Krčmar. (Plane na oder.) Kaj pa je? Kdo tako vpije? (Zagleda Roboto.) Kaj si ti, ^ Robota ? Kaj se dereš, kakor da bi te iz kože devali? Si li prišel ob pamet? (Zamorec gre.) Robota. (Vstane in sede na stolico.) Uf, kako sem se prestrašil. Mislil sem, da je sam Bog nas varuj iz pekla prišel! Krčmar. Pojdi, pojdi, Robota, kaj ti pade še v glavo? Ha, ha, kako si moreš kaj takega misliti! Saj vidiš, da je človek kakor jaz ali ti! Zamorec je iz Afrike. Robota. Še sedaj se ves tresem, tako sem se prestrašil! (Jezno.) Zakaj pa jemlješ takšne ljudi pod streho, ki niso niti po božje vstvarjeni ? Kaj pa išče tod ? Krčmar. Jaz ne vem. Včeraj je prišel neki Anglež in ta zamorec je njegov sluga. Anglež je šel davi v mesto. Zamorec pa stika okoli po hribovju in išče nekakšna zelišča in kamenje, pa ne vem, zakaj bo to rabil. Robota. Naj bo kar koli hoče, takšnega strahu pa nisem še zlepa doživel. Krčmar. No, le pomiri se, Robota, pri¬ nesem ti kozarec vina, da si boš strah poplak¬ nil. (Ore.) 140 Robota. Šment, kako sem neumen, da sem se tako prestrašil. Malo je manjkalo, da nisem na glas povedal vseh svojih grehov, ko sem tako vpil, da ne bom nikoli več sleparil. Dobro, da me ni nobeden slišal! Robota, tebi se vidi, da imaš vsaki dan krajšo pamet! (Vzame mošnjiček s tobakom.) Glejga šmenta. Kmalu bi zopet začel iskati fajfo po žepih, ko vem, da sem jo izgubil. Moram pa vendar. — Zagleda fajfo na tleh.) Glejte no, kako je pa sem prišla? Ali bi jo bil oni — sam Bog nas varuj prinesel! (Hoče pobrati.) Ne, Bog me varuj jo kar tako pobrati! Lahko mi prinese nesrečo. Moj ranjki oče mi je večkrat rekel: Matevž, to si dobro zapomni: Če kedaj kaj najdeš ali kaj izgubiš in če ti kdo izgubljeno stvar nazaj prinese, nikoli je poprej ne rabi, dokler črez tisto stvar trik/at ne poskočiš! Tako so rekli moj oče in vedeli sq več kakor vsi doktorji in padarji na svetu. (Skoči trikrat črez fajfo.) Tako, zdaj mi ne more več škodo¬ vati! (Jo pobere.) Da bi mu zrastel lišaj na peti! (Sede.) V strah pa me je bil pripravil ta zamorec! No, rad bi videl, kateri bi ne tekel pred njim, če bi ga kje na samem sre¬ čal ! To bi našel pete, samo če bi mogel. Jaz se niti ganiti nisem mogel. Kar na tla sem se vsedel. Krčmar. (Prinese vino.) Tu imaš, Ro¬ bota, da izplakneš strah iz grla. Robota. No, s tem si bom že pregnal strah iz kosti (Pije.) To ti rečem, Brluzga, še en tak strah, pa se poslovim od tega sveta . . . Krčmar. Pustimo strah v miru in po¬ govorimo se rajo kaj drugega. Kako je kaj s kupčijo ? Robota. Nič, ni, vse je podražalo! Po osem vinarjev moram plačevati jajca in še ta so drobna, kakor golobja. Krčmar. Kaj bi to govoričil! Dražje ko kupuješ, dražje prodajaš in še kaj poslepariš, pa imaš polovico dobička! Robota. Dobro Brluzga! Ti meriš naj- brže po sebi brač. Kupuješ po ceni, prodajaš pa drago in kar doložiš vode vmes, to imaš po vrhu. Krčmarji ste ptiči. Krčmar. Ha, ha, Robota, govoriti pa znaš 1 (Gre.) Robota. Znam ali ne znam, kar je res, pa je res! Količek. (Vstopi.) Alzo, tu smo mi! Gut kam je šel ? Robota. Kdo? Koga iščeš? Količek. Ubežnika iz Turčije. Ali veš kje je? 142 Robota. Pes ga povohaj, vem, vem, to¬ liko, da nisem iz kože skočil od strahu, ko sem ga zagledal. Količek. Gut — seveda ti, ki si mevža. In druzega ne znaš, kakor pri jajcih slepariti, ali jaz ga bom zvezal in zaprl! Robota. Koga boš vezal in zapiral? Količek. Glejga no, Turka, ki se je pri¬ klatil v našo vas, da bo tukaj ljudi moril. Robota. Saj ni Turek, zamorec je iz Afrike! Količek. Kaj boš ti meni pravil! Za¬ morec je eno, Turek pa drugo. Saj sem jih videl, ko sem bil v vojski na Turškem. Veliki so kod Židi! Robota. Pojdi, pojdi, saj sem ga videl, kakšen je. Takšen je, kakor drugi ljudje. Količek. Kaj ti veš? Vidiš, jnogoče je še mlad. Mladi so še bolj hudi, zato ga mo¬ ramo uloviti, da ne naredi kakšne nesreče. Robavs. (Vstopi.) Dober dan! Količek. Gut! Ravno prav si prišel! Pomagal mi boš Turka loviti. To se pravi, ti ga bodeš ulovil in držal, jaz ga bom pa zvezal! Robavš. Le sam ga pojdi loviti in vezati. Jaz nočem imeti nobenega opravka z njim. (Sede.) 143 Robota. Prav imaš, sam naj ga lovi in veže. Robavs. Primojdunaj, s Količkom, z Br- luzgo, s teboj in še z vsakim drugim se grem metat če je treba. Ali s takim, ki se ne ve, ali je naše ali lutriš vere, da se grem jaz metat, ne, tega ne! Robota. Kje si ga pa ti videl? Robavs. Davi me je moja stara nagnala, - da naj grem nakosit kos detelje za kravo. Šem- brana bodi. Samo zelenjava ji diši tej suhi roglji, sena pa noče niti pokusiti. Ko pridem do brega, zagledam, da skače neka črna po¬ šast po stezah, kakor maček! Sveti križ božji, rečem sam pri sebi, to ne more biti po božjem. Še parkrat skoči sem ter tja, potem jo vreže naravnost po sredi navzdol ravno proti meni. Toliko časa sem še imel, da sem se skril v bližnje grmovje. Ko pride do kupa pokošene detelje, se ustavi in jo ogleduje. Da bi mi je le ne pojedel, ta hudiman presneti, si mislim sam pri sebi in gledam, kaj bo delal. Nekaj časa je gledal, potem pa je začel iz kupa izbi¬ rati najlepše cvetlice in zelišča. Vmes pa je nekaj godrnjal kakor mačka, kadar prede. Ka¬ dar se mu je zdelo, da je nabral zadosti, zložil je yse skupaj v zeleno torbo in jo mahnil proti vasi. Ves kup detelje mi je razbrskal ta par¬ kelj črni. 144 Robota. Najbrže žre travo! Robavs. Gotovo, čemu bi jo sicer bral, ko nima svoje živine? Količek. Ti Robavs in ti Robota sta oba skupaj šeniasta in ne veste, kaj govorita. Robavs. (Jezno.) Kdo pravi, da ne veva, kaj govoriva? Količek. Jaz, občinski redar, ki sem zato postavljen, da gledam in pazim za javno var¬ nost v občini. Zato tudi pravim in rečem, da bom tistega Turka ulovil, zvezal, zaprl, in če bo treba tudi obesil! Robavs. Nikar se toliko ne širokousti, Količek, da se ne boš kesal! Robota. In loviti ga tudi ni treba okoli po vasi! Lahko ga kar tukaj zvežeš in obesiš — saj je tukaj pri krčmarju. Količek. Kaj praviš? Kje..je? Robavs. Ne vem, kje je sedaj! Ravnokar je bil tukaj. Količek. Kdu je bil tukaj? Robota. Kdo drugi, kakor zamorec! Kmalu bi bil znorel, ko sem ga zagledal. Količek. (Se ozira prestrašeno okoli.) Kaj res? Robavs. Ha, ha, prej je rekel, da ga bo zvezal. Zdaj se mu pa hlače od strahu tresejo. 145 10 Količek. Kaj meni? Kdo pravi to? Zakaj pa imam sabljo za pasom ? (Sliši se ropot po stopnicah.) Količek. (Smukne pod mizo.) Krčmar. (Vstopi.) Kaj pravi strah, Ro¬ bota? (Zagleda Količka pod mizo, začudeno.) Količek! Kaj pa delate pod mizo? Robota. Mislil je, da prihaja zamorec! Pa se je tako ustrašil, da se je od strahu pod mizo skril. Količek. (Ki je med tem zlezel iz pod mize.) Gut! Kdo jaz? Kdo pravi to? Robavs. No, kaj si pa iskal pod mizo? Količek. To ni tebi čisto nič mari. Alzo, jaz sem občinski redar in imam pravico iti kamor hočem. Robota. Seveda. Najbrže si mislil, da se je skril kakšen tat pod mizo! Robavs. Ne vem, kam so občinski možje gledali, ko so izvolili takšnega plašljivca za redarja. Robota. Ker niso imeli zanj nobenega pripravnejšega dela, so mu dali službo občin¬ skega redarja. Količek. Kdo je plašljivec, jaz, ki sem bil v vojski na Turškem. Revšeta, mene bodete zmirjala z plašljivcem, vidva, ki sta skoraj dušo izgubila, ko sta zamorca zagledala. Tri litre vina 146 stavim, da se jih ne bojim, če jih pride dvajset, ne eden. Robavs. Še eden, če pride, bo preveč! Količek. Za tebe, ki nisi za nič, ker te je tvoja stara doma že vsega v strah spravila. Ampak za mene ga bo še premalo. Robavs. Kaj tebe briga moja stara? Ti turška sablja zanikerna! Kar hočeš stavim s teboj, da če zagledaš ono črno hudobo, ali kaj jaz vem kako se imenuje, ker nima kristijan- skega imena, tako boš letel, ne le pod mizo kakor prej, ko je krčmar vstopil, ampak skozi zid, da ne bo ne duha ne sluha več o tebi. Razumeš? Krčmar. Liter vina še vedno stavim, da Količek ni takšen plašljivec, kakor misliš ti, Robavs. (Gre.) Količek. Kaj, jaz sem plašljivec? Sto zamorcev naj pride - - ne bojim se jih! Robavs. Kaj sto? Pred ednini boš tekel. Količek. Vsi bodete prej tekli, kakor jaz! Robota. (Vstane.) Kaj se prepirata, kateri bo prej tekel pred njim. Oba bosta tekla, samo če bosta mogla! To vam rečem, takega strahu nočem več za lep denar doživeti. (Vzame koš v roke.) Sedaj moram iti pogledat še v so¬ sednjo vas. Z Bogom. (Gre.) 147 10 * Količek. Le pojdi, saj nisi za drugo, kakor da jajca prodajaš. Robavs. (Vstane.) jaz moram iti tudi po¬ gledat domov, če so kaj južine skuhali. (Gre do vrat.) Ojej! (Odskoči.) Zamorec gre! Količek. (Prestrašeno.) Kam gre? Robavs. O sveta Barbara! Ravno sem gre! Količek. Ojej! Kaj bo pa zdaj? Robavs. Skrijmo se! Skrijmo se! (Skoči k skrinji in jo odpre.) Količek. (Plane pred njim v skrinjo.) Robavs. Greš ven, ti tutka zelena! (Ga povleče iz skrinje.) Prej si reklo, da se ne bojiš tudi če jih pride dvajset. Količek. (Hitro.) O ljubi moj Robavsek, vzemi še mene v skrinjo i (Se ga oklene.) Robavs. Pojdi kamor hočeš! (Ga pahne - preč, skoči v skrinjo in jo zapre.) Zamorec. (Vstopi.) Količek. Ojej! Ojej! — Ojej! Poma¬ gajte. (Hoče bežati, pade od strahu na tla.) (Zagrinjalo pade.) 148 Trije učenjaki. OSEBE: Učenjak Gad. Učenjak Modras. Učenjak T r a va. Janez, sluga pri učenjaku Trava. (Soba pri učenjaku Trava, miza, stolice, knjige.) Janez. (Prinese naročje cvetlic, trave itd., v roki ima dve torbi.) Uf, kakšna vročina! (Dene cvetlice na mizo.) In v tej vročini moram po travnikih letati in okoli po grmovju stikati, vsako količkaj lepo cvetko izkopati ali vtrgati, kakor da bi bila iz samega čistega zlata! Ali, to naj bi še bilo! Ko bi le ne moral še uče¬ njakoma gospodu Modrasu in gospodu Gadu torbe nositi! Ko bi teh dveh zgagarjev ne bilo, bi jaz živel kakor v nebesih, ker moj gospodar, učenjak Trava, je strašno blaga duša, da se celo kuščarice boji, kač pa kar videti ne more 1 Od kar sta ga pa ta dva stara , lumpa v roke dobila! (Tiho.) Saj me ne slišita! Je postal pa ves drugačen 1 Prej sva šla vsakih štirinajst dni enmalo po polju in sva nekaj takšnega plevela nabrala! Potem pa je on tukaj vsako travico pregledal in preštudiral! Jaz sem si pa spodaj v krčmi žejo s pivom gasil 1 To je bilo živ¬ ljenje! Streha, sedaj pa takšna babilonija! In potem bi se človek ne jezil, ko mi tukaj vse posteljejo in pomažejo, tako, da moram trikrat 151 na dan pometati? To je že odveč! Oh, da bi ju mogel že enkrat oba učenjaka, Gada in Mo¬ drasa, po stopnicah vreči ! A le naj čakata, eno jim uže bom zagodel, da si bosta zapomnila, kaj se pravi mene po vročini okoli vlačiti, ko bi lahko doma v senci spal! (Gre za oder in prinese konec vrvi.) Tako, to le vrv bom pa tako le zvil (Zvije.) in jo bom položil med cvetlice tako, da bodo učenjaki v naglici mi¬ slili, da je kača! Kač pa se vsi trije naza¬ rensko bojijo! Ce le kakšno zvito vrv ob cesti zagledajo, se tako prestrašijo, da jih kar mrzel pot obliva! (Položi vrv med cvetlice) Tako, zdaj pa le urno preč! (Se sliši govorjenje. Zbeži z odra.) Učenjaki. (Vstopijo, odložijo klobuke in palice.) Učenjak Trava. Prosim g. Gad in g. Modras, sedita, bom ukazal prinesti steklenico piva. (Gre k vratom.) Janez! Prinesi stekle¬ nico piva! Učenjak Modras. Zdaj pa poglejmo, kaj smo nabrali! (Vzame cvetko v roke in jo pre¬ gleduje.) Poglejte g. Gad, kako krasne liste ima! Učenjak Gad. Res je krasna! Kako se pa imenuje? Učenjak Modras. To je najbrže .... 152 Učenjak Trava. (Ki je med tem izbiral' cvetlice, odskoči od strahu.) Ojej! Učenjaka Gad in Modras. (Planeta po koncu.) Kaj pa je? Učenjak Trava. Kača! Gad! Modras! Učenjak Modras. Kaj te je vpičil? Učenja k Trava. Ne vem, gospoda! Janez,. Janez! Janez. (Vstopi s pivom v roki.) Česa že¬ lite gospoda? Učenjak Trava. Primi ga in vrzi ga ven! Janez. Koga gospod? Učenjak Trava. Ali si slep, da ga ne vidiš? Gada vrzi ven! Janez. (Postavi steklenico piva na tla.) Oj, srečna ura! (Zgrabi učenjaka Gada.) Alo, marš! Hinavs! Učenjak Gad. Pusti me! Kaj se predrzneš, nesramnež! Učenjak Trava. Janez! Kaj si prišel ob pamet? Modrasa ven vrzi! Janez. (Pusti učenjaka Gada in prime učenjaka Modrasa.) Ali tebe, kuščar zeleni! Alo, forverc! Učenjak Trava. Za božjo voljo, Janez! 153 Kaj delaš? Saj me ne razumeš? Gada ven vrzi Gada! Janez. (Pograbi še učenjaka Gada.) Učenjak Trava. Pusti jih, tepec neumni. (Hoče braniti učenjake.) Janez. Le pustite g. učenjak, jih bom že sam po stopnicah vrgel! Alo! Marš! (Zagrinjalo pade.) 154 Tihotapci. Šaljiv prizor. OSEBE: J ernač. Tine. M a r ti n. Krčmar. Kmečka soba, miza, stoli, na mizi kozarci in steklenice. Jernač. (Pripoje. Bratci veseli.) Hej, krčmar! Kje si, zaspanec leni? Vina gori, vina! Krčmar. (Vstopi.) Kaj rogoviliš in vpiješ, Jernač jernačaski! Kaj te luna trka, kali? Jernač. Pusti luno pri miru in prinesi mi vina, žlindra suha! Vina, vina! Cekinastega, ne kakšno brluzgo! (Cvenka z denarjem.) Krčmar. Takoj ti prinesem! Samo ne vpij in razgrajaj mi, če ne, te vržem ven! Jernač. Kaj? Ti boš mene ven metal? Mene, ki sem Napoleona služil ? Da bi te kura brcnila, rokomavhar krčmarski! Krčmar. Kaj mene briga, koga si ti služil! Tukaj sem jaz gospodar, mir ali ven, kakor hočeš! Jernač. Le pomiri se in pojdi mi po vino, ker sem razsušen kakor star sod. Krčmar. (Pobere steklenice z mize. Gre.) Jernač. Mene bo metal ven! Mene, ki sem zmrzoval na Ruskem, ko se je on grel doma pri peči! (Sede.) Krčmar. (Prinese vino; za njim vstopi Martin z Žakljem na hrbtu.) 157 Martin. Dober dan! Jernač. Dober dan! (Vstane.) Jedet, no, koga vidim? Martine, ti tukaj? Mislil sem, da so te biriči ubili, ali pa, da kje za kakšnim omreženim oknom pokoro delaš? Pit pojdi! (Mu ponudi kozarec.) Martin. (Pije.) Ah, s tem si človek pri¬ klene dušo. (Dene Žakelj pod mizo in sede.) Veš, Jernač, komaj sem jim ušel! Jernač. Ha, ha, zopet si jim odnesel pete? No, pa povej, kako je bilo? Martin. Ravno ko sem hotel stopiti čez mejo, zagledam financa, ki gre proti meni. Tri¬ sto kopit, kar pomrzelo je po meni. Skočim dva koraka nazaj, se skrijem v grmovje in čakam, kaj bo. Financ pride in se vstavi tako blizu mene, da bi ga lahko prijel za beriške hlače. Nekaj časa gleda in se ozira okrog, potem gre naprej. Ko vidim, da je par korakov od mene, vstanem, se spustim v tek in tako pridem srečno črez mejo. Polovico tobaka imam tu v Žaklju, drugo polovico sem ga pa prodal. Jernač. Prav! Boš dal vsaj za pijačo. (Potrka s steklenico ob mizo.) Kje so tisti časi, ko sem bil mlad! Takrat bi videl, koliko to¬ baka smo vtihotapili. Denarja je bilo kot čre¬ pinj ! To je bilo življenje! Hej, krčmar, kam si se izgubil? (Krčmar pride.) Prinesi nama še 158 eno steklenico. Pa le hitro se zasukaj! Za¬ pomni si, da je krčmarjeva dolžnost gostom hitro postreči! Pojdi! Krčmar. Le tiho bodi Jernač, da tvoja stara ne zve, da zopet popivaš! J Jernač. Kaj? Jaz bom tiho, ti zgaga krčmarska? In mojo staro pri miru pusti! Veš! Ti še takšne nimaš! Krčmar. Le pomiri se in ne upij kakor berič. Prej sern videl financa okoli hiše posto¬ pati. Saj veš, da te imajo na sumu, da po¬ magaš tihotapcem. (Gre.) Martin. (Vstane in gre gledat skozi okno.) Jernač. Kaj gledaš skozi okno? Sem pojdi, bova eno zapela. Beriče pri miru pusti! (Zapo¬ jeta „Bratci veseli".) > Krčmar. (Prinese vino in jim pomaga peti.) Jernač. (Krčmarju.) Boš tiho ti! Trobec neumni! Kaj tuliš, kakor medved, da‘poštenega človeka ušesa bole! Kdor ne zna, naj molči! Martin. Molči in poslušaj! Zdaj bom jaz nekaj povedal! Jernač. No, le povej! Martin. Jaz pravim, da bi zapeli tisto: „En hribček bom kupil". Krčmar. Jaz sem tudi zadovoljen. (Sede k mizi.) Jernač. Jaz nimam nič proti temu! 159 Krčmar. Ampak pogovoriti se moramo, kako bomo peli! Jernač. To bom že jaz uredil! Ti Martin boš pel naprej! Jaz bom vlekel počez in ti krčmar boš pel bas! Samo glej, da ne boš tulil kakor prej. (Pojejo. Med tem vstopi Tine s košem v roki.) Tine. Dober dan! Jernač. (Vstane.) Zdravo, Tine! Kaj pa laziš tod! Kurja smrt te potiplji, kako je kaj pri vas? Že dolgo se nisva videla! Tine. (Postavi koš na tla in si briše z ruto pot s čela.) Kako izdela človeka ta klanec! Jernač. Kaj dihaš in pihaš kakor stara mašina! Sem pit pojdi. Tu smo sami stari znanci! (Mu ponudi kozarec.) Tine. (Pije.) Ah, to je dobro vince! Krčmar, prinesi še meni četrt. (Sede.) Jernač. Kaj četrt! Kar liter ga prinesi, da ne boš vedno semintja letal! Krčmar. (Gre po vino.) Jernač. Kako, Tine, ali se še kaj spo¬ minjaš, kako sva leblajtarje za nos vodila? Tine. Seveda se, ampak stara sva po¬ stala, treba bo tudi malo na pokoro misliti! Toda ne še tako hitro! Ravno sedaj imam v košu par piščancev. Rad bi jih nesel v mesto, ali colnina je predraga! 160 Jernač. Le molči, Tine! Tako jih bova na- brisala te colninarje, da bodo črni kot ščurki. Krčmar. (Prinese vino in odide.) Jernač. (Naliva.) Kdaj misliš iti v mesto, Tine? Tine. Še nocoj, ker jutri bi rad prišel o pravem času domov. Krčmar. (Vstopi.) Pst, tiho, financ gre. Tine. (Pograbi koš in vzame piščance iz njega ter jih dene pod suknjo.) Financ. (Vstopi, za njim krčmar.) Krčmar. Česa želite, g. financ. Financ. Prinesite četrt vina! Jernač. Prosim, če se vam ljubi piti g. financ! (Mu ponudi kozarec.) Financ. (Pije.) Hvala! Kaj pa imate v košu? Jernač. Nič! Poglejte! (Pokaže koš.) Tine. (Vstane, sliši se čivkanje.) Boš tiho! Financ. Kaj pa imate? Tine. V želodcu mi kruli! Financ. Kaj ? Jernač. Vrata škripljejo! Financ. (Prime Tineta za roko.) Slecite suknjo! Tine. (Se brani.) O, nimam časa! Jernač. (Zgrabi stolico.) Pusti ga, ro¬ kovnjač beriški! 161 n Krčmar. (Prinese v roki liter vina.) Ča¬ kajte, kaj se boste prepirali! Tu imate požirek vina, tega vam dam brezplačno. Samo mir hočem imeti! Jernač. Bravo, krčmar. Ta je pametna. (Pije iz steklenice, potem dd vino financu.) Nate, g. financ, tu pijte, potem se bova pa tepla. Financ. Naj bo! En požirek sem pač zaslužil. (Pije. Med tem uteče Tine s piščanci z odra.) Halo! Nazaj! Kam te burja nese? (Teče za Tinetom.) Jernač. Sedaj pa sva sama ostala! Martin. Sama, sama. (Privleče Žakelj to¬ baka izpod mize.) Toda, tobak pa financu vendar ne pustiva. Jernač. Ne! Tobaka mu ne pustiva! Martin. (Vzame tobak iz Žaklja in si ga stavi po žepih in v nedrije i. t. d.) Ali nekaj morava zopet djati v Žakelj, da bo financ mi¬ slil, da je še tobak notri. Jernač. Seveda! Prav imaš! Prazen Ža¬ kelj ne stoji po koncu! Počakaj malo! (Gre za oder.) Martin. Radoveden sem, kaj bo pa sedaj Jernač prinesel. Jernač. (Prinese veliko mačko.) To, vidiš, deneva financu v Žakelj! Mislil bo, da ima 162 tobak, imel pa bo le mačko v Žaklju. (Vtakne mačko v Žakelj.) Sedaj pa le urno proč! Fi¬ nanc že prihaja ! (Zbežita.) Financ. Ha, ha! Ptička sta mi ušla! (Za¬ gleda Žakelj pod mizo.) Ali tobak sta vendar le pustila tukaj. Le naj bežita kamor hočeta. Oba skupaj nista toliko vredna, kakor peščica tega finega tobaka. (Pobere Žakelj.) Oj ti pre¬ sladki tobak! (Poje.) Lisica lisjak, Sta pila tobak. Tobaka ni b’lo, Sta pila vodo. Sedaj pa moram pogledati, kakšen tobak pa ta dva lumpa tihotapita! (Pogleda v Žakelj, mačka skoči ven, financ pade od strahu na tla.) Ojej! Kakšna pošast! (Vstane.) Sleparja grda, zdaj mi ne utečeta! (Zbeži z odra.) (Zagrinjalo pade.) 163 11 * Opeharjeni Žid. Šaljiv prizor. OSEBE: Krčmar. Potočnik, potujoči rokodelec. Žid Samuel, krošnjar. (Krčma. Miza, stoli.) Potočnik. (Vstopi.) Dober dan ! Hej, ljudje božji! Kam se je neki vse poskrilo? (Potrka s palico po mizi.) Hej, krčmar!! Temu bi se lahko vse pokradlo. No, pa odpočimo se nekoliko, med tem bo že kdo prišel. (Sede.) Krčmar. (Vstopi.) Oprostite, gospod, da nisem tako hitro prišel. Ravno kruh sem jemal iz peči. S čim naj vam postrežem? Potočnik. Prinesite mi steklenico piva, pa hitro! Krčmar. Takoj vam prinesem. (Odide.) Samuel. (Vstopi, pod pazduho ima veliko škatljo.) Dober dan, moj zlati gospod! Bodete kaj kupili? Potočnik. Nič! Samuel. Prosim, zlati moj gospod, usmi¬ lite se ubozega Samuela in olajšajte mu breme, zlati moj gospod. Star sem že in težko nosim. Potočnik. Kaj pa prodajaš. Samuel. O, zlati moj gospod, vse, kar si poželi vaše zlato srce. (Odpre škatljo.) Tukaj, gospod, imam zlato fajfico, poglejte, kako je lepa. Nabasate jo z zlatim tobakom, pa boste 167 lepo kadili. Vzemite jo, gospod, ne bo vam žal, da ste jo kupili. Dam vam jo prav po ceni. Potočnik. Ne bo nič! Fajfe ne kupim, ker ne kadim. Samuel. O, zlati moj gospod! Izberite si kaj druzega. Tukaj imam brivno britev, ostra je tako, da niti slišali ne bodete, kadar si boste brili vašo zlato brado! Tukaj imam še igle, škarje, krtačo za zobe i. t. d. Potočnik. Le shrani svoje reči! Ne kupim ničesar. Krčmar. (Prinese piva.) Kaj pa delaš tukaj, ti egiptovska nadlega? (Postavi pivo na mizo.) Ven se poberi! Kaj mi nadleguješ goste s svojo ropotijo? Samuel. O, zlati moj krčmar, ne razdiraj mi kupčije! Krčmar. (Odide.) Potočnik. Kupil ne bom nič, ampak, če hočeš, ti nekaj prodam. Glej, ta palica je s srebrom okovana, dam ti jo prav po ceni. Samuel. (Skače od veselja.) Oh, kako ste dobri. (Vzame palico v roke.) O zlata moja palica, kako si lepa! Potočnik. Koliko daš zanjo? Samuel. Pet kron, zlati gospod, več nimam. Oh, usmilite se ubozega Samuela. Potočnik. Poslušaj Žid! Palico dobiš za¬ it 68 štorij, ako boš toliko časa pod mizo ostal, dokler ne seštejem do tri! Samuel. Bom, bom zlati gospod. (Hoče iti pod mizo.) Potočnik. Čakaj! Daj sem palico! Samuel. O, zlati moj gospod, saj je že tako več kakor polovico moja! Potočnik. Daj sem palico, pravim! Samuel. O, zlati gospod! (Vzdihne in d£ palico.) Potočnik. Tako, zdaj pojdi pod mizo! Eden! Samuel. (Zleze pod mizo.) Potočnik. Dva! (Si nalije piva.) Samuel. (Prosi.) Oh, zlati gospod, recite še „tri“, da bo palčka moja. Potočnik. Ha, ha, Žid, da izrečem „tri“, boš moral čakati do sodnjega dne. (Vzame pa¬ lico.) Zdravo! (Gre) Krčmar. (Vstopi.) Kaj pa delaš pod mizo? Samuel. O, jaz ubogi revež! Zlate palice ni več! (Vstane in zadene z glavo ob mizo. Miza se prevrne. Ojej, moja glava! (Se prime za glavo.) Krčmar. (Jezno.) Oj, ti neroda nerodna, židovska zgaga! Ven se poberi! (Ga vrže skozi vrata.) (Zagrinjalo pade.)