Dober oče in gospodar
Bogoljnben, miren in delavea čloTek ne opusti nikoli nobenega oprarila, ii mn ga uaklada njegov stan. On stori rae o pravera časii in iz Jjubezni do Boga. ter ne odlaga nobenega dela na drug dan, ako ga more denes lehko storiti; zatorej njemu tudi nikoli nij dolg čas. S pridnimi rokami in s pdtaim obrazooi služi sebi in sTOjim potrebuega truha, ter se skrbno vanije vseh bedastoč, lehkoinišljenega fivljenja in dmgih pregreh, ki človeku toliko krat nakopljejo časno in veSno nesreiSo. Eogoljuben, niiren in delaren človek oprailja dolžnosti svojega staun potrpežljivo, natančuo, zvest6 in z veselim srcem, zavedaj65 se, da je vse to, kar stori, koristno njemn in ajegovemu bližnjemu, ter t blagor obeega blagoatanja.
Lep izgled, kako nam j« treba delati iz prave Ciste Ijubezai do Boga, in izpolnovati dolžuosti svojega gtaau, nam daje
Vrban Košuinilc, poSten kmei, ki je živel pred veiletihlizuCdjanaŠtinkem.
Oče nm je uže zgodaj umrl in Vrbanu je T)ilo treba prevzeti gospodarstTO. To nij bila lehka stvar, ker na biSi je bilo 3000 gld. dolgd, od katerih mu je bilo treba tak6j izplačati otasti. To mu je delalo tolike skrbi, da dolgo nij priroščil niti sebi niti svojej ženi kapiee viiia, ]so\i& se, da bi Ijudje n« godn\jali; kajti povsod je bilo znano, da je prevzel mnogo dolga po očetorej amrti na svoje rame, a novih dolgov narejati si uij upal, naj si bi še tako težko iziajal. Ali kaj ne premore prava krščanaka vera, vestno izpoMovanje srojii dolžnosti. zatajevanje samega selie m prava resna volja!
Vrban Košutnik je bi! aU od mladih aog narajen vsacega dela. Čast njegove hlJe, pošteno in nravno življenje, to mu je bilo nad vse. Izogibal se je pijanSevanja in slabih tovarišij, ter nij nikoli posedal po krčniah in igral, kakor to delajo nekateri aemarni gospodarji, ki pijejo m igrajo po cele nofif, a to še celč za tuje deBarje, ne ved66, da je vsak igralec nensmiljen pokon-čevalec svoje Sasne in večne sreSe. Ko je po očetovej smrti preTzel veliko gospodarstvo, trelia se mu je bilo oženiti. Za ženo si je izbral poiteuo, bo-goljubno, delavno, zadovoljno in potrpežljivo kmetsko dekle. o katerem nij bilo slišati niti najmanjšega madeia t celej fari. Ž njo je živel veselo in zadovoljno. Bog jima je dal sedem otrok: štiri dečke in tii deklice, ki eo bili ?si, kakor njii starisi, čnsti ia zdiavi na duSi in telesu.
^^^^^               Kakc je Vrban KoSutnik vzrejal otrola.
Kjer je gospodar priden, delaven in zvest. tam 90 skrbni, delavoi in iresti hidi otroci in vsa družina. A ravno t tem je najTeč blagosloTa božjega. Vrban Košutnik je bil zeI6 oster v izreji svojih otrok ter je vso svojo po-zornost obraSal na njih- neilolžno žMjenje. Sij ga bilo posla pri hisi, ki bi si bi) upal vpričo otrok izpregovoriti kako umazano, pohujšljivo besedo. Vsak posel, ki bi bil dajal otrokom potnho zoper stariše, moral je takčj od hiže. flledal je tndi nato , da so se otroci u6ili Citati (brati), pisati, računiti in dragih potrebnih. naukov.
Da ai je bil oče z<?16 oster, vendar so ga otroci ze!6 ljubili Sž solzami T ofch 80 se loiili od doijrega očeta, ko jim je bilo treba od hiše. In kaj se ne bi! Saj so tsi radi pripoznali, da je očetova skrb in ostrost v odreji bila le njim 1 dašno in telesuo sre{o. Napeljcval jih je vedno samo ua t«, karje t resnici dobregaia koristnega. Onjih jeučil Boga ljubiti, pridao delati, moliti, potrpežljivo prenaSati vse težave in nadloge, a tttdi, kako je treba z ljudmi prijazen in dober "biti.
Vsako jutro ia veak večer so morali otrooi pred podobo božjo, ki je stala v kotu za mizo in jim je bila domači oltar, lepo poklekniti in opraviti svojo juterno in Te&mo molitev. Opominjal jih je o5e, da se je treba vsak dan Boga za prejeto dobrote zahvaliti in ga za vse prihodnje potrebe prositi. VeSkrat jimjedejal: »otroci! molitev ja ključek zlat od ncbeških vrat! Ked6r rad moli, njcmu so vsi nebeSki zakl&di odprti. Kaš izveličar sam nas je učii in rekel: nkarkoli bodete 0<5eta prosili v mojein imenu, dal vain bode."
Vsako nedeljo mu so otrooi tnorali povedati, kaj ao se 5ez teden T goli EaučiU, kaj so čitali. pisali in računili. Ako nijso kaj znali, povedal in po-kiasl jiai jc ob sam. Tiidi je strogo gjedai aalo, da so mu zaaJi jiovedati, kaj so sliSali 1 oerki'i pri pridigi in krSčanskem nauku. Opominjeral jili je, da uaj radi poslušajo besedo božjo, ker niiš izTeliear uas je sain ufiil in rekcl: nked6r je od Boga, posluša besedo božjo." — Gorje otrokn, ako bi se bil v cerkvi pri sretej maSi aespodobno obnasal; ta l>i užž ne bil suiel 0 p61udne za mizo sedeti, tja t kot bi ga bili oie posadili in ol) kruhu in Todi bi se bil morai pcatiti. — A najbolj je Vrban Košutmk soTTiiiil laž. Ako so je kateri njegovih otrok zlagal, l)il je vselej ostro kaznjevan. Vsclej je moral otrok prositi odpuščenja za svojo pregreho. ^Laž, igra in tatvma; te tri reSi so največja sramota za vsacega floveka. Ked6r bi se jioi vdal, tega potlej vež nemani za svojega dobrega otroka," rekel je veekrat Košutnik sTojim otrokom.   V kazen mu je bila vselej &iba.   Xobcnemu uij prizauesel.
Otroei so mu bili vcdno pred očmi; nobeuega nij mogel videti, da bi bil ljrez dola. nKcd6r no dela, naj tttdi ne jiS," tega prigovora se je nnlanko držal. ,,Delo in lnolitev ljodi vam TOdno brat in sestra," pristail je vaelej, kadar koli je katerega otioka k delu priganjal. Vsako jutro je otroke pri-ganjal, da so zgodaj vsfcajali ia se učili, a to je delal zat6, da bi mu otroei bili imalu t podporo pri hiši.
K vcselicam in na plesišča jih nijnikoli puSčal; zato mu pa tndiotroci nijao delali nobene sramote. Ko je Vrban KoSutnik užiS darno poJival v hlad-acm groha, defali ma so ofrooi povsod Cast, ta so se s priduosfjo in varč-nostjo Tsi, razren jednega, ki je očeta uajmanj ubogal, preskrbeli.   Oče jkn
1*
4                                                       I
nij mogel zapustiti mnogo premoženja. Vsicenra po 500 gl., to je bilo vse, iolikor jini je mogel v oporoko zapisati; & dosti je bilo. ako pomislimo, da 80 bili takrat slabi časi, in da. je liQo treta Košutniku stare dolgore po-plačati, predno jo mogel misliti nato,  da   tudi  srojim otrokoui kaj prifcrani-
Živež in obleka.
Yr\>an Košutnik. nij nikoli jedel posebej, nego vselej z vso družmo. Vsaka jed mu je bila dobra, da je biia le dobro kuhaaa in pečena. Jedel nij ninogO. a rad je viiiel, ako so drugi radi jedli. Zatoraj je večkrat rekel poslom: nua meBe ne gledite, jaz imam dosti, le vi radi jejte, da bodete potem laže delali. Oa jc živel priprosto, oblačil se je po kmetskeni kroji, a vselej tako, da je dekl čast sTojemn sUnu.
Košutnikova prva iena.
Sfe stojo iženo je živel Vrban Košutnik celih trideset let v miru in naj-lepSej složnosti. Celej soseski sta bila v izgled. Bi]a je pa tudi Košutnikovka pridna in poStena gospodinja, skrbna mati otrolom, prijazna iu ijnbezmVa z Tsacim, ked6r jo je poznal.
DomaSa opravila.
K delu je Trban KoSntnik svojo drnžuio zcM priganjal: on sam je d«-lal skoraj za dTa hliipca. Zjutraj je bi] vsefej pnri na nogah in poslednji je šel spat. NjegoTo polje je bilo Tsako leto obdelauo kakor malo katero. Nij se ustrašil nobenega dela, naj si bi bilo Se tako težarao. Zato je tudi Tsako leto pridela! mnogo več nego njegovi sosedje. Tselej je šel i veseljem na delo; preisiaval in poprarljal je zemljiSSa, kakor je najbolj vedel in znal-In ker je Bog blagoslovil ddo njegovih rok, zato je imel vsega obflo. Nikoli nij začel nobencga diila, da bi ne bil poprej rekel vf imenu božjem"; tadinij avojih Ijtidi nikoli puSfal samib. pri d?ln, vedno jo bil pri njih in gledal, kako delajo.   Dobrega delavca ]e vselej polivalil in mu tudi kaj dodal na pkčilu-
Kako je hilo pri Košutnikn oh nedeljah in praziikih. Da si je bila K«5utuikova hiša dobre pol ure od farae cerkrc. rendar je nij bilo neddje, da bi ne bila vsa njegova drnžina pri sretej iuaši. Farua cerkev nro je bila najljnbgi božji pot. Ako je po dokončanej popoldansltej službi božjej stopil tuili v krčmo (piTa leta tega tako nikoli nij storiJ), izpU je ondu svojo ruerico viua iu potlej je šel zopet veselo domčv. Rad je hodil ob ne-deljah iu praznikih tudi aa polje gledat, kako poljšjina raste: posebno ga je Teselilo. ako ,je tmel dobrega in razumnega soseda se seboj, a katcrim se je pogovarjal. kako bi treba to a]i 6no popraTiti in zboljčati. ZveCer je vzel kake podnčnc bukrc, katctih jc imel lepo Stevilo na. polici nad viati, tev jih je dal najstarejSenra sinu v rokc. da je glasno bral iz njih. To mu je bila uajljubJa zabaTa zve8er ob nedeljali in praznikih.
Domaiia pdbožnnst.
Znnaj blizn rrta jestalo lcpo znamenje matere božjo.   To znamenje ja
dfiJ Vrban KoSutnik sam sezidati.   Vsako jutro in vsak veCer t polStenskem
iiasn, kadar nij bilo kakega nnjnega dela, hodili so doinači tu sem svojo mo-
_JiteT opravljat.   Kadar jo tnda nra pretUa, vai so morali poklekniti in Boga
¦^rositi, da bi odvnul nesreSo cd hiSe.   Ob nedeljali in zaporedanih prazniiii
Ijeofl sam bnl dotiene evangelje iii jih razlagal svojej družini                        j
       5
|Hr                     Nenddm dogodek « KoSulnikovej hiSi.
BUo je nekega večera po zimi. Ženstvo je sedelo okoli pe<5i z Tretenom v roci. Sajstarejši sin Andrejc je Bedel za mizo in bral a sretega pisma. Kar stopi Vrban Košutnit v bišo ter re5e Uapcu, ti je t kotu za peij6 luo tesal: nMarkc, Tzemi svetilnieo in poglej tja okoli skeilnja, zili s» mi, kakor da lii nekoga slišal zdihovati. OotOTo je zopet kak berač, ki bi rad pod streho. Takih ljmli se je treba varovati; dostikrat se nam&i, da vzame Slovek hu-di)iinoža v hižo.   Ako je.skomak res potreljen, pelji;ga tja v senik, da pre-
'.o<!i na genu." — Miti-ko vzaine svetilaico k otida. Ko pride do sleffSJa, sliši pri priprtih Tratili res iiek&ko zdikovanjc in stokanje a skednja. Hilro stopi noter.in kaj ugloda ? Tain na kupu slame leži uboga slaba žoiuca zdi-haj6u, a okoli vrata so jej rije kakih dvanajsl. let ataro dekletee, ki jokaj6S objema preljubo mater. „01 preljuba, dobra mati," vpUo je dekletce, ko je HaTko ravno v skedenj stopil, npovedi, kaj naj Btorim, aio mi linmieš? Ni-
8
kogar nemam na svetu, ki bi se nsmilil uboge sirote!" — ^Kaj delate tukaj ?" zarenči Marko ter bližej stopi se sTetilnieo. nOh prosim, pnstite mojo nbogo mater," prosi dekletee na koleni padSi pred gospodarjevega hlapca, nprišle sye iz bližnje vasi in ravno tnkaj je moja mati popolnoma oslabela ter nij mogla dalje. Vid^č vrata od skednja odprta, peljala sem hitro ruater noter in jej malo slame podložila, da bi imela saj mehko leiiSče; oprostite , dobri človek, saj vidite, da moja mati uže skoraj umira." — Nu, tuje treba hitre pomoči I" reSe Marko ter hiti v hišo, da povč, kaj jo videl v skednji. Vsi, kolikor jih je bilo v biši, popnste sroje delo, ter gredo za Markora, da viilijo, kar jiin je poved&L Ženstvo se je začelo kar jokati, videč onemoglo siroto in ubožno dekletce, ki nij moglo pomagati. ^Le hitro vzetnite Zeno," refe Vrban Košutnik, brisaje ei sohi z oči, „ in ncsito jo v gorkc hišo, da se ogreje." — Pri dobrej po-strežbi je eiroti kmala odleglo in dmgi dan je bila uže na nogah. Ker je bila žena zel6 slaba, govoril jfi Košutaik dnigi dan z županom in sirota je biia spiejeta v obSiasko b61aieo; a čvrsto in zdravo dekletce je obdržal KoSutnik pri sebi in akrbel za-nje kakor za svoje otroke. Mati ubožne deklice nij ži-¦vela dolgo; v pomladi, ko 50 so prve pomladanjske cvetice prikaaale. umrla je sirota na suSici. A uboga deklica je ostala pri KoSutnikovih celih deset let, vsi bo jo radi imeli in tndi njej se je tako zd^to, kakor da bi iraela stariše. Pozneje se je omožila v bližnjo vaa, vzel jo je pošten iu premožen vdovec, ki nij drazega iskal nego dobre in skrljne matere svojim otrokom. In to je tudi bila uboga Marinia — tako je bilo imii nbogemu deklehi — kcr si je v KoSutnikovej hiši rse dobre lastnosti pridobila. Ves čas svojega žirijenja je biJa Marinka hvaležna Vrbanu KoSutnihi za izkazane jej dobrote ia je molila za njega, in vso njegovo dnižino. Tega je biL Vvban z«16 vesel in je l»iL vedno U3niUjen do ubozih sirot, dobro Ted6S, da nam to, kar podelimo ttbožcem, Bog stotero zopet povrne.
Vrban Košntnik in  njegovi sosedje.
KoSntnik je z vsakim 6lovekom dobro izhajaL Kedčr koli ga je pozual, vsak ga je spoštOTal in Ijiibil, bodi si na kmetili ali v mestu. Ako je komu mogel kaj dobrega storiti, nij ga bilo trelia po dvakrat prositi, tak6j je storil in pomagal svojemu bližojemu, zavedajčč se prigovora, ki pravi: dvakrat da, ked6r Mtro dd. Rad je posojeval sosedoni, i5esar jini je manjkalo, recuno: ži-Tino, toz, seme, žito, žtvež iu tudi denarje, ako je mogel. A najbolj je po-kazal svojo ljubezen do bližnjega v takih letih, kadar je bila slaba letina in poinanjkanje splošao. Oa je zmirom imel veliko zalogo žita, katero je v takih časih prodajal po nizkej eeni, samo da je pomagal svojeoiu bližnjemu iz zadrege.
Vrban KoSutnik in njegovi posli.
Posle je imel vedno pred očmi, kakor svoje otroke, ter je po ofietovsko skrbel za-nje. Ked^r nij bil v dobreiu iruenu pri Ijudeh, tega nij hotel v službo. Tndi Ce kak posel nij hotcl moliti ali poslušati, kadai- se je kaj Iepega in podučnega čitalo (bralo), moral je kmaln zapustiti KoiSntnikovo hišo in si kje drugej poiskati hruha. Dobrim biapceoi, sramožljivim itt zvestim deklam se je pa dobro godilo t njegovej hisi. Nikoli mu nij poslov primanjkovalo, da si tndi jiiu nij ponujal preTelikega platila, ali red pri Tsakem delu, red pri
¦                    7
jedi in pOTsod, kar se je v njegovej hiSi godilo, to mu je vselej pridne in poStene posle privabilo. Vse je viselo, ležalo ali stalo na odločenem kraji, in vsako stvarco je bilo treba zopet tja položiti, kjer se je vzela. Tudi njj bfl z delom nihče preobložen v njegovej hiši. Kadar je bil kak posel bolan, tikij je poslal po zdravnika, da gajel&ilna njegove troške. Večkrat je sam stopil k bolniku in ga je tolažil z božjo pomoSjo kakor srojega otroka. Ako je bilo grdo, deževno Treme in se je poslom tožflo v cerkev k službi božjej, tselej jim je dejal: nkolikor težaimejša in daljša pot v cerkev, toliko lebkejš* in bližej je do nebes!" To je posle upodbujalo, da so radi in z Teseljem bodili ? cerkev k st. maši.
Duhovska in svetna gotpoika.
Da si mu je bilo vsako leto do 300 gl. davka plačevati, nikoli nij godr-njal, kajti dobro je Tedel, da so davki potrebni, da se ohrani red in pokoj, varaost življenja in imčnja. Zatorej je on vse davke naložene mu na Djegor imčtek zadOToljno in zvesto opravljal. Kadar koli je sreSal starega, sivolasega gospoda žnpnika, Tsefej mu je srce veselja zaigralo, kajti spoštoval ga je kot svojega najboljšefta dnžnega o5eta. tJže iz daleč sc m« je ponižno odkril, podal mu roko, ter ga prijazno pozdraril, kakor svojega aajboljSega prijatelja. In kaj ga ne bi! Saj je gospod župflik dubovni oi-e svojili faranov, ki jim skrbi za telesno in diiSno Bteio, ki je nlS ker§(!anski nauk, jim oznanjnje besedo božjo, deli svete zakramente in je spremlja n&5S in opomiujaj6č od zibeli do hladnega groba. On je tedaj res velik dobrotnik svojim faranom, vse 6esti hi spoštovanja vreden. — A tndi svetno gosposko je spoštoval Vrban Košut-nik, ker je vedel, da je svetna goaposka postaTljeaa od Boga v skrb, da se v deželi vse Iepo, redno in vanio godi in ZTrSujo. On je bil deželskej gosposki vselej pokorea in se je držal bcsedi sv. pisma, ki prari: nmoj 8in! boj se Boga, in spoštuj cesarja ter ne pridružuj se njijnim zaničeTalcem." Kak&no je bilo njegovo Zivljenje sploh.
Vrban Košutiiik je bil tako pošten, da je nekemu žitaemn trgovcn čez leto dan, ko sta se na nekem sejmn zopet srečala, vrnil goldinar, katerega mn je trgovec pri kupovanji žita preveč dal, karje pa Košutnik §e Ie pozneje zapazil, ko je iz sejma dom6v prišedši prešteval denarje id primerjal troške z dobodki.
Ked(ir kolije ž njim obiieval, niMe mn ne more ooitati, da ga je kedaj za?afil na kakej laži ali pri kakej goljuiiji. In ako bi bil hudoben iSlovek, gotoro bi ne bil nikoli dospel do tacega blagostanja in tudi njegovi otroci bi ne bili tako dobro oskrbljeDi, ako bi ne bili od dobrih pošteaih stariSer. Kar koli je Košutaik govoril, vse je prišlo naravnogt iz njegovega srca, vse je bilo gola resnica, naj je s tem Ijudfim ustregel ali ne. Vsak je rad občeT&l ž njini, ker je bil z vsacim dober in prijazen.
V križih in teiavah
se je Vrban KoSutnik vdal popolnoma v voljo božjo. Drazega nij bilo sližati ii njegovih ust nego besede: nv imeim božjem" ali Bvse, kakor Bog boče; nje-gova srcta volja naj se izide! Kaj nam pomaga zdihOTati in žalovati! Bog prcmore rse; on bode zopet vse prav storil!"
Njegovi pogovori
ob nedelj&h in prazniiih z drnžino doma so bili navadno o tem, kar 80 v oeikri pri pridigi ali krščanskem naoku slišali.   Dnige dni se jo tudi pogovarjal o
gospodarstrenih in kmetijskih zadeTah, posebno k&d&r je bil v kakej drnzTii z domačimi ljudnii. A nikoli mn nij niti na misel priSlo. d» bi opravljal drnge Ijndi; tudi mu nij nihče smel o drugih kaj ž&lega povedati. Take ljudi, ki droge opravljajo, sovražil je iz vsega srca. Ako mu so otroei ali posli ne-Tedoma kaj taeega dom6? prinesli, kar bi druge ljudi nžalilo, tak6j jim je rekcl: nmolčite, kaj nam to mar ?" Gledite sami sebe! Izpoznajte in izboljšajte sroje pregreške! Teak v^ sam, kje ga črevelj tiž(!t. Norice y bilo in iz hiše pTenašati, tega ne jnorem trpeti! Kaio bi se zdeio ram. ako lii dmgi ljndje vas po zobčh nosili? Tndi nij vse tako, kakor se govori o tem ali 6nem Hovekn, kcr vsak nekaj zraven pridene. Ako bi slišali užaljenega iUoveka, ta ti stvar ts« dragače povedal." Tako je gOToril Vrban Kcšntnik stojim otro-kom in poslom, kadar mn so hoteli kaj slabega povedati bodi si o katerem koli človeka
Vrban Košutnik se drttgit ožini.
Otroci so postajali zrairom veSji in starejSi ter so drng za dragira od-hajali iz domaiie hiše. Saposled mu smrt poberc njegovo dobro in akrbuo ženo. To je bil Irad udarcc za njega! Vedel je, da brez dobre gospodinje nij nobenega pravega gospodarstra pri hiši. Zatorej je izrofiil svoje posestvo najatarčjšetmi sina s tem zagotoTilom, da mii vsako leto izplača določeno Tsoto v denarjih, d» se preživi na svoje stare dni. Ožeiiil se je potem drugif 8 priletnc, bogoljnbno in potrpežljivo vdo^o iz bližnjega trga ter se je podal i njo v mesto Celje, kj« si je najel za fes č&s svojega iivljeaja lcpo stano-Tanje. t katerem je žirel še ccjih 16 let srečno in zadovoljno. Kakor živel, tako umrl.
V prijaznem Celji je živel 8amo za Boga — in je tiidi mirno zappal v Gospodu po kratlcej holezni, prejemši vsg sveto zaVramonte za umirajoče. Ljndjž iz bližnjih krajev so ga spremili v cbUnem številu na pokopaliSfo in maisikomn je bilo videti sotoe 061.
Mir in pokoj njegoviin kostein!                                   Mladinoljub