214
1.01 Izvirni znanstveni članek 27-772(497.12Maribor):94(100)"1914/1918"
Bogdan Kolar
dr. teologije, redni profesor za zgodovino Cerkve in patrologijo
Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana
e-pošta: bogdan.kolar@guest.arnes.si
POSLEDICE PRVE SVETOVNE VOJNE  
NA CERKVENO ŽIVLJENJE  
V LAVANTINSKI ŠKOFIJI
1 UVOD
Lavantinska škofija je ob izbruhu prve svetovne vojne obsegala južni del 
dežele Štajerske (brez Prekmurja in brez Mežiške doline). Bila je tesno vpe-
ta v dogajanje v Avstriji in njeni katoliški skupnosti, hkrati pa zaznamovana 
tudi z napetostmi med slovensko in nemško skupnostjo v deželi. Škofijo je v 
tem času vodil dr. Mihael Napotnik (voditelj škofije 1889–1922), ugleden član 
zbora avstrijskih škofov in zvest zagovornik habsburške krone. Vodstvo škofije 
je prevzel leta 1889, ob izbruhu vojne je bil že bolehen in ostarel. Bil je zvest 
glasnik uradnega gledanja na vojno dogajanje, na vzroke vojnih spopadov in 
pravic Avstrije. Zato je v škofijskem listu Zaukaznik lavantinske škofije redno 
objavljal odločbe, ki so jih izdajali različni uradi na Dunaju. Ob začetku voj-
ne, ko je Maribor postal veliko vojaško vadbišče in zbirališče, so vojaki, zlasti 
mobilizirani družinski očetje in možje, zelo čutili tveganost časa. Zagotovilo 
Božjega varstva in molitve jim je veliko pomenilo. V Kroniki materne hiše šol-
skih sester v Mariboru za 10. avgust 1914 beremo: »Med godbo in vzklikanjem 
je šla vojaščina po ulicah; pred knezoškofovsko palačo so se ustavili. Na oknu 
se je pojavil prevzvišeni gospod knezoškof in imel navdušen govor, v katerem 
je zagotovil svojo molitev in molitev vernih in spodbudil k pogumnemu boju.«1 
Ravnanje duhovnikov in župnijskih skupnosti je bilo v skladu s stališči škofa, 
čeprav so se ob posameznih vprašanjih in posegih vojaških oblasti spraševali 
o primernosti tako zvestega ravnanja do krone. Cerkveni tisk, ki je izhajal na 
1 Kronika materne hiše šolskih sester v Mariboru 1864–1941 (dalje Kronika materne hiše), Ljubljana 2007, str. 220. Kroniški zapisi so 
zelo bogat in dober vir za delovanje ustanov šolskih sester in celotnega Maribora.
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 215
področju lavantinske škofije, se je omejeval na strogo cerkveno področje in se 
v času vojne ni oddaljil od tradicionalne zvestobe vladarski hiši in Avstriji. Ta-
kšno razpoloženje kaže tudi ohranjena dokumentacija iz cerkvenega poslovanja 
v tem času. Zato bi težko govorili o drugačnih pogledih na vojno dogajanje, kot 
so bili uradni. Duhovniki, ki niso bili bolj intenzivno vključeni v pastoralno 
delo pri vojaških enotah, so svojo pozornost namenjali predvsem notranjemu 
cerkvenemu dogajanju: organiziranju molitvenih srečanj in drugih pobožnosti 
za dosego miru in prenehanje sovražnosti, spominjanju živih in rajnih vojakov, 
urejanju zakonskih zvez in podeljevanju drugih zakramentov, nato pa manjša-
nju posledic vojnega dogajanja, delu za pomoč vojnim sirotam, beguncem in 
invalidom. Med bistvene dolžnosti duhovnikov v župnijski pastorali je sodilo 
usklajevanje dejavnosti drugih ustanov, spodbujanje vernikov, da so podpirali 
akcije vojaških oblasti, in izvrševanje ukazov, ki sta jih razpošiljali cerkvena in 
vojaška oblast. Posamezniki med duhovniki so zagovarjali tudi drugačna sta-
lišča, ki so postajala vse glasnejša ob poročilih o porazih avstrijske vojske in 
z bližanjem konca vojne; časovno bi to bilo mogoče postaviti v čas po smrti 
Franca Jožefa I. 
2 OB ZAČETKU VOJNEGA DOGAJANJA
Bližanje vojne so ljudem v cerkvenih skupnostih nakazovali različni do-
godki, ki jih je sprožil sarajevski atentat v nedeljo, 28. junija 1914. To se ni čutilo 
le v pogostnem klicanju mož in fantov pod orožje, njihovi udeležbi na vojaških 
vajah in slednjič v mobilizaciji, temveč tudi v vsakodnevnem utripu ljudi. Pri-
žnica je postala pomemben kraj seznanjanja z dogajanjem v širši skupnosti, z 
načrti državnih in posebej vojaških oblasti ter tudi z obveščanjem o akcijah, 
ki so se pripravljale za mobilizacijo vseh moči. Čutiti je bilo bolj intenzivno 
delovanje represivnih državnih ustanov, ki so skrbele za politično neoporečno 
govorjenje in ravnanje. Navodila, ki so jih policijskim enotam dajale državne 
oblasti, pa so bila tako splošna, da si jih je bilo mogoče razlagati na različne 
načine in prilagoditi krajevnim razmeram oz. posameznikom v njih. Najpogo-
stejša obtožba je bila, da je bil nekdo ‚srbofil‘ in da ni bil lojalen avstrijski drža-
vljan. Ker so bile razlage takšnih očitkov prepuščene raznim krogom in pred-
vsem tisku, je to med ljudmi vzbujalo nezaupanje in vsestransko sumničenje. 
O takšnem razpoloženju v Mariboru zgovorno priča kronika skupnosti šolskih 
sester za 10. avgust 1914: »Že nekaj dni je mariborsko prebivalstvo žal strašno 
razburjeno; zdaj je gruča tu, zdaj tam. Žal so našli resnično preoblečene Srbe, ki 
so jih takoj zaprli. Eden je hotel vojaščini zastrupiti hrano, drugi vodo in eden 
naj bi pod železniški most nastavil bombo, vendar so jo pravočasno opazili in 
jo je neki oficir pogasil. Kar nas je tako zelo ganilo, je to, da so tudi med doma-
čini privrženci Srbov. Več jih je bilo med klici na Srbijo napadenih in skoraj na 
216 Bogdan Kolar
smrt potolčenih. Marsikdaj pridejo zraven tudi popolnoma nedolžni.«2 Izbruh 
vojnega dogajanja je poudarjeno pokazal napetosti, ki so se kazale že pred tem. 
Krivdo za začetek vojne so duhovniki skupaj s škofom in verniki v veliki večini 
pripisovali Srbiji, kot je takrat bilo splošno razumevanje med preprostim ljud-
stvom, Avstriji pa so priznavali pravico, da zadoščenje doseže tudi z vojaškimi 
sredstvi; v tem smislu je bila po njihovem razumevanju vojna pravična. 
Na začetku vojne, 20. avgusta 1914, je nenadoma umrl papež Pij X. V tisku 
in v cerkvenih krogih je obveljalo prepričanje, da ga je prav izbruh vojne tako 
potrl, da je umrl. »Papež Pij X. si je pošteno prizadeval, da bi preprečil izbruh 
te strašne svetovne vojne. Njegovega opominjajočega in opozarjajočega glasu 
naši sovražniki niso slišali. Težko si je predstavljati, kako je ravno tako nežna, 
čuteča duša, kakršna je bil Pij X., trpela ob poročilu o izbruhu svetovne vojne. 
Pred nekaj dnevi je obkrožila tisk kratka notica, ki nam je povedala, da je pri sv. 
očetu ob prihodu vojnih poročil nastopila opazna potrtost. /…/ V zadnjih dneh 
je sam narekoval številne brzojavke, da bi preprečil grozote evropske vojne. Ta 
mu je zadala smrtni udarec, ko mu je strla zadnjo moč, ki je še ostala v njem. 
Zaradi tega razburjenja in bolečin se je zgrudil.«3
Nastopil je papež Benedikt XV. in že v svojem prvem javnem nastopu 8. 
septembra 1914 delo za mir vzel kot svojo primarno nalogo. Takoj je pozval vse 
udeležene, da naredijo vse za popuščanje napetosti in sklenitev miru. »Vladar-
jev narodov prosimo in rotimo, naj zaustavijo vsa nasprotstva v blagor človeške 
družbe. Naj pomislijo, da je temu umrljivemu življenju že samoobsebi prisoje-
nega preveč gorja in zla; kaj bi torej mi sami to gorje še množili in večali! Naj bo 
dosti razdejanja! Dosti človeške krvi je že prelite. Naj bi se požurili ter se začeli 
pogajati za mir; naj bi si podali roke.«4
Sicer pa mirovne pobude, ki jih je predlagal papež Benedikt XV., v Avstriji 
niso bile vselej sprejete z naklonjenostjo, kot tudi ne papež sam. Zlasti so se na-
padi nanj okrepili po vstopu Italije v vojno, ko so ga avstrijski krogi obtoževali, 
da je bil podpornik Italijanov in sovražnik Avstrije. Takšne očitke so morali 
poslušati tako verniki kot duhovniki. Odmev tega lahko vidimo v poročilu o 
pastoralni konferenci duhovnikov celjske dekanije, ki se je odvijala 17. junija 
1915, torej le nekaj tednov po vstopu Italije v vojno in po odprtju fronte na Soči 
(Priloga II). »Mnogo konferentistov z ogorčenjem omeni, da trosijo ne samo 
laiki, temveč tudi vojaške osebe javno obrekljive vesti o sv. Očetu, češ da so oni 
Italijo nahujskali k vojski; posledica tega obrekovanja je gorostasno psovanje 
črez sv. Očeta, tudi že med kmeti.«5
2 Kronika materne hiše, str. 220–221. 
3 Kronika materne hiše, str. 223. 
4 Sv. oče Benedikt XV. – za mir, v: Bogoljub 12 (1914), štev. 11, november, str. 359. 
5 NŠAM, pastoralne konference, 1915, dekanija Celje. 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 217
Poleg organizirane duhovne oskrbe vojakov, do začetka novembra je bilo 
enotam namreč dodeljenih več kot 900 duhovnikov, je v jeseni 1914 izšel slo-
venski priročnik za vojake, ki so odhajali v vojno. Znan vojaški duhovnik Jernej 
Hafner je za mlade vojake pripravil razširjeni molitvenik z naslovom Slovenskim 
fantom za slovo na pot v cesarsko službo, v katerem je predstavil lik katoliškega 
vojaka, vojaškega stanu in dodal »molitve za čas miru in čas vojske«. Priročnik 
so priporočali tako vojakom kot njihovim staršem in duhovnikom, ki so ga 
razdeljevali med mobilizirance.6 Izbruh vojne je narekoval, da se je spremenil 
ritem življenja cerkvenih skupnosti in združenj, župnij, samostanov in posame-
znih družin. Na takšen ali drugačen način se je vojna dotaknila vseh ustanov, 
ki so predstavljale temelje cerkvenega življenja v lavantinski škofiji. Manjšalo se 
je število prireditev, ki so bile sicer bistveni sestavni del cerkvenega življenja.7
3 REPRESIVNI POSTOPKI PROTI DUHOVNIKOM
Avstrijske oblasti so z nezaupanjem gledale na mnoge ljudi v lavantinski 
škofiji, aretiranih je bilo na stotine ljudi, predvsem inteligence, trgovcev, ura-
dnikov in celo kmetov. Represivni ukrepi so bili namenjeni tudi duhovnikom, 
ki so delovali na večinsko slovenskem ozemlju.8 Že pred začetkom vojaških de-
javnosti so bili pripravljeni sodni procesi proti posameznikom, manj proti du-
hovščini, s katerimi so želeli vzbuditi strah pred političnim oporečništvom. Da 
so avstrijske oblasti dvomile o lojalnosti Slovencev in slovenskih duhovnikov, je 
bilo potrebnih malo dokazov.9 Kronika mariborskih šolskih sester govori o pri-
merih, ko so frančiškana v redovnih oblekah imeli za preoblečena Srba, prisilili 
so ju, da sta izstopila iz vlaka in so ju nato pretepli. Dalje za 10. avgust 1914 piše: 
»Zaprli so več duhovnikov; gospoda župnika iz Limbuša so menda med stra-
šnim razburjenjem vodili v Maribor; bilo je klicanja, vpitja, zmerjanja, neznan-
ska množica ljudi je bila na cestah in ni mogla dobiti zadoščenja v zmerljivkah 
in sramotenju. Gospoda bi po poti potolkli do smrti, ko ne bi bil pod močno 
stražo. Gospoda župnika so pred nekaj dnevi poklicali pred vojaško sodišče 
v Gradcu, prav tako gospoda kaplana s Kamnice in iz Jarenine. Nekaj dni je 
bilo takšno razburjenje, vedno je šlo le proti duhovnikom. Gospoda župnika od 
Svete Magdalene so na cesti napadli in pretepli do krvi, njegova obleka in klo-
6 Prim. Dobre knjige, v: Bogoljub 12 (1914), štev. 11, november, str. 380. 
7 Misijonska družba pri Sv. Jožefu nad Celjem je že od začetka januarja 1915 opazila manjšanje števila ljudskih misijonov. Moški so 
bili pod orožjem, ženske pa tako obremenjene z delom, da se niso mogle udeleževati dogodkov v cerkvah. Prim. B. Kolar, Misijon-
ska hiša pri Sv. Jožefu nad Celjem. Kronika ustanove od 1852 do 1925, Ljubljana 2013 (AES. 35.), str. 206–207. 
8 Prim. A. Ožinger, Zgodovina samostana in župnije sv. Petra in Pavla od začetka 19. stoletja do konca 1. svetovne vojne, v: Minoritski 
samostan na Ptuju 1239-1989, Ptuj-Celje 1989, str. 171, op. 43. 
9 Obširneje o tem prim. F. Čuček – M. Moll, Duhovniki za rešetkami. Poročila škofu o poleti 1914 na Spodnjem Štajerskem aretiranih 
duhovnikih. Priester hinter Gittern. Die Berichte der im Sommer 1914 in der Untersteiermark verhafteten Geistlichen an ihren Bischof, 
Ljubljana 2006 (Viri. 22).
218 Bogdan Kolar
buk razcefrana. Gospod Korošec se ni smel pokazati na cesti.«10 Večina aretacij 
duhovnikov je bila opravljena v avgustu in septembru 1914. Vseh 21 primerov, 
ki so poznani, je bilo iz okrajev Maribor, Ptuj, Slovenj Gradec, Celje in Brežice. 
Duhovnike so zapirali, ker so bili Slovenci in ker so zaradi vpliva na ljudi 
lahko širili politične ideje, ki niso bile v soglasju s prevladujočo politiko v mo-
narhiji. »Katolicizem in slovenstvo – to je bilo v tem pogledu skoraj identično, 
verjetno tudi zato, ker je slovensko prebivalstvo z veliko večino podpiralo ka-
toliško slovensko ljudsko stranko.«11 Takšno stališče tudi razloži, zakaj je bil dr. 
Anton Korošec posebej osovražen pri avstrijskih oblasteh, ki so se v tem času 
pokazale kot opora poudarjenega nemškega nacionalizma. Izgovori za aretacije 
so bili zelo različni, podobno kot so se razlikovali odnosi, ki so jih do aretiranih 
duhovnikov kazali krajevni žandarji ali drugi uradniki, ki so nastopali v proce-
su aretacije. 
Za dobršen del duhovnikov sodni postopki sploh niso bili izpeljani. Nava-
dno so več mesecev čakali v zaporih, ne da bi bila obtožnica sploh vložena. Pra-
va zaslišanja so bila bolj izjema kot del rednih postopkov. Zdi se, da je bilo po-
membno predvsem dejstvo, da so duhovnike zaprli in da so določen čas prebili 
v preiskovalnem zaporu, kjer so bili deležni raznih oblik ponižanj, zasramovanj, 
nehumanih razmer, slabe hrane, prekinitve stikov s sotrpini, negotovosti … Ko 
je bil v začetku decembra 1914 iz zapora izpuščen še zadnji aretirani duhovnik 
lavantinske škofije Franc Muršič,12 župnik v Framu, so to razumeli kot obli-
ko popuščanja sovražnosti do slovenske duhovščine. Gotovo pa gre drugačno 
ravnanje vojaških oblasti do katoliških duhovnikov slovenske narodnosti razu-
meti tudi kot sad nastopa vodstva Katoliške cerkve v Avstriji. Dne 4. oktobra 
1914 je namreč dunajski kardinal Friedrich Gustav Piffl med pridigo v dunajski 
stolnici sv. Štefana, kjer je bilo zbranih prek 10.000 ljudi iz »najvišjih krogov«, 
zavrnil gonjo proti katoliški duhovščini, zlasti proti slovanski, ki se je širila od 
začetka vojne: »Ker je bilo nekaj duhovnikov v preiskavi, češ, da so zapleteni 
v panslavistično gibanje, menijo nasprotniki, da smejo celokupni duhovščini 
vreči v obraz očitek, da nimajo dovolj domovinske ljubezni.«13 Ljubljanski škof 
dr. Anton B. Jeglič se je kardinalu zahvalil za »uspešno javno obrambo Bogu in 
cesarju vdane slovanske duhovščine v Avstriji«. 
Podobno pričevalno vrednost o razpoloženju uradnih oblasti in žandar-
merije do slovenskih duhovnikov ima zapis v celjski župnijski kroniki (takrat je 
bila v mestu samo župnija sv. Danijela): »Zaprte so pošiljali v sodnijske zapore 
10 Kronika materne hiše, str. 221. 
11 F. Čuček – M. Moll, Duhovniki za rešetkami, str. 8. 
12 Franc Muršič (1867–1916) je bil aretiran 2. avgusta 1914 in je bil v preiskovalnem zaporu v Gradcu štiri mesece. Prim. F. Čuček – M. 
Moll, Duhovniki za rešetkami, str. 75–90. 
13 Bogoljub 1914, št. 11, str. 376. 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 219
v Gradec. Graška poulična druhal je za vsako ekspedicijo bila obveščena ter na 
kolodvoru čakala na ‚delinkventa‘, kričala nad njim, ga opljuvala, nekatere celo 
pretepla. Nemški nacijonalni listi so bili o zaporu slovenskih duhovnikov včasih 
prej obveščeni, kakor jih je žandarmerija v rokah imela. /…/ Ni čuda, da so se 
celo pošteni Nemci izražali: Pri takem postopanju Avstrija ne more zmagati, ker 
vsaka krivica se gotovo kaznuje. Tudi celjski opat je bil na tem, da ga denejo v 
zapor. Imel je cerkveni govor o usmiljenem Samarijanu, kateremu so nekateri 
hoteli podriniti proti državne namene. Le takratni okrajni glavar baron Müller 
je posredoval, da 78 let starega opata Ogradi-ja niso zaprli.«14
V času, ko so bili duhovniki zaprti ali v postopkih, so bile župnije brez 
dušnih pastirjev. Le občasno so jih nadomeščali župniki ali kaplani iz sosednjih 
župnij. Ob dejstvu, da je bilo v vojaško duhovniško delo poklicano večje število 
duhovnikov, ki so sicer delovali po župnijah, je to povzročilo pomanjkanje du-
hovnikov in nezadovoljstvo med ljudmi. Lavantinski škofijski ordinariat v času 
postopkov ni interveniral niti ni sprožil kakšnih postopkov, ki bi kazali na za-
vzemanje za zaprte duhovnike. Bili so prepuščeni sami sebi in vojaškemu koles-
ju. »Zelo zelo redko je zaslediti, da bi škofija poslala k aretiranemu duhovniku 
odvetnika. Tudi o drugih oblikah pomoči s strani škofije ni nikakršnih poročil. 
/…/ Omembe vredne pobude, da bi zaprtim duhovnikom stali ob strani, ni ni-
kjer z dokumenti izpričane. Edina zadeva, ki je škofa zanimala, so bile okolišči-
ne aretacij in odmevi o tem v časopisju.«15 Škof dr. Mihael Napotnik je namreč 
po njihovi osvoboditvi naročil, da so pripravili poročila o svojih aretacijah in 
zaporniških dneh. Ohranjeni dokumenti zgovorno pričajo o razmerah v avstrij-
ski družbi in v lavantinski krajevni Cerkvi v prvih mesecih vojnih sovražnosti. 
Mariborski meščani so sovražnost do slovenske katoliške duhovščine ka-
zali ob različnih priložnostih, podobno kot se je dogajalo tudi v Celju in ne-
katerih drugih krajih. 12. maja 1918 naj bi v Mariboru obhajali narodni dan. 
Ni uspel, kot so pričakovali organizatorji. Udeležba je bila majhna, med njimi 
so bili povečini šestnajstletni fantje. »Strašno so udrihali po slovenskih farjih, 
cesarju in cesarici in grozno vpili: ‚Proč od Avstrije in Parme!‘. Nato so veliko 
tulili, peli Stražo na Renu, šli po Poštni in Šolski ulici in stvar se je končala,« 
beremo v kroniki šolskih sester.16 Na splošno pa so sodni postopki proti duhov-
nikom in dijakom med ljudmi povzročali zgražanje. 
14 Opatijsko-dekanijski urad Celje, Kronika opatijske cerkve sv. Danijela v Celju za leta 1914 do 1918 (dalje: Kronika-opatija), str. 55. 
Franc Ogradi (1836–1921) je celjsko župnijo vodil od 1890 do 1921. 
15 F. Čuček – M. Moll, Duhovniki za rešetkami, str. 10. 
16 Kronika materne hiše, str. 329. 
220 Bogdan Kolar
4 ZASEDBA CERKVENIH PROSTOROV
Za vojaške potrebe je bilo zasedenih več cerkvenih prostorov, predvsem 
šolskih. Kot je razvidno iz Kronike materne hiše šolskih sester v Mariboru, so 
že pred razglasitvijo vojnih sovražnosti vojaške oblasti zahtevale izpraznitev 
prostorov in njihovo uporabo za vojaške namene.17 Hiša vrhovnega vodstva je 
postala center za opremljanje rezervistov, skladišče zalog in postaja pred od-
hodom na fronto. V zavodu se je naselil 47. regiment in prevzel velik del vseh 
prostorov. Sredi avgusta je na njihovo mesto prišel 27. regiment iz Gradca. Že po 
dobrem mesecu spopadov so v samostanske prostore začeli prihajati ranjenci. 
Sestre so se morale stisniti v preostale prostore ali iskati možnosti prebivanja pri 
drugih skupnostih. Pouk so lahko izvajale le v manjšem obsegu, v več izmenah 
ali pa so ga sploh morale odpovedati. O podobnih razmerah bi smeli govoriti 
v večini samostanskih skupnosti. V Mariboru je bila rezervna bolnišnica tudi v 
frančiškanskem samostanu.
Vojne razmere so se poznale tudi v skupnostih frančiškank Brezmadežne 
(slovenjebistriških šolskih sester), z osrednjo ustanovo v Slovenski Bistrici. Ve-
lik del mlajših sester je opravil tečaje izobraževanja pri Rdečem križu, da so 
lahko pomagale ranjenim vojakom. Del šolskih prostorov v Slovenski Bistrici so 
preuredile za potrebe vojaške bolnišnice, oskrbo vojaških ranjencev so prevzele 
sestre. Zlasti po letu 1916 se je v skupnosti čutilo veliko pomanjkanje osnovnih 
sredstev za preživetje. Kljub temu so uspele prav v času vojne prevzeti tri vzgoj-
ne ustanove v nemškem delu monarhije.18
Šolske dejavnosti so morale zelo omejiti tudi šolske sestre v Celju, ker je 
vojska zasedla velik del prostorov. Tiste, ki so ostali na voljo, so uporabljale 
za dvoizmenski pouk: dopoldne so poučevale višje razrede, popoldne nižje, 
medtem ko so morale vrtec preseliti v zasebno hišo. Ker je vojska spreminjala 
svoje potrebe in zahteve, so se neprestano spreminjali tudi pogoji dela. Občasno 
so sestre morale pošiljati dekleta na daljše ali krajše počitnice, medtem ko se 
je vodstvo šole dogovarjalo na raznih ravneh. Konec leta 1914 in na začetku 
naslednjega leta je bilo v prostorih dekliške šole šolskih sester na okrevanju 
okoli sto vojaških ranjencev. Od februarja 1918 dalje je bil pouk ponovno v vseh 
razredih. Hkrati velja za celjske razmere značilna ugotovitev: »Mestna oblast je 
nameščanje vojaštva uporabljala tudi kot sredstvo nagajanja. Tako so dekliški 
šoli šolskih sester, kljub temu da si je pri vojaških oblasteh izborila odhod 
vojakov iz njenih prostorov, odredili, da mora del prostorov izprazniti in jih 
nameniti za vojaške potrebe. Te ‚pozornosti‘ je bila ta šola deležna, ker je bila 
17 Prim. Kronika materne hiše, str. 217. 
18 Prim. A. Šolar – M. Kadiš, Kronika frančiškank Brezmadežne, Slovenska Bistrica 1994, str. 100. 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 221
edina slovenska v nasprotju z vsemi javnimi šolskimi zavodi v mestu, ki so bili 
v tem času nemški.«19
Za vojaške namene so v Celju porabili podružnično cerkev sv. Maksimi-
lijana, najprej od začetka leta 1915 do januarja 1916, ko je bila cerkev vojaško 
skladišče, nato ponovno od oktobra 1917 dalje, ko so cerkev in zemljišče ob njej 
po ukazu okrajnega glavarstva dodelili vojaškim enotam. Uporabo je dovolil 
škofijski ordinariat v Mariboru, pred spremembo namembnosti je bila eksekri-
rana. »Trpela je veliko škodo, ki še danes ni popravljena in ne rekonciliirana. 
Cerkev, ki se že v drugi polovici 14. stoletja v listinah navaja in je legendarno in 
zgodovinsko za Celje izrednega pomena, je dobila po svetovni vojni udarec, od 
katerega se bode težko opomogla!« je po koncu vojne zapisal kronist.20 Na za-
četku leta 1915 so v misijonski hiši nad Celjem še lahko pripravili duhovne vaje 
za več stanov, za naslednje leto so morali vsa srečanja odpovedati, ker je vojska 
zasedla romarski dom. Zbiranje stanov ni bilo mogoče, kajti možje in fantje 
niso bili doma, dekleta in žene pa so bile preveč obremenjene z delom, beremo 
v kroniki misijonske hiše pri sv. Jožefu.21 V letu 1917 so že lahko pripravljali ve-
čja srečanja v postnem in adventnem času. Več bratov iz skupnosti lazaristov je 
bilo vpoklicanih pod orožje že avgusta 1914. Poslani so bili na vzhodno fronto. 
Vpoklici bratov in aspirantov so sledili še vsa naslednja leta, nekateri so bili po-
slani na južno fronto, drugi na soško. Nekateri med njimi so prišli v rusko uje-
tništvo, več jih je bilo ranjenih, a so se po zdravljenju morali vrniti na bojišča. 
Kot neposredno posledico vojnih razmer, ki je spremenila podobo Jožefovega 
hriba, je razumeti odločitev mestnih oblasti, da so za oskrbo meščanov z lesom 
in kurjavo posekali gozd pri Sv. Jožefu.
Na Ptuju je vojaštvo zasedlo cerkev sv. Ožbalta, ki je bila obnovljena v času 
pred izbruhom vojne. Kot je zapisal v svojem poročilu pred kanonično vizitaci-
jo župnik-vikar minorit p. Norbert Povoden, je bila do srede junija 1915 cerkvi 
povzročena že velika škoda. Član minoritske skupnosti p. Rafael Potrč, kaplan 
pri Sv. Vidu pri Ptuju, pa je bil deležen vseh postopkov represivnega nastopanja 
vojaških oblasti, ker je bil obtožen, da je širil alarmantne vesti.22
Mednarodni značaj salezijanskega zavoda ‚Marijanišče‘ v Veržeju se je 
posebej pokazal že poleti 1914, saj je kar dobršen del mladih salezijancev (19), 
novincev (6), 2 brata in 2 duhovnika ter celo 19 gojencev, ki so bili nemške na-
rodnosti, dobilo pozive in v začetku avgusta odšlo k svojim vojaškim enotam. 
Vpoklici so sledili tudi v naslednjih mesecih in letih. Zaradi tako zmanjšanega 
19 B. Himmelreich, Celje v letih prve svetovne vojne 1914–1918, v: Iz zgodovine Celja 1848–1918. Odsevi preteklosti. 2. (ur. Marija 
Počivavšek), Celje 1998, str. 91. 
20 Kronika-opatija, str. 61.
21 Prim. Zavod sv. Jožefa, Celje, Hauschronik des Missionshauses za leto 1915.
22 Prim. A. Ožinger, Zgodovina samostana in župnije sv. Petra in Pavla od začetka 19. stoletja do konca 1. svetovne vojne, str. 167, str. 
171 (op. 43). 
222 Bogdan Kolar
števila so bile šolske dejavnosti v zavodu omejene, del prostorov pa je zasedla 
krajevna ljudska šola, ker je šolske prostore zavzelo vojaštvo. Po odprtju soške 
fronte so v zavod sprejeli nekatere gojence in duhovnike iz Južne Tirolske in z 
Goriškega. Posledice vojne so čutili tudi drugače. Zavodska kapela je postala 
kraj zelo osebnih in iskrenih pobožnosti. Medtem ko so mladi salezijanci ter 
možje in fantje iz trga trpeli na bojiščih, so se v kapeli vrstile molitve zanje 
in zato, da bi čim prej utihnilo orožje. Vsaka novica o smrti je v kraj in zavod 
prinesla novo žalost, skupna molitev v zavodu pa je prošnja za njihov večni po-
koj. V določenih obdobjih je zavod (zgrajen v letih 1911–1913) moral sprejemati 
vojaške ranjence – prva skupina se je vselila oktobra 1914. Vojaška komisija, 
ki je zavod obiskala v začetku maja 1915, je določila, da je v njem prostora za 
500 vojakov. Vse do konca vojne so si sledile različne enote, salezijancem in 
gojencem so bili na razpolago prostori, ki jih je odobrila vojska. Duhovniki, ki 
so sicer delovali v zavodu, so občasno imeli skrb za pastoralno delo v vojaških 
enotah, ki so se nahajale v okoliških krajih. Stiska na vseh področjih, ki jo je 
povzročala vojna, pomanjkanje sredstev za življenje in težki zdravstveni pogoji 
so povzročili, da je bilo življenje v zavodu zelo skromno. Neredko je primanjko-
valo osnovnih življenjskih potrebščin, po spominih nekaterih avstrijskih sale-
zijancev je bila občasno v zavodu tudi lakota.23 Proti koncu vojne se je v zavodu 
razširila ‚španska bolezen‘, za katero je obležala kar tretjina gojencev in vodstva; 
trije bolniki so umrli. Romarski značaj zavodske kapele se je poudarjeno poka-
zal, ko se je v teku leta 1917 razširila novica, da se je v Fatimi na Portugalskem 
prikazovala Marija in priporočala molitev ter pokoro za skorajšnje končanje 
vojne in vrnitev vojakov z bojišč. 
Cerkveni in šolski prostori, ki jih je uporabljala vojska, so bili opustošeni. 
»V šolskih sobah je bil pod tako umazan, da ni bilo mogoče prepoznati, da je bil 
v začetku položen parket in ne navaden pod iz desk. Kdor je videl šolsko poslo-
pje pred vojno in zdaj spet, ni mogel verjeti, da je to ista hiša, in nas je pomiloval 
zaradi naše velike škode. Vendar je to vse veljalo samo vojakom, ki so se borili 
za domovino!« so razmere sprejele in razložile sredi oktobra 1914 šolske sestre 
v Mariboru.24 Čeprav so nato v zavod prihajale razne skupine obrtnikov, da bi 
popravile škodo, je ta ostala. Potrebnih je bilo več let, da so se razmere uredile 
in so lahko začele normalno delovati vse šolske dejavnosti. Šele po maju 1918, 
ko so odšli zadnji ranjenci in drugi vojaški uslužbenci, so sestre lahko začele 
temeljito prenovo prostorov. Simbolno odškodnino, ki so jo prejele pred tem, 
so uporabljale za nakup živilskih potrebščin, s katerimi so pomagale vojakom 
in revnim otrokom, ki so se redno zatekali v samostan po pomoč.25
23 Prim. B. Kolar, Marijanišče v Veržeju sto let, Veržej 2012, str. 60–61. 
24 Kronika materne hiše, str. 230. 
25 Nekateri vidiki posledic svetovne vojne za cerkveno življenje v Celju so predstavljeni v razpravi B. Kolar, Celje v času prve svetovne 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 223
5 GOSPODARSKE POSLEDICE
Vojne razmere so od vsega začetka v življenje ljudi prinašale nove okoli-
ščine. Da je bilo vse v službi vojske, so ljudje čutili od jeseni 1914 dalje. Višale 
so se cene in kmalu je začelo primanjkovati osnovnih življenjskih potrebščin. 
Posebej so pomanjkanje živil čutili meščani v Mariboru in Celju. Kot nekakšen 
povzetek dogajanja na tem področju za prvi dve leti lahko vzamemo zapis v 
kroniki skupnosti šolskih sester v Mariboru februarja 1917: »Vojna s strašnim 
spremljanjem draginje in lakote nastopa vedno bolj resno. V letu 1914/15 smo še 
zelo malo čutile, saj je imela domovina živil še v obilju, v letu 1915/16 je bila stvar 
že veliko resnejša, prišle so karte za moko in kruh, karte za sladkor in kavo, trije 
brezmesni dnevi: ponedeljek, sreda, petek; ob teh dnevih ni nihče smel jesti 
mesa, varnostna straža je hodila po hišah gledat, ali kdo kuha meso. V več dru-
žinah so našli meso, za kar so bile obsojene na globo, pogosto do 1.000 K. V letu 
1915/16 so se za denar še dobila živila, v letu 1916/17, posebno v mesecih januarju, 
februarju in marcu se v našem mestu ni dobilo živil niti za drage denarje. Ure 
in ure, celo po pol dneva so stali ljudje v dolgih vrstah pri nekaterih trgovinah, 
kjer so prodajali kruh ali moko, marsikdaj je toliko ljudi, da zmanjka kruha in 
zadnji spet odidejo prazni. V vse smeri so vreli meščani, moški, ženske, otroci 
z nahrbtniki, košarami itd., na podeželje, da bi kupili živila. Dobri ljudje, ki jim 
razposlani organi, običajno vojaki, vedno znova pobirajo moko, krompir itd., 
dajejo meščanom, kolikor morejo. Ti pogosto na kolenih prosijo za živila, radi 
plačajo za en krompir 8 do 10 vinarjev.«26 Veliko pomanjkanje hrane in goriva je 
šolske sestre večkrat prisililo, da so odpovedale pouk in podaljšale počitnice. Na 
enak način so problem pomanjkanja hrane in sredstev za kurjavo čutile šolske 
sestre v Celju in skupnosti sester frančiškank Brezmadežne v raznih krajih.27
Negativne posledice, ki so jih cerkvene skupnosti čutile na področju cer-
kvenega premoženja, opreme, privarčevanih sredstev in materialne škode so 
bile zelo raznovrstne in so prizadele domala vsako cerkveno občestvo na po-
dročju škofije. Kazati so se začele takoj po izbruhu vojnih sovražnosti, saj je 
dala oblast vojaškim potrebam prednost pred vsemi drugimi. Mnogi načrti 
cerkvenih skupnosti, npr. zbiranje sredstev za vzdrževanje in popravilo cerkva, 
gradnjo novih objektov ali za nabavo cerkvene opreme so bili naenkrat uničeni, 
saj je vojska pobrala prav vse. Naloga duhovnikov je bila, da so, tudi po naročilu 
lavantinskega škofa, takšne korake utemeljevali in opravičevali, da so ljudi na-
govarjali k vplačevanju vojnih posojil ali k prispevanju za različne nabirke. Ni si 
težko predstavljati, kakšen odnos so ljudje nato imeli do župnikov in kaplanov, 
ko so vsa njihova sredstva, ki so jih namenili za državne potrebe, propadla in 
vojne kot se kaže v cerkvenem arhivskem gradivu, v: Studia Historica Slovenica 9 (2009), št. 2-3, str. 543–574. 
26 Kronika materne hiše, str. 299. 
27 Prim. A. Šolar – M. Kadiš, Kronika frančiškank Brezmadežne, Slovenska Bistrica 1994.
224 Bogdan Kolar
so izgubili prav vse. Duhovniki so si s tem nakopali vrsto zamer in očitkov. 
V cerkvenih ustanovah so si pomagali z lastnimi gospodarskimi dejavnostmi, 
dokler so imeli delavce (npr. brate laike v skupnostih lazaristov, kapucinov, tra-
pistov), del sredstev za preživljanje pa so dobivali od župnikov, ko so pomagali 
pri pastoralnem delu po raznih župnijah. »Pri nas na podeželju še ni bilo tako 
slabo, hudo pa je bilo v večjih mestih. Pri Sv. Jožefu je bilo težko dobiti moko za 
kruh, materiala za prikuhe smo imeli zadosti doma, tudi masti je bilo za naše 
potrebe zadosti, če je le človek pri tem ravnal varčno. Olje, petrolej in kurjavo 
smo si pravočasno priskrbeli,« beremo v kroniki misijonske skupnosti pri Sv. 
Jožefu nad Celjem.28
Če je med ljudmi katera od nasilnih rekvizicij povzročila bolečino in 
nezadovoljstvo, je bilo to plenjenje zvonov, kajti nobeno dejanje ni bolj poseglo 
v življenje cerkvenih skupnosti in nanje napravilo globljega vtisa. Neredko 
so se ljudje od zvonov poslavljali s solzami v očeh in jih pospremili do meja 
župnije. Že maja 1915 so vojaške oblasti poizvedovale, ali bi bila katera župnija 
pripravljena svoje zvonove odstopiti za vojne potrebe; šlo je za zvonove, ki niso 
bili nujno potrebni. Kar nekaj župnij se je prostovoljno odpovedalo zvonovom 
na podružničnih cerkvah (v Celju sta bila izročena dva zvonova iz cerkve sv. 
Maksimilijana in dva druga).29 Avgusta istega leta pa je Ministrstvo za uk in 
bogočastje sporočilo, da so zvonovi za vojno nujno potrebni in da bo prišlo do 
odvzemov. Splošna določba je bila, da bi naj za vojne potrebe šlo 66 % zvonov, 
ostalo naj bi jih 33 %, med temi bi bili tisti, ki so imeli največji zgodovinski po-
men. Vojaška uprava na Štajerskem je zvonove začela pobirati 7. avgusta 1916 in 
jih največ pobrala do konca leta. V kroniki mariborskih šolskih sester za 11. av-
gust 1916 beremo: »Slovo od naših zvonov. Tega dne so prišli v naš samostan štir-
je vojaki in javili, da imajo ukaz, da odpeljejo naše cerkvene zvonove za vojno. 
Kmalu nato je bilo iz samostanskega stolpiča zaznati slovesno zvonjenje. Bilo je 
zvonjenje v slovo od ljubih zvonov. Potem ko je izzvenel zadnji ton, so ju vojaki 
sneli in na dvorišču naložili na avto in odpeljali. Žalostno smo sestre obstopile 
zvesta tovariša našega življenja. Solze otožnosti so nam tekle iz oči, bilo je, kot 
da bi nesli h grobu dragega člana samostana, vendar za ljubljeno domovino ni 
prevelika nobena žrtev. Ostal nam je vendarle še mali zvon, to je navček.«30 Na 
začetku leta 1917 so vojaške oblasti nakazale manjšo vsoto kot odškodnino za 
zvonove; denar je šel v vojno posojilo. Drugi val plenjenja zvonov je sledil od ju-
lija 1917 dalje. Sedaj so na svojem mestu ostali le še redki zvonovi. Večje zvonove 
so razbijali že v zvonikih in jih nato po kosih metali na tla. Ohranjeni dopisi na 
škofijskem ordinariatu kažejo, da si je več duhovnikov prizadevalo rešiti vsaj 
28 Zavod sv. Jožefa, Celje, Hauschronik des Missionshauses za leto 1916. 
29 Prim. Kronika-opatija, str. 88.
30 Kronika materne hiše, str. 289. 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 225
nekaj zvonov, a tudi posredovanje ordinariata ni pomagalo. Odškodnina, ki so 
jo župnije dobile za odvzete zvonove, je bila v veliko primerih vložena v sedmo 
vojno posojilo in je bila s tem izgubljena za vedno. Kot zanimivost iz obširnega 
dopisovanja v zvezi z reševanjem zvonov velja omeniti, da je julija 1916 škofijski 
ordinariat iz Maribora po naročilu namestništva iz Gradca dal vsem župnijskim 
uradom navodilo, naj vse vloge glede zvonov pišejo v nemškem jeziku, »ker 
gospodje pri vojni upravi drugih jezikov ne znajo!«31
Za vojaške potrebe so pobrali tudi druge kovine, predvsem bron in kositer, 
o čemer so se širile govorice kmalu po izbruhu vojne. Takšni predmeti so se 
velikokrat nahajali v cerkvah in drugih sakralnih prostorih. 15. marca 1915 je la-
vantinski škofijski ordinariat po naročilu vojaških oblasti razposlal vprašalnik, 
ali imajo cerkve kaj medeninastih predmetov. »Vojna uprava potrebuje mede-
nino, cink, baker etc. Za nabiranje teh snovi se ustanavljajo posebni odbori. K 
takim lokalnim odborom naj pristopajo tudi duhovniki,« beremo v celjski žu-
pnijski kroniki.32 Podoben dopis so župnijski uradi ponovno prejeli 3. aprila, ko 
so zahtevali poročila o starem bakru. 7. avgusta je škofijski ordinariat zahteval 
dodatne informacije o zvonovih in medeninastih možnarjih. »14. februarja (sc. 
1917) je prišla komisija, da bi pobrala za vojne namene medeninaste in druge le-
stence iz trdne kovine. Gospodje so si ogledali lestence v cerkvi. Našli so le štiri 
majhne lestence iz medenine, ki bi bili uporabni v ta namen,« poroča kronistka 
šolskih sester v Mariboru.33 Septembra 1917 so bile na vrsti orgle. Najprej so 
morali za vojne namene oddati kovinske piščali, oktobra istega leta so zahtevali 
še cinaste ali s cinom legirane. Narejeni so morali biti natančni popisi orgel, 
njihove opreme in vrednosti. Celjska župnijska cerkev sv. Danijela je za oddane 
piščali prejela 1718 kron, ki so šle v ‚orgelski sklad‘, tega pa je v celoti pobralo 
osmo vojno posojilo.34 Za 15. april 1918 je kronistka v skupnosti šolskih sester 
dodala, da je prišel orgelski mojster Brandl, ki je za vojne namene iz samo-
stanskih orgel pobral 23 kositrnih piščali ter jih nekaj dni kasneje nadomestil 
s piščalmi iz cinkove pločevine.35 Marca 1918 so za vojaške potrebe pobrali vse 
bakrene strehe (prvič so to zahtevali že junija 1915) in strelovode. Le na izrecno 
zahtevo posameznih župnikov ali škofijskega ordinariata so prizanesli posame-
znim delom cerkvene opreme, sicer pa je bilo upiranje zaman.
Posebna oblika izčrpavanja posameznikov in ustanov so bila vojna posoji-
la. Že jeseni 1914 je država razpisala prvo vojno posojilo, ki bi veljalo za sedem let 
in je bilo obrestovano s 5,5 %. Da bi se nabralo čim več denarja, je Ministrstvo za 
31 Kronika-opatija, str. 95. 
32 Kronika-opatija, str. 60. 
33 Kronika materne hiše, str. 298. 
34 Prim. Kronika-opatija, str. 109. 
35 Prim. Kronika materne hiše, str. 325. 
226 Bogdan Kolar
uk in bogočastje 12. novembra 1914 dovolilo, da se lahko vse cerkveno premože-
nje, ki je bilo na razpolago, naloži v vojna posojila. Mnoge župnijske skupnosti 
so naročilo vzele zares in so v posojilo dale tudi mašne ustanove ter državne 
zadolžnice. 1. maja 1915 je bilo razpisano drugo vojno posojilo. Že septembra 
1915 je bilo razpisano tretje vojno posojilo. Ker nekateri duhovniki očitno niso 
hoteli več delati propagande za te namene, je država iskala posameznike, ki bi 
bili pripravljeni prevzeti agitacijo za posojila preko župnijskih meja. Leta 1916 
sta sledila še četrto in peto posojilo; slednje je bilo podaljšano v letu 1917. Maja 
tega leta je bilo razglašeno še šesto, ki je bilo tudi večkrat podaljšano. Sedmo 
vojno posojilo je bilo razpisano novembra 1917; tudi tega so večkrat podaljšali. 
Župnije so bile spodbujene, da so v to posojilo dale sredstva, ki so jih prejele za 
zaplenjene zvonove. »To posojilo je požrlo celjske zvonove,« je z žalostjo zapisal 
celjski kronist.36 Maja 1918 je bilo razpisano še osmo vojno posojilo, za katere-
ga so bila izdana posebna navodila, kajti očitno je tudi v cerkvenih ustanovah 
začelo primanjkovati sredstev in navdušenja; za to posojilo so šla sredstva, ki 
so jih župnije dobile za orgle in drugo kovinsko opremo. Vojna posojila so te-
meljito izčrpala vse oblike cerkvenega premoženja. Iz popisa, ki ga je naredila 
opatijska cerkev v Celju, je razvidno, da je v vojna posojila dala kar prek 72.000 
kron, v kar so šle vse pobožne (mašne) ustanove, državne zadolžnice, ubožne 
ustanove, premoženje podpornih in drugih katoliških društev ter osebno pre-
moženje duhovnikov in neredko tudi njihovih sorodnikov, ki so živeli skupaj z 
njimi. Ker po koncu vojne posojila niso bila vrnjena in ne obrestovana, kakor 
je bilo obljubljeno, so škodo vojne na takšen ali drugačen način čutile vse cer-
kvene ustanove in posamezniki. Pri tem velja dodati, da je imela vsaka cerkvena 
ustanova lastno premoženje in upravo, zato je potrebno obravnavati poročila 
za vsakega posebej in da celovit pregled raznih oblik gospodarske škode ni bil 
narejen. 
6 RAZMAH DOBRODELNOSTI
Vojni čas je bil čas organiziranja različnih oblik dobrodelnosti in pomoči, 
ne le vojakom, temveč tudi drugim skupinam, ki jih je vojna prizadela. To so 
bile predvsem vdove, sirote, vojni ranjenci in invalidi, po letu 1915 tudi begunci, 
ki so našli zatočišče v osrednjem slovenskem prostoru.37 Dogajanje na področju 
dobrodelnosti lahko povzamemo v trditvi, da je vojni čas prinesel pravi razcvet 
pobud na tem področju in za razne kategorije ljudi. Ta je bila organizirana tako 
na ravni škofije kot dekanij in posameznih župnij. V polni meri so se v to do-
gajanje vključile tudi različne cerkvene družbe in združenja. Stiska se je večala 
36 Kronika-opatija, str. 78.
37 Prim. Bogoljub 1915, št. 12, str. 365–366. 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 227
z vsakim dnem vojne. Značilne so besede, ki jih je v poročilu za kanonično 
vizitacijo v celjski župniji leta 1918 zapisal dekan F. Ogradi: »Kmetje si radi sami 
pritrgajo, da lačnim vojakom zamorejo pomagati. Po 5-8 jih pride na dan k nek-
terim hišam kruha prositi.«38
Za te namene so se vrstile najrazličnejše nabirke. Najpogostejše so bile na-
birke za Rdeči križ. V ta namen so pripravljali tudi razne prireditve, na katerih 
so zbirali sredstva za to organizacijo in njene dejavnosti. Pripravljali so nabirke 
za ranjene v vojni in za podporo revnih svojcev vpoklicanih vojakov. Druge 
najpogosteje omenjene nabirke so bile še naslednje (nekatere od teh so prišle 
na vrsto vsako leto): za vojne sirote in vdove, za vojne invalide, za Prostovoljni 
vojaški kolesarski klub, za gradnjo ‚podmorskega čolna‘ (Flottenverein), za šta-
jerski vojni sklad za vdove in sirote in onemogle vojake, za vojaško božičnico, 
za revne Istrijane, za Armence, za patriotične namene, za Brežice in Brežičane, 
žrtve požara, za Litvance, za votivno cerkev na Dunaju, za goriške begunce, za 
poškodovane cerkve na Goriškem in drugo. »Sicer pa ni bilo skorej dneva, da 
bi ne prišlo kako naročilo, pouk ali ukaz radi vojne,« je zapisal kronist celjske 
župnije na začetku leta 1918.39
V vojni propagandni stroj so vključili tudi šole, učitelje in šolarje. Otroke 
so spodbujali, da so se vključevali v pripravo darov za vojake na frontah ali 
ranjence v bolnišnicah. Zbirali so sredstva in izdelovali različne izdelke, s ka-
terimi so želeli olajšati vojaško življenje in vojakom pomagati, da bodo hrabro 
nadaljevali svoje dolžnosti. Za to so bila posebej primerna posamezna obdobja 
cerkvenega leta (npr. božični čas). 
Tako za člane cerkvenih občestev kot njihove voditelje in za prebivalstvo 
na splošno je novost predstavljalo srečanje z begunci, ki so prihajali bodisi z 
vzhodne fronte, predvsem Galicije, kot tistimi, ki so po maju 1915, ko je bila 
odprta soška fronta, začeli prihajati s Primorske, iz Istre in Trsta. Z novimi vo-
jaškimi razmerami so se Mariborčani srečali že kmalu po 20. juniju 1915, ko je v 
mesto prispela prva večja skupina bolnih in ranjenih vojakov z italijanske meje. 
V oskrbo so jih deloma prevzele šolske sestre v njihovem samostanu, deloma 
pa druge bolnišnice.40 Begunci so prihajali tudi v okolico Celja, kjer so dobili 
možnost življenja, čeprav so se mestne oblasti kmalu začele soočati s problemi, 
ki so jih prinašale večje skupine. Mnogi begunci so ostali vse do konca vojne, 
nekateri pa se nato sploh niso vrnili na svoje domove. V celjski župnijski kroni-
ki beremo: »Tudi z begunci so prišli duhovniki iz severa in juga k nam. V Polzeli 
se je celo ustanovila zasilna šola za Poljake. V Celju je bila določena Marijina 
38 NŠAM, D 14, 1918, poročilo za kanonično vizitacijo. 
39 Kronika-opatija, str. 109. 
40 Prim. Kronika materne hiše, str. 269. 
228 Bogdan Kolar
cerkev za italijansko božjo službo.«41 Duhovniki-begunci iz primorskih krajev 
so bili posebej dobrodošli, ker je bilo v Celju in okolici mnogo beguncev iz 
Pulja in okolice, iz Gorice in njenega zaledja, kot beremo v dopisu celjskega de-
kanijskega urada dne 9. junija 1915, v katerem dekan F. Ogradi prosi dovoljenje 
za spovedovanje duhovniku-beguncu iz Pulja, saj domači duhovniki niso bili 
sposobni spovedovanja v italijanskem jeziku.42 Eden od begunskih duhovnikov, 
ki je prevzel pastoralno oskrbo italijanskih beguncev, je ostal v Celju do začetka 
septembra 1919, ko se je vrnil v Istro. 
Za nekatera okolja so bili poseben izziv begunci židovskega porekla. Na 
celjskem področju se je pojavilo vprašanje, kam pokopavati židovske begunce iz 
Galicije, ki so se zatekli v okolico Celja in tam umrli; večja skupina je živela na 
gradu Blagovna pri Šentjurju. Ker so mestne oblasti nasprotovale, da bi jih po-
kopavali na posebnem delu osrednjega celjskega pokopališča, so zanje postavili 
pokopališče na gričku za graščino. Baje se je proti tej skupini beguncev izobli-
koval negativen odnos, tako J. Orožen, ker so po svojem prihodu začeli prazniti 
celjski živilski trg in s tem ogrožati možnosti življenja za drugo prebivalstvo.43
V začetku oktobra 1916 je v Maribor pribežala skupina redovnic, begunk iz 
Trsta, ki so pred tem morale zapustiti svojo hišo v Cormonsu; zasedla jo je ita-
lijanska vojska.44 Mariborske šolske sestre so sredi decembra 1917 prevzele delo 
v begunskem taborišču v Wagni pri Lipnici, kamor so vojaške oblasti namestile 
begunce iz Gorice, tudi sirotišnico; med temi je bilo 70 dečkov in 50 deklic brez 
staršev. O svojem izobraževalnem delu med begunci so za december 1917 v kro-
niko zapisale: »Begunci pozimi tukaj niso obiskovali šole zaradi pomanjkanja 
ogrevanja, zato je bilo treba pouk nadomestiti z inštrukcijami doma, žal brez 
knjig. Otroci so zelo zadovoljni, posebej srečni pri petju različnih pesmi in pri 
skupnih igrah.«45 Pojav beguncev je bil za stalno prebivalstvo poseben izziv. Ne 
le, da so bile organizirane različne nabirke, s katerimi so pomagali begunskim 
skupinam, temveč so se z njimi srečevali v vsakodnevnem življenju, ko so be-
gunci posamezno ali v skupinah iskali pomoč na podeželju. 
Pregledu dejavnosti na področju dobrodelnosti, ki so jih razvile cerkve-
ne ustanove in Cerkev v celoti, je bila namenjena pastoralna konferenca junija 
1917.46 V istem okviru so duhovniki namenili pozornost pregledu možnosti de-
lovanja na tem področju po koncu vojne. Dušni pastirji so bili povabljeni, da so 
pripravili predloge, kako bi lavantinska škofija lahko še učinkoviteje pomagala 
pri odpravljanju posledic vojne in pri lajšanju stisk, v katerih so se znašli ljudje. 
41 Kronika-opatija, str. 62.
42 Prim. NŠAM, D 14, 1915. 
43 Prim. J. Orožen, Celje med prvo svetovno vojno, v: Kronika slovenskih mest 3 (1936), štev. 1, str. 69.
44 Prim. Kronika materne hiše, str. 292. 
45 Kronika materne hiše, str. 315. 
46 Poročila o pastoralni konferenci hrani NŠAM, pastoralne konference, leto 1917. 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 229
V svojih sklepih na pastoralni konferenci so poudarjali vlogo cerkvenih družb 
in bratovščin, ki so imele karitativno delo med svojimi temeljnimi nalogami. 
V vsaki večji župniji so obstajali ubožni zavodi (Armeninstitute), katerim je 
voditelj škofije dr. Mihael Napotnik po letu 1915 namenjal veliko pozornost in 
pomen. Večje župnije so imele Vincencijevo konferenco, dobrodelno društvo 
krščanskih žena in Marijino družbo. Med najbolj zavzetimi skupinami je bil 
tretji red, ki je bil organiziran v dveh tretjinah vseh župnij na ozemlju celotne 
škofije. Središča njihovega organiziranja so bile redovne skupnosti sv. Frančiška 
Asiškega. Na samostanskih portah so prejemali hrano in obleko številni reveži, 
brezdomci, v Mariboru, Celju, na Ptuju in drugod so na istem kraju pomoč 
dobivali dijaki, ki so obiskovali mestne šole. Za najbolj ogrožene skupine, ki 
bodo ostale po končani vojni, so imeli vdove, vojne sirote in invalide. Te sku-
pine bodo po mnenju duhovnikov zahtevale posebno pozornost in večjo skrb.
Ker pa so vsa društva in družbe svoje premoženje izgubili z vlaganjem v 
vojna posojila, je bilo potrebno začeti znova. Kot prednostne naloge za povojni 
čas so duhovniki, ki so se udeležili pastoralne konference, predlagali: izpopol-
niti delovanje že obstoječih cerkvenih združenj in okrepiti njihovo članstvo; 
v vsaki župniji naj bo ustanovljen dobrodelni odbor ali krajevna karitativna 
zveza, ki bo usklajevala vse dejavnosti na tem področju; akcije krajevnih od-
borov naj bodo usklajene na škofijski ravni (v nekaterih okoljih so že govorili o 
karitativni zvezi kot povezovalki vseh dejavnosti na tem področju). Te službe bi 
morale ljudem nuditi tudi razne oblike pravne pomoči in jim pomagati pri uve-
ljavljanju njihovih pravic. Duhovniki so bili prepričani, da država ne bo mogla 
opraviti vsega dela in da bodo iz sistemskih ukrepov vedno izpadli nekateri, za 
katere se bo morala zavzeti Cerkev. Caritas bo pred vsem svetom najboljša apo-
logija krščanstva, delovanje duhovnikov na tem področju pa najboljši odgovor 
na oporekanje njihovemu delu. Vsekakor bo treba dobrodelnim združenjem 
po vojni nameniti večjo pozornost, obnoviti stara in ustanoviti nova, ki bodo 
ustrezala novim potrebam in bodo v pomoč pri odpravljanju posledic vojne.47
7 POSLEDICE V VERSKEM ŽIVLJENJU
Posledice izjemnih razmer in vsakodnevne življenjske nevarnosti so se 
čutile tako v osebnem kot družinskem in skupnem življenju. Negotovost se je 
čutila na vseh ravneh. Dogajanje na bojnem polju je imelo posledice za življenje 
cerkvenih ustanov v zaledju. Splošna izkušnja duhovnikov je bila, da se je vsaj 
v začetku vojne tvegan čas poznal v vsakodnevnem življenju ljudi in v njihovi 
verski praksi. »Vojaki prosijo za svetinjice. Razdeljujejo jih častita mati in več 
sester. V celoti smo jih danes razdelile do 1.500. Vsak jo rad vzame, nekateri 
47 Prim. NŠAM, pastoralne konference, 1919.
230 Bogdan Kolar
zanjo prosijo, le štirje so jo odklonili, verjetno so Judje. Neki protestantski oficir 
jo je sprejel s pripombo, ali bo vendar pomagala,« so v kroniki za 28. julij 1914 
zapisale šolske sestre v Mariboru.48 Le nekaj dni kasneje (31. julija) so med zapisi 
dodale: »Ko je šla častita mati popoldne čez dvorišče, jo je neki kuhar prosil 
za svetinjico za svojega poročnika. Ko jo je prinesla, so se vse roke iztegnile k 
častiti materi. Neki oficir je prosil za celo svojo kompanijo, ki je stala na cesti, 
za svetinjice, ki jih je sam razdelil med moštvo, neki drugi je pomagal častiti 
materi v hiši pri razdeljevanju. Neki stotnik si je pustil dati svetinjico, neki drug 
je prosil za dve. Eno svetinjico je vtaknil v žep, drugo na kapo, da bi sovražna 
krogla ne zadela glave!«49
Pomemben pokazatelj posledic vojne na versko-nravno življenje so vsa-
koletna vizitacijska poročila, ki so jih dekani pošiljali na škofijski ordinariat 
v Maribor po opravljenem obisku v vseh župnijah dekanije. V zapisniku za 
vizitacijo leta 1915 v celjski dekaniji beremo: »Versko-nravno stanje župnije /
je/ povoljno. Moramo zadovoljni biti tudi s mestjani in tovarniškimi ljudmi 
v sedanjem resnem času. Bratovščin je mnogo pri fari, pri kapucinih in pri 
sv. Jožefu. Cerkvene zapovedi se v mestu ne spolnjujejo od tako imenovane 
inteligence, posebno moške. Sv. zakramenti se pa bolj prejemajo, kakor nekdaj 
– se ve da ženski spol – okoličanov in mestnih.«50 Še bolj celovit in podrobneje 
predstavljen pogled na posledice vojne za pastoralno delo nam nudijo poročila 
o pastoralnih konferencah, ki so jih imeli duhovniki vsako leto po dekanijah 
in so po vnaprej pripravljenih programih obravnavali določeno tematiko. Pod 
vodstvom dekana so duhovniki obravnavali teme, ki jih je za pastoralno konfe-
renco določil lavantinski škofijski ordinariat. Skupaj s poročilom o konferenci 
so nato dekani poslali na ordinariat tudi referate, ki so jih pripravili posamezni 
dušni pastirji za svojo skupnost.51
Vpeljane so bile nekatere posebne oblike pobožnosti, h katerim so bili 
povabljeni duhovniki in verniki. Navadno jih je razglasil voditelj škofije škof 
Napotnik, ki je takšne pobožnosti v mariborski stolnici tudi sam vodil. Prva 
je bila že 4. oktobra 1914, ko je bil godovni dan cesarja Franca Jožefa. Po slo-
vesnosti v stolnici je bila procesija okrog stolnice, nato je podelil blagoslov z 
Najsvetejšim in nazadnje so zapeli cesarsko himno. »Pred odhodom vernikov je 
imela Njegova ekscelenca pri oltarju nagovor, v katerem je izrazila svoje veselje 
in zadovoljstvo, da so se tako množično udeležili te slovesnosti. Škof je tolažil 
48 Kronika materne hiše, str. 218. 
49 Kronika materne hiše, str. 219. 
50 NŠAM, D 14, 1915. 
51 Konference so bile navadno ob koncu šolskega leta. Gradivo, ki ga o teh konferencah hrani Nadškofijski arhiv v Mariboru, je za 
določene dekanije zelo obsežno in vsebuje poročila vseh župnij. Za druge so ohranjena poročila redka in nekatera so v slabšem 
stanju. Poročila so v veliki večini napisana v slovenskem jeziku, le tu in tam je v odgovorih še prevladovala nemščina. Nekateri 
primeri poročil o pastoralnih konferencah in o ugotovitvah duhovnikov na teh srečanjih so objavljena v nadaljevanju kot priloge. 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 231
domače vpoklicanih vojakov in vse spodbujal k vdanosti v najsvetejšo Božjo 
voljo,« so v kroniko zapisale šolske sestre.52 Med poudarjenimi pobožnostmi je 
šlo predvsem za oblike češčenja Najsvetejšega zakramenta, opravljanje drugih 
pobožnih vaj in zlasti za mašne namene. V poročilu o vizitaciji v letu 1916 je 
dekan F. Ogradi dodatno poudaril, da posebej od kar je vojna, ljudje radi na-
menjajo maše za rajne župljane in duhovnike.53 Še bolj zgovorno v tem smislu 
je poročilo za kanonično vizitacijo v letu 1918, ki jo je opravil lavantinski škof 
dr. Mihael Napotnik. Opat F. Ogradi je v promemoriji zapisal: »Za sv. maše pa 
odkar je vojska tako obilno plačujejo pri fari, pri sv. Jožefu, pri kapucinih, da vsi 
duhovniki celjski ne morejo vseh maš odslužiti.«54
Med novo uveljavljene oblike pobožnosti lahko uvrstimo mirovne procesi-
je, ki so jih posamezne župnije organizirale k znanim Božjim potem. O tem so 
dušni pastirji redno obveščali škofijski ordinariat (prim. priloge). V Mariboru 
je bila pripravljena mirovna procesija od Marijine cerkve do stolnice in nazaj. 
Za 31. oktober 1915 je bila pripravljena druga takšna procesija, vodil jo je škof 
Napotnik. »Namen: da bi se Bogu zahvalili za dosedanje srečne uspehe, ki jih je 
imela naša hrabra vojska, in da bi izprosili trajen blagoslov na voditelje in bo-
jevnike,« beremo v kroniki šolskih sester v Mariboru.55 Zadnja takšna procesija 
je bila v Mariboru 10. marca 1918. Kronistka šolskih sester je zapisala: »Procesija 
za mir, ki sta se je udeležila tudi samostan in učiteljišče. Udeležil se je je tudi 
prevzvišeni gospod knezoškof. V baziliki je imel mirovno pridigo.«56
Vpeljani so bili molitveni dnevi za mir. Prvi takšen dan je vpeljal papež 
Benedikt XV. za 7. februar 1915. Verniki so bili povabljeni, da so prejeli zakra-
mente, da so del časa namenili češčenju Najsvetejšega zakramenta in opravljali 
druge pobožnosti. 
Posledice vojnega dogajanja so čutila številna cerkvena združenja, zlasti ti-
sta, ki so bila namenjena fantom in možem. Ker so bili ti namreč poklicani pod 
orožje, so mnoge skupine prenehale delovati. To so doživele Marijine dijaške 
kongregacije, ki so povezovale dijake (navadno v okviru šol), in tudi Marijine 
družbe za može in fante, ki so bile organizirane po župnijah. Preostala združe-
nja so svoje dejavnosti usmerjala na karitativno področje in prevzemala dru-
ge dejavnosti, ki so jih narekovale vojaške oblasti, npr. podpiranje ranjenih in 
pripravljanje dobrin, ki so jih nato pošiljali vojakom na fronte. Nekoliko manj, 
čeprav še vedno, so se vojne razmere videle v delovanju ženskih in dekliških 
združenj. Žene in dekleta so bile namreč preveč obremenjene s skrbjo za dru-
52 Kronika materne hiše, str. 229. 
53 Prim. NŠAM, D 14, 1917, poročilo o dekanijski vizitaciji za leto 1916. 
54 NŠAM, D 14, 1918, poročilo za kanonično vizitacijo.
55 Kronika materne hiše, str. 276. 
56 Kronika materne hiše, str. 322. 
232 Bogdan Kolar
žine in gospodarstvo, da bi se lahko udeleževale dejavnosti in srečanj njihovih 
stanovskih skupin. Zato je bilo pastoralno vprašanje, ki so ga duhovniki obrav-
navali na konferenci leta 1919, namenjeno vprašanju, kako naj cerkvene družbe 
in društva sodelujejo pri obnavljanju verskega življenja po končani vojski. Du-
šni pastirji so bili namreč prepričani, da je vojna verskemu življenju prinesla 
veliko škodo, zato je bilo potrebno v prenovitveno delo vključiti vse moči. Na 
temelju splošnih cerkvenih predpisov sta morali biti v vsaki župniji za krepitev 
verskega življenja ustanovljeni Bratovščina sv. Rešnjega Telesa in Bratovščina 
krščanskega nauka, kajti njun namen je bil predvsem v utrjevanju praktične-
ga verskega življenja. Duhovniki so na srečanjih poudarjali prednostni pomen 
družb in bratovščin, ki so povezovale cerkveno življenje v ožjem pomenu be-
sede in karitativno dejavnost. Zato so vodstvu škofije priporočali podpiranje in 
novo organiziranje tretjega reda in Marijinih družb, ki so temeljile na stanovski 
ureditvi.57
8 POSLEDICE ZA DRUŽINSKO ŽIVLJENJE
Družinsko življenje so vojna in vojne razmere prizadele na več načinov. 
Mnogi očetje in možje so bili mobilizirani. Matere so ostale same, neredko z 
majhnimi otroki, za katere so morale skrbeti in obdelovati kmetijo. Trpela je 
družinska vzgoja, saj so bile matere od hudih naporov izčrpane in niso mogle 
skrbeti za otroke. Otroci niso mogli obiskovati šolskega pouka, ker so jih potre-
bovali za delo doma. Neredko so bili prepuščeni sami sebi, morda slabi družbi 
starejših, ki so jih vključili v svoje dejavnosti.
Posledice so posebej čutile družine v mestih, zlasti v Mariboru in Celju, 
kjer so ostali brez vsakih sredstev za preživetje. Prva in največja skrb vsake dru-
žine, otroci iz tega niso bili izvzeti, je bila najti živež za vsak dan. Redno so 
odhajali na podeželje, k sorodnikom in drugam, da so od tam pripeljali s seboj 
vsaj nekaj hrane. Tako se je med otroci in odraslimi pogosto širila tudi navada, 
da so živila kradli. 
Izredne okoliščine so člane cerkvenih občestev, ki niso imeli urejene za-
konske zveze, spodbujale, da so te uredili. Kot je razvidno iz poročil, ki so jih na 
svojih pastoralnih srečanjih obravnavali duhovniki, so imeli z urejanjem doku-
mentov za sklepanje zakonskih zvez dodatno delo, ker so morali v kratkih ob-
dobjih obiskov vojakov pri domačih pripraviti potrebne dokumente in urediti 
vse druge okoliščine, da so lahko sklenili zakonsko zvezo; to je ženam dajalo 
pravico do denarne pomoči, otroci pa so s tem pridobili status zakonskih. Du-
hovniki so morali urejati dokumente za sklepanje cerkvenih porok ranjencev, 
beguncev in vojakov iz drugih okolij (npr. z italijanskega področja). Pri tem je 
57 Prim. NŠAM, pastoralne konference, 1919. 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 233
pogostokrat šlo za pospešeno urejanje teh vprašanj, ker so se morali vojaki v 
kratkem času vračati k svojim enotam. Velikokrat so urejali zakonske zadeve v 
času dopustov ali v postnem času, ki je sicer veljal za prepovedan čas za skle-
panje porok. Treba je bilo urejati matične zadeve v zvezi s padlimi in njihovimi 
pogrebi. Zaradi vojnih razmer so imeli duhovniki nekatera posebna pooblasti-
la, tudi v samostanskih cerkvah.
Na temelju ugotovitev srečanja duhovnikov na pastoralni konferenci 17. 
junija 1915 v Celju (Priloga II) lahko vidimo, da je »vojska pospešila tudi de-
lavnost in varčnost, medsebojno pomoč pri delu. Kljub manjšemu številu de-
lavskih moči so se vendarle vsa poljska dela o pravem času in vestno opravila, 
pomagajo drug drugemu, kolikor le morejo. Posebno važno je spoznanje, da je 
moč države v delavnem kmečkem stanu. Ta stan prinese največ žrtev, največ 
trpi – daj Bog, da bi se kmalu zacelile rane, ki jih bo ta vojska vsekala ravno 
kmečkemu stanu«. Poročevalec M. Vraber je dodal: »Vojska je tudi utrdila lju-
bezen med domačimi, ljubezen v družini. Sklepale so /se/ sicer v tem času za-
konske zveze, kjer se je šlo večkrat le za denar, le za podporo, a v obče je vojska 
rodila lepe sadove zakonske in otroške ljubezni.«
Na splošno pa so vojne razmere vplivale tudi na številčno gibanje prebi-
valstva. To je razvidno iz statističnih podatkov, ki so jih vsako leto pripravljali 
župnijski uradi. Najbolj se je čas poznal v številu sklenjenih cerkvenih porok, 
ki se je skoraj prepolovilo (v Celju 132 leta 1914, 57 leta 1915, 69 leta 1916, 63 leta 
1917 in 120 leta 1918), in v številu rojstev (v Celju 398 leta 1914, 345 leta 1915, 307 
leta 1916, 303 leta 1917 in 253 leta 1918). Zelo pa se je povečalo število umrlih, 
vpisanih v cerkvene matične knjige umrlih (v Celju 400 v letu 1914, 439 leta 1915, 
491 leta 1916, 583 leta 1917 in 546 leta 1918).58 Neredko je bilo potrebno reševati 
vprašanje, kje pokopavati umrle vojake (umirali so predvsem v raznih vojaških 
zdravstvenih ustanovah). Rešitev so videli v postavljanju ločenih pokopališč za 
avstrijske vojake in za vojne vojaške ujetnike (predvsem ruske in srbske), kajti 
krajevnim oblastem se je v mnogih krajih zdelo neprimerno, da bi skupaj poko-
pavali domače in sovražne vojake. V Celju so jih pokopavali na dveh različnih 
pokopališčih. Ker se je število vojaških grobov večalo iz leta v leto, je bilo treba 
pokopališča povečevati ali celo odpirati nova. 
9 NOVE NALOGE ZA DUHOVŠČINO
Duhovščina se je zelo zgodaj zavedela, da vojne razmere z vsemi posledi-
cami za Cerkev in njene ustanove prinašajo povsem nove okoliščine. Posledice 
so se poznale na mnogih področjih njihovega delovanja. Večje število duhov-
58 Prim. B. Himmelreich, Celje v letih prve svetovne vojne 1914–1918, str. 95; B. Kolar, Celje v času prve svetovne vojne kot se kaže v 
cerkvenem arhivskem gradivu, str. 559. 
234 Bogdan Kolar
nikov je bilo vpoklicanih v vojaško službo in so prevzeli duhovniško delo v vo-
jaških ustanovah v zaledju ali na bojnih poljih. Drugi so dobili dodatne naloge 
v župnijah, kjer so delovali, zaradi oskrbovanja vojašnic in vojaških bolnišnic. 
Povečalo se je njihovo administrativno delo tako v prid vernikov kot državnih 
in cerkvenih ustanov. Organizirali so različne oblike pomoči in dobrodelnost še 
v večji meri kot pred vojno vnesli v redno obliko delovanja za vernike. V neka-
terih krajih so morali organizirati duhovniško delo med skupinami beguncev, 
ki so tam našle zatočišče. V posameznih primerih so jim bili pri tem v pomoč 
duhovniki, ki so prišli z begunci, ali vojaški kurati, ki so znali jezike beguncev. 
Ti so poleg pooblastil, ki so jih imeli kot vojaški kurati, potrebovali še dovolje-
nja krajevnega škofa, da so lahko pomagali pri pastoralnem delu v krajevnih 
župnijah.
Iz ravnanja duhovnikov in vodstva lavantinske škofije je razvidno, da so se 
zavedali tudi posledic, ki jih bo za življenje ljudi, družin in cerkvenih skupnosti 
prinesla vojna kot takšna in njenega vpliva za prihodnost. Redna pastoralna 
srečanja so bila namenjena obravnavanju posledic vojne pod različnimi vidiki. 
Kot temo pastoralne konference v letu 1916 so po naročilu ordinariata imeli 
vprašanje: »Kakšne naloge ima rešiti dušno pastirstvo, da po končani vojni za-
celi rane, verskemu življenju med vojsko zadane? S katerimi sredstvi se bo dala 
vršiti zlasti verska prenovitev v bližnjem miru domov se vračajočih vojakov ter 
doraščajočih mladeničev?« Čeprav seveda ni bilo nobenih znamenj, da se vojna 
bliža koncu, so takšno tematiko uvrstili na dnevni red, ker so želeli opozoriti 
predvsem tiste, ki so bili doma, da bodo za odpravljanje posledic potrebni izre-
dni napori. Ali kot je zapisal župnik F. Pšunder pri Sv. Bolfenku v Slovenskih go-
ricah: »Krvava vojska sicer še ni končana; ni toraj mogoče že zdaj pregledati vse 
posledice svetovnega spora. Vendar ker se vse politične stranke že zdaj pridno 
pripravljajo na čas po vojski, sme in mora tembolj dušni pastir delati načrte za 
svoje prihodnje delovanje.«59 Ko so ugotavljali razmere v vojaških vrstah, pred-
vsem na moralnem in verskem področju, so imeli o tem vse prej kot pozitivno 
mnenje: »Saj je javna tajnost, da je 60-70 odstotkov vpoklicanih vojakov oku-
ženih, da se je moralo na tisoče venerično okuženih mož iz armade izločiti. V 
zdravniških krogih pa se resno posvetujejo, kako to za človeško družbo tolikanj 
nevarno zlo omejiti,« beremo v zapisniku konference celjske dekanije.60 Za se-
znanjanje z razmerami v vojnih vrstah in sprejemanje sklepov glede nadaljnjega 
dela so bila pomembna poročila, ki so jih pošiljali (in objavljali) vojni kurati. 
Tudi za duhovnike lavantinske škofije so bile v tem smislu zgovorne izkušnje, 
ki jih je v duhovniškem glasilu Vzajemnost, ki je izhajalo v Ljubljani, objavljal 
59 NŠAM, pastoralne konference, 1916, poročilo župnika F. Pšundra. 
60 NŠAM, pastoralne konference, 1916, poročilo dr. J. Jančiča.
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 235
kurat Janez Hafner.61 Njegovemu zgledu so sledili še nekateri drugi duhovniki, 
ki so službovali v vojnih enotah.
Kot dodatno obliko pastoralnega delovanja so predvidevali pobožnosti, ki 
so imele mirovni značaj in priložnostne ter stanovske govore. »Ko mine vojska, 
bode obrnil dušni pastir vso svojo pozornost na iz vojske došle vojake. Če se 
bodo ti vrnili na pot moralnega življenja, jim bodo sledile tudi njihove sedaj 
morda v nečednih razmerah živeče družine, po načelu: pars maior minorem 
post se trahit. /…/ Vse, ki se vrnejo, bomo spoštovali. Oni bodo veselje dušnega 
pastirja in ponos cele družine.«62 Bili so prepričani, da bo z zavzetim verskim ži-
vljenjem mogoče postopoma odpraviti posledice vojnih razmer. Zato so v mno-
gih okoljih postali pomembno sredstvo prenavljanja ljudski misijoni, ki so jih 
pripravljali misijonarji iz različnih redovnih skupnosti. Večjo pozornost so se 
namenili dati cerkvenim združenjem, zlasti stanovskim, in drugim skupinam. 
Obnovljeno versko življenje bo dušni pastir »bojevnikom najlaglje ohranil z 
ustanovitvijo moške in mladeniške Marijine družbe. Ako jo bode in patien-
tia et doctrina z vnemo in pravilno vodil, bode v srcih tudi globoko padlih 
veteranov obrodila stoteren, čeprav našim očem prikrit sad«. Kot pomembno 
sredstvo prenove so videli stanovska srečanja in nagovore, posebej v adventnem 
in postnem času. »Možje so v skupinah na fronti, naj bodo tudi v skupinah pri 
obhajilni mizi.« Slednjič je bil poudarjen še pomen duhovnikovega socialnega 
delovanja, da »bode zmanjšal bedo in gorje«. »Duhovnik bode moral tudi ska-
zovati veteranom, vdovam in sirotam telesna dobra dela. Vzeti bo pa moral v 
roko tudi z vso vnemo protialkoholno delo. Ako v tem pogledu ne delujemo, ne 
bode po končani zmagi in srečni vrnitvi pijančevanju ne konca ne kraja. Saj nas 
vojska sama uči, da treznost daje in hrani dušne in telesne moči posamezniku 
in narodu.«63
Zlasti začetno obdobje vojnih razmer je za duhovnike prineslo vrsto dru-
gih posledic. Ne le, da je bilo v vojaško službo vpoklicano več duhovnikov in 
da so drugi v župnijah morali prevzemati nove dolžnosti, temveč so morali pre-
vzeti dodatne naloge, to je utemeljevanje ravnanja Avstrije in njenih zahtev v 
odnosu do sosedov oz. držav, ki so se znašle v njej nasprotnem taboru. Morali 
so sprejeti vlogo glasnikov uradne avstrijske državne politike in opravičevati 
ravnanje posvetnih ter duhovnih oblasti. To jim je prineslo vrsto nasprotnikov, 
kajti če takšnim nalogam niso bili zvesti, so bili osumljeni. 
61 Prim. duhovniško stanovsko glasilo Vzajemnost, 1916, št. 7-8, str. 110–112; 5 (1917), št. 1-2, str. 4–6; št. 5-6, str. 51–53. 
62 NŠAM, pastoralne konference, 1916, poročilo dr. J. Jančiča.
63 NŠAM, pastoralne konference, leto 1916, dekanija Celje. 
236 Bogdan Kolar
10 ZAKLJUČEK
Prva svetovna vojna je globoko in na različne načine zaznamovala celo-
tni slovenski prostor, posameznike in ustanove, družine, cerkvene skupnosti in 
različna združenja. Posledice vojne so se poznale na vseh razsežnostih življenja. 
»Vojska, vseh šib božjih najhujša šiba,« je že po nekaj mesecih vojnega doga-
janja zapisal župnik na Polzeli Janez Jodl.64 Tako duhovniki kot učitelji, starši 
in otroci so spoznali, da se je z vojno končalo neko obdobje in da je nastopil 
novi čas. Kot nekakšen povzetek posledic škode na raznih področjih javnega in 
zasebnega življenja lahko vzamemo zapis v celjski župnijski kroniki: »Za naše 
cerkve je prinesla vojna razne pobožnosti in celo vrsto raznoterih zbirk, cer-
kveno premoženje je potopila v ‚vojna posojila‘, pobrala nam je večji del naših 
zvonov in orgelskih piščalk; pobrala pa je tudi celo vrsto ljudi in sicer med njimi 
najboljših. V moraličnem oziru pa je imela velikansko manco, ki še se bode de-
setletja poznal. Edino dobro je po polomu prišla zedinjena Jugoslavija, država 
Srbov, Hrvatov in Slovencev.«65
11 POVZETEK
Župnije lavantinske škofije so bile vključene v vojno dogajanje, čeprav se 
nobena od njih ni nahajala na ozemlju, kjer so potekale vojne akcije. Duhov-
niki in verniki so se srečali z vsemi posledicami vojnih razmer: trpeli so po-
manjkanje, rastle so cene življenjskih potrebščin, izguba sredstev, opustošenje 
sakralnih objektov, predvsem pa izguba življenj in pri mnogih trajne posledice 
na zdravju ali delovni sposobnosti. Srečali so se s pojavom vojnih ujetnikov 
in beguncev, boleznimi in lakoto. Proti narodnozavednim posameznikom in 
klerikom so bili pripravljeni sodni postopki, ker so bili obtoženi, da so premalo 
patriotični ali da so branili interese Srbije. Posledice vojnih razmer je bilo čutiti 
na vseh področjih zasebnega in javnega življenja. Poznale so se v organiziranju 
verskega življenja in pri poslovanju cerkvenih ustanov. Posamezna cerkvena 
poslopja je zasedla vojska in jih uporabljala v vojaške namene. Samostani so 
postali vojaške bolnišnice, redovnice so pomagale pri oskrbovanju bolnih in 
ranjenih. Uvedene so bile nekatere nove oblike pobožnosti, ki so imele za cilj 
molitve za mir, le redko molitev za vojaške zmage. Težke razmere in pomanjka-
nje na vseh področjih je rodilo nove oblike dobrodelnosti; čas vojne in neposre-
dno po njej je bil čas razcveta dobrodelnih akcij in karitativnih ustanov. Vojno 
dogajanje je prineslo vrsto posledic za poslovanje župnij: zaplenjenih je bilo 66 
% zvonov, zaplenjeni so bili predmeti iz dragih kovin, župnije in druge cerkvene 
ustanove so izgubile vsa denarna sredstva, ki so jih imela za redno poslovanje 
64 NŠAM, pastoralne konference, 1915, dekanija Celje, župnija Polzela.
65 Kronika-opatija, str. 56. 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 237
in vzdrževanje karitativnih dejavnosti. Razpisanih je bilo osem vojnih posojil, s 
katerimi so župnije in posamezniki financirali vojsko. Obljubljene so bile viso-
ke obresti, na koncu so zaradi propada države ljudje izgubili vse. Ker so morali 
duhovniki po naročilu svojega škofa podpirati takšne akcije državnih oblasti 
in ljudi navduševati zanje, so bili po končani vojni žrtve nezadovoljstva ljudi. 
Duhovniki so v svojih poročilih na vojno gledali v luči razlag vojne kot kazni za 
zlo, ki se je razbohotilo med ljudmi, v družinah in med narodi. Kot njihov škof 
so na vojno sprva gledali kot na pravično in zagovarjali stališča Avstrije. Njiho-
va stališča so se kasneje spremenila. Razpravi je dodanih pet prilog, ki so izraz 
odnosa duhovnikov do vojne in posledic vojnega dogajanja za življenje Cerkve. 
Čeprav so se duhovniki na srečanjih spraševali o vzrokih za vojno, so svojo 
pozornost namenjali predvsem času po končani vojni in obveznostim, ki jih bo 
takrat dobila Cerkev. Veliko upanje so polagali v delovanje cerkvenih združenj, 
namenjenih karitativnemu delu. 
KLJUČNE BESEDE: Škofija Maribor, škof Mihael Napotnik (1850–1922), prva 
svetovna vojna, bratovščine, karitativno delo, begunci, duhovniki
Summary
CONSEQUENCES OF THE FIRST WORLD WAR FOR CHURCH LIFE IN 
THE LAVANT DIOCESE
The parishes of the Lavant diocese found themselves caught up in the 
war regardless of the fact that none of them was located in the territory where 
battles were being fought. Priests and parishioners were faced with all conse-
quences of the war: they suffered shortages, the prices of basic goods grew, they 
lost money and property, sacral buildings were destroyed, and, above all, they 
were faced with the loss of lives and for many of the survivors lasting conse-
quences for their health and ability to work. They were faced with prisoners 
of war and refugees, disease, and hunger. Legal proceedings were underway 
against nationally-conscious individuals and clerics, who were being accused 
of not being patriotic enough or that they defended the interests of Serbia. The 
consequences of the war were felt in all areas of private and public life; they 
were present in the organisation of religious life and in the operation of church 
institutions. Numerous church buildings were occupied by the army to use for 
its own purposes. Monasteries became military hospitals, while nuns helped to 
care for the sick and the wounded. Several new forms of piety were introduced, 
the aim of which was to pray for peace, only occasionally for military victories. 
Difficult circumstances and the lack of every necessity possible brought about 
238 Bogdan Kolar
new forms of charity; the time of war and the period immediately after it was 
the time when charity work and church charity institutions flourished. The war 
caused a number of consequences for the operation of parishes: 66 per cent 
of church bells were confiscated along with objects made of precious metals, 
and parishes and other institutions of the church lost all their money which 
was used for regular operation and to support church charity activities. Eight 
war loans were announced through which parishes and individuals financed 
the army. High interest rates were promised but in the end, due to the disinte-
gration of the state, people lost everything. Since priests were ordered by their 
respective bishops to support such actions of the state authorities and make 
people enthusiastic about them, they were the targets of people’s dissatisfaction 
after the war. In their reports, priests viewed the war as the punishment for the 
evil flourishing among people, in families, and among nations. Just like their 
bishops they regarded the war as just in the beginning and defended Austrian 
standpoints. These standpoints later changed. The discussion here is supple-
mented by five annexes which are the expression of priests’ attitudes towards 
the war and consequences of the war for the life of the Church. Even though 
priests wondered at their meetings about the reasons for the war, they devoted 
their attention primarily to the time after the war and the duties appointed to 
the Church at that time. They placed high hopes on the actions of church as-
sociations devoted to charity work. 
KEY WORDS: Maribor diocese, Bishop Mihael Napotnik (1850–1922), First 
World War, fraternities, church charity work, refugees, priests
PRILOGE
Besedila prilog so vzeta iz poročil o pastoralnih konferencah, ki so jih du-
hovniki lavantinske škofije imeli v letu 1915 in 1917. Hrani jih Nadškofijski arhiv 
v Mariboru. Priloga I vsebuje poročilo, ki ga je o pastoralni konferenci takratne 
dekanije Maribor-desni breg Drave, obsegala je župnije Maribor Sveta Magda-
lena, Limbuš, Ruše, Št. Lovrenc na Pohorju in Sveta Marija v Puščavi, pripravil 
kaplan v Rušah Janez Ilc. Konferenca je bila 1. avgusta 1915, poročilo je dekan 
Simon Gaberc, vodil je župnijo Maribor Sveta Magdalena, poslal 28. avgusta 
1915. Konferenca je imela nalogo, da duhovniki poročajo o posledicah v prvem 
letu vojskovanja, o številu vpoklicanih, ranjenih, ujetih, o nabiranju denarja za 
vojne potrebe, o vplivu vojne na versko življenje posameznikov, družin in ce-
lotne župnije.66 Po takšnem vrstnem redu je tudi razporejena vsebina poročila.
66  Prim. Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo 1915, štev. 4, str. 88. 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 239
Priloga II obsega poročilo, ki ga je za pastoralno konferenco celjske deka-
nije (obsegala je župnije: Celje-Sv. Danijel, Galicija, Gotovlje, Griže, Sv. Peter v 
Savinjski dolini, Polzela, Teharje, Žalec) pripravil vikar v Celju dr. Maksimili-
jan Vraber. Konferenca se je odvijala 17. junija 1915 v prostorih celjske opatije. 
Predsedoval ji je opat in celjski mestni dekan Franc Ogradi. Udeležilo se je je 18 
duhovnikov. Poročilo, ki je tu objavljeno, kaže na stanje v župniji Sv. Danijela in 
s tem v mestu kot takšnem, ne govori pa o posledicah vojne v drugih župnijah 
celjske dekanije. O tem so bila pripravljena samostojna poročila, nekatera med 
njimi bolj obsežna, druga zelo jedrnata. 
Za dekanijo Maribor-levi breg Drave (obsegala je župnije: stolnica, Sve-
ta Marija v Mariboru, Sv. Barbara pri Vurbergu, Gornja Kungota, Kamnica, Sv. 
Križ pri Mariboru, Sv. Marjeta ob Pesnici, Sv. Martin pri Vurbergu, Sv. Peter pri 
Mariboru, Selnica) je dekan Fran Moravec67 sklical pastoralno konferenco za 
19. julij 1915 v mariborskem stolnem župnišču. Izredne razmere so po mnenju 
nekaterih duhovnikov narekovale bolj previdno ravnanje. Župnik Jernej Fran-
gež, vodil je župnijo Sveta Marjeta ob Pesnici, je dekanu poslal dopis z nasle-
dnjo vsebino: »Pastoralna konferenca je tudi za letos zaukazana in dan določen. 
Pri sedanjih zelo kritičnih razmerah konferenca nikakor ni umestna. Razlogi: 
Poostren preki sod, vsled katerega so shodi prepovedani; v Mariboru je glavni 
vojni stan in bi vzbudilo pozornost, če bi se ondi zbirali; naši referati bodo zelo 
pomanjkljivi, ker se nasledki vojske šele zdaj začnejo prav razvijati; o vojakih, 
vjetnikih in umrlih vemo prav malo, nič zanesljivega; tudi učitelji letos nimajo 
konference.«68 Zato konferenca ni imela takšnega obsega, kot je bilo načrtovano.
Pastoralno vprašanje leta 1917 je bilo namenjeno obravnavi vprašanja do-
brodelnosti in dobrodelnih ustanov v lavantinski škofiji. Vojna je namreč pri-
nesla nove izzive za krščansko ljubezen. Duhovniki so poročali o: že obstoje-
čih združenjih, ustanovah in zavodih, ki so že obstajali v posameznih župnijah; 
kako bi bilo mogoče povečati njihova sredstva in s tem okrepiti njihovo delo. 
Na škofijo naj bi posredovali konkretne predloge in odgovorili na vprašanje, ali 
bi imelo smisel povezati vse karitativne dejavnosti na ravni celotne škofije.69 Za 
dekanijo Maribor-levi breg je bila pastoralna konferenca sklicana 17. julija 1917 v 
stolnem župnišču. Pripravljenih je bilo pet poročil. Priloga III povzema poroči-
lo, ki ga je pripravil kaplan v župniji Matere Božje, p. Valerijan Landergott OFM. 
Za dekanijo Celje je bila pastoralna konferenca, ki jo je sklical in vodil opat 
Franc Ogradi, v opatiji dne 14. junija 1917. Referata sta imela dr. Ivan Jančič, žu-
67  Franc Moravec (1864, Velika Nedelja–1930, Maribor) se je v zgodovino zapisal kot član mari-
borskega stolnega kapitlja, župnik tamkajšnje stolne cerkve, zavzet dušni pastir in organizator 
katoliških društev in mestnih socialnih dejavnosti. Prim. Letopis 2000, str. 698, 777. 
68  NŠAM, serija pastoralne konference, fasc. 12; dekanija Maribor-levi breg. Dopis župnijskega 
urada Sv. Marjeta ob Pesnici 7. junija 1915.
69  Prim. Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo 1917, št. 1, str. 21. 
240 Bogdan Kolar
pnik v Šempetru v Savinjski dolini, in Konrad Jarh, kaplan v Galiciji. Jančičevo 
poročilo je bilo povsem teološko in splošno, Jarhovo bolj konkretno in izraz 
razmer na celjskem področju. V prilogi IV je objavljen Jančičev referat. Ker 
so bile razmere nekoliko drugačne v dekaniji Šmarje, je kot priloga V dodano 
še poročilo, ki ga je imel na srečanju duhovščine te dekanije dne 12. julija 1917 
v Šmarju Karel Arlič, kaplan v Sv. Juriju ob južni železnici. Dekanija Šmarje 
je takrat obsegala še naslednje župnije: Dramlje, Šentjur, Kalobje, Ponikva ob 
južni železnici, Sladka gora, Slivnica, Sv. Štefan pri Žusmu, Grobelno, Zibika in 
Žusem. 
Priloga I: Pastoralno vprašanje za leto 1915. Poročilo Janeza Ilca,70 kaplana v 
Rušah. 1. avgust 1915 (NŠAM, serija: Pastoralne konference, fasc. 12).
Težki so dnevi, v katerih se nahaja naša domovina; težki že sami na sebi, 
težki za skupno prebivalstvo, kako so šele težki za posamezne družine, ki trepe-
tajo za svojce, morda že težko ranjene, za posamezne družine, ki že objokujejo 
drage svoje – padle za domovino, umrle častne smrti na bojišču…
Vojskovali so se ljudje med seboj, kar svet stoji. Zgodovina nam to spričuje 
skozi vse veke. Tudi ta vojska še ni zadnja, ker se ljudje bodo toliko zboljšali, da 
bi vse krivice izginile s sveta. Sv. Cerkev bi bila zmožna mir ohraniti med na-
rodi, ko bi jo hoteli poslušati, pa ni upanja, da se bo to zgodilo. Nehote nastane 
vprašanje, kdo pač je kriv te sedanje krvave evropske vojne? – Od vseh strani se 
oglašajo klicarji, ki nam pripovedujejo o vzrokih in povodih te vojske. Imamo 
pred seboj manifeste vladarjev, to so oklici do narodov, kjer se jim napoveduje, 
da je nastopila vojska, in kako je do tega prišlo. Prišle so na svetlo »bele«, »rde-
če« in »rumene« knjige, to so zbirke diplomatskih aktov, ki opisujejo ves razvoj 
političnih zapletljajev pred izbruhom te vojske. Brali smo izjave ministrov v 
raznih zbornicah vojskujočih se držav, o vzrokih in potrebah vojske. – To so 
glasovi iz sveta. Kaj pa pravi Cerkev?
Tudi Cerkev je povedala svoje mnenje glasno vsemu svetu. Papež Bene-
dikt XV. lepo, jasno, krepko opisuje stanje sveta, njegove vrline, pa tudi njegove 
napake in bolezni. – Škofje mnogo o tem pišejo v svojih pastirskih listih. – Ra-
zni govorniki in misijonarji to reč obravnavajo. Ako vse to prebiramo, dobimo 
mnogo skupnega, marsikaj pa tudi različnega in si nasprotnega, kar je umevno, 
ko od raznih strani prihajajo glasovi.
Kdo je torej kriv te vojske? – Verska resnica je, da se nič ne zgodi brez volje 
božje, torej se tudi ta vojska ni vnela brez volje božje n se ne nadaljuje brez božje 
70  Janez Ilc (1877, Ribnica–1927, Ruše) je bil v duhovnika posvečen 20. julija 1902. Umrl je kot 
župnik v Rušah 18. aprila 1927. Prim. Letopis 2000, str. 775. 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 241
volje. Bog je Gospod vojnih trum; da zmago, komu hoče in razdeli plen po svoji 
volji. Dvojno pa moramo ločiti: Ali Bog samo pripušča, da se vname boj med 
narodi, ali pa naravnost naroči kakemu vladarju, da kaznuje sovražnika na bož-
je povelje. N. pr. Savlu. Prvi način je navadni, ko naravni vzroki in logični razvoj 
vseh od ljudi postavljenih faktorjev sam po sebi vodi do nasprotij, prepirov in 
bojev. V takem slučaju bi moral Bog čudežno vmes poseči, da bi zabranil voj-
sko, česar pa ne stori brez nujnega vzroka. Pri takih razmerah tudi odločujejo v 
prvi vrsti naravna sredstva o zmagi. Kdor je bolje pripravljen za vojsko, tisti ima 
več upanja do zmage. Bog pa ostane tudi v teh razmerah vrhovni voditelj vsega 
gibanja, ker brez njegove volje ne pade vrabec s strehe, ne las z glave. Bog vodi 
vse tako, da je vojska z vsemi težavami neko zadostilo za njemu storjene krivice 
v javnosti. Tudi poedinci si lahko te težave obrnejo za pokoro. – Ali pomagajo v 
tem slučaju molitev za zmago, mir in srečen konec vojske?
Verska resnica je, da dobra molitev vselej doseže svoj cilj; ali Bog da, za kar 
prosimo, ali pa kaj drugega, ako prošene reči ne moremo prejeti. Kako to Bog 
napravi? Čudežno ne posega vmes, ako ni potreba za varstvo kraljestva božjega 
na zemlji; torej vodi naturne faktorje tako, da napravijo take učinke, ki odgo-
varjajo našim prošnjam, za katere naprej ve. Mogoče pa je, da se cilji naših želja 
in prošenj včasih križajo z načrti božje vlade; v tem slučaju nas Bog ne more 
uslišati, ampak poskrbi za to, da se moremo prilagoditi novim razmeram, ali pa 
nas pokliče s sveta k sebi. 
Božjih načrtov v tej vojski ne poznamo, torej govorimo le pogojno. Ako 
Bog hoče s to vojsko in nje spremstvom temeljito očistiti človeštvo, potem nama 
ne bo dal miru, dokler ne doseže svojega namena. Vse molitve in dobra dela se 
obrnejo v to, da se človeški rod zboljša, hudobije ustavijo, krivice poravnajo. To 
so pogoji, da svet vreden postane doseči mir in ga uživati po božji volji. Molitev, 
pokora in trpljenje gotovo pospešujejo mir, ki ga svet ne more dati, ker ga nima 
in ne pozna. Tak mir je velik dar božji…
Vendar pa nam je vsekakor treba čas vojske dobro izrabiti! Vprašanje sploh 
veliko, ali bo vojska v verskem oziru več koristila ali več škodovala. Do zdaj smo 
pač opažali, da je precej koristila: ljudje več molijo, malo bolj sv. zakramente 
prejemajo, tudi mnogo vojakov je – nekateri po več letih – dobro spoved opra-
vilo in mnog so in bodo tudi na bojišču prav srečno in lepo umrli. Vojska je 
napravila velik misijon; in tega misijona se je udeležil predvsem tisti spol, ki se 
sicer cerkvi bolj odteguje – moški. Pred vojsko je namreč v človeštvu splošno 
močno oslabela zavest – posebno še pri tako imenovanih olikanih stanovih – o 
njegovem odličnem namenu, mnogi pa so nanj celo popolnoma pozabili. Živeli 
so življenje brez Boga, življenje samoljubja, uživanja in izživetja. Začelo se je 
izkoriščanje, zavladala je morala sile in uspeha, ki se je iz življenja posameznika 
razširila tudi na življenje med stanovi, narodi in državami. Vsakdo je bil sam 
242 Bogdan Kolar
sebi bog, vsi drugi naj bi služili njemu. Razvneli so se nujno srditi stanovski in 
narodni boji, naraščala je konkurenca med državami in zadnja faza odpada od 
Boga in njega nujna posledica je bila – svetovna vojska.
Šele svetovna vojska je s svojim pustošenjem in bedo, ki ju je rodila, 
nekoliko predramila tega in onega v »svojo visoko kulturo« zaverovanega 
modernega človeka in ga občutno opozorila na usodne sadove njegovega gesla: 
»Samoljubje in uživanje!« - Marsikdo je zopet spoznal, drugi se pa živeje zave-
del, da biva poleg njega in nad vsem minljivim – Neminljivi, ki ga edini more 
stalno osrečiti, ki mu pa nalaga tudi obveznosti, ne le do sebe, marveč tudi do 
soljudi in njih skupin: pravičnost in ljubezen!
Marsikdo je sredi bojnih grozot ugleda Gospoda vojnih čet ali stopil z njim 
zopet v iskrenejši stik. Človek, ki je v dobi dolgega miru mislil le na dolgo in 
udobno življene in si domišljal, da zadošča sam sebi, je zrl sredi krutih bojev 
milijonov uničujoče delo svoje tehnične kulture in ko je neprestano zrl smrti 
v oči, živel trpljenja in odpovedi polno življenje, je začutil svojo žalost in se 
živo zavedel svoje silne šibkosti in osamelosti. Spoznal je, da navzlic svojemu 
napredku ne zadošča sam sebi, marveč da mu je nujno treba nekoga, ki bi ga 
krepil in zlasti spremljal na poti v smrt. Pisatelj, ki se je sama udeležil bojev in 
bil priča sličnih prizorov – Stanko Majcen – lepo slika modernega brezvernega 
vojaka, ki razglablja o nujnosti božje pomoči. V »Domu in svetu« 1915, št. 2, str. 
47 piše z naslovom »Nevernik«: Človek mora imeti nekaj, in najsi je še tako ma-
lenkostno in brezpomembno pred vesoljnim človeštvom, pred obličjem velikih 
stvari, ki se dogajajo med nami, nekaj, česar se krčevito poprime, kakor sveče, 
ko gre v smrt… Skleniti moraš zvezo z nekom, ko se napravljaš na zadnjo pot, z 
nekom, ki te ne zapusti, ki ti stoji na strani, brezmejno zvest in udan in dober, da 
ne osamiš v tistem najhujšem, najsamotnejšem trenutku, v katerem bogme nisi 
len in brezbrižen, temveč na vso moč, celo čez vse svoje dosedanje sile živ, čuječ 
in delaven. – Moraš imeti nekaj, majhen in slab, kakršen si, ob kar se opreš.« In 
pri marsikom je z vso silo privrelo iz dna njegove duše: »Verujem.« Neki gospod 
učitelj je pisal svojim znancem pismo z bojnih poljan, v katerem se nahajajo 
znamenite besede: »Tukaj sem našel zopet Boga.« - Marsikdo je razvalinah mo-
derne kulture spoznal z znamenitim, prej brezvernim francoskim pisateljem 
Lavredanom, da je tako posamezniku kakor narodu mogoče najti miru in sreče 
le v živi veri v Boga. Zato je imenovani pisatelj javno izpovedal svojo vero, pre-
klical in obžaloval svoja prejšnja bogokletstva in pisal svojim čitateljem: »Za-
smehoval sem vero in sem mislil, da sem modrijan. Svojega smeha se nisem 
več veselil; videl sem, da krvavi Francija in da plaka. – Obupati mora narod, 
ki čuti bolest Francije, obupati, če ne veruje, da se bolest na zemlji izpremeni v 
nebeški blagor. Kdo, če nima vere, more upati, ko se vse podira? Ni li vsakdanje 
delo muka, ni li vse dobro nesmisel, če ne verujemo? Stojim ob francoskih kr-
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 243
vavih rekah, vidim sveto vodo solza. O, ljudstvo mrtvih pokriva poljano. Kako 
težko je na tem narodnem pokopališču ostati brezverec! Varal sem sebe in vas, 
ki se čitali moje knjige in ste prepevali moje pesmi. Bila je zmota, blodnja, divje 
sanje. Vidim smrt in kličem življenju. Oborožene roke ustvarjajo smrt! Skle-
njene roke ustvarjajo življenje! Francija, Francija, povrni se zopet k veri svojih 
najlepših dni. Kogar zapusti Bog, je izgubljen. Ne vem, če jutri še živim. Svojim 
prijateljem pa moram povedati: Lavredan se ne upa umreti kot bogotajec. Ne 
strašim se pekla, a misel me tlači, da živi Bog in si oddaljen od njega. Visoko 
se veseli moja duša, ker sem smel doživeti uro, v kateri sem mogel klečoč reči: 
Verujem, verujem v Boga, verujem, verujem! Ta beseda je jutranja pesem člo-
veštva. Kdor je ne pozna, živi v strašni temi.«
Pa tudi na mnogo kristjanov je vojska vplivala versko poživljajoče. Izginil 
je strah pred ljudmi, tako pri vojakih kot tudi pri onih, ki so ostali doma; ob živi 
zavesti, da je iz življenja v večnost en sam korak, so se iznova ogreli ob luči vere 
in podvojili svojo gorečnost. Neki profesor iz Nürnberga, ki je pozneje padel 
v Vogezih, je pisal svojim učencem: »V očigled smrti mi je postalo jasneje kot 
kdaj poprej, da vlada nad nami vsemogočna roka in da nismo brez otroškega 
zaupanja na to roko nič.« In kolikokrat pišejo naši vojaki domov, kako jih je oči-
tno ščitila vsemogočna roka božja ali njegovih služabnikov in da se bodo vrnili 
vsi izpremenjeni. In kdor je imel priliko opazovati vojake pri spolnjevanju nji-
hovih verskih dolžnosti, videl je lahko na lastne oči, s koliko gorečnostjo so se 
pripravljali na prejem svetih zakramentov, s koliko pobožnostjo se udeleževali 
daritve sv. maše in tudi na njihovih vajah, ako so le nekoliko imeli odmora, so 
hiteli v cerkev, poklonit in izročit se v varstvo Marijino, kar sem sam tolikokrat 
opazoval. 
Vojska je v marsičem reformirala človeštvo tudi nravno – človeka in druži-
no. Ob prvih dneh mobilizacije so se začudili vsi, ki so globlje poznali zasebno 
in javno življenje pred vojsko. Prej golo samoljubje, strahopetna ljubezen do 
mehkužnega življenja, vedni razpori med stanovi, strankami in narodi – tedaj 
pa izredna edinost in skupnost: vsi zopet skupnega sovražnika. V vojski je kre-
post dobila zopet sebi primerno mesto in spoštovanje. Poslušnost, preprostost v 
hrani in obleki so se zopet pojavile, ljubezen do bližnjega in požrtvovalnost sta 
zlasti med revnejšimi in srednjimi stanovi zmagali nad sebičnostjo, veselje in 
žalost sta postali nekako skupna last. 
Vojska je zopet opozorila narode, da je urejeno družinsko življenje temelj 
narodove moči. Zakaj še vedno odločuje v vojni ne toliko množina izborne-
ga orožja, kakor število krepkih ljudi. Zato je treba ozdraviti rakrano na telesu 
kulturnih narodov – veliki pomor dvajsetega stoletja, kar je možno le v rednem 
zakonskem življenju.
244 Bogdan Kolar
Tudi ženski je pokazala svetovna vojska od narave in stvarnika ji določen 
delokrog – doma v družini. Mož nosi najstrašnejša bremena v obrambo sku-
pnosti, žena pa naj podpira moža z molitvijo pri njegovem trudapolnem delu in 
v skrbi za dom in družino.
To so nravne vrednote, ki jih je doslej ustvarila svetovna vojska (Društveni 
govornik). In res, medtem ko divjajo vojske na vseh straneh, se zbirajo ljudstva 
po cerkvah in molijo. Celo na Francoskem! Mislili smo, da je bilo ondi versko 
življenje že povsem zamrlo. Pa ni bilo tako, samo spalo je. Zdaj se je vzdramilo. 
Sicer oficijelna Francija še zdaj noče nič vedeti o Bogu in o njegovi pomoči, a 
ljudstvo ne gre več za tistimi voditelji! Veličasten prizor! Cela Evropa moli!
Ako se ozremo na našo domovino: Koliko procesij, koliko molitvenih ur 
pred Najsvetejšim, koliko križevih potov, koliko sv. obhajil se je že in se bo še 
darovalo za srečen izid vojske, za naše vojake v vojski in za one, ki so tam padli 
za domovino!
Le poglejmo bolj natanko nasledke vojske v posameznih župnijah naše de-
kanije in prepričali se bomo, da je resnica, kar sem gori omenil. Poročam ravno 
tako, kakor so mi pismeno sporočili prečastiti gospodje župnikih svojih župnij:
Župnija Sv. Magdalene v Mariboru (poroča preč. g. dekan in kanonik S. Gaberc) 
1. v cerkvi se je razvila neka zunanja pobožnost ali gorečnost, ki je drugači 
posebno med možkim spolom ni bilo videti. Tu vidiš moža klečati pred 
oltarjem, ki ga prej nikoli ni bilo videti. Zdaj si ovija sv. Rožni venec okoli 
rok. Vojak z bodalom ali mečem moli pred Marijo Devico in se ne ozira ne 
na levo ne na desno. Mnogi imajo okoli sebe še svojo familijo – otroke in 
ženo, ki molijo in jočejo. Sprejemajo tudi sv. zakramente. Ko so se v vojsko 
odvažali, so se še prej okrepili s sv. popotnico. Zaostale žene ali že vdove 
goreče povzdigujejo k Bogu svoje roke in srce za pomoč ali pa za tolažbo, 
včasih tudi dajo služiti sv. maše za srečno vrnitev in konec vojske.
2. Javno življenje – rodovinsko. Navadno je po mestih malo lepega slišati ali 
videti. Čednost čistosti je redka »zlata ribica« v kalnem morju mestnega 
življenja, ko le vse tišči v mesto, kjer bi nesramno, mirno, skrito živelo. – V 
tem oziru je čas vojne veliko dobrega povzročil. Nečistniki, ki so že čez 
veliko let pohujšljivo živeli in 2-5 nezakonskih otrok imeli, so sprejeli za-
krament sv. zakona in sirotice so dobile zaželjenega očeta. Seveda je k temu 
največ pripomogla obečana podpora.
3. Denarja v naši fari nismo mnogo nabrali, ker živijo sami reveži.
4. Število ranjencev in jetnikov ni znano.
5. Število odpadnikov je, hvala Bogu, celo zginilo.
6. Domače pobožnosti se v mnogih hišah opravljajo – rožni venec zvečer – v 
cerkvi pa po kršč. nauku. Rožni venec, litanije, blagoslov: za srečno vojsko. Po 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 245
najnovejši naredbi se pa še služijo vojniške službe božje – obilno spovedova-
nje vojakov in njihovo skupno obhajilo, posebno pred odhodom na bojišče.
Župnija Št. Lovrenc nad Mariborom (poroča preč. g. župnik F. Horvat)
Od 26. 7. 1914 do 26. 7. 1915 je bilo vpoklicanih na vojsko izmed 3300 žu-
pljanov okroglo 700 mož in mladeničev, iz 4 družin po 4 sinovi, iz 2 družin po 
5 sinov. Vsi so z veseljem in navdušenjem sledili klicu preljubljenega deželnega 
očeta, presvitlega cesarja Franca Jožefa I. Ker manjka uradnih podatkov, se šte-
vilo ranjenih, umrlih in ujetih ne more dognati.
Le junaška smrt dveh mladeničev je do sedaj uradno potrjena, namreč: 
Franc Pečovnik, vulgo Rebernik iz Rudečega brega, kmečki sin, je bil 9. 9. 1914 
ranjen v pljuče v bitki pri Grodeku, tretji dan najden, prepeljan v mesto Arad na 
Ogrskem v zasebno oskrbo grofa Breda, tam umrl 23. 9. 1914; je tam pokopan, 
ima na grobu lep železen križ.
Drugi junak pa je Mihael Schweiger, vulgo Hožič iz Recenjaka, kmečki sin, 
ki je umrl vsled ran, dobljenih na minah v Karpatih, umrl menda v aprilu 1915. 
Govori se še o 10 drugih, da bi bili umrli. Dva junaka, še živa, sta odlikovana 
z veliko srebrno kolajno, Henrik Medved vsled junaštva proti Rusom in Feliks 
Zink vsled junaštva proti Lahom.
O verskem življenju pa je poročati tole:  S pesnikom smelo trdim: »Rodila 
smrt ljubezen je.« Stokrat na dan, da sedemstokrat se seka s krvavim mečem 
zlata vez, katero je spletel Bog sam med seboj in človekom, potem pa dalje med 
zakonci, med otroki in roditelji, med znanci in prijatelji. A v teh ranah pa klije, 
raste in se krepi prava ljubezen:
a. Ljubezen do bližnjega, kojo spričujejo tisti, ki so se posvetili oskrbi ra-
njencev, vdov in sirot, avstrijski »Rudeči križ« in »Srebrni križ«. V ta 
namen so darovali tukajšnji farani čez 3000 K.
b. Ljubezen do starišev; »preljubi oče«, »preljuba mati«, »kako srečen bi bil, 
ko bi vas kmalu zopet vsaj videti mogel« - piše sin, ki prej tega nikoli ni 
vedel; in roditelji velikodušno svojim otrokom vse odpuščajo, vsa razža-
ljenja pozabljajo.
c. Pa tudi ljudje, ki so se prej sovražili, se z neko skrivnostno močjo zbližu-
jejo in si v medsebojni bridkosti stiskajo roke, sovraštvo izginja.
d. Ljubezen do Boga in Marije; vsi se hočejo zopet spraviti z Bogom in priti 
v varstvo Marije. O kako lepo se obuja kesanje nad grehi, kako pogo-
sto sprejemajo farani sv. zakramente! Kedaj se je raztrgalo toliko grešnih 
vezi, kedaj odpravilo toliko konkubinatov, kakor v tem vojnem času? Ni 
še izginilo vse brezverstvo, ni še odpravljena vsa verska brezbrižnost in 
malomarnost, a vendar spozna, da človek v tej vojski spoznava in prizna 
Boga. »Rodila smrt ljubezen je.«
246 Bogdan Kolar
Župnija Sv. Marija v Puščavi (poroča preč. g. župnik Gašp. Zrnko)
V tej župniji je bilo do sedaj vpoklicanih 96 mož in mladeničev. Vseh je že 
bilo ranjenih 12, ujetih 6, padlo in umrlo jih je 7, pogrešajo se 4. 
Denarja se je nabralo in preč. kn. šk. Konzistoriju poslalo za avstr. Rdeči 
križ leta 1914 skupaj 305 K 85 v. in leta 1915 150 K 54 v. Kot posebno darežljivi se 
skažejo Tretjeredniki in Marijina družba. Tople obleke so pridne učenke in že 
šoli odrasle deklice pod vodstvom učiteljice ročnih del  naredile minulo zimo 
nad 200 komadov. Dobri farani so darovali v ta namen nad 300 K. 
Vpliv na versko življenje se kaže v tem, da ljudje, zlasti možje, bolj vestno 
obiskujejo nedeljsko službo božjo, prejemajo večkrat sv. zakramente, posebno 
se je pomnožilo pogostno prejemanje sv. obhajila. Tudi ob delavnikih si vza-
mejo večkrat čas, da pridejo k sv. maši. Je tudi nekaj hiš, v katerih se moli sedaj 
vsak večer sv. rožni venec, ko se poprej še enkrat v tednu ni. K romarski cerkvi 
v Puščavo so prišle do sedaj sledeče vojne in prošnje procesije:
Prva iz Remšnika in Sv. Ožbalta dne 18. aprila 1915, okoli 400 udeležencev. 
Pridigo in sv. mašo je imel č. g. J. Vrečko, kaplan v Remšniku.
Druga od Sv. Lovrenca dne 6. junija 1915, okoli 400 udeležencev; tej pro-
cesiji je šla puščavska proti; službo božjo je imel puščavski č. g. župnik Gašp. 
Zrnko, potem je bila velika, teoforična procesija.
Tretja iz Brezna in Sv. Ožbalta dne 25. julija 1915, vkljub slabemu vremenu 
300 udeležencev; pridigo je imel č. g. Friderik Volčič, sv. mašo č. g. Vinko Lo-
renčič, potem je bila teoforična procesija. 
Četrta iz Selnice in iz Kaple dne 26. julija 1915 na god sv. Ane. Vsaka pro-
cesija zase je štela okoli 300 romarjev; pridigo je imel č. g. P. Vesenjak, kaplan 
v Selnici, slovesno sv. m. pa č. g. Ljudv. Kores, provizor na Kapli. Ta dan je bilo 
tukaj 6 sv. maš. Beguncev iz Galicije tukaj nismo imeli, pač pa imamo sedaj 11 
Goričanov, ki so prav pridni in pobožni. Pri elektrarni na Fali v župniji Dev. M. 
v Puščavi je 300 ujetih Rusov in 70 ujetih oziroma interniranih Lahov, kateri 
nimajo nobene službe božje.
Župnija Lembah [Limbuš] (poroča preč. g. župnik Andr. Bračič)
Svetovna vojska je tudi v lembaški župniji napravila svoje vtise in nasledke. 
Vpoklicanih je bilo iz cele župnije okoli 200 možev in mladeničev, ki so vsi šli z 
navdušenjem v boj. Od teh je bilo nekaj ranjenih, vjetih, nekaj jih je tudi padlo 
v boju junaške smrti. Natančnejša poročila še do sedaj niso na razpolago. Po 
vseh štirih občinah lembaške župnije se je nabiralo za rudeči križ in se poslalo 
v ta blagi namen okoli tisoč kron. Vpliv na versko življenje je bil ugoden. Ljudje 
so začeli bolj marljivo obiskovati cerkev, zlasti molitve ob vojskinem času in v 
ta namen sestavljen križev pot je bil je še jako priljubljen. Tudi k božji mizi so 
prihajali verniki v večjem številu ter darovali sv. Obhajila za ljubo domovino in 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 247
za svojce, ki se nahajajo na bojnem polju. V župniji Lembah je bilo nastanjenih 
tudi veliko število vojakov. Na praznik vnebohoda Kr. je došla v Lembah nado-
mestna kompanija lovcev – »Feldjägerbaon« št. 20, okoli tisoč mož. Stanovali so 
tudi na Laznici. Obnašanja so bili prav lepega ter so zelo radi obiskovali cerkev. 
Trikrat so imeli skupno spoved in sv. obhajilo, namreč 26. 6., 27. 6 in 28. 6. 
Ganljivo je bilo gledati, s koliko pobožnostjo so pristopili k mizi Gospodovi. Na 
praznik sv. Rešnjega Telesa so se vsi udeležili procesije ter  so pri sv. evangelijih 
streljali, kar je močno povišalo slovesnost in ljudem jako dopadlo. Na Laznici 
so se meseca maja vsak večer zbrali vojaki pred vaško kapelo ter skupno molili 
sv. rožni venec in prepevali Marijine pesmi. Tudi na Pekrah so bili vojaki kakih 
900 mož in sicer 6. nadomestna kompanija domobranskega pešpolka št. 27. Da 
bi se te množice ob nedeljah in praznikih lažje udeležile sv. maše, je prosil g. 
župnik za dovoljenje binacije, katero mu je preč. k. šk. Konzistorij z odlokom 
25. jun. 1915 št. 3474 milostno podelil. Te pravice se je posluževal g. župnik do 
18. julija inklusive. Za časa bivanja vojakov v lembaški župniji sta z Lembaha šle 
dve marš kompaniji na bojno polje spremljani z najboljšimi željami od strani 
svojih častnikov, tovarišev in domačega prebivalstva. V Lembahu so bili po po-
veljniku stotniku odlikovani trije vojaki s srebrnimi kolajnami. Tej slovesnosti 
so prisostvovali na prijazno povabilo poveljništva tudi lembeški g. župnik, žu-
pan in Radeckjev veteran Jernej Tominc. 
Gospod stotnik Červenka na Pekrah je dal napraviti pri križu na Pekrah 
novo ograjo, je kupil laterno za luč in omislil podobo sv. Antona, da bi ljubi Bog 
varoval njega in njegove vrle junake. 
Župnija Ruše
Število vpoklicanih se ne more navesti popolnoma natanko. Poklicanih je 
do sedaj približno 300. Koliko je ranjenih, ujetih in umrlih ni znano, ker manjka 
uradnih podatkov. Do sedaj se je vedelo samo za pet padlih in eden je umrl 
doma, Jožef Pečovnik, odličen gospodar na Smolniku, vsled jetike, katere se je 
že težko ranjen nalezen na bojišču. Nekaj se jih pogreša že od začetka vojske. 
Ruški župljani, vkljub temu, da so nekateri izmed njih morali v tem času mnogo 
pretrpeti, so se skazali zelo darežljivi in so položili veliko  na altar domovine. V 
denarju: župni urad je poslal preč. kn. šk. ordinarijatu 120 K, podpisani nabral 
za božičnico slov. vojakom 288 K in 18 škatelj cigaret, vojni dar ruške posojil-
nice 130 K 55 v in o Božiču 25 K, na »Frauen-Hilfs-Ausschuss in Marburg« 463 
K 40 v, zbirka učencev 109 K 88 v; vsega skupaj 1136 K 83 v. Vojno posojilo: a. 
ruške posojilnice 3.700 K, b. njenih vlagateljev 17.000 K, skupaj 20.700 K. Na c. 
kr. okrajno glavarstvo se je odposlalo v raznem blagu: 75 toplih jopičev, 30 tre-
bušnih prevez, 45 parov krpic, 100 žepnih robcev, 25 parov dokolenic, 25 parov 
podvez, 52 zglavnikov, 35 kg marmolade, 20 kg kutnega sira, 12 steklenic mali-
248 Bogdan Kolar
novca, 2 kg medu in 26 jerbasov suhega sadja, en voz jabolk in krompirja in en 
zaboj povez. V šoli pa se je napravilo in odposlalo: 57 parov dokolenic, 55 parov 
krpic, 52 trebušnih prevez, 6 prsnih prevez, 52 zimskih čepic, 10 zglavnikov, 14 
srajc, 20 spodnjih hlač, 22 nogavic, 4 žepni robci, 9960 papirnatih podlog in 540 
papirnatih nogavic. Razven tega so še nabrali 92 kg posušenega ostrožnega listja 
za čaj in drugič zopet 3 velike vreče tega listja. Raznih kovin so učenci nabrali 
vsega skupaj 395.56 kg. 
Kakor drugje, tako se je tudi pri nas pokazal velik vpliv vojske na versko 
življenje. Treh procesij, za srečen izid vojske, h kapeli na pokopališču in ene 
k sv. Arehu, se je ljudstvo udeležilo v izvanredno velikem številu. Ravno tako 
obiskujejo ljudje zelo radi druge pobožnosti in priporočajo svojce, na bojišču 
se nahajajoče, ruški Materi Božji. V jesenskem in zimskem času, ko ni bilo še 
toliko dela, se je v cerkvi molil redno vsaka večer sv. rožni venec in verniki, po-
sebno bližnji, so se radi udeleževali te pobožnosti, drugi so pa molili doma. Do 
sedaj je v naši župniji navadno primanjkovalo mašnih stipendij, to leto pa na-
ročujejo veliko sv. maš za srečno vrnitev, posebno še z blagoslovom. Saj prosijo 
vojaki sami v pismih svoje domače: Dajte za me za sv. mašo ali molite zame! Pa 
ne prosijo samo, da bi se srečno vrnili, temuč tudi za srečno zadnjo uro, ako bi 
bila božja volja, da bi morali tam umreti. Upati smemo po vsem tem, da se zdaj 
res nebesa polnijo in da bomo imeli veliko mučencev tudi Slovenci v nebesih. 
Toliko je gotovo: ako se ljudstvo zdaj ne obrne k Bogu, ako zdaj ne moli, 
ako katerega naroda ta udarec ne zmodri – po človeško govorim – menda ni več 
nobenega rednega pripomočka, da se obrne na pravo pot. 
Priloga II: Pastoralno vprašanje za leto 1915. Poročilo Maksimilijana 
Vraberja,71 vikarja v župniji Sv. Danijela v Celju (NŠAM, serija Pastoralne 
konference, fasc. 12).
Nenadno je prišla grozna vojska nad nas in nam zastrla nebo z negotovo 
bodočnostjo, in čim dalje traja, tem bolj se kaže, koliko sovražnikov ima naša 
ljuba domovina Avstrija. Pravi vpogled nam še zdaj ni dan in o nasledkih tega 
svetovnega požara, ki črta z jeklenimi črkami zgodovino človeštva, nam v tre-
nutku ni mogoče v celoti, ne za našo domovino, ne za posamezne, izgovoriti 
71  Maksimilijan Vraber (1877, Kapla na Kozjaku–1945, Maribor) je bil dolga leta ravnatelj škofijske 
pisarne v Mariboru in stolni prošt. Mašniško posvečenje je prejel 25. julija 1901. Doktoriral je iz 
cerkvenega prava v Rimu leta 1906. Bil je predsednik škofijskega cerkvenega sodišča, član škofij-
skega nadzornega sveta, 1. februarja 1918 je bil imenovan za stolnega kanonika, 7. februarja 1931 
za stolnega dekana in 5. februarja 1934 za stolnega prošta. Prim. Šematizem lavantinske škofije za 
leto 1937, Maribor 1937, str. 16; F. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije (1228–1928), Maribor 
1928, str. 441.
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 249
kaj gotovega, to bo prihranjeno desetletjem za nami. Za ta čas se v posameznih 
krajih lahko poroča le o žrtvah, ki jih zahteva vojska glede vojakov, o žrtvah, ki 
jih morajo darovati tisti, ki sicer niso v boju, a morajo tudi vse storiti, da v boju 
za obstanek naše domovine podpirajo hrabre avstrijske armade. – Da vse to ni 
ostalo brez vpliva na vsakdanje, pa tudi na versko življenje ljudi, je gotovo. V 
naslednjem nekaj podatkov, ki so za celjsko župnijo za poznejše čase spomina 
vredni, ki se bodo pa seveda morali o svojem času izpopolniti in ohraniti za 
kroniko župnije.
I.1. Število vpoklicanih v vojaško službo, mrtvih, ranjenih in vjetih (do 17. 
junija1915). Celje mesto: vpoklicanih 322, mrtvih 11, ranjenih 12, vjetih 4. Celje 
okolica: vpoklicanih 610, mrtvih 15, ranjenih 26, vjetih 12. Ti podatki so več 
ali manj netočni, ker do zdaj o mnogih se ni moglo kaj gotovega pozvedeti. Iz 
mnogih družin jih je odšlo 4 do 5 k vojakom, v nekaterih družinah je med voj-
sko umrla mati, oče je v vojni, ostali so doma le nedoletni otroci – sirote. Vpo-
klicana sta bila kot vojna kurata tudi dva duhovnika iz Celja: 10. oktobra 1914 
gospod nemški pridigar in katehet dr. Anton Jehart, ki je bil mesca decembra 
1914 ujet in biva sedaj kot ujetnik v Čačku v Srbiji; dne 12. februarja 1915 gospod 
mestni kaplan Jos. Pinter, ki se od tistega časa nahaja še zdrav in čil v Galiciji.
2. Dela krščanske ljubezni. Takoj v začetku vojske so se začele pripravljati 
bolnišnice za ranjence. Do zdaj se iste nahajajo v mestni deški in dekliški ljud-
ski šoli, v domobranski vojašnici, v takozvani ‚Burg-Kaserne‘ in v Narodnem 
domu; v nemški hiši (Deutsches Haus) in v poslopju nove državne gimnazije 
je garnizonska bolnišnica št. 9 iz Trsta; nahajajo se ranjenci tudi v javni deželni 
bolnišnici. – Rudeči križ mesta Celja oskrbuje svojo bolnišnico v hotelu ‚Mohr‘. 
– Dušnopastirstvo v teh bolnišnicah oskrbujeta dva vojna kurata, v garnizonski 
gospod Ant. Gnidovec iz tržaške škofije, v drugih najprej gospod Beno Kobal 
iz kapucinskega reda, sedaj gospod I. Klemenčič iz ljubljanske škofije. Sedaj se 
pripravljajo še bolnišnice v okrožnem sodišču in v mestni meščanski in trgovski 
šoli; došel je tudi tretji vojni kurat gospod Josip pl. Šeper iz djakovske škofije. 
V bolnišnicah je bilo vedno črez 1000 ranjencev, umrlo jih je do zdaj črez 
100. Avstrijski vojaki se vsi pokopavajo na skupnem prostoru na mestnem po-
kopališču, drugi na pokopališču javne bolnišnice. Da so se vsi ti prostori lahko 
porabili, je bilo treba skrčiti šolski pouk, ker celo okoliško šolo so zasedli vojaki 
in tudi spodnje prostore šole šolskih sester. Vse šole so zato začele pouk šele v 
mescu oktobru, in mestne šole so končale pouk s 1. junijem t.l., obe gimnaziji 
s 15. junijem, le za dečke okoliške šole se vrši še pouk v dveh zasebnih sobah v 
Gosposki ulici ter tudi pri šolskih sestrah.
Ker za vojake tako ni bilo dovolj prostora v mestu, se je napravilo 12 ba-
rak izven mesta na ‚Dolgem polju‘ (Langenfeld). Za rekonvalescente s porablja 
250 Bogdan Kolar
Chemal-Kaserna, prostori slovenske gimnazije (pouk je bil zato samo popoldne 
v poslopju državne gimnazije) in ‚Waldhaus‘. 
3. Darovi. Že v začetku vojske so se začeli pobirati donesli za ‚rudeči križ‘ 
in se še sedaj vedno pobirajo. Omenimo tu le večje vsote:
Dne 18. avgusta se je pobiralo v cerkvi, po mestu in v okolici za rudeči 
križ. – V cerkvah celjske župnije se je nabralo 630.54 K, v mestu črez 4000 K, v 
okolici blizu 2000 K. – Dne 4. oktobra se je nabralo v isti namen v cerkvi 242 K.
Za vojake na bojišču in za božičnico se je nabralo dne 2. in 6. decembra 
1914 blizu 3000 K. Za kolesarje  se je nabralo 65 K, za sirotinski in za invalidni 
fond 104.22 K in za podmorski čoln 39 K – te tri zadnje vsote so se nabrale veči-
noma med duhovniki celjske župnije.
4. Begunci. Krščanska ljubezen do bližnjega so prav lepo pokazali celjski 
župljani tudi beguncem, najprej onim iz Galicije, a sedaj še v večjem številu 
onim iz Primorske, katerih biva sedaj samo v celjski okolici črez 500 tudi v bolj 
oddaljenih vaseh, v mestu jih je še več. 
II. To so bolj zunanji nasledki vojske, h katerim moramo prišteti vse solze, 
vsa uničenja družinske sreče in tudi nasledke v gmotnem oziru, draginja in 
drugo; a vojska je tudi povzročila marsikatere lepe verske, družabne in drža-
vljanske čednosti. Šiba sicer boli, a večkrat tudi poboljša. 
Fizične sile vojska uporablja in napenja in povišuje do take višine, da za-
strmimo nad njihovo velikansko organizacijo in močjo. Je pa vojska tudi vaja 
duševnih sil, ki so najvišje in najgloblje, ker izvirajo iz Boga in dvigajo k Bogu. 
Te duševne sile so posebno verske sile. Mir je dostikrat grobišče teh sil. Saj smo 
videli, da se je v časih miru in blagostanja širilo le hrepenenje po uživanju, 
razkošnosti, razuzdanosti in denarju. Tu je posegel Bog vmes in poslal kazen 
ljudem. Strašna vojska je marsikatere duše prisilila, da so začutile, kako je vse 
prazno brez Boga, kako dobiva v velikih momentih človeško življenje vso moč 
le iz Boga. – Brez vere ni mogoče vojaški stan prav pojmiti. – V pismih vojakov 
iz bojnega polja ženam, otrokom in prijateljem se vedno ponavlja najsrčnejša 
prošnja: molite za me – le Bog me more obvarovati.
Tako vojska sili k spokorni vrnitvi k Bogu, k ponižanju pred nedosežno 
in nerazumljivo voljo božjo, zaupanje v njegovo očetovsko skrb. Vojska je si-
cer motenje naravnega reda, a vodi po božji previdnosti k dobremu. Vojska je 
nekaj strašnega, a v načrtu božje previdnosti je vojska kazen za grehe narodov 
in držav, osveta pravice nad krivico, a ob enem tudi očiščujoča sila narodov. 
Moderni svet je dal človeštvu neko zunanjo kulturo, s kulturo src je zanemaril. 
K slednji naj bi nas silila vojska.
1. Nasledek vojske je torej se pokazal že v tem, da se je pomnožil duh mo-
litve in zaupanja v Boga – vsaj v posameznikih. Katoliška Avstrija se je s svojim 
presvitlim cesarjem na čelu izročila varstvu Boga vsemogočnega, Gospoda voj-
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 251
skinih trum. Kakor pišejo cesar v svojem oklicu dne 28. jul. 1914: »In jaz zaupam 
na Vsemogočnega, da bo podelil mojemu orožju zmago« ter v oklicu z dne 23. 
maja t.l.: »Vsemogočnega prosim, naj blagoslovi naše zastave, naj vzame našo 
pravično stvar v svoje milostno varstvo!« In k temu najmočnejšemu orožju, k 
molitvi, k zaupanju na božjo pomoč, ki naj odvrne božje kazni od nas, nam 
nakloni božje usmiljenje, so nas vabili že sv. Oče papež Pij X. v svoji okrožni-
ci mesca avgusta 1914 »A universos orbis catholicos hortatio«, kjer pravijo, da 
»naj tem skrbneje obračamo srca vseh kristjanov tja, od koder prihaja pomoč, 
h Kristusu namreč, h knezu miru in najmočnejšemu sredniku med Bogom in 
ljudmi«. – K molitvi so nas vabili že ponovno apostol miru, sedanji papež Bene-
dikt XV., kjer v znani okrožnici z dne 1. novembra 1914 poudarjajo, da »je vzrok 
vseh nesreč človeštva, seme sedanje strahovite vojske to, da je prenehala veljava 
božjih zapovedi in naredb krščanske modrosti, da vlada popačenost duhov in 
izprijenost src, da vlada le hrepenenje po posvetnem zemeljskem uživanju, a ne 
hrepenenje po popolnih, neminljivih dobrinah, ki jih je Bog pripravil njim, ki 
ga ljubijo«. K molitvi so vabili svoje škofljane, duhovnike in vernike, naš pre-
vzvišeni knezoškof v mnogih pastirskih listih.
In koliko uspeha v tem oziru. Koliko se je molilo, koliko sv. maš, sv. obhajil 
se je darovalo za vojake v boju, za ranjence, za ujetnike, ve le Vsemogočni! A 
tudi na zunaj se je to pokazalo. Obilna je bila udeležba pri skupnih molitvah 
pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom dne 4. oktobra in 6. decembra lan-
skega leta, ko je bilo celi dan sv. Rešnje Telo izpostavljeno, v celjski župniji tudi 
vsako drugo nedeljo v mescu, kar je bilo že prej v navadi, a udeležba je sedaj 
večja. – Lepo se je izvršila posvetitev presv. Srcu Jezusovemu dne 10. jan. t.l. in 
molitve za mir, naročene po sv. Očetu dne 7. febr. t.l. – Priredile so se tudi ob 
zelo obilni udeležbi dve procesiji in sicer dne 10. septembra 1914 k cerkvi Marija 
Lurd v Grižah in 26. septembra k Sv. Jožefu pri Celju. – Moli se v ta namen pri 
vseh sv. mašah in zvečer pri litanijah. – Mnogo molijo ljudje tudi doma, tudi 
pri križih in kapelicah v vaseh se opravljajo skupne pobožnosti. Moli se mnogo. 
– Marsikateri, ki ni prej vstopil v cerkev, zdaj vstopi in moli. Kako lepo molijo 
mnogi vojaki. Marsikateri, ki prej ni imel mnogo vere, je vzel rožni venec in 
svetinjico seboj na bojno polje, mnogi začel zopet moliti v bojnem metežu in 
v strelnih jarkih ter ob grobu sobojevnika. Vojska kliče ene k orožju na bojno 
polje, doma ostale k molitvi.
Tudi duh pokore in izpreobrnjenja se je v mnogih pokazal; prišli so mnogi 
k spovedi, ki bi sicer najbrž ne bi prišli, ki so to versko dolžnost že več let zane-
marjali. Res je, da ta duh spokornosti in molitve se je nekako bolj pokazal le pri 
priprostih ljudeh, pri kmečkem ljudstvu. Žalibog se v mestu še sedaj kaže neka 
otrpnost, razkošnost in razuzdanost se ni zmanjšala, mogoče razuzdanost celo 
252 Bogdan Kolar
povečala. Nečistost in nezmernost še jih ima mnogo v svojih zanjkah, v tem 
oziru je pri mnogih še celo slabše.
Kljub nekaterim lepim pojavom torej sedaj od vojske še ni zabeležiti traj-
nih nasledkov in trajnega poboljšanja v verskem oziru; tu bo še treba vedno 
mnogo dela, a naša naloga je, da dobre kali, ki jih je v verskem življenju ozivela 
vojska, ohranimo v rasti in jih skušamo utrditi. 
Poleg verskih čednosti je vojska vzbudila tudi državljanske čednosti. Tako
2. ljubezen do domovine in edinost vseh narodov. Kakor je pretresla vse 
avstrijske narode novica o umoru preblagega prestolonaslednika in njegove so-
proge, tako je pri napovedi vojske, ki je bila napovedana le v obrambo miru in 
za obstoj Avstrije, torej v varstvo pravice, v varstvo domovine, združila ravno 
ljubezen do domovine, do Avstrije in njenega presvitlega vladarja vse avstrijske 
narode, da so šli združeni v boj. Bog daj, da bi tudi slovenski narod, ki krvavi 
za obrambo avstrijske domovine in se odlikuje po hrabrosti, našel v prihodnje 
tudi priznanje in plačilo svojih vrlin. – Vzbudila je ta vojska duha edinosti in 
požrtvovalnosti v borbi za en cilj, ohraniti Avstrijo in njene narode v njenem 
okrilju nedotaknjene.
3. Vojska je pospešila tudi delavnost in varčnost, medsebojno pomoč pri 
delu. Kljub manjšemu številu delavskih moči so se vendar vsa poljska dela o 
pravem času in vestno opravila, pomagajo drug drugemu, kolikor le morejo. 
Posebno važno je spoznanje, da je moč države v delavnem kmečkem stanu. Ta 
stan prinese največ žrtev, največ trpi – daj Bog, da bi se kmalu zacelile rane, ki 
jih bo ta vojska vsekala ravno kmečkemu stanu.
4. Vojska je tudi utrdila ljubezen med domačimi, ljubezen v družini. Skle-
pale so se sicer v tem času zakonske zveze, kjer se je šlo večkrat le za denar, le 
za podporo, a v obče je vojska rodila lepe sadove zakonske in otroške ljubezni.
Vojska kot kazen božja ima torej poleg zelo mnogih slabih nasledkov, ki se 
bodo le težko kdaj popravili, posebno glede gmotne izgube, glede izgube člove-
ških življenj i.t.d., tudi svoje dobre nasledke. Bog daj, da bi nam ta božja kazen 
bila v dušni prid in v utrjenje v dobrem, sicer pa molimo. Kuge, lakote in vojske, 
reši nas, o Gospod. Bog blagoslovi svoje ljudstvo kmalu s trajnim mirom!
Priloga III: Pastoralno vprašanje za leto 1917. Poročilo p. Valerijana 
Landergotta72 OFM, kaplana v župniji Matere Božje (NŠAM, serija 
Pastoralne konference, fasc. 14).
I. Po vojski bo imela krščanska Karitas ali dejanska ljubezen do bližnjega 
reševati nove naloge.
72  P. Valerijan Landergott OFM (1870, Sv. Trojica v Slovenskih goricah–1943, Maribor) je duhov-
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 253
Usmiljeni Samarijan je kot dober pastir prišel iskat, kar je bilo izgubljene-
ga na zemlji in izgubljeno je bilo vse, razen Brezmadežne. Shodil se je, žuljav 
in krvav je postal, da je našel izgubljene. Pred svojo smrtjo je ena teh najdenih 
Evinih sirot iz hvaležnosti mu izlila dragocenega mazila na glavo vpričo aposto-
lov in drugih ljudi. Potrata – so rekli. A božji odrešenik jim zavrne: Dobro delo 
je storila. Ubožce imate namreč zmiraj med seboj in kadar hočete jim morete 
storiti dobro, mene pa nimate zmiraj. /…/
Isto neovrgljivo dolžnost hvaležnosti do božjega Maziljenca kakor Magda-
lena imamo tudi mi. Svoja hvaležna dobra dela naj naklonimo revežem, še po-
sebno zato, ker našega največjega dobrotnika nimamo vidnega med nami. /…/
A stopimo kar v sedanje čase. Za krščansko ljubezen do bližnjega se nam je 
po vojski odprlo tako širno in v mnogih legah tako novo polje, da kar ne vemo, 
kje bi ga začeli obdelovati. Zanemarjeni otroci, katerih očetje so v vojski, katerih 
matere se pehajo za najpotrebnejšo prehrano; sirote, oropane svojih preskrbni-
kov; moralično pokvarjena mladež; vdove; različni novi bolniki; ranjenci; po-
habljeni; slepci; begunci; brezposelni; obnemogli; itd.
Vse te in še več jih je Kristus med nas postavil, da jim storimo dobra dela 
na duši in na telesu. Karitas to zahteva in ne humaniteta. Človekoljubje zdravi 
samo telesne rane, dušnih ne pozna; se spozna na postavo, na mrzlo pravico, 
v dvomljivih vprašanjih na fatalistično razsodbo. Karitas – beseda ima iste so-
glasnike kakor beseda Kristus – rabi v zdravilo nadnaravna lečila. Kristus je 
najpoprej odpuščal grehe in šele potem rekel: Vzemi svojo posteljo in jo nesi 
domov. Njegova beseda: Zapustil sem vam vzgled – nas navdušuje lačne nasi-
čevati, gole oblačiti, kar namreč vbogim storimo, smo njemu samemu storili. V 
ubogih ostane pri nas vse dni do konca sveta.
II. Katera dobrodelna društva, naprave, ustanove že obstojijo v posame-
znih župnijah Lavantinske škofije.
III. Kako bi se obenem s pomožnimi pripomočki poživili in razširili, da bi 
bili kos večjim zahtevam.
1. Vbožni župnijski sklad. Naloženega premoženja ima 10.247 kron, torej 
letnih obresti 517 K. Obdaruje župnijske ubožce mesečno z dvema kronama; 
odda Vincencijevi konferenci 80 K iz kn, šk. Jakob M. Stepischnegg-ove ustano-
ve za osirotele vboge. – Ustanovni dohodki so se pomnožili radi vojn. posojila 
za 1200 K; drugih dohodkov ne bode mogoče zdatno pomnožiti, ker je znano, 
koliko donašajo darovanja krog oltarja zlasti po mestih. 
Letos je vmrl posestnik M. F. grof Plata. Po svoji oporoki je zapustil žu-
pnijskim vbožcem 100 K, ki so se razdelile po njegovi volji. Vsak je dobil 5 K. 
niško posvečenje prejel 28. decembra 1893. Po letu 1922 je opravljal službo župnika v cerkvi 
Matere Božje v Mariboru. Prim. Letopis 2000, str. 669, 810. 
254 Bogdan Kolar
Dalo bi se vplivati na enaka volila, a zelo previdno. Tukaj bodo omenjeno, da je 
pri karitativnih volilih bolje takoj podariti namenjeno vsoto, kakor pa napraviti 
ustanovo. Pomagajmo pred vsem sedanjim ubožcem, bodoče reveže prepusti-
mo mirnim srcem našim potomcem. Soživeče ljudstvo se nam vendar najbolj 
smili in uverjeni smo, da ljubezen do bližnjega ne bo izumrla, ampak našo še 
prekosila.
2. Vbožna kuhinja pri frančiškanskem samostanu. Siromaki imajo svojo 
prostorno hišico tik samostana; opremljena je z najpotrebnejšo opravo za kosi-
lo. Žlico si mora vsak sam prinesti, ker so poprej tudi žlice spravljali in odnesli. 
Poleti jih pride 22-25, pozimi več. Dobivajo toplo zameteno juho in ostanke po-
prejšnjega dne od samostanske mize. – Pomolijo, so hvaležni in zadovoljni ter 
nekako disciplinirani. Ako jih hoče namreč več priti, kakor običajno, kar vrata 
zapro in je zastavijo. Vbožna kuhinja je že od začetka samostana. Upamo, da bo 
mogoče tudi zanaprej siromake obdariti z borno hrano, ki se je v vojnem času 
morala že skrčiti. Providentia divina providebit! Na kosilo v samostan so hodili 
redno štirje dijaki gimnazijci. 
3. Vincencijeva III. konferenca v Mariboru šteje 7. leto svojega plodono-
snega obstanka. Lani je imela 11 delavnih, 160 podpornih članov; oskrbovala 57 
oseb; razdelila 1840 hlebov kruha, 229 kil. moke, 198 kil. sladkorja in 870 K 70 h 
denarja. Ker je letos nemogoče dobiti kruha, je potrošila v prvem polletju 1603 
K 20 h.  Vincencijeve družbe so vsega priporočila vredne. Na Niže Avstrijskem 
jih je /:1914:/ 79, na Štajerskem /:1916:/ 15: v Lavantinski škofiji 3. V Gradcu so-
deluje 16 visokošolcev.
Delavni udje obiskujejo osebno vbožce in se na lastne oči prepričajo o po-
trebi osirotele stranke. Lepi zgled krščanskega življenja, dobra beseda in podpo-
ra naj privede reveža do spoznanja božjega; naj mu obrne dušne in telesne oči k 
Očetu v nebesih, ki nam daje »naš vsakdanji kruh«. 
Vincencijevi bratje morajo biti res krščanski možje; drugi ne morejo vstra-
jati in kar kmalu izginejo. Kajti osebno morajo vboge obiskovati, osebno pa tudi 
premožne bogatine. V ljubezni polni besedi ne smejo posnemati »nadležnih« 
Jobovih tolažnikov; pri razdeljevanju podpore morajo biti pravični ter ne trdo-
srčni in ne razkošni.
Čeprav naše Vincencijevo društvo mnogo stori, se bode njegov delokrog 
še zdatnejše razširil po vojski. Zlasti na nedorasle, osirotele otroke bo lahko 
obrnil svoj pozor. Jednemu ali drugemu bo mogoče nadomestiti ali nastaviti 
varuha, mu poiskati učno mesto; ga spraviti v krščansko službo; ga nadzorovati 
tekom mladoletnosti.
Vincentinci naj bi bili končno glavna garda v prihodnem organiziranem 
karitativnem društvu, kakor so vže častno bili pozvani k razdeljevanju od mil. 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 255
kneza nabranih vojnih daril za težke delavce in kjer so z vidnim veseljem sode-
lovali. 
4. Elizabetin odsek se je osnoval 7/1/1912 kot panoga III. reda sv. Frančiška. 
On ima nalogo  vbogim otrokom preskrbeti obleko in obuvala. Vže v prvem 
letu se je priskrbelo 223 vbogim otrokom najpotrebnejšega oblačila in 25 prvo-
obhajancem bela obleka. S prihranjenim denarjem in novimi nabavami se je to 
dobrodelno podjetje nadaljevalo do današnjega dne.
Elizabetini odseki, ali kakor jih drugod imenujejo Elizabetina društva 
imajo bistveno isti namen kakor Vincencijeve družbe.
Prav, da si je omislil III. red sv. Frančiška v Mariboru svoj Elizabetin odsek. 
Začetek je storjen, delo se mu kar vsiljuje. Tretji red sodeluje zlasti v zadnjem 
času prav živahno na karitativnem polju. – Po njem l. 1892 v Monakovem vsta-
novljeni odsek za bolniško oskrbo ima 200 sester in čez 50 izvežbanih strežni-
kov za bolnike na deželi. Iz Nymphenburga, kjer ima  krasno bolnico, pošilja 
mladim materam prvo, bolnikom na deželi edino pomoč. Liese /:Wohlfartspfle-
ge:/ popisuje, kaj stori III. red na Tirolskem v istem smislu; v nemških in avstrij-
skih centrih za dojenčke, za otročiče, za ogroženo mladino; v 24 mestih sedaj 
zasedene Belgije za služinčad. V Gradcu si je ustanovil svojo hišo za onemogle 
in ostarele ude, itd. Tako se udejstvuje upanje Papeža Leona XIII., da bo vresni-
čil III. red, kar nobeden postavodajalec ne more doseči. Veliko je o karitativnem 
delovanju sklepal drugi občni zbor tretjerednikov v Inomostu od 8. – 10/9. 1910. 
Tretji red se je poprijel tudi misijonske misli. Oktobra m. 1916 je začel nabi-
rati za armado sv. križa s sedežem na Dunaju, ki podpira misijonarje Svete de-
žele; do sedaj je odposlal 913 K 34 h. Od meseca januarja pa let. leta sklada zlasti 
za frančiškanske misijone. Do sedaj je zložil v ta namen 1008 K 20 h. Misijonska 
karitas je popularna in se bodo še bolj razvila. 
5. Šolska kuhinja za vboge otroke Leitsberg-Kratchowinske šole. Zunaj 
mesta ima naša župnija samo dva veleposestnika in enega zadolženega kmeta. 
Razven nekaj kočarjev so vsi drugi: viničarji, gostači, delavci – sami siromaki. 
Njihovi otroci ne dobijo na pot v šolo, kjer prebijejo celi dan, nobenega denarja, 
in v sedanjem času ali malo ali pa nobenega kruha. Pozimi jim pripravi baro-
nica Twickel tople juhe in jim postreže s kruhom; gospod katehet pa nabere 
prostovoljnih prispevkov pri preč. g. mestnih duhovnikih, da se ogreje in uteši 
250-300 lačnih želodčkov. Letos je prejel 150 K. Javna zahvala in prisrčen ‚Bog 
plačaj‘ vsem velikodušnim darovalcem! Ta kuhinja je iz mnogih ozirov potreb-
na; Vincencijeva konferenca jo močno podpira; vzdrževala se bo. 
6. V narodni hiši in strelski bolnišnici se podpirajo vojaki z berilom in na-
božnimi spominki v kolikor možno in ne nasprotuje vojaškim strogim predpi-
som. Za ranjence so omislili g. župnik vojni oltarček, ker še niso imeli do sedaj 
svete maše.
256 Bogdan Kolar
7. Okrajno sodišče ima precejšnje število knjig, katere so darovali tukajšnji 
dušni pastirji za knjižnico mladinskega oddelka. 
Odslužene kaznjence more le karitativna zveza vzeti v svojo oskrbo, ker se 
iz tukajšnje kaznilnice raztepejo na vse vetrove /:Sträflingsfürsorge:/. 
8 in 9. Mladeniška in Dekliška Marijina družba bi se dale pridobiti za eno 
ali drugo karitativno sodelovanje.
10. Isto velja o Kongregaciji gospá. 
Zdaj še omenim za vsa tukajšnja in mariborska katoliška društva sploh, 
da bi se možno na zunaj bolj pokazala v karitativnem vdejstvovanju. Najboljša 
knjiga od šk. Waitz. 
V karitativni smeri delujejo abstinenčni krožki. Pastor Mahnert73 ima svo-
jega, a rad vidi, ako ga posetijo tudi katoličani. 
Za katoliško kolpotažo bi se dal ogreti eden ali drugi moški član. Kat. ti-
skovno društvo in društvo sv. Viktorina bodeta karitativno gibanje s tiskom 
in denarjem podpirala. Vincencij Pavlanski je spoznal moč kat. tiska in ga je 
vslužbil za karitativne namene. Kar so mu misijonarji pisali o vojnih grozotah, 
je dal tiskati in pred cerkvenimi vrati razdeliti med ljudstvo – menda prva tiska-
na vojna poročila. Taka poročila je objavljal redno v mesecu, in našla so toliko 
odjemalcev, da so se ponovno tiskala. Škofa pariškega in še druge škofe je prosil, 
naj bi sestavili pastirske list ob splošni vojni stiski. Pastirski list so se prebrali in 
do solz ginjeni poslušavci so donašali tem obilnejših milodarov. 
V Monakovem, Innsbrucku… imajo vpeljano kolodvorsko misijo /:Bah-
nhofmission_/. Dekleta, ki pridejo po železnici v mestno službo itd. ne padejo 
kar zapeljivcem v roke, ampak v oskrbo z znaki zaznamovanim vrlim ženskam. 
To pa omenim tukaj, da se lagje spomnimo Marijanišča in oskrbe za službene 
sloje. 
Bral sem karitativne slike nemškega učitelja, ki je previdno, a vspešno vpo-
rabljal tudi starejše šolarje za dejanska dela usmiljenja. 
IV. Naj se stavijo primerni predlogi, kako bi se karitativne naprave združile 
v dijecenzansko zvezo, da bi se njihovo delovanje enotno organiziralo. 
V Lavantinski škofiji imamo karitativno delovanje. Iz današnjega sestanka 
in iz konferencij po celi škofiji se mora to razvideti. Vendar se nam predbaciva, 
da imamo ‚auffallend wenig‘ karitativnih naprav /:Vzajemnost:/. Srce nas boli, 
ako nas takole sodijo. Kdo je temu kriv? Ker nismo organizirani, nas ne vpo-
73  Pastor Ludwig Mahnert (1874, Hamm, Vestfalija–1943, Innsbruck) je mariborsko evangeličansko 
skupnost vodil od leta 1903 do 1919. Pred tem je bil tri leta (od 1900) vikar v Mahrenbergu (Radlje 
ob Dravi), oktobra 1903 pa je bil izvoljen za voditelja mariborske evangeličanske skupnosti. Tu se 
je zapisal kot pomemben agitator gibanja Proč od Rima. Ob koncu prve svetovne vojne je zbežal v 
Avstrijo. Prim. Boštjan Zajšek, Biti Nemec pomeni biti Luteran. Iz življenja nemških evangeličanov 
na Slovenskem, s posebnim poudarkom na Mariboru in okolici (1862–1945), Maribor 2010, str. 
50. 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 257
števajo. Staročastitljivi naši škofiji in nedotakljivi njeni časti smo dolžni, da se 
organiziramo. Po organizaciji nas ne bodo več prezirali. 
V Lavantinski škofiji imamo družb, priprav, ustanov, dobrodelnih redov. A 
eden poleg drugega deluje, ne da bi se med seboj dovolj poznali; raztrešeni in 
razcepljeni so; ni enotnega vodstva; ni jasnega skupnega smotra. Škofijska zveza 
nas bo zbližala; med nami posredovala; na karitativne pomanjkljaje opozorila; 
društveno življenje v karitativnem smislu dvignila. 
V Lavantinski škofiji imamo nekaj bolnišnic, redovnih strežnih sester. 
Vendar o nas pišejo, da jih je premalo. Nimamo pa organiziranih strežnikov in 
strežnic za domačo vporabo, ki bi to vrzel za silo nadomestile. Če kdo zboli, je 
skorajda prisiljen poiskati bolnišnico – ki so vse prenapolnjene – ako ga Bog 
ni poslal v boljše razmere. V bolniško postrežbo so pri Scherbaumovih imeli 
križarke iz Gradca; prof. Spintre usmiljenega brata; pl. Weiss izvenredno šolske 
sestre. To so sporadni in predragi slučaji. Ker nimamo izvežbanega kat. bol-
niškega osebja, se vsiljujejo evangeljske sestre. – Bi li karitativni zvezi ne bilo 
mogoče, izmed vseh n. pr. mariborskih katoliških družb, ki štejejo skupno nad 
tisoč udov, izvežbati vsaj nekaj bolniških postrežnic, in če to ni mogoče, bolni-
ških služkinj. 
Pa poglejmo si duhovniški stan, govorimo – pro domo sua. V dušeskrbju 
osiveli, obnemogli sobratje zapustijo preljubljeno škofijo in se nastanijo drugod; 
oslepeli iščejo zunaj pomoči, ako kateremu nanagloma kaj pride, se poda v Gra-
dec. Obubožan duhoven pa je v bolezni največji revež. Vse ga zapusti; nihče ne 
podpira; beda v stanovanju, perilu, hrani; prepeljejo ga v rešilnem vozu v bolni-
šnici, pokopljejo v podarovanem koretlju – ex fraterna charitate. – Zato pozdra-
vljamo odkritosrčno se dvigajoči samostan usmiljenih bratov v Savinjski dolini, 
kjer nas bode pokrivala, ako nas ljubi Bog odpokliče, dražestna domača gruda.
Vse se organizira v sedanjem času n. pr. vojne priprave, oskrba za živež, go-
spodarske pereče zadeve. Na Nemškem je organiziranih že 17 škofij, njih število 
vedno raste. Vse skupaj so zvezane v centrali v Freiburgu v Breisgau. Nočemo 
hvaliti naših sosedov, a to se jim mora priznati, da so eminentni organizatorji 
/:Stimmen d. Z. 1917:/.
Župnijski in krajevni odbor. Kaj naj storimo posamezni?
Linz. Quartschfr. 1915 misli, da bi dobro bilo, ako bi bogoslovci v zadnjem 
bogoslovnem letu imeli kolegije in vaje o društvenem življenju, da bi ne iskali 
šele potem, ko so nastavljeni, pravih načel in ne eksperimentirali brez vspeha 
in tako ne izgubili avtoritete. To velja vsem duhovnom, velja i za karitativno 
delo. Zategadelj omenim pozneje karitativni dom, katerega bi mi vsi lahko obi-
skovali in se poučili o karitativnem delovanju. Krščanska karitas je zdravilo za 
družinske, gmotne in nravstvene bolezni. Pravo dijagnozo, učinkujoče zdravilo 
zamore le preizkušen zdravnik podati. 
258 Bogdan Kolar
Ako pride duhovnik tako izvežban in oborožen v svojo župnijo, se bode 
dela brez predsodkov lotil in nastopajoče težkoče lagje odbil. Kajti duhovnik 
mora započeti karitativno delo, sicer skoči, če ga drugi uvedejo in vadijo, le 
prerado iz tira. Brez njega je karitativno delo sicer samaritansko delo, a brez olja 
in vina. On nima ne žene, ne otrok, vse to mu nadomestijo ubožci; on je od svo-
jega nadpastirja postavljen, da skrbi za dušno in društveno življenje v župniji. 
Apostoli so nastavili, čeprav je bila prvotna čreda še majhna, sedem dijakonov. 
Po tem zgledu naj se poslužujejo preč. gospodje, ker ne morejo vsega sami opra-
viti, pomožnih sotrudnikov. Sami si pa obdržijo vodstvo in nadzorstvo.
V vsaki župniji se nahajajo dobrosrčni in dobrodelni ljudje, moški in žen-
ske. Te je treba poklicati, jih navdušiti za karitativno delo. Nekaj premoženja je 
v vbožnem skladu, nekaj sami darujejo, nekaj se nabere. Vsakemu povabljencu 
se odkaže omejeno število hiš, da jih obišče. Ob prihodnjem vsaj mesečnem 
sestanku naj poroča, kar je videl in slišal. Iz mičnih in mikavnih slik se bode kar 
spoznalo, kjer je dejanska ljubezen do bližnjega najbolj potrebna. Na ta način 
je nastal dobrodelni odbor za župnijo. Niso toraj potrebna nobena nova dru-
štva, ni potrebno prejšnjih razdreti. Kar je društvenega življenja v župniji, naj 
se skrbno ohrani. Zgodovinsko utemeljenih naprav ne smemo rušiti, marveč 
krepiti.
Iz župnijskih dobrodelnih odborov se sestavi krajevni dobrodelni svet. O 
krajevni organizaciji sodi dr. Mayer, da je potrebna v mestih s približno 10.000 
prebivalci.
Organizacija. Na povabilo premilostljivega kneza in škofa naj se vstanovi 
pripravljalni odbor. Na povabilo prevzvišenega pravim. Karitativnih vojakov 
imamo, treba jih je samo poklicati pod orožje; izvežbani še niso dovolj, a saj nas 
je šele vojska naučila se vojskovati; municije je tudi za časten nastop, za priho-
dnost se nič ni treba bati, kruta potreba časa rodi – kakor zmiraj – četovodnih 
mož. Vojskovodjo ni treba iskati, podan nam je v Kristusovem nasledniku. 
Cerkveni skl. zaukaznik l. 1882: »Die oberste Leitung … steht selbstverständli-
ch dem Bischofe an.« Občeveljavno besedo imajo za vse vernike Lavantinske 
škofije; ni dvoma, da se jim bodo z znanim navdušenjem odzvali. Razodeli so 
pa svoje karitativno mišljenje in dobrodelno vres že neštetokrat z odličnimi ka-
ritativnimi dejanji. Njihov letošnji vojni klic je razočaral celo naše sovražnike!
Ta pripravljalni odbor pod pokroviteljstvom in predsedništvom premilo-
stljivega kneza naj bi bil sestavljen iz duhovnikov, svetnih dostojanstvenikov, 
svetnih moških in ženskih, poslednjih, ker so v karitativnih podjetjih zaposlene 
in njihovega sodelovanja v karitativni zvezi ne bo mogoče pogrešati. V marsi-
katerih strokah prekosijo po prirojeni zmožnosti, nadarjenosti in skušnji redke 
moške in smemo reči, z delom preobložene duhovniške moči. 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 259
Pripravljalnemu odboru bodo na razpolago letošnji elaborati pastoralnih 
konferencij. Nudili bodo vsaj približni razgled karitativnih del širnoširne škofi-
je, ter se kolikor potrebno po vprašalnih razposlanih polah spopolniti. Ta odbor 
bi naj imel svojo pisarno v karitativnem domu.
Naj stopi s karitativnimi organizacijami v drugih škofijah v stik. Te bodo s 
svojimi nabranimi skušnjami kaj rade pripravljene omogočiti redni in plodono-
sni pričetek karitativne organizacije. – Historia vitae magistra.
Priredil bo vzorna pravila, ki se bodo v toliko razlikovala od drugih, koli-
kor razmere spodnještajerske neobhodno zahtevajo. Naj začne nabirati karita-
tivno knjižnico /:v Freiburgu leta 1901 1100 številk:/.
Naj omisli karitativni dan za vse Lavantince v mariborski prestolnici. Kjer 
se je zazibala misel na Lavantinsko karitativno organizacijo, naj bo začetek, 
osredotočje in duša vsega dobrodelnega delovanja. Za ta srečni dan naj pripra-
vi, kolikor bo potrebnih spoznal pisarniških, odborovih, strokovnih itd. moči. 
Končno naj skrbi za vspešen razglas po časopisju, za sijajen sprejem ude-
ležencev, govornikov, odposlancev, gostov. Kaj želimo zaželjenemu organizira-
nemu društvu? Da bi kmalu začelo delovati; uverjeni smo, da delovalo vspešno.
Gmotni stroški bodo seveda v začetku velikanski. Kedo jih bo poravnal? 
Ne bodimo bojazljivi! Proseč pogled na Prevzvišenega – in poravnani so. – Naj-
krajši in najizrazitejši životopis Usmiljenega samarijana nam podaja Djanje 
Apostol. 10, 38: »Pertransiit benefaciendo.«
Po organizaciji pa naj posamezni karitativni zavodi, blagajne, naše poso-
jilnice, podporna društva in sploh vse organizirane stranke po letnih čistih do-
hodkih prispevajo od 1 – 5 odstotkov. 
Plačilo naše za karitativno delo nas ne sme presenetiti; znano je. Od strani 
vbožcev: obrekovanje in laž, nered in nesnaga, nevoščljivost in nehvaležnost. 
Oborožimo se s prijaznostjo, sočutjem in ljubeznijo. – Ne pozabimo, liki slike 
rečeno, da krožijo tudi nad karitativnim poljem črni oblaki. Sem ter tja nam 
morejo zagrniti jasnolepo solnce. A najtemnejši oblak ima vendarle svojo 
solnčno stran, čeprav je mi ne vidimo. Plačilo naše se nam blišči v zlatem reku 
iz nebes: Beati misericordas, quia misericordiam consequentur in aeternitate.
Priloga IV: Pastoralno vprašanje za leto 1917. Poročilo Konrada Jarha,74 
kaplana v Galiciji (NŠAM, serija Pastoralne konference, fasc. 14).
Videtis, quam necesse sit omni studio eniti, ut Jesu Christi caritas cursus 
in hominibus dominetur. Hoc certe semper Nobis prepositum habituri sumus 
74  Konrad Jarh (1892, Sv. Marjeta pri Rimskih Toplicah–1956, Zavrč) je duhovniško posvečenje 
prejel 22. julija 1915. Njegovo prvo duhovniško mesto je bila Galicija, nato je leta 1920 postal 
kaplan v Zavrču in prav tam leta 1933 župnik, kjer je bil po letu 1946 še dekan. Umrl je 2. marca 
260 Bogdan Kolar
velut proprium Nostri Pontificatus opus; hoc ipsum studete vos hortamur, tako 
je Benedikt XV. v svoji prvi okrožnici dne 1. nov. l. 1914 postavil pred nami pro-
gram ljubezni, krščanske caritas, ki obsega vse panoge dobrodelnosti. Caritas 
mora biti tudi naše geslo, program našega nadaljnjega javnega delovanja. 
Kadar bo prenehalo bojno rožljanje in nam bo prinesel golob zeleno ve-
jico miru, tedaj krščanska caritas po prestanem delu med vojsko, ne bo smela 
dati rok navzkriž, ampak za njo še pridejo druge dolžnosti; imela bo velikansko 
nalogo, še večjo, nego jo že ima. Saj pa dela vojska, ki preskuša ljudi in blago, 
velike spremembe na vseh poljih, torej tudi na polju dobrodelnosti. Celo morje 
gorja in človeške revščine bo treba prekoračiti in treba nam bo Mozesa, ki nas 
bo pripeljal čez to morje. Tak vodnik je za nas krščanska caritas. Za njo bo prišla 
ura odločitve.
Država in javne oblasti sploh so sicer dolžne podpirati one, ki si sami ne 
morejo pomagati; in za uboge invalide n. pr., ki so se žrtvovali za državo, je pa še 
celo dolžna država skrbeti. Vendar pa bi bila velikanska zmota, če bi mislili, da 
naj se vsa skrb za ubožce in sploh pomoči potrebne prepusti javni oblasti. De-
janska caritas, t.j. dobrodelnost ostane vedno hčerka vere in Cerkve. Po vojski 
bo torej čas, da se razvije caritas v vsej svoji moči.
Kajti gotovo je, da še bo ostalo po vojski na stotisoče vojakov v aktivni 
službi. Njihovi domači še bodo trpeli nadalje duševno in telesno. Ne samo dr-
žava in občina, ampak tudi caritas jih bo morala podpirati. Tudi po sklepu miru 
bodo še dolgo napolnjene bolnišnice, predno bo odšel zadnji bojevnik zdrav 
iz njih. Po vojski pride skrb za invalide, ki bodo sicer dobili skromno državno 
ali občinsko podporo; a ne bo zadostovala. Treba jim bo materijalno pomagati, 
povzdigniti njihovo moralno zavest, da so kljub svoji invalidnosti enakovredni 
udje človeške družbe. Nesrečni bodo, če bo skrbela za nje samo humaniteta, ne-
zadovoljni, če bodo morali živeti samo od materijalne podpore. To bodo imeli 
za miloščino. Čutili bodo, kakor da so ljudem napoti, v nadlogo. Vprašal se bo: 
»Zakaj sem tako nesrečen?« In ne bo ga potolažila humaniteta, ampak krščan-
ska caritas, ljubezen, zavest, da drugi ž njim sočuti. 
Posledice vojske se bodo pri drugih kazale v raznih boleznih. Vsled pre-
hlajenja, prevelikega vojskinega napora in strahu bodo bolehali vračajoči se bo-
jevniki na revmatizmu, protinu, sušici, živčnih in duševnih boleznih. Pri vseh 
teh dovolj dela za caritas! K temu še pride skrb za vojne vdove in sirote. Veselje 
zopetnega snidenja s tistimi, ki se bodo srečno vrnili, se bo zopet kmalu uma-
knilo prozi vsakdanjega življenja. Za delo usposobljeni bodo morali zopet vsak 
na svoje delo. Pomočniki, delavci, rokodelci, obrtniki, mali trgovci, tovarnarji, 
vsi bodo spet hoteli svoj prejšnji zaslužek. Kje ga iskati, ko bo morala marsikaka 
1956 v Zavrču. Prim. Letopis 2000, str. 657, 788 (kjer so navedeni različni podatki). 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 261
obrt počivati, ker ne bo blaga, ko bodo morali prenehati obrati radi pomanjka-
nja kapitala. Delavske družine bodo trpele vsled draginje. Kako obširno polje 
za caritas! Da še spregovorim o važni nalogi dobrodelnosti po vojski, to je skrb 
za mladino. Mladina, brez očetovega nadzorstva, je v nevarnosti, da se pogubi 
dušno in telesno in s tem celi narod. Caritas ima skrbeti zanje. Doma osta-
le žene v vojaško službo vpoklicanih mož so postale mnogokje nezveste, te in 
vsled nesramnih bolezni razdrto družinsko srečo in blagostanje moralno vzdi-
gniti, to bo naloga krščanske caritas. Pomanjkanje malih in cenenih stanovanj 
po mestih in industrijskih krajih, to bo ljudi vznezadovoljilo, ljudske strasti se 
bodo razvnele. Vse to mora odpraviti le caritas. Rešitev naroda, celjenje njego-
vih vojskinih ran, moralna povzdiga mladine, telesna in verska okrepitev celega 
našega naroda, to je naloga krščanske caritas po vojski. 
Skoro gotovo je, da bodo po vojski nehale ali se bodo vsaj omejile razne 
dobrodelne humanitarne naprave, ki so samo za čas vojske. In tedaj pa bo prešla 
dobrodelnost zopet na tiste, ki so že pred vojsko v tem oziru veliko storili ali so 
med vojsko z rezervirano skromnostjo delovali, z veliko vnemo in požrtvoval-
nostjo ne zato, da bi dobili zaslužne križce in druga odlikovanja, ki so pa bili 
morda prezirani od tistih, ki delajo v imenu humanitete. Dobrodelnost bo zopet 
navezana na društva in naprave, ki že obstoje pred začetkom vojske.
V naši škofiji imamo do sedaj tale karitativna društva in naprave:
1. Družba sv. Vincencija v Mariboru; njen namen, podpirati ubožce.
2. Društvo katoliških gospa v Mariboru, Ptuju in Celju; namen podpirati 
ubožce, bolnike, skrbeti za otroke…
3. Zveza krščanskih žen v Mariboru, Ptuju in Celju; namen razširjati krščan-
sko življenje po družinah, podpirati obrtni in trgovski stan.
4. Katoliško pomožno društvo v Celju (Aushilfsverein); namen, podpirati 
uboge otroke, šolarje.
5. Patronaža od sv. Filipa Nerija; namen, brezplačno vzgajati in učiti žensko 
mladino.
6. Cecilijino društvo; ima po § 2 društv. pravil tudi karitativni namen. 
7. Dejanje sv. Detinstva; namen versko-karitativni; zbirati darove za misijone.
8. Kongregacija usmiljenk sv. Vinc. Pavlj. v Mariboru, Ptuju, Celju, Brežicah, 
Vojniku in Slovenj Gradcu.
9. Usmiljene sestre sv. Križa v Prevratu pri Konjicah.
10. Križarke v Ormožu.
H karitativnim ustanovam bi šteli: župnijske ubožne zaklade, razne akcije, 
ki so se vršile na iniciativo »Celsissimi« (Glej Folia Dioeces. Lav.!), za razne voj-
ne naprave, invalide, za Rdeči križ, za skrbstvo vdov in sirot, za pomoč begun-
cem i.t.d. »Invalidna ustanova Lavantinskega škofa dr. Mih. Napotnika« i.t.d. 
262 Bogdan Kolar
Da bodo vse te karitativne  naprave kos svoji nalogi po vojski, jih bo treba z 
vsemi pomočki poživiti in razširiti. Ne dosti novega ustanavljati, ampak to, kar 
je že, nam je spopolniti.
Caritas mora po vojski priti v ospredje. Da jo spoznajo vsi, da se zanjo še 
bolj vnamejo tisti, ki so jo že izvrševali, bi naj naši listi več pisali o krščanski 
dobrodelnosti, naj bi agitirali za že obstoječa društva in naprave. Publicira naj 
se statistika vseh dobrodelnih naprav v naši škofiji, da bo več zanimanja zanje. 
Opozarja naj se, da je vsak kristjan dolžan delovati karitativno; v raznih dru-
štvih se naj vršijo predavanja o krščanski dobrodelnosti, v šoli, v pridigah se naj 
govori o tem. Naj bi se skušali pridobiti za društva novi udje (shodi, sestanki), 
podpore, ustanove (testacije), doneski. 
Vse karitativne naprave naj razširijo svoj delokrog 1. na gospodarsko stran. 
Gospodarsko življenje bo uničeno. Društva naj širijo karitativno idejo, da bo ž 
njo prepojen sleherni, da bo spoznal svojo dolžnost dejansko podpirati druge-
ga. Prirejajo naj se poučni tečaji za invalide (rokodelce, obrtnike), kjer se bodo 
strokovno izobrazili; naj se sestavijo odseki, ki bodo skrbeli za pravno varstvo 
invalidom, njihovim vdovam, sirotam in drugim (prošnje, pritožbe), ki jim 
bodo priskrbeli primerne službe in jim drugače pomagali do eksistence. Karita-
tivni zavodi (kongregacije usmiljenk) in ustanove bodo morali upoštevati zlasti 
tiste, ki so vsled vojske trpeli. 
Karitativne naprave bodo morale razširiti svoj delokrog 2. z ozirom na 
skrbstvo za bolnike, uboge. Podpirajo naj posebno tiste uboge, ki postali taki 
vsled vojske, vojne vdove in sirote; naj skrbijo, da pridejo v sirotišnice in druge 
zavode, skrbijo zanje s strežbo in denarno podporo, naj se jim da versko tolažbo.
Razširijo naj svoje delovanje 3. na skrbstvo za mladino. N. pr. sprijene 
otroke naj se spravi v poboljševalnice, skrbi sploh za zanemarjeno in zapuščeno 
mladino. 4. Naj razširijo svoje delovanje na skrbstvo za moralno povzdigo in 
kulturo ljudstva. Obupano ljudstvo se naj po karitativnem delovanju potolaži. 
Po njem se naj ljudske strasti pomirijo, moralna propalost zatre in odpravi. (Boj 
zoper spolno kugo, alkohol.) Naj še slednjič 5. omenim, da bo morala caritas 
razširiti svoje delovanje po vojski na misijone, kar se je do sedaj premalo vršilo.
Torej gospodarska povzdiga ljudstva, skrb za invalide, bolnike, uboge, 
mladinsko varstvo, moralna povzdiga ljudstva, ljudska kultura, misijoni, na vse 
naj bi razširila caritas po vojski svoje delovanje, bi se naj razširil delokrog že 
obstoječih karitativnih naprav v naši škofiji.
Da bodo karitativne naprave dosegle svoj namen, mora biti cela stvar po 
gotovem načrtu in sistematično dobro organizirana. Za to organizacijo stavim 
sledeče predloge:
Kjer še v župniji ni karitativnega društva v ožjem pomenu, tam se naj ali 
naravnost ustanovi krajevni dobrodelni odbor, obstoječ iz župnika in drugih 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 263
primernih oseb, ali pa se naj sestavijo iz že obstoječih drugih društev (n. pr. iz 
Marijine družbe) karitativni odseki in odbori. Tako bo v vsako župnijo prodrla 
ideja krščanske caritas. Dobrodelna društva oz. odbori, ki bodo sicer v stiku z 
državnimi oz. občinskimi dobrodelnimi napravami, a vendar samostojni, naj se 
strnejo v centralo; centrala pa naj bi bila v škofijski zvezi. Lokalna društva oz. 
odbori naj bi pristopili kot udje k centrali, do koje bi se obračali v vseh karitativ-
nih zadevah za pojasnila in navodila. Osrednja centrala bi naj bila v Mariboru. 
Tam bi naj bila seveda tudi centralna pisarna, po koji bi delovale vse lokalne 
karitativne organizacije posebno v rečeh, ki se tičejo oblasti. Ž njo bi naj bila 
redno v stiku. 
Kjer je v kraju več karitativnih naprav, tam se naj združijo v krajevno zve-
zo, te pa v škofijsko zvezo, s centralo v Mariboru. 
Izpeljava te organizacije bo naša nujna naloga po vojski.
Dobrodelnost hočejo spraviti framasoni et alii eiusdem generis na huma-
nitarno stališče, Cerkev pa pri tem odriniti. Mi s tem ne smemo biti zadovoljni. 
Zato mora biti caritas glavni del naše pastoracije. Ne humanitas, ampak caritas 
naj lajša svetu bolečine. Razni neuspehi naj nas od dela ne odvrnejo. Naše ka-
ritativno delovanje po vojski bo najboljši odgovor na sovražne napade na naš 
stan. Caritas je torej res apologija krščanstva, je kriterij cerkvenega duha kakega 
kraja. Sacerdos Christi! Če si ti »alter Christus«, potem mora biti tvoje življenje 
življenje karitativnega dela. Če kedaj, bode posebno po vojski veljalo za nas: 
»Caritas Christi urget nos!«
Priloga V: Pastoralno vprašanje za leto 1917. Poročilo Karla Arliča,75 kaplana 
v župniji Sv. Jurij ob južni železnici (NŠAM, serija Pastoralne konference, 
fasc. 14). V poročilu predstavlja razmere v župnijah Dramlje in Sv. Jurij ob 
južni železnici. 
Strašna svetovna vojska, kakor je ni videl človeški odkar stoji svet, divja 
naprej in naprej in ni še videti nikakega konca. Krvava je ta vojska in seka silne 
rane tako, da gotovo več solza in več različnega gorja še ni občutil človeški rod, 
kakor v teh – da ne rečem skoraj že neznosnih časih. Vse človeštvo brez izjeme 
krvavi iz tisočih in tisočih, da iz milijardnih ran. Vsak dan dolgotrajne svetovne 
vojske se množi število sirot in udov, se množi število pohabljencev, ki bodo za 
delo le malo sposobni ali pa celo popolnoma nesposobni.
75  Karel Arlič (1890, Šentjanž na Vinski gori–1928, Dobrna) je bil posvečen v duhovnika 22. julija 
1915 in je začel duhovniško službo kot kaplan v Šentjurju. Kaplanoval je še v župniji sv. Magda-
lene v Mariboru in v Brežicah. Umrl je kot župnik na Dobrni, kjer je službo nastopil aprila 1927. 
Nekaj časa je bil urednik Slovenskega gospodarja. Slovenski gospodar, štev. 51, 20. december 
1928, str. 3; prim. Letopis  2000, str. 675, 776.
264 Bogdan Kolar
Kdo predvsem je poklican, da leči vse te rane? Gotovo bode država po mo-
žnosti storila svojo dolžnost in skušala lajšati to gorje. Toda nikdar ne smemo 
pozabiti, da smo duhovniki – oziroma katoliška Cerkev kot taka – v prvi vrsti 
od Boga poklicani in določeni, da lajšamo ljudstvu njegove bolečine, njegovo 
trpljenje. »Ljudje se mi smilijo«(Mark. 8,2), te Kristusove besede morajo pre-
šinjati vsakega katoliškega duhovnika, saj je »sacerdos – alter Christus«. To je 
načelo, ki ga moramo in tudi hočemo vedno in povsod odločno zagovarjati, 
da se namreč katoliški duhovnik, oziroma sv. Cerkev, nikdar ne sme pustiti 
izpodriniti iz krščanske dobrodelnosti. Odločno moramo povdarjati potrebo 
prostovoljne, privatne, cerkveno organizirane dobrodelnosti, kajti to je zapoved 
Ustanovnika naše sv. Cerkve, to je tradicija, to je bistveni del zgodovine sv. ka-
toliške Cerkve. 
Ko se še nikdo ni brigal za ubošce in siromake je edino katoliška Cerkev 
imela skrb zanje ter nastavljala nalašč dijakone za službo milosrčnosti. In še 
dandanes se po vzgledu prvih krščanskih časov voli mož, ki sodeluje z župni-
kom pri oskrbovanju župnijskega zaklada za uboge in je v celi župniji znan s 
častnim imenom »oče ubogih«. Da, v Kristusovi Cerkvi se je usmiljenost in 
dobrodelnost vedno gojila s posebno vnemo od začetka do danes. Za vsako du-
šno in telesno revščino je našla iznajdljiva ljubezen do bližnjega svoje zdravilo. 
Skrb za reveže, siromake, tujce, sirote, bolnike, umrle, za nevedne, za grešnike 
in sploh za vse pomilovanje vredne in pomoči potrebne ljudi je vedno živela in 
še živi v katoliški Cerkvi. Obilo je hudega na svetu, toda v cerkvenem življenju 
vidimo, da je sv. Cerkev lajšala vsakoršno nesrečo ne samo s svojim nebeškim 
naukom, temveč tudi v prav obilni meri v dejanju. 
Ako je torej sv. Cerkev že do sedaj vedno prva lajšala ljudstvu njegove bo-
lečine, koliko bolj potrebno bo to zlasti sedaj, ko je nečloveška vojska vsekala to-
liko novih hudo krvavečih ran. Krščanski dobrodelnosti pa se bodo ravno vsled 
vojske stavile veliko večje, veliko obširnejše in veliko važnejše naloge. Da bo 
kos tem večjim nalogam, je potrebno, da se vse karitativno delo poživi, razširi 
in takorekoč spravi v nov tir. Predno pa si začrtamo v glavnih obrisih pot, kako 
se naj to zgodi, si oglejmo, kakšna dobrodelna društva in naprave že obstoje v 
naši in drameljski župniji.
V župniji sv. Magdalene v Dramljah obstoji – po poročilu kn.-šk. župnij-
skega urada z dne 5. 6. 1917, štev. 221 – »dvojni ubožni svet, župnijski in občin-
ski. Snuje se šolska kuhinja. Za uboge se skrbi tudi s tem, da dobivajo po par dni 
v posameznih hišah stanovanje in hrano, pa delajo, kar morejo«. 
Tudi v naši župniji sv. Jurija ob južni železnici so razmere skoro iste. Ima-
mo dvojni ozir. trojni ubožni zavod: župnijski in občinski (za trg in okolico) 
– in tudi šolska kuhinja se je že otvorila ter so letos po zimi dobivali šolarji 
kruh in toplo mleko, kolikor so pač dopuščale razmere in dohodki. Vendar pa 
Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavantinski škofiji 265
se hočem tukaj predvsem ozirati na župnijski ubožni zavod, kajti – kakor že 
omenjeno – gre predvsem za prostovoljno, privatno, cerkveno organizirano do-
brodelnost. Župnijski ubožni zavod je imel leta 1916 2212.50 K glavnice in 252.45 
K gotovine. Med letom se je gotovina pomnožila za 377.64 K in sicer je bilo 96 K 
obresti od glavnice in 281.64 K raznih darov, volil in sporočil. Od te gotovine v 
znesku 630.09 K je bilo obdarovanih 40 ubožcev – 30 žensk, 10 moških – redno 
štirikrat v letu in sicer vsak kvaterni petek ter se je za nje porabila vsota 465.60 
K. Na enega ubožca je prišlo pri vsakokratnem obdarovanju, kakor je pač bil 
potreben, od 1 – 15 K. Dohodki župnijskega ubožnega zavoda obstoje iz prosto-
voljnih darov in volil ter iz dvakratnega rednega darovanja v cerkvi (za Božič in 
Veliko noč popoldne).
Tako kakor v naši in drameljski župniji, menim, obstoje župnijski ubožni 
zavodi v celi škofiji, saj je znano, da so prevzvišeni knezoškof leta 1905 in 1906 
ustanovili v 47 župnijah naše škofije župnijske ubožne zavode, kjer jih še ni bilo, 
s tem, da so darovali vsakemu 200 K.
Dočim je bila torej do sedaj naloga župnijskega ubožnega zavoda ta, da je 
delil domačim ubožcem ob določenem času denarno podporo, bodo te naloge 
po vojski veliko večje in obširnejše. Karitativno delo se bo moralo ozirati ne 
samo na invalide in siromake, temveč tudi na svojce teh ubogih vojakov, na vo-
jaške vdove, sirote, na vojake, ki se bodo vrnili domov brez dela, na razuzdano 
in zanemarjeno mladino, na uboge delavske družine, ki bodo vsled draginje še 
dolgo časa trpele pomanjkanje, z eno besedo na splošno dušno, telesno in go-
spodarsko revščino, ali še drugače povedano: glavni namen karitativnega dela 
ne bo v tem, da se vsem tistim, ki bodo vsled vojske na ta ali oni način postali 
reveži, pomaga z enkratno ali večkratno podporo, temveč vso karitativno delo 
bo moralo stremeti za tem, da vsem tem najraznovrstnejšim revežem na socia-
len način za vedno zagotovi obstanek. 
Da bo naše bodoče karitativno delo zmoglo vse te velike naloge in zahteve, 
je potrebno, da se zanimanje za dobrodelnost na novo oživi, kakoršno je vladalo 
v prvih časih krščanstva. To se bo zgodilo s tem, da se
1. ljudstvo večkrat v pridigah opozarja na veliko važnost telesnih in du-
hovnih del usmiljenja. Saj nam v tem oziru daje sv. Cerkev sama mnogokrat 
priložnost, kajti o nobeni drugi čednosti ali dolžnosti ne govori tolikokrat v sv. 
nedeljskih evangelijih, kakor ravno o usmiljenju do bližnjega, tako n.pr. na 1., 6., 
8., 12. in 21. nedeljo po Binkoštih. Ljudstvo se naj ob takih prilikah vzgoji za te-
lesna in duhovna dela usmiljenja, naj se opozarja, kaj da bo v najveličastnejšem 
trenutku v celi zgodovini človeštva – pri vesoljni sodbi – odločilno za naše  več-
no veselje ali trpljenje. Ne veliki čini sveta, ne pridobitve znanosti in umetnosti, 
celo dela pobožnosti ne, ampak odločilna bodo takrat dela usmiljenja, kakor 
nam slika vesoljno sodbo sam božji Sin v 25. poglavju Matevževega evangelija. 
266 Bogdan Kolar
2. Ako bo ljudstvo tako prešinjeno ljubezni do bližnjega in prepričano o 
potrebi dobrih del, bo tudi veliko raje in veliko bolj z veselim srcem prinašalo 
darove. Dočim je župnijski ubožni zavod dobival do sedaj svoje dohodke tako 
rekoč samo slučajno – razen omenjenih dveh rednih darovanj v cerkvi – bi naj 
ti dohodki z ozirom na veliko večje potrebe postali redni. To bi se doseglo na ta 
način, da bi se vršilo vsak mesec ali vsaj vsak drugi mesec darovanje v ta namen. 
Pobiralo bi se naj že pri dopoldanskih opravilih po cerkvi in pri popoldanski 
službi božji bi se še naj vršilo posebno darovanje okrog oltarja. Vsak vinar, ki 
bi se tako nabral, bil bi dobrodošel. Lahko pa se tudi župnijski ubožni zavod 
preuredi v nekak dobrodelni odbor – o tem več v prihodnji točki – h kateremu 
bi pristopali ustanovni ali podporni udje z letno članarino. Zlasti pa bi se naj 
verniki, pa ne samo ti, ampak tudi duhovniki, spominjali ubožnega zavoda v 
svojih oporokah.
3. Predvsem pa bo potrebno, ako hočemo karitativnemu delu zasigurati 
obstanek, enotne organizacije. V ta namen se naj ustanovi v srcu škofije – v 
Mariboru – nekaka centrala ali dobrodelna pisarna, ki naj ima namen voditi 
vso karitativno delo in gibanje, sklicevati dobrodelne shode, voditi dobrodelne 
tečaje, skrbeti za karitativne pomočnike i.t.d. – V vsaki župniji pa se naj osnuje 
– kakor že zgoraj omenjeno – dobrodelni odbor, oziroma se naj pomnoži pred-
stojništvo župnijskega ubožnega zavoda, ki naj ima pred očmi krajevne kakor 
tudi splošne potrebe. Ta odbor – ali recimo društvo – naj bi bil sestavljen tako, 
da se državna oziroma občinska dobrodelnost združi s cerkveno, da pri dobro-
delnih odborih delujejo skupno vsi faktorji, seveda ne da bi pri tem trpela naša 
verska prostost in samostojnost. 
O posameznih podrobnostih in točkah, kako se naj vse to izvede, mi pač 
ni mogoče razpravljati, kajti za to še imam premalo izkušnje, manjka mi pa 
predvsem – kar bi bilo za tako delo neobhodno potrebno – pregledne statistike 
o vseh dosedanjih dobrodelnih napravah in njihovi ureditvi v celi škofiji. Prvi 
korak k tej enotni organizaciji bo pač v tem, da se skličejo v Maribor na posve-
tovanje merodajni faktorji, toda čimprej tem bolje, kajti stvar je nujna, rešiti pa 
še bo mnogo težkoč.