194
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
110.
Svilarstvo.
V Frarjcos&ej niso imeli domače svile vse do 1301. L, temveč so jo dobivali z izhoda, z Grške ia z Italije. Pravo svilarstvo se je začelo še le 1-140. L, ko so v Dauphinu zasadili murve ia priaesli sviloprejk. Leta 1470. pa je ustanovil Ljudevit XI. prvo tvornico v Toursu, kamor je pripeljal delavcev z Italije iu Grške. Njegov sin Karol III. upoznal se je bolje s svilarstvom v vojski z Napoljem in je začel po južaej Francoskej razširjati svilarstvo. Ko je Fran I. preotel Milan, naprosil je neke svilarje, da se naselijo v Lyonu, ia tako je udaril temelj glasovitej lyonskej industriji svile. S prvega je bilo v Lyonu malo svilarjev, ali ko je Fran tkalcem podelil mnogih predpravic, nabrali so se kmalu tkalci z vseh krajev sveta. Velikih zaslug za francosko svilarstvo si je pridobil Henrik II., še večih Henrik IV., ki je po samih kraljevskih vrtovih dal murve saditi. Svilarjem je dajal posebnih predpravic, tudi to je odredil, da se vsakemu podeli plemstvo, ki bode 12 let uspešno vodil tkalstvo. Po smrti Henrika IV. je začelo svilarstvo v Francoskej pešati, a ko je Ljudevit XIV. odpravil nan-teski edikt, morale so premnoge protestantovske rodo-vine, ki so se s svilarstvom ukvarjale, oditi s Francoske, in tako je svilarstvo v samem Lyonu malone zaspalo. Čez nekaj časa se je začelo svilarstvo v Francoskej na novo vzdigati, a 1834. 1. je bilo svilarstvo v Lyonu tako na visokej stopnji, da so vsakega leta za 100 miljonov trankov svile izvozili. Francozi so se z vso navdušenostjo poprijeli svilarstva, šli so v Kitaj po boljše seme in murve, izurili so se izredno v tkalstvu, postali so veščaki
195
v bojadisanju svile, zato je danes francoska svila prva na svetu, in sami Kitajci priznavajo, daje lyonska svila lepša in boljša od njihove.
V Angleško so prišli prvi svilarji z Italije v 14. stoletju, a 1661. 1. je bilo v Angleškej uže 40.000 svi-larjev. No največ tkalcev je prišlo s Francoske za Lju-devita XIV. Da-si so Angleži mnogo nepodelane svile dovažali in najbolje povzdignili tkalstvo, vendar niso mogli doseči Francozov. Tudi v Nemško so prinesli svi-larstvo Francoski protestanti za Ljudevita XIV., in od tu je prišlo tudi v Avstrijo. Mnogo so se trudili s svi-larstvom Nemci, ali niso mogli dosta uspevati, tako da dandanes Nemška ne proizvaja skoro nobene svile. Tudi v Avstriji ni dosta boljše. Pri nas na Kranjskem je dr. Bleiweis 1851. 1. izdal posebno knjižico o sviloprejkah ter tudi potem več let pisal o tem v „Novicah", da bi se liudje vzgajanja sviloprejk poprijeli. Res je dobiti murv še dandanes tu in tam, kar pokazuje, da se je nekaj vendar storilo v tej zadevi, koliko, tega pa ne vem povedati. Pač pa mi je znano, da ljubitelji sviloprejk na vse zadnje niso mogli prodati kokonov. V Rusko je uvel svilarstvo Peter silni in dandanes proizvaja Ruska, vzlasti ufeoli Kavkaza in Krima, veliko množino domače svile. V Ameriko je presadil murvo in prepeljal svilo-prejke uže Kortez, in v novejšem času se je svilarstvo močno razširilo, uajveč na prizadevanje Francozov in Angležev.
Da-si se je svilarstvo uže v 12. in 13. stoletju po Evropi jako razširilo, bila je vendar svila še v 16. stoletju tako draga, da je angleški kralj Henrik VIII. nosil pavolnate hlače. Ko je pa dobil s Spanjolske par svi-leuih nogavic na poklon, oblačil jih je samo ob praznikih. Kralj Edvard V. je bil srečen, ko mu je nek londonski trgovec poklonil par svilenih nogavic, a še le kraljica Elizabeta je vsak dan nosila svilene nogavice. V Fran-coskej je oblekel Henrik II. pri svatbi svoje sestre prvi pot svilene nogavice. Kdor je v 16. stoletju nosil svilene nogavice, njega so imeli za zelo zapravljivega. Ko je k Ivanu Brandenburškemu prišel 1569. 1. navadnega dne njegov svetovalec v svilenih nogavicah, rekel mu je: „Ej, ej Bertold, tudi jaz imam svilene nogavice, ali jih nosim samo ob nedeljah in praznikih." Dandanes se oblačijo v svilo tudi taki, ki še pavole niso vredni.
111.
Moskiti.
Komarji prežive svojo mladost v vodi in sicer v stoječej vodi. Zato je te živali največ po močvirnih krajih, ob rekah, kjer so od pomladnih povodenj zastale vode mrtvice in luže. V tako vodo znese samica do 300 jajc, iž njih se izvale dolge, črvaste ličinke, katere se poniglavo in jako živahno prevračajo po vodi, loveč si v hrano vsakovrstno nesnago in tudi predrobne živa-lice. Na koncu trupla imajo postransk, cevast odrastek za dihanje. Ko so se trikrat prelevile, spremene se v debeloglave bube, iz katerih se za osem dni izkobacajo dolgouogi   komarji in kmalu  potem   veselo   plešejo   po
zraku. Vsa preobrazba traja štiri do pet tednov. Če po-mislimo, da mlade samice tudi kmalu ležejo, ne bodemo se čudili, ako vidimo včasih cele roje komarjev.
Komar človeku ni posebno škodljiv, samo nadležen je. Tisto kapljico Krvi bi mu človek še privoščil, ko bi le ne puščal za seboj tako neprijetLega srbečega sledu. A tako mu dela večo preglavico, kakor grabežljiva zver. Zveri se še ubraniš, komarjev ne. To preglavico pa nam dela samica ne samec. Pa kaj so naši komarji! To in pa nič. Po vročih deželah so pravi krvoloki. Komarji imajo namreč rojakov po vsem svetu. Eni so jim bliže eni dalje v rodu, sploh pa so vsi nadležni in krvoločni. V vsakem kraju imajo drugo ime, ali nadležni so povsodi in človek se jih ne more zadosti ubraniti. Vele, da si Laponec in Eskimovec ne mažeta kože samo zato, da laglje zimo prenašata, temveč tudi zato, da se obranita krvoločnih mušic. Ta nadloga je sploh stara, uže Pav-zanija je zapisal o njej tole: „Mesto Mij v Kariji je stalo ob morskem zalivu. Reka pa je polagoma zasula ustje in naredilo se je blatno jezero. Ker voda ni bila več slana, začele so iz nje se vzdigati brezštevilna jata komarjev in stanovniki so morali mesto ostaviti. Odselili so se v Milet.
V Afriki in Ameriki ti veče nadloge za človeka, kakor so komarji. Večini teh krvopijcev vele moskiti ali muskiti. V tropskej Afriki okoli Senegala vznemirjajo moskiti stanovnike tako grozno, da se jih ne morejo drugače odkrižati; kakor da na kolih napravijo ležišča, spodaj pa Kurijo z zelenim lesom, da se mnogo dima naredi. V toplih krajih ameriških ni zveri, katere bi se človek toliko bal, kakor moskitov in drugih njim enakih krvopijcev. Nadloge te v Ameriki ni nobeden tako živo opisal kakor Humboldt v svojem glasovitem delu : „Reise in die Aequinoctial-Gegenden des neuen Continents*. Iz tega dela hočemo podati par vrstic.
(Dalje prihodnjič.)