Poštnina plačana* v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto VII. Št. 9.
LOVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1?
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 4. marca 1938.
1J A
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 1? Poštnočekovni račun:
Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Brez programa...
(Dopis)
Težko je
z nami Slovenci! Kakor kažemo na nekaterih 'področjih res velike m odlične sposobnosti, tako smo pa na drugih zopet sila lahkomiselni in niti najhujši udarci nas ne izuce. Iti eno tako področje je politika.
Med vsemi aktivnimi 111 vodilnimi politiki nase preteklosti smo imeli doslej enega samega pravega politika, to je dr. Šušteršiča (naj se nepoučeni ne začudijo, kajti zadnja beseda o njem še davno ni izgovorjena), a še ta jo je zadnja leta. nekako od tedaj, ko je postal zadnji kranjski dežel ni glavar, prav pošteno zavozil. Druga »velika imena, ki se bleste ali so se blestela na zastavah naših političnih strank, so velika le dotlej, dokler ne dobimo dobre, izčrpne in kritične slovenske politične zgodovine. Da, imamo nekaj tipičnih tribunov, imamo nekaj zanesenjakov, imamo celo vrsto političnih malikov, za katere se pa zaman vprašujemo, v čem naj bi prav za prav obstajala njih veličina. Imamo vsega tega po nekakšnem — le resničnih politikov nismo imeli in jih nimamo.
Še več: niti slovenskega političnega programa nismo imeli nikoli in ga nimamo še danes. \ tem pogledu smo morda edinstven narod na svetu, vsaj med kulturnimi narodi. Suj jo res, da smo -si ga skušali že večkrat ustvariti, a kdo mi svetu se je zmenil zanj. Leta 1848. ga nam je ustvarila skupina dunajskih rodoljubov z zahtevo po zedinjeni in avtonomni Sloveniji, a je ostal »glas vpijočega
v puščavi«, po revoluciji so ga pa položili oce
Blei-
vsako ceno ponižati naš narod v neko pleme, ki ima trenutno še lastno narečje, a ga je treba prej ali slej likvidirati.
In
30
Aveis med stare spise. Potem smo ta program na posebnem zboru leta 1870. dopolnili z oblikovanjem našega razmerja do pojavljajočega se jugoslovanskega vprašanja, a zvedeli so za obstoj takega »programa« komaj tisti redki z »dobrimi stiki«. Proti koncu preteklega stoletja so potem nastale še danes vodilne slovenske politične stranke in so se v začetku tekočega stolet ja razmahnile, ustvarile so si, vsaj SLS, svoj moderen strankarski program, nikoli pa ni padlo nikomur v glavo, da potrebuje tudi narod kot celota svoi popolnoma jasen in nepremakljiv program m cilj, kateremu bi se morala brezpogojno podrediti vsaka stranka. Zato nas je našla tudi svetovna vojna, ta najusodnejši trenutek novejše zgodovine brez progia-ma, kar se je seveda potem tudi moralo bridko maščevati nad nami.
Pa— »majniška deklaracija«? Ne, to sploh ni bil pravi program, temveč le geslo, ki je sicer razgibalo ves narod,
Kvečjemu bi do neke mere lahko imenovali nekak
Eolitieen program ustavni načrt SLS iz 1. 1921., i je vnovič močno razgibal vse ljudske plasti, a tedanje zastave so kmalu povili in jih nadomestili z golim taktiziranjem. Nazadnje smo si formulirali
1.	1931. vprav lakonično stiliziran narodni politični program, ga raztrosili v tisočih izvodih med ljudstvo, a — žalostna je bila njegova usoda. Enim je celo služil za ovajanje našega naroda na »merodajnih« mestih.	...	. .	,
Tako smo stali Slovenci do današnjega dne sploh brez vsakega političnega programa. Ne ni res! Skušnje povojnih let so ga nehote zanetile v duši vsakega Slovenca, vsak ga nosi s seboj, vsi vemo zanj, vsem je na jeziku, v vsakem vre naravnost z elementarno silo, toda »uradno« smo dejansko brez njega, nobeden »merodajnih« zanj ne ve, »slovenskega vprašanja« sploh ni in veliko zamejstvo, ki je in bo odločevalo o usodi sveta, niti za obstoj našega naroda ne ve. Tako je, in potem se še čudimo, če neizbežno drvimo v prepad, politični in gospodarski.
Še ^več: po skoraj sto letih lastnega »političnega življenja« nismo ostali le sploh brez vsakega političnega programa, temveč pozabljamo kar na vsej črti tistih nekaj načel, ki so nam jih ustvarili naši očetje. Do prevrata je bil izven obravnave vsaj naš narodni obstoj, po prevratu so ga pa začeli mnogi gladko tajiti ter hočejo za
mestih gre vse gladko in neovirano naprej, tudi za demokracijo smo bili včasih. Več kot lel je bila demokracija nekaj tako samo ob sebi umevnega, da o> njej sploh ni nihče več razpravljal; v zadnjih letih smo previdno zvili tudi svoja demokratična jadra in smo le še za — »postopno demokracijo«. In tako dalje.
Životarili smo kot narod do danes brez političnega načrta, uspeli vsega našega povojnega politikar jen ja je pa ta, da smo ostali nazadnje celo brez vseh načel in živimo od golega taktiziranja brez vsebine in cilja, a vsebina vsega našega političnega življenja: je vihtenje kadilnice pred nekaterimi maliki. Kam naj to vodi in kakšen bo konec take »politike«? V 60 letih smo imeli silnega kladivarja Levstika, ki je vsaj v mladini budil odpor proti brezprogramnosti tedanjega našega političnega besedarjenja, na prelomu stoletja je skušal dr. J. Ev. Krek uveljaviti nekatera načela in 1. 1913. se je oglasil vsaj Cankar ter edini spregovoril trezno besedo tudi o tedaj aktualnem političnem vprašanju, v vsej povojni dobi nimamo očitno nikogar, ki bi čutil, da smo navzlic celemu tucatu bolj ali manj priznanih voditeljev nazadnje zapravili in likvidirali še tisto borno dediščino, ki so nam jo zapustili naši očetje. Naravnost uničujoča je namreč naša današnja službena politič-
Opozarjatno na
javno predavanje
g. Edvarda Kocbeka
o vprašanju malih narodov
ki bo v iorek 8. marca v Beli dvorani,, Uniona“
na bilanca:
Toda — k sreči je to le »službena« bilanca vse-»a povojnega politikarjenja naših poklicnih politikov, kajti dejansko morda še nikoli v naši politični zgodovini ni živel v vsem narodu tako jasen političen program kakor danes, zato je le vprašanje časa, kdaj bo buknil na dan z vso svojo elementarno silo
Da bi nas le tok svetovnih dogodkov ne prehitel, kakor nas je v usodnih letih 1914. do 1918., in da bi ne bilo prepozno. Izobraženstvo je od nekdaj in povsod (lajalo smer svojemu narodu in tudi naše slovensko izobraženstvo stoji pred usodno zgodovinsko odgovornostjo.
Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik »Slovenije"!
Dr. I. Š.:
Primer Dobovišek
Vstop dr. Rudolfa Doboviška v »narodno skupščino« je bil izvršen v okolnostih, zaradi katerih utegne oživeti na novo in posebno med Hrvati zaničevalna skepsa, ki je Hrvati glede Slovencev ne prikrivajo. Slabi glas Slovencev v politiki utegne zrasti za nov razlog. Ta slabi glas je otrok nravstveno zavrženega političnega oportunizma poklicnih politikov iz Slovenije, ki so v imenu pri tem nedolžnega slovenskega, ljudstva razglašali politiko jezička na tehtnici v sporu med Sr-bijanci in Hrvati, politiko, ki potegne vedno in brez pomisleka s tistim, pri katerem je večja teža, večja navidezna korist.
Prijazno so mi stregli v preprosti trgovinici v Splitu, dokler nisem na vprašanje povedal, da sem Slovenec, kakor bi bil odrezal, se je trgovec ohladil in pohitel, da se me je nemudoma otresel. Zato, ker sem povedal, da sem Slovenec! Trgovcu, ki je bil Hrvat, se je zdelo to tako, kakor da sem mu rekel, da sem Lazar, ki ne zna drugega, kakor beračiti za drobtine. Tak dogodek pouči mislečega človeka, v kakšen glas so nas spravili tisti, ki so si prilastili vlogo predstavljanja slovenskega ljudstva, ker jim je dovolil srečen slučaj, da so sami skovali postave, po katerih jih je smelo slovensko ljudstvo »izbirati« ali pa celo kar »priznati«.
Če smo realisti, ne smemo Slovenci prezirati skušnje, da nas tisti, ki se jim vsiljujemo s svojo podrepniško službo, zaničujejo, tisti pa, ki jim s svojim podrepništvom škodujemo, sovražijo in zaničujejo hkrati. Če smo realisti, se moramo zavedati, tla smo samim sebLdolžni zaradi lake politične preteklosti v tej državi z dejanji, nikoli več s samo besedo dokazati predvsem Hrvatom, da se čistimo, da postajamo drugačni, predvsem pa razbremeniti narod od krivde, ki si je ni nakopal sam, temveč so mu io naložili poklicni »politiki«.
Iz tega razloga smo dolžni pred samim seboj povedati svoje tudi k primeru dr. Doboviška, česa je treba, tla ne bo spet slovensko ljudstvo nosilo nasledkov njegovega dejanja.
Dr. Dobovišek je bil izvoljen 5. maja 1935 na seznamu dr. Mačka v šmarskem okraju. Izšel je iz bojevniških krogov, ko bojevniki še niso bili
na demokratičnih tleh, temveč so razširjali misel stanovščine. Šele takrat in zaradi volitev je nastala med njimi ločitev duhov, čez katero so mislili njihovi voditelji preiti ob osnovanju organizacije s pomočjo zunanjega slučaja »bojevništva«, ne da bi se bili zavedali, da je bilo to zunanje znamenje le sredstvo veliko bolj premetenega človeka, ki je hotel z njimi in za sebe vzgojiti nekakšno čredo ovčarjev proti morebitni premoči edine dovoljene stranke. Saj je znano, da je v tistem času nastajal celo načrt ustave, po katerem bi imeli politične pravice le bojevniki, in nalogo sestavljanja takega načrta je sprejel politik, ki je bil interniran.
Tak izvir dr. Doboviška je od vsega začetka kvaril užitek nad njegovo izbiro. Toda kaj hočete: ko so pa ljudje, ki so se takrat kazaU Slovence, našli, da je njihovo slovenstvo združljivo celo s kandidaturo na — Jevtičevem seznamu!
Po volitvah so poslanci s seznama dr. Mačka —-z izjemo Rudolfa Pevca, ki je bil izvoljen, četudi je zbral za sebe v okraju najmanjše število glasov — sklenili, da ne odidejo v »narodno skupščino«. Dr. Dobovišek se je pridružil temu sklepu. Poznavalci njegovih osebnih razmer morajo priznati, da je bil to za njega veliko bolj požrtvovalen korak, kot morebiti za vsakogar izmed absti-nenčnikov. To naj zavoljo pravičnosti na tem mestu ugotovimo. Poznavalci njegovih osebnih razmer so se pa tudi že takrat vprašali: koliko časa l>o dr. Dobovišek tvarno sposoben odreči se prejemanju poslanskih dnevnic? In po vsej pravici so dvomili, da-Ii bo sposoben do prvih bodočih volitev. Dvom je danes gotovost: ni vzdržal, temveč odšei je v »narodno skupščino«. In pod pritiskom gotovcKsti, da bo sprejelo njegovo pot pravo slovensko javno innen je neugodno kljub upoštevanju njegovih osebnih razmer, zaradi katerih on ne bi bil smel^ tvegati kandidature na seznamu dr. Mačka, ker je moral poznati nevarni značaj teh razmer že takrat, je zabelil svojo odločitev še s političnimi izjavami, ki so lahko iz drugih ust upravičene, ki pa utegnejo prav zaradi tega, ker jih je on in sedaj izrekel, izpostaviti Slovence v celoti kot
Najboljši šivalni stroji in kolesa
>ADLER<
po izredno nizkih
cenah pri tvrdki
Josip Peteline, Ljubljana
za vodo (blizu Prešernovega spomenika)
Večletno jamstvo! Pouk v umetnem vezenju brezplačen!
di
politično demoralizirano ljudstvo slabi luči, sodbi.
Dr. Dobovišek je z izvolitvijo in z odločitvijo, da ne gre v »narodno skupščino«, zavzel prehodno položaj med slovenskimi politiki, za katerega smo ga lahko zavidali. Tega položaja pa mu ni dala samo izvolitev in odločitev, temveč neka zmota, ki je nismo zakrivili Slovenc i, temveč vodilni današnji politiki Zagreba! Namreč zmota, da je dr. Dobovišek po svoji poslanski lastnosti upravičen legitimirati tiste slovenske politične toke, pri katerih je sam udeležen. Zagreb je priznaval samo tisto slovensko opozicijo, katere ud je bil dr. Dobovišek, in sicer samo zaradi tega, ker jev bil dr. Dobovišek poslanec. S komer se je dr. Dobovišek sprl — in sprl se je po 5. maju 1955 s skupinami, katerih ud je bil. najmanj štirikrat! — s tistim je tudi Zagreb sklenil, najmanj kar se prijaznosti
tiče. Zastran tega — nesklepčnega zrelišča Zagreba! — je bil dr. Dobovišek jeziček na tehtnici med različnimi toki slovenske demokratične opozicije! Ali ni za čistost slovenske demokratične sineri v njeni celoti korist, če je ta razlog sporov med opozicijskimi toki — odpadel? Da! Kajti sedaj nima Zagreb nobenega zunanjega znamenja več, po katerem bi uravnaval svoje zrelišče v vprašanjih, katerim Slovencem pritiče pravica, da govorijo v imenu demokratičnih Slovencev, zdaj mu ostaja samo tisto pravilno naslonjalo, ki ga je priznaval za sebe, Slovencem pa odrekal: cenitev slovenskih ljudi po njih delu, ne pa po njih slučajni poslanski lastnosti! Zagreb je namreč spregledal, da priznava tudi svoje hrvaške poslance le toliko časa, dokler so zvesti hrvaški politiki in hrvaškim koristim — z dejanjem.
Še posebej velja to glede vseh poslancev, ki so bili izvoljeni 5. maja 1955. Kajti pri vseh je bila izvolitev nasledek sreče. To velja enako za poslance s seznama Jevtiča kot za poslance s seznama dr. Mačka. Nad vsemi izvolitvami kraljujejo določila zakona o volitvah »narodnih poslancev«. Ta določila so pa dovolj no znana. Etični minimum iz njih nastajajočega prava prav tako.
Zato mora biti primer Dobovišek zlasti Zagrebu pouk, da se politika, njena vsebina in njena moralnost ne sme naslanjati v nobenem primeru na osebnosti, ki zadobijo po igri slučaja politično funkcijo, temveč da se mora ravnati edinole po Icm, kako tiste osebnosti z dejanji ustrezajo resničnim prizadevam zastopanega ljudstva, po tem, ali se ujemajo dejanja teh osebnosti z osnovo, zaradi katere so bili izvoljeni, in z nravnostjo te osnove.
Nam demokratičnim Slovencem mora bili primer Dobovišek priložnost, da premostimo razpoke med nami samimi, ki so v nemali meri — dasi po krivdi Zagreba in njegove zmote — nastale v slovenski demokratični opoziciji zaradi bivše navzočnosti dr. Doboviška. To je za nas glavna stvar.
-r.:
Za našo kožo gre
(Nadaljevanje)
O nasprotovanju prizadetih držav zoper združenje Avstrije z Nemčijo pravi: »To protinaravno prepoved je rodila izključno skrb posameznih držav, predvsem Francije in Češkoslovaške. Priključek Avstrije k Nemčiji bi utegnil premakniti umetno ustvarjena tožna razmerja. Čehi se še posebno boje celo za svoj obstanek...«
Skrb imeti bi seveda smeli samo Nemci; drugi ne. Prizadeve južnih Slovanov po združitvi ,so mu bile hudodelstvo. Nemci v Avstriji žive v svoji državi, nikomur podložni, medtem ko so bili Slovani v Avstro-Ogrski narodi nižje vrste, brez besede pri državni upravi. Skrb Čehov je upravičena, za to imajo razlogov dovolj. Usoda slovensko-hrvaške manjšine v zasedenem ozemlju, usoda lu-žiških Srbov in Ukrajincev, usoda Baskov, Abe-sincev in drugih je resno svarilo vsem. Trditev, da bo bodoči »duhovni ustroj« Evrope take skrbi odpravil, je pač samo trditev.
»Bilo bi zmotno misliti«, nadaljuje Glajse-Hor-stenau, »da bi se mogla prepovedati nemški Avstriji udeležba pri mirnem napredku Nemčije. Bila bi težka zabloda misel, da bi stalo ob strani
6 milijonov Nemcev male državice Avstrije, če bi Nemčija — za kar manjkajo trenutno vsi pogoji, in pred čemer nas Bog varuj — bila vnovič prisiljena, da preizkusi svojo vojaško moč. V taki uri stiske bi stali tam, kamor bi jim velevala njihova kri, njihova čast, njihova preteklost in tisočletna skupnost usode, ne samo alpski Nemci. V skušnjavo bi morda prišlo še tri milijone drugih rojakov, ki bi sledili temu zgledu in se s tem ravnali po nauku svojega vrhovnega državnega glavarja, ki
{mivi, da je le ena veleizdaja: veleizdaja zoper astni narod.«
Južnim Slovanom leta 1914. ni bilo dovoljeno upreti se avstro-madžarskeinu nasilju, tu pa obljublja Glaise-Horstenau Nemčiji ne samo avstrijske bajonete, nego tudi pomoč »še treh milijonov drugih rojakov«. Kje so ti »drugi rojaki«, vemo prav tako dobro, kakor on. Pa še hujska jih in opravičuje, češ: Vrhovni državni glavar uči, da je le ena veleizdaja: veleizdaja zoper lastni narod.
Kaj
Nekaj pogledov nazaj
Spisal Hinko Sevur. — (Dalje.)
Redki so postali častniki, ki so se potrudili, da bi razumeli moštvo v njegovem jeziku. Bilo je celo slovenskih, ki so se sramovali svojega po-kdenja. Mnogi so se spozabili, da so potujčili še svoja imena. Slabemu zgledu sledeč so začeli še podčastniki po pisarnah nemčiti imena vojakov. Globočniki so se spreminjali v Globotschnigge. Klančniki v Glantschnigge. Povelja so prevajali le najvažnejša, površno, malomarno; navadno so to prepustili kakemu podčastniku, ki se je včasih iznebil takih, da je zavijalo po trebuhu. Windi-scher Trottel, Wasserkroat, Bohmischer Powidel so postali vsakdanji naslovi. A ti so bili še »dostojni«; bilo je namreč še dosti hujših.
Komisni prevod vojaške kazenske postave je postal že kar prislovičen: »Kdor dezertira, boštra-ian skozi ustrelejne...« Zraven stoječi častnik se je navadno zaničljivo smehljal. Če je bil podčastnik dostojen in je rekel »kaznovan«, ga je častnik ustavil: Povejte tako, da bodo razumeli vsi, tudi kmečki irotlji...« Posebno radi so sramotili slovenščino, kadar je bil med moštvom kak razumnik.
Spominjam se od leta 1890. dalje, da je bilo na vsakoletnem kontrolnem shodu vojaških obvezan-cev na prvem mestu opozorilo: Na poklic se mora vsakdo oglasiti s »hier«; kdor se bo s »tukaj« ali drugače, bo kaznovan zaradi upora po vojaški kazenski postavi. Opozorilo je bilo kakor sramoten žig. v nas je zavrelo, toda morali smo molčati. Na Češkem je prihajalo zaradi tega večkrat do hudih izgredov, ki so odmevali celo v parlamentu. Po posameznih krajih so se oglašali vsi z »zde«, namesto s »hier««. Češko sokolstvo je vzgojilo trde bojevnike v demokratičnem duhu, ki ni klonil niti
bi rekel Glaise-Horstenau, kaj nemški tisk, če bi kaj takega napisal kak koroški Slovenec, lužiški Srb ali Poljak v vzhodni Prusiji?
Vrhovni državni glavar, ki se nanj sklicuje Avstrijec Glaise-Horstenau, je bil I. 1950. v Avstriji, kakor še danes, Mi k las. v Nemčiji pa Hindenburg. Na katerega je mislil, na Miklasa, ali na Hindenburga? Besede o veleizdaji, ki jo navaja, ni izrekel ne prvi ne drugi, ampak nekdo tretji, ki tedaj še ni bil na oblasti ne tu ne tam. Poudarek leži na oznaki »vrhovni : Glaise-Horstenau torej misli na nekega nad Miklasom in I lindenburgom . ..
»Pogoji«, ki so leta 1950. »trenutno manjkali«, so sedaj v veliki meri izpolnjeni. Na oblast je prišel v Nemčiji kljukasti nacizem, Nemčija je oborožena do zob. Zakaj tudi o tem ne more biti dvoma, da je mislil Glaise-Horstenau s svojimi »pogoji« na topove, in ne na maslo. Želja po »vrhovnem državnem glavarju« je izpolnjena šele do polovice; poskus julija 1954 je spodletel. Nemara je sestanek v Berchtesgadnu premaknil nazadnje tudi to zadevo z mrtve točke.
Le naivnež bi verjel, da sestanek ni bil skrbno pripravljen. Ideološko je obstajalo soglasje že dolgo, manjkal je le še pripraven trenutek, ki bi dal dogodku primerno okolje. Kako se ustvarjajo potrebna razpoloženja, za to je v Franciji na izbiro vzorcev iz najnovejšega časa. Minila je doba doslej običajnih diplomatskih sredstev; fašizem je iznašel nove načine. Prišli smo v dobo iznenadenj in prevar, skoraj smo se že privadili dovršenih dejstev. Polkovnik Lavvrence se pojavlja v novih izdajah.
Schusehnigg je sam iznenaden. Na seji vodstva »Domovinske Iroute« je udaril ob mizo: »Nisem prišel, da bi se z vami prepiral: če bi vi vedeli to. kar vem jaz, bi ravnali enako...« Pomembne besede, iz katerih se da sklepali, da se jo vdal grožnji. Kaj prav za prav je bilo dogovorjeno na sestanku. Hitler v nedeljo ni povedal; kaj več najbrž tudi nismo zvedeli od Schuschnigga predzadnji četrtek (24. t.m.). Mogoče so torej samo domneve. ki pa po dosedanji praksi in izkušnjah ne morejo bili daleč od resnice.
Protestna zborovanja v Avstriji ne pomenijo mnogo, razen da množice odklanjajo fašizem. '1cn' til, ki je zdaj odprt, bo kmalu spet zamašen. Množice mislijo in delajo odkrito, oblastniki mislijo in delajo drugače. Sodili po časopisju, da so široke ljudske množice za fašizem in stanovščino, bi bila huda zmota. Kjer ni svobode, časopisje ne more biti merilo za ljudsko nastrojenje. Avstrijske množice so nastrojene demokratično; če je videti, kakor da je n a robe, je pač le zato. ker ima nacizem na razpolago bogata (varna sredstva, povrh pa močno zaslombo povsod v fašističnem tisku.
In mi? Uganjamo krajevno politiko, kakor pred 50 leti. Gremo se liberalce in klerikalce, prilizo-valce in nevoščljivce. Iščemo dlako v jajcu, podtikamo drug drugemu hudodelstva, ovajamo se in preganjamo, izmenoma tiščimo drug drugemu usta. Zaslepljeni od najnižje maščevalnosti ne vidimo na bližnjem ničesar dobrega: majoje pretiravamo. večamo jih do skrajnosti, resnici ne damo do besede. Oblastni smo do smesnosti, strele svoji oholosti. Poslužujemo se sredstev',
v najhujšem viharju svetovne vojne. Delo češkega sokolstva pa bi bilo zastonj, da mu ni slal ob strani zaveden ljudskošolski učitelj.
Takrat so se praske zaradi »zde«"zdele nepomembne, vendar je mnogi romal zaradi njega v večmesečno trdnjavsko ječo. Pogumni možje so tvegali to žrtev, verujoč v lepšo prihodnost svojega naroda. Taki navidezno malotni dogodki so kovali že v miru značaje, ki so pozneje vzdignili ves narod, da je vzel sam svojo usodo v roke. V svetovni vojni češki vojak ni maral nositi svoje glave na sejem za tujega gospodarja, ni mu bilo do pohvale cesarskega Dunaja — celi polki so prehajali z godbami in vihrajočimi zastavami na rusko stran, od koder so se potem vrnili zmagovito s »tatičkom« Masarykom na čelu. Današnja češkoslovaška je delo malih ljudi.
ftadetzkv je bil zadnji avstrijski general, ki je razumel svoj posel. Moj oče mi je_ večkrat pravil o njem. Po povratku iz Krivosije je gledal nanj drugače. Prej ga je imel pod vplivom raznih bajk tudi on za »očeta vojakov .. I oinenki s llrva-fi-Morlaki v Dalmaciji, občevanje s Cehi, pa tudi razgovori z domačimi Italijani, so mu ga prikazali v' drugačni luči.
Posebno hudo je bilo leta 1848., ko so vsilili Radetzkemu nadvojvoda Franca Jožefa, poznejšega cesarja. Branil se ga je na vse kriplje, pa ni pomagalo. Z njim so mu nakopali novo veliko skrb. Mnogo vojakov je moral dali samo za njegovo varstvo. Franc Jožef je videl vojsko samo od daleč. Sprehajal se je daleč zadaj na varnem in si gladil lase. Tiste dni je bil Radetzky zelo nervozen: motilo ga je tudi. ker je moral opustiti svoje vsakdanje navade, pa se posvetiti mlademu gospodu. V šoli so nas pozneje učili, da se je bojeval Franc Jožef neustrašeno v prvih vrstah, izpostavljajoč svoje dragoceno življenje za blagor avstrijskih narodov.
kinsmoCjih!e v č era j * ki el i v' d no pekla. Naše obzorje ne sega čez vaški plot.
Nemške želje so	še	vedno tiste	izpred	vojne.
Na Jadran! V' Bagdad!	Na Vzhod!	listi,	ki	jim
.	. v u	i	„ Klnvnn n n.	c\m i i	r».
zapira pot, je se
■ uui ‘	■	.	.	I..
edno Slovan na svoji zemlji.
Le nam Slovanom je usojeno, da jim nasedamo, da se prepiramo in bijemo med seboj —
lsccmo vse, kar nas razdružuje: ]c nič kar bi nas združevalo.
Sestavek je bil napisan neposredno po govoru Hitlerja v Krollovi operi, ko še niso bile znane razne okolnosti. ki predstavljajo berchiesgadenski sestanek v jasnejšo luč. Zaključek v sestavku je kljub temu pravilen, čeprav bi si* morda zdelo, da je nekoliko prepesimističen. Poznejši dogodki zahtevajo, da se še pobavimo s sestankom.
Hitler bi bil moral govoriti 50. januarja. na dan 5. obletnice prevzema oblasti po nacisti i v Nemčiji, toda je preložil, ne da bi navedel \z.to \ sklicanje »parlamenta« na 20. februar. Mo* c a se nekoliko približamo pravemu vzroku, ce se ozremo na dva značilna, dogodku, ki sta so odigrala med 50. januarjem in 20. februarjem, na trebljenje v vrhovih armade 4. februarja in sestanek Hitlerja s Schuschniggom 12. februatja.
To pot se zdi, da je posegla vmes »višja sila« res nepričakovano. Udar na vojsko v času. da se je zaradi tega morala preložiti seja »parlamenta«, in s tako naglico, govori za to, da je bila nevarnost velika in opažena šele zadnji hip. Par dni pozneje bi morda že bilo prepozno, la primer in prejšnji odstop dr. Schachta pričata nazorno o velikih notranjih trenjih v Nemčiji, zlasti pa o nezadovoljnosti industrijskega kapitala z nemškim gospodarskim načrtom in njegovo avtarkično smerjo. Ce je »čiščenje« v vojski bilo nujno potrebno za obstoj vladajočega režima, se pa zdi, da je berelites-gadenski sestanek bil bolj dekoracija, nekako na-
uomestilo za manjkajoče uspehe, ki naj bi hkrati ustvarilo potrebno napetost. Mnoga dejanja učinkujejo le ob primerni barvitosti in primernem prizvoku.
Pr eosnova avstrijskega kabineta v nacistični smeri neposredno po sestanku obeli kanclerjev kaže na zmago Hitlerja nad Sehuschniggom. Prej omenjena Scnuschniggova. izjava na očitke voditeljev Domovinske fronte, da je izdal Avstrijo, daje slutili, v kakšnih okoliščinah se je vršili berchtes-gadehski razgovor. Brez dvoma je bil Schusvhnigg postavljen pred dilemo: tako ali tako — ali zlepa, ali zgrda . . .
Nage I odhod Sevss-lnipiarta. ministra za notranje zadeve, ki velja v novem kabinetu za izrednega zaupnika Berlina, k razgovoru s Hitlerjem, •c podčrtuje pravilnost domneve, da se je Schu-'Schnigg odločil za manjše zlo, hoteč s tem prihraniti Avstriji negotovost usode. Izpust obsojenih hi-tler jevcev iz zapora, prost povratek avstrijskih nacističnih beguncev iz Nemčije in izročitev v Avstrijo pobeglih nemških proti fašistov Nemčiji so nadaljnje Schuschniggove koncesije Tretjemu cesarstvu. Vrh vsega je priznal nacistom popolno svobodo dejavnosti v Avstriji pod pogojem, da ne bodo rovarili zoper ustroj države in Domovinsko fronto. Vodstvo te se je celo preosnovalo, na zahtevo so bile odstranjene mnoge osebe, na njih mesto pa postavljeni stoodstotni nacisti. Odslej morejo pristopiti v fronto tudi nacisti, pod pogojem, da prej prisežejo zvestobo njenim načelom.
Vse to je predrlo polagoma v javnost že pred 'd), januarjem. Hitler ni povedal v svojem govoru nič določnega. Govor Sehuschnigga v avstrijskem zveznem svetu 24. februarja pa je ražpršil marsikateri dvom, dasi se je izražal tudi on zelo pre-vidno. Da obstoje med obeniju državnikoma globoke razlike, dokazuje že dejstvo, da so Hitlerjev govor prenašale vse avstrijske radijske postaje, Scliuschniggovega pa le nekaj manjših nemških. Značilne so bile številni' motnje ravno na najbolj zanimivih mestih; odkod so prihajale, ni potrebno ugotavljati, ker so motilci vedno eni in isti Sc h u seli n i ggov nastop se je blagodejno odlikoval tako po svoji umerjenosti, kakor po stvarnosti, a nic manj po odločnosti, ki ni nikjer preko-razfc |>« rlaimenta rnega bon-tona. |z njega «5 da
n^ll A Z1 la.l,kot(f- c,a. Jt' bila v Bereiitesgadenu so a. . vs n je na kocki. Poudaril je zopet zahtevo po samostojnosti in neodvisnosti Avstrije. Vsebine dodatka, ki je bil podpisan kot dopolnilo k sporazumu med Avstrijo in Nemčijo z dne II. julija 1936, tudi on ni povedal.
Geste, ki naj bi vnemale množice za državo in neodvisnost Avstrije, so pa očitno zgrešene: »Ne poznamo nacionalizma, ne poznamo socializma, poznamo le patriotizem!« je udarnica brez vsebine. Ravno nacionalizem in socializem gonita množice v desno in levo skrajnost. Za navedenim geslom pa se skriva prav tisto, kar množice odklanjajo: stanovščinarstvo, fašizem v prikriti obliki. Avstrijstvo ni nobena ideja, ki bi priklepala na sebe. Bilo bi pa lahko životvorna sila, če bi bilo obseženo v njem tisto, kar veže n. pr. švicarskega Nemca na Švico: svoboda in demokracija. Tako pa ni čudno, če se zatekajo avstrijske množice iz gole kljubovalnosti v obe skrajnosti, l iste v sredini bo odnesel v danem trenutku vihar. Še je čas. da se avstrijski oblastniki tega zavedo, pa naravnajo svojo pot v demokratično smer.
Po berchtesgadenskem dogovoru sc je Nemčija odrekla vmešavanju v avstrijske notranje zadeve, zavezavši se obenem, ne dajati nacističnim rovarjem na avstrijskih tleh neposredno ali posredno potuho. To bi pomenilo, da so avstrijski nacisti že tako močni, da lahko sami. brez pomoči od zunaj. izvedejo razne akcije in »spremembe«. Skušnje uče, da se v zmedah, ki nastanejo v takem primeru, vedno najde pravno opravičilo za posredovanje od zunaj.	(Konec	prihodnjič)
VSE ZA PISARNO
d6 im olja in popmoija
fLJUBEJMM „.</«/Tyrševa1 hotela Slon
Opazovalec
Zoper demokracijo = zoper pravico
I oslanec Milan Banič, izvoljen seveda na Jev-Iicc'vein nar ionaInem seznamu, je govoril te dni v skupščini o senatorskih volitvah in sporazumu, lole je med drugim povedal:
I ri vseh volitvah v savski banovini se glasuje ali za neodvisno Hrvaško alli za Jugoslavijo. Jaz sem glasoval za Jugoslavijo. Uvesti danes popolno demokracijo pomeni ne samo likvidirati režim JRiZ, ampak tudi ustavo iz 1931. leta, po kateri vlada ni odgovorna parlamentu. ampak kroni. č'e uvedete danes v naši zemlji popolno demokracijo, bomo imeti v najkrajši dobi pravi pravcati trializetn.
ko ste nam priznali, da smo suveren narod, tedaj zahtevamo tudi suvereno državo. Ta sporazum nas votli v trializom Srbov, Hrvatov in Slovencev, in zato, gospoda, če že govorimo o trializmu, mi Hrvatje bi ali lahko imeli trializom tudi v drugi državi, morebiti centralizem. ki hi Hrvatom bolj šel v priklati v veliki državi, kakor v tej. Združena opozicija je s tem sporazumom streljala v hrbet stvarni vladavini Jn stvarni državni politiki, ki hoče pravi in pošten sporazum na osnovi koncesij Srbov, Hrvatov in Slovencev, ne samo srbskih koncesij.«
Pri tem govoru je več stvari omembe vrednih. Zazdaj naj opozorimo samo na dve. Prva je ta da se Banič imenuje na eno sapo Hrvata in ju»o-slovenskega nacionalista. To je protislovje v smislu in duhu jugoslovenske nacionalne miselnosti, kaj i i Hrvat označuje pripadnika hrvaškega naroda. obstoj hrvaškega naroda pa prav jugosloveni taje, saj so svoje dni celo prepovedali pisati o njem. kakor so tudi prepovedali govoriti o slovenskem narodu. V protislovju je tudi z jasno izraženo voljo hrvaškega naroda, ki jugoslovene izključuje iz svojega narodnega osredja, do česar »mu seveda kot samobiten narod ne samo pravico, ampak tudi dolžnost, če naj svoje lastne samobitnosti ne zataji.
ra ga imenitnost tega jugoslovenskega govora je pa Beseda o koncesijah, ki jih morajo dati poleg Hrvatov tudi Slovenci za pošten sporazum, ker da ne gre, da bi jih dajali samo Srbi.
‘l 111 vsaJ nialo oznamenoval tistih koncesij. ki jih moramo dati mi Slovenci za sporazum. Najbrž jt sc st o premalo, kar smo morali dajali doslej: zapostavljanje slovenščine, zapostavljanje naši h kulturnih vrednot m dobrin, čezmerne dajatve ni tako naprej. Se novih bi bilo treba.
tla bi bil sporazum, kakor si ga jugosloveni žele. Sicer pa si glede vseh teh stvari ni noben Slove-ii.ee nikoli v dvomu, veseli nas pa vseeno, če nam jih naši nasprotniki tako naravnost povedo.
I udi tista, skrb za Srbe, tla ne bi bili prikrajšani, jugoslovena Baniča nad vse tlači. Kajti v tej državi
Ne gre torej pri pravem sporazumu za nič drugega, kakor tla Srbi poslej gos pod arijo s svojimi stvarmi in zadevami ter tla se odrečejo sleherni prednosti na račun Slovencev in Hrvatov. Naj upravljajo svoj denar, svoje fonde, kakor se jim
v J P Uu seyeda ne bi slo jugoslovenom v priklati. Kajti v službi velikosrbstva so. In zato imajo že za oncesijo nam, če bi na primer morali odstopiti slovenski delež pri skupnem denarju, da gospodarijo ^ lovenci z njim, pa bi hoteli zanj koncesijo, l a pa pomeni v jugoslovenski nacionalni resničnosti ustanovitev naprave, ki vzame na drugi strani isti znesek, po mogočosti še vsaj za 100% povečan. za1 njihove namene.
Demokracija in pravičnost — <0 sta dve stvari, ki sta povezani neločljivo med seboj. Kjer ni druge. tudi prve ne more biti, in seveda tudi kdor za demokracijo ni. hoče. da tudi pravice ni. Ni torej niti treba, da bi Baničev odpor proti demokraciji ■še posebej razlagali. Sicer ima pa Banič tudi še oseben razlog zanj. Kajti ljudje s tako miselnostjo vsaj v demokratični Hrvaški ne morejo računati na izvolitev. Ne kaže jim torej drugega, kakor da portal j saj o protidemokratičnim sestavom življenje in da se hkratu tudi predstavijo tam na drugi'strani za sposobne, kadar bo demokracija kljub njihovemu odporu zahtevala besede.
Še tole naj dostavimo, da je razglasila »Samouprava«, glasilo J RZ, Baniča ob tem njegovem protidemokratičnem, protihrvaškem in protislovenskem govoru za najboljšega i„ najstvarnejšega govornika »opozicije«.
Ni zanimanja!
»Branik« piše:
\ proračunski debati se je nierl drugimi govorniki oglasil k besed j tudi poslanec ing. Zupančič in v svojem govoru ponavljal staro zgodbo o zapostavljanju. Ker teh stvari nihče z zanimanjem ne posluša ....
Če kaj, tista beseda o manjkajočem zanimanju jugoslovenov za naše težave in bridkosti, za naše trpljenje, je tako resnična, da ne more bolj biti. »Nihče z zanimanjem ne posluša«, pri čemer je seveda treba vedeti, da nihče izmed ljudi, ki zastopajo v Belgradu jugoslovenski unitaristični državni ustroj. »Kaj hočejo spet ti Slovenci?« to je stalen odgovor pravih j ugoslovenov. kadar zahtevamo pravice. In kar očitno se dolgočasijo ob takih naših zahtevah, beseda o nezanimanju je vse prekratka. Kako bi se tudi ne, saj natančno vedo., da so v Sloveniji ljudje-jugosloveni, ki so zmeraj pripravljeni, muliti in smešiti slovensko zahtevo po resnici in pravici.
Ni zanimanja za talce stvari tam doli, dolgočasne ,so. ker jemljejo čaršiji čas, ko se ji mudi, da si dele naše dobrine med seboj. Tako uide včasih jugoslovenom po nerodnem beseda, kakor tista. da naj Slovenija, zaradi svoje višje kulture več plačuje, kakor južni kraji.
Hrvati imajo prav, da so ostali doma. Kaj bi tudi tam doli. ko pa pri jugoslovenih ni zanimanja.
Nacionalno umovanje
»Braniku« ni všeč sestavek našega dopisnika o Slovencih na jugu države. Všeč mu pa ni. ker razlaga in vabi, kako bi naj ti Slovenci bili ohranjeni za svoje narodno občestvo. Pri tem ne more zatajiti svojega nacionalno pohodovskega pokole-nja. Kakor nekdanji »Pohod« skuša iz priimkov resničnih ali domnevanih nasprotnikov delati razloge zase. To je način smrkavcev, ki gredo iz šole, pa na tak duhovit način izravnavajo svoje diference. Naraven nasledek umske nezadostnosti. Sicer je pa menda ta umska infantilnost bistveno oznamenilo jugoslovenskega nacionalizma.
la infantilna dejavnost pa je zapeljala »Bra-nikovega« umskega očeta, da izvaja iz nje kratko in malo svojo »mladostnost«. Očitno v upanju, da mu kak presodnejši bralec ne bo vsake neumnosti preveč zameril. Prav res smešno pa je pri celi zadevščini, da stoji za temi »mladostnimi« izdelki človek, ki prenaša na svojih nacionalnih plečih že peti križ. in sicer še prav močno podčrtanega povrhu.
Sicer pa, kakor kdo ve in more. Naj torej nacionalni »Branik« kar naprej paradira s svojo priletno mladostjo. Kaj naj tudi dela, ko pa razlogov nima.
Nekaj »Branikove« mladostne modrosti naj pa le mimogrede predstavimo. Takole zagovarja stapljanje Slovencev na jugu:
V resnici pa to ni nič drugega, kakor ako se otroci na Gorenjsko priseljenega Dolenjca pač privadijo gorenjskega narečja.
In seveda po tej logiki tudi ni nič drugega, kakor če ,se otroci na Nemško, Francosko, Laško ali kamor koli preselivšega se našega človeka pri-uče tamkajšnjega nemškega, francoskega ali laškega »narečja«. Včasih smo Slovenci za otroke naših ljudi v tujini skrbeli s šolami, da se nam niso odtujili. Branik jugoslovenstva nas uči, kako odveč je bilo to početje. In kako je zlasti odveč, ce se brigajo na primer Poljaki za to, da imajo njihovi otroci tudi v čeških ali ukrajinskih krajih pouk v materinščini.
Sicer se pa jugosloveni z vsemi takimi jalovostmi samo izmikajo vprašanju, zakaj vendar se mora toliko tisoč Slovencev leto za letom seliti iz svoje domovine na jug. Kajti zaradi tega. ker naša domovina ne more dajati ljudem dela in z delom kruha, nazaduje prebivalstvo Slovenije, ne pa,'kakoi pravi jugoslovenski »Branik«, ker »vlada menda v dravski banovini bojazen pred poroko in otroškim jokom«. Socialni in gospodarski j so ki največ povzročajo padec rojstev. IN i čuda, sa j pri jugoslovenskem unitarizmu še za sedanji mali prirast ni kruha. Kajti v znamenju j ugoslovenstva mora Slovenija šteti denar za to, da cvete gospodarstvo — drugod.
lega vprašanja pa se »Branik« ogiblje. Je pač jugoslovansko nacionalen list.
Jugoslovenski pogum
»Samouprava« piše v neki polemiki s prof. Dušanom Mandjerom, ki imenuje jugoslovene med Hrvati ubežnike, da »danes ve tudi vsak politični otrok, da prinašajo osebne in tvorne žrtve na Hrvaškem samo in edino jugoslovensko usmerjeni Hrvatje ter da je treba mnogo poguma in zavednosti za to.«
Posebno mnogo tajse požrtvovalnosti in poguma so pokazali najbrž tisti hrvaški poslanci, ki so zaradi dnevnic šli v skupščino, ali pa tisti, ki so zaradi dobrin, ki samo vlada razpolaga z njimi, visoko vzdignili jugoslovensko misel.
Še več pa je med Slovenci takih požrtvovalnih in pogumnih mož. Kar ni. da bi podrobnosti človek našteval, samo opozorili bi. da si vsak prebere nekaj najbolj spredaj zapisanih imen pri kaki jugoslovenski organizaciji. Med slovenoborci so pa seveda sam, sebicmki in strahopetci, ki imajo upravna mesta, ministrske pokojnine, dobre službe m podobne koristne stvari.
Samo za neki primer bi lahko pritrdili »Samoupravi«. Da je namreč res treba nekega posebnega poguma za to, če se kdo postavi v službo, se-
stavu, ki je očitno in naravnost naperjen zoper najvišje koristi lastnega naroda ter zoper nravstvena načela slehernega sožitja, »poguma« torej, ki ga imajo jugoslovenski centralisti prav obilno.
Le da po navadi ljudje taki lastnosti ne pravijo pogum, ampak popolnoma drugače.............
Prazne marnje
Prav za prav, čudno nezadostna je ta beseda, če naj prav označi tole nacionalno spoznanje, ki je izšlo v »Braniku«:
Kajti dejstvo je, da misel plemenskega separatizma v srbskem delu našega naroda do danes ni našla nobenega odziva, kar je naravnost čudma.
Kaj bi1 bilo naravne j še, kot tla bi srbska pravoslavna cerkev v obrambi svojih pravic posegla po velikosrbskem geslu In pokrenila sdlaistii med preprostimi svojimi verniki: velikosrbsko agitacijo! Da se to ni zgodilo in da so tudi posamezni, od raznih ob stran potisnjenih politikov izvršeni poizkusi ostali brez uspeha, to predstavlja viden in zanesljiv dokaz, da živi srbski’ del našega naroda v sedanjosti in se sploh ne misli vračati nazaj v preteklost.
To piše »Branik«, ki dobro ve, da se noben Srb ne imenuje drugače kakor Srba,
Še to naj bi
»Branik« razodel, kakšen smisel bi sploh srbski separatizem imel, ali samo le mogel imeti pri vseh teh stvareh in razmerah.
Toda »Branik« naj le vpraša takega srbskega neseparatista, kaj bi bilo, če bi Slovenci in Hrvatje zahtevali kedaj pravico tudi zase, to se pravi, če bi hoteli, naj poslej Srbi gospodarijo samo s svojim denarjem in naj svoje naprave vzdržujejo sami. Pa bo videl, da bi bil spričo njegovega odgovora celo hrvaški separatizem naravnost cen tralistična zadevščina.
Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani.
Prijazno pismo pisatelju Čapku
(Ujedanka)
Celje, 20. februarja 19iS.
Gledališče. Parter je poln, ravno tako lože in galerija. Dijaštvo je svoj prostor dobesedno natrpalo. Glava je pri glavi, a v vseh glavah misel: Čapek! O Ti, Čapek. zavidam Te!
Potem se zastor dvigne.
Ostrmiš pred belo boleznijo. Vidiš: svet je bolan, hudo bolan. Bela lisa se pojavi na vratu, na obrazu, se širi, razjeda. Konec: telo razpade. Pogine eden, dva, trije, sto, množice. Ni zdravila?
Je! Galen, človek, zdravnik. Galen ga ima. Hvala ti, o Galen! Plačamo ti ga! Milijon, deset milijonov, trideset! Saj to je že čedna vsotica! Oho! Galen noče denarja. Samo mir hoče, za vse ljudi mir in nič več vojne in klanja.
(Oprosti, Čapek! Galena smo sprejeli, kakor pač sprejema ulica: z rjovenjem, ploskanjem in živijo klici. Veš, majhni smo in ne prenesemo ve-Iikili misli. Vajeni smo demonstrirati — za to, verjemi, SO' tla pri nas ugodna! — in vemo le, da je treba vpiti, kadar nekdo zabije gol. In Galen ga je!)
Veliko odškodnino zahtevaš za svoje zdravilce, o Galen! Ne veš, da od topov in pušk in strojnic ljudje žive:* Da imamo za orožje tovarne, ki zaposlujejo tisoče in tisoče delavcev:' Zaradi n j i h ne smemo uničiti te industrije! He, ne bo nič. Galen! Rajši umijemo za belo boleznijo, kakor za pacifistično kugo! Vojna mora biti, bo, za to je porok mladina!
(Škoda, Čapek, ker tega nisi videl in slišal! Nič več ni bilo rjovenja in vpitja. Veličastno ploskanje je zajelo cvet bodočnosti — našo dijaško mladino, — no, mogoče je bil med študenti tudi kdo, ki je ostal pri vsem tem trd. A veruj mi: zato, ker gledališče ni bilo dobro zakurjeno, mi pa se bodimo navadno vanj gret. Zato: pogum! »Nova doba« je že planila nad gledališko upravo, in prihodnjič bomo na toplem dokazali, da smo dorasli Tvoji umetnosti. Smo namreč stari, pa nas rado zebe. Se-
NOVA ZALOŽBA V LJUBLJANI r. z. z o. z. KONGRESNI TRG
Priporoča
Ivana Cankarja zbrane spise
20 zvezkov z uvodi in opombam! iz. Cankarja
Tl spisi niso samo naš najobšlrnejšl narodni tekst, ampak so najpogumnejša izpoved slovenskega duha
Iz lastne založbe se še posebej priporočajo: F. S. Finžgarjevi zbrani spisi (8 zvezkov); Fr. Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih; Stanko Vurnik, Uvod v glasbo; Jak. Kelemina, Literarna veda.
Poseben oddelek za pisarniške potrebščine
Janez Kocmur:
K Tumovim spominom
(Nadaljevanje)
»Und der Konig absolut, wenn er unser n VVil-len tuit«, pravi Heinrich Heine. Taka je morala samurajev, po kateri se morajo ravnati tudi njihovi hlapci. Toda zvestoba na obroke ni nobena zvestoba, prepričanje na odpoved nobeno prepričanje; cena za take lastnosti je pri volitvah golaž. Posebno glasno prepričanje je dražje, plača zanj je pa vedno hlapčevska, pa najsi je ta v zlatu ali samo pozlačena. Zato je šlo ob prevratu lahko — hlapci so se selili urnih krač, kakor da v njih ni bilo nikdar cesarske putike; tako se jim je mudilo, da še zaostanka plače in poselskih knjižic, niso’ zahtevali od prejšnjega gospodarja.
Že v Avstriji veliki hlapec, je hotel biti Dimnik tudi v novi državi oblasten, namesto da bi se bil postavil v kot in počakal, da ga pokličejo k skledi, ki so jo napolnili drugi. Vajen meriti prepričanje na vatle, se je nekoč pritožil zoper mestni gospodarski urad, da daje ljubljanskim šolam premajhne zastave. V Avstriji se ni pritoževal; tedaj niso merili njegovega prepričanja po dolgosti in širini zastav, nego so ga tehtali po njegovih pripovedkah. In je bil vedno težak čez mero. Pagodrnjal je celo čez žalno blago ob smrti kralja Petra, da ni dobro in dosti črno — pa na nekaj proti državnega je namignil...
Ne bi se toliko bavil z Dimnikom, da nisem našel povoda, ki ga je povzročil najbrž on sam. O tem še spregovorim, ker je od sile zanimiv. Pišoč o Dimniku, nikakor ne merim na vse učiteljstvo, a še manj na učiteljski stan. Med vojno sem se srečal z mnogimi učitelji, ki se jih bom vedno spominjal z veseljem. Mnogi tihi in skromni, toda možje. Imel sem tudi sam izvrstne učitelje; vseli se spominjam z naj večjo hvaležnostjo, dasi sem jim-zadal mnogo brig. Anton Razinger je znal na-
E
zorno razlagati slovnico, Alojzij Sachs zgodovino, Franc Pavlin je budil ljubezen do knjige, Leopold Armič do risanja in ročnih del, Ivan Kruljec mi ostane nepozaben koimojster v svoji stroki. Vsak, prav vsak mi je dal nekaj, na čemer sem v poznejšem življenju gradil dalje. Ne samo meni — vsem so dali; le malo je mojih vrstnikov, mimo katerih je šla šola brez večjega uspeha. Šola je korenina, iz katere črepa rastlina, narod, hrano in življenje; učitelj vrtnar, ki ga ne preplača nobeno zlato, če razume svoj posel. Moji učitelji so
veda, mladina, ta se hitro ugreje, če ne za mir, pa za — vojno!)
Zastor pade. Vsi čutimo: na odru je nečesa premalo, — o, to bomo v časopisju napisali! — v dvorani pa je bilo nečesa preveč, — to bomo »zabrisali«. Sicer pa, veš, so časi taki, da ni dobro velika govoriti. Zato pst!!
Te pozdravlja	Fee.
P. S.: Eno Ti pa moram še vseeno povedati, Ča->ek! Vprašanja samega pa nisi rešil. Vse je nečak o preveč enostransko, ali, kakor pravimo učeno, tendenčno. Vsaj tako mislijo nekateri, ki se očitno na umetnost razumejo bolj ko Ti. Zato li svetujem za drugič tole: kadar boš hotel pisati o miru, tedaj poveličuj vojno! Tako se boš po njihovi logiki menda izognil tendenci. — Vsekakor pa Ti moram priznati, da si zelo' previden, ker si Galena poslal na oder, ne pa v dvorano, kajti utegnilo bi se zgoditi, da bi se kdo inficiral z njegovo — pacifistično kugo!
Mali zapiski
Prepovedana lista.
Minister za notranje stvari je prepovedal uvažati in širiti v naši državi lista:
1. »A. B. C.«,
2. »Svet. so ve tu«.
Oba lista izhajata v Pragi.
Jugoslovenska enakopravnost
V vsej Jugoslaviji znaša davčna obremenitev na prebivalca 441 dinarjev na leto, v Sloveniji pa 812 dinarjev. To se pravi, do številke 441 v vsej državi pridemo le, ker je tudi preobremenjena Slovenija udeležena pri tem znesku. Če bi Slovenijo odšteli, bi prišlo na ostale kraje še mnogo manj. Ali z drugimi besedami: Slovenec mora plačevati več ko še enkrat toliko državnih davkov, kakor drugi. A plačevati jih mora kljub temu, da so njegovi dohodki manjši ko drugje.
To vse skupaj je pa tisto, čemur pravijo jugo-sloveni granitna stavba in ki jih tako skrbi, da je ne bi podrla davčna enakost, to je finančna samouprava.
Bojevniška prireditev
Prejeli smo:
Zveza bojevnikov v Ljubljani priredi dne b. marca 1938 spominsko praznovanje s sledečim spo-redom: 6. marca ob 10 dopoldne v frančiškanski cerkvi v Ljubljani spominski govor. Ob I I v frančiškanski dvorani predavanje g. ravnatelja Stojen iz Ljubjane: a) o bojevniški organizaciji, b) o spomenikih v vojni padlim žrtvam v raznih državah, e) o naših slovenskih vojnih spomenikih, d) o spomeniku vsem v vojni padlim Slovencev »Grob neznanega slovenskega vojaka« na Brezjah. — Tega dne bodo enake proslave v Celju ob 9 dopoldne v kino dvorani »Ljudski dom« in v Mariboru v dvorani »Ljudske univerze«.
Ta dan se bo po vsej Sloveniji zbiralop za spomenik neznanega slovenskega vojaka. Nihče naj ne odreče prispevka!
Zveza bojevnikov v Ljubljani.
mnogo pa da so raznesli vojaki, ko je šola služila za vojašnico«. Prinesel m me, nadlegoval ga tudi nisem več. V seji dne 15 decembra 1919 sem predlagal samo izkop zemeljskih ostankov žrtev ustreljenih na Suhem bajerju ter njih prenos na pokopališče. Zvršena se tedaj nisem spomnil.
Lani decembra sem se spomnil neizpolnjene Dimnikove obljube. Stopim v šolo. Upravitelj g. Jože Vider ustrežljivo pregleda vse. Tu so poročila od 1. 1865. dalje, odkar obstaja šola, vsa v rdečem platnu z rdečo obrezo. Tudi povojna so
oenu zuuo, ce razume svoj posei. moji uuicij. 7 i i	7	  _
bili vsi srčno dobri možje, pravi vrtnarji; do tega tu, e skromnejša, v preprosti vezavi. Medvojnih spoznanja sem prišel ko jih že davno ni več med ni. ogleda drugič, tretjič — nič. Seze se v kot po živimi. Sadovi njihovega truda prehajajo že v tre- debel sveženj spisov, ki strle iz njega raznobar-
njihovega truda pr tji rod.	.
Jeseni 1916 je nekdo prinesel Dimnikovo poročilo za minulo šolsko leto. Njegova vsebina je ogorčila vse, posebno navzoče učitelje-vojake. Za vojne sem se seznanil z mnogimi učitelji, ki so bili najboljši tovariši in v vsakem pogledu možje na mestu; nekaj jih še živi, pa hitro mine čas v prijetnem kramljanju, kadar nanese prilika, da se s katerim sestanem. Od tistega razgovora mi je ostala v spominu le osmrtnica za Stankom Zvr-šenom; zapomnil sein si. da je bolj proti koncu knjige, začetek desno spodaj, ime v žalnem okviru.
Ob priliki neke občinske seje po vojni poprosim Dimnika, če bi mi mogel preskrbeti izvod poročila z Zvršenovo osmrtnico. Imel sem namen, sprožiti misel, da se edini žrtvi italijanskega letalskega napada v Ljubljani vzida primerna spominska plošča bodisi na stari cukrarni ali na šoli. Mislil sem le na Zvršena, ostala vsebina poročila mi je bila že davno zginila iz spomina, v vihri dogodkov je zginil tudi spomin na omenjeni razgovor. Dimnik se mi je zdel nekam čuden; imel sem vtisk, kakor da mu moja prošnja ni prijetna. Gledal me je zvito nezaupno skozi priprte veke, kar sem si razlagal s strankarskim nerazpolože-njem. Obljubil je pogledati, izrazil je pa dvom, da bi mi mogel postreči, »ker je bila naklada pičla,
ni!
debel .—. .* j oj«ou», jxi .■ i.	*■ j'.n" --------
vni papirji, morda stranice kakih brošur in revij. Pogleda. Da, tu je nekaj: »Poročilo za štiri-najst-petnajst, prosim.« — »Osmrtnica je 'bolj zadaj, na desni strani spodaj, ime v žalnem robu, dobro vidno.« Upravitelj pogleda dvakrat, trikrat — nič. Morda je v naslednjem poročilu. Nič. V zadnjem medvojnem tudi nič.	_	,
Upravitelj začne še enkrat od kraja. 1 o dolgem listanju zapazi, da manjka v posameznih poročilih mnogo strani. Saj res: hrbti so debeli, same knjige so drobne. Pregledava številke strani . . . da, mnogo listov manjka. I regledava natančneje: izrezane so mojstrsko, z izredno ostrim nožem, ko-maj opazno, prav pri korenini. Osmrtnico iščeva zastonj, ne najdeva je.
»Mogoče je kak spis, ki spominja na Zvršena«, prosim po kratkem premolku. »Najbrž je kaj v šolski kroniki«, reče upravitelj in izvleče debel foliant... Nič ni.. . Pogledam : tu na desni je napisano v nemškem jeziku preko cele strani: »Med vojno se kronika ni vodila, ker je šola izd{lJa|a tiskana poročila«... M hm... Tiskana poročila je izdajala šola tudi pred vojno, pa je njen vodja vseeno pisal kroniko.
Manjkajoči listi mi niso šli iz glave. Sami niso-izginili, nekdo jih je izrezal nalašč. Kdo in zakaj?
(Dalje prihodnjič))