è so Skit EDNiR Leto II. Šleo. 19. t»- Sorica, sobota tl. maja 1946 M Cena L. 4.— Primorsko ljudstvo konferenci v Parizn EDVA.RD KARDELJ V PARIZU: Prebivalstvo Julijske krajine je s svojo borbo dokazalo, da bi se nikoli ne pomirilo s tujim jarmom in tega ne bi priznalo žrtvovala v tej vojni. Zdi se nam, da postaja čustvo pravičnosti in resnične demokracije v mednarodni politiki redkost. Zastavil bom sploh vprašanje, kdo je tu zaveznik, kdo včerajšnji napadalec, kdo je izgubil in kdo zmagal v vojni? Kdo ima več pravice zahtevati pomoč in razumevanje od zaveznikov: zaveznica Jugoslavija ali včerajšnji sovražnik — Italija? In končno ne zahtevamo nobenih oporišč ali ozemelj, niti česar koli izven svojega nacionalnega ozemlja. Nikogar nočemo zasužnjevati niti omejevati svobode in neodvisnosti kateregakoli naroda. Tudi ni naša želja maščevati se nad italijanskim narodom in ga sovražiti, ker smo mu v tej vojni več kakor kdor koli pomagali v njegovi notranji borbi proti fašizmu in smo prepričani, da nas tudi večina italijanskega naroda ne sovraži in ne želi, da bi Italija zasužnjila naše ozemlje. Zahtevamo samo to, da se nam vrne nasilno odvzeto ozendje, kjer so stoletja prebivali naši narodi. Ko je bila Francija ponižana in zasužnjena od Hitlerjevih tolp, ko so stale te tolpe na Ro-kavskem prelivu in grozile z in- diina vstaja spremenila v Jugoslaviji v ogromno silo, ki je vezala pol milijona sovražnih vojakov. Ko se je razvijala zavezniška ofenziva v Afriki in južni Italiji, je uničevala vstaja v Julijski krajini italijansko zaledje na naj občutljivejšem delu. Takrat je vsa fašistična Italija prekipevala vzklikov: Nica, Korzika, Tunis. Takšna je preteklost in če ne bomo pozorni, bo tudi bodočnost. Kakšna je sedanjost? Sedanjost je taka, da hočejo nagraditi Italijo z jugoslovanskimi o-zemlji, čeprav je bila nad štiri leta glavna Hitlerjeva zaveznica na vseh frontah, Jugoslavijo pa kaznovati z odvzemom njenih ozemelj, ki so bila 1400 let naseljena s slovenskim oziroma s hrvatskim prebivalstvom. Jasno je, d.a to ni nobena rešitev, ker s takšnim ponižanjem ne bo nihče soglašal v Jugoslaviji in bi se prebivalstvo Julijske krajine, ki je to s svojo borbo dokazalo, nikoli ne pomirilo s tujim jarmom in tega ne bi priznalo. Vprašanje Julijske krajine je vprašanje, na katerem se danes preizkušajo vest človečanstva, čut pravičnosti, resnična demokracija in zavezniška zvestoba vazi io Angliji ko so imiče.v,;^.- do prijatelja, ki je ostal vedno nemška letala angleška mesta. zvest. takrat je Jugoslavija, čeprav je vedela, da jo čakajo začasen poraz in strašne žrtve, dvignila o-rožje proti nemško - italijanski osi. V tem času je mešetarila I-talija potem, ko je zahrbtno zasadila nož v hrbet boreči se Franciji, s Hitlerjem o razdelitvi Francije in njenih ozemelj, italijanska letala pa sò pomagala uničevati Anglijo. Ko' sta bila Hitler in Mussolini na višku svoje moči, se je narodno osvobo- Morda se zdi v današnji stvarnosti vse to staromodno in dolgočasno, toda zdi se mi, da je treba vseeno povedati, kajti takšne tendence, o kakršnih sem govoril prej, mejijo na izdajstvo zaveznika, ki je vestno izvrševal svoje dolžnosti v vojni in ki ne zahteva za nagrado ničesar drugega kakor svobodo, združitev in varnost vseh svojih narodov«. S tem je podpredsednik Kardelj končal svoja izvajanja. Ne živi, ne mrtvi: nikoli vec pod Italijo! Žiiljenska pot J. Srebrniča Naša zgodovina je zgodovina borbe. Nikoli se nismo sprijaznili s krivico, pa četudi je bila še v taki premoči. Želja po svobodi je v nas tako močna in jasna, da si je nismo pustili nikdar zasenčiti z« iskanjem trenotnih olajšav; do tega svetlega cilja smo izbrali najkrajšo čeprav nai-bolj strmo pot: pot neuklonljivega odpora proti vsemu, kar nam svobodo odreka. Nismo klečeplazili pred fašistično Italijo, da bi si od nje sprosili milosti. Z odporom proti vsem nezaslišanim nasiljem, potujčevanju in izkoriščanju, smo se utrjevali za čas, ko bomo tuji jarem zlomili. Ta čas je prišel in nas je našel trdne. Iz nas je zrastla vojska, ki je postala vzgled poguma in junaštva. Sestavljena ni bila samo iz oboroženih vojakov, temveč tudi iz armade delavnih rok, ki so vojake oblačile in hranile, iz drznih kurirk, iz požrtvovalmh organizatorjev. Ta naša vojska je lomila tujčev jarem; uničevala je sovražnika, ki ni grozil s smrtjo in uničenjem samo nam, temveč vsemu svetu. Borili smo se za osvoboditev naše zemlje, za odpravo krivične ■ meje in združitev z vsemi brati; morili smo se pa tudi za svobodo vseh narodov, katere je fašizem ogrožal. Naši zavezniki v tej borbi so nas poznali. Vedeli so, koliko nas je in da ginejo pod na'med svojimi«. Tovariši, ki so dobro poznali razmere v tedanji polu-fašistični Jugoslaviji so mu to odsvetovali. Toda Jože jim ni verjel. Ni mogel verjeti, da t,i ga mogli iz Ljubljane zopet izročiti italijanskim fašistom. Pa se je zgodilo, da so ga. Ko je prišel ob koncu 1939. leta v Ljubljano so ga takoj zaprli, 1940. ga pa prepeljali v zapore v Postojno, od tam pa v Trst — fašistom v roke. Dve leti je sedel v zaporu. 6. januarja 1942. pa so ga odpeljali iz goriških zaporov v koncentracijsko taborišče Ventotene, Anchiara v provinci Littorio, kjer je prebil do 8. septembra 1943, t. j. do razpada italijanskega fašističnega režima. Oktobra istega leta pa je že bil med partizani. Kot član SNOS-a, podpredsednik Pokrajinskega odbora OF za Slovensko Primorje, član O-blastnega Komiteta KPS za Primorsko je imel pok. Jože Srebrnič prav obilo zaposlenosti. Spomladi 1944. leta se je vršilo nešteto zborovanj, katerim je prisostvovalo po več tisoč ljudi, velikokrat prav v neposredni bližini sovražnikovih postojank. Na mnogih takih zborovanjih je govoril kot najstarejši primorski borec tov. Srebrnič. V Brdih so pripravljali veliko manifestacij-sko zborovanje in ko so Brici in Benečani zvedeli, da bo govoril tov. Jože, se je zbrala velika množica, ki je pozorno in napeto poslušala njegove borbene besede. Ko se je po nekolikih dnevih vračal s tovariši na POOF, kjer se je pripravljala važna konferenca, ga je doletela pri prehodu narasle Soče nesreča, ki ga je stala življenje. To se je zgodilo v noči 12. julija 1944. Tista Soča, katero je tako ljubil je postala njegov grob. Kakor je prej tiho živel in delal, njegova smrt kriči, kaj smo z njim izgubili. Živel je v boju, padel je v boju v trenutku, ko se je že kazal prvi sij svobode in pravice, za katero se je žrtvoval. Ostal bo med nami za vedno njegov spomin, njegov zgled, zgled neustrašenega bojevnika za bratstvo med narodi, bojevnika za svobodo in za pravice vsega delovnega ljudstva in za mir na svetu. Večna slava njegovemu spominu! Koncem preteklega tedna so začeli zunanji ministri v Parizu razpravljati o vprašanju mirovne pogodbe z Italijo. Tu je šlo predvsem in v prvi vrsti za Trst in Julijsko krajino. A takoj v začetku je prišla na dan velika razlika med krivičnim začrta-njem meje med Jugoslavijo in Italijo kot si ga žele zapadne velesile in med pošteno črto, ki jo je v imenu Sovjetske zveze predlagal Vjačeslav Molotov. Inte-resirane mednarodne klike in domača reakcija so začele slepomišiti in prikazovati nesoglasje celo med sovjetsko in jugoslovansko linijo ki jo je za Jugoslavijo začrtal Edvard Kardelj (Kardeljeva črta). To črto je podpredsednik Kardelj zarisal že v Londonu in sedaj v Parizu jo je še enkrat ponovil. Molotova črta se popolnoma ujema s Kardeljevo: v njej najdemo zap via-dene kraje kot so Gradež, Tržič, Krmin, Brda, Soška dolina, Slo- Pravična rešitev problema italijansko-jugoslovanske meje je nemogoča, ako se ne upoštevata pri tem dva osnovna eie n : ita: 1. Okraji, ki sestavljajo Julijsko krajino, so bili stoletja in ostanejo še danes predeli, kjer prevladuje slovansko prebivalstvo. 2. Trst je bil vedno gospodarsko središče Julijske krajine. Ako Predno so ministri v Parizu pustili vprašanje Julijske krajine in Italije, je predložil Molotov se eno možnost, namreč možnost kompenzacije. To pomeni, da bi on popustil, toda ne v vprašanju Julijske krajine, marveč pri kaki italijanski koloniji — kot n. pr. pri Tripolitaniji, ali da bi celo ne zahteval vojne odškodnine od Italije. A kar se tiče Trsta in meje, začrtane od sovjetskih iz- Sovjetska delegacija poudarja, da tržaško vprašanje zahteva prav posebne pazljivosti. Znano je, da je prebivalstvo Trsta mešano in da v Trstu prevladuje italijanski element, toda prebivalstvo na obali in v okolici mesta je pa slovensko, prav tako kakor tudi na vsem ostalem ozemlju Julijske krajine. Sovjetska delegacija misli, da je material, ki je venska Benečija, Trbiž itd., poleg Trsta in Gorice, torej celo — neokrnjeno Julijsko krajino, ki je ni smeti rezati in deliti. O ostalih treh črtah, ki so vse vne-bovpijoče, omenjamo le to, da so si slične v nameri razkosanja Julijske krajine, pa naj se Imenujejo »linea Bidault, Bevin ali Byrnes«. ... Sploh se vidi, da delajo račun brez krčmarja. Byrnes je potegnil ven tudi možnost plebiscita, a le za tisti del, ki je med ameriško in sovjetsko črto. Vsi so mu ugovarjali in Molotov je dostavil, da če bi že moralo priti do plebiscita, bi se moral ta raztegniti na celokupno prebivalstvo Julijske krajine. Potem bomo videli težnje ljudstva. Ogromna večina prebivalstva Julijske krajine teži k Jugoslaviji in to iz zgodovinskih, zemljepisnih, etničnih in g< spo-darskih razlogov in Trst ]c naravno izhodišče za jugoslovanske narode. hočemo torej pravično oceniti vprašanje jugoslovansko - italijanske meje, ne najdemo pri trm dveh različnih problemov, to je problema Trsta in problema julijske krajine, ampak samo enega — Slovenska Julijska krajina s svojim zgodovinskim in gospodarskim središčem — Trs cren. vedencev komisije na zapadu Julijske krajine — s tem se ne baranta. V tem smo si vsi edini in na jasnem. * * * Podpredsednik FLRJ Kardelj je nedvoumno povedal, da za posledice, ki bi nastale izza krivice, ki bi jo storile zapadne velesile z vsiljevanjem nepoštene meje — ne more prevzeti odgovornosti. predložen Svetu ministrov za zunanje zadeve o zgodovini in zemljepisnem položaju tega mesta, dokaz za to, da je Trst središče cele pokrajine, središče Julijske krajine, ter da se o usodi Trsta ne more razpravljati ločeno od razprave o usodi celotnega ozemlja Julijske krajine. Trst ne sme biti ločen ogi Julijske kraji- ne, saj to bi pomenilo odsekati glavo od trupla. Molotov je nato dejal, da je Trst za Italijo samo eno izmed pristanišč, toda kar je najvažneje, vojaško oporišče za širjenje njenega vpliva na sosednje slovensko in hrvatsko prebivalstvo. Za Jugoslavijo pa je Trst pre-važno pristanišče ogromnega pomena. Molotov je izjavil: »Od- trgati Trst od Julijske krajine bi pomenilo vzeti Jugoslaviji edino veliko pristanišče; to pomeni istočasno tudi, onemogočiti Trstu nadaljnji razvoj. Ni zgolj slučaj, da v 25 letih, ko je Trst pripadal k Italiji, ni dosegel tako velikega prometa, kakor ga je imel že pred letom 1913. To je mogoče razložiti s tem, da si je Italija prizadevala predvsem za izgradnjo ostalih svojih pristanišč — celo Benetk, samo ne Trsta. Ni dvoma o tem, da bodo Trstu če pripade k Jugoslaviji, zagotovljeni' najboljši pogoji za razvoj pristanišča kakor tudi trgovskega in industrijskega središča za obširno pokrajino. Sovjetska delegacija izjavlja, da je samo ob sebi razumljivo, da bodo imovinski interesi meščanov in zavezniških držav, v primeru priključitve Trsta k Jugoslaviji, popolnoma zagotovljeni. Po' mišljenju sovjetske delegacije zahteva vprašanje Trsta posebno pazljivost Sveta ministrov za zunanje zadeve. Z druge strani pa, kakor navaja sovjetska delegacija, bo primerno, da se glede drugih vprašanj, o katerih razpravlja Svet ministrov za zunanje zadeve in ki se tičejo italijanskih interesov, ugodi Italiji. Julijska krajina je geografska celota Glede predlogov, ki so jih dali ameriški, angleški in francoski strokovnjaki za razmejitev Italije in Jugoslavije, naglaša sovjetska delegacija, da ti predlogi, posebno pa predloga ameriških in angleških strokovnjakov, pomenijo cepitev Julijske krajine na dva dela: vzhodni in zahodni, ki bi med seboj bila ločena po državni meji, katero predlagajo. To je popolnoma napačno in s tem ne moremo soglašati. Prav lahko se prepričamo, da se tudi v predlogih teh strokovnjakov nahaja priznanje, da je Julijska krajina sama po sebi celota — enotna pokrajina. Kljub temu pa bi po teh predlogih ena tretjina Julijske krajine pripadla k Italiji. Istočasno bi primorski pas od najsevernejše do najjužnejše točke bil umetno ločen od Julijske krajine in bil izročen Italiji. Ponekod se meja tega pasu dotika skoraj morske obale in niso redki kraji, kjer bi se približala morju na pet do 8 km. Tako bi se po predlogih teh strokovnjakov celotna zahodna obala Jadranskega morja ločila od Julijske krajine, ki bi jo potem izročili Jugoslaviji. S tem bi Julijska krajina v celotni dolžini od severa do juga izgubila izhod na morje. Krivičnost takega oškodovanja Jugoslavije je očitna in tu stvarno ni nobenih predsodkov. To predlagajo kljub nacionalni enotnosti Julijske krajine, kljub gospodarskim intere^ som tako vzhodnih kakor zahodnih predelov in kljub zemljepisnemu položaju, ko bi taka ločitev zahodnega dela Julijske krajine od morja pomenila ločitev mest, ki leže na zahodu od pode- N želja, brez katerega ta mesta ne morejo obstojati. Kakor je sovjetska delegacija že izjavila, je gotovo, da bi se ta primorski pas mogel ločiti od ostale Julijske krajine samo v primeru, če bi se hotelo Jugoslavijo kaznovati. Tak predlog je mogoč samo kot kazen, drugače ga je nemogoče opravičiti. Zato so predlogi vseh strokovnjakov, po katerih bi nova meja ločila celotno prebivalstvo tega dela Jugoslavije od morja, nesprejemljivi ter jih ni mogoče o-pravičiti. V premišljanle zapadnim zunanjim ministrom Poročilo sovjetske delegacije v Parizu TASS poroča: Kakor poroča tisk je Ssret ministrov za zunanje zadeve pričel razpravljati o razmejitvi Jugoslavije in Italije. Ameriški, angleški, francoski in sovjetski strokovnjaki, ki so po nalogu Sveta ministrov za zunanje zadeve preiskali okoliščine v Julijski krajini, so Svetu poročali o tem vprašanju. Strokovnjaki niso prišli do soglasnih zaključkov, ampak so stavili štiri različne predloge za italijansko-ju-goslovansko mejo. Svet ministrov je nato poslušal mnenja zastopnikov Jugoslavije Kardelja in Italije De Ga-sperija, ki sta Svetu razčlenila to. vprašanje. Molotov je v svojem govoru razložil stališče sovjetske delegacije. Poudaril je, da je Julijska krajina za Jugoslavijo del njenega ozemlja, ki je naseljeno z istim prebivalstvom kakor Jugoslavija. Razen nekaterih primorskih mest, kjer prevladuje priseljeno prebivalstvo, tvorijo večino v lulijski krajini Hrvatje in Slovenci. Italijani se v teh krajih še ne nahajajo dolgo časa. Molotov je dejal: »Julijska krajina do leta 1918. nikoli ni pripadala k Italiji, ampak je za Italijo slučajni uspeh likvidacije habsburškega imperija. Z druge strani je znano,, da je Julijska krajina bila izhodišče fašistične ekspanzije, ki je prav tako kakor nemški »Drang nach Osjen« prodirala na račun Slovanov in slovanskih držav proti vzhodu. Toda če je že to ozemlje za fašistično Italijo bilo osnova imperialistične ekspanzije za osvajanje slovanske zemlje, tedaj demokratični Italiji še ne bi bilo treba težiti za tem Nasprotno, nova Italija se mora popolnoma odreči stari politiki; le tako bodo mogli nastati trdni prijateljski odnosi z Jugoslavijo, ki so v interesu prebivalstva obeh držav«. Po mišljenju sovjetske delegacije bi se mogli izogniti sporom, če bi se v skrajnem primeru po-služili avstrijske statistike iz leta 1910. Celo v tej statistiki prebiva v Julijski krajini 463.000 Slovanov in 332.000 Italijanov, tako je število slovanskega prebivalstva v Julijski krajini znatno večje od italijanskega. Brez dvoma je Julijska krajina po svoji zgodovinski preteklosti prav tako jugoslovanska kakor vsi ostali deli Jugoslavije. Trst je življenjsko povezan z Julijsko krajino Sedaj razpravljajo v Parizu o drugih državah Nato se je Molotov dotaknil izvajanj predsednika italijanske vlade De Gasperija, ki je zahteval večji del Julijske krajine, pa tudi Reko, Zadar, otok Cres in drugo, ter številk, katere je De Pravična rešitev vprašanja Julijske krajine je tudi v interesu podonavskih držav »Rešitev vprašanja Julijske krajine«, pravi dalje Molotov«, je v vsakem primeru v interesu držav, ki sc najbolj zainteresirane za tržaško vprašanje, posebno pa v interesu Češkoslovaške, Madžarske, Avstrije, Romunije, Poljske in drugih. Znano je, da sta se že vladi Češkoslovaške in Poljske izrazili za to, da bi bil Trst priključen k Jugoslaviji. Sovjetska delegacija je mnenja, da bi taka rešitev ustrezala interesom za zagotovitev miru, ker bi napravila konec osvajalnim načrtom in prodiranju italijanskega fašizma na Balkanu. Podpredsedniku vlade FLR] Edvardu Kardelju PARIZ Gasperi navedel o številu Italijanov, ki bi v tem primeru ostali v Jugoslaviji. Molotov je izjavil, da to ne more služiti kot dokaz upravičenosti njegovih zahtev. Pri reševanju vprašanja razmejitve Italije in Jugoslavije Svet ministrov za zunanje zadeve po mišljertju sovjetske delegacije tudi ne sme pozabiti, da razpravlja o zahtevi slovanske zaveznice, ki je vodila herojsko borbo za svoje nacionalno življenje in svobodo in ki ni štedila svojih moči v borbi proti skupnemu sovražniku in ki je v tej veliki borbi doprinesla najtežje žrtve. Ko bo Svet sklepal o tem vprašanju, mora dati zasluženo priznanje svojemu zavezniku — jugoslovanskim narodom in ugoditi njihovi pravični želji.« Slovansko - italijanska antifašistična unija za Goriško je poslala na konferenco zunanjih ministrov v Parizu sledeče pismo: Goriški antifašisti pozdravljajo konferenco polni zaupanja v to, da bo izpolnila svoje poslanstvo — vzpostavitev pravičnega miru med narodi. Ves svet nestrpno pričakuje ureditve mednarodnih vprašanj, ki so nastale po vojni, ker ga sedanji nedoločeni položaj ovira zlasti pri obnovi gospodarskega življenja. Nikjer na svetu pa ne pričakujejo miru bolj željno Kot pri nas. To je razumljivo zato, ker se je malokateri del človeštva za pravičen mir tako vztrajno in požrtvovalno boril ko naše ljudstvo in ker se nam kljub temu tak mir še vedno odreka. Na tleh, ki so že stoletja naša in katera smo osvobodili z lastno borbo in žrtvami, smo danes izpostavljeni izzivanju s strani fašistov, ki uživajo svobodo in celo zaščito in ki se ne ustavljajo niti pred uporabo orožja proti Slovansko - italijanska antifašistična unija za Goriško je naslovila podpredsedniku vlade Edvardu Kardelju v Pariz dne 4, t. m. sledeče pismo: V imenu antifašistov na Goriškem, izražamo neomajno zaupanje v Vaše zastopstvo naše stvari. Prosimo Vas, da v našem imenu povdarjate nujnost hitre rešitve vprašanja Julijske krajine, ker povzroča zavlačevanje pri sestavljanju mirovne pogodbe iz dneva v dan težji položaj pri nas. Primeri fašističnih izzivanj ni nasilja o tem dovolj jasno pri- Gorica Hvaležnost dveh priških partizanov Dva bivša partizana iz Gorice se spominjata ob obletnici svoje srečne rešitve tovarišev in tovarišic iz Postojne, ki so jima lansko leto v težkih dneh borbe pomagali, da so srečno dočakali svobodo. Tovariša iz Gorice sta bila 30. januarja p. 1. napadana od nemških SS-ovcev nekje blizu Postojne, težko ranjena in zajeta. Po prizadevanju zdravnika Ambrožiča st| bila sprejeta v javno bolnico v Postojni. Enega od nji-jti, ki mu je bilo partizansko i-me Ivo, so SS-ovci 20. aprile odpeljali iz bolnice v tržaške zapo- nezaščitenemu in miroljubnemu ljudstvu. Take primere smo doživeli 1. maja v Trstu, ko beležimo celo smrtne slučaje. Za nas torej vprašanje mirovne pogodbe ni le vprašanje neoviranega razvoja, temveč je dobesedno življenjsko vprašanje, ker nas vsak dan zavlačevanja z rešitvijo izpostavlja večji predrznosti in hujšemu besu prerojenih fašistov. Zato pričakujemo, da bo Komisija upoštevala poleg drugh dejstev, ki zahtevajo rešitev pripadnosti našega ozemlja v skladu z jugoslovanskim pre dlogom narodnostnega razmerja in doprinosa v borbi tudi sedanji nevzdržni položaj in da bo pospešila svoje delo ter pripravila tako mirovno pogodbo, kakršno zahteva narodnostna meja, za katero smo se borili in katera nam edina lahko jamči resnični mir: to je taka mirovna pogodba ki bo priključila celo Julijsko krajino k Jugoslaviji. S. F. — S. N. čaj O'. Taki dogodki samo lahko podkrepijo naše zahteve po ori-ključitvi k Jugoslaviji, ker dokazujejo, da bi vsaka drugačna rešitev pomenila obnavljanje nacionalističnih obračunavanj, nemirov in nezadovoljstva. Pri Vašem delu Vam stojimo ob strani z vso našo odločnostjo, boriti se do konca za svete cilje naše borbe, za nacionalno enakopravnost in socialno pravičnost, za priključitev k Jugoslaviji vsega nedeljivega ozemlja Julijske krajine s Trstom. re Coroneo, dasiravno še ni o-kreval. 1. maja je bil na srečen način osvobojen od IV. Jugoslovanske armade. Drugi tovariš pa je dočakal svobodo v postojnski bolnici. Kljub strogemu nadzorstvu četnikov je osobje bolnice skrbno streglo zajete partizane, med katerimi sta bila omenjena Goričana Pravo očetovsko skrb jim je posvečal zlasti dr. Ambrožič. Ob tej obletnici svoje rešitve se tovariša spominjata zdravnika Ambrožiča in mu izrekata najtoplejšo zahvalo za njegovo prizadevanje in za tolažbo, ki jima jo je vlival v tako težkih in odločilnih trenutkih. Obenem izrekata najlepšo zahvalo tovarišem in tovarišicam iz Postojne, ki so jima bili ob strani. Solkan Pod simbolom zvezde svobode Kako smo praznovali pred 20 leti delavski praznik? Mala peščica zavednih somišljenikov je v tisti dobi trdovratno kljubovala navalu fašizma, ki je že takrat pričenjal dvigati svojo črno zastavo, da bi nas za vedno zagrnil v njen mrak. Naši somišljeniki pa so kljub temu dajali vidni izraz proslavi 1. maja s kresovi, mlaji, transparenti, napisi in zastavami, čeprav so neprestano krožile patrole črnosrajčnikov in karabinerjev, ki so se na vse kriplje trudili, da bi zabrisali sled 1. maja. Tisti čas sem našel primerno mesto vrhu Huma na veliki skali, kjer sem napravil veliko rdečo zvezdo, vidno daleč na okrog. Nihče ni vedel, kdo je to zvezdo napravil. Med kraki te zvezde je stalo petero črk »LENIN«, in sicer v cirilici, da bi napisa nasprotniki ne mogli razbrati, medtem ko je delavstvo spodaj ležeče apnenice (fornaže) dobro poznalo pomen te zvezde, o čemer si je le po tiho šepetalo. Dolga leta je stala ta zvezda, ki je delavstvo vsak dan spremljala na delo in v njem zbujala borbeno zavest, dokler ni te zvezde požrl kamnolom, toda zavest delavstva je ostala, kar je spontano pokazalo o priliki prihoda razmejitvene komisije s tem, da je postavilo prav na vrh Huma še večjo, prosto stoječo rdečo zvezdo — naslednico prve — ki še danes žari v prvomajski praznik. Vse priznanje našemu zavednemu delavstvu apnenice, ki zasluži res javno pohvalo, saj se je potrudilo, da je njih zvezda tudi v nočeh dala našemu Solkanu najlepši okras. Delavstvu priporočamo, naj omenjena zvezda ostane na sedanjem mestu do dneva pogreba tovariša Jožeta Srebrniča (jurista), da bo tisto noč zopet zažarela in svetila na njegov spodaj ležeči grob. J. S. Doblar Pomagajmo si Članice ASIŽZ so na svojem zadnjem sestanku sklenile, da pojdejo pomagat staremu kmetu, ki je sam z bolnim sinom in kateremu je zaostalo vse pomladansko delo na njivah. Pohitele so z delom doma, nato pa šle na starčkove njive. Oplele so dve njivi pšenice in narezale krompir za seme. Pridružile so se tudi mladinke in pridno pomagale. Mladinci pa so speljali na njive gnoj, zorali zemljo in posadili krompir. Lepo je bilo videti množico delovnih rok, ki so z veseljem delale za ubogega starčka. Med delom so prepevali partizanske pesmi in se s hvaležnostjo' spominjali onih naših fantov, ki so nam priborili svobodo. Vesel je bil stari kmet, ko je videl nujno delo tako hitro izvršeno; veseli in zadovoljni so se zvečer vračali prostovoljni delavci in delavke z zavestjo, da so storili res tovariško delo, Kobarid Okrajna skupščina Dne 28. aprila se je vršilo v Kobaridu četrto redno zasedanje okrajne skupščine, ki se je je udeležilo 22 odposlancev ljudstva. Skupščina je sprejela koristne sklepe, s katerimi se bo skušalo \omiliti v okraju gospodarsko krizo, ki je zavladala spričo brezposelnosti. Okrajni NOO in odbor Enotnih sindikatov je že poskrbel, da bo šla kmalu prva skupina brezposelnih iz okraja na delo v Bohinjsko Bistrico. Skuša se urediti tako, da bodo do konca tega meseca dobili zaposlitev vsi delavoljni ljudje. Predvideva se, da bodo že v začetku jeseni odpotovale družine — 26 po številu — ki so zaprosile za preselitev v Vojvodino. Skupščina je razpravljala kako zaščititi ljudstvo pri delu na polju, živino in pastirje v planini Matajur in Mija ležeče ob meji videmske province, od koder stalno vpadajo preko črte oboroženi civilisti, ki terorizirajo ljudstvo, ropajo in izseka va j o gozdove. Že lansko leto so se dogodili slučaji, da je bila iz teh planin odvedena po neznancih goveda. Prišlo je do sklepa, da bo okrajni NOO stopil v stik z ZVU, da bi dovolila vspostaviti oborožene čuvaje na Livku, v Iderskem, v Svinjih, Sužidu in Borjani. Obnova v Kobariškem okraju zelo počasi napreduje. Obnovitvena dela iz strani ZVU se 'izvajajo še vedno samo v požgani vasi Stanovišču. Ustanovljena je bila zadruga vojnih oškodovancev, ki šteje 107 članov. Njeno delovanje je otežkočeno od ZVU, ki ne dovoljuje niti tega, da bi se razstavilo nekaj zložljivih vojašnic v bližini Kobarida, da bi si ljudstvo iz vasi Svino postavilo iz teh barak vsaj zasilne hleve in stanovanja. Kot je znano je bila ta vas močno porušena od nemškega bombardiranja. V požganih vaseh Volče in Foni si je ljudstvo na lastno iniciativo obnovilo nekaj stanovanjskih in gospodarskih poslopij. Gospodarstvo pa zelo trpi radi krize in brezposelnosti ter radi krivične razmejitve Julijske krajine v dve coni. Intervencija pri okrajni Zavezniški upravi glede izvoza sena, lesa, plemenske in klavne živine v Italijo je naletela na gluha ušesa. ZVU je tudi preprečila pošiljati plemensko živino v gospodarsko uničene kraje na področju cone B, kamor smo poslali in sicer še pred drugim zasedanjem komaj 4 teličke in dva plemenska bika. V Trst in Gorico je bilo poslanih tekom štirih mesecev 765 zaklanih telet in okrog 40 glav starejše goveje živine. V Komenski okraj je bilo poslanih 40 stotov semenskega krompirja. Odsek za kmetijstvo pri okrajnem NOO je razdelil med kmete 27 konj. Tekom letošnje pomladi je bilo v okrajni žrebčarni pripu-ščenih 27 kobil. Pojavilo se je med konji 21 primerov garje, pri govedi pa 26 slučajev bolezni na spolovilih. V okraju obratuje 11 mlekarskih zadrug in ena nabavno prodajna zadruga v Kobaridu. Odsek za socialno skrbstvo je od meseca decembra do danes izplačal 206.000 lir podpor vojnim invalidom, družinam padlih borcev in najpotrebnejšim družinam. S pomočjo AFŽ in ZMJK je bilo v nabiralni akciji za vojne sirote nabranih v ^okraju 40.660 lir in 155.80 kg raznovrstnega živeža. Za stavkajoče delavce v Trstu je bilo nabranih 10.259 lir in okrog 20 stotov različnega živeža. RKS je razdelil med potrebne družine 40 zavojev različne obleke. V bolnišnice je bilo poslanih brezplačno 15 oseb. Po osvoboditvi je bilo ustanovljenih in obnovljenih 17 prosvetnih društev. Idrsko prosvetno društvo ima poleg pevskega zbora in igralske skupine tudi godbeni krožek, društvo v Volčah pa je obnovilo svoj tambu-raški zbor. Vsa ostala društva imajo svoje pevske zbore in dramske skupine, katere precej živahno delujejo. Tako je dramska skupina prosvetnega društva »Andrej Volarič« pred kratkim nastopila z večjo dramo »Razvalina življenja« in dramska skupina društva »Zarja« iz Smasti z »Miklovo Zalo«. V okraju je bilo odprtih 18 osnovnih šol in 10 večernih tečajev. Tečaje je obiskovalo in z uspehom zaključilo 350 tečajnikov od 14. do 35. leta starosti. Z lepim uspehom sta bila zaključena tudi gospodinjska tečaja na Livku in v Kobaridu. Sklenjeno je bilo, da se ustanovi osnovna šola v Robediščih. kjer so otroci že štiri leta brez pouka. Med tem časom se je ustanovilo tudi društvo za telesno vzgojo »Km«. Odposlanci so v živahni diskusiji odobravali delavnost okrajnega NOO in pomoči ljudstva na socialnem, gospodarskem in kulturnem polju svoji oblasti pri vsakdanjih težkočah in vztrajni borbi za priključitev J.K. k novi Jugoslaviji. Ob zaključku zasedanja so odposlanci odposlali pozdravno resolucijo Izvršnemu odboru OF za Slovenijo in protestno noto ZVU v Trst radi proglasitve 25. aprila kot narodnega praznika v Julijski krajini. Slovenska Benečija Še vedno ozopovske tolpe V vzhodni Benečiji zlasti v Šentlenardski dolini so monar-ho-ozopovske tolpe zaprle bivšo avstro-ogrsko mejo. Moralno in nacionalno pokvarjenost teh e-lementov nam v najlepši luči osvetljujejo dogodki, ki jih oni izvajajo. Ozopovci, podprti in oboroženi od italijanskega in tujega kapitala, izvajajo teror nad tistim delom beneškega ljudstva, ki je podpiralo narodno osvobodilni pokret za združitev Slovenske Benečije k Ljudski republiki Jugoslaviji in ga podpira še danes. To nam potrjuje tudi množično oboroževanje zapeljanih Benečanov, ki mejijo s kobariškim in kanalskim okrajem. Razlogi za to oboroževanje so izmišljeni, eden razlog bi bil tudi ta, da so ogroženi od slovenskih partizanov, ki vpadajo s cone B v Benečijo, kamor prinašajo strup in podobno. To klevet-niško gonjo in ščuvanje podpira demokrščanska stranka in ijena oborožena garda - ozopovci. Dne 18. aprila se je na sektorju Drenkja, Livške Ravne, Topolovo ob bivši italijansko-avstrijski meji dogodil oborožen spopad, ki je trajal celih pet ur, med zavezniškimi vojaki in civilno policijo na eni strani ter ozopovci na drugi strani. Ti so streljali na zaveznike in civilno policijo, misleč, da so slovenski partizani. Žrtev ni bilo pač pa je zavezniška policija zajela in are tirala 4 civiliste iz Drenkje. A-meriški vojaki so tudi zajeli v vasi Topolovo 6 civilistov. Našli so jim doma orožje. Kmalu so jih izpustili na svobodo, pridržali so si samo zaplenjeno o-rožje. Tudi iz Mašerov prihajajo poročila, da je ozopovec Kukovac Giulio dobil ukaz, da ponovno organizira in oboroži ozopovsko bando. Dne 18. aprila so oboroženi civilisti iz Topolovega ustavili in aretirali tovariša Matelič Antona in njegovo ženo ter ju po dolgem sedemurnem zasliševanju zastražene zaprli v neko klet. Tovariša so celo pretepali ker je bil partizan. , Tovariša Kjabaja Renza iz vasi Vodopivec je pred časom aretirala civilna policija v Gorici, ker je bil v posesti partizanske izkaznice Beneškega bataljona in članske izkaznice KPI. Civilna policija ga je izročila zavezniški policiji. Po 20 dneh zapora je bil odpeljan v koncentracijsko taborišče blizu Vidma, med četnike, Omenjenemu tovarišu se je posrečilo zbežati s taborišča skupno z nekim drugim tovarišem. Oba sta zbežala v cono B. Dne 18. aprila ob 6. uri zvečer so fašistični elementi Spec.ogna Gildo, Tomasetic Gildo. Kiuk Gino vsi iz Kosce in oficirji ozopovske brigade vdrli v hišo tov. Gorjup Alfonza v Kosci št. 44. Z orožjem v rokah so tov. Gorjupa spodili iz hiše na trg in ga strahovali ter mu očitali, da je po bližnjih vaseh izobešal jugoslovanske zastave in pisal besede v pozdrav Titu in Jugoslaviji. Zahtevali so tudi, da iz svoje hiše izbriše napise »Viva la fratellanza italo-slava, živel Stalin, ži- Sekretariatu konference zunanjih ministrov PARIZ S. F. — S. N. GLAS Z DEŽELE veli naši zavezniki«. Grozili so, da bodo ubili vse zavedne Slovence, da je prišla ura zanje in da bodo zaklali garibaldince, ki so se borili v IX. Korpusu. S puškami v rokah so strahovali njega in otroka. Nazadnje so mu strogo prepovedali, da ne sme Letos, dne 10. majnika je minilo 70 let, kar se je na Vrhniki rodil Ivan Cankar. Cankarjeva mladost je potekala v rojstnem kraju, kar opisuje v »Mojem življenju«. A zaželel si je spoznanja sveta. Prišel je v Ljubljano študirat na realko, kjer je živel življenje ubožnega študenta. Že v četrti šoli je pesnil. ... In sčasoma je zrastlo iz njega nekaj novega, velikega, še ne razumljivega. Iz Ljubljane je Cankar odšel na Dunaj. Od tu se je ozrl na svojo domovino in se zavedel svojega poslanstva. Leta 1899. sta izšli prvi dve njegovi knjigi »Erotika« in »Vinjete«. Ljubljanski škof pa je dal »Erotiko« sežgati. Pisal je drame (»Romantične duše«: »Jakob Ruda«, • »Kralj na Betajnovi«). »Za narodov blagor« je politična komedija tistih časov. Znana je tudi njegova »dolina šentflorjanska«. V romanu »Na klancu« je postavil prvi spomenik svoji materi. Obenem je nastalo socialno vprašanje in Cankar je postal glasnik bednih in zapuščenih. Stopil je med nje, kakor da so * Od fašistov napadeni partizan Jože Ravnikar iz Barkovelj pri Trstu je podlegel težkim ranam. V' nedeljo se je vršil slovesen pogreb ob velikanski udeležbi prebivalstva. * Na Opčinah pri Trstu je civilna policija aretirala več ljudi in to na pobudo Marije Arena — znane fašistke in prijateljice Nemcev. * Komunistična partija Francije je izjavila: Politbiro je spet opozoril na svoje stališče v zvezi s Trstom, ki mora pripasti Jugoslaviji, prijateljici Francije, na temelju volje tamkajšnega prebivalstva in interesov demokracije in miru. * V Parizu so se vršile velikanske manifestacije prvega maja. 1 milijon 500 tisoč ljudi se je udeležilo proslave 1. maja. V mogočni povorki so bili zastopniki skoro vseh narodov. Ko so prikorakali mimo Jugoslovani, so jih Parižani prisrčno pozdravljali z vzkliki: »Živio Tito« in »Prst Jugoslaviji«. Vodja francoskih komunistov Thorez je odgovoril na pozdrav jugoslovanske delegacije »Trst pripada Titovi Jugoslaviji«. * Tudi v Ameriki so se uprli kaznjenci. Na znanem »Hudičevem otoku«, odkoder se zdi, da je nemogoče pobegniti, so se uprli najhujši zločinci ter začeli streljati s strojnico in puškami. Prišlo je do hudih spopadov. Na obeh straneh je več mrtvih in ranjenih. * V Bocnu in Meranu so se vršile velike demonstracije proti Italiji. Prišlo je do spopadov s policijo. Do teh incidentov je prišlo, ker nočejo, Juznotirolci, da bi se jih priključilo k Italiji. Tudi v Inomostu je prišlo do neredov. Zun. min. Gruber je izjavil med drugim »če ne bo vprašanje Južne Tirolske pravično rešeno, bo postala ta dežela ena izmed najbolj nemirnih v evropskem krogu«. Medtem so italijanske oblasti izdale odlok, ki dopušča rabo o-beh jezikov, nemškega in italijanskega. nikoli več iz svoje vasi in celo iz svoje hiše. Oficirji Specogna, To-masetic in Kiuk so vsi sinovi znanih članov, prostovoljne fašistične milice. Kiuk pa je bil za časa narodno osvobodilne borbe obsojen na smrt od partizanskih oblasti. ga pričakovali, kajti prihajal je njihov čas. Treba je bilo velike resnične besede in Cankar jo je izprego-voril. V »Hlapcu Jerneju« je upodobil boj za socialno pravico. V desetih letih je Cankar dal svojemu narodu dvajset del. Vrnil se je v domovino in se nastanil na Rožniku (Ljubljana), da oznanja odrešenje ponižanim in razžaljenim. »Sli so za njim in dolga je bila procesija...« Verjel je v zmago. Leta 1913 je predaval o Slovencih in Jugoslovanih. Takratni avstrijski o-blastniki so ga zaprli. V letih strahote 1914-1918 je pisal »Podobe iz sanj«. Svojo vero v bodočnost je izrazil v »Beli krizantemi«: »Trdna je moja vera, da napoči zarja tistega dne, ko naša kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega. Že slutim zarjo tistega dne, sluti jo vse moje najgloblje' in najčistejše hrepenenje. Ne, ne hrepenenje samo! Moje delo je slutnja zarje, vsaka moja beseda in vse moje življenje. Že slišim dleto, ki kleše granitni temelj novi zgradbi«. * Narodno posojilo sovjetske vlade za financiacijo petletnega načrta je doseglo ogromen uspeh. V prvih 24 urah so nabrali 67 milijard rubljev. * Štirimotorno potniško letalo »Pan American Airweys« je napravilo prvi poizkusni polet na zračni progi New York - Praga. * Kljub nasilju in številnim aretacijam se je nad 150.000 delavcev in nameščencev iz Pireja in Aten zbralo na stadionu ter praznovalo 1. maj. * V bližini Nuernberga je prišlo do hude eksplozije. Velikanske zaloge municije, med temi znane V 2 so zletele v zrak. Škoda je velika. * Angleške čete bodo v kratkem zapustile Egipt. * Po vesteh iz Rima, je italijanski kralj odstopil. Namerava odpotovati v Ameriko, kjer bo lahko še nadalje zbiral stare kovance. * Kakor se je zvedelo, je poljsko poslaništvo v Rimu imelo prisostvovati svečani službi božji v poljski narodni cerkvi sv. Stanislava v Rimu in to .ob priliki poljskega narodnega praznika. Vsled intrig poljskega reakcionarnega generala Andersa in bivšega poslaniškcga svetnika pri Vatikanu Valerijana Mevszto-vicza se pa ta ni mogla vršiti, čeravno so poljski rodoljubi imeli navodila in vso zaslombo krakovskega nadškofa kardinala Sapie-ha. * Pevski zbor Jugoslovanske armade je odšel na turnejo v Francijo. V Parizu so zboru priredili prisrčen sprejem. Kinematografska predstava za otroke Allied Information Service iz Gorice sporoča, da se bosta vršili v nedeljo, dne 12. t. m. v gle-, dališču Verdi ob 10.15 in 11.30 dopoldne dve zanimivi kinematografski predstavi za otroke. Zgornji urad bo poslal vabila župniščem in šolam, ki jih bodo razdelila med otroke. »Matiček se ženi“ v Gorici V soboto 4. maja je uprizorilo Dramsko društvo svojo tretjo noviteto v tej sezdni in sicer Linhartovo komedijo v 5 dejanjih »Veseli dan« ali »Matiček se ženi«. Ta igra, ki jo je avtor priredil po francoskem originalu, datira iz leta 1790., je torej prvi poizkus uvesti slovenščino v gledališče in poleg »Županove Micke«, tista igra, ki so jo igrali naši društveni odri po letu 1848., ko so se pričeli ustanavljati. Zato je prav, da se posveti temu prvencu posebno pažnjo in Dramsko društvo je pravilno razumelo njen zgodovinski pomen in s tem pokazalo, da zna smotreno sestavljati svoj program. Vsebina igre so ljubezenski zapletljaji med baronom in hišno Nežiko, ki se moži z Matičkom, med baronico in Matičkom, ki spravlja barona v ljubosumje in ki se konča s tem, da ostane baron osramočen pred občinstvom ravno v trenutku, ko se je hotel znesti nad gospo in Matičkom radi dozdevne nezvestobe. Ker je igra stara, zahteva še prav posebno pažnjo od strani režiserja in igralcev, ki jo prav za prav rešujejo. Režiser M. B. je vložil ves svoj trud v delo, le žal, da ni imel sreče pri izberi igralcev. Motila je ženska zasedba moške vloge in vloga Nežike, katero bi morala igrati mlajša oseba. Situacije so bile dobro preračunane, kar je zasluga režiserja. Prav tako je njegova zasluga za vzorno inscenacijo in lepe kostume. K temu bi bilo pripomniti le to, naj bi imela igra hitrejši tempo, in naj bi se pazilo, da ne bi bile vmesne pavze predolge, kar je brez dvoma celotni prireditvi samo v škodo. Z. O. Shode na zemljiščih, povzročene po zaveznišhih četah Zavezniška vojaška uprava je odredila, da je prijaviti škode, povzročene po zavezniških četah na naslov: Kmetijski in-, špektorat za Goriško pokrajino v Gorici ul. Duca d’Aosta (v bivši kmetijski šoli). Prijavo je vložiti na navadnem papirju. Navesti je parcelno številko poškodovanega zemljišča. Ni treba predložiti zemljiškoknjižnega izvlečka. Račun nastanitvenih stroškov zavezniške vojske je predložiti okrajnim guvernerjem, oziroma občinskim uradom, ki so dolžni plačati te stroške. Ustanovitev Enotnega sindikata železničarjev za Borico V nedeljo zjutraj dne 5. maja 1946 so mnogoštevilno zborovali železničarji obeh Goriških postaj. Zborovanju je prisostvoval tov. Rizzotti, predsednik E. S. železničarjev v Trstu, ki je navzočim podal obširen referat o sindikalnem položaju železničarjev. Govoril je tudi tov. Batti od E. S. za Gprico. Končno so, po obširni resoluciji, zborovalci enoglasno izglasovali sledečo resolucijo: Antifašistični železničarji Goriškega okrožja, so se sestali dne 5. maja 1946. v Gorici, da proučijo in sklepajo o sindikalnih vprašanjih svoje stroke. Vsled posebnega stanja, v katerem se trenutno nahaja naša Pokrajina, so zborovalci dognali, da je neobhodno potrebno doseči e-notnost vseh delovnih sil brez razlike političnih prepričanj in narodnosti. Ugotavljajo, da so povzročili Julijski sindikati s svojim razbijaškim delovanjem razkol v delavskem razredu v škodo enotnosti in solidarnosti, ki sta tako potrebni v teh časih, ko skuša reakcija z vsemi sred- Ob sedemdesetletnici rojstna Ivana Cankarja (1S76-191S) DROBNE NOVICE 'T ! 'B ........... llilllillinillli li il I! iSlIBUlii Bi II « HV: ili II SII II HiliHilSB II IIIIIIIIIHIII*1:11 ! H H BOHUN : | MAJ V TOLMINU f | Obrobljen od spominčic tih Tolmin, | sanjar v borbi in svobodi zlati, ! vrtovi tvoji so od rož bogati, | ljubezni moje hraniš blag spomin. f Svobodne gore biserne, od sonca osvetljene I in duše kakor zvezde v noči so poštene. Oh, brat moj, samotar, jaz vrnem k tebi se nazaj m po gorsko svobodo in večnosti smehljaj. is" - i IIlHlllllilini—■IIIHIHIII'HUMIlIIllllllillllllllliliWW«illMIlilipiBMIIII stvi ovirati napredek progresivnih sil delavstva. Smatrajo, da je potrebno biti trdno povezani in enotni z vsemi ostalimi delavskimi razredi Julijske krajine. Sklenijo ustanovitev Sindikata železničarjev v Gorici, vključenega v Pokrajinsko Zvezo Enotnih Sindikatov delavcev in nameščencev v Trstu, kateri prepuščajo obrambo in varstvo svojih sindikalnih interesov. Zborovalci so nato izvolili začasni upravni vodilni odbor, ki ima nalogo, da nabere nove člane in vrši organizativno delovanje v zvezi z ustanovitvijo Sindikata. Poveri se Mestnemu odboru Enotnih sindikatov nalog, naj sporoči pristojni železniški oblasti ustanovitev E. sindikata železničarjev za Gorico. OBVESTILO ČEBELARJEM Mnogi čebelarji so zaprosili za pojasnila glede prevoza .čebel na razna pašišča. Slovenska čebelarska zadruga za Julijsko krajino se je obrnila na Zavezniško vojaško upravo in prejela naslednji odgovor: Vsi čebelarji iz goriške cone ali iz drugih con, ki imajo namen prepeljati čebele iz ene občine v drugo, morajo napraviti tozadevno prošnjo na Kmetijski statistični urad v Gorici, ki jim bo izdal potrebno dovoljenje; To dovoljenje bo moralo biti potrjeno tudi od Poljedelskega urada zvu. Prošnji je treba priložiti živi-nozdravniško izpričevalo, iz katerega naj bo razvidno zdravstveno stanje čebel. V naši coni se je namreč pojavila bolezen čebel — ameriška kuga. Zadostuje ena prošnja s priloženim živinozdravniškim izpri-čevalom za vse prevoze v sezoni in v razne kraje. V prošnji naj bo označen kraj oz. občina, kamor se namerava prepeljati čebele, in koliko časa bodo ostale čebele na istem pašišču. Vsi podatki naj bodo označeni na isti prošnji. Statistični kmetijski urad bo izdal dovoljenja takoj ob predložitvi tozadevnih prošenj. ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ Uporaba arzenijata na sadnem drevju in čebeloreja Mnogi kmetovalci se pritožujejo pri kmetijskem nadzorništvu zaradi velike škode, ki jo povzročajo sadjerejci panjem z uporabo arzenijata za zatiranje bolezni. Tej škodi se lahko izognemo, če ne uporabljamo arzenijata med cvetenjem, kakor to mnogi pomotoma delajo, marveč 8—10 dni po odpadu cvetnih listov. Na ta način bo sadjerejec ravnal v svojo korist, ker je znano, da je uporaba arzenijatov za časa cvetenja mnogo manj uspešna kakor po odpadu cvetnih listov in ker istočasno ne škoduje čebeloreji in torej tudi ne pridelku sedaj tako dragocenega medu. Hazdcijevanje sajenih povrtnin Pri Kmetijskem nadzorništvu v Gorici, ulica Duca D’Aosta 55 - je na prodaj še nekoliko tisoč paradižnikov rastlin. Na razpolago so sledeče vrste: »Rosso grosso liscio«, »Rosso grosso liscio Ingegnoli«, »Meraviglia del mercato«, »Comet« in »S. Marzano«. Cena za vsakih 100 sajenik je L. 40. Vsi oni, ki jih zanimajo te sa-jenike naj se zglase pri Nadzorništvu. — Prihodnji teden se prične tudi z razdeljevanjem, po znižanih cenah, sajenik čebule, paprike in jajčevca. PLANINSKI IZLET Slov. planinsko društvo iz Gorice priredi v nedeljo dne 19. t. m. tradicionalni, narcizov izlet na KUCELJ. — Izlet bomo izvedli v dveh skupinah, peš in s prevoznim sredstvom. — Podrobnosti bomo objavili v časopisju. Za tiskovni sklad „ Soškega tednika “ so darovali: Tov. Marušič Anton ...............L. 100.— tov. Koršič Alojz . » 400.— tov. Milkovič Marija, Breginj ...» 200,— Skupaj L. 700.—-Do sedaj L. 58.117.80 ZHHUHLH Najtopleje se zahvaljujemo vsem, ki so se udeležili pogreba naših talcev, ustreljenih dne 27. septembra 1943. Riharda, Ernesta in Franca Še posebno zahvalo smo dolžni tov. Doljak Leopoldu iz Gorice, domačemu pevskemu zboru, godbi, vsem organizacijam in darovalcem cvetja. Najlepša hvala tudi tovarišem J. A, mladini in pevcem iz Predmeje. Prvačna, dne 30. aprila 1946. Družine Gregorič - Saksida - Gregorič „Pri snetem HriSpintT aanicn - nauti iteu. as vam nudi -veliko Izbero sandalov solidnega domačega Izdelka in vsakovrstnega obuvala. Ima vedno v zalogi tudi platnene čevlje za telovadbo. IZHAJA ENKRAT NA TEDEN -r Urednik: J. KRISTIJAN BAVDAŽ - Za list odgovarja: ALOJZ BUDIN — Uredništvo in uprava: GORICA, »Ljudski dom“ pritličie — Izdaja lista je odobrena od A. I. S. Tisk KATOLIŠKE TISKARNE v Gorici — Najemnik: ^Primorski dnevnik*