Zapiski, ocene in poročila
VACLAV MACHEK (8. XI. 1894 — 1. VI. 1965)
Lik znanstvenika je najbolj jasen šele na koncu njegove življenjske poti, in kljub vsem sporom, .dvomom in včasih celo omalovaževanju se slavistika danes zaveda, da smo na pragu letošnjega poletja izgubili največjega modernega raziskovalca slovanske leksike. Veličina delavca se ne meri po časteh, ki jih je dosegel v življenju, niti ne po obsegu objav, ampak po teži problemov, ki se jih je lotil, ,in po tem, kako globoko je zaoral v stroki. Vaclav Machek je mejnik v razvoju slovanske leksikologije. Njegovo delo pa bo še dolgo ostalo neizčrpna zakladnica pobud in kažipot k novim spoznanjem.
V lazdobju med obema vojnama se je zdelo, da bo raziskovanje izraznega fonda v slavistiki počasi izbiralo. Čista slavistika ga je popolnoma zanemarila. Temu področju sta ostala zvesta samo baltski Nemec Max Vasmer in Bolgar Mladenov. Na srečo smo imeli v Zagrebu iše romanista Petra Skoka, ki se je z modernimi romanističnimi pogledi sistematično posvetil stratigrafiji balkanskih Slovanov. Na Češkem pa sta bila dva mlajša učenca starih mojstrov Zubatega in Hujerja, prerano umrli Korinek in skromni Machek, ki .sta ne samo vzdrževala tradicijo, ampak obenem tudi skrbela, da ves polstoletni razvoj leksikologije po svetu ni ostal za slavistiko tuj in neizkoriščen.
Šele v zadnjem desetletju si je slovanska leksikologija spet opomogla in postaja, kar bi ves čas morala biti, vodilna slavistična disciplina in izhodišče vseh drugih slavističnih prizadevanj. To je bilo za že postarnega, osamljenega in zaradi svoje znanstvene usmerjenosti večkrat celo preganjanega Machka srečno obdobje v življenju, ko je razvil vse svoje moči in sposobnosti do viška, obenem pa očetovsko sodeloval pri obnovi in preporodu slovanske leksikologije.
Njegova življenjska pot ni bila lahka. Kmečki otrok iz severovzhodne Češke se je vpisal na univerzo v prvih mesecih svetovne vojne in diplomirati je utegnil šele po sedmih letih. Izbral si je češčino in latinščino, opravil doktorat tik po diplomi in nato nadaljeval študije v Parizu pri Meilletu in Vendryesu. Po vrnitvi je moral na srednjo šolo na češko podeželje, odkoder so ga leta 1929 pritegnili k pripravljalnim delom za veliki češki slovar. Leta 1931 se je z monografijo ».Studie o tvoreni vyrazü expresivnich« habilitiral za primerjalno indoovropsko jezikoslovje na univerzi v Brnu, kjer je ostal vseh trideset let svojega vzgojiteljskega udejstvovanja.
Njegovo publicistično delo, s katerim je začel brž po diplomi, obsega okoli tristo štirideset knjig, študij, člankov in kritik. Iz dobe pred drugo svetovno vojno bi posebej omenil samo še monografijo »Recherches dans la domaine du lexique balto-slave«. Med okupacijo, ki je na Češkem za dolga leta zavrla normalno delo na univerzah, pa se je pridružil tistim češkim znanstvenikom, ki so hoteli dokazati, da se kultura naroda ne da uničiti v nekaj letih. Razvil je naravnost mrzlično delavnost, ki tudi po .vojni ni prenehala niti za hip, čeprav so se težave in ovire v njegovi stroki nadaljevale še vrsto let do znanega Stalinovega obračuna z rusko lingvistiko. Dobra polovica njegove biblio-
20S
grafije datira iz teh let in prva priznanja za svoje delo je dobil, ko je bil že davno prvi med prvimi.
Njegovo leksikološko delo posega v izredno širino. Kriza mladogramatične leksikologije, ki je dosegla svoj višek prav v letih njegovega študija, je zahtevala od mlajših delavcev vrsto novih metodičnih (prijemov. Mladi Machek je prispeval svoj delež ne samo v slavističnem, ampak v evropskem merilu, k razčiščenju vprašanja [psiholoških " glasovnih sprememb v posameznih obdobjih razvoja jezika. Mnogokrat so mu očitali, da kar prelahko preskoči zakonitosti regularne fonetike, Vendar je bila za njegovo delovno metodo semantika vsaj enakovreden, če ne celo važnejši faktor kakor fonetika. Trdno je baziral na šoli »Wörter und Sachen«, njegove etimologije so redno temeljito podprte z bogaiim biološkim, etnografskim in kulturnozgodovinskim poznavanjem obravnavanih pojmov. S temi svojimi mnogokrat presenetljivo novimi prijemi se je loteval nalog, ki si jih je izbral za svoj življenjski cilj. Izrazni fond češčine, posebno ljudskega jezika, mu ni bil nič manj pri srcu kakor obsežni in zapleteni problemi slovanske etnogeneze. Njegova »Češka a slovenska jmena rostlin« iz leta 1954 in »Etymologicky slovnik jazyka českeho a slovenskeho« iz leta 1957 so najvidnejši sadovi kombinacije vseh teh metod dn že zaradi svoje presenetljive originalnosti nepogrešljiv vademecum vsakega slovanskega in celo neslavističnega leksikologa. Tik jpred smrtjo je dokončal rokopis za novo izdajo češkega etimološkega slovarja, v katerem se je baje odrekel nekaterim svojim starejšim tezam, druge bogato dopolnil, predvsem pa izpustil slovaščino, ki so mu jo pri prvi redakciji najbolj zamerili. Celoten pregled nad njegovim delom pa bomo dobili šele, ko bo začel izhajati veliki primerjalni slovanski etimološki slovar, katerega so pred več kot desetletjem slovanske akademije soglasno poverile njegovi delavnici. Temu delu je ostal duhovni vodja tudi v zadnjih letih težke 'bolezni, nadaljevali pa ga bodo v glavnem njegovi učenci.
Težko je na kratko oceniti pomen tega tako obsežnega življenjskega dela, posebno še pri delavcu, ki je tako rad hodil svoja pota. Njegove ideje so vedno presenetljivo inteligentne, vzbujajo spoštovanje celo, kadar se z njimi ni mogoče vsestransko strinjati. A to spet ne pomeni, da bi jih mogli kar a priori zavračati. Mnogo jih je, ki jih bo morala slavistika še prežvečiti in prebaviti. Mnogo korektur in dopolnil na področju praslovanskih odnosov do arijščine, hetitščine, pragermanščine, keltščine, prabaltiščine in celo do predindoevropskih jezikov bo še dolgo ostalo važna osnovna baza za raziskovanje slovanske etnogeneze. Zavest ozke povezanosti razvoja jezika z razvojem duhovne in materialne kulture, ki preveva njegovo delo, pa tudi zasluži, da bi jo leksikologi razvijali še naprej. Kar bo pod težo novih argumentov iz Machkovega dela moralo še izpasti, ne more več motiti tiste podobe, ki smo si jo doslej ustvarili o njem.
France  B e z I a j