103
VLADIMIR MIHAJLOVIČ:
A. P. ČEHOV.
ČRTICA IZ RUSKE KNJIŽEVNOSTI.
Ti velike pisatelje šteje današnja Rusija, ki so si pridobili nenavadno veljavo ne le v ožji domovini, ampak tudi po širnem svetu: Tolstega, Gorkega in Če-hova. Tolstoj  in Gorkij  sta  znana  po   svojih
obširnih romanih, kjer jima nudi bogato raz-
pleteno dejanje dovolj prilike, da zastopata
bolj ali manj jasno začrtano
tendenco. A ne tako Čehov.
On je v prvi vrsti novelist;
kot tak si je pridobil sve-   ¦
tovno slavo in kot tak stoji
na  častnem   mestu   v  modernem ruskem slovstvu. Ker  stoji  Čehov   sedaj
ravno v najrodovitnejši d6bi svoje delavnosti, še pač
davno ni mogoče reči, kako
se bode končala. A njegovo
dosedanje delovanje zasluži,
da se pobliže seznanimo ž
njim.
A. P. Cehov
A. P. Čehov se je rodil 1.1860. Dovršivši gimnazijo v svojem rojstnem mestecu Tagan-rogu ob Azovskem morju, se je vpisal kot slušatelj zdravniških ved na moskovskem vseučilišču.
Njegova dijaška leta so bila polna bede in pomanjkanja — kakor je navadno pri večini genialnih in nadebudnih eksistenc. Razen za samega sebe je moral skrbeti tudi za celo svojo rodbino. Zaraditega je že v tej d6bi tako neumorno deloval na polju ruskega slovstva, da si je nakopal nevarno
prsno bolezen, ki ga še sedaj ni zapustila. Pisal je šaljive črtice za humoristične in satirične liste „Strekoza", „Budilnik" in „Os-kolki", dokler se mu niso odprli tudi veliki dnevniki, pred vsemi „Novoje Vremja" in „PeterburgskajaGazeta". Sčasompa je postal tudi sotrudnik velikih revij in mesečnikov; posebno „Russkaja Mysl" priobčuje mnogo njegovih proizvodov. Svoje Črtice, novele, povesti in drame je izdal v večjih zbirkah; sedaj pa se že dobiva polno izdanje njegovih del v založbi Markso vi v Petrogradu. Čehov se — zajedno z Gorkim — razločuje od večine sodobnih ruskih slov-stvenikov. Dočim hodijo ti po starih, sporočanih potih in se sami karakterizirajo z nesamostojnostjo in epigon-stvom, polnim sumničenja in mržnje do vsake poteze krepke, značilne osebnosti, — ali z duševno in moralno raztrganostjo, ki se sama odreka vsaki slovstveni vrednosti, je delovanje teh dveh pisateljev bogato novih momentov, ki raztezajo obseg književnosti z ozirom na vsebino in na obliko. V celoti pa se bojuje njuna Muza proti zmešnjavam sodobnega duševnega življenja; prilagodila se je potrebam časa in dozorujočim teoretičnim in praktičnim življenskim vprašanjem.
Gotovo je tudi Čehov mnogo pripomogel k temu, da se vrača rusko slovstvo, ki je bilo izgubilo v zadnjem poldrugem desetletju malone ves značaj in vse svoje tipične lastnosti, dandanes v lastno smer in
106
še ni prišel. V njegovih delih vidimo le raz-krojitev sedanje duševne in moralne atmosfere in hrepenenje po ločitvi od nje.
V tem oziru ga spoznavamo kot glasnika tistega dela ruske kulturne družbe, ki je sklenila, da pojde izven splošne otrpe-losti po trnjevi poti samotnega iskanja, čeravno se ta pot konča večinoma le ob tragičnem samospoznanju človeka — „qui a voulu", — ki je hotel — kakor pravi državni svetnik Sorin v drami „Utva".
Sploh so drame A. P. Čehova vtem oziru posebno značilne. Poleg svoje pesniške vrednosti tvorijo zares nekak dokument sedanje d6be  z  vsemi  njenimi  nedostatki.  V njih
Čehova nikakor ne spoznavamo kot pesimista, kar se mu je že očitalo; kot nepristranski opazovavec in spoznovavec človeškega srca in življenja stopa pred nas in ne trpi, da bi se zamenjavali iluzija in resnica, Četudi mu nato ostaja le prečesto zgolj neutešeno hrepenenje.
Iz zbirke „V mraku" prinašamo kot majhen primer črtico „Strugar Petrov", v kateri popisuje Čehov dušno otopelost alkoholika. Kdor čita poleg teh vrstic še Prijateljeve „Momente iz spisov Čehova" in njihov predgovor, si bode lahko ustvaril dovolj samostojne nazore o tem veleznamenitem zastopniku moderne ruske beletristike.
IZ ČRTIC A. P. ČEHOVA.
STRUGAR PETROV.
IZ RUŠČINE PREVEL VLADIMIR MIHAJLOVIČ.
trugar Grigorij Petrov, ki je že davno znan kot najboljši mojster in največji nepridiprav v celem GaliČinskem okrožju, se vozi s svojo staro, bolno ženo v bolnico.
Pot je dolga, skoro trideset vrst, a pri tem tako težavna, da bi moral obupati tudi najizkušenejši voznik, nikar pa takšen lenuh, kakršen je strugar Grigorij. Oster, leden veter mu brije v obraz, in povsod, kamorkoli pogleda, se dvigajo takšni oblaki snega, da v resnici ni lahko povedati, če prihaja od zemlje ali od nebes.
Zavoljo meteža se tudi ne razločijo polja, niti brzojavni drogovi, niti gozdi; a če se zaleti burja posebno besno v Petrova, potem ne vidi niti konjskega jarma pred seboj. Stara,   slabotna   kobilica   se   komaj   ziblje,
strugar pa bi prišel rad hitro dalje. Nemirno se poriva po svojem sedežu sem-tertja in pritiska konjička v enakomernih odmorih z bičem po suhem hrbtu.
„Slišiš, Matrjona, ne jokaj ..." — mrmra polglasno. „Ko prideva z božjo pomočjo v bolnico, ti bode to takoj . . . Pavel Ivanič ti bode dal kapljice, ali ti bode ukazal puščati kri, ali pa bode njegova milost izvolila, podrgniti te s kakšnim špiritom ... pa bo šla bolečina iz boka. Pavel Ivanič se bode potrudil . . . Kričal bo morda nad mano, ali teptal z nogo, a potrudil se bo vendarle ... Izvrsten gospod! Tako prijazen mož, Bog mu daj zdravje! . . . Kakor hitro prideva tja, bo skočil iz svojega stanovanja in me začel zmerjati: Kako? Zakaj? Zakaj nisi prišel o pravem času? Ali sem pes, da se moram celi dan truditi z vami, vražji ljudje? Zakaj nisi  prišel  zjutraj?   Marš!   Glej, da se po-