Pfcstuina plaruua v gotovinj
Srediz. in abbon. pest. - I Gruppo
Uredništvo in uprava:	Polletna naročnina	. Lir «00
G o r i i' h . Itiva Piazzntta štev. 18	Lelna naročnina	Lir 1.5(10
Poduredništvo:	Letna inozemstvo .	. Lir 2.50(1
T r i t . Vicolo delle Rose štev. 7	Poštno ček. račun:	štev. 24/12410
Leto X. - Štev. 13	Gorica	-	četrtek	27.	marca	1958	-	Trst	Posamezna	številka	L	30
Bližnje volitve in Slovenci
Nesoglasja^med velikimi
Predsednik Gronchi je razpustil senat •n poslansko zbornico ter določil prihodnje državnozborske volitve za dne 25. maja. Ta novica je bila kakor električna iskra za ital. politično življenje. Sicer so jo Pričakovali, kljub tepiu je bil njen učinek res podoben pritisku na gumb pri električnem zvoncu. Vsepovsod v Italiji je zazvonilo in seveda tudi pri nas. Vendar je med nami Slovenci pričakovanje prihodnjih državnozborskih volitev nekoliko drugačno kakor pri ostalih italijanskih državljanih. Temu je vzrok dejstvo, da mi ne moremo upati, da bomo dobili kakega svojega narodnega zastopnika ne v senatu in niti ne v parlamentu. Dočim je narodni Manjšini v Dolini Aosta in nemški manjšini na Tirolskem zagotovljeno zastopstvo bodisi v poslanski zbornici kot v senatu, naši manjšini ta pravica ni bila dana.
ZAKAJ SLOVENCI NE MOREMO IMETI SVOJIH POSLANCEV
Zakaj ne smemo voliti Slovenci svojih zastopnikov v parlament? »Novi list« odgovarja, da je to krivico zakrivila ital. vlada, predvsem pa krščanska demokracija. Nimamo namena nikogar zagovarjati, tudi ital. kršč. demokracije ne. Ker ne bomo smeli voliti svojih narodnih zastopnikov v parlament, je to gotovo krivica, ko pa pravi ital. ustava, da republika ščiti narodne manjšine. Med bistvene pogoje zaščite spada gotovo tudi primemo narodno zastopstvo v parlamentu. Brez tega o kaki pravi zaščiti manjšine sploh ne moremo govoriti. Vendar vprašajmo se, kdo je kriv, da te pravice nimamo.
»Novi list« v uvodniku z dne 20. marca Pravilno ugotavlja, da imata drugi dve Manjšini v Italiji, francoska in nemška, zaščiteno to pravico po mednarodni pogodbi. Toda kdo je dosegel to pravico za francosko in nemško manjšino? Zunanji minister Bidault za Francoze in avstrijski Minister Gruber za Tirolce. Torej manjšinske zaščite ni dala rimska vlada iz lastne iniciative, temveč ker se je za manj-Sine zavzela njih matična država. Ta je v mednarodni pogodbi dosegla za svojo Manjšino potrebno zaščito in med drugim tudi narodno zastopstvo v parlamentu.
Naša matična država Jugoslavija je i-Mela dvakrat priliko doseči kaj podobnega za slovensko manjšino v Italiji, prvič pri sklepanju mirovne pogodbe v Parizu, drugič ob sklepanju Londonskega Memoranduma za likvidacijo STO. Zakaj ni takrat skušala z mednarodno pogodbo doseči zaščito za slovensko narodno manj-Sino v Italiji, podobno kot sta to storila Gruber in Bidault? Niso nam znani zakulisni manevri ob obeh teh prilikah, vemo le to, da Jugoslavija in zlasti minister Kardelj na konferenci v Parizu ni izpolnil svoje dolžnosti do slovenske manjšine v Italiji. Zato ne smemo danes metati krivde samo na italijanske vladajoče kroge, če nimamo narodne zaščite in če ne moremo Voliti svojih narodnih zastopnikov v parlament. Krivda je tudi drugje.
KAJ STORITI?
Ker smo torej, ne po svoji krivdi, v položaju, da ne moremo voliti svojih narodnih zastopnikov v parlament, nastaja vprašanje, koga naj Slovenci volimo. Možnosti, da bi ostali doma, ne moremo niti vzeti v pretres, kajti udeležba pri parlamentarnih volitvah je tudi državljanska dolžnost poleg moralne, saj če kdo ne voli, mu to vpišejo v kazenski list. Zato mora vsak državljan na volitve. Koga bo tam volil?
Pri zadnjih volitvah leta 1953 je SDZ na Goriškem proglasila načelo belih glasovnic, kar je narekoval tedanji politični Položaj slovenske manjšine v Italiji. Letos se SDZ ni še izrekla, vendar sklepamo, da ne bo več ponovila poskusa iz leta 1953, ker so sedaj politične razmere nekoliko drugačne.
Socialisti in komunisti so vprašanje rešili tako, da so na svoje liste sprejeli tudi slovenskega kandidata, sicer brez možnosti, da bo izvoljen, kot poudarja nedeljski
»Primorski dnevnik«, vendar na listi je za vabo Slovencem. Na Goriškem je tako prišel na listo ital. socialistov Viljem Nanut, na Tržaškem pa Bernetičeva pri komunistih. Od ostalih ital. strank se do sedaj še nihče ni pobrigal za slovenske volivce. To je treba priznati. Tudi krščanska demokracija ne, čeprav bi bila njena dolžnost, da skuša tu na mejah Italije postati med slovensko narodno manjšino protiutež socialkomunistov pri parlamentarnih volitvah. Ta brezbrižnost do slovenske manjšine pri vodstvu KD je gotovo obsodbe vredna. »Otroci teme so modrejši kakor otroci luči,« je treba še enkrat ponoviti. Temu pa ni kriva ideja, ki jo KD zastopa, saj je ravno De Gasperi sklenil obe pogodbi za narodno zaščito francoske in nemške manjšine v Italiji, krivo je tukajšnje vodstvo KD, ki je še vedno zaslepljeno s fašizmom in šovinizmom. Čeprav je v evropskem svetu predvsem krščanska demokracija, ki gradi Združeno Evropo, so njeni predstavniki na Goriškem in Tržaškem še tako zakoreninjeni v preteklosti, da mimo puste slovensko manjšino tu na meji, da postaja plen socialkomunistov. Za to svojo kratkovidno in moralno pregrešno politiko bodo gotovo dajali še težak odgovor pred Bogom in tudi pred zgodovino.
NAS ODGOVOR
Prav zaradi tega se nahajamo krščansko in demokratično misleči Slovenci pred zelo težko izbiro, koga voliti. Na eni strani so socialkomunisti, ki se prikazujejo kot zagovorniki naših narodnih koristi nasproti ital. večini ter so zato sprejeli tudi slovenske kandidate na svojo listo, na drugi je KD, ki nas privlači s svojim krščanskim programom, a ne kaže prav nobenega zanimanja za našo narodno manjšino. V tem precepu je potrebno premisliti troje:
1.	Socialkomunistom ni narodnost prav nič pri srcu. O tem nam priča Kardelj, ki je na mirovni konferenci v Parizu bolj skrbel za gradnjo socializma kot za zaščito slovenske manjšine. Pričajo naši socialkomunisti sami, ki so se skupaj s svojimi družinami že skoro vsi poitalijančili. Pričajo njih bratje na Koroškem, kjer so pri zadnjih občinskih volitvah največkrat nastopili v povezavi z nemškimi socialisti, po volitvah pa je njih glasilo »Vestnik« trdil, da so slovenski samo oni glasovi, ki so bili oddani slovenskim klerikalnim listam. Glasovi slov. socialistov torej niso slovenski.
Podpredsednik vlade in zunanji minister Pella je sprejel te dni jugoslovanskega veleposlanika v Rimu, Černeja. Ta mu je uradno sporočil zaskrbljenost jugoslovanske vlade, če bi Italija pristala na postavitev raketnih oporišč na svojem ozemlju. Minister Pella je jugoslovanskemu predstavniku zagotovil, da je jugoslovanska zaskrbljenost neutemeljena in da je italijanska obramba njena izključna notranja zadeva.
V Beogradu so dali tudi predlog za ustanovitev dezatomlzira-nega področja, ki bi moralo obsegati Albanijo, Bolgarijo, Romunijo, Madžarsko, Jugoslavijo in Italijo. Diplomatski krogi vidijo v tem delno približanje Titove vlade Sovjetski zvezi. Titova vlada je dejansko podprla vse zadnje sovjetske diplomatske pobude.
V Rimu so poudarili, da oporišča v Italiji niso in ne bodo naperjena proti Jugoslaviji. Beograd bi lažje protestiral proti oporiščem za izstrelke na kratki domet, ne pa proti onim na srednji domet, ki jih še ni v Italiji, v Albaniji pa so na primer že postavlje-
Poleg tega je socialkomunizem brezbožen sistem, ki v Sloveniji uničuje vse, kar je krščanskega. In povrhu je še diktatorski sistem, ki vzame človeku vsako možnost obrambe.
Če krščanski človek vse to premisli, potem se res ne bo smel odločiti, da bi oddal svoj glas socialkomunistični listi, čeprav se blesti na njej ime kakega slovenskega moža.
2. Krščanska demokracija, kot se prikazuje s svojo politiko do naše manjšine, res ni idealna stranka. Toda kljub vsemu je ona, ki je ubranila, da ni komunizem zajel Italije, kot je zajel sosedne dežele na vzhodu. KD je, ki spoštuje naše verske in narodne vrednote, čeprav teh slednjih niso še zakonsko zaščitili; ona je še najtrdnejši branik demokratičnih pravic, ki si jih je ital. ljudstvo izbojevalo leta 1945. Te pravice uživamo tudi mi. Če vse te razloge premislimo, potem ne bo težka izbira, za koga naj demokratični Slovenec voli. Ponavljamo pa, da vodstvo KD na Tržaškem in Goriškem ni izpolnilo svoje dolžnosti. Lahko pa to še vedno napravi na prihodnjih državnozborskih volitvah.
3. Zmaga socialkomunizma v Italiji bi pomenila zmago brezbožne diktature in z njo tudi versko in narodno smrt naše manjšine. Prav tako bi socialkomunistična zmaga bila začetek suženjskega življenja,
' kot ga živijo narodi v Jugoslaviji in v ostalih ljudskih demokracijah, kjer sme delavec delati le to, kar mu »ti vikši« pri partiji dovolijo, in od zaslužka ohraniti le oni del, ki mu ga partija milostno nakloni. Vsega tega se živo zavedajmo.
če vse te razloge človek premisli in pretehta, potem mu pri volitvah ne bo pretežka izbira, kako znamenje naj voli, ko slovenske lipe ne more.
Ponavljamo pa, da se vodstvo krščanske demokracije v naši deželi ne zaveda dolžnosti, ki jo ima tu na meji Italije, namreč da ne samo z besedami, temveč tudi z dejanji pokaže, da krščanske stranke bolj ščitijo interese narodnih manjšin kot pa levičarske, čeprav je v nedeljo v Gorici zatrdil minister Tambroni, da demokrščan-ska vlada skrbi za narodno manjšino v teh krajih z dejanji in ne z besedami, moramo reči mi, ki smo prizadeti, da ni tako. Ravno nasprotno: z besedami so nam že marsikaj dali, z dejanji pa malo, vse premalo, da bi mogli biti zadovoljni. Zato tudi ni čuda, če se med slovensko manjšino vedno bolj širi komunizem in če bo 25. maja marsikak Slovenec volil social-komuniste, čeprav v srcu ni njihov pristaš.
na. Rakete na srednji domet bi v primeru obrambne potrebe letele daleč preko jugoslovanskega ozemlja. Zahodni diplomatski krogi tudi ne morejo razumeti, čemu se je jugoslovanska diplomacija začela zaganjati proti zahodni o-brambi, ko pa morajo v Beogradu dobro vedeti, da lahko vodi Jugoslavija neodvisno politiko le, če je Zahod močan. V nasprotnem primeru bi se moral Beograd slepo pokoravati Moskvi.
Problem razorožitve in Mister H v Moskvi
V	zvezi z razorožitvenimi prizadevanji je treba tudi omeniti, da se mudi na obisku v Moskvi glavni tajnik Združenih narodov Ham-marskjoeld. Kakor neuradno napovedujejo, se bo posvetoval s sovjetskimi prvaki o razorožitvi, ki spada v pristojnost Združenih narodov, a Sovjeti nočejo o tem nič slišati, dalje o vrhunskem sestanku ter o položaju na Srednjem Vzhodu.
Ker Moskva povezuje svoj pristanek. na sporazum o. mednarodnem nadzorstvu nad kozmičnim prostorom s pogojem, da Združene države opustijo svoja oporišča v tujini, so začeli v Washing-tonu in Londonu dvomiti, ali Hru-ščev sploh resno misli s svojo »maratonsko« propagando za vrhunski sestanek. V Kremlju pač dobro vedo, da je pogoj o opustitvi ameriških oporišč v tujini nesprejemljiv za Zahod, če hoče ostati še močan, samostojen in neodvisen. Kaj torej dejansko tiči za tem pogojem? Po sodbi političnih opazovalcev so Sovjeti z njim povedali Ameriki, da se odpovedo svojim medcelinskim raketam pri pogajanjih za razorožitev le, če ameriške sile prej zapuste vsa svoja oporišča v Evropi, na Srednjem Vzhodu in v Severni Afriki. Vsak pameten človek pa ve, da bi se kaj takšnega lahko zgodilo na zadnji, ne pa na prvi stopnji razorožitve. Ako bi Zahod prej vrgel puško v koruzo, bi ga sovjetska armada uničila, kakor je notlačila Madžarsko. — Tudi v Londonu, kjer je Mac Millan dobil Bulganinov odgovor na svoje zadnje pismo, so začeli dvomiti, da bi bila dobra volja in vnema, ki jo kažejo sovjetski voditelji v razorožitvenih zadevah, res iskrena. Bulganin v tem pismu ponav-
V	zahodnonemškem pailamentu so imeli prejšnji teden zunanjepolitično razpravo, v katero sta zelo živahno posegli vlada in opozicija. Kancler Adenauer, zunanji minister von Brentano ter obrambni minister Štraus so jasno povedali, da se Nemčija ne bi mogla braniti s srpi proti morebitnemu napadu sovjetske vojske, ki ima moderno jedrsko oborožitev. Zato mora Nemčija sprejeti vse vrste modernega orožja, tudi atomskega, s katerim razpolaga Atlantska zveza, ako bi imelo vrhovno atlantsko poveljstvo to za potrebno. Nemčija se mora vsekakor že zdaj odločiti za povezanost z Zahodom ter za življenje v svobodi, ali za komunistično suženjstvo. Tudi Vzhodna Nemčija se bo lahko lahko združila z Zahodno le, ako bo ta močna. Opozicija pa je o-bratno zahtevala, da Nemčija ne sme sprejeti atomskega orožja, češ da bi to oviralo nemško združitev. Razprava je pokazala, da bo nemška vlada sprejela orožje, ki ji ga bo določHo atlantsko poveljstvo, da bo zahtevala svobodne volitve kot sredstvo za nemško združitev, da mora vrhunska konferenca razpravljati tudi o nemški združitvi, če bo na dnevnem redu pogovor o evropski varnosti, in da ni moči pogajati se o nem-ško-sovjetski mirovni pogodbi, če Sovjetska zveza odklanja pogajanja o nemški združitvi.
Notranja nesoglasja v Franciji
V	Franciji je nastala notranja zmeda zaradi odgovora, ki naj ga da pariška vlada na zmerne Bur-gibove predloge, ki sta jih prinesla iz Tunisa Murphy in Beeley. Desničarji grozijo z odstopom, če bi vlada te predloge sprejela. Po drugi strani je tudi Gaillard izjavil, da se posredovanje absolutno ne more nanašati na Alžirijo, ki je za Francijo to, kar ie bila v prvi svetovni vojni Alzacija-I' ~	'
lja svoje stare predloge, ki jih Zahod lahko sprejme le, če se je odločil za samomor.
Zdelo se je že, da se bo le malce pomaknila naprej karavana, ki sodeluje pri vzhodno-zahodnem maratonskem teku v pripravah za vrhunski sestanek, pa je vse obtičalo. Po vesteh iz Moskve je Gro-miko povedal, da je moskovska vlada pripravljena počakati na konferenco vladnih načelnikov do avgusta ali septembra, zunanji ministri pa bi se lahko sestali junija, kakor želi Zahod. A ta skromen plamen upanja je imel kratko življenje. V Moskvi so to novico že naslednji dan zanikali in izjavili, da sovjetska vlada vztraja pri svojem prvotnem stališču: sestanek zunanjih ministrov v aprilu, sestanek vladnih načelnikov pa v juniju. V Washingtonu so že povedali, da se Zahod na to zahtevo ne more ozirati, ker je rok za' pripravo prekratek.
Da bi premostili preveliko razdaljo med obema stališčema, se zahodni krogi posvetujejo, ali ne bi kazalo predlagati Moskvi, naj bi skušali veleposlaniki obeh taborov v Washingtonu voditi diplomatske priprave, da bi naredili vsaj nekaj stvarnega in da bi na Zahodu vsaj približno lahko vedeli, pi'i čem so.
tem vprašanju bi morala Atlantska zveza po Gaillardovih besedah Francijo podpreti. Atlantska zveza, je rekel predsednik pariške vlade, ima sicer določeno zemljepisno področje, vendar bi se morala njena politična moč raztegniti na vsa tista področja, na katerih bi nesoglasje med zahodnimi državami koristilo njihovim sovražnikom. Zahodni krogi so postali na to izjavo zelo pozorni, njihovo zanimanje pa je pritegnil tudi sklep republikanske, to je bivše degolovske stranke, katere odbor je soglasno pozval generala De Gaullea, naj se vrne v politično življenje.
Umetni sateliti 2 : 2
Ameriška mornarica je pognala v vesolje svoj prvi umetni satelit s tristopno raketo »Vanguard«. Sovjetsko-ameriško razmerje v tekmi s sputniki je zdaj dve proti dve, toda sovjetski sputniki so večji od ameriških. Kljub temu pa se sovjetska prednost pred Ameri-kanci naglo manjša.
Sovjetski jedrski posicusi
Glede sovjetske propagande za ukinitev jedrskih poskusov je treba omeniti, da so Sovjeti na svojem preizkuševališču v Sibiriji izvedli v zadnjih dneh kar devet jedrskih poskusov. Zakaj tako hitijo? Po sodbi nekaterih opazovalcev zato, da bi bili na boljšem, če bi bil sklenjen mednarodni sporazum o ukinitvi jedrskih poskusov, drugi pa celo menijo, da Moskva v naglici spopolnjuje svoje jedrsko orožje, ker morda namerava pred ameriškimi poskusi na Eniwetoku hrupno sr- -* “f+v ; yg-tu, da se e1"1 n?^"'
FLRJ protestira v Rimu
Utrjevanje Zapadne Nemčije
NAS TEDEN
30.3. nedelja, cvetna: sv. Janez Klimak, op.
31.3. ponedeljek: sv. Benjamin, m.
1.4. torek: sv. Hugon, šk.
2.4. sreda: sv. Frančišek Pavelski, sp.
3.4. Veliki četrtek: Spomin zadnje večerje
4.4. Veliki petek: (prvi v mesecu): Spomin Jezusove smrti
5. 4. Velika sobota: Spomin Jezusovega pokopa; sv. Vincenc Fererij, sp.
*
SV. VINCENC FERERIJ ff 5.4.1419) je 18-leten stopil v dominikanski red. Ta red deluje predvsem z oznanjevanjem verskih resnic.
Vincenc je bil prvi med velikimi svetniki petnajstega stoletja, največji pridigar. Ne samo v Španiji, kjer je bil rojen, ampak po vsej Evropi je oznanjeval s čudovitim uspehom božjo besedo.
Pridigal je vsak dan, potem ko je zgodaj zjutraj opravil peto mašo. Postil se je vsak dan.
Bog mu je dal dar čudežev: slepi so spregledovali, gluhi slišali, mutasti govorili, gobavi ozdraveli, mrtvi spet oživeli; izganjal je hudobne duhove.
Na njegovo oznanjevanje se je spreobrnilo tudi 25 tisoč Judov in 8 tisoč Arabcev. —
Kdor je iz Boga, božjo besedo posluša.
IZ SV. EVANGELIJA
isti čas, ko se je Jezus C, m J približal Jeruzalemu in prišel do Betfage ob Oljski gori, je poslal dva učenca in jima naročil: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla oslico priveiano in Žrebe pri njej. Odvežita ju in pripeljita k meni. In če bi vaju kdo kaj vprašal, recita: ,,Gospod ju potrebuje”; in takoj ju bo pustil.« — To vse pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je bilo napovedano po preroku, ki pravi:	»Povejte
hčeri sionski: ,,Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak in sedeč na osliču, žrebetu vprežne oslice”.« — Učenca sta šla in storila, kar jima je bil Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in žrebe; in položili so nanju 'svoja oblačila in so ga nanja posadili. Zelo veliko ljudi je razgrnilo na pot svoje plašče; drugi pa so sekali vejice z dreves in jih stlali po poti. Množice pa, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozana sinu Davidovemu! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!«
*
Cvetna nedelja nas spominja na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Zveličar je doživel malo takih slovesnosti in še ona na cvetno nedeljo ni bila popolna. Ni bila dokaz trajne in nesprevrgljive ljubezni, vdanosti in zvestobe. Vsevedni Zveličar je videl in vedel, da ga bodo tisti navdušeni ljudje zopet zapustili in ga celo zatajili. Njega, ki je bil tako neskončno dober in popoln, je gotovo bridko bolela presunljiva človeška spremenljivost. Ljudje so na žalost neznačajni, površni, premalo dosledni, premalo vztrajni in stano-
vitni. Na splošno so vse preveč lahki, nezanesljivi in sprevrgljivi. Danes držijo s tem, jutri pa z drugim, kakor kaže. Včasih goreče ljubijo Boga, potem ga pa zopet pozabijo in zanemarjajo. Medsebojna zahrbtnost, pomanjkljiva dobrota in odkritosrčnost so pa znane človeške hibe. Med ljudmi ni potrebne vere, dobrote, pravice in svetosti. Vse premalo je resnične ljubezni do Boga in prave ter iskrene ljubezni do bližnjega. V ljudeh manjka živa in globoka vera, živa in globoka ljubezen, manjka verska in moralna trdnost, manjka stanovitnost in klenost v dobrem. Premalo je molitve in premalo sv. obhajil. Manjka navdušenje za pravične in dobre, lepe in svete reči. Ljudje vse premalo iščejo tisto, kar se splača, in pogosto pozabljajo na potrebe svoje duše. Kjer gre za denar, jed in zabave tega sveta, tam jih je vse polno. Cerkev, spovednice in obhajilna miza so pa marsikje dobesedno prazne. Tudi duše so prazne, ker tičijo v grehu. Ljudje na splošno vse premalo cenijo, ljubijo in častijo Zveličarja Jezusa Kristusa.
Kdor hoče duhovno spati ali lenariti, tak bo končal v peklu! Kdor išče užitke in zabave, bo našel križe in težave. Kdor išče svojo slavo, tak bo doživel božje ponižanje. Kdor se vdaja grehu, tak se bo pokoril v peklu. Kdor slavi hudiča, tak bo njegov večni hlapec in mučenik.
Imejmo veliko ljubezen do Jezusa! Pokažimo jo z dnevnimi o-biski in pogostim sv. obhajilom! Ljubimo, častimo in slavimo Jezusa v cerkvi, v duši, v življenju! -- Slava Tebi, Gospod !
»* !>?!?
v • I
življenja
■JaEmr1
Črnski poglavar prestopil v katol. Cerkev
Kidaha Makvvaja, poglavar afriškega rodu Wasukuna, je iz mohamedanstva prestopil v katoliško Cerkev. Je to mož izrednih sposobnosti in vpliven politik svojega rodu v Tanganiki. On smatra katoliške šole kot glavno sredstvo napredka v državi. Kdor je le za malo časa obiskoval katoliške šole, hoče postati katoličan. Dejal je, da afriška mladina hoče izpovedovati vero, ki ji da odgovorov na življenjska vprašanja. Podaniki VVasukuna vedo, da je krščanska kultura edino učinkovito sredstvo, ki brani Afriko pred marksizmom. In to kulturo dati Afriki, je prvi namen misijonov.
Škof svari pred mešanimi zakoni
Nemški kardinal Wendel je v pastirskem pismu resno posvaril nemške katoličane pred sklepanjem mešanih zakonov s protestanti. Dejal je, da so taki zakoni sicer znamenje verske strpnosti, vendar za katoličane zelo nevarni, ker se rado zgodi, da katoliški zakonec sprejme vero neka-toličana ali vsaj da postane versko brezbrižen. To .je pa za zveličanje zelo nevarno.
Pri nas imamo slično nevarnost pri sklepanju zakonov s komunisti ali sploh z brezvernimi fanti. Tudi v takih zakonih je nevarnost za vernega druga. Zato naj dekleta gledajo tudi na to, ali je fant veren ali ni, ko si izbirajo ženina, da ne bodo izpostavile nevarnosti pogube svoje duše in one svojih otrok.
Cerkev u latinščino
februarja odvzeli ■alo
krogi in mnogi cerkveni dostojanstveniki so se izrekli proti temu odloku. Generalni vikar škofije Essen se je izrazil proti in pozval duhovnike škofije, naj bodo trdni v obrambi latinskega jezika, s katerim je krščanstvo tesno povezano, saj je jezik matere Cerkve.
Z letalom v Lurd
Začela se je redna letalska zveza nekaterih zračnih družb z Lurdom; tako hočejo irske, francoske in belgijske zrakoplovne družbe pomagati povečati dotok romarjev v znano Marijino svetišče.
Zoper alkoholizem
Škofovski svet latinske Amerike pripravlja v zvezi z drugimi katoliškimi organizacijami veliko propagando proti alkoholizmu. Alkoholizem je treba gledati v luči moralnih in socialnih vidikov. Proti alkoholizmu se je treba boriti na verskem, političnem in vzgojnem področju, treba je problem gledati v luči vere in navajati etične vzroke in motive treznosti. V zvezi s problemom pijančevanja so še drugi važni problemi velikanskega pomena, kot delo, razvedrilo in podobno.
Katol. Cerkev med črnci in Indijanci v ZDA
Spreobrnjenj med črnci Združenih držav je bilo v preteklem letu nad 11.000, med Indijanci pa 890. Tako število katoličanov med črnci v Ameriki presega pol milijona, dočim je število katoličanov med Indijanci v riservah 117.400. To statistiko podaja posebno poročilo ameriških škofov. Istočasno pa poročilo naznanja posebne zbirke za misijone med črnci in Indi-še 17,000.000 črncev in 250.000
Indijancev, ki so pogani. Statistika tudi pove, da med črnci deluje nad 700 duhovnikov, med Indijanci pa 250; od prvih po-seča skoro 400 katoliških šol nad 80.000 gojencev, med Indijanci pa je 75 katoliških šol s 16.000 gojenci.
Politik bo postal duhovnik
Te dni mnogo pišejo o vodilnem demo-krščanskem voditelju prof. Jožefu Dosset-tiju, ki je sklenil, da pusti politiko in postane duhovnik. Prof. Dossetti je ob zadnjih občinskih volitvah v Bologni bil nosilec demokrščanske liste in kot tak kandidat za župansko mesto, če bi zmagali de-
mokristjani. V vrstah KD je veljal za odločnega pristaša struje mlajših, ki ji sedaj načeljuje Fanfani. Služboval je kot profesor na univerzi v Modeni, bival pa v Bologni. Vedno je pa živel skrito in bogo-miselno življenje. Pravili so mu asket. Z nekaterimi tovariši je res ustvaril skoro samostansko življenje na svojem stanovanju v Bologni. Vsak dan so vstajali že ob 5h in po dolgem premišljevanju šli k sv. maši. Večino dneva so preživeli v študiju in molitvi. Sedaj bo prof. Dossetti postal duhovnik, in sicer v Bologni. Podal je že ostavko na svoje mesto občinskega svetnika in tudi na mesto v odboru demokrščanske stranke.
44
POVEJTE VSEM, DA ŽIVIMO V POMLADI ZGODOVINE
Sv. oče Pij XII. poudarja življenjsko moč Cerkve
Na praznik sv. Jožefa je ital. mladeniška katol. akcija praznovala 90-letnico svoje ustanovitve. Za to priliko se je zbralo v Rimu sto tisoč mladih fantov iz vse Italije, da tam v središču krščanstva in ob nogah poglavarja Cerkve proslavijo ta jubilej. Zbrane člane KA na trgu sv. Petra je sv. oče nagovoril z zelo pomenljivimi besedami, ki je prav, da jih slišijo tudi naši fantje in sploh vsi naši ljudje.
Začel je sv. oče z mislijo, da je množica fantov zbranih pred njim na trgu sv. Petra znamenje življenjske sile sv. Cerkve. »Želeli bi,« je nadaljeval sv. oče, »da bi bil tukaj na tem trgu oni, ki trepeče za usodo Cerkve; želeli bi, da bi občudovali ta mogočni prizor vsi oni, ki predvidevajo nemogoči zaton ali sanjajo neuresničljivo umiranje skrivnostnega Telesa Kristusovega...«
Po tem čudovitem uvodu je papež poudaril zbranim mladeničem tri misli:
1. »Minila je žitna... Maloštevilni so oni, ki se zavedajo, skozi kolikšno noč je šlo človeštvo v teh zadnjih desetletjih; skozi kakšen mraz- Toda ta je že za nami.
2. Pred nami pa stoji poletje, svetlo in plodovito poletje. Treba je zaupati. Bog, ki je neskončno dober, bi ne dopustil zla, če bi ne imel moči, da tudi iz zla pripravi
'dobro. Torej moramo zaupati, da se vse, kar se dogaja, godi pred očmi dobrega Očeta. Toliko bolj mora rasti naše zaupanje, je poudaril sv. oče, če motrimo sedanjost. Tisočere moderne zmote so bile kaznovane z njih lastnim polomom. Ali ste videli nekatere napihnjene veličine, kako so padli v nič; mogočnost nekaterih kako je izginila v trenutku; blato nečistosti, kako se je mešalo v potokih solza in krvi, ki so stekli v preteklih časih?
Tudi druge zmote bodo morale izginiti; tudi drugi visoko postavljeni stoli bodo morali pasti; še drugi, vdani neizmerni častihlepnosti, se bodo morali zrušiti. Polomija bo toliko večja, kolikor večje bo drzno tekmovanje z Bogom. Prišlo bo poletje, predragi otroci, prišlo bo, bogato in rodovitno. Zemlja, oblita s solzami, se bo smejala v draguljih ljubezni, in, napojena s krvjo mučencev, bo rodila kristjane.«
3. Po tej, rekli bi preroški napovedi, je Pij XII. nadaljeval z mislijo, da poletja vendar še ni, temveč je nastopila šele pomlad, ko vse začenja rasti in brsteti. Še so nevihte in dežji, vendar vse se pomlaja in prebuja k novemu Življenju. Pri tem je sv. oče opozoril na nekatere znake tega prebujanja:	tehnični napredek, ki obeta ljudem vedno lažje življenje; avtomacija, ki bo rešila človeka pred najtežjimi trudi tako, da bo delo vedno bolj razumsko. Zato bo tudi človeku mogoče vedno bolj se posvečati lastni izobrazbi.
Tudi v socialnem življenju imamo znamenja tega prebujenja. »Nobena druga doba od Kristusa sem,« je rekel papež, »se nam ne zdi tako važna za razvoj človeštva kakor sedanja. Prvič v zgodovini se ljudje zavedajo ne samo svoje medsebojne odvisnosti nego tudi svoje čudovite enotnosti. To pomeni, da bo človeštvo
vedno bolj pripravljeno čutiti resnico o skrivnostnem Telesu Kristusovem. Torej potreba po krščanski rešitvi težav, ki vznemirjajo svet, bo vedno bolj jasno stopala pred oči vseh poštenih ljudi.«
Seveda je nadaljeval sv. oče, bo tudi sedanja pomlad še polna neviht in vetrov. Cerkev še ni dokončala svojega mučeništva. Prav sedaj mora znova trpeti. Toda nasproti temu se od vsepovsod slišijo glasovi o junaštvih in o odporu zoper zlo. Človeštvo se dviga. »Oglejte se okrog,« je zaključil sv. oče, »naj bo Naše upanje tudi vaše in povejte vsem, da živimo v pomladi zgodovine. Daj Bog, da bi bila to ena najlepših pomladi, kar so jih kdaj ljudje doživeli, po končani zimi, ki je bila ena najdaljših in najhujših, naj bo to pomlad, ki naznanja eno najlepših in najsvetlejših poletij.«
Besede sv. očeta so gotovo izredne in edinstvene. Velja jih prebrati večkrat, saj so kakor besede dobrega preroka.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Zločinski napad v Nonči vasi na Koroškem
S Koroške poročajo o zločinskem napadu, ki se je izvršil dne 14. marca v Nonči vasi med predavanjem s skioptič-nimi slikami o čudodelni božji poti v Lurd. Predavanje je vodil č. g. Vinko Zalatel v dvorani vaške gostilne. Med predavanjem sta planila v dvorano dva fanta, Ignac in Maks Rudolf, in s klicem »Slo-vvene heraus!« (Slovenci ven!) zahtevala, naj se predstava prekine. K njima je tedaj stopil 47-letni Franc Buchrvald z namenom, da ju pomiri. Toda dosegel je prav nasprotno. Fanta sta navalila nanj in ga do krvi pretepla, izbila sta mu več zob, in še ostale moške, ki so bili v sobi, napadla, ko so Buchvvaldu priskočili na pomoč, še celo žensk sta se lotila in o-trok. Ko sta prispela dva orožnika na kraj pretepa, sta bojaželjna fanta le naprej psovala proti Slovencem in napadla vsakogar, ki se jima je upal približati. Orožnika sta vse to .videla, a kljub temu fanta nista aretirala. Nemotena sta odšla dalje proti Božjemu grobu, kjer so ju v gostilni pričakovali njuni tovariši. Pro-
♦
^..Katoliški gle>s“ v vsako slovensko družinol
slavijali so novoizvoljenega koalicijskega župana. A tudi tu se je slavje končalo s pretepom.
»Otroci in ženske so se iz Paulitscheve dvorane razbežali na svoje domove,« zaključuje poročilo Naš tednik - kronika od 20. marca. »Nončno vas je zajela groza. To je podoba položaja na Koroškem v letu demokracije 1958, trinajst let potem, ko pravijo, da je bil dokončno zrušen teror nacizma.«
RADIJSKA POSTNA PREDAVANJA
V četrtek 27. marca ob 21h bo govoril dr. Šuštar o temi »Ljubi svojega brata«.
RADIJSKA POSTNA PREDAVANJA
V torek 1. aprila ob 21h bo govoril prof. Vodopivec o temi »Ljubi Boga z vsemi svojimi močmi«.
DVE LURSKI BAZILIKI
Ko je ob koncu preteklega stoletja postala lurška bazilika premajhna, so pod njo v skali zgradili novo krožno cerkev. V njej so postavili 15 oltarjev vseokrog ter jih posvetili petnajsterim skrivnostim rožnega venca. Zato se imenuje cerkev rožnega venca. Slovesno so jo posvetili dne 6. oktobra 1901. Na sliki je videti pročelje in vhod cerkve rožnega venca pod vrhnjo baziliko, ki se boči nad njo s svojim vitkim zvonikom.
Sedaj je tudi ta druga cerkev postala premajhna in so pod zemljo zgradili novo in večjo. O tej pa drugič kaj več.
Še to lahko povemo, da se letos sme maševati v Lurdu ob vseh urah dneva in noči in tudi verniki smejo prejeti sv. obhajilo prav tako vsak čas dneva in noči, da so le tešči 3 ure in brez pijače 1 uro.
Posvetitev podzemske bazilike v Lurdu
Na praznik Marijinega oznanjenja so v Lurdu posvetili veliko podzemsko baziliko ob navzočnosti 30 škofov in 40 tisoč romarjev iz vseh delov sveta. Posvetitev je izvršil beneški patriarh kardinal Ron-calli. Obredi posvetitve so se začeli na predvečer praznika dne 24. marca. Bazilika je posvečena sv. Piju X. Ker je njena obsežnost zelo velika, saj meri v dolžini 201 meter in v širini 81, so posvetitev zunanjih zidov izvršili kar z avtom. Trikrat so obkolili baziliko, in poškropili zunanje zidove z blagoslovljeno vodo, nakar so visoki dostojanstveniki stopili iz
avta, blagoslovili glavni vhod in' se nato podali v notranjost cerkve. V baziliki so najprej zapeli »Pridi Sveti Duh«, nakar je sledil blagoslov vode, soli in pepela. Na glavni oltar so nato postavili relikvije svetnikov in vso noč se je pred njimi vršilo nočno češčenje od strani raznih romarskih skupin. Na praznik Marijinega oznanjenja pa se je z vso slovesnostjo izvršil glavni obred posvetitve nove podzemske bazilike.
Že v prvih jutranjih urah se je nad sto tisoč romarjev iz vseh delov sveta zbralo v rožnovenski cerkvi od koder so v procesiji, pod vodstvom kardinala Ron-callija, odšli v novo cerkev Pija X. Tu je sledila posvetitev glavnega oltarja v katerega so položili relikvije treh svetnikov mučencev: sv. Janeza Bobola, poljskega jezuita, ki so ga umorili leta 1657, sv. Petra Chanela, francoskega marista, umorjenega v Oceaniji leta 1841 ter blaženega Gabrijela Perboyreja, lazarista, ki je umrl na Kitajskem kot mučenec za vero leta 1840. Sledila je prva sveta maša v baziliki, katero je daroval kardinal Ron-calli in imel tudi priložnostni govor, v katerem je prikazal sveto življenje in delovanje Pija X., kateremu je cerkev posvečena. Veličastno manifestacijo je zaključilo izvajanje Haendelovega »Messia«, nakar je sledila večerna procesija z bak-ljami k massabielski votlini.
MATERINA
(OB MATERINSKEM DNEVU)
Neskončno dolgi so dnevi v zaporu. Duhovniku pa ni toliko za dneve, ki jih prebije v zaporu, on šteje predvsem sv. maše, hi jih ne more darovati. In teh je bilo natanko 1019, za katere sem bil prikrajšan v treh letih, ko sem bil zaprt v kitajskih Zaporih. Nepozaben pa bo tudi ostal v moji duši spomin na 41 sv. maš, katere se mi je v zaporu posrečilo darovati.
Se sedaj, ko sleherno jutro dvigam hostijo in kelih z dragoceno Krvjo, mi nehote splava misel na skrivno opravljene sv. maše v nočni tišini shanghajskega zavora. Edino medlo razsvetljavo je pošiljala električna žarnica s hodnika pred celico. Hostije so bile skrite med belimi tabletami v steklenici Alka-Seltzer, za kelih pa sem uporabljal droben pokrovček od stekleničke zdravil.
Vse te stvari sem našel v zavoju, ki mi %a je bila poslala mati preko Rdečega kr-. Žet. Bil sem takrat v zaporu Massenet v Shanghaju. Petkrat osem metrov veliko celico sem delil z drugimi petimi tovariši, od katerih pa ni bil nobeden kristjan in vsi so bili do mene sovražno razpoloženi.
Največ muk nam je v tej celici povzročal mrčes »ch'ou ch’ung«, kar mrgolelo ga je vsepovsod. Srhrad in pik tega mrčesa je bil naravnost neznosen. Dasi v celici ni bilo soglasja med tovariši, so se vendar vsaj za uničevanje mrčesa zedinili ter ga Z veliko vnemo pobijali, žal, brez uspeha. Stene so bile vse popačene z rdečimi madeži te ostudne golazni in po bolj svežih madežih so ujetniki zračunali, koliko jih je kdo tekom dneva pokončal.
Ko so komunisti privolili v sprejemanje Zavojev Rdečega križa, so si obenem izmislili novo zvijačo. Rekli so, da mi bo zavoj dostavljen le pod pogojem, če podpišem izjavo, da sem »imperialistični saboter«. Izbire ni bilo, odpovedal sem se Zavoju.
Božja previdnost pa me ni zapustila. Poslali so me v drug zapor. V novi celici >em imel samo enega tovariša. Mati mi je vnovič poslala zavoj. Topot so mi ga izročili, ne da bi zahtevali pogoje.
» Pregledoval sem vsebino zavoja, pa se prvi trenutek še zavedal nisem, da mi mati pošilja kruh in vino za daritev sv. maše. Strmel sem v latinski napis »Pabulum vrtat’« in ugibal, kaj neki pomeni. Zmožnost tsociacije mi vsled prestanih naporov ni bila več tako prožna, zato se nisem ta vij Znašel.
Nenadoma pa me je prešinilo: Seveda, tanke hostije pomešane med bele tablete, steklenico z vinom, ki pa je bila do polovice že prazna, ker si ga je ta in oni pac privoščil za »pokušanje«, ti mati pošilja očividno za tvoj »pabulum vitae« — kruh življenja.
Kar verjeti nisem mogel. Nenehno moje upanje, četudi je zadnje čase močno splahnelo, bo vendarle postalo dejstvo. — Bog bodi zahvaljen, še bom mogel darovati sv. mošo za mojo ubogo Kitajsko!
Toda, kakor hitro sem se ozrl okrog sebe, sem se zdrznil: previden bodi, Jaka! Karkoli počneš, računaj s temle svojim tovarišem, ni kristjan, še manj tvoj prijatelj, lahko bi te izdal.
S težavo sem zbiral misli. Če sem le I o-Hčkaj napel svoje možgane, sem opazil, kako močne sledove so pustila v meni brezkončna zasliševanja in vsakovrstne duševne muke. Po daljšem razglabljanju mi je Postalo jasno samo eno: ne smem se pie-nagliti, če hočem, da se mi načrt ne izja-iovi, še preden bi ga mogel izvesti.
Drugi dan, v prvih nočnih urah, pa sem načrt izpeljal. Najprej sem počakal, da je Tovariš trdno spal ter da je jetničar opra-vil svoj nočni pregled. Ko je ta pokukal v celico in ni opazil nič sumljivega, se je oddaljil in njegovi koraki so kmalu za-
Knjige Celjske Mohorjeve družbe
Da zaključimo pregled letošnjih knjig Mohorjeve družbe, moramo pogledati še k Celjski, ki je v primeru s Koroško in Goriško pravi orjak, saj števili obeh Mohorjevih družb v zamejstvu znaša nekaj nad 8 tisoč udov, dočim je Celjska v pie-teklem letu sama dosegla desetkrat večje število, to je 80 tisoč članov. Vsled te velikanske naklade zavzema Celjska Mohorjeva tudi danes prvo mesto med slovenskimi založnicami in zato je tudi tem večjega pomena, kakšne knjige pošilja med ljudstvo.
Letos je Celjska Mohorjeva družba izdala 4 redne knjige za člane, in sicer:
Koledar za leto 1958;
A. Rebula, Klic v Sredozemlje;
M. Remec, Kuharica;
Dr. A. Trstenjak, Človek v ravnotežju.
Kot dodatne knjige za doplačilo pa še:
L-S. Finžgar, Leta mojega potovanja;
POŠILJKA
mrli v nočni tišini. Brez najmanjšega šuma sem tedaj izvlekel vse potrebno iz materinega zavoja. Krpo robca sem razgrnil za korporal, drugi kos blaga pa mi je služil za purifikatorij. Med pripravljanjem sem pomislil na številne sv. maše, ki sem jih, še prost, opravil v svetu: na sv s jo prvo sveto daritev, na maše, opravljene po veličastnih bazilikah, spet druge v zbranosti samostanskega zatišja, in končno moja prva maša na Kitajskem...
Tu pa sem bil celo brez mašne knjige. Ali se bom spomnil vseh latinskih obrazcev, ki si jih težko zapomnimo, čeprav jih pri vsaki sv. maši ponavljamo? Ali me ne bo pustila na cedilu moja spominska shramba, kateri pravijo psihologi miselni predel, kjer ena beseda povleče za seboj drugo, en stavek prikliče v spomin drugega in tako naprej celo verigo, do konca?
»Introibo ad altare Dei...«
»Munda cor meum...«
Moje ustnice so izgovarjale običajne molitve:
»Suscipe, sanete Pater...«
Pri povzdigovanju sem uprl oči v drobno
V	ponedeljek 24. marca je v Barkovljah v svojem skromnem stanovanju po težki in navidezno kratki bolezni nepričakovano umrl kanonik Ivan Kramarič. Do zadnjega trenutka je upal, da bo premagal bolezen in pomiril svoje srce ter se vrnil k svojemu delu: v cerkev svetega Jerneja, da bi se Barkovljanom čimprej zahvalil za molitve in skrb v bolezni, v stolnico svetega Justa in v šolo, v kateri je zlasti v zadnjih letih iskal zagotovilo, da je še mlad in da niso še izčrpane njegove moči. In Bog, ki je v teku življenja zahteval od njega res velikih žrtev, mu je pustil to upanje in to gotovost. Preselil se je v večnost s prepričanjem in zadoščenjem, da je storil svojo dolžnost.
Želel je, da bi ga pokopali v kraju, kjer bi umrl. In zato počiva na barkovljan-sketn pokopališču. V oporoki je izrazil željo, naj bi bil pogreb preprost in brez zunanjih slovesnosti, češ da je zanj dovolj le šopek cvetlic. A veličasten pogreb je dokazal, da si je s svojim delom, z zvestobo svojemu poklicu, s svojo besedo — včasih trdo in včasih veselo — zaslužil vse kaj več, kot le preprost šopek cvetlic.
Msgr. Ivan Kramarič se je rodil v Radoviči v Beli krajini 8. julija 1892 v družini, ki je štela dvanajst otrok. Študiral je gimnazijo v Novem mestu, bogoslovje pa v Ljubljani. Leta 1915 je prejel maš-niško posvečenje.
Pr.vo dušnopastirsko mesto je dobil v Črnem vrhu nad Idrijo. Od leta 1918 pa do 1922 je bil za kaplana v Slavini, ki je po vojni prišla v tržaško škofijo. Tu je oskrboval številne podružnice. Leta 1922 je prevzel vodstvo samostojne duhov-nije v Št. Petru na Krasu (Pivka) in jo vodil do 21. aprila 1945, ko jo je moral proti svoji volji zapustiti in se umakniti pred nevarnostjo za življenje.
Težko bi bilo opisati, kaj je vse naredil v Št. Petru: kako je ljudem v težkih povojnih letih pomagal in jih v času fašizma branil pred raznarodovanjem, jih v težki ekonomski stiski podprl s svojim delom pri posojilnici, jih učil strahu božjega, jim olepšal cerkev in jih neustrašeno svaril pred komunizmom.
Ko je nastopila Osvobodilna fronta, je takoj spoznal, da se za njo skriva komunizem. Zato ni molčal. Ni umolknil niti potem, ko so mu 2. septembra 1942 ubili brata duhovnika Franceta in leta 1943 še brata Stanka z ženo. Njegova beseda je ostala jasna in neustrašena. Marsikateri
F. Ks. Meško, Izbrano delo, III. zv.;
F. Ks. Meško, Poljančev Cencek in druge zgodbe.
Koledar: Najprej povejmo besedo o koledarju, ki je bil vedno pri Mohorjevi najznačilnejša knjiga. Prvo, kar pazljivega bralca zadene, je dejstvo, da je bil Koledar tiskan v Mariborski tiskarni. Torej Celjska Mohorjeva, največje in najstarejše slovensko knjižno podjetje, nima svoje tiskarne, temveč mora gostovati pri vseh mogočih tiskarnah v Sloveniji. Tako je bila Trstenjakova knjiga tiskana v Murski Soboti, Rebulova pa v Kopru. Režim torej ni vrnil Mohorjevi njene tiskarne in tudi ji ni vrnil svobode pri izbiri gradiva. To se najbolj pozna prav pri koledarju. Ko ga človek pregleduje in prebira, ima vtis, da so uredniki neprestano gledali na to, kaj smejo in česa ne smejo izbrati. Čudno n. pr., da letos, ko krščanski svet obhaja stoletnico lurških prikazovanj, ni v koledarju najmanjšega članka, novice, slike iz Lurda. Prav nič. Prav tako se bralec
hostijo, svetila se je v poltemi kot majhna zvezdica. V zasilnem kelihu je bilo samo pol žlice vina. Bil je 19. november, g id sv. Elizabete Ogrske.
V	namen te sv. maše sem na prvo mes,o vključil sv. očeta Pija XII., ki so ga moji tovariši v celicah velikokrat napadli in sramotili, drugi namen pa je bil za vse preganjane duhovnike in škofa Ignaci ta Kionga, očete Wong, Tsu in za vse druge, ki so trpeli najrazličnejše muke.
Nikoli poprej nisem posvetilnih besed izgovarjal z večjo pozornostjo, nikdar tako živo občutil Kristusovo navzočnost... Nisem bil več sam.
Po končani daritvi sem pospravil, in čeprav izčrpan, sem še dolgo v noč zahvaljeval Boga za veliko milost. Tej maši je s. c dilo še drugih 40, preden so me izpustili na svobodo, vsaka od teh je bila prava žrtev v naravnem in nadnaravnem pomenu. Vedel sem, da Kitajska potrebuje r-tev, doprinesti sem jih moral za vsako ceno!
Veliko je bilo moje zadoščenje, da sem mogel še kaj storiti za ta narod, v največjo srečo pa mi je bila zavest, da sim duhovnik, duhovnik vekomaj!
J. W. Clifford
mu je svetoval, naj bo previden in naj ne govori preveč odkrito. Proti takim ugovorom je poznal en sam odgovor: »Moja vest mi pravi, da ni prav, in tako kot duhovnik ne smem molčati.«
V poletju 1945 je bil v taborišču, kjer je ubog med ubogimi okušal trdo življenje beguncev, ki so na tujih tleh hoteli ohraniti nedotaknjeno zvestobo Cerkvi in narodu.
V jeseni leta 1945 ga je v Trst poklical g. škof, ki ga je zelo cenil prav zaradi njegove odkritosti, ki ni poznala hinavščine, zaradi njegovega poguma in zvestobe Cerkvi ter zaradi njegovih zmožnosti in razglednosti.
Za msgr. Kramariča je bil škof vse.
V	njem je videl edinole škofijskega pastirja in to je bilo zanj dovolj. Njemu, ki je spoštoval avtoriteto, je bila predstojnikova beseda vse. In zato se ni mogel nikoli vživeti v današnje razmere, ko se avtoriteta tako malo upošteva in je kritika tako v navadi. Zato je pa tudi veliko trpel, če je videl, da niso drugi upoštevali njegove avtoritativne besede.
A to njegovo spoštovanje avtoritete ni bilo hlapčevstvo. Poslušal je in ubogal. Če je bilo treba predstojniku kaj povedati ali ga na kaj opozoriti, je bila tudi v tem primeru njegova beseda jasna in odkrita. In prav zaradi tega ga je škof tako visoko cenil in ga septembra 1948 dal v Barkovlje, kjer naj bi skrbel za slovenske vernike, ter ga v oktobru istega leta imenoval za kanonika pri Svetem Ju-stu.
Od leta 1945 je nepretrgoma učil v slovenskih šolah m škof mu je izročil skrb za nameščanje katehetov. Bil je tudi predsednik upravnega odbora za Marijanišče.
Ko je postal kanonik, se je zdelo, da bo njegovo življenje, čeprav združeno z delom in neuspehi v dušnem pastirstvu, potekalo mirno. Pa ni šlo tako. Po mojem mnenju ga je čakala najtežja preizkušnja šele v Trstu.
Kakor je znano, so pred sklenitvijo Memoranduma rdeči poskusili razna sredstva, da bi slovenske tržaške duhovnike privezali na svoj vožiček in tako po sklenitvi Memoranduma imeli popolnoma svobodne roke. Začeli so prihajati k duhovnikom že zdavnaj pozabljeni sošolci, ponudbe denarja, iskanje pomoči, spomenice, pisma kolegov in tako dalje. Vse z namenom, da bi se duhovniki oklenili režima ali mu vsaj ne nasprotovali.
Msgr. Kramarič ni bil izvzet. In zdi se,
čudi, da ni v koledarju omenjen prav noben zastopnik cerkvene hierarhije. Nikjer ni omenjen kak slovenski škof, ne sv. oče, niti ne kak velik dogodek iz življenja Cerkve. Nič vsega tega. Zato pa je v koledarju na častnem mestu Titova slika in pa članek o Moši Pijadu. Ti dve luknji v koledarju nam povesta bolj kot še toliko besedi, kakšno je duhovno ozračje, v katerem rastejo bukve Mohorjeve družbe. Smejo biti narodne in poučne, več pa ne. Graditi v bralcih krščansko zavest, tega ne smejo; jih spominjati na Cerkev in njeno življenje, tudi to je prepovedano. Ljudje pa kljub tem vrzelim radi segajo po Mohorjevih knjigah, ker v njih vsaj ni onega grobega in neužitnega materializma, ki so ga sicer prepolne vse knjige, ki izhajajo v Sloveniji. Zlasti pa so polne grdega naturalizma letošnje publikacije Prešernove družbe, ki je bila ustanovljena zato, da pobija Mohorjevo. Ljudje so spoznali vrednost Prešernove družbe in zato je lelos število njenih udov znatno padlo, ono Mo-
da so hoteli pridobiti prav njega. Vsega ni mogoče vedeti, ker je o vsem tem najrajši molčal in trpel.
Bolelo ga je, ker so hoteli njegovo zvestobo odkupiti z denarjem. »Ali so res tako malo vredni moja zvestoba in moji ideali, za katere sem vse žrtvoval? Da bi jaz za denar ali za kako drugo uslugo zatajil svojega brata, ki je žrtvoval življenje?«
Prevzel ga je strah, da bi ga mogla premagati skušnjava. Zaprl se je vase in branil svojo zvestobo Cerkvi in škofu z vsemi močmi. Branil jo je, ker se je bal, da mu jo bodo iztrgali. Zato je postal tako nezaupljiv in negotov. Trpel je on in trpeli smo mi, a smo vsi skupaj premalo poznali njegovo notranjo bol.
Sedaj je tega boja konec. Zadobil je mir, ki ga je s takim hrepenenjem iskal!
Vsi, ki smo ga poznali in spoštovali, izrekamo iskreno sožalje njegovi še živi materi, sestri gdč. Mari, ki je 40 let zanj skrbela in mu bila v oporo, ter vsem drugim sestram in bratom.
Tebi pa, dragi Janko, naj bo Bog dobri Sodnik!	Lojze	Škerl
PREDVOLILNE PRIPRAVE
V	ITALIJI
Z razpustom italijanskega parlamenta se je začela doba volilnih priprav. Vse stranke so takoj stopile na delo s sestavljanjem programov in kandidatnih list. Do ponedeljka 24. t. m. so morali biti oddani pri notranjem ministrstvu vsi znaki strank ali gibanj, ki hočejo sodelovati pri volitvah ali pa le zajamčiti, da se značke ne po-služi kdo drugi. Tako je bilo oddanih 86 znakov. Kandidatne liste pa morajo biti sestavljene in predložene do 12. aprila.
Mnoge stranke so izključile iz list svoje dosedanje parlamentarce. Zato pa je povsod mnogo pričakovanja na končne izdelave list.
Titovci preurejajo svoje sile
Poročali smo že, da so titovci razpustili svoje Neodvisno socialistično gibanje in se združili s stranko ital. socialistov. V zvezi s tem so sedaj izpeljali novo preureditev svojih sil, in sicer tako, da so združili Slov. gospodarsko in kulturno zvezo za Gorico in Beneško Slovenijo z ono na Tržaškem v eno samo organizacijo s secežem v Trstu. To so izvršili preteklo neceljo na občnem zboru delegatov v Trstu. Ko nedeljski Primorski dnevnik-poroča o tem, se hvali: »Dejstvo je namreč, da je v obeh zvezah (goriški in tržaški) včlanjeno vse, kar danes predstavlja po številu in po svoji tvornosti na kulturno-prosvet-nem in gospodarskem polju za tržaške, goriške in beneške Slovence resnično u-činkovito gonilno silo vseh kulturnih in gospodarskih naporov naše narodne skupnosti.«
Vajeni smo, da titovci ne priznavajo drugih Slovencev poleg sebe, vendar tako hvalisanje je še za komuniste prehudo. Da se jim ne bo zgodilo kakor oni znameniti žabi! Na Koroškem se jim je že, saj so se razpočili in, kot piše njihovo glasilo Vestnik, se je pokazalo, da niso več Slovenci, temveč samo še socialisti.
Uverjeni smo, da se bo zgodilo prej ali slej tudi pri nas enako. Zato na njihovo lastno, hvalisanje prav nič ne damo, ker se zavedamo, da njihove sile vedno bolj pešajo, naše krščanske pa se vedno bolj krepijo.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Prihodnja številka bo dvojna; izide redno v četrtek 3. aprila. Stala bo 50 lir in bo bogato ilustrirana.
horjeve pa narastlo in bi še bolj, ko bi smeli tiskati večje število knjig. Saj jih je letos zopet zmanjkalo.
Oprema koledarja je čedna, vsebina pa zelo enostranska, kot smo omenili. Še nai-lepši je članek Franceta Steleta o pokojnem mojstru Plečniku. Pisan je z velikim poznanjem Plečnikovega življenja in njegove umetnosti, pa tudi z ljubeznijo do pokojnika. Članku je napisal uvodne besede pisatelj Finžgar. Vendar se nam zdi, da izzvenijo v prazno, ko o vernem Plečniku ne zna povedati drugega, kot da je bil kot rožni cvet, ki nagiblje glavo in čaka, kako poreče usoda: »Pridi, dobri in najboljši.« Ali Finžgar res misli, da je s to pogansko prispodobo počastil spomin vernega mojstra Plečnika?
Ostali članki v koledarju so literarni, nekateri opusujejo jugoslovanske dežele, nekaj je povesti in črtic, pesmic in sodobnega drobiža.
Z eno besedo, koledarju se pozna du-
OBVESTILA
DVE PESMI ZA PRVOOBHAJANCE. Na
upravi Katoliškega glasa sta na razpolago dve lahki pesmi za prvoobhajance, ki jih je komponiral M. Filej na besedilo msgr. S. Gregorca in M. Mazore. Toplo jih priporočamo.
ROMANJE V EMAVS. Apostolstvo molitve sporoča, da se bo na velikonočni ponedeljek vršilo vsakoletno romanje v E-mavs. Romali bomo k lepemu svetišču, posvečenemu lurški Materi božji. Odhod s Travnika točno ob 13h. Vpis se vrši pri g. fotografu Kleindienstu.
OPOZORILO LURŠKIM ROMARJEM. Ponovno opozarjamo lurške romarje, ki so se vpisali na upravi Katoliškega glasa v Gorici, da morajo do 30. aprila plačati
drugi rok za stroške romanja. Denar bo-
> t
mo sprejemali le na upravi Katoliškega glasa, in sicer vsak dan, razen četrtka, od 9. do 12. ure ih popoldne od 4. do 6. ure. Nujno potrebno je, da prinese vsak romar s seboj tudi osebno izkaznico in prvo pobotnico.
Radio Trst A
od 30. marca do 5. aprila 1958
Nedelja: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 16.00 Slovenski zbori. — 17.00 Frančišek Langer: »Iskra v pepelu«, igra v 5 dej.
Ponedeljek: 11.30 Predavanje: »Velika noč — družinski praznik v Rimu«. — 18.00 Dvorak: Simfonija št. 5 v e-molu op. 95.
— 19.00 Vokalni tercet »Metuljček«. — 20.30 Verdi: »Othelo« - V 1. odmoru: Sodobna književnost in umetnost. — 22.00
V	2. odmoru opere: Raztreseno cvetje lirike.
Torek: 18.00 Boccherini: Sonata v C-duru za čelo in klavir. — 19.00 Simonitijevi, Pregljevi in Adamičevi samospevi -poje sopranistka Ileana Bratuž. — 19.15 Zdravniški vedež. — 21.00 Postno predavanje: Janez Vodopivec: »Ljubi Boga z vsemi svojimi močmi«.
Sreda: 18.00 Haydn: Koncert v Es-duru za trobento in orkester. — 18.55 Vokalni kvintet »Zarja«. — 19.15 Šola in vzgoja: prof. I. Theuerschuh: »Trpljenje in Vstajenje v družini«. — 21.00 G. Galeazzi: »Bogu podobni«, preludij v 2 delih.
Četrtek: 11.30 Predavanje: »Ave Sanctum Oleum«. — 18.00 Chopin: Sonata št. 2 v B-molu. — 39.15 Novela: Ivan Cankar: »Četrta postaja«. — 20.30 Bachovi korali.
— 21.00 Postno predavanje: Janez Vodopivec:	»Križani Kristus, najpopolnejši vzgled ljubezni do Boga in do človeka«.
— 21.45 Palestrinove kompozicije. — 22.00 Ilustrirano predavanje:	Jože	Peterlin:'
»Slovo za srečanje«. — 22.15 Cherubini: Requiem v C-molu. — 23.05 Ravel: Pa-vane pour une infante defunte,
Petek: 11.30 Predavanje: Karlo Sancin: »Velikonočni čas je navdihnil skladatelje«.
— 13.30 Bach: Fantazija in fuga v G-molu.
— 18.00 Ivan Mrak; »Proces«, velikonočni misterij v treh delih. — 19.40 Glasba za orgle. — 20.30 Bach: Pasijon po sv. Ma. teju.
Sobota: 11.30 Predavanje: »Gospodova žrtev in Vstajenje v znanih podobah in kipih«, predava M. Pavlin. — 13.30 Cesar Franck: Glasba za orgle. — 13.55 Haydn: Godalni kvartet št. 69 v B-duru. — 15.15 Čajkovski: Labodje jezero, op. 20. — 16.00 Novela: L. N. Tolstoj: »Svečka«. — 17.00 Ravel: Le tombeau de Couperin. — 17.45 Haendel: Concerto grosso št. 12 v B-molu.
— 18.00 Oddaja za najmlajše: Lojzka Peterlin: »Bele ovčke«. — 19.15 Ilustrirano predavanje: Drago Štoka: »Velikonočni paberki po naši obali«. — 19.30 Mozart: Godalni kvartet v G-duru. — 21.00 Lope de Vega: »Prvi greh«, misterij v 3 delih.
— 22.00 Čajkovski: Simfonija št. 6 v H-rnolu op. 74. — 22.45 Scarlattijeve sonate.
hovna stiska, v kateri živi katol. Cerkev v Sloveniji.
Marija Remec, KUHARICA: To ni debela knjiga, kot je n. pr. Slovenska kuharica, temveč šteje 150 strani, na katerih je skrbna avtorica zbrala nekaj najpotrebnejših receptov in navodil za dobro in domačo kuho. Vsega skupaj je v knjigi 838 receptov. Na koncu je dodano stvarno kazalo, kar uporabnost knjige močno poveča.
Kolika je uporabnost te knjige bodo bolj znale povedati slovenske gospodinje, katerim je knjiga namenjena. Tudi družinski člani, če jim bodo one po tej knjigi kaj dobrega pripravile. Vsekakor je prav, da se je Mohor, družba spomnila tudi na naše kuharice in jim po ceni dala knjigo, ki naj jim lajša skrb za vsakdanjo kuho, še bolj pa kadar je v družini kaj posebnega in je treba kaj posebnega tudi pripraviti.
(r+r)
(Dalje prihodnjič)
■f Kanonik Ivan Kramarič
Viharji in mraz na prvi dan pomladi
VELIKI TEDEN V GORICI: V soboto 29 marca od 8. ure zvečer naprej spovedovanje mož in fantov pri Sv. Ivanu.
Na cvetno nedeljo ob 9. uri sv. maša s skupnim sv. obhajilom za može in fante in petje Pasijona pri Sv. Ignaciju. V stolnici se izpostavi Najsvetejše za tridnevno češčenje.
Ponedeljek 31. marca: od 3h do 411 skupna ura češčenja v stolnici.
Torek 1. aprila: od 3h do 4'' skupna ura češčenja v stolnici.
Veliki četrtek: ob 8. uri zvečer sv. 'maša s skupnim sv. obhajilom pri Sv. Antonu. Od 11. do polnoči v stolnici skupno češčenje pri božjem grobu za žene in dekleta. Od polnoči do lh češčenje pri božjem grobu za može in fante.
Veliki petek: ob 6h postna pridiga in križev pot v stolnici. Zvečer ob 8h postna
pridiga na Travniku.
Velika noč: zjutraj ob 5,30 vstajenjska procesija v stolnici, sledi sv. maša, po maši blagoslov velikonočnih jedi.
Zaključek vzornega tedna v Gorici
Letošnji vzorni teden dekliške Marijine družbe v Gorici je imel še poseben značaj. Združen je bil z zahvalno slovesnostjo za petdesetletnico obstoja te Družbe, zato smo ga praznovali še posebno slovesno. Ves teden, od nedelje 16. marca pa do tihe nedelje, smo imeli vsako jutro v stolnici sv. mašo z govorom. Govoril nam je toplo in prisrčno pater Anton Surina, ki deluje v Altamura v Južni Italiji in se je rad odzval vabilu voditelja dekliške Marijine družbe. Prikazal nam je lepoto duhovnega življenja, božje milosti, pomen molitve in trpljenja in nam v slovo še posebno priporočal češčenje Matere božje. Večerne govore smo imeli v cerkvi sv. Antona. Vseh govorov se je udeležilo zgledno število družbenic, pa tudi drugih goriških deklet _ in žena. Posebno slovesen je bil zaključek vzornega tedna na tiho nedeljo. Zjutraj smo imeli skupno sv. obhajilo, popoldne ob 4h v naši stolni cerkvi pa slovesen blagoslov. Izredno čast nam je izkazal pre-vzvišeni gospod nadškof, ki je hotel s svojo pričujočnostjo še posebno počastiti ta za našo Družbo tako pomemben dan. Po poslovilnem govoru č. patra Surine je ob slovesnem petju zbora Marijine družbe »Naš vladika, bod’ pozdravljen«, vkorakal v cerkev gospod nadškof. Sledila je zahvalna pesem pred izpostavljenim Najsvetejšim ter blagoslov. Te lepe zaključne slovesnosti se je udeležilo poleg družbenic tudi lepo število drugih slovenskih goriških vernikov, da je bila cerkev polna kakor za največje praznike.
Vzorni teden ob petdesetletnici dekliške Marijine družbe nam bo ostal v najlepšem spominu. S hvaležnim srcem se poslavljamo od č. patra Surine z željo, da bi njegovo besedo še kdaj slišali. [)ruxf,enica
Na prvi dan pomladi nas je presenetil mraz kot v najhujši zimi. Mrzli veter je že podil po zraku snežinke, a k sreči je ostalo le pri tem. V severnih krajih Italije pa se je pomlad začela s pravim snežnim metežem, vzdolž jadranske in ligurske o-bale pa so bili hudi viharji. O hudem mrazu poročajo iz Francije, Avstrije, Nemčije in vseh severnih dežel. Na Holandskem je bilo 21. marca 11 stopinj pod ničlo, ob zahodni obali Norveške celo 25 stopinj pod ničlo, na Poljskem 17 pod ničlo.
Izredno močni snežni viharji so zajeli Severno Ameriko, tako da je bil po nekaterih krajih za delj časa ukinjen ves promet. Domnevajo, da je slabo vreme v teh krajih povzročilo smrt okoli 50 oseb.
Nagrajeni delavci
Na praznik sv. Jožefa, zaščitnika delavcev, se je tudi letos vršilo v prostorih Trgovske zbornice v Gorici nagrajevanje delavcev in podjetij. Po poročilu predsednika ustanove, ki je poročal o gospodarskem razvoju na Goriškem v preteklem letu, je sledila nagraditev. Nagrado je prejelo 16 delavskih veteranov iz Gorice in z Goriške, ki delajo vsi že več kot trideset let vedno pri istem podjetju. Prejeli so zlato kolajno in diplomo. Nagrado je prejelo tudi šest podjetij, ki že nad 30 let nepretrgoma delujejo na Goriškem, ter tri podjetja, ki so tehnično znatno napredovala v preteklem letu.
Minister Tambroni v Gorici
V	nedeljo 23. marca je imel v Gorici predvolilni govor ža demokrščansko stranko notranji minister Tambroni. Govoril je v polno zasedeni dvorani gledališča Verdi o problemih, ki zadevajo goriško provinco, o dejavnosti tržaških ladjedelnic, o položaju v podjetju SAFOG ter se dotaknil tudi vprašanja narodne manjšine na Goriškem.
V	vrstah KD na Goriškem
Vse stranke v Italiji sestavljajo liste svojih kandidatov za senat in poslansko zbornico. Goriško deželo sta do sedaj zastopala dr. Baresi v poslanski zbornici, senator Rizzatto pa v senatu. Pokrajinsko tajništvo KD je pa sklenilo, da ne bo več kandidiralo ne enega ne drugega, temveč da ju bo nadomestilo z novimi močmi. Zato ne dr. Silvano Baresi ne Rizzatto ne bosta več kandidata KD pri prihodnjih volitvah. Kdo ju bo zamenjal, se še ne ve.
Šole bodo zaprli 21. junija
Ministrstvo za šolstvo je odredilo, da se konča pouk na osnovnih šolah dne 21. junija. Sledili bodo izpiti, ki se morajo zaključiti pred 28. junijem, ko se začno iz-
piti na srednjih šolah. — Na srednjih šolah se pa zaključi pouk 23. junija.
Tretji kulturni večer v Gorici
Slovensko katoliško prosvetno društvo v Gorici je svoj tretji kulturni večer posvetilo našim materam. Na praznik Marijinega oznanjenja, ki tako lepo poudarja svetost žene in matere, se je zbralo v domu Brezmadežne na Placuti veliko število goriških in okoliških Slovencev. U-vodni govor je imela gdč. profesorica dr. Iva Hrovatinova, ki nam je v lepih in vzvišenih besedah prikazala svetlo podobo matere, ne samo kot roditeljice, temveč tudi kot prve in glavne vzgojiteljice svojih otrok in poznejših članov družbe. Dekliški zbor SKPD nam je za tem pod vodstvom prof. M. Fileja dovršeno zapel dve njegovi skladbi: »Ljubeča mamica« in »Materi«. Prisrčna in nežna melodija obeh pesmi je vsem segla do srca. Sledila je zborna recitacija fantov iz Marijine kongregacije pod vodstvom njihovega voditelja č. g. M. Mazore. V njej je bila združena veličina nebeške matere z veličino zemeljske in za to veličino so se ji fantje skupno z vsem občinstvom oddolžili z zahvalno pesmijo. Nekaj najlepših odlomkov o materi iz Cankarjevih del so nam nato prečitale dijakinje iz Dekliškega krožka. Lep večer sta zaključili pesmi »Tiha luna« in »Uspavanka«, katere nam je z globoko doživetostjo zapel oktet »Planika« pod vodstvom svojega dirigenta Franca Valentinčiča.
Skromna, a zato toliko bolj prisrčna proslava je v naših srcih poživila ljubezen in hvaležnost do naših mater, ki svojih otrok nikdar ne zapustijo, pa četudi so že legle k večnemu počitku.
Podgora
Z veseljem sporočamo, da so na praznik Marijinega oznanjenja oblasti kolavdirale našo župnijsko dvorano. S tem nam je
Seja pokrajinskega sveta
V	petek 21. marca je zasedal tržaški pokrajinski svet. S 14 glasovi proti 7 je bil sprejet letošnji pokrajinski proračun. Dotaknili so se tudi vprašanja o slovenskih šolah na Tržaškem. Republikanec Bazzaro je bil mnenja, da so stroški za slovensko šolstvo mnogo večji kot pa za italijansko, ker da porabi pokrajina za slovensko šolstvo desetkrat več kot pa za italijansko. Predsednik prof. Gregoretti je nato pojasnil, da izvirajo večji stroški iz dejstva, da mora pokrajina plačevati najemnino za poslopja, kjer so slovenske šole, medtem ko so italijanske v vseh ozirih vzorno urejene in bi bila neupravičena njihova pritožba v tem oziru.
Glede novega poslopja za slovensko gimnazijo je izjavil, da je to v načrtu gospodarske obnove iq da je s tem pokrajina storila le svojo dolžnost, pokrajinska u-prava pa bo s tem prihranila izdatke za najemnino. Prof. Gregoretti je nastopil tudi proti gonji glede dvojezičnosti ter izjavil, da se Slovenci nimajo kaj bati za svoje pravice, češ da italijanska republika ščiti interese manjšin.
Vsedržavni dan invalidov dela
Na praznik sv. Jožefa so na tržaški pomorski postaji ob navzočnosti tržaškega škofa msgr. Santina, prefekturnega komi-
uradno dovoljeno, da se lahko poslužujemo naše prenovljene dvorane. Pri kolav-daciji je bilo prisotnih večje število pomembnih osebnosti, med njimi g. podpre-fekt, g. podkvestor, dr. Cozzi, ki je zastopal urad za prosveto, g. Cisotto, g. inž. Conti ter predstavnik zdravstvenega prefekturnega urada. Pretekli teden pa si je ogledal dvorano tudi poveljnik gasilcev.
Sedaj, ko je dvorana uradno priznana, se pa obračamo na naš Fantovski in Dekliški krožek, da nam v kratkem vpri-zorijo kaj lepega, zanimivega in poučnega na prikupnem odru. Prepričani smo, da bodo nastopi v novi dvorani služili Bogu in narodu.
Števerjan
Pred kratkim je na povabilo gospoda župnika prišel med nas gospod profesor Ivan Teuerschuh iz Trsta. Govoril je najprej našim oče'tom in materam, nato pa fantom in dekletom o današnjih družinskih in vzgojnih problemih ter nakazal njih krščansko rešitev. Njegova izkušena in duhovita beseda je segla poslušalcem do srca. Prepričani smo, da je to seme, ki se ne bo izgubilo.
*
Preteklo nedeljo 23., t. m. se je sestal novoizvoljeni Občinski odbor bolniške blagajne neposrednih obdelavalcev, da izvoli ožji odbor. Izvoljeni so bili: Ciril Klanjšček - predsednik, Anton Klanjšček - podpredsednik ter trije člani, in sicer: Zdenko Terčič, Jožef Humar in Avgust štekar.
*
V	ponedeljek 17. t. m. je umrl v Štever-janu znani posestnik g. Albin Pintar. Težki operaciji, ki jo je pred kratkim prestal, se je pridružila še pljučnica, ki ga je spravila v grob. Pokopali smo ga ob obilni u-deležbi dan pred sv. Jožefom.
Naj počiva pri Bogu! Težko prizadeti vdovi pa naše iskreno in globoko sožalje.
sarja Mattuccija, predsednika vsedržavne zveze invalidov dela Bruna Zocca razdelili diplome invalidom dela. Med temi so bili trije skoro stoodstotni invalidi, ki so se ponesrečili lansko leto na delu, in sicer Jožef Fonda, Stanislav Pertot in Anton Antonaz. Dobili so diplomo in 10 tisoč lir.
Do mučnega prizora je prišlo, ko je neuradno stopil pred škofa in oblasti stoodstotni invalid Pietro Chermavaz, ki se je pred tremi leti hudo ponesrečil kot pomorščak. Prišel je v spremstvu žene, nepovabljen, in je prisotnim začel pripovedovati, v kako težkih razmerah živita, ko nimata primernega stanovanja, ne dovolj gmotnih sredstev za dostojno življenje. Prisotne oblasti so se zanj zavzele in upanje je, da ne zaman.
Zaposlenost v Trstu
Na Uradu za delo v Trstu je vpisanih 105.563 delavcev. Od teh jih je zaposlenih 83.635 in nezaposlenih 16.928. Številke veljajo za konec februarja. V primeri z lanskim letom je število brezposelnih padlo za 2.739. Zaposlenost je najbolj porastla v trgovini in poljedelstvu.
Gospodinjski tečaj v Bazovici
Dva meseca sta že minila, odkar se je z velikim veseljem pričel pri nas gospodinjski tečaj, ki ga vodita dve čč. šolski sestri. Še en dober teden in bo konec pre-
koristnega tečaja. »Prehitro je minilo,« govore naše tečajnice. Znamenje, da so se dobro počutile in veliko lepega naučile. Na cvetno nedeljo bodo priredile razstavo svojih del. Pridite v Bazovico na ogled!
V torek, na praznik Marijinega oznanjenja, ob 100-letnici, ko je Marija povedala Bernardki v Lurdu »Brezmadežno spočetje sem«, smo imeli v naši dvorani »slovenski večer«. Na sporedu so bile skioptične slike o Lurdu ob spremljavi glasbe in lep mladinski film »Ouesti benedetti ragazzi«.
Na cvetno nedeljo bomo priredili Materinski dan. Naša mladina bo počastila svoje starše z igro »V INDIJO KOROMANDIJO«.
Pesek
Na cvetno nedeljo popoldne bo pri nas č. g. misijonar Ludvik Savelj, da nas pripravi na vreden prejem sv. zakramentov. Ob 3h bo najprej govor, nato spovedovanje; za zaključek sv. maša s skupnim sv. obhajilom. Upamo, da se bodo te cerkvene slovesnosti udeležili v lepem številu tudi možje in fantje.
Lajnarji
V rojanski župniji imamo naselje, ki se imenuje Lajnarji. Tam imamo našo kapelico, ki smo jo zgradili pred štirimi leti v slavo Brezmadežne. Pred kratkim pa je Marija povabila k sebi oskrbnika kapelice, Lojzeta ali po domače Gigita Majcena. K zadnjemu počitku smo ga 'spremili v petek 21. marca.
Ko smo pred leti iskali prostor za kapelico, ga je takoj daroval. Pomagal je tudi pri graditvi kapelice in potem neprestano skrbel, da je bilo vse čisto pri kapelici. Kakor je na zemlji slavil Marijo, tako naj jo slavi v popolni sreči v nebesih na veke. — Vsej njegovi družini izrekamo iskreno sožalje.
BAZOVICA
vabi na cvetno nedeljo na
Razstavo gospodinjskega tečaja
in
Proslavo materinskega dne
Na sporedu: Igra v petih dejanjih
V	INDIJO KOROMANDIJO
In petje otroškega zbora Srečolov in lov na torto Začetek ob 17. uri.
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so mi bili blizu ob težki izgubi dragega moža
ALBINA PINTAR
Zlasti čutim dolžnost, da se zahvalim prečastitemu gospodu župniku in gospodu kaplanu, gospodu primariju dr. Vrtovcu, družini Komjanc in še posebej gdč. Justini Komjanc, ki mi je bila v pomoč in tolažbo v najtežjih urah, kakor tudi darovalcem cvetja in vsem, ki so mi na katerikoli način pomagali in dragega pokojnika spremili na njegovi zadnji poti. Bog naj bo vsem bogat plačnik.	soproga
Fani Pintar
Števerjan, 20. marca 1958.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 1% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
SLOVENSKO KATOLIŠKO AKADEMSKO DRUŠTVO V GORICI
VABI NA
KLAVIRSKI VEČER
PIANISTKE
MARJANE BOLKO
KI BO V SOBOTO 29. MARCA 1958 OB 20.30 V MARIJINEM DOMU NA PLACUTI. NA SPOREDU SO SKLADBE BEETHOVENA, CHOPINA, DEBUSSYJA
IN TAJČEVIČA.
DVORANA ZAKURJENA	.	PROSTOVOLJNI	PRISPEVKI
Wilhelm Hunermann:	47
cNa božjtPt okopih
Resnična povest prevedena z dovoljenjem založbe Herder
»Tega res ne morem povedati,« je odvrnil Ambrož. »Zdaj je tukaj, drugič lam. Vem samo, da je stanoval pri gospodični Gauffreau v Montbernage in tudi v bolnici za neozdravljive, kjer ga je sprejela sestra Ave.«
»Da, to ste že rekli. Škoda, prav Coudrina hi bil rad ujel.« Janez Planier je vstal. »No, pa ga bom že našel. Sicer pa naš razgovor le ni bil čisto brez uspeha. Torej domnevala, da se kanonik Monterebeuf skriva v Montbernage?«
»To je seveda le domneva,« je pritrdil Ambrož.
»Preiskali bomo hiše sumljivih. No, lahko noč torej!« Predsednik se je obrnil, da bi šel.
»Ne pozabite, državljan predsednik,« je rekel Janez Chartres s tresočim se glasom. »Ne pozabite, da ste prisegli.«
Ta pa se je gromko zakrohotal in zaklical: »Tepca! Bedasta, neumna tepca! Kot da bi nasproti prekletim ne-zaprtseženiin ne bilo dovolj vsako sredstvo!« Zaloputnil je vrata celice; težki železni zapahi so zaškripali in ko sta prevarana brata obupano tolkla na vrata, je prišel kot edini odgovor grozoten, bobneč smeh, ob katerem jima je kri skoraj oledenela.
»Samo eden se smeje tako, hudič!« je zaškripal Janez
Chartres v onemogli jezi. Zunaj so utihnili predsednikovi koraki.
V	celici nesrečnih duhovnikov, ki nista spregledala hudičeve igre, je bila noč, noč in žalost.
*
Bilo je okoli ene ure, ko je Robert Bernard ves prestrašen skočil pokonci. Kljub vsem dobrim sklepom je bil ob legendah o svetnikih res zaspal. Ni imel torej vzroka, da hi kaj očital debelemu Lipetu, ki je ležal na klopi in smrčal. Bil je nezadovoljen sam s sabo. Obrisal si je spanec iz oči. Le kaj ga je bilo zbudilo? Nevihta, ki se je s tihim bobnenjem pomikala v daljavo? Toda ne! Robert Bernard je začutil, kako mu je srce nenadoma začelo poskakovati prav do vratu. Zunaj je nekdo krepko tolkel na vrala.
»Sveta Marija!« je zajecljal fant. Nato pa je urno zgrabil laterno na mizi, zdrvel po stopnicah navzdol in odprl hišna vrata.
»Moj Bog, to pa je trajalo dolgo?« se je zunaj kregal mali Jurij Vinaie. »Vsaj pet minut že trkam.«
»Kaj pa je?« je zastokal Robert.
»Kaj je? Pekel se je odprl! Prihajajo! Rdeči! Pravkar so vdrli v hišo gospodične Gauffreau. Sreča, da Dodaina in Sovera ni. Toda naprej! Zbudi gospoda kanonika in popelji ga na varno! Niti trenutka ne smemo zamuditi! Rdeči utegnejo priti vsak hip!Opravi dobro, Robert! Jaz pa pojdem še malo oprezovat.«
Čez nekaj minut je deček s kanonikom, ki se na srečo ni bil slekel, zapustil hišo skozi izhod na vrtu. Ni bilo prvič, da je duhovnik moral bežati ponoči; tudi ni bilo prvič, da
je Robert moral kakemu preganjanemu pokazati .pot v gore. Deček se ni prav nič bal. Začutil pa je veliko usmiljenje s sivolasim duhovnikom, ki je sredi noči moral bežati kot zločinec.
»Sreča, da je nevihta ponehala,« ga je skušal potolažiti. «Tudi dež jenjava. Kmalu boste na varnem.«
»Dobro je, moj fant!« je odgovoril kanonik potiho. »V božjih rokah smo.«
*
Medtem se je debeli Lipe pripravljal na sprejem ^rdečih. Vrala je bil spet zaprl. Prav ko je hotel iti v posteljo, ker se mu je to zdelo manj sumljivo, so zabobneli po vratih težki udarci.
»No, potem pa!« je vzdihnil sam pri sebi in odprl hišna vrata. V hišo je vdrlo šest vojakov revolucije, ki so preklinjali in razgrajali.
»Fantič, kje je duhovnik, ki ga imate skritega?« se je zadrl načelnik, neki korporal s pasjim obrazom.
»Kakšen duhovnik?« se je začudil Lipe.
»Nikar se ne delaj neumnega, pobalin! Ga bomo že našli.«
Rdeči so takoj začeli preiskovati hišo. Našli pa so samo Marico, ki je prestrašena debelo gledala vsiljivce in na vsa vprašanja od samega strahu jecljala le nerazumljive odgovore.
»Kje so stari?« je vprašal načelnik.
»Staršev ni doma, če mislite nje,« je odgovoril Lipe. »Oče je šel kupovat zelenjavo za prodajalno, mati pa streže bolni teti.«