V sredo in saboto
izhaja in velja:
2»	celo leto	6 Tor.	20	kr.
»	pol lete	.	a	„	SO	*
n	četert let«	1	„	70	„
»	mesec .	.	—	„	60	„
Po pošti:
Z« celo leto 7 for. 60 kr. t- ol let« .	3	„ 80 „
k	leta .	2	„	_ „
5>ec • • - - 70 „
„Živi, živi duh slovenski, bodi živ n« veke!“	pesom.
St. 5.
V Celovcu v sredo 17. januarja 1866.
Oznanila.
Z« navadno dvestopno Versto se plačuje: 6 kr., ktera seerikrit 8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru.
Za vsak list mora biti kolek (»tempelj! za 30 kr.
Rokopisi se ne vračajo.
Tečaj 11.
Centralizem, dualizem ali federalizem ¥
Ul.
Od cesarja Jožefa II. do leta 1848 se je Avstrija dualistično vladala. Dežele takraj Litave so imele absolutno vlado, dežele un-kraj Litave pa ustavno. Pa vendar Avstrija ni bila na dva kosa presekana: Cela Avstrija je imela eno in isto cesarsko hišo, eno in isto vlado, eno in isto vojsko, eno in isto denarnico, s kratko besedo: Avstrija je bila ena in edina pa mogočna deržava. To ni še danešnji dualizem, da se tu vlada ustavno tam pa absolutno; le ta dualizem pozna avstrijanska zgodovina, in ta zgodovinski dualizem je na vse večne čase pokopan. Nam se dozdeva nemogoče, da bi zanaprej v tej ali unej deželi avstrijansko cesarevine še kdaj mogel obveljati in moč dobiti stari absolutizem. Zatorej od tega zgodovinskega pa pokopanega du&lizma ne govorimo, — govorimo le o dualizmu, kakor se je razvil in se nam ponuja naše dni.
Danešnji dualizem .je trojne baže. Perva baža je osebna zveza ali personalna unija, i to je: Avstrija naj se preseka na dva kosa, ktera nimata med seboj nobene druge zveze, kakor da imata oba enega in istega vladarja.
Druga stranka, h kterej spada znani Dedk, terdi, naj se vesoljne in vzajemne zadeve ogerskih in nemško-slovanskih dežel ne obravnujejo vsako leto praviloma in po-redoma v enem deržavnem zboru, timveč le v sili in potrebi, „od primerljeja do pri-merljeja,0 pravi Dedk.
Tretja stranka, ktere glava je grof Sze-csen in menda tudi naš Blagatinšek žl. Kai-serfeld na to meri, pa pravi, naj se vse v oktoberskej diplomi (odstavek II.) in v fe-bruarnem patentu (§. 10) naštete reči in zadeve vsako leto obravnujejo med Dunajem in Pešto, ali poglavitna moč naj počiva
v deželnem zboru v Pešti in v ožem deržavnem zboru na Dunaju.
Nobena baža takega dualizma nima podlage v zgodovini avstrijanske deržave, vsaka nasprotuje zgodovini.
Kaj pa pravita dualizem in Avstrija?
Nam se dozdeva vse eno, ali obvelja ta ali uni imenovanih dualizmov, — nam se le dozdeva, da je vsak dualizem konec miru in pokoja, konec sreče in oblasti slavne habsburške hiše, konec moči in slave Avstrije, — da, dozdeva se nam, da je vsak dualizem konec avstrijanske deržave.
Nič ni novega na svetu, tudi to ne, kar roji po glavah Madjarov in Nemcev. Kdor prebira njih časnike in na svitlo dane knjige,
—	kdor gleda in premišljuje, kar se je godilo v ogerskem deželnem zboru leta 1861,
—	kdor svoje oči povzdigne in jih oberne na to, kar se je godilo pri volitvah za sedanji zbor v Pesti in kar se godi zunaj naše deržave na Nemškem pa tudi po našem Nemškem: kdor vse to prebira, gleda in prevdarja, moral bode — hočeš nočeš — z žalostnim sercem priznati, da Madjari in Nemci niso še pozabili in popustili tega, kar so namerjali leta 1848: Madjari hočejo veliko Madjari j o, -- Nemci pa veliko Nemčijo!
Znani madjarski deržavnik baron Eotvos to očitno tirja. Dal je že pred nekimi leti knjigo ua svitlo, v kterej terdi, da med deželami takraj in unkraj Litave more le osebna zveza ali personalna unija obstati. In veste, zakaj ? On pravi, to tirja stara ogerska pravica, drugič pa tudi to, da Madjari nočejo braniti ali ovirati, da se cela Nemčija, — torej tudi vse k nemškej zvezi spadajoče dežele avstrijanske cesarevine, zlijejo v eno veliko deržavo.
Kaj pa Nemci mislijo o Avstriji? Lehko se jim dokaže, da hočejo le tako Avstrijo, v kterej Nemštvo sedi na pervem mestu in
veliki zvonec nosi, drugi narodi naj se jim pa lepo priklanjajo in se živijo od drobti-nec, ki padajo od bogato pogernjene nemške mize. Nemci hočejo nemško Avstrijo, ali pa nobeno! Huda in ostra beseda, — res! pa saj je deržavni minister vitez Šmer-ling sam, ko je njegova tako krepko in sladko anovana misel od nemške Avstrije padla in se pokazala nova, vsem narodom ravnopravična Avstrija, — Šmerling sam je vabil svoje prijatle ne v deržavni zbor na Dunaju, timveč v deržavni parlament — v Frankobrodu!!! „Spet se viuimo v Fran-kobrodu“, je klical pri neki napitnici. In mar mislite, da so ga zavoljo te — da prav rahlo rečemo — nelojalne, prav za prav iz-dajavno napitnice poprijeli in mu jih prav grenkih in debelin našteli; — oh! kaj pa še, hvalili so ga časniki pravega in pervega nemškega moža in njegovo ime v zvezde kovali. Madjari hočejo Madjarijo, Nemci pa Nemčijo! — Ako se pa napravi Madjarija in Nemčija, - kje je potem naša Avstrija? Ni je več, en kos je zibnil in se spreober-nil v Madjarijo, drugi kos se je vtopil v Nemčiji! Avstrijski cesar je zdaj postal kralj madjarski in bode sčasoma morebiti tudi cesar — nemški. Pravimo morebiti? Eotvos pa sam terdi, da avstrijanski cesar ne more nikoli biti tudi nemški cesar. Ostale evropske deržave namreč nikoli ne bodo dovolile, da bi se v sredi, v sercu Evrope napravila velika deržava, ktera bi obsegala celo sedanjo Avstrijo in Nemčijo in bi štela še črez 70 milijonov ljudi, ako ravno bi Avstrijo in Madjarijo vezala le samo osebna zveza enega in istega vladarja. Torej more nemški cesar le kdo drug biti in, kakor si ga je pervi frankobrodski parlament tudi v resnici že izvolil in kakor tudi zdaj veter piše, bode nemški cesar edine Nemčije kralj pruski. Eotvos pa terdi, da morajo tako imenovane nemško-slovanske deželo Bedanjo Avstrije spadati k novi nemški deržavi, — torej postane naš svitli cesar
Besednik.
Južni Sokol,
prvo telovadsko društvo jugoslovansko.
(Kocec.)
J. Y. — Na kratko hočem ti zdaj podati vašnejše črtice iz zgodovine drugega društvenega leta. Nove moči pridobil si je Sokol med rokodelskimi pomočniki, kterih je to leto več pristopilo k društvu, in gotovo je to veselo znamnje, da se vedno širi narodna zavest. Sklepalo se je o tem, da bi se napravila sokolska godba, zarad mnozih ovir pa se ni mogel še izpeljati do zdaj ta predlog. Ravno tako se je rodila v tem letu zbujna misel, da se napravi lastna zidana telovadnica. Ako Bog da i sreča junačka mislim; da to izpeljemo v nekterih letih.
Telovadsko svojo izurjenost pokazali so Sokoli zopet ljubljanskemu mestu velikonočni pondeljek, ko sta napravila čitalnica in Sokol združena velikansko besedo, kakor jih je Ljubljana še malo tacih videla. Čisti donesek te besede v znesku 626 gld. namenjen je bil stradajočim Notranjcem, ktere
je ravno v istem času huda lakota trla. Še nikoli ni Sokolu tolika, in zakaj bi se to ne smelo reči, skoz in skoz zaslužena zahvala donela! Razun tega pa je tudi pri sko-rej vseh izhodih so telovadilo, kolikor so ravno pripuščale okoliščine. Pod vodstvom in imenom učenika Sokolovega Mandiča osnovala se je meseca novembra šola za rokodelske in obertniške učence, v kterej se jih vadi brezplačno mnogo čez sto, kakor tudi nekoliko rokodelskih pomagačev. Da se je tedaj za razširjenje telovadstva v preteklem letu posebno skrbelo, je iz tega jasno.
Vzajemnost svojo s praškim Sokolom pokazal je južni Sokol, ko mu je dospela žalostna novica, da je umrl starosta Sokola v Pragi g. Henrik FUgner, prvi načelnik prvega Sokola. Telegraiično bo je izrazilo bratom na severji sožalovanje, za kar so se primerno zahvalili. Kako izkazuje Sokol zadnjo čast svojim udom, pokazal je dvakrat, ko ga je doletela žalostna naloga spremljevati na zadnjej poti dva nadepolna svoja tovarša. Spremilo ju je celo društvo z zastavo do pokopališča.
Mirno naj počivajo vsi trije!
V zahvalo za lepo potnico „Sokolska0, kterej je složil besede g. Davorin Trste-
njak in napev g. dr. G. Ipavic, izvolil je Sokol imenovana gospoda za častna uda. —
Povedati imam zdaj še nekoliko o društvenih izhodih. Kdor je bil priča enega ali druzega teh izhodov, pritrditi mora, da so bili sokolski izhodi prave narodne ljudske veselice, ktere so gotovo tudi dosti pripomogle zbujati narodno zavest med ljudstvom. Posebno velikansk pa je bil izlet v Novo-mesto o priliki SOOletnice, ktero sem o svojem času popisal. V zahvalo za pre-izvrstno gostoljubnost, s ktero so bili sprejeti Sokoli, poslali so krasno izdelano zahvalno pismo Novomeščanom, ktero naj bode veden dokaz njih hvaležnosti!
Gotovo je, da je ta izlet vpihal do živega pla* mena domorodne iskrice, ktere so tlele poprej po dolenskej strani. Priča temu nam ]6 veselo gibanje narodnega življenja na Dolenskem, ktero ima zdaj gotovo zavetje po čitalnicah v Rudolfovem (Novo mesto) in v Metliki, kakor tudi v bližnjej sestrici na Šta-jarskem, v Sevnici.
Kako je poviševala nazočnost Sokolov Slomšekovo slovesnost v Mariboru, ni mi treba še le omenjati posebej; sprejeti so bili od štajerskih bratov tako pri-
podložnik nemškega cesarja!! Ta novi nemški cesar bode vso moč in oblast v roči imel; zapovedoval bode vojski, gospodaril bode z denarjem in bode — kakor se rado godi po svetu — vodo obračal na svoj mlin, razširjal bode svojo moč in oblast in na potu bodo njemu in nemškemn deržav-nemu zboru kralji, vojvodi in vladarji po-samnih dežel nemške cesarevine. Nemci pa so centralisti, ki hočejo vso oblast v sredi in sicer v svojej pesti imeti. Kako lehko se zgodi, da zdaj tega zdaj pa unega kralja, vojvoda ali vladarja denejo v počitek, da po tem takem dobijo eno deržavo, en zbor in enega cesarja — nemškega? Kje pa je po tem naša preslavna cesarska rodovina, ki je imela po starodavnej pravici v posesti kraljestvo češko, nadvojvodino avstri-jansko, vojvodino koroško itd. itd.? Ob vse je prišla in ostale so jej le dežele krone sv. Štefana — velika Madjarija. Pa pra-šatno: Ali bode v Madjariji mir in pokoj? Ali bodo mar Slovani in Komani mirno in dolgo nosili težki jarm madjarske sužnosti? Kakošna bode ta Madjarija? In prašamo, ali se more kdo na Madjare zanašati? Ali niso leta 1848 hišo habsburško djali ob krono ogerskega kraljestva ? Ali ni 1. 1848 minister Palmerston, angleški minister zunanjih zadev, videč, kako Avstrija razpada, mislil v diplomatiško zvezo stopiti z Mad-jari? Bojimo se, da misli dualizem Avstrijo raztergati, jo potopiti v Nemčiji in Madjariji, in kaj bo potem s preslavno habsburško rodovino? Prav je imel tisti slovanski deržavnik, ki je odkritoserčno rekel: Mad-jari in Nemci mislijo preslavno cesarsko ro-dobino posaditi med dva stola, ako bi ne bilo Slovanov!
To je dualizem za Avstrijo in cesarsko hišo!
Avstrijansko cesarstvo.
Ms Dunaju. 11 januarja. — Z. — (Žalostna novica. Novi odvetniki. Kaj bo z nezaupnico? Volilni odbor.) Imaš sicer, dragi „Slovenec", tukaj izvrstnega dopisalca, kteri ti najvažnejše novice iz avstnjanskega stolnega mesta naznanja, pa vendar dovoli tudi še meni majhen prostorček v svojem jako cenjenem listu, da ti ktero priobčim. Nimam ti pa zdaj važnejše novice pisati, kakor je ta, da z našim jugoslovanskim vseučiliščem, z našo akademijo in z narodnim muzejem jako slabo stoji. Za prvo imamo celo malo upanja, da se bode kedaj ustanovilo, kajti še pravoslovne fakultete v Zagrebu niso neki volje dopolniti, tem manj pa še v življenje vpeljati modroslovno ali celo medicinično fakulteto.
— 18 —
Pravila jugoslovanske akademije pa so neki tako prenaredili, da je joj in da bi Jugoslovanom potem akademija le malo koristila; ravno tako je tudi z narodnim muzejem. Naš visokocenjeni mecen, dika jugoslovanska, djakovski vladika, visokoče-stiti gosp. Josip Juraj Strossmay er, kteri se je zdaj tukaj v Beču dolgo časa mudil in še le 10. t. m. zopet v Zagreb podal, trudil se je sicer mnogo, da bi se vsaj pravila jugoslovanske akademije po visoki vladi potrdile, pa, kakor se zdaj čuje, le sč slabim vspehom. Bože daj! da bi se ta reč še k boljemu obrnila, v prid in blagor našemu premilemu narodu. —
Druga, bolj vesela novica je ta, da so odvetniki za naše slovenske kraje že imenovani, in samo še potrditve visoke vlade čakajo; večidel pridejo znani naši slovenski rodoljubi v*slovenske kraje ter od njih potem pričakujemo, da se bodo v svojem novem oslu prav možato, kakor zmirej obnašali, a bi zvesti odvetniki našega slovenkega, dozdaj tolikanj znaničevanega ljudstva bili. Znabiti Vam že prihodnjič naznanim imena in kraje, v kterih bodo svojo novo delavnost pričeli. —
Kavno ko sem te verstice spisal, dobil sem tretji list letošnjega „Slovenca" v roke ter z veliko radostjo nezaupnico čital, ktero so naši domačini svojim izneverjenim poslancem poslali. Ali bi ne bilo dobro, ko bi tudi drugi slovenski volilci to posnemali in tako nemškutarskim poslancem pokazali, da ne ravnajo po volji svojih volivcev? Bota li Feyrer in Ldschnigg tudi po nasvetu svojih volilcev izstopila iz deželnega zbora? Jako dvomim, kajti prvi se je celo v pokojni „Reichsrath" dal voliti!! Pa saj je že zadnje leto njih sijajnega (?) delovanja in v kratkem bodo zopet nove volitve; takrat pa, dragi rojaki, pokažite se može — Slovence, volite le take za svoje narodne poslance, o kterih ste prepričani, da so svesti narodnjaci in spoštovalci naših narodnih pravic; vi pa slovenski prvaki, stopite v kolo, izvolite med seboj volilni odbor, kteri bo volilcem narodne poslance priporočal; prizadevajte si, da se bodo vaši, kandidati tudi izvolili in da bode svet videl, da Slovenci ne spijo, negoi da umno naprej stopajo tudi na političnem’ polji. Posebno bi se to za Štajersko že v kratkem storiti imelo, da bi že zdaj na posameznih krajih ljudje vedeli, kteri se jim za poslanca priporoča. Nadjamo se, da pri prihodnjih volitvah ne bota samo dva narodna poslanca izvoljena, ampak da bodo na vsen krajih slovensko štajerske zemlje tudi slovenski rodoljubi in znani privrženci našega programa izvoljeni!
Dežele notranje-avstryansbe.
Iz Celovca. (Spet tolmači.) Mislili smo, da so se tolmači za slovenske obravnave pri tukajšnej deželnej sodniji vendar le odpravili; tožili smo mi in z nami slovensko ljudstvo, da se v domačej, rojstnej deželi sč Slovenci ravno tako dela in ravna pri sodbi in drugod kakor s ptujci. Tirjali smo, da se sč Slovenci pri sodniji obravnuje slovenski in da se odpravijo tolmači; zakaj uradnik — in med uradnike spadajo menda tudi sodniki — mora po volji in po zapovedi sedanjega ministerstva z ljudstvom ob-ravnovati v maternem jeziku. Pričakovali smo, da je tolmačem odzvonilo za vselej, — pa goljufali smo se, temu ni taka.
12. tega meseca je stala pred tukajšnjo deželno sodnijo Jožefa O lipi c, štajerska Slovenka. Obtožena je bila, da je svojega novorojenega otroka umorila in sicer tako, da ga je prijela za nogo in ga z glavo bu-tila ob drevo. V doljnem Dravberdcu, v kte-rega okolici je služila in v Wolfsbergu, kamor je bila odpeljana, pri obeh sodnijah je svoje detomorstvo že obstala. In v Celovcu pa je tajila vse in terdila, da zapisniki niso jprav pisani tako, kakor je govorila in da jo je tolmač narobe razumel. Deržavni prav-dnik,č g.žLJFrauendorf, kteremu slovenski jezik kaj lepo in gladko teče, nasvetuje, naj se sodnijska obravnava preloži tako dolgo, da se tolmač vzame v prisego, zraven pa tudi prisedniki prisežejo, ali slovenski znajo. Zagovornik obtožene ženske, g. dr. Horak, pa terdi, da zapisniki nimajo nobene veljave, ker po §. 123 kazenske postave niso pisani v nemškem in slovenskem jeziku in zraven še zavoljo tega, ker tolmač ni bil vzet v prisego. Visoka sodnija je ta Horakoy predlog poterdila in zapisnike zavergla, zraven pa tudi obravnavo predjala, da se zgodi, kar je deržavni prav-dnik nasvetoval. — Radovedni smo, Kako bodo prisedniki prisegali, da slovenski znajo in da so obtoženko razumeli. Še celo to se nam dozdeva verjetno, da je tolmač sam ni prav razumel in je v zapisnik narobe narekoval, kakor obtoženka tudi terdi. Lehko se je zgodilo, da tam v nemškem Wolfsbergu niso imeli dobrega tolmača. Še tukaj v Celovcu vsred Slovencev, še tukaj pri deželnej sodniji so imeli ravno pri tej obravnavi tolmača,, kj menda ni znal prav in dobro slovenski. Navstala je zavoljo tega med sodniki samimi neka prepirka in g. Maid, sve-tovavec deželne sodnije in sodnik pri tej obravnavi, ki za g. Frauendorfom pri celi sodniji najbolje slovenski zna, rekel je tolmaču v medočje, da ne prestavlja pray po nemški, kar obtoženka slovenski pravi, da je ne razumi prav ne po besedi, ne po
jazno, da gotovo vedno bode ostal isti dan v spominu vsacega. „Spoprijaznili so se tudi s tamošnjimi nemškimi telovadci, telovadili so ž njimi , zvečer pa pri besedi napravili 9 skupkov ali grup z občno pohvalo mnogoštevilne nazoče gospode » Vseh slovenskih krajev.
Lahko rečemo, in kakor smo za gotovo zvedeli, pridobili so si Sokolci takrat pri-jatelstvo tudi od strani dozdaj jim še sovražnih trum (a ne ljubljanskih). Posebno začudeno so gledale mariborske „frajlice" in se čudile, da vsi „windisch" (slovensko) govorijo, ko so vendar tako zali fantje! Ena ie še celo obžalovala, da so Slovenci, ali kakor je sama rekla „windische“. Tako žalostno je z žensko gospodo v Mariboru! *) Mala peščica tamošnjih rodoljubov pa v tej -zpdevi gotovo ne more čudežev delati in to znatno preinačiti, protivnikov ima preveč!
Tudi izhod na Vrhniko je bil jako zanimiv. Zjutraj peli so Sokolci pri svetej maši, popoldne pa napravili pod milim nebom veselico, pri kterej se je veselo prepevalo, telovadilo in burke vganjalo. Bila je to prava ljudska veselica, kajti razun vse vrh-
*) E gotpodine, tudi drugod žalibogl
Vredn.
niške gospode, privrelo je tudimnogo kmečkega ljudstva tje. Kavno tako veseli so bili bolj bližnji izhodi v Lavrico, v Vevče, čez Golovec, v Medvode, in v št. Vid pri Ljubljani. Kakor sem že rekel, v narodnem o-ziru imeli so veliko važnost in marsiktero dobro zrnce se je zasejalo na dobra tla. Da omenim prav na kratko druzih slovesnosti in veselic, ktere so se obhajale dom4, povem, da je obhajal Sokol združen z čitalnico 20. oktobra s slovesno besedo in sijajnim plesom, da je napravil na pustni torek velik ples v čitalnični dvorani, kteri je bil tako živahen in pri kterem je bila tako polna dvorana, da že dolgo ne tako v čitalnici. „Ljubljančanje so takrat pokazali Sokolu, da je njih ljubljenec*', pravi sporočilo in res je to. Pokazalo se je to zopet pri zadnej veselici, s ktero se je sklenilo leto 1865. Tako veselega gibanja, kakor pri Sokolovih veselicah, ne najdeš lehko, in vselej je doBti premajhna čitalničina dvorana za vse občinstvo, ktero privre skupaj. O velikej bakladi, ktero je napravil Sokol ljubljenemu svojemu načelniku, mestnemu županu dr. Costu za god, poročil sem že o svojem času. Pri sabotnih shodih Sokolov v čitalničini gostilnici, kterih je bilo v pre-
teklem letu 19, namreč 11 spomladi in 8 v jeseni do novega leta, predstavljali so Sokoli glediščne igre, godli in igrali na raznih inštrumentih, prepevali, deklamovali, čitali podučne članke, i. t. d., tako da so bile prav zanimive in vesele te večernice v vsakem oziru. Posebno važno je tudi to, da se je ustanovil jeseni pisan humorističen list „Bren-celj“, kteri izhaja vsak teden in daje tako Sokolcem priliko, da se poskušajo tudi na literarnem polju. Krepko je mahal po pro* tivnikih, pa včasih tudi našim veljakom kako dobro izmišljeno povedal, pa ne da bi bil koga žaliti hotel. To pa menda nekterim ni bilo po volji, hočejo mu tedaj zanaprej „torbo“ naložiti. Kako se mu bo kaj podala, ne vemo?
Slednjič hočem podati še nekoliko statističnih črtic. Udov šteje društvo: 200, kteri plačujejo doneske (50 kr. na mesec), zraven teh nektere častne ude in nekoliko brezplačnih. Med imenovanimi so 4 plemeniti, 20 je posestnikov, 12 doktorjev, 30 kupcev, 43 uradnikov, 10 rokodelskih mojstrov, 43 kupčijskifrin 38 rokodelskih pomočnikov
Telovadnih vaj se je udeleževalo po 30 do (50 shodov po 50 do 100 udov. Borili s sabljami so se vsi, z rapirji 16, grup se je vadilo 16. —
misli. Seia se je končala, da je bila obravnava preložena.
Pra&amo, kaj bi se bilo zgodilo , ako g. Maid ne bi bil dobro slovenski znal? Morebiti to, kar se je pred nekimi meseci godilo pri deželni sodniji v Gradcu. Tam je bil nek slovensk hlapec — tako je pripovedovala „Tagespost44 — k smerti obsojen; kb mu je bila Lonec obravnave ta sodba oznanjena, pralni je, kakor Tagespost pravi, „in windiscner Sprache: Was krig’ ich fiir eine Strafe"? Slovenska sirota morebiti ni prav razumel in vedel, kar soje ž njim godilo pri celej obravnavi v nemskej Defceai! — Naša obtoženka J. Olipičeva bode ja-veljne obsojena, akoravno je svoje hudodelstvo že dvakrat obstala. Zapisniki, v kto-rih to stoji, so zaverženi, drugih dokazov ni, sama pa vse taji in ne obstoji ničesar, — torej pojde — nedolžna! — To so obravnave po tolmačih; zvit hudobnež zmuza se vsej kazni, nedolžni pa moro zapasti ostrej pravici. Sodniki! sodite Slovence po slovenski! Sodno visoko ininisterstvo, tebe kličemo na pomoč!
Ic Bekstnjua, 10. jan. (Medved o svečnici). Kaj neki ste si že mislili, ker Vam tako dolgo nisem nič pisal ? Menili ste morda že, da sem se vlegel spat, kakor medved o zimskem času, in morebiti mislite, da danes le, kakor vsi mermravci o svečnici, en malo v svet pokukam? Bog me, da bi bil spal! In ko bi bila danes moja svečnica, obernil bi se precej na drugo uho. — Odkod ta otožnost? Beri večino nemških časnikov, govori sč sto in sto njih priverženci, in gotovo ti bo kri zavrela, ko bodeš jo vedno v vseh varijacijah gosti slišal, da ni ti zveličanja brez nemške kulture, da ne smeš zaveden Slovenec biti, da so tvoje prizadeva za narod prazne, smeha vredne domišljije, ali deržavi nevarni naklepi. Pa nikdar se nismo še tako živo prepričali, kaj in koliko imamo od one stranke pričakovati, ki se vedno s svojo kulturo ponaša in jo tudi nam vriniti želi, češ, da srno in ostanemo brez nje siroveži, kakor od tistega časa, ko je slavna vlada pokazala, da hoče vsakemu narodu dati, kar mu po pravici gre. Kdor ni debelo slep, moral je pač sedaj spregledati, da se mu je treba poprijeti prislovice: „Človek — Slovenec! tebi velja — pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal4*. Pa žalibog, resnico ove prislovice veliko koroških Slovencev še ni sprevidelo, nego tava še pod težo stare navade, so vklanja še starim predsodkom. „Slovenci so pač krotke dušice14, me bode morebiti kdo zavernil. Bog, da bi bili manj krotki! Meni se dozdeva, da zasluži ta krotkost bolj ime plašljivosti, vnemarnosti, politične neizobraženosti ali pritlikovanja. Brez zamere! Če že kaj dru-
Konečno še nekaj o vnanjih Sokolcih. V Ipavi, v Trstu in v Celju namerjali so napraviti sokolska društva, ali žalibog, vse je zaspalo. Le v Kranju ima, razun posameznih udov po deželi, sokol krepko podporo; šteje namreč 19 udov v Kranju. Napravili so Bi svoje sokolišče, in za orodja podaril m je grajščak gosp. Urbančič potreben los. Slava mu! Udeleževali so se nektqri kranjski Sokoli tudi izletov in veselic ljubljanskega Sokola in pišejo nam, da vedno hočejo ostati v duševnej in djanskej zvezi z brati v Ljubljani. Na zdravje!
Iz vsega tega, dragi čitatelj, bodeš gotovo prepričan, da Sokol je sicer še mlado ali krepko društvo, ktero bode še mnogo koristilo in pripomoglo k temu, da se vedno bolj razširja narodna zavest, posebno med kmečkim ljudstvom. Zatorej je pa tudi vreden, da se podpira in želeti je, da bi po izgiedu mesta Kranja slovenska mesta napravila sokolska društva ter da bi prvi jugoslovanski Sokol kmalo imel trdna gnjezda po vseh krajinah mile naše domovine. Zmagajmo naj razpne svoje peroti po vsej de-^nvi»i, zbirajo pod svoja krila vse verne •inove matere Slave! Na zdravje !
— 10 —
gega ne pomaga, naj se rana izžge , ostru-peni del naj se do kosti odreže ali pa naravnost odseka. — Moravski Slovani pošiljajo vkljub vsem velikim zaprekam, ki jih nasprotniki njim napravljajo, nezaupnice onim poslancem, ki so za stari — Bog mu daj večni mir! — „rajhsrot“ glasovali, in napravile so občine same, ker to narodnim zastopnikom v deželnem zboru ni obveljalo, do Njih Veličanstva presvitlega cesarja za-hvalnice za septemberski manifest in zaupnice deržavnemu ministru. To je lepo, to kaže politično dozrelost in značaj, ki se ne vklanja vsaki sapici. Kako je pa pri nas koroških Slbvencih? Žalostno, ni za povedati! Klici narodnjakov so skorej le glas vpijočega v — puščavi! Poskusi naše občinske zastopnike nagovarjati, da naj le kako malo nezaupnico temu ali unemu poslancu pošljejo, in — stavim celi nemški „rajh“ — da bodeš med 100 odgovori gotovo 80krat slišal: „Kaj bi le to pomagalo? Mi ne bomo nič prenaredili; le temu ali unemu se zamerimo itd. “ Z otožnim sercem bodeš našel pri večini naših ljudi mesto moške samostalnosti še vedno nenaravno plašljivost pred tistimi gospodi, ki so mnogo let le v škodo deržave nadomestovali — žalostno, da reči moram —■ „um in voljo44 ljudstva. Ta žalostni up-ljiv je menda tudi vzrok, da ste nam sosednji slovenski občini, podklošterska in stra-joveška, poslale zaupnico svojemu poslancu, ker je glasoval zoper vsem narodom prijazno cesarjevo besedo od 20. septembra lanskega leta. Hočejo prebivavci v teh dveh občinah še zmiraj za podnožje ptujim narodom služiti? Se morda še tako otročje slabi čutijo, da si ne upajo brez pestine shajati? To je čin, od kterega narodnjak nič prav kaj misliti ne ve, in zatorej tudi jaz raji pero zdrobim, kakor da še ktero o tem čerhnem. Bože pomdzi!
V Ljubljani 14. jap. (Iz deželnega zbora, — seja matičnega odbora.) Pretekli teden bil je teden interpelacij, kajti pet interpelacij sta predložila poslanca gg. Svetec in dr. Costa. Vseh pet jedro je: Ravnopravnost! Pač žalostno je, da še zdaj, ko imamo že toliko postav o ravno-pravnosti, da bi človek mislil, to mora biti že davno dognana stvar, morajo narodni naši poslanci popraševati in interpelovati zarad ravnopravnosti, ktere v resnici skorej prav nič nimamo! Tri teh interpelacij zadevajo šolske naše homatije, namreč opro-ščenje slovenskih dijakov od učenja slovenskega jezika, druga znani slučaj od g. Tuška in Walterja, zakaj da se je namreč raji dala služba na realki trdemu Nemcu ko izurjenemu Slovencu? in tretja zarad učenja slovenskega jezika na nor-malki. Nadjam se, da bote te interpelacije bolj natanko razložili med razpravami našega deželnega zbora, kakor tudi precej dolgo, ktero je danes predložil g. Svetec o ravnopravnosti pri sodnijah. Praša namreč, zakaj se ne ravna po postavah, zakaj se ne pišejo zapisniki (protokoli) v istem jeziku, v kterem se zaslišuje? Stem se pač ne morejo izgovarjati uradniki, da ne znajo slovenskega pisati; zakaj bi se prestavljalo iz slovenskega v nemško in zopet narobe, kar daje več dela in včasih nareja sitnosti in zmešnjave? Pač želeti bi bilo res, da vlada enkrat krepko prime v roke to stvar, in to po naši misli ni drugače mogoče, ko da se za tiste uradnike, kteri ne znajo popolnoma slovenskega jezika — znati ga mora tako vsak po postavi! — odloči čas, do kterega imajo ali se popolnoma naučiti ga ali pa rajši poiskati si službo v kakem takem kraji, kjer ga ne potrebujejo. Kako pa se dela s postavami, kaže nam sledeča pri-godba: V Zatični na dolenskem je bil povabljen k sodniji sin nekega kmečkega posestnika za pričo, po imenu Skubic.
Da je bilo povabilo nemško, ni mi treba še omenjati. Ko je bil opravil, naprosi Sk. uradnika, naj bi mu drugič poslal raji slovensko povabilo, ker nemškega ne razume. To pa je uradnika razka-
čilo in hajdi v zapor z predrzne-žem, kteri si na slovenski zemlji u p a k a j t a c e g a t i r j a t i! Za 24 ur dal gaje zapreti! Po prošnji očeta spustil ga je drugi dan opoldne; tako je bil od 4. popoldne do drugega dne opoldne zaprt. Ta prigodba je resnična in interpeliral je g. Svetec zarad tega ter prašal, je li to znano vladi, in kaj misli storiti ? Deželni glavar obljubil je na vsa ta vprašanja odgovoriti, zadnjo prigodbo pa da bo preiskati ukazal in potem odgovoril. Radovedni smo, kako se bode izieklo. Kaže nam pa to, kako predrzna je še vedno birokricija in kako očitno zasramuje postave, ktere jej niso po volji. Kakšne moralične nasledke ima tako postopanje, ni težko vganiti. —
V seji matičnega odbora 11. t. m. se je sklenilo, da se da na svitlo za 1. 1865. Er-ben-ov zemljepis slovenskih dežpl in Trdinova slovenska zgodovina. Več pišem prihodnjič.
Rudolfovo. (#*) (Odkod? Čitavnica so odpre 21. j a n.) Stavim kaj, da si mar-sikteri bravec ne bo koj spomnil, odkod in kaj predstavljeno ime; tudi „Slovenec44 še ni prejel iz tega zdaj res novega mesta nijednega lista, dasiravno se je bila prej iz Novomesta hitro neka zvezda pokazala, pa je žalibog nagloma spet utrnila se. Danes hočem jaz kaj malega za „Slov.44 napisati. Da se jo tudi pri nas čitavnica osnovala, že veste. 21. t. m. se bo slovesno odperla. Nad-jamo se, da bode takrat res vesel večer in da se zbere veliko veliko domoljubov. Do-zdaj pa šteje čitavnica naša 76 udov, pa bilo bi jih lahko še več, ako jih ne bi bilo nekaj zarad neke velike, da tako rečem, neumnosti izstopilo. Pa je že taka na svetu in tudi pri — posameznih društvih, naj se imenujejo, kakor hočejo. Mislim pa, da to ne bo naši novorojeni čitavnici nič škodovalo, marveč jo še bolj uterdilo, ker potem gre gledati in paziti na vse, kar je društvu na korist ali pa v škodo, da so tedaj ali pripravi ali pa odstrani, če je udom res mar za namen, ki so si ga ustanovivsi društvo postavili. Nadjamo se tudi na dan slovesnosti mnogo gostov iz bližnje in daljne Slovenije in še celo iz trojedne kraljevine, od koder so tudi 5001etnico praznovat prišli. Dobro došli vsi! Še eno veselo novico imam povedati. Dijaki tukajšnje gimnazije so dobili Volfov nemško-slovenski slovar po znižani ceni za 2 gld. in spečala se sta jih koj 102 iztisa. Ali ni to lepo in veselo! Drugikrat spet kaj. *)
Mie Kus. (Ruše nekdaj in zdaj. Veli-kansk venec.Družba slov. rodoljubov.) Leta 1444 so naše starodavne Ruše spletale častne vence in stavile slavne ob-loke svetlemu cesarju Frideriku III., kteri je našo staro romarsko cerkev in ta kraj obiskal in pri ti priložnosti Rušancem mestne pravice podelil , ktere so do leta 1704 vživali.
Nedavno so imele naše Ruše spet priložnost našemu sedanjemu svitlemu cesarju vence slave in časti viti, akoravno niso bile tako srečne Njih veličanstva v svoji sredini videti.
Neke dni pred toliko sijajno slovesnostjo 12. dec. v Pešti pride namreč nek ogersk inženir k nam, in nakupi tu veliko zelenjave hojove in smerekove, ktere naše sivo Pohorje obilno glešta, in da več dni na ruški železničini postaji spletati ogromen zelen venec, kteri se je raztegnil po peštanskem kolodvoru. Rušanke so ga umetno vile in vezale in tako k sijajni slovesnosti peštanski zdatno pripomogle. Pohorski les že od nekdaj na Ogerskem in Hervaškem slovi, žalibog da mu'je v zdanjem času cena propadla, kar našim tergovcem in kmetom tako rekoč vsakdanji kruh jemlje. Bog daj, da bi se časi kmalo spremenili! — Pri nas je
*)
Prosimo, če je mogoče, večkrat kaj. Vstregli bote nam in bravcem 81ov.
Vredn.
tudi živo gibanje na narodnem polju. Osnovala se je že lani družba slovenskih rodoljubov, da bi čitali in podpirali slovenske časnike. Lani si jo naročila „Novice", „Slovenca" in „Umnega gospodarja*', letos spet „Novice", „Slovenca" in „zgodnjo Danico". Tako je prav, djansko moramo ljubiti svojo domovino in podpirati narodno reč ; na j bi se le tudi še v.več drugih krajih napravile enake družbe! Zedinjena moč posamnih ne slabi, celoto pa na vse strani krepi. Ruše, ki ste slavno mesto našle v slovenski zgodovini, ker ste po svoji akademiji od leta 1645 do 1760 pile zibelka znanosti in vednosti, ohranite si svoje slavno ime. Kakor dozdaj bodi vam vselej drag vaš materin jezik, naj pravo ro-doljubje in iskrena ljubezen do slovenske domovine bodi vedno vaša dika in slava!
Pohorec. *)
Is Ponikve, k. (K a k o bi šene smelo županovati?) Srenjstvo naše se še zmerom ne more prebuditi iz zimskega spanja, v ktero je zaspalo pod prejšnjo vlado. Od ■renjske samouprave, kakor so nam jo občinske postave podelile, je še malo malo zaznati, če morda to ni napredek, da zdaj srenjski služabniki zgolj sabljice in pisane suknje nosijo.
Da se srenjBko življenje ne razvija tako, kakor bi bilo mogoče po novih postavah, kriva je pred vsem nesrečna birokracija, ki je še ni moč popolnoma zatreti. Kmečki naši župani še zmirej mislijo, da so služabniki c. kr. okrajnih predstojnikov in če le vstrezajo njih željam in tirjatvam, menijo, da izpolnjujejo izvrstno svoje dolžnosti. Vstreči torej v vsem gg. predstojnikom, jim je prva in najvažnejša skrb. Da pa na ta način ne skrbijo zmirej za pravo blagostanje svoje srenje, biti mora očividno vsakemu. Za druge srenjske svetovavce in odbornike se celč malo menijo, imajo pa enega ali k večemu dva za svoja tajna sveto-vavca, in ti trije vladajo, kolikor mogoče samovlastno celo srenjo. Da ne bledem tega tje v en dan, dokazal bi lahko z veliko do-godbami, toda, ako bi jih hotel naštevati, potreboval bi preveč prostora in časa. — Da se med župani včasih tudi nahaja umazana sebičnost, naj dokaže letni račun, ki ga je nek župan v tukajšnji okolici predložil srenjskemu odboru, iz kterega hočem nekoliko toček povzeti. Ko je začel županovati, zagotovila mu je občina 50 gld. za njegov trud. V računu pa je, potem ko si je posamezne pote prav debelo naračunil, postavil še 150 gld za trud in pisarijo. Ko je vse stroške, (tudi peresa, črnilo itd.) prav na drobno naštel, naletč še na 20 gld. za „razne male stroške!“ — Župani imajo dolžnost pobirati šolnino za učitelje. V računu se nahaja med stroški okoli 150 gld., ki jih je župan izplačal trem učiteljem, kajti ta srenja obsega celo domačo in dele dveh sosednjih far, — nikjer pa ni najti med dohodki, da bi bili ljudje že kaj šolnine plačali! — Da srenjski odbor ni odobril takega računa, razume se samo ob sebi. Želeti pa bi bilo, da bi odbor tudi v drugih rečen, kedar župani tako svojevlastno postopajo, iskal si pravice pri deželnem odboru. Sicer pa, kakor je videti, tudi dež. odbor ni preveč marljiv, kajti poznam dosti srenj, pri kterih še račun prejšnjega odbora ni rešen. —
Gotovo bode marsikteri mislil, da ves ta sestavek le na žnpane namerja ter da jih imam za edino oviro sreniskega napredka. Pa najprej glava, potem drugi udje! Hočem torej tudi nekoliko povedati, kako se naši odborniki obnašajo. — Pred vsem manjka odbornikom našim politiške izobraženosti, ki bi je bilo potreba, da bi spoznavali važnost odborništva. Se ve da tega niso oni krivi, kajti posebno slovenski kmet ni imel
— 20 —
do zdaj prilike izobraževati se v druzih rečeh, tem manj v politiki. Da so pa tudi politično izobrazi, gre skrbeti omikanim slovenskim rodoljubom, da se podučuje narod ustmeno in pismeno. — To pa smemo tir-jati od naših odbornikov, da, kedar gre za občni blagor, pozabijo osebnih svojih raz-prtij. -
Da se manjše občine se niso združile v eno večo, kar je za napredek občinskega življenja neobhodno potreba, kriva je temu večidel neka vnemarnost in pa — trmaste glave. Še vedno se nahajajo na Štajerskem Sire s 5, da, celo s 7 srenjami! — Pravica tirja, da, kdor ima častno mesto, naj tudi nosi bremena tega častnega mesta. Ta pa gotovo niso pretežka. Vendar pa so naši odborniki tako mlačni, da kaj malo prihajajo k srenjskim sejam. Kakšne so pa take seje? V zbornici nekdanjega poljskega kraljestva gotovo ni bilo toliko hrupa in prepirov, kakor v naših sejah! Kdor najbolj vpije, ta ima besedo. Da se pri takem parlamentarnem redu ne da dosti dogovoriti, to je gotovo; da je pa tako vedenje zelč nevredno srenjske časti, priznal bodo gotovo vsak. Kakšna bodo neki okrajna zastopstva, ako že v tako majhnih zborih ni moč ohraniti potrebnega miru in reda!
Da bi vsaj enkrat spoznal naš kmet, kako važna je čast biti odborniku; da je srenja celo temeljni kamen k poslopju deržavne ustave in blagostanja; da je srenjska samouprava podlaga narodnej enakopravnosti — da bi vse to bolje spoznal, gotovo bi tudi potem samouprava boljši sad rodila!
Od Savla« 10. jan. 1866. (Nek s i la delaven uradnik in treboveljski župan.) Ravno tisti neutrudljivi uradnik v Laškem tergu (Ttiffor), kterega si, dragi „Slovenec", v br. 92. lanskega leta že omenil, je zadnjo nedeljo t. j. 7. jan. čez 10 posestnikov iz Hrastnika blizo Zidanega mosta pri Savi sklical in tudi trebovljskemu županu ostro zaukazal ob 10 dopoldan na Hrastnik priti, da se bo odpis in pripis tistih zemljišč poravnal, po kterih stransaa železnica iz premogovih jam do južne železnica pelja. A pametni in verli župan F. P. je ta ukaz, ki je bil podpisan samo od uradnika, nič pa od okrajnega predstojnika, lepo mirno na stran djal, pa doma ostal, misleč si: Ob nedeljah ob 10. dopoldan treba je v cerkev iti, ne pa po komisijonih, in boljši Bogu služiti, kakor ubogati uradnika, ki kaj tacega zapoveduje. Tisto zemljišče bilo je že pred 10 leti na tanko odmerjeno. Ali tedaj ni bil ža zdavno čas o reč končno poravnati? Ali se je morala nedelja skruniti? Taki uradniki, ki kmete silijo božje in cerkvene zapovedi prelamljati, učijo jih ob enem tudi deželskim ali svetnim postavam upirati se, učijo jih puntati se in sploh nepokornim biti! I to je istina!
odbor za prihodnje leto predloge zastran prenaredbe volilnega reda itd, pripravi, tudi zarad tega znamenita in važna, ker je več poslancev predložilo, naj se na ljudskih in srednjih šolah učni jezik po sedanjih potrebah vredi in pa, ker so dež. namestnika vprašali, kako je z enakopravnostjo slov. jezika pri uradnijah in sodnijah, za kar ie dež. namestnik odgovor obljubil Kaj zelo smo radovedni, kaj bo povedal.
(jaorlškl je končal svoje delovanje 12. t. m. Kar je v zadnjih 3 sejah sklenil, povemo prihodnjič.
Ker nam prostora primanjkuje, prinesemo sporočila o drugih zborih prihodnjič.
Pluje dežele.
Vse se zdaj le na Špansko obrača in težko pričakuje, kaj bo s puntom, ki se ja one dni tam vnel. Vladina naznanila, kakor svoje dni iz Neapolitanskega, pravijo sicer, da je za vlado in kraljico vse prav in dobro, da z vstajo no bo nič, ker Prim in njegovi vojaki na vse krajo beže. Ali naj-berže ni temu tako. Čemu bi bil neki obsedni stan v Madridu in drugod oklican, čemu osebna svoboda tako zelo omejena in vsa oposicija kakor v zaporu, čemu so v derž. zboru zaupnico na kraljico sklenili in sploh tako plašljivo govorili, kakor da je sovražnik že pred vratmi, če je vse le votel strah in je vstaja popolnoma podjana? Mora tedaj že kaj biti, timveč ker so od druge strani pripoveduje, da so na kraljevem dvoru vsi, zlasti kraljica, jako preplašeni in se zelo še za prestol bojč. Po vsaki ceni pa se mora tc dni že kaj določnega zvedeti.
Pruski derž. zbor so je 15. t. m. od-perl. Bismark misli spet ž njim delati, kakor prejšnja leta.
Veliko sensacijo dela zdaj po svetu pogovor, ki ga je imel papež s ruskim poslancem na novega leta dan. Papež namreč se je pri njem pritožil, zakaj da car imenovanih kat. škofov ne poterdi, poslanec pa mu je na to gerdo odgovoril, da se je car o njih zmotil pristavivši, da je kat. cerkev na Ruskem kakor neko gnjezdo za punt. Na to je pa papež odgovoril, da sicer spoštuje čara — poslanec njegov pa da naj odstčpi. — Nekteri mislijo, da bo car strune zdaj še bolj napel.
*) Prosimo večkrat kaj. Zdravi!
Deželni zbori.
Koroški. V 18. seji je več poslancev dež. namestnika vprašalo, kdaj da se bode namestu g. Rosthorna drug poslanec za derž. zbor volil. „Slov." je že drugod povedal, kaj ta — komedija pomenja. Dež. glavar je rekel, da nima nič zoper to, ako se to koj v prihodnji seji zgodi. — Na dnevnem redu je bil potem vladin predlog o novem dež. stavbinem redu, o kterem so se v več sejah zaporedoma posvetovali, nektere spremembe napravili in ga slednjič še enkrat dotičnemu odboru izročili, naj vse še enkrat dobro prevdari in potem zboru poroči. Omeniti nam je še predlog barona Šternecka, ki zahteva, naj se odbor izvoli, ki naj pre-vdarja, ali bi bilo dobro, da se vlada prosi, da bi kmetijstvu v prid vse za zlaganje zemljišč potrebne pripomočke za 6 let dovolila.
Kranjski. Seja od 13. jan. je razun dr. Costovega predloga, ki zahteva, naj dež.
Duhovske zadeve.
Ljubljv škofija: Umerla sta župnika: g. Kašper Švab v Dobu in g. Luka C ir ar pri sv. Petru v Ljubljani. R. I. P.!
DUNAJSKA BORSA 13. januarja.
Deržavni papir. Denar. Blago 6 V, obligacija po tOO gld	- 59.— 59 10
5 k nar. posojilo od 1 1854	- 66.75 66. 8
5	„ inctalike		-	62 75 67.85
4 V,,.	„	-	-		-	55.70 66.90
4	,	«	-	-	-	-	49 50 50.—
3	,.	*		-	37 — 37.60
2'/,,,		-	30.60 32.—
Srečko 1. 1839		- 138.75 139.25
«	. 1854		-	77.75 78.60
•	« 1860 po 500		•	84 20 84.30
.. 1860 « 100		-	92.30 92 60
-o	• «	i	Ift	•	■	lO ca		
6 “/o metalike	.	.	.	.		. 62.70
nacijonal	•		. 66.65
1860 deri. posoj .	.	•	*	.	84.16
Bankine akcije .	•	761
Kreditne	„	.	.	•	.	. 161.40
London	.	.	f	•	•	.	. 104.66
Novi zlati .	.	•	•	6
Srebro	.	.	104.76