Sova povražica.
|» gg^asje mi vstajajo po glavi, sf&Tak krut zločin mi zgodba pravi: I Kraj gozda v borni lovski koči Ubije ženo mož po noči. Za kočo jo z zemljo zagrne Pod hojo — in se v kočo vrne; Za njim pa sova se prismuče, Na streho sede, divje uče; Vso noč ti vpije neprestano. Da se zasveti jutro rano. Ko pridejo zvečer mrakovi, Grče spet sovini glasovi. A lovec bled po koči hodi, Lase si ruje, čudno blodi; In v vsaki senci, v vsakem koli Se zdi mu, da ga žena moti: Gim dalje vrag divja na strehi, Tem huje žgo morilca grehi. Iz koče plane ven v mrakove In bega skozi les in rove, Prepleza rte in skalovje, Prodira skozi trn, grmovje; Od spredaj sovin vriše ga plaši, Od zadaj ženin duh ga straši: In ves krvav v ponočnem mrazi Do koče v lesu se priplazi, In kliče, že držeč za kljuko: »Odpravi, mož, mi strašno muko!" In čuje v koči zagovornik, Brž vstane, odsloni zapornik. In lovec mu pripoveduje, Kako ga sova zasleduje, Da ženin duh ga silno muči Po noči in pri dnevni luči: »Pri tebi iščem si pomoči Hiteč do tebe v pozni noči.« In zagovornik lovcu reče:
y^
»»Za to te vest naj nič ne peče,
Preženem jutri ti nadlogo,
Začaram sovo in soprogo;
Le sove več nikar ne draži,
Da ptica se ti ne povraži.««
Spet skoči lovec ven v mrakove,
Drevi čez grm in strm in rove,
Hiteč domu čez čer, skalovje
In skozi trnje in lesovje;
Od zadaj ženin duh ga straši,
A nad glavo ga sova plaši.    .
Doma brž v kočo se zaklene;
Vrh strehe sova spet počene,
In strašno svoj »hu-hu« ponavlja,
Ko lovec zbegan spat se spravlja;
Premeta mož se na ležišči,
Plaše ga duh in sove vrišči.
Razjarjen vstane, puško zgrabi,
Svet zagovornikov pozabi,
Ven plane — pok! — zvali se ptica,
Iž nje vzleti pa sov kopica:
Pol strehe jata sov pokrije,
In divje uče, grozno vpije;
Preklinja lovec in sopiha,
Po sovah s protom ljut udriha;
Pa vse pobite, mrtve sove
Izpremene se v jate nove.
Mož tolče in se ne upeha:
Mož nehaj, sov je polna streha!
Ne čuješ, kaj grče nasproti?
Umakni se, oj, beži s poti!
Ne čuje, dvigne prot, udari — —,
Obspe ga jata in mesari — — —
Ko v jutru drugi dan napoči,
Gre zagovornik k lovski koči:
Mrliča zre ter ljute rane,
Kaj bilo je, takoj ugane.
A.  H.