Listek. Od doma. (Piše posestnik J. K. Primurski). IV. Srečno smo potniki dospeli v Marijino Celje. To je trg, ki šteje nekaj črez sto hiš, in malone polovica istih so gostilnice. Nas romarjev je bilo čez lisoč oseb, in vsi smo lahko prišli pod streho. Kolikor sem imel priložnost opazovati prostore, bili so vsi za ptujce čedno oskrbljeni, postelje snažne; teh je po nekaterih hišah po petdeset in še več. Za ležišče si plačal po 6 ali 10 kr., pa tudi po okoliščinah dražje. Postrežba se je sicer marsikateremu zdela predraga, ali v resnici draga bila ni, če pomisliš, kako daleč da se morajo živila privažati v to od sveta oddaljeno okolico med težko pristopnimi gorami. V obližju trga, v obližju slovečega svetiSča Marijinega zelenijo travniki, opaziš pa tudi njive, ali največ vidiS gozda, in sicer šilovja t. j. smreka, bor, mecesen, tako pač sploh po tamošnjih planinah. Zgodovina tega kraja ie stara okoli sedem sto let, sega v dvanajsto stoletje. Tistokrat si je po tamoSnjih še neobdelanih in samotnih krajih iskalo Ijubega kruha že veliko Ijudij. Nikjer blizu ni bilo cerkve, katnor bi reveži drvarji zamogli hoditi k službi božji. 0 razmerah se je zvedelo v benediktinskem samostanu pri Sv.Lambertu, in opat Oton je leta 1157. raed drvarje odposlal misijonarit petero menihov iz reda sv. Benedikta. 'ti redovniki so v planinah službovali kot duhovniki in učitelji. Iz samostana so bili s seboj vzeli kip, t. j. iz lipovega lesa izrezano podobo, ki je predstavIjala prebiaženo Devico Marijo. Okoli tega kipa so so zbirali tistokrat menihi in drvarji; ravno tisti kip se nahaja dandanes v kapelici sredi cerkve v Marijinem Celju. Pri tem kipu se od leta do leta zbira tisoC in tisoč častilcev Marijinih, okoli njega smo se zbrali dne 11. avgusta tudi mi štajarski Slovenci. Kip so misijonarji imeli shranjen, kakor so pač mogli pripraviti, v lesenej bajtici. To je bila prvotna cerkvica. Henrik, mejni grof Moravski, je okoli lesenjače dal postaviti kamenito Se zdaj stoječo kapelico, okoli kapelice pa je pozidal prostornejšo cerkev. Pred šeststo leti je kralj Ljudovik to cerkev, ker je za število obiskovalcev bila že pretesna, dal podreti ter namesto nje povzdigniti novo prostornejšo stavbo. Temelini kamen za sedanjo hišo božjo pa so položili leta 1644. Kakor je to pri romarjih navada, smo tudi mi, kar nas je prišlo od Mure in Drave in Save, v cerkev se podali skupno in slovesno. Oskrbeli smo si sveče. Potem smo se zbrali na trgu blizu cerkve. Iz iste se je prir nesel med nas kip, ki predstavlja preblaženo Devico Marijo. Pridružila se nam je tudi godba. Začeli smo se pomikati v procesijo. Se zvonika so nas pozdravljali veličastni glasovi zvonov. Moleč in prepevajoč smo prekorakali štirideset stopnjic, od tega torišča bilo je treba vsakemu storiti še kakih trideset korakov in stopil je v cerkev, v svetišče Marijino. S svetim strahom smo se od vhoda po levej ladji gibali naprej proti prednjemu oltarju in odtod po drugostranskej ladji. Krenili smo proti Marijini kapelici, ki stoji na sredini hrama božjega. Tukaj smo bili pri večernicah. In po svetem opravilu se nam je oznanil vzpored za drugi dan. Sledečega jutra so že od štrte ure naprej božjepotniki vzprejemali sakraraenta sv. pokore in presv. Rešnjega Telesa. Ob devetej uri pa smo imeli svečano sv. maSo v Marijini kapeli. Potera je bila pridiga. Govorili so č. g. dr. A. Medved, gimnazijski profesor v Mariboru. Po službi božji smo romarji dobili prosto, da smo si lahko ogledali cerkev in njene znamenitosti. Marijaceljska cerkev ima Stiri stolpe, t. j. v proCeliu tri zvonike, v ozadju pa kupolo. Glavni vhod se nahaja pod srednjim zvonikom. Tukaj na vsakej strani stoji na stebru po jeden velikan z Marijino podobo v roki. Ta dva kipa predstavljata zgoraj imenovana moža, namreč mejnega grofa Henrika, ki je na Moravskem vladal okoli leta 1200., in kralja Ljudovika. Oba vladarja sta pripomogla največ, da je Marijino Celje zaslovelo. Moravski grof Henrik pa njegova soproga sta bila hudo vzbolela. V svojih križih sta prosila za pomoč Marijo. Ta prošnja ni ostala brez uspeha. Nanagloma sta oba ozdravela popolnoma. Po posebnem naročilu božjem sta se prišla zahvaljevat na Štajarsko, v planinski kraj, ki danes slovi pod imenom Marijino Celje. Tudi kralj Ljudovik je leta 1363. iskal poraoči pri Mariji; ta mu dala pogum, da je z 12.000 svojih vojakov upal iti nad grozovite Turke, katerih je po številu petkrat več prihrumelo na Ogersko, in sovražnika je srečno premagal. V zahvalo je Ljudovik s svojimi vojaki potem šel na božjo pot v Marijino Celje. Mejni grof Henrik in kralj Ljudovik, ki sta kraj obiskala in tam cerkve zidala, torej zaslužita, da še sedaj pri cerkvi stojita v podobi in romarjem takorekoč govorita: «V potrebah zatekajte se za pomoč k Mariji, ki je pomogla nama, ona tudi vaših priporočil ne bode puščala v nemar*. Smešnica. Žena: »Zelje kaj rada jem, na zelji bi smrt pojela«. — Mož: »Le jej, stara, le jej, saj ti ga privoščim!«