407
NIČ VEČ W 1 a d y s ? a \v-   Broni e \\ s k i
Kaj je ostalo? Porušeni dom, dnevi navadni, podolbni snom, sredi grobov moje matere grdb, zemlja, sovražnik, zločini in rop,
zemlja najdražja, zemlja zelena,
s soncem mazovskim blagoslovljena —
Visla in jagnedi vrsta šumeča,
kjer mi za hip zasijala je sreča,
kjer sem srce ji poklonil drhteč ...
To in nič več? Najbrž nič več.
Kaj preostane mi še? Hrepeneti,
z vetrom kot listič osuti drseti,
slišati šum svetopisemskih rek,
sanjati Vislo in nadnjo njen breg,
in — nič več v snu! — se boriti pošteno
za domovino, v Septembru zgubljeno,
za to življenje, za dom svoj razbiti,
materin grob vse do smrti braniti,
dragi srce pokloniti drhteč ...
To mi ostalo je. Najbrž nič več.
408