PROSVETNI 8t«v. 17—18 Ljubljana, 24. novembra 1958 LeITO Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo in uprava Vazorjeva 1-1. Telefon številka 22-284. — Letna naročnina din 200.— ^tev. ček. računa 600-70 — Tisk Časopisno založniškega podjetja ' 3-140 »Slovenski poročevalec« DELAVEC GLASILO Z D R U ? UNJ PROSVETNIH DELAVCEV Drago Ulaga Po lioii^resoi telesne kailinre w Heo^milii Dejstvo, da je naša ljudska telesna vzgoja zaostala za splošnim razvojem naše družbe, je sprožilo pobudo za sklicanje jugoslovanskega kongresa telesne kulture. Na perečo problematiko je med prvimi opozoril tov. Aleksander Rankovič v svojem referatu na VII. kongresu ZKJ v Ljubljani. Takrat je povedal, da je samo 3.14 odstotka državljanov zajetih v družbenih organizacijah za telesno kulturo, da se bavi s telesnimi vajami v šolah samo 48 odstotkov učencev in da si ponekod niti ne prizadevajo, da bi zgradili pri šolah tudi telovadnice. Jugoslovanski kongres telesne kulture je sklicalo 48 družbenih organizacij — posebej naj omenimo Socialistično zvezo delov« nega ljudstva Jugoslavije, Zvezo sindikatov in Ljudsko mladino. Teze za kongres so bile že pred meseci razposlane in je bilo tako dovolj časa za anali« In vsestransko izmenjavo mnenj. Ze pred kongresom je prišlo do Izraza dejstvo, da je naša družba v veliki meri podpiral' atraktivni šport, da pa je bilo za šolsko telesno vzgojo vse premalo sredstev. Analiza stanja je tudi pokazala, da je bilo razmeroma malo storjenega za športno razvedrilo delavcev in nameščencev. Osnovni referat »Naloge in pota razvoja telesne kulture v pogojih socialistične izgradnje Jugoslavije« je pripravil tov. Slavko Komar, član Zveznega izvršnega sveta. Kazen predstavnikov oblasti in gostov se je zbralo na kongresu 1816 delegatov iz vseh ljudskih republik, ki so pozorno sledili branju Pisma predsednika Tita, po- zdravnemu govoru tov. Ranko-viča, referatom, koreferatom in razpravi o posameznih vprašanjih. Pomembno in vzpodbudno pismo predsednika Tita so sprejeli udeleženci kongresa z dolgo-tranim ploskanjem (pismo objavljamo v celoti). STARO ODMIRA — NOVO SE PORAJA V treh dnevih trajanja kongresa — od 6. do 8. novembra — se je zvrstila dolga vrsta govornikov, odgovornih funkcionarjev, kakor tudi izkušenih delavcev v šolah, Armiji, Partizanu, športnih organizacijah itd. Stvarno so poročali o doseženih uspehih, prav tako pa tudi o napakah in slabostih, ki jih bo treba v obdobju po kongresa odpraviti. Za visoko raven kongresa je značilno, da niso razpravljali o interesih posameznih organizacij, temveč o načelih in smernicah, ki naj pripomorejo do prvih zametkov resnično množične telesne kulture našega ljudstva. Diskutanti so se mestoma zelo odločno zavzemali za to, da mora vse, kar ni v skladu z interesi sodobne družbe, odmreti. Kritizirali so preživele oblike športnega popularizma, kluba-štva in tendence po umetnem vzdrževanju tako imenovane športne kvalitete. Zlasti so grajali profesonalizem, ki se je razpasel pri nas v nekaterih športnih organizacijah in požira ponekod skoraj vsa razpoložljiva gmotna sredstva. Misel, da bo treba odslej začeti pri temeljih, pri telesni vzgoji mladine, je izrazil tov. Aleksander Rankovič v svojem pozdravnem govoru v imenu Pismo predsednika Tita ŠOLE MORAJO POSTATI OSNOVNI ČINITEU V TELESNOVZGOJNEM DELU Z MLADINO Udeležencem kongresa telesne kulture v Beogradu je poslal predsednik Tito pismo naslednje vsebine: »Dragi tovariši in tovarišice! Ne morem se odzvati povabilu, da bi se udeležil vašega kongresa. Zato vas ob tej priložnosti pozdravljam, želel pa bi vam povedati nekaj besed o vprašanjih, ki boste o njih razpravljali. Zelo pozitivno je, da je kongres za telesno kulturo sklicalo toliko političnih in družbenih organizacij, organov državne oblasti in ustanov. Ker je telesna kultura dejavnost družbenega značaja, bi se morala z njenim razvojem ukvarjati družbena skupnost, za njen napredek pa bi se morali zanimati vsi, ne pa samo organi upravljanja in družbene organizacije za telesno kulturo. Ze večkrat sem poudaril veliki pomen telesne kulture za zdravje in dvig delovne sposobnosti naših ljudi, za pravilen telesni razvoj in vsestransko vzgojo mladine, kakor tudi za odmor in zabavo naših državljanov. Tokrat bi hotel povedati, da je pomen telesne kulture še večji, ker se naša mesta vse bolj razvijajo, rastejo nova industrijska središča, način življenja in dela naših ljudi pa sta se precej spremenila. Telesna kultura je danes ena izmed osnovnih vsakdanjih potreb naših državljanov in, lahko bi rekli, del njihovega standarda. Naša družbena skupnost je že doslej dajala precejšnja gmotna sredstva za razvoj telesne kulture. V povojnem obdobju smo dosegli pomembne uspehe tudi v tej družbeni dejavnosti. Toda sodim, da bi bili ti uspehi lahko še večji, če bi bilo več razumevanja, če bi hitreje odpravljali slabosti in preživela nazadnjaška pojmovanja, ki nanja naletimo še sedaj. Naša telesna kultura je usmerjena pretežno v atraktivni šport. Temu je podrejena tudi politika izgradnje naprav in razdelitev gmotnih sredstev. Pri tem pa pozabljamo, da lahko v naših pogojih samo množična telesna kultura in množični šport kot njen neločljivi del zadovoljita različne interese državljanov in izpolnita naloge, ki jih ima telesna kultura v naši skupnosti. Zato je nujno, da v prihodnosti oddvojimo večji del sredstev, ki bodo namenjena v te namene, za tiste dejavnosti, ki bodo zajele kar največ naših državljanov v različnih panogah telesne vadbe. Ljudski odbori, še posebej pa podjetja, naj pazijo na to, ko bodo dajala sredstva za telesno kulturo. Tudi v prihodnosti moramo graditi manjše in cenejše naprave, dostopne vsem državljanom, v bližini šol in tovarn, v delavskih naseljih, stanovanjskih blokih, na izletniških točkah in letoviščih ter v krajih, kjer delovni ljudje preživljajo svoj prosti čas. Posebej bi hotel poudariti POMEN TELESNE VZGOJE V ŠOLAH, ker je tam največ otrok in mladine, kateri je telesna vzgoja najbolj potrebna in kjer je hkrati moč doseči največje vzgojne uspehe. SOLE MORAJO POSTATI OSNOVNI CINITELJ V TELESNOVZGOJNEM DELU Z MLADINO. Morajo biti mesto, kjer se formira pravilno gledanje na telesno kulturo s trajnimi navadami. Zato morajo ljudski in šolski odbori in organizacije za telesno kulturo posvetiti večjo pozornost telesni kulturi v šolah, da hi si zagotovili kar najbolj ugodne gmotne pogoje in potrebne kadre za uspešen in sodoben pouk telesne kulture v naših šolah. > Hkrati pa je treba zagrizeno odpravljati negativne pojave in težnje, na katere še vedno naletimo, posebno v nekaterih športnih organizacijah. Kadri, ki delajo v družbenih organizacijah za telesno kulturo, ki imajo tudi veliko vzgojno vlogo, morajos poznati, da je njihovo delo *a našo družbo zelo pomembno in da imajo zato tudi veliko vzgojno vlogo, morajo spoznati, da je njihovo delo strokovni in drugi delavci, ki prostovoljno delajo v družbenih organizacijah za telesno kulturo, ki izpolnjujejo svoje vzgojne naloge, še večje družbeno priznanje. Prepričan sem, da bo kongres z ozirom na družbene sile, ki stoje za njim, dal pomemben doprinos k pravil-ne|šeinu in močnejšemu razvoju telesne kulture v naši drtand. Dovolite, da vas še enkrat pozdravim in vam zaželim mnogo uspeha pri vašem delu.« Zveznega izvršnega sveta takole: »Treba je posvetiti vso pozornost šolam, v katerih je čez dva in pol milijona otrok in mladine, tovarnam in industrijskim naseljem. Za uspeh te orientacije je potrebno, da naše politične in množične organizacije, predvsem pa Zveza komunistov, Socialistična zveza. Sindikati in Ljudska mladina, kot idejno-politične sile pri našem socialističnem razvoju zagotove telesni kulturi ustrezno mesto.« Novo, kar se v našem teles-nokulturnem gibanju poraja, je prepričanje vseh udeležencev kongresa, da je treba skrbeti najprej za solidno telesno vzgojo otrok v obveznih osemletnih šolah. Tem je treba zagotoviti nujno potrebna vadišča in kadre. Tega kajpada ne bomo zmogli že v prvem letu po kongresu — vendar, če bo praviiuo usmerjena pozornost komune na pomen zdravstvene in telesne vzgoje, bo prišlo hitreje do premagovanja zaostalosti na tem področju. Nekdo od disku-tantov je pravilno pripomnil, da je »zaostala miselnost v razvoju telesne kulture večja, ovira, kakor pomanjkanje finančnih sredstev«. Ce se bodo otroci že v osemletni obvezni šoli navadili na telesno nego in utrjevanje, če bodo dobili osnovne pojme o športu, če bodo dobili potrebno znanje o zdravem načinu življenja, dela in razvedrila, bo to nedvomno velikega pomena za celotno zdravstveno raven našega ljudstva. Jasno pa je tudi, da bodo taki ljudje kot tekmovalci uspešnejši, kajti tako imenovani kvalitetni šport predpostavlja pravilno telesno vzgojo zmladega to množičnost. POTREBUJEMO 4000 UČITELJEV Glede vzgoje kadrov je bilo v zadnjih letih marsikaj storjenega, saj so izboljšali pouk telesne vzgoje na učiteljskih šolah, ustanovili so posebne šole za telesno vzgojo, Partizanu in športni organizaciji pa je tudi odobrila družba znatna sredstva za vzgojo mladih vaditeljev in trenerjev. Milica šepa, direktor Visoke šole za telesno vzgojo v Beogradu je opozorila na to, da je pedagoška sposobnost prvi pogoj za dobrega učitelja telesne vzgoje. »Morali bi stimulirati študij telesne vzgoje«, je rekla, »da bi prišlo do kvalitetne selekcije kandidatov«. Docent dr. Nikola Kurelič se je zavzemal za gradnjo visokih šol za telesno vzgojo in posebej , še za študentske internate, ker se mora študent telesne vzgoje podvreči posebnemu režimu življenja. Več govornikov je predlagalo organizacijo dopolnilnega študija za tiste učitelje in profesorje, ki že poučujejo na šolah in imajo veselje tudi za telesno vzgojo. Zadnji dan kongresa je spregovoril podpredsednik Zveznega izvršnega sveta tov. Rodoljub Colakovič. Poudaril je, da je ena izmed osnovnih pomanjkljivosti, pravzaprav slabost, pa tudi najvišja ovira — nerazumevanje pomena telesne vzgoje ljudstva pri na« samih. Ne le v šolah, tudi drugje je moč najti ljudi, ki sodijo, da je telesna kultura neresna stvar. »Tudi sam sem za to«, je rekel tov. Colakovič, »da bi bila telesna vzgoja v naši šoli rsak dan, vendar še bolj pomemben pa je proces med otrokovo rastjo, še bolj pomembno je, da se otrok navadi skrbeti za svoje telo. Ce bomo to dosegli, se bodo učenci brez kakršnekoli agitacije vključili v telesno kulturo kot nujno potrebno.« V nadaljevanju je tov. Colakovič poudaril, da bo treba rešiti predvsem dva problema, in sicer vprašanje gmotnih sredstev ter strokovnega kadra. Kar se tiče gmotnih sredstev, ,je z njimi povezana tudi gradnja objektov za telesno kulturo pri šolah, ki jih ne smemo zanemariti, kot smo jih doslej večkrat. Imamo primere, ko so v zadnjem času zgradili nove šole, vendar brez objektov za telesno 1 kulturo. Odkod dobiti več ko 4000 učiteljev, kolikor jih potrebujemo? Tovariš Colakovič je podčrtal, da ne moremo čakati toliko časa, da bi imeli na vsaki šoli diplomanta visoke ali srednje šole za telesno vzgojo, pač pa je treba pripraviti sedanji kader učiteljiščnikov. , RESOLUCIJA KONGRESA TELESNE KULTURE Prvi jugoslovanski kongres telesne kulture je na osnoVl referatov, koreferatov in razprav sprejel naslednjo resolucijo, ki jo objavljamo v izvlečku: 1. Telesna kultura ima ogromen družbeni pomen, njen razvoj pa je neločljivo povezan z bojem naših delovnih ljudi pri graditvi naše socialistične dražbe. Telesna kultura prispeva delež h krepitvi zdeavja, delovne to obrambne sposobnosti državljanov ter je ugodna oblika zabave in počitka. Takšna telesna kultura pa se lahko razvija le na amaterskih načelih. 2. Kongres obsoja negativne pojave in poziva vse družbene in politične organizacije, pri-padnilie in delavce na področja telesne kulture, da se čim bolj energično bore za njihovo izkoreninjenje. 3. Kongres poudarja, da je šola tako v mestu kot na vasi osnovni činitelji vsestranske telesne vzgoje otrok in mladine. Zagotoviti ji je treba gmotna sredstva In kadre, da bomo lahko v prihodnjih letih zajeli vso mladino v redno in sistematično telesno vzgojo. Večjo pomoč je treba nuditi razvoju telesne kulture na univerzah. 4. Kongres pričofnije, da bo, JLA v prihodnje nudila vso pomoč in vsestransko podporo pri telesni vzgoji ljudstva in tudi nadalje razvijala vsestransko telesno vzgojo svojih pripadnikov. 5. Vse telesnokulturne organizacije morajo posvetiti večjo pozornost delavski mladini, odraslim in razvoju telesne kulture na vasi. Narediti je treba minimalen program telesne vzgoje, katerega obvladanje bo stimulirano z ustreznimi značkami. Skupen program bo zbližal telesnovzgojna in športna društva predvsem s skupnimi akcijami, skupnim sodelova- njem na tekmovanjih, skupno politiko in organi za usposabljanje kadrov, izgradnjo objektov in založniško dejavnostjo. 6. Tekmovanja lahko odigrajo pozitivno vlogo le takrat, ko so podrejena določenim vzgojnim ciljem. Zato je treba tekmovanja usmeriti v okvir osnovnih organizacij, občin in ekrajev. 7. Vrhunski športni dosežki morajo biti naravna posledica razvite ljudske telesne kulture in rednega sistematičnega dela v osnovnih organizacijah. V naših pogojih ne more biti šport poklic. 8. Posebno pozornost je treba posvetiti zdravstveni zaščiti pripadnikov telesnokulturnlh organizacij. Za sredstva morajo skrbeti občine, okraji in republike. 9. Pri izgradnji objektov za telesno knituro se je treba usmeriti na igrišča, na objekte pri šolah, stanovanjske skupnosti in delavska naselja, na kompleksne objekte, ki bodo omogočali množičnost telesne kulture in izvenarmadne vzgoje, kot tudi na gradnjo objektov v letoviščih, predvsem pri mestnih industrijskih središčih. Spričo tega je treba ponovno pregledati urbanistične načrte in zagotoviti izgradnjo malih objektov, da bi imeli delovni ljudje možnost, da jih vsak dan izkoriščajo. Potrebno je zagotoviti, da postanejo objekti za telesno kulturo splošna družbena lastnina. 10. Za nadaljnjo množičnost telesne kulture in dvig njene kvalitete je nujno potrebno, da skupnost zagotovi večja finanč-lia sredstva. Kongres predlaga ustanovitev skladov za telesno kulturo, da bi bil dotok sredstev stalen. Potrebna pa je tadi učinkovita družbena kontrola nad njihovo uporabo. 11. Ustanoviti je treba enotno mrežo ustanov za šolanje amaterskega in profesionalnega strokovnega kadra. Prostovoljno amatersko delo v telesni kult*ri pa ima polno družbeno vrednost. 12. Ustanavljanje dnižheno-državnih organov za telesno kulturo se je pokazalo kot pravilno. Nujno je tudi, da se pri ostalih občinskih ljudskih odborih ustanove sveti za telesno kulturo. Prav tako pa naj bi komune imele skupne organe vseh družbenih organizacij za telesno kulturo. Kongres je zadal nalogo Komisiji za telesno kulturo pri Zveznem izvršnem svetu to vodstvom družbenih organizacij za telesno kulturo, da zaključke kongresa še bolj temeljito obdelajo to se po njih ravnajo. Sklepi III. plenuma republiškega sveta Zveze sindikatov V začetku tega meseca je zasedal republiški svet sindikatov Sloveniije in razpravljal o nekaterih perečih vprašanjih življenja v naših delovnih kolektivih, ki se kažejo zelo očitno tudi v dosedanjem delu sindikalnih organizacij. Da hi poživili delo le-teh in da bi jih bolj kot doslej mobiliBirali pri reševanju perečih vprašanj v podjetjih in ustanovah, je plenum sprejel naslednje sklepe: 1. Plenum sodi, da mora celotni sindikalni politični aktiv posvetiti največjo pozornost občnim zborom sindikalnih podružnic v kolektivih. Predvsem od sposobnosti, pravilnega dela in usmerjenosti sindikalnih podružnic in od njihovega medsebojnega povezovanja / okviru občine in po občinskih sindikalnih svetih je odvisno, ali se bodo izvajale naloge in smernice uspešno in v korist delavskega razreda. Predvsem zato, ker se v mnogih občinah in sindikalnih podružnicah sindikalne organizacije kot celota še niso lotile tistih gospodarskih in političnih problemov, ki so za delavstvo najbolj pereči, plenum meni, da je treba letne občne zbore tako pripraviti in da morajo biti taki, da bomo te pomanjkljivosti odpravili čimbolj. To pomeni, da je treba usmeriti občne zbore v obravnavo konkretnih družbenih odnosov v kolektivih in v obravnavo življenjskih in delovnih pogojev delavcev. 2. Se vedno povzročajo med delavstvom in v delovnih kolektivih upravičeno nezadovoljstvo brezdušni birokratski in nepravični odnosi in ravnanja nekaterih posameznikov, ki ne razumejo ali nočejo razumeti bistva in namena delavskega samoupravljanja. Zato bi morale vse sindikalne podružnice na občnih zborih analizirati to družbeno dogajanje v kolektivu. Občni zbori bj morali s temeljno politično usmerjenostjo zelo konkretno nastopiti proti takim birokratskim pojavom to podpreti organe delavskega samupravljanja. 3. Eden izmed temeljnih problemov, ki je neposredno povezan z življenjskimi in delovnimi pogoji delavca, Je sistem nagrajevanja. Tu je izredno važna ne samo delitev dohodka med kolektivi in družbo, temveč tudi delitev dohodka znotraj kolektiva. Občni zbori naj bi politično podprli vsa prizadevanja, iniciativo in tiste (b-like nagrajevanja (enota proiz- Seja Sveta za šolstvo LRS Svet za šolstvo LRS je imel 10. novembra sejo z zelo obširnim dnevnim redom. Pod predsedstvom Vladka Majhna so člani sveta obravnavali osnutek učnega načrta ra izobraževanje odraslih, osnutek uredbe o spremembah in dopolnitvi uredbe o organizaciji in delu Sveta za šolstvo LRS, osnutek uredbe o ustanovitvi Zavoda za napredek šolstva LRS, pravilnik o sprejemanju absolventov gimnazij in strokovnih šol v vzgojiteljsko službo, pravilnik o privatnih izpitih na Srednji vzgojiteljski šoli; dalje je svet razpravljal o predlogu za spremembo predmetnika in diplomskega izpita na Srednji vzgojiteljski šoli, o šolskem 'koledarju, o imenovanju pedagoških svetnikov, o podelitvi Žagarjevih nagrad, o imenovanju upravnega odbora in direktorja Zavoda za proučevanje in izobraževanje odraslih, o priporočilu Odbora za .. o-sveto in kulturo Zveznega izvršnega sveta, o volitvah šolskih odborov in drugo. Novo osnovani Zavod za proučevanje izobraževanja odraslih je kot eno svojih prvih nalog pripravil osnutek novega učnega programa za šole za odrasle. V novem programu je predvsem upoštevano dejstvo, da so bili dosedanji programi za to šole preveč tesno naslonjeni na program« rednih šol; na ta način je prišla vanje množica nepotrebnih reči, ki ne morejo koristiti odraslemu člo-,veku v današnji družbeni stvarnosti za delo v ustanovah im podjetjih ter na področju družbenega upravljanja. NotH program poudarja poleg organiziranosti in sistematičnosti zlasti širino in aktualnost vsebine, ki jo bo moral predavatelj še prilagoditi delu in zanimanju kandidatov z ozirom na potrebe kraja in nadaljnji družbeni razvoj. S tem v zvezi je bilo sproženo tudi pereče vprašanje učbenikov za šole za odrasle. Te učbenike bi morda v doglednem času še najlaže dobili s pomočjo skript in predavanj, ki jih imajo predavatelji na teh šolah — zlasti še na raznih dopisnih tečajih Ljudske univerze. Na isto vprašanje so se člani sveta povrnili še v razpravi o Žagarjevih nagradah. Pripraviti nameravajo namreč nov pravil-* nik za podeljevanje teh nagrad; pokazalo se je, da se s tako omejenim številom nagrajencev ne more pravično nagrajevati zaslužne in prizadevne prosvetne delavce, kil jih je seveda mnogo več. Zato bodo skušali ali, zvišati fond Žagarjevih nagrad ali pa doseči, da bi najzaslužnejše prosvetne delavce vsako leto nagrajevali okraji in občine, žagarjeve nagrade bi se pa de- lile le za naprej razpisane teme, kot na primer za učbenike za šole za odrasle dn podobno. Svet je dalje potrdil osnutek uredbe o ustanovitvi Zavoda za napredek šolstva LRS. V sestavu tega zavoda bosta razen, dosedanjega zavoda za proučevanje šolstva še inšpektorat in Pedagoški center. Zavod za napredek šolstva bo prouče. -1 vprašanja s področja vzgoje in izobraževanja, zlasti .vprašanja pouka in delovnih metod na šolah in drugih vzgojnih in izobra ževalnih zavodih, pomagal bo pri organiziranju uporabe sodobnih dosežkov in metod vzgoje, opravljal prosvetno-pedago-ško službo na višjih stokovnih šolah in podobno. Zanimiva razprava se je razvnela ob spremenjenem predmetniku za Srednjo vzg jitelj-sko šolo. Prav na tem konkretnem primeru so člani sveta ugotavljali vso zgrešen.ost pred-metnikov za take in podobne šole. Se vedno so namreč prenatrpani s splošno izobraževalnimi predmeti, kot so tuj jezik, zgodovina, zemljepis, matematika, prirodopis itd. čeprav so letos na Srednji vzgojliteljfcki šoli na novo uvedli pouk gospodinjstva, pa predmetnik še vedno ne daje dovolj poudarka tistim predmetom, ki bodo v prvi vrstj koristili bodočim vzgojiteljicam. D. H, Združenje prosvetnih delavcev Slovenije, uredništvo in uprava Prosvet^e-a delavca čestitajo vsem svojim članom, dopisnikom in bralcem k Dnevu republike! voda, akord, premije itd.), ki imajo namen odpraviti nekatere slabosti sedanjega sistema to izpopolniti tako, da bo vzpodbujal kolektiv in posameznika k boljšemu delu in gospodarjenju in ga bo za boljše delo in gospodarjenje tudi ustrezna nagrajeval. 4. Plenum meni, da v kolek- tivih še niso izrabljene vse možnosti za izboljšanje delovnih in življenjskih pogojev delavcev. Upoštevaje, da življenjska raven delavskega razreda ni odvisna samo od obče gospodarske politike in od tiste delitve narodnega dohodka, ki jo določa načrt, temveč je odvisna tudi od politike kolekti, vov in občin, priporoča klenum vsem sindikalnim podružnicam, da s teh gledišč kritično ocenijo svoje dosedanje delo, usmerjenost in položaj. Z vso gotovostjo lahko pričakujemo, da bodo ob zaključku leta znašali skladi splošne potrošnje, ki jih bodo imela podjetja v naši republiki več ko 10 milijard. Plenum sodi, da bi se morale sindikalne podružnice zavzemati za to, da bi najmanj dve tretjini teh sredstev investirali v take objekte družbenega standarda, ki bodo bodisi v okviru podjetja ali na občinskem območju neposredno in v kar najkrajšem času izboljšali delovne in življenjske pogoje Že tam zaposlenega delavstva. Taki objekti so predvsem: delavske menze, razni servisi v okviru stanovanjske skupnosti, stanovanja, obrtne delavnice, trgovine, zlasti trgovina s prehrambenimi predmeti, ambulante jn zdravstveni domovi, počitniški domovi, potem pridejo v poštev pogodbeni krediti okoliškim kmetijskim posestvom in zadrugam za modernizacijo in povečanje pridelave, ki je pomembna predvsem za tiste kolektive in in-drustrijske občine, itd. Za smotrnejšo uporabo sedanjih sredstev, za boljše poslovanje mnogih naštetih objektov priporoča plenum sindikalnim organizacijam, naj se zavzamejo za to, da se bodo na občinskem območju sredstva podjetij tudi združevala z občinskem! in drugimi investicijskimi skladi. Tako združevanje moira biti seveda prostovoljno, z jasno določenimi medsebojnimi pravicami in dolžnostmi in na podlagi že predloženih in sprejetih načrtov za razširitev in novo gradnjo zadevnih objektov. 5. Plenum meni, da bi morale imeti sindikalne organizacije veliko močnejši politični v ni iv glede zaposlovanja nove delovne sile v kolektivih. V ta namen je treba izrabiti občne zbore. Dejstvo je, da imajo še mnogi kolektivi nepravilno, nepremišljeno in kratkovidno politiko glede sprejemanja nOve delovne lise. Res je, da so tega krive tudi nekatere vrzeli v sistemu delitve dohodka, toda vendar mora biti vsakomur jasno, da je posledica zaposlovanja novih delavcev brez hkratnega povečanje delovne storilnosti zmanjšanje ali pa vsaj stagnacija realne delavske plače. Plenum priporoča, naj občni zbori v kolektivih zahtevajo od organov 'e-lavskega samoupraviajnja, od komisij za delovna razmerja in od upravnih vodstev obrazložitev in konkretne račune o tem, kje, zakaj, in kako se je zaposlovala nova delovna sila in kakšni so bili uspehi ali posledica. Občni zbori bodo moraii zahtevati v interesu že zaposlenega delavstva, naj se v prihodnje postavijo ostrejša merila za sprejemanje nove delovne sile: zahtevati bi moraii razširitev dela v akordu in odprto, z natečaji urejeno notranjo kadrovsko politiko, razmeščanje in napredovanje. 6. Za uspešno delo sindikalnih podružnic v prihodnjem letu je potrebno precej spremeniti in okrepiti kadrovski sestav izvršnih odborov. Zlasti v tistih delovnih kolektivih, kjer so zaposlene pretežno ženske, je nujno potrebno izvoliti v izvršne t d-bore sindikalnih podružnic večje število tovarišic. Spremeniti je treba tudi navado, da sloni vse delo samo na predsedniku. Samo tako delo, kjer bo ves izvršni odbor sindikalne podružnice aktiven to povezan s kolektivom, lahko rodi dobre a-dove. In prav take izvršne odbore bi morali izvoliti na letošnjih občnih zborih. Zato plenum priporoča zlasti kandidaturo mlaj« ših, lahko tudi manj izkušenih/ toda za delo pripravljenih tovarišev. # % Program ideološko-polftičnega študija, ki ga predlaga Centralni odbor Združenja učiteljev in profesorjev Jugoslavije Komisija Združenja učiteljev in profesorjev Slovenije je sestavila, študijski program za tekoče šolsko leto, ki ga je objavil Prosvetni delavec dne 22. IX. 1958. O tem študijskem programu je razpravljal plenum našega združenja, ki je bi! 29. septembra in na katerem je predaval o namenu in pomenu študija programa ZKJ tov. dr. Jože Potrč. Tudi Centralni odbor našega združenja je razpravljal o ideološkem študiju v šolskem letu 1958-59, in sicer na sejah predsedstva 18. julija in 18. oktobra. Na zadnji seji je bil sprejet program, ki ga objavljamo i tej številki Prosvetnega delavca. Ta program za ideološko-politično delo v naših društvih zajema v eno celoto vse, kar je v gradivu VII. kongresa ZKJ najbistvenejše na področju ideološkega dela za razumevanje naše družbene stvarnosti In perspektiv njenega razvoja. To znanje je potrebno vsem prosvetnim delavcem, ki so pred skup-• nostjo odgovorni za izobraževanje in vzgojo mladega rodu. Zato pozivamo vse naše organizacije v občinah, da začno predelovati ta program z največjo odgovornostjo. Predlagani' program lahko vključijo v svoj dosedanji študijski načrt, ki so si ga društva izdelala po navodilih našega septemberskega plenuma, ideološke komisije ZKS ali SZDL. Način obdelave in oblike dela naj si društva izbero sama, priporočamo pa jim, ..-j si preskrbe dobre predavatelje v svojih vrstah ali pa naj si jih poiščejo drugod, če jih med seboj ne najdejo. Vsekakor je treba poskrbeti, da bodo predavanja n avisoki ravni in zares kvalitetna. Dobro bi bilo, če bi se posamezna predavanja bravnavala na širših sestankih (občinskih, okrajnih konferencah, zborovanjih in posvetovanjih). I. Družbeno upravljanje Družbeno upravljanje kot družbeno-politiični temelj demokracije V Jugoslaviji. Oblika povezovanja proizvodnje s stvarnimi potrebami ljudi. Naoin družbenega in osebnega prisvajanja viška proizvodov družbenega dela. — Delavsko upravljanje kot družbeno sredstvo, ki omogoča neposrednim proizvajalcem, da postanejo aktivni in odločilni činitelj v proizvodnji, razdeljevanju in drugih družbenih poslih. — Najvišja stopnja razvoja družbenih odnosov v sedanji fazi ekonomskega razvoja družbe. Hitrejši ekonomski razvoj in stabilizacija socialističnih družbenih odnosov s pomočjo delavskega samoupravljanja. — Pot lilkvidac.je med državo in družbo. Način prehoda od upravljanja nad ljudmi k upravljanju nad stvarmi. Literatura; Program ZKJ, VII, pogi.; Tito, Delavsko samoupravljanje v gospodarstvu; Kardelj o socializmu in demokraciji; Kardelj. Socialistična demokrac’ja v jugoslovanski praksi. II. Komuna pot temelj skupnosti proizvajalcev Komuna kot najizrazitejba organizacija samoupravljanja na teritorialni osnovi. Osnovna polltifino-teritorialna organizacija samoupravljanja delovnega ljudstva. Organizacija proizvodnje in ustvarjanje življenjskih pogojev delovnega ljudstva. Osnovna družbena skupnost, v kateri se vsklajajo osebne in družbene koristi delovnih ljudi. Komunalni sistem in enotnost države. Literatura: Marx; Kritika Gothskega programa; Engels, Razvoj socializma od utopije do znanosti, Ul. del; Program ZKJ, VII. pogi.; Tito, Referat na VII. kongresu ZKJ; Kardelj, Ob novi ureditvi okrajev in občin, III. Družbeno upravljanje in moralna načela naše družbe Kaj je morala? Javno mnenje in moralni principi. Pozitivni moralni principi prosvetnih delavcev v preteklosti. Moralni kriterij v naši družbi. Družbeno samoupravljanje kot proces reševanja spopadov osebnih in družbenih koristi. Boj proti egoističnim in birokratskim tendencam kot izrazito malomeščanskim pojmovanjem. Vzgajanje delovnih navad za pravilen odnos do družbenih sredstev in za delovno disciplino. Boj proti privilegijem, protekciji, proti ustvarjanju in ohranjevanju strahu pred umetno ustvarjenimi avtoritetami, proti kraji, razsipanju, nedisciplini kot izrazito drobno-buržoaznim lastnostim, poosebljenim v birokraciji. — Družbeno samoupravljanje kot proces csvobojevanja dela in humanizacije proizvodnih odnosov. — Negacija egoistične zavesti drobnoburžoaz-nega individualizma in birokratsko-totalitarističnih tendenc. Literatura; Program ZKJ, VI., VII. In X. pogi.; Kardelj, Socialistična demokracija v Jugoslovanski praksi. IV. Vloga zavesti v našem družbenem razvoju Spoznavanje objektivnih zakonov družbenega razvoja kot temelj za zavestno akcijo delovnih ljudi v graditvi socializma. Protislovja socialističnega razvoja in njih značaj. — Razvijanje zavestne aktiv, nosti delovnih ljudi v ostvarjanju socialističnih ciljev kot bistvo vodilne vloge komunistov. — Družbene organizacije delovnih ljudi in njihova iniciativa. Literatura; Program ZKJ, X. pogi.; Tito, Referat na VII. kongresu; Kardelj, Socialistična demokracija im ekonomska politika v nadaljnjem socialističnem razvoju Jugoslavije. V. Socialistična misel in nekateri načini njene deformacije Zgodovinski razvoj socialistične misli. Razvoj razreda Im njegove zavesti. Boj marksizma s predmarksističnimi pojmovanji- v delavskem gibanju. — Pojav revizionizma konec XIX. stoletja. Zgodovinski, družbeno-ekonomski m idejni izvor revizionizma E. Bernsteina in drugih revizionistov. — Leninovo razvijanje marksistične teorije v pogojih monopolističnega kapitalizma. Zaostajanje teorije za prakso po Leninovi smrti. — Oblike revizije marksizma v sedanjih pogojih. Dva osnovna vidika današnjega revizionizma: revizionizem kot izraz idejnega im političnega umika pred buržoazijo in revizionizem kot iraraz idejnega in političnega umika pred birokratsko, etatističnimi tendencami ter njihovimi družbenimi nosilci. — Vsebina revizije marksizma zaradi prilagajanja birokrateko-etatističnim družbenim »Ham; opuščanje temeljnih postavk materialističnega pojmovanj a zgodovine, maličenje marksistične teorije, dogmatizacija posameznih postavk Madxa, Engelsa in Lenina, pragmatistično proglašen je trenutnih političnih stališč za nadaljnji razvoj In »bogatenje« marksizma. Literatura: Marx-Engels. Komunistični manifest, m. pogi. S Lenih, Zgodovinska usoda Markovega nauka; Program ZKJ. II. iti X. pogi.; Tito, Delavsko upravljanje v gospodarstvu. VI. Osebnost in socializem Družbeno-ekonomski temelj svobode posameznika in družbe. Socialistični družbeni odnosi kot temelj svoibode družbe in posameznika. Pogoji krepitve blrokratsko.etatističnih tendenc In ogroževanje svobode družbe im posameznika. — Buržoazno-individualistično, birokratsiko-totalitaristlčno in marksistično pojmovanje vloge in svobode osebnosti. Nasprotja splošnih in osebnih koristi v prvih fazah graditve socializma. Način premagovanja teh nasprotij, razvoj neposredne demokracije, samoupravljanja v gospodarstvu to družbenega upravljanja. Boj ZKJ za socialistični humanizem. Literatura; Marx-Engels, Komunistični manifest, U. pogi,; Program ZKJ, VI., VII, in X. pogi.; Kardelj, Govor v Ljudski skupščini 6. decembra 1956. VII. Teoretski temelji reforme šolstva pri nas Ekspoze Rodoljuba čolakoviča v Ljudski skupščini; diskusija v skupščini; Crvenkovski, Družbeni temelji šolske reforme, revija Socijalizam, 1058, št. a; Prijedlog sistema obrazovanja 1 vaspitavanja u FNRJ; Tretji plenum Centralnega odbora Združenja učiteljev in profesorjev Jugoslavije. Revija školstva, 1957-58. št. 4. DRUGI NACIONALNI KONGRES ZA ZAŠČITO OTROK XI. nacionalni kongres za zaščito otrok, ki je bil v dneh od 27. do 30. oktobra v Beogradu, je bil rezultat dosedanjih prizadevanj, da se pri delu okrog vzgoje naraščaja poveže in vsfcladj delo raznih družbenih organizacij, javnih, prosvetnih, kulturnih delavcev in vzgojnih ustanov. 1800 delegatov je na tem kongresu zastopalo 23 družbenih organizacij, organe družbenega upravljanja in vzgojne ustanove. Namen kongresa je bil, kritično pregledati dosedanje bogate izkušnje na področju vzgoje v luči načel, ki jih je VII. kongres Zveze komunistov Jugoslavije vnesel v program ZKJ. Ko so prebrali pozdravno pismo predsednika Tita kongresu za zaščito otrok (objavili smo ga že v prejšnji številki našega lista), so delegat; poslušali tri referate; predsednica odbora za prosveto Zvezne ljudske skupščine Minka Minic je govorila o »Vzgoji mladih generacij — nedeljivem delu boja za socialistične družbene odnose«, član odbora za prosveto Zvezne ljudske skupščine Vlado Majhen je poročal o vplivu komune na oblikovanje mladih generacij, predsednica Sveta . društva za skrbstvo otrok in mladine Jugoslavije Branka Savič pa je govorila o družlnj in vzgajanju otrok vobče. Iz omenjenih referatov kakor tudi iz razprave bomo našim bralcem posredovali nekaj najvažnejših misli. VIRI NEIZČRPNEGA MORALNEGA BOGASTVA Problem vzgoje mladih v naši državi je bila osnovna tema na II. kongresu za zaščito otrok. To temo so sprejeli skupaj Svet društev za vzgojo otrok, Centralni komite LMJ, organizacije prosvetnih delavcev, Zveza ženskih društev in centralni svet Zveze sindikatov, kakor tudi vse ostale družbene organizacije, ki zajemajo pri svojem delu otroke in mladino. »To temo smo lahko sprejeli toliko prej, ker je VII. kongres ZKJ pozval vse odgovorne družbene činitelje, naj sj prizadevajo za uresničitev ciljev in načel socialistične vzgoje mladine in ker smo smatrali, da moramo najti svoje naloge in svoje mesto za uresničitev idej-noh postavk VII. kongresa na tem področju,« je dejala tovarišica Minka Mihič. Ko je govorila o dosedanji dejavnosti Pri vzgoji mlade generacije v zadnjih desetih letih, je rekla: »To razdobje je bilo polno težke borbe naših narodov za ekonomski in kulturni razvoj, za razvoj socialistične demokracije, za obrambo in očuvanje neodvisnosti naše države, ter je bilo, je in bo za naše mlade generacije veiik zgled moralne sile milijonov naših delovnih ljudi, vir novih etičnih vrednot, ki ijh morajo spoznati in vpiti vase skupaj z velikimi viri iz slavne osvobodilne preteklosti naših narodov, iz njihove novejše zgodovine, zlasti pa iz ljudske socialistične revolucije. Velika naloga družin, šole in vseh organizacij ter družbenih delavcev, ki se ukvarjajo z vzgojo otrok in mladine ter s Vprašanje šolske inšpekcije v našem reformiranem šolstvu Klonimir Škalko, Školska inšpekcija — Društven o-pedago-čka funkcija i metodika rada — Nolit, Beograd 1958 — Str. 200 • Vprašanje šolske inšpekcije Je bilo vedno aktualno, »U v pedagoškem slovstvu je razmeroma slabo obdelano, večinoma le v posameznih razpravah in člankih, raztresenih po raznih revijah in časnikih. Sele reforma našega celotnega šolskega življenja, ki spreminja tudi družbeno vlogo šolskega inšpektorja in mu nalaga celo vrsto težavnih in odgovornih dolžno-sti, ga je .potisnila spet v ospredje. Pravilno in uspešnu Izvajanje reforme je sicer odvisno od mnogih činiteljev, tor da vsaj na območju obvezne osemletne šole bo izredno pomembna osebnost šolskega inšpektorja- njegove intelektualne in morda še bolj njega 'e moralne sposobnosti. O vsem tem še ni popolne jasnosti, zato smo lahko veseli zgoraj navedene publikacije izpod peresa znanega hrvatskega pedagoga, prof. Klonjmlra Skalka, ki ga slovenski pedagoški delavci dobro poznamo in ga zaradi njegove Iniciativnosti in razgledanosti na vseh področjih našega vzgojstva cenimo. Njegovo obsežno delo o šolski inšpekciji, prvo te vrste v našem slovstvu, je plod dolgoletnih lastnih praktičnih izkušenj in temeljitega teoretkega študija, je vsebinsko bogato in ob tej zažetosti jasno in razumljivo. Vsekakor bo nudilo sedanjim in bodočim šolskim inšpektorjem, a tudi šolskim direktorjem in upraviteljem mnogo napotkov in pobud ter nakazalo novo in zdravo, našim stavrnl mrazmeram in potrebam ustrezajočo smer v upravljanju in vodenju naših šolskih ustanov. Avtor je razdelil svojo knjigo na osem p-gtsvli •- (rot-rib lazpravlja o bistvu In družbeno- peciagi ... tj. ...... špekcije, o nalogah inšpektorja glede na družbene In vzgojno-izobrazbene smotre naše šole, o Uku našega sodobnega šolskega inšpektorja, o bistvenih oznakah kvalitetne inšpekcije, o poteh in načinih odkrivanja problematike v življenju šole, o metodah in oblikah za reševanje problematike in proženje pomoči, o organizaciji inšpektorske slušbe ter o inšpektorjevem odnosu do ljudi in o njegovem delovnem slogu. Za zaključek je navedena cbsrižifa domača (jugoslovanska) in tuja literatura, ki se neposredno al posredn oukvarja s problematiko šolske inšpekcije. Skoda, da ni dodano še stvarno kazalo, ki bi bralcem zelo koristilo. Za- ložba je knjigo Učno opremila, le tisk bi lahko mestoma preglednost bolj poudaril. V navedenih poglavjih je Skalko zajel vsa važnejša vprašanja, ki se tičejo šolske inšpekcije, vsako izmed njih pa je razčlenil še podrobneje ter se ni izognil manj načelnim, bolj tehničnim problemom, ki pa vendarle lahko razvoj šolstva pospešujejo ali pa ga zavirajo. V svojih izvajanjih pač poroča o problematiki šolske inšpekcije In o raznih stališčih in pojmovanjih v tujini (SSSR, ZDA, Vel. Britaniji, Franciji, Zah. Nemčiji itd.), toda sam stoji trdno na tleh naše družbene in konkretne šolske stvarnosti. Z zdravim pedagoškim realizmom nakazuje, predlaga in zagovarja potrebne in — kar je še važnejše — mogoče praktične rešitve. V pričujočem poročilu se ne moremo dotakniti vseh postavk niti jih spričo njihovega obilja pravično oceniti, zato se omejujemo le na najvažnejše, zlasti na tiste, ki jim gre v današnji situaciji našega šolskega organizma prvenstvo. škalko poudarja, da je šolski inšpektor glede na svojo družbeno funkcijo v naši socialistični šoli organizator in zvajalec novega šolskega sstema ter kot tak vnaša vanjo nove progresivne koncepcije in novega duha. „Naša mladina predstavlja najdragocenejše, kar imamoa vprašanjih nihče ne more ograditi v svoje narodnostne okvire. Naše sodelovanje z mednarodno unijo za zaščito otrok, s svetovno organizacijo za predšolsko vzgojo, z otroškimi organizacijami, z mednarodnimi in nacionalnimi centri in organizacijami za družinska vprašanja, za otroški film in za likovno vzgojo, sodelovanje na dveh svetovnih kongresih otroške zaščite in na dveh za predšolsko vzgojo, nadalje na mednarodnih seminarjih in študij-sikh sestankih ob prostem času otrok, o delu otroških in mladinskih organizacij — vse to nam je pokazalo, da so vprašanja vzgoje in zaščite otrok v sodobnem svetu postala zares družbena vprašanja in da se z nijmi v zelo širokem obsegu bavijo mnogi činitelji. V tem sodelovanju smo se vedno znašli skupaj s predstavniki progresivnih sil, zlastj še pri vprašanjih boja za uresničitev pravic otrok in mladine do izobrazbe’ in boljšega življenja v skladu z materialnimi pogoji določene države, a na temelju deklaracije o človečanskih pravicah in ženevske deklaracije o praivcah otroka ter borbe za mir, za dajanje vseh pridobitev človeškega razuma, znanosti in tehnike v službo človeka. Po drugi strani pa so si naše organizacije prizadevale kar najtesneje sodelovati tudi z znanstvenimi in strokovnimi organizacijami ter posamezniki v naši državi. Tako nas je na primer . v boju za. predšolske ustanove in vse oblike družbene vzgoje predšolskih otrok vodila poleg socialnih in političnih potreb tudi znanstvena resnica, da je za formiranje človeka zlasti pomemben emocionalni in duševni razvoj v najnežnejši življenjski dobi.« VEDNO VEČJA VLOGA Sole kot družbene USTANOVE Ko je tovarišica Minka Minič dalje govorila o pomenu družbenih organizacij, kot so šolski odbori, centri za obveščanje starševw in podobno, je poudarila, da samo v društvih, ki skrbe za otroke, sodeluje okrog 700.000, v pionirskih svetih pa okrog 300.000 državljanov, To pomeni, da si v naši državi okrog milijon odraslih članov aktivno prizadeva za pravilno dozorevanje družbene zavesti najmlajših generacij. Skupen cilj vseh, ki delajo na tem področju, pa mora biti boj za napredna razumevanja pri vzgoji najmlajših, za še večje spoštovanje osebnosti otrok, za še večje zaupanje v mlade in za povečanje družbene vloge mladine na vseh področjih graditve socializma. « Nov; zakon o šolstvu, je dejala tovarišica Minič, daje osnovne ideje za nadaljnji demokratični razvoj izobraževalnega sistema in veča vzgojno vlogo šole leot družbene ustanove. Zaradi tega je družbena aktivnost v okviru šole velikega pomena in je treba videti vse probleme naših šol, zlasti pa kadrovske in materialne. »Kadar govorimo o čim boljših pogojih za razvoj otrok in mladine, mislimo tud{ na racionalnejšo uporabo in večje odvajanje družbenih sredstev v ta namen. v izgradnji šohiKm prostorov tudi ietos ne dosegamo v petletnem družbenem planu določene hitrosti. Hkrati pa pomanjkanje šolskega prostora zlasti v mestih onemogoča normalno delo šole, kar bo imelo negativne posledice na zdravje in izobrazbo učencev. Drugod vidimo, da odvajajo včasj več sredstev komune ali okraji, ki so gospodarsko slabše razviti ter da zelo koristne pobude in dobro pripravljene akcije šol ali družbenih organizacij niso zadostno materalno podprte, ker ni bilo razumevanja v ljudskem odboru občine ali okraja, v podjetju al; zadrugi. Prav gotovo bi drugačen sistem finansiranja šolstva alj dru- ‘ gačna kulturna politika pri izdajanju knjig in učbenikov v marsičem olajšala in pospešila napredek šole in družbene akcije in precej zmanjšala možnost, da taka akcija ponekod zastaja zaradi nerazumevanja posameznika, ki ne vidi njenega pomena, ima vpliv v družbenih organih, v katerih se sklepa o materialnih sredstvih. Prav tako bi bilo treba v urbanističnih planih mest in industrijskih središč ter v načrtih za stanovanjsko izgradnjo zagotoviti nujno potreben pros.tor za otroške vrtce, igrišča, servise za pomoč družini zaposlenih staršev itd. Naša mladina predstavlja za našo državo najdragocenejše, kar imamo, je že večkrat dejal tovariš Tito. In če bj organizatorji tega kongresa hoteli na kartko izraziti, kaj pričakujemo od tega zborovanja aktivnih delavcev na področju družbene-skrbi za naše otroke in mladino, bi bilo to predvsem usmerjanje naših nadaljnjih prizadevanj na vprašanja, ki so v naših današnjih pogojih bistveno važna za socilstlčno vzgojo ge-nerej in za nadaljnji socialistič-s ni razvoj naše družbe. V KOMUNALNEM SISTEMU SE RAZŠIRJA VLOGA IN DEJAVNOST ŠOLE, je v svojem referatu dejal član odbora za prosveto prj zvezni ljudski skupščini tovariš Vlado Majhen. V prizadevanju za ma-, terialno izgradnjo komun je nešteto možnosti, da pri terfi sOde-' luje mladina vseh slojev, zlasti pa pri družbenem upravljanju, od hišnih do delavskih svetov. Vzgojni činitelji v komuni morajo vzgajati socialističnega državljana v vsej širini, ki jo poudarja splošni zakon o šolstvu. Mlado generacijo je treba v komunah tako oblikovati, da se njena pojmovanja ne bodo zapirala v komunalno življenje, temveč se mora pri otroku in mladini krepiti zavest, da je komuna samo ena izmed oblik soaiailističnega zdnževanja naših državljanov in da so poleg nje druge, višje oblike, ki pomenijo skupaj s komunami Ju-goslavij o. Komuna mora družini nuditi vsestransko pomoč pri vzgajanju in napredku otrok. Ta pomoč naj se vse bolj razširja v razbremenjevanju gospodinjstva, družbene prehrane in v ustanavljanju ustanov za otroke. V komuni • ima posebno nalogo stanovanjska skupnost, kj .. naj skrbi za zboljšanje stan- darda na družbenih osnovah in za odpiranje ustanov, ki bodo pomagale pri izobraževanju in vzgajanju otrok. Komuni pripada tudi vloga, da poleg'sredstev, ki jih bo sama določila, pritegne k temu tudi gospodarske in druge organizacije ter vpliva na državljanje, da bodo pomagali s posebnimi prispevki in prostovoljnim delom. V komunalnem sistemu postaja šola ob podpori stanovanjskih skupnosti čedalje bolj središče za naj različne jše življenje mladih generacij. Pri tem mora to njeno stremljenje dobivati vso podporo . naprednih sil v komuni, združenih v Zvezi komunistov. Tovariš Vlado Majhen je dalje govoril o potrebi vsfclajeva-nja programa vzgajanja z raznimi dobam;. otrok in mladine z njihovimi nagibi in socialnim poreklom. Taki vzgojni činitelji v komuna morajo odpirati perspektivo razvoja delavske, kmečke, srednješolske in druge mladine, predvsem pa jo vzgajati za dobre proizvajalce. Zato je potrebno, da se v komunah čimbolj razvije idejno jn politično vzgajanje mladih genera-ci, obenem pa prj njih razvija pripravljenost za delo, pri čemer že prednjačijo mladinske organizacije, DRUŽINA DAJE GLAVNI TEMELJ OTROKOVEMU BODOČEMU RAZVOJU Tovarišica Branka Savič sa je v svojem referatu najprej pomudila pri Izredno važni vlogi družine za vzgojo otrok: v družinj si otrok oblikuje prve človeške lastnosti, ki so pogosto usodne za njegove karakterne, čustvene in druge poteze. »Napačno ravnamo, ko govorimo o vlogi družine, ne da bi hkrati upoštevali rast otroka,« je dejala Savičeva. »Vloga družine in vpliv družbe ter širših kolektivov se menjata v vsaki stopnji, skozi katero gre otrok v svojem razvoju; Ne da bi podcenjevali pomen vpliva družbe, niti vlogo družine, ki se medsebojno izpopolnjujeta v vseh teh stopnjah, lahko trdimo, da prevladuje pri majhnem otroku vpliv družine, pozneje pa čedalje bolj narašča tudi družbeni'vpliv in frostaja odločile n v končnem oblikovanju osebnosti. Prav v omenjenem je ves ogromni pomen družine. Pozneje živi otrok v kolektivu in v družbi, kjer uveljavlja svoje lastnosti pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da je vendar le družina tista, ki daje glavni temelj njegovemu bodočemu razvoju, temelj, na katerem se lahko uspešno gradi in ki se le z velikim naporom lahko izpreminja. Družinsko vzgajanje pa je neločljivo od strukture družine same, družinskih odnošajev in družbe, katere del je družina. Z izpremembo družbenih odnošajev so se v naši državi iz-premenili tudi družinski odno-šaji. Žena je postala enakopravna članica družinske skupnosti; z obveznim šolanjem ženske mladine, skupnim življenjem dečkov in deklet v šoli, v mladinskih organizac^ j ah in delovnih akcijah pa so bili uvedeni novi odpošaji, s čimer so se bistveno spremenili skrbjo zanje, je, da iz teh virov črpajo moralna bogastva, jih predajo mladim generacijam in storijo vse, da bodo ta bogastva vtkana v njihov moralni lik, da bi mlade generacije bile kar najbolj pripravljene prevzeti nase in nadaljevati borbo za nadaljnji razvoj socializma. Vsa naša družba je prevzela skrb za usmeritev na pot in za pripravo na življenje velikega števila otrok padlih borcev m žrtev fašističnega nasilja. Ljudski odbori, politične in družbene organizacije so hkrati vložile tudi ogromna prizadevanja za razvoj mreže predšolskih in šolskih ustanov in za njihovo preskrbo. Skrb družbene skup-nostiza otroke in mladino in množična družbena iniciativa sta dosegli pomembne rezultate tudi pri odpiranju dijaških kuhinj, organizacij; okrevališč, letovišč in izletišč za otroke; šte-vlo le-teh pa se še. iz leta v leto veča.« BOJ STAREGA Z NOVIM »S hitrim razvojem industrije in proizvodnih sil nasploh, pa je danes postalo še posebno važno vprašanje, koliko nam je doslej uspelo, da bi vsi činitelji, ki delujejo zavestno na formiranju mladih generacij, delovali enotno tudj v idejnem pogledu, koliko nam je uspelo akcijo zavestnih družbenih sil neposredneje povezati s socialističnim razvojem države in z družbenih odnosov v njem, koliko smo znali biti progresivni, koliko je bila naša aktivnost znanstveno zasnovana. S temi vprašanji smo se bavili mi vsi, ki delamo na tem ' področju, predvsem v šolskih odborih, pionirskih svetih in v vseh naših organizacijah. Ta občutek odgovornosti pa raste prj nas vseh toliko bolj, ker so vzgojni problemi čedalje važnejši, ker v našem demokratičnem razvoju postaja čedalje vidnejše preple. tanje in spopadanje novega s starijn, kar pa izhaja tako iz objektivnih pogojev našega gibanja naprej, kakor tudi iz dejstva, da naše generacije nosijo v sebi iste spopade starega z novim, celo tedaj, ko je govora o nas zavestnih borcih za socializem, popolnoma enotnih v osnovnih, idejnih in političnih vprašanjih. Razumljivo je, da t; težki pogoji, v katerih rastejo mladi, imajo še posebej svoj odsev na njihov razvoj.« »Občutek družbene odgovornosti,« je nadaljevala Minka Minič, »je usmerjaj naše organizacije na sodelovanje z znanstvenimi in strokovnimi ustanovami jn organizacijami tako v državi kakor tudi v tujini. Uporabili smo analize, narejene na področju vzgoje in izobrazbe v mnogih državah, prizadevali smo se jih vzpore-diti z raziskovanji, hi smo jih sam delali, da bi dobili pravl-ne-rezultate in določene naloge glede na naše razmere in potrebe. Gradivo, ki smo ga dobivali glede na to področje in sodelovanje z UNESCO in raznimi drugimi organizacijami, ki deluejjo po planu predšolske, šolske, književne in filmske izobrazbe in vzgoje mladih, nam ni samo dokazalo, da je koristno za naše delo, temveč nam je še posebej dokazalo potrebo po mednarodnem sodelovanju, dokazalo, da se v teh ....................^. Je sejalec idej napredne sodobne vzgoje ter izobraževanja mladine in odraslih. Kakor šolski upravitelj je s šolniki v živem stiku, neposredno vpliva nanje in jih preobrazuje v pozitivnem smislu. »• • • Bitni je elemenat v njegovom djelova-nju pomaganje Ijudima, savje-tovanje, upueivanje, uvjerava-nje, oživljavanje i aktiviziranje prosvjetnih radnika , propagiranje novih oblika rada, prona-laženje boljih, suvremenijih nastavnih metoda i sredstava...« (Str. 12.) Boj za novo šolo je hkrati boj za nove oblike socialističnega življenja in v njem so šolskemu inšpektorju poverjene odločilne pozicije. Predvsem je svetovalec in n« več administrativni kontrolor v starem smislu. Škalko v svoji knjigi sicer uporablja izraz »inšpektor«, ker je pri nas in v tujini še vedno v navadi in ker doslej še nismo našli ustreznejšega, vendar se z njim ne strinja. Dejstvo je seveda, da kontrole tudi ob novein pojmovanju šolske inšpekcije nikoli ne bo mogoče povsem izločiti, in avtor se vprašuje, ali je mogoče svetovalsko (instruktorsko) funkcijo spojiti s kontrolo dela. V današnji stvarnosti — tako pravi — si je težko zamisliti dva aparata, administrativno-kontrolnega, ki bi vršil pregled šol in šolskih ustanov, in peda-goško-instruktivnega, ki bj nudil pomoč ne deloval kot nod-netni in svetovalski organ. Morda bi bilo res najbolje, da bi obe funkciji delili, ali za zdaj ju je treba spojiti, težišče pa bodi na svetovalsko-instruktiv-ni aktivnosti šolske inšpekcije. Verjetno je taka rešitev naj- boljša tudi za daljšo prihodnost, zakaj v šolskem življenju je težko reči, kdaj gre zgolj za administrativno kontrolo 'n kdaj za pedagoško svetovanje. Tako n. pr. pregled tednika kot uradne knjige ni zgolj kontrola predpisanih obveznosti, temveč kaj lahko vodi k izrazito didaktičnim in celo vzgojnim vprašanjem. Zato se moramo strinjati z avtorjem, ko zahteva (na str. 14), da se kontrolni element v šolski inšpekciji postavi »... na pedagošku, humanu baza« in da je treba vzpostaviti »pravilne, drugarske odnose medju Ijudima, pa če sve dobiti posve drugi aspekt...« Govoreč o nalogah šolskega inšpektorja škalko povsem pravilno ugotavlja, da se njegovo delo ne omejuje na območje šole, marveč je mnogo širše, zakaj šola ni izoliran izsek v družbenem dogajanju in jo Je treba motriti z gledišča celotnega kulturno-prosvetnega življenja v občini, okraju, republiki. Ravni ljudstva ne dvigamo samo z njo, temveč tudi z Iru-djmi ustanovami, ki so od nje neodvisne (n. pr. z ustanovami za izobraževanje odraslih), a proces, s katerim se to vrši, .?« enoten in nedeljiv. Zato je nujno vanj vključen tudi šolski inšpektor, ki se ga ne tiče samo šola. Pomislimo samo na pedagoško izobraževanje staršev v njegovih različnih oblikah, na stike med šolo in domom ali pa na nadaljnjo vzgojo In izobraževanje pošolske mladine! V tej osvetljavi, namreč da je šolski inšpektor družbeni delavec, ramo gledati tudi vse ostale naloge, ki jih avtor podrobneje našteva in obravnav^. Pri vzgojnih nalogah poudarja zlasti povezavo šole z življenjem, zato mora inšpektor dobro poznati našo družbeno problematiko, smotre, in naloge naše šole ter nenehno težiti za tem, d,a se vzgoja in pouk vskladita z zahtevami družbenega razvoja. Biti pa mora tudi realen ter poznati pogoje in možnosti za ostvarjenje postavljenih smotrov in to ne v daljni perspektivi, temveč z reševanjem dnevnih praktičnih nalog. Inšpektorjeva osrednja naloga je seveda, da sc bojuje za dviganje kvalitete uč-novzgjnega dela v šoli s icm, da se akcent v njem premakne od učitelja na učenca, ki ni samo objekt, marveč tudi subjekt vzgoje in pouka. V odstavku, k; govori o njem, je polno pametnih in uresničljivih misli in predlogov, ki bi jih naj prizadeti činitelji res pazljivo preštudirali in se po njih ravnali. Ostale naloge (inšpektorjevi materialno-orgapizacijski posli in zlasti naloge, ki so povezane z njegovo osebnostjo) se prepletajo z že navedenimi. Zanimivo je poglavje o lika šolskega inšpektorja. Tudi tn je avtor realen ter ne poskuša 'narisati idealne podobe, kakršne v resničnem življenju itak ne zasledimo. Po njegovem mnenju mora biti šolski inšpektor idejno-politično zgrajen, to se pravi, dobro mora poznati .eo retike marksizma-leninizma zlasti sociološka in ulitičitr vprašanja, spremljati pa mora tudi naš razvoj in se pogloivii v vse, kar je teoretski obd-1 • no o naši poti v socializem. Nadalje mora šolski inšpektor ime- ti takšno splošno kulturo, kj ga med prosvetnimi delavci dviga na povprečnost. Razumljivo js, da mora biti pedagoško in strokovno temeljito izobražen in biti v glavnih črtah podkovan na vse območjih pedagoške skupine predmetov. Poznati mor« psihologijo (splošno, petiagoŠKO in mladinsko), biti mora izkušen prosvetni delavec in dober praktik, obvladovati specifični način in metode svojega deta, imeti smisel, interes in ljubezen do svojega poklica in se odlikovati z določenimi rjsebnimi, značajskimi lastnostmi, ki ustrezajo naravi njegovega dela. (Podrobneje jih avtor obravnava v zadnjem poglavju.) Tem zahtevam, ki jih postavlja avtor za šolskega inšpektorja (ki pa z nekoliko izjemami veljajo za vsakega učitelja), bi bilo treba dostaviti še dve. Avtor ju je — kakor vidimo iz teksta — upošteval, toda premalo poudaril. Šolski inšpektor, kj ima opravka z učitelji, bi moral kur najbolje poznati nsihologiio učitelja (učiteljske osebno 4i), to najnovejšo, toda še vse premalo obdelano panogo pedagoške psihologije, z njo v zvezi za mentalno higieno, kolikor se nanaša na učence in učitelje. V današnji šoli mnogo tožijo o množečem se številu težavnih učencev in izkušnje dokazujejo, da so take tožbe utemeljene, čeprav ne redko izraz pedagoške nemoči jn pomanjkljive psihološke izobrazbe. Vse premalo pa se pomišlja, da so v naših šolah tudi boij ali manj težavni učitelji s kompleksi raznih v rit, ki jih projicirajo v učence la tako ustvarjajo neugodno vzdni- pagoji tudi za ustanavljanje za. Btmske zveze. Z vključitvijo žena v gospodarstvo in prehodom na družbeno proizvodnjo izven družine je- biia v določenem obsegu omejena vloga družine pri vzgajanju otrok. Družina ne more več samostojno pripravljati otroka za življenje in potrebuje zaposlena žena posebno pomoč pri tem. Poteg šolanja, zdravstvene zaščite in socialnega zavarovanja otrok, kar vse je ob pomoči in sodelovanju staršev prevzela družba, so bili že doslej ustvarjeni številni drug; načini pomoči družinam z otroki. Število ustanov za otroke in mladino narašča z vsakim dnem, osnovane so posebne ustanove za vzgajanje in skrbstvo otrok zaposlenih staršev ter vzgajanje predšolskih otrok, snujejo se posebna društva za skrbstvo otrok tel mladine. V šolah so otroci zajeti v pionirski organizaciji, v kateri se razvija vse izvenžclsko vzgojno delo. Razvijanje komunalnega sistema, delavskega tn družbenega upravljanja je mnogo pripomoglo k organizirani družbeni skrbi za otroke.« V nadaljevanju je govorila o vlogi družbenih Sin pojitičnih organizacij pri vzgajanju otrok in dejala: »Sveti in društva za skrbstvo otrok postajajo pobudniki prvih poizkusov sociološke analize družine. Na posvetovanju strokovnjakov in družbenih delavcev poudarjajo probleme družin v mestih in pomemben vpliv družine na vzgojo otrok, opozarjajo na pozitivne izpre-memibe, ki nastajajo v družini. Pa tudi na potrebo po individualni pomoči posameznim družinam in po pedagoškem prosvetljevanju staršev. Društva za skrbstvo otrok, ki so nastala kot organizacije staršev, zdravstvenih, prosvetnih in drugih delavcev na področju otroške zaščite, so analizirala konkretne pojave in probleme. Starši samj so postali aktivni v organiziranju otroške zaščite in vzgajanju otrok. Problemi vzgajanja, metode njihovega reševanja so se približale staršem samim, ki prenašajo, največ tudi osebno zainteresirani, svoje izkušnje n poudarjajo svoje potrebe v organih družbenega upravljana. Razen pomoči Pri organiziranju zdravstvene in socialne zaščite, razen pomoči. šoli, k preobrazbi katere so prispevali in prispevajo, postajajo starši nosi tel j j šroke družbene skrbi za otroke. Posebno vprašanje naše vzgoje so otroci brez enega ali obeh roditeljev, zlasti pa otroci ločenih staršev. Otroka iz take skupnosti je treba sprejeti v otroške ustanove in kolektive. Vse naše izrazito vzgojne ustanove postajajo obenem tudi socialne.« Na konou je tovarišica Branka Savič poudarila, da naglo naraščanje mest, povečan promet v njih in tesni stanovanjski prostori zožujejo površino za zabavo in razvedrilo otrok Pa je zato potrebno posvetiti izredno pozornost odpiranju novih, ustanov te vrste, kjer bi otrokom in mladini omogočili skupno bivanje. Skupno življenje otrok in mladine naj omogoči mlajšim generacijam pridobitev novih izkušenj in znanja. MLADINA NAJ AICriVNO SODELUJE V STANOVANJSKI SKUPNOSTI V razprav je spregovorila tudj članica zveznega odbora SZDL Jugoslavije tovarišica Vida Tomšič. Poudarila je Predvsem pomen stanovanjskih sfcupnosti pri' vzgajanju otro-k niso v okviru stanovanjske skupnosti samo zaradi varstva in skrbi zanje, temveč morajo tudi sami pomagati. Pomagajo pa lahko na primer kot pionirski hišni sveti. Razen tega bi se morala mladina s tehničnim vzgajanjem v okviru stanovanjskih skupnosti ali komun spoprijeti z objektivno zaostalostjo našei tehnike, predvsem pa z zaostalostjo v pojmovanji^ ker še vedno nimamo moderne tehnike ,v širšem obsegu, ki bi pomagala k olajševanju življenja naših državljanov v stanovanjskih skupnostih, ato je potrebno podružabljati po stanovanjskih skupnostih sredstva za opravljanje gospodinjskih poslov, odpiranje raznih servisov za pripravljanje jedi, pranje perila, popravljanje električnih stroev in podobno. Tako bi še še bolj povezale družine, hkrati pa bi se uvajale nove navade in odnošajj med našimi državljani. Pri tem naj se čuti pomoč mladih generacij, ker služi to predvsem njim in njihovim bodočim družinam. Po mnenju Vide Tomšič se stanovanjska skupnost ne sme pojmovali kot nekakšno splošno zdravilo za vsa naša socialna vprašanja v zvezi ž družino — e tem bi le zavrlj razvoj stanovanjskih skupnosti. Stanovanjska skupnost se je pojavila kot nujna samouprava na področju potrošnje, in sicer v glavnem v mestih in'industrijskih krajih, socialne potrebe pa je treba reševati ob podpori komune. Stanovanjske skupnosti se bodo morale močno povezati tudi s kolektivi v tovarnah, da bj lahko čimbolj pomagale de-lavki-materi, v tem je namreč ena glavnih nalog stanovanjske skupnosti, ki naj vpliva na delavke, da si pribore pri svojih delavskih svetih, da bodo materialno podprli iz družbenih skladov gospodarskih organizacij stanovanjsko skupnost. S temi sredstvi naj bi podprli ustanavljanje menz* otroških ustanov, srevisov — ali pa naj bi se kolektivi združili in iz svojih skupnih skladov podprli odpiranje ustanov za pomoč družini. Na koncu je tovarišica še dejala, da so organizacije za skrbstvo otrok in mladine ustvarile zelo dobro podlago za to, kar bo z novimi zakoni omogočeno stanovanjski skupnosti. SKLEPI V razpravi je govorilo še veliko število drugih delegatov. Obravnavali so delo pionirskih organizacij, pomenu otroškega filma in mladinske umetnosti sploh ter glasbe in podobno. Zanimiva je bila ugotovitev nekaterih delegatov, da se opaža pomanjkanje, humorja v književnih delih in v gledališču za otroke. Po 4-dnevnem zasedanju je II. nacionalni kongres za zaščito otrok sprejel sklepe, ki bodo objavljeni v posebni brošuri. Naj navedemo na kratko značilnosti teh sklepov. Kongres se obrača na vse družbene organizacije, starše in prosvetne delavce, naj s svojo aktivnostjo prispevajo k vzgajanju mladine. Komune in gospodarske organizacije poziva, naj se zavzemajo za uresničenje načrtov za gradnjo novih šol, za zgraditev objektov za kulturno- zabavno in športno življenje otrok ter mladine, kakor tudi za podpiranje tehničnega in fizičnega razvoja mladih generacij. Stanovanjske skupnosti naj bi še nadalje pomagale zaposlenim staržem in sploh družini. Komune naj zagotove gmotno podporo in strokovno vodstvo za delo ustanov, ki naj pomagajo pri vzgajanju otrok. učitaifa Trpatca ® tem in enem mladine. Otroci in mladina Razen tega naj se komune za Cesar Neron, — kdor ,ie količkaj hodil v šolo, ve, kakšen je bil, s kakšno grdo naslado je mučil in trpinčil uboge kristjane, moške in ženske, mlade in stare, grde in lepe brez razlike in izjeme! Se prav dobro se spominjam, kakšen mir je vladal, — kaj se pravi mir, — tišina je prava beseda!, — torej kakšna tišina je vladala v razredu, ko nam je profesor prvošolčkom razlagal njegovo krvoločnost in nam ga prikazal živo in zanimivo, pravi zgled kvalitetnega pouka! Enkrat je bil lev in je rjovel, da mi pozneje niti rjovenja pristnega leva v Zagrebu ni tako imponiralo kakor njegovo takrat, pa se je spet spremenil v Nerona, kako s priprtimi osmi in s sadistično smehljajočim se obrazom brenka na liro, vse to s pomočjo naj-preprostejših učnih pripomočkov, ki so povsod prj rokah brez posebnih kreditov, samo s kotomerom in šestilom in ravnilom. Profesor, Neron, Shakespeare in Stanislavski, vse obenem. Genij! To je bil živ pouk, da se reče! Mislim, da bi ne bilo prav nič od škode, če bi naši učitelji šli po končanem študiju za kako leto še na igralsko akademijo, šola bi veliko pridobila! Sicer je res, da bi še marsikaj ne bilo od škode ,pa kaj hočemo — vse naenkrat ne gre in trenutno to poglavje niti ne spada semkaj. Potem sem videl še film, ooooooocxxjoooacx>oocoooooooooo©ooaoocoooo< vzamejo tudi za vsestranski napredek dela v šolah. V vseh šolah in organizacijah niso enako izkoriščene možnosti za razvoj kolektivnega dela, iniciative in raznih oblik samouprave pri otrocih in mladini. Kar se tiče estetskega vzgajanja otrok in mladine so sklenili, da to ni in ne more biti samo sebi namen in se ne izolirati od delovnih, moralnih in drugih čniteljev v oblikovanju osebnosti. Estetsko vzgajanje se tudi ne sme omejiti le na eno področje umetnosti, temveč je treba vzpodbujati zanimanje otrok in mladine za vse oblike dela za njihov vsestranski kulturni napredek. Kongres je bil dalje mnenja, da je listov in časopisov za otroke mnogo, vendar pa da pionirski tisk ni dovolj zanimiv in aktualen, medtem ko je kakovost zabavnega n dobršnega dela filmskega stika, ki se ga po večini poslužujejo mladi bralci, vsebinsko in likovno v nasprotju z našimi idejno-vzgojnimi cilji In prizadevanji, da bi dvignili kulturno raven ne samo mladih, temveč tudi najširših slojev bralcev. Ugotovili so, da v zadnjih letih založniška dejavnost za otroke in mladino stalno narašča po številu in po nakladi izdaj, vendar pa so velike razlike v njeni stopnji razvitosti po jezikovnih področjih, razen tega pa zapostavlja popularno znanost, biografijo, potopise in priročnike za razne otroške dejavnosti. Kar se tiče razvijanja filmske umetnosti med mladimi, naj bi ga družbene organizacije še nadalje podpirale ne glede na to, da je z reformo šolstva uvedena v pouk tudi filmska umetnoat. Za raznovrstnejšo vsebino estetskega vzgajanja mladih generacij je treba bolj pritegniti umetnike in kulturne delavce tako k delu z otroki in mladino kakor tudi k umetniškemu •ustvarjanju, namenjenemu mladim generacijam. menda se mu je reklo Ben Hur, če se ne motim, in rnj je takrat edinokrat dal oče sam od sebe groš, da sem lahko šel v kino, prositi bi si ga ne bil upal za vse na svetu ne, za kino že ne, takrat so bili drugačni časi! No, v tem filmu so tudi mučili kristjane, cel drevored živih bakelj je bilo in levi in gladiatorji in Cezarjevo ložo sem tudi videl in vae victis in še marsikaj, veliko sem od takrat seveda že pozabil, ampak film je za mladino ie poučen, naj reče kdo, kar hoče! Najbolj se še spominjam mlade kristjanke v bikini kostumu, ki je bila privezana na živega krokodila. Strašno se mi je smilila, dolge razpuščene lase je imela, tako mi je je bilo žal, tako lepa, pa na tako okrutno smrt obsojena... Edino to me je nekako motilo, zakaj se smehlja, kakor da se v svojem nezavidnem položaju kar dobro počuti! Takrat se-na ženske še nisem razumel, no, saj se še sedaj ne, včasih imam vtis, da so jim krokodili celo všeč in čim večji je kateri, tem bolj! Pa sem spet zašel vstran, — nič mi preveč ne zamerite! Ko je pa toliko stvari na svetu, da je vredno o njih razmišljati, prilika se vam pa tako redkokdaj nudi... Torej, o cesarju Neronu najprej. Namreč, — zdaj sem temeljito spremenil svoje slabo mnenje o njem. Saj nič ne rečem, — lepo res ni bilo od njega, da je moril kristjane, — kdo ve, kakšno ustavo so imeli takrat! Ampak jih je v vsakem primeru moril vsaj hitro in so vsi srečno prestali in še tekmovali so baje, kdo bo prej na vrsti, nas pa z novim obračunavanjem naših plač mučijo počasi, centimeter za centimetrom tako rekoč! Tega človek ne vzdrži, dolgo že ne! Je bil zadnjič nekje tak in-štruktažni sestanek, pa se mi je živo zazdelo, kakor da sem zašel na Dunaj prav tistega dne, ko je Brdavs umoril samega cesarjevega sina, vse je bilo razburjeno, pobito, obupano: Kaj bo, kaj bo, če se Brdavsa ne ukroti!? Če imajo enaki vzroki enake posledice, bi tisti, ki se jih tiče. Seja republiškeria odbora Združenja učiteljev in profesorjev LRS Na seji republiškega odbora Združenja, učiteljev 5n profesorjev LRS 17. novembra so člani razpravljali o rednem letnem občnem zboru Združenja učiteljev in profesorjev LRS, ki bo 2. in 3. februarja v prostorih Klasične gimnazije v Ljubljani, in o Plenumu centralnega odbora Združenja učiteljev >n profesorjev FLRJ, ki bo 5. in 6. decembra v Beogradu. Novi republiški odbor Združenja LRS, ki ga bodo izvolili člani na občnem zboru, bo imel več predstavnikov iz posameznih večjih centrov Slovenije in bo številčno precej razširjen,. Glavni točki dnevnega reda na občnem zboru pa bosta: organizacijski referat, ki bo podal delo Združenja v preteklem obdobju, in pa referat o izvajanju nalog v zvezi z novim zakonom o šolstvu. O seji centralnega odbora Združenja, kj je bila 18. oktobra v Beogradu, je poročal tovariš Miroslav Ravbar. ne smeli tako lahkomiselno pozabiti, da cesar Neron ni dobrega konca vzel... Kaj bo šele s tistim, ki si je izmislil tako obračunavanje naših plač?! Sam si bo kriv in sam sebi naj pripiše! To, že, — kaj pa mi!? Tu bi moralo brezpogojno poseči vmes vsaj Društvo za varstvo živali, če se že nihče drug ne zmeni. Energično! In Partizan in Savez sportskih društava FLRJ tudi! Kajti zdrav duh v zdravem telesu to ni! Ni!! Ta človek niti ni navaden zločinec kakor toliko drugih! Navaden zločinec bi te v temni noči počakaj nekje ob Večni poti in bi ti ubil tvoje revmatično telo, — prava figa, če ga! Čemu bi se zato razburjal. Prišel bo pred sodišče in mu bodo sodili po zakonu in postavi in pravici, odšteli mu od brutto zaslužka kot olajševalno okoliščino tvojo revmo in morda še kaj, tam so srečni, tam lahko odštevajo brez tabel in faktorjev, tako na oko! Pa bo dobil potem net-to tri leta, tri in pol, lahko se zaneseš, da jih bo! Ampak da ti kdo takorekoč pri belem dnevu, pod krinko zakonitosti in celo v obliki uradne dolžnosti zdela in zgnjavi in zmrcvari in trpinči tvojo neumrjo-čo dušo, ta tvoj poslednji ponos, ki ti je še ostai, pa če je še tako problematičen, — kaj pa koga briga!, — zanj so tri leta odločno premalo in zanj olajševalnih okoliščin sploh biti ne sme! Kajti iz mirnega in kolikor toliko koristnega ali vsaj ne škodljivega državljana naše socialistične domovine si po njegovi krivdi v treh, štirih dneh in istotoliko v računih prečutih nočeh postal divja zver, ki je svoji lastni ženi vrgla tintnik v glavo, ko te je prišla klicat k večerji, sirota! In to je šele prvi simptom, dragi moji, perspektiva je prisilni jopič in Wagner-Jauregg!! Roke v vis. Udam se. Pedagog sem in pedagog bom ostal, za finančni resor nisem nikoli prisegel. Vedno sem vsakega prvega v mesecu brez ugovora podpisal, kolikor so sami smatrali, da je prav zame, — če sem kdaj godel, ko sem sprejemal, naj mi bo odpuščeno prav tako kakor naj bo njim, ki so dajali. Ampak, — zdaj bom ostal sploh brez plače! So mi že vnaprej povedali v banki, da je po vsem videzu (sic!) ne bom nikoli znal sam prav izračunati po vseh veljavnih lestvicah in tabelah in diferencah in odstotkih in korektorjih in drugih elementih, in so mi nujno svetovali, naj si koga dobim, ki bo to znal, sicer ... drugače... prvega... In kar v banki rečejo, to drži! Cesar Neron je bil še vseeno bolj usmiljen kakor v banki Kaj njo briga socialistični humanizem! Kje ga naj dobim?! Kogd naj dobi?! Bi bili vi tako prijazni? No vidite, tako bom ostal brez plače. Kako pa naj brez plače živim?! O cesar Neron! Prosim te, priveži me na krokodila in skusti me v areno! Smehljal se bom! In občinstvo bo ploskalo in novinarji in kinore-porterji in televizija! Še poslednji kratek intervju — Hvaia! In potem... Zaprem oči... Hrrrrrrrrrr... Šavs! In takoj nato nebeška glorija in se bom oddahnil od vsega hudega, in drugi dan boste v aktualnostih gledali učitelja Evstrahija Trpotca v bikini in s palmovo vejico v roki... — Lepše smrti si ne želim! Tečaj biologov kranjskega okraja v Rovinju Od 5. do 11. oktobra letos je bil tečaj za predmetne učitelje in profesorje, ki poučujejo biologijo na gimnazijah in v višjih razredih osnovnih šol. Tečaj je bil na inštitutu za biologijo morja v Rovinju. Udeležilo se ga je 22 predmetnih učiteljev in profesorjev, to je nad tri, četrtine vseh, ki jim je ta predmet zaupan. Tečaj je bil dobro organiziran. Strokovno vodstvo za zoologijo je bilo zaupano univerzitetnemu asistentu dr. Kazimiiru Tarmanu, za botaniko pa univerzitetnemu profesorju dr. Ernestu Majerju. Inštitut je dal tečajnikom na razpolago inšti-tutsko raziskovalno ladjico »Bios«, tako da so bili tečajniki vsak dan razen sobote na odprtem morju. Lovili slo s planktonskimi mrežami plant-ton, s posebnimi mrežami, ki drsajo po blatnem ali peščenem dnu (dredžami) so zbirali organizme, ki žive na dnu; ves ta material so odnašali v inštitut ter ga tam makro- in mikroskopsko obdelovali. Dvakrat so bili V Limskem kanalu, si ogledali tamošnja velika ostrižišča, obdelali makijo in šibljak. Tečajniki so zbirali in nabirali material za šole, na ka-terirh poučujejo, ga vlagali v za to pripravljene kozarce s formalinom in tako konzerviranega odnesli domov. Tako so si nabrali raznih vetrnic, spu-žev, polžkov, rakov, raznih planktonskih organizmov itd., da imajo sedaj pri pouku kaj vzeti v roke, ko obravnavajo morske organizme. Sestavljsči so sl tudi herbarije in jih prav tako odnesli domov na svoje šole. Denarna sredstva je dal o-krajni ljudski odbor, ki je vedno kazal polno razumevanje za napredek in izpopolnjevanje prosvetifh kadrov. Člani strokovnega aktiva kranjskega okraja so bivšemu načelniku tajništva za šolstvo tovarišu Janezu Grumu za njegovo vneto prizadevanje zelo hvaležni, saj je bdi to že drugi tečaj (lansko leto floristični na Komni), ki jim ga je on omogočil. Prav tako je novi načelnik tovariš Jože Varl obljubil. da bo tudi on podpiral težnje biologov in jitm skušal prirejati podobne tečaje. V inštitutu za biologijo morja, ki je v sestavu Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu, je tečaj omogočil njegov ravnatelj univerzitetni profesor dr. Miroslav Zei. Želeti bi bilo, da bi tudi ostali okraji po svojih finančnih možnostih prirejali podobne tečaje, kajti tečaji v Okrajnem merilu zajamejo skoraj vse, ki poučujejo določeno stroko, medtem ko zajamejo tečaji v republiškem merilu le majhen odstotek tistih, ki predmet poučujejo, j ^ 39000c0000000000000000000c50000cx)00000000c Potovanje prosvetnih delavcev v Grčijo Komisija Združenja ' osvetnih delavcev Jugoslavije za zveze s tujino pripravlja v času semestralnih počitnic v januarju 1959 POTOVANJE dveh skupin naših članov v GRČIJO, in sicer: I. skupina: odhod iz Beograda 19.1. ob 8.00 uri, prihod v Atene 20. I. ob 11.40; povratek iz Aten 26. I. ob 20.00 uri, prihod v Beograd 28. I. ob 9.43 — na povratku bo skupina dne 27. I. od .6.50 do 18.20, v Solunu; II. skupina: odhod iz Beograda 26. I. ob 8.00 uri, prihod v Atene 27 I. ob 11.40; povratek iz Aten 2. II. ob 20.00 uri, prihod v Beograd 4. II. ob 9.43 — na povratku bo skupina dne 3. II. od 6.50 do 18.20. V času šestdnevnega bivanja v Atenah si* bogo udeleženci potovanja ogledali zanimivosti tega mesta v spremstvu vodiča, naredili pa bodo tudi izlet z avtobusom na Peloponez z obiskom Elefsisa, Dafnija, Mikene in dr. CENA POTOVANJA JE DIN 16.500,— ZA OSEBO. V ceni je vračunano: viziranje potnega lista, vozna karta drugega razreda od Devdelije, stanovanje in prehrana v Atenah od večerje pri prihodu do zajtka na dan odhoda, prevoz od železniške postaje v Atenah do hotela in nazaj, vstopnina za obiske v Atenah in izlet z avtobusom na Peloponez., Udeleženci potovanja pa si morajo sami nabaviti, potni list, vozno karto od svojega bivanja do Devdelije in nazaj, prehrano za potovanje v Atene in nazaj in prehrano za bivanje v Solunu. Udeleženci morajo pred odhodom na potovanje vpla čatj polovico cene za potovanje, ostaio polovico pa morajo plačati do 10. V. 1959. PRIJAVE JE TREBA POSLATI DO 4. DECEMBRA L. 1958 na naslov: Republiški odbor Združenja učiteljev in profesorjev Slovenije — Ljubljana, Miklošičeva 26, in to PREKO SVOJEGA DRUŠTVA. — V prijavi je treba napisati: ime in priimek; zvanje; kraj in leto rojstva; točen naslov stanovanja; naslov ustanove, kjer je prijavljeni zaposlen; priporočilo društvenega odbora. — Prijav brez mnenja društva ne bomo upoštevali. Udeleženci bodo pravočasno obveščeni, če so njihove prijave upoštevane za potovanje. — Vsa nadaljnja navdila bodo ti prejeli od Komisije iz Beograda. REPUBLIŠKI ODBOR OC)OOOOCOOOOOOOCOCOOOOCC)OOOOOOOCXDaxXXXXXtoX)COešolan« pa dober. Čedalje “olj se uveljavlja naziranje, da mora biti šolski inšpektor strežno izobražen in da si po-,5®bno izobrazbo najbolje pri* ~pb| z rednim višjim študijem. J/Ojikor mogoče pa bi se bilo moba zavarovati vnaprej, da bi ne šolali za inšpektorje uči-Jmji, ki so lahko intelektualno "• moralno odlični ljudje, samo *n šolsko inšpekcijo nimajo "bfrebnih pogojev in sposobno-Treba bi jih bilo torej skrb- no ( z dalje časa trajajočim opazovanjem in ustreznimi preiz-kušnjami) izbrati. To pa naj bi ne veljalo samo za inšpektorje obveznih šol, temveč tudi za inšpektorje na šolah druge stopnje (na gimnazijah, srednjih strokovnih in današnjih vajenskih šolah). Le tako bomo dosegli, da na njih ne bo izključno odločal vidik strokovnosti (čeprav je važen), temveč bo inšpekcija pedagoška v najširšem pomenu besede. To bi naj veljalo vsaj perspektivno. Glede na naše realne razmere, ki nam dokazujejo, da naš inšpektorski kader komaj in komaj ohranjamo, pa se moramo strinjati z avtorjem, ki se začasno zadovoljuje z nekoliko skromnejšimi zahtevami. Predlaga daljši staž, dopolnjen z rednimi seminarji, na katerih bi se bodoči inšpektorji temeljito seznanili s problematiko svoje stroke, z metodiko inšpektorskega dela ter si pridobili dovolj znanja, da bi rezultate novejše didaktike in metodike pravilno izkoriščali in jih prenašal dalje. .Seminarji te vrste bi bili seveda potrebni tudi za šolske inšpektorje, ki že delujejo, saj bo mnogim preusmeritev v duhu šolske reforme dovolj težavna ter so potrebni izdatne .pomoči. Upravičeno pozornost posveča avtor oznakam in pogojem kvalitetne inšpekcije: biti mora vzgojna, ustvarjalna in kon-r struktivna; pomaga naj učiteljem pri reševanju konkretnih šolskih problemov; sloneti mora na znanstveni podlagi in spreminjati ljudi v smeri, ki Jo nakazujejo načela reformirane šole; ne sme biti enolična, stereotipna in šablonska, temveč pestra glede naoblike in vsebino; vršiti se mora v pravem času (ko so problemi akutni) in biti v celoti uspešna, to se pravi, pomaga naj, da zaveje na šoli novo, boljše življenje, katerega rezultati so povečani vzgojni in učni uspehi v duhu šolske reforme in našega splošnega vzgojnega smotra. Predaleč bi nas zavedlo, če bi se ustavili pri vseh točkah, ki jih avtor obravnava zelo obširno, poudarili bi le še nekaj pogojev, brez katerih upoštevanja Prava preobrazba inšpektorske službe v novi smeri ne bo mogoča. Na posameznega inšpektorja sme odpasti le toliko oddelkov, da jih more v šolskem letu večkrat obiskali in nuditi šolnikom pomoč tam, kjer je najpotrebnejša. Norma bj naj bila 30, največ pa 40 oddelkov. »Jedino pod tim uvjetima inšpektor bi mogao inštruirati, pokazati, savjetovati, pomoči 1 dobro se pripremiti za svoj rad...« (Str. 57.) Drugi pogoj je, da merodajni činitelji inšpektorjevo delo razumejo, cenijo in ga podpirajo. Inšpektorja je treba oprostiti vseh postranskih opravkov, ki bi ga ovirali, da se popolnoma posveti svoji osnovni pedagoški funkciji. In tretjič je treba šolske mu inšpektorju urediti njegov materialni in pravni položaj v skladu Z negovo odgovorno in naporno službo. Z zmanjšanjem števila oddelkov, ki so mu poverjeni, in z ureditvijo ostalih dveh pogojev zagotovimo šolskemu inšpektorju nekaj zelo važnega: čas, ki ga potrebuje za lasno izpopolnjevanje in za svojo pripravo. Improvizacije so vedno škodljive, najmanj pa jih prenaša inšpekcija. V poglavju o poteh in načinih odkrivanja problematike v šolskem življenju govori Škalko precej podrobno o inšpektorjevi pripravi, ki jo smatra za nujno ter razlikuje pripravo za inšpekcijo v ožjem smislu (v posameznem razredu) in v širšem smislu (v celi šoli). Čeprav je nasprotnik vseh utrjenih in premalo gibčnih shem, vendarle navaja vse najvažnejše, na kar mora inšpektor misliti že vnaprej, če hoče dobiti dovolj zanesljivega gradiva, na katero nasloni svojo kritiko in določi načine svoje pomoči. Veliko dragocenih misli in napotkov zasl«dimo tudi v odstavl ih o izvensmskem in izvenrairefl-nem zaposlovanju učencev, o povezovanju šole z družbenimi činitelji, o materialno-organi-zacijskih prašanjih šole in o odkrivanju problematike v iz-venšolskem delu. Eno vprašanje pa, in sic.er vprašanje, s katerim se ukvarjajo pedagogi po vsem svetu, je avtor po našem mnenju premalo obdelal. To vprašanje utrjevanja (ponavljanja, urjenja, uporabljanja), brez katerega nit rajne prisvojitve učiva. Res da se tiče predvsem učiteljev, toda šolski inšpektor bo vprav na tem območju moral pokazati nove, morda mikavnej-še oblike za delo, ki je v sedanjih načinih zoprno učencem in nemara prav tako tudi marsikateremu učitelju, kljub temu pa pogoj za resnične učne in — vzgojne metode. Za izvajanje svetovalsko-ln-struktivne funkcije je nedvomno najpomembnejše obširno poglavje, ki razpravlja o metodah in oblikah za reševanje problematike in o načinih, kako nuditi učiteljem pomoč. Avtor razlikuje v glavnem inšpektorjevo deh> na učiteljskih konferencah (praviloma po izvršeni inšpekciji), skupinsko in individualno delo z učitelji. Ni treba naglašatj, da so vse te oblike obdelane strokovno v Vseh podrobnostih in želeti je le, da jih prizadeti kar najskrbneje preštudirajo ter se po napotkih tudi ravnajo. Dve pripombi pa sta vendarle umestni. Ob vsem tovariškem vzdušju in humanem občevanju, ki ga naj šolski inšpektor utsvarja med učitelji odnosno ga izraža z vsem svojim nastopanjem, bo moral nalagati določene obveznosti in njih izvrševanje preverjati, ne da bi popuščal v znaku lažnega tovarištva ali nezdrave popularnosti. Ce je dosleden in če se izogiba slehernega pikolovstva, s tem njegova avtoriteta ne bo trpela, marveč samo pridobila. Ne pozabimo, da so tudi odrasli in med njimi sami vzgojitelji v nečem močno pdobni otrokom: sovražijo trdo roko. toda težijo za trdnim vodstvom! Druga pripomba se nanaša na inšpektorjeve praktične nastope, s katerimi enemu ali več učiteljem pokaže, kako je treba poučevati ali obvladati neko konkretno vzgojno situacijo. Načelno so gotovo zaželeni, zakaj besede mičejo, zgledi pa vlečejo. Vendar je treba pomisliti, da se vrše le redkokdaj v ugodnih okoliščinah. Inšpektor ne pozna učencev v razredu, nehote ustvarja med- njimi psihozo, a ker je često po več let odtrgan od praktičnega dela v razredu, ni spreten niti ob rabi pravilnih učnih metod v učnih oblikah in tehnikah. Kakor je taka pomoč potrebna in koristna, je v marsičem problematična. V poglavju o organizaciji inšpektorske službe opozarja avtor na dejstvo, da se je v naši prosvetni administraciji po osvobojenju večkrat zastavljalo vprašanje, ali gre prednost splošni pedagoški inšpekciji (ki zajema celotno šolsko življenje, vzgojno in izobrazbeno plat, vse skupine predmetov in vse najrazličnejše aktivnosti v šoli in izven jne) ali strokovni (ki postavlja težišče na en učni predmet ali skupino predmetov ter jo opravljajo strokovni inšpektorji). Včasih se zagotavlja, da je važnejša splošna' pedagoška inšpekcija, včasih se spet trdi, da ima smisel samo strokovna, češ da je brez haska sleherna pedagoška in metodična pomoč, ako inšpektor strokovno ni dobro podkovan v predmetu, ki ga obiskuje. Po avtorjevem mnenju je delitev na dve vrsti inšpekcije ponesrečena, zlasti če se postavljata kot nasprotji, zakflj vsaka izmed njih ima svoje določen,o mesto in svojo veliko važnost.« ...Nikakva >,e-dagogiijia ne može spasiti in-spektona, koji nije stručnospre-man, ali je istina, da inšpektor stručnjaik mora uj edino biti pedagog i metodičar svoga pred- meta. ..« (Str. 158.) S tem - ta liščenr se gotovo strinja vsa! pameterf šolnik, prav tako p tudi z zahtevo, da mora vsa inšpektor paziti na koordinaci jo Sn korelacijo 'vseh učna! predmetov ter nikoli izpustit iz vida vzgojne in izobrazben elemente v pouku sploh in 1 vsakem posameznem predmet posebej. ».. .Mislimo naglasit: da makar kako bila važna na stavna gradnja, ona nas u opče obrazovnoj školj ne srni j e toli ko apsorbirati, da ulazečj pre više u stručnost zaboravimo n društvene, odgojne i obrazovn elemente škole...« (Str. 15S V nadaljnjem govori Škalko ■ stalni in začasni inšpekciji te se iz utemeljenih razlogov za vzema za prvo; o posameznišli in skupinski (ekipni) in.špekci ji; o organizaciji inšpektorsk službe na terenu in o organiza cijsko - administrativnih posli! inšpektorja. - Je proti vsakem: formalizmu, češ da ne morem nobene organizacijske oblik a pftori zavreči, zakaj vsak ima poleg hib tudi svoje dobr strani in prednosti. Težišče j na tem, kako se nastopa, kak' se dela. To je gotovo res, re pa je tudi, da se ekipne inšpek cije doslej niso obnesle in d: so delovale destruktivno n; učitelje in učence. V- zvezi strokovno inšpekcijo tožijo uči . telji, da med zastopniki posameznih strok ni enotnosti, po gosto pa tudi ne kontinuitet« Ta inšpektor zahteva tako, drugi nasprotno, pri eni inšpekcij, se inšpektor ogreva za nefo metodo, obliko ali tehniko-JSr naslednji jo odklanja. Menimo Stran 4 Predsedniki združenj prosvetnih delavcev čestitajo k Dnevu republike HENRIK ZDEŠAR, predsednik Republiškega odbora uči-leljnv, predmetnih učiteljev in profesorjev Slovenije. Petnajst let bo minilo, kar smo na Primorskem s prosvetnimi delavci razpravljali o drugem zasedanju AVNOJ v Jajcu in sprejetih odlokih. Kakor da je bilo to včeraj, se spominjam navdušenja takratnih partijskih učiteljev, ko so slišali, da se jim uresničujejo dolgoletne sanje. Se posebno je njihovo navdušenje na.rastlo, ko so brali odlok o potrditvi sklepa Slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o priključitvi Slovenske Primorske k ostali Jugoslaviji. Primorska je bila takrat sredi najhujšega boja za svobodo. Mnogo je bilo že žrtev in tudi iz učiteljskih vrst so padali najboljši. Vest o vsebini drugega zasedanja AVNOJ je n°verjetno dvignila moralo prebivalcev Primorske. Vrste padlih partizanskih učiteljev so nadomestili drugi, nič manj borbeni od padlih tovarišev. Se so gorele slovenske šole, še šo fašisti pobijali učence in še so padali učitelji. Brigade IX. korpusa pa so vedno bolj uspešno vodile boje z okupatorjem Toda pred ljudstvom je bil zdaj jasen cilj tudi o bodoči ureditvi nove države. In o vsem tem se je razpravljalo z borci po brigadah, z učenci po šolah in z odraslimi v večernih tečajih Ljudje so verovali v sklepe najvišjega zakonodajnega organa in še tako velike žrtve jih niso omajale Verovali so v bodočnost. In prav so imeli! Zelo kratka je doba od tega časa. In kljub temu, da je bila dediščina stare Jugoslavije kaj žalostna .— in zastarela, je po 13 letih svobodnega življenja na vseh popriščih zraslo popolnoma novo življenje Posebno so je naše šolstvo v letošnjem letu krepko pomaknilo naprej. Vse novosti, ki jih uvaja reformirana šola, so rezultat naše borbe v preteklosti in socialističnega razvoja države. Na stežaj so se odprla naši mladini in tudi odraslim šolska vrata. Toda tudi težnja po izpopolnjevanju znanja ni bila še nikoli tako velika, kot je danes. Vendar pa morajo naše šole postati v prvi vrsti vzgojne ustanove, ki bodo znale učence naučiti spoznavati. ceniti in ljubiti socialistično Jugoslavijo, ki je rezultat žrtev in trpljenja. Mo- rali bodo vzgojiti nove neomajne borce za socializem, borce za globoke socialistične odnose med ljudmi in med narodi, ki jih danes nekatere države vzhodnega bloka tako čudno tolmačijo. Enotnost med našimi narodi je v preteklosti znala premagati vse napade na našo socialistično graditev; ta enotnost nam je tudi za bodočnost porok, da bomo znali vztrajati na začrtani poti kljub vsem napadom sovražnikov Jugoslavije. Ob dnevu republike čestitam vsem prosvetnim delavcem k velikemu prazniku naše države in jim želim mnogo uspehov pri vzgoji mladine. Naj bo v bodoče ta mladina čuvar svetlih tradicij naše borbe za boljše odnose med ljudmi DANILO ZBRIZAJ, predsednik Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol LRS Ob 15. obletnici rojstva nove Jugoslavije so strokovne šole pred novo fazo svojega razvoja, ki jo zahtevajo potrebe našega družbenega in gospodarskega napredka. Po letih stagniranja in celo upadanja ob prehoda iz administrativnega socializma ua pestre oblike družbenega upravljanja kot hrbtenico socialistične demokracije, opažamo zadnja leta ponovno ' krepak dvig strokovnih šol. Zlasti priprave za reformo šolstva, ki prav tem šolam daje večji »o-udarek in družbeni pomen, so vzbudile veliko zanimanje celotne družbe za probleme vzgoje in izobrazbe novih strokovnih kadrov za naše gospodarstvo in istočasno novih upravljavcev naših skupnih proizvajalnih sredstev. Povečano zanimanje družbe za problematiko strokovnih šo) pa je našlo svoj izraz tudi v povečani materialni skrbi. Ta se kaže tako v proračunih, ki to večinoma v okviru proračunov okrajnih ljudskih odborov, kakor tudi v skladih za gospodarske kadre, ki so bili prav v ta namen ustanovljeni. Kljub spremembam v zvezi s poslovanjem skladov v letošnjem letu, ki so .privedle tudi do delnega blokiranja v njih nabranih sredstev, bodo skupne investicije U skladov v LRS znašale preko 1 milijarde dinarjev. Od tega bo prispeval zvezni sklad preko 200 milijonov, republiški okrog 550 milijonov, ostalo pa okrajni skladi. Te številke nam jasno kažejo precejšnji napor raše družbe, ki vlaga svoja težko pridobljena sredstva za potreke strokovnih šol. V njih je končno izražena tudi zavest, da ne more biti reforme strokovnega šolstva brez večjega investiranja, kar pa je obenem dobro naložen kapital, ki se bo odražal v našem nadaljnjem gospodarskem dvigu in v dvigu življenjske ravni našega delovnega človeka. Vendar se učitelji in profesorji strokovnih šol jasno zavedamo, da za napredek strokovnih šol niso potrebna le povečana materialna sredstva, temveč tudi sodobne učne in vzgojne metode in s tem v zvezi seveda ljudje, ki bodo te metode sposobni izvajati. Zato je naša glavna skrb »reforma v glavah« naših učiteljev in profesorjev, ki jo moramo izvajati ne oziraje se na materialne ,ežave in ne glede na to, da še ni novih organizacijskih oblik, novih predmetnikov in novih učnih načrtov, ki jih predvideva Splošni zakon o šolstvu. Pri izvajanju te notranje reforme v nas samih pa imamo na strokovnih šolah velike težave. Sumiramo jih lahko v naslednjih treh točkah: 1. stalno pomanjkanje Učnih moči za strokovne predmete, 2. nezadostna pedagoška izobrazba obstoječih učnih moči, 3. pomanjkanje organiziranega, sistematičnega pedagoškega in strokovnega izpopolnjevanja učnih moči. Vzrok za stalno pomanjkanje strokovnih učnih moči na strokovnih šolah je treba iskati delno v slabšem materialnem položaju napram bolje plačanim delovnim mestom v gospodarstvu, pri čemer ne gre samo za plačo, temveč tudi za druge ugodnosti materialnega značaja, n pr. za stanovanja. . Delno pa je vzrok tudi objektivne narave, namreč v splošnem pomanjkanju strokovnih kadrov za posamezne stroke in poklice. Dejstvo je, da se ta situacija tudi letos, kljub ureditvi materialnega položaja prosvetnih delavcev v zvezi z novim zakone, o javnih uslužbencih, ni mnogo izboljšala. V LRS je bilo letos v rednem razpisnem roku razpisanih na strokovnih šolah skupno 110 prostih učnih mest za učne moči s strokovno fakultetno, višjo in srednjo 'zo-brazbo. Od tega jih je dejansko na novo prišlo na šole !e 20 v rednem roku, naknadno pa še prihajajo posamezniki, vendar se položaj do danes ni bistveno spremenil. Zato bodo v tej smeri potrebni ne samo napori našega Združenja in posameznih šol ter šolskih organov, temveč celotne naše družbe. Učno osebje na strokovnih šolah je po svoji splošni ii. strokovni izobrazbi zelo nehomogeno. Poleg tega je na strokovnih šolah izredno veliko henorarnih učnih moči, delno zaradi pomanjkanja stalnih, delno zaradi samega značaja dela nekaterih vrst strokovnih šol. Ogromna večina teh učnih moči nima ni-kake pedagoške izobrazbe in so zato pedagoški in metodični prijemi pri pouku največkrat le plod njihove osebne iz j ’ Ijivosti. Tudi š pripravljanjem na pouk je na strokovnih la-lah težko, ker se opisanim težavam pridružuje še prezaposlenost večine učnih moči v zvezi z velikim številom nadur. Zato je razumljivo, da je pri taki situaciji vnašanje modernih metod poučevanja izredno težavna in kočljiva zadeva... v S tem v zvezi bi bilo zu učno osebje na strokovnih šolah po trebno stalno in sistematično strokovno in pedagoško izpopoi njevanje. Tega pa zaenkrat žal še ni, razen če upoštevamo nekatere akcije pedagoškega c-n tra in prizadevanje Višje stro kovne pedagoške šole la Reki. ki r zajele le peščico Hudi Upravičeno si zato lahko coe-taino, da bodo novo ustanovljene prosvetno pedagoške službe smatrale to izpopolnjevanje za svojo glavno nalogo. Ko dostikrat na raznih sestankih, sejah in konferencah razpravljamo o teh, brez dvoma zelo perečih vprašanjih strokovnih šol, pa ne smemo pozabiti tudi na naše sindikalne naloge. Prav okupiranje s temi več ali manj strokovnimi vprašanji našega dela in življenja, naša društva kot sindikalne organizacije dostikrat odvrača od drugih nič manj važnih ekonomskih in političnih problemov, ki se porajajo v naših koletivib in v komunah, kjer živimo Ena od glavnih nalog našib društev je zato tudi reševanje čisto sindikalnih problemov, zlasti tistih, ki jih je nakazal s svojimi sklepi zadnji, 3. plenum Zveze sindikatov Slovenije. Tudi za naše kolektive je potrebno poznavanje ekonomskih problemov sredine, v kateri živimo. Tudi v šolstvu nismo imuni pred pojavi birokratizma, bodisi v zvezi s poslovanjem šolskih organov bodisi v .vrstah samih naših delovnih kolektivov bodisi v našem odnosu do učencev. Tudi pri nas je potrebna skrb za človeka, za vsa kega našega člana, za stanovanjske probleme, za probleme letovanj itd. Vprašanja vrejo kar sama na dan, se tudi v naših delovnih kolektivih kopičijo in zahtevajo našega odgovora. Zato naj se vodstva našib društev in tudi pododbori posameznih grup smeleje spoprijemajo tudi s temi izrazito poli tičnimi problemi. Naj’ do vsakega od njih zavzamejo svoje stališče in naj to stališče potem tudi zagovarjajo. obravnavali družbena kakor tudi vprašanja socialistične vzgoje in načine vključevanja defektnih otrok v delovni proces Na pobudo združenja so bili 3 posvetovalni sestanki vseh vej posebnega šolstva. Na teh sestankih smo ugotovili, da je še nekaj posebnih mladinskih domov, katerih učiteljstvo m včlanjeno v našem združenju. Na zavodu za proučevanje šolstva LRS jma združenje sveje-ga honorarno nameščenega de .lavca, tako da se lahko koordinira proučevanje splošnega in posebnega šolstva. Tudi v svetu za šolstvo LRS imamo svojega zastopnika. Na svojih množičnih sestankih vedno dodajamo tudi strokovno znanstvena predavanja. Od naših članov pa so bili na študiju v inozemstvu: 2 surdopedagoga v Ameriki, 1 v nordijskih državah, 2 v Angliji, skupina 10 pa v Južni Nemčiji in Avstriji; 1 ortopedagog v nordijskih državah, 1 v Parizu, skupina 21 v Avstriji; 1 tiflope-dagog v Švici, Avstriji, Čeho-slovhški in Nemčiji, 1 y Angliji. 2 v Zah. Nemčiji jn skupina v Italiji; iz doma invalidne mladine je bil 1 v Švici, Zah, Nem čijj in Avstriji. Posamezniki so se udeležili več mednarodnih kongresov iz naših strok. Pri vseh skupinskih študijskih skurzijah kot tudi pos: mezni kom je po svojih finančnih močeh pomagalo združenje in v večini primerov interveniralo za dodelitev deviznih sredstev Nikakor pa ni šlo samo za inozemstvo. Ljubljanska podružni ca, s pomočjo RO, je organizi rala pred nekaj leti avtobusni izlet po vsej Jugoslaviji in si je 40 tovarišic in tovarišev v "O mestih ogledalo nad 30 ustano posebnega šolstva. tradicije je mlado združenje nem v takih ustanovah še uspelo rešiti mnogo proble- največ nerešenih problemov. mov, kateri v skupnem sim dikatu z ostalimi prosvetnimi problemi sploh niso prišli na dnevni red. Po zaslugi združenja so se vsaj nekoliko izboljšali življenjski in delovni pogoji v teh ustano- Razumljivo je, če so nekje dva, trije vzgojitelji, da sami težko rešujejo probleme, ki jih imajo. Želimo si, da bi razni forumi, ki še doslej niso prisluhnili našim težavam, imeli malo več razu- vah, dvignila se je strokov- mevanja za probleme dijaške nost vzgojiteljev in izbolj- in vajeniške mladine po do-šale so se metode dela. Go- movih. Upamo, da se bo en-tovo je, da smo rešili šele krat le začela uresničevati del problemov, mnogih se še naša tiha želja, da bi se za-nismo uspeli lotiti iz najraz- čeli tudi teoretiki, pedagogi ličnejših razlogov, dostikrat in psihologi, baviti s proble- nam je bilo v oviro pomanjkanje finančnih sredstev, včasih pa tudi nerazumevanje nekaterih lokalnih forumov. Problemi vrtcev so še včasih prišli na dnevni red mi vzgoje v teh ustanovah, kajti dostikrat so tako specifični pogoji po posameznih ustanovah, da jim vzgojite^ Iji niso kos. Na koncu bi še omenil na- kake seje, zelo redko pa pro- še gledanje na mnenje, da bi blemi dijaških domov; to se ponovno vsi prosvetni de-vprašanje se je po navadi od- lavci združili v enotno orga-lagalo kot manj važno, ki ne nizacijo. Načelno se seveda s terja takojšnjih ukrepov; to tem strinjamo. Smo pa mne- smo čutili predvsem od tistega časa, ko so prišli dijaški domovi pod kompetence občin. V našem združenju je sedaj včlanjenih okoli 600 vzgojiteljic in vzgoji‘:ljev, kakih 200 pa jih je še vedno izven združenja. Izven Združenja so predvsem vzgojitelji iz oddaljenih krajev, ker se zaradi finančnih težav ne morejo sestajati z vzgojitelji v drugem kraju in so se rajši priključili raznim n j a, da bi za naše Združenje taka združitev bila še prezgodaj. Združenje ima še vrsto problemov strokovnega in materialnega značaja (delovna obveznost itd.), ki h jih bilo potrebno z vso skrbnostjo analizirati in urediti. Ker so to specifični probletni, nimamo veliko upanja, da bi jih lahko rešili skupa-' z ostalimi prosvetnimi delavci. Menimo, da zaradi obsežne in pestre pro- Odveč je torej jadikovanje, da so naše organizacije nepotrebne, da so izgubile svoj smisel, da naši člani od sindikata nič nimajo jtd. Prav v tej novi fazi razvoja strokovnega šolstva nam je še bolj potrebna politična sindikalna organizacija, ki naj vse naše delo usmerja iz naprednih političnih pozicij Da pa naše politično delo ne bo izolirano, je nujno potrebna najtesnejše povezava z občinskimi in okrajnimi sindikalnimi sveti in drugimi družbenimi in političnimi organizacijami v okviru komune. V tej smeri tudi naša društev! ne bodo mrtva veja tako v šolskem, kakor v splošnem družbenem življenju in bodo aktivno prispevala k nadaljnjemu uspešnemu napredku strokovnih šol, kakor tudi 'k ustvarjanju zdravih tovariških odnosov v naših delovnih kolektivih. ALBIN 0G0RELEC, predsednik Združenja vzgojiteljev in uSiieljev posebnih šol LRS Leta 1850 smo prešli iz enot ne sindikalne organizacije prosvetnih delavcev v samostojna združenja. S strahom smo spre jeli nov način dela, kajti s to reorganizacijo je padla na 'se defektologe velika odgovornost, kako bomo zavzeli samostojne pozicije. Voditi samostojno sindikalno politiko in pravilno zajeti vsa nasprotujoča vprašanja posameznih članov kot združenja, ni tako lahka stvar. da bo ena izmed glavnih nalog bodočih pedagoških centrov, v katere bo vključen tudi inšpektorat, da zagotovi potrebno enotnost in kontinuiteto, Izredn.o važno je zadnje, poglavje, ki govori o iinšliektorje-vem odnosu do ljudi in o njegovem delovnem slogu. Avtor postavlja na prvo mesto takt. ki izvira iz globokega humanističnega jedra, jz spoštovanja človekove osebnosti. ».. .1 u ra-du inspektora moramo istak-nuti kao osnovnu postavku u postupku s ljudima: iskreno poštovanje čovječje ličnosti. Bez te osnovne podloge, svaki b; postupak bio grubo izvješta-čan i u svojoj biti nepriro-dan...« (Str. 171.) Takt ne izključuje odkritosrčnosti ter ne vodji k oportunizmu, če se druži z'moralnimi prepričanji poznavanje človekove duševnosti. Inšpektorska funkcija se da težko zamisliti brez sposobnost, za poznavanje ljudi in pravilnega včutenja v njihova psihična stanja, posebno če gre ’!'za tažje primere. Nadalje meni avtor povsem pravilnb, da mora biti šolski inšpektor obvladan človek, ki nikoli ne izgubi kontrole nad samim seboj, nad onim, kar govori in počenja. » Zato nikada nije pogodan za inspektora preosjetijiv čo-vek, uzbudljiv, naga-3, k oj. r.:je kadar trijezno, hladnokrvno i mirno podnijet; i ono, što mu je u stanovitom času težko, a mož da ii neugodno...« (Str. 179.) Biti pa mora tudi dos eden in vztrajen, objektiven,, pravičen an vesten, kritičen in samokritičen. Kar se tiče njegovega .delovnega sloga, navaja avtor dragocene misli, ki jih lanko v tem poročilu samo naštejemo Vsak inšpektor mora vsekakor zgraditi svoj osebni, lastni delovni slog, toda njega specifične poteze so: samostojnost in izvirnost; dinamičnost, ki usmerja delo po razvoju naše socialistične družbe ter razvoju pedagoške znanosti im šolstva v njenem okviru; iskren interes, predanost, volja in elan; preciznost, točnost, določenost in jasnost brez siitnjarjenja in pedantnosti; optimizem in vera v ljudi, s katerima te najbolj zbira okoli sebe; potrpežljivost, k, zna počakati in ob neuspehih hrabriti; in naposled obvladovanje določenih formalnih elementov, n. pr. pravilen, čist in gladek govor, ter umerjenost v kretnjah in manirah, ki izključuje sleherno afektiranost. Ob koncu se vrača avtor k vprašanju avtoritete, ki se ga večkrat dotika že v predhodnih izvajanjih, Kakor si je nemogoče zamisliti vzgojitelja brez nje, tako jo nujno, potrebuje tudi šolski inšpektor, ako hoče biti' predvsem svetovalec, voditelj in pomočnik. Škalko priznava pedagoško vrednost samo oni vrsti avtoritete, vki. izvira, iz normalnih pedagoških sredstev, osebnih lastnosti in .osebne vrednosti družbenega dela. Zato ne sme inšpektor nikoli Imeti najskriivnejše želje, da se ga ljudje boje, ker se s pedagoškega in človeškega stališča na strahu n,e more nič graditi. V pristni razredni skupnosti učitelj nima avtoritete, marveč je avtoriteta, ki jo učenci priznavajo in se jj podrejajo prostovoljno Sz potrebe po vodenju ali iz spoštovanja, zaupanja , , ljubezni ali iz hrepenenja, da bi bili podobni svojemu zgied-niku. Taka avtoriteta seveda ni nič trajnega: učitelj jo mora nenehno osvajati, /.grajat; in na novo utemeljevati. Takšno avtoriteto pa mora imeti med poverjenimi mu učitelji tudi šolski inšpektor, zanjo se mora bojevati in jo do kraja obvarovati. Ob sklepu našega poročila, ki je nekoliko obširnejše kot je navada pri knjižnih ocenah (obravnavana problematika 'je pač taka, da zasluži pozornosi šolskih in izvenšolskih krogov), mera,mo še enkrat naglasiti, da se je avtorju posrečila osvetlitev šolske inšpekcije v njeni celotni problematiki. To je toliko zaslužnejše, ker je kot prvi med jugoslovanskimi peda gogi obdelal njeno celotno območje v skladu z našo družbeno stvarnostjo in z zahtevami naše šolske reforme. Spričo njene velike zapletenosti je razumljivo, da je to ali ono le nakazal ali premalo poudaril, toda njegove misli, napotki im predlogi so uresničljivi n sposobni — kolikor jih bomo upoštevali —, da dvignejo raven naše šolske inšpekcije in z njo tudi raven našega šolstva. Vsekakor pa bo Škaikova knjiga pobudnik za diskusijo in za nadaljnje razpravljanje o šolski inšpekciji, ki smo jo pr; nas vse predolgo zanemarjali, če prav je od nje v veliki meri odvisen. z6rav razvoj in napredek šolskega in — vsaj posredno — izvemšolSikega vzgojno-izobraabenega dela. Gustav Šilih Na prvem ustanovnem , bč-nem zboru 1951 izvoljeni repub liski odbor je s trdnim zaupanjem, da je nekaj vredna samostojnost, stopil na čelo novega združenja. Pripomniti moramo, da je večina prvih odbornikov KO še danes na svojih mestih Prvotno /mo osnovali 7 podružnic, ki so se postopoma z ozirom na boljše organizacijsko delo združile v 3, ki danes obstajajo. Ta društva oziroma osnovne organizacije so ljubljanska z 20 šolami in zavodi, celj-sko-maribonska, ki zajema 11 šol in zavodov, ter koprska s 3 ustanovami.. Ko je prevzelo združenje vso prosvetno politiko posebnih šol v svoje roke, se je dejansko samo 10°/o vseh defektnih otrok vzgajalo in izobraževalo; danes se je ta odstotek dvignil na 25. kar daje združenju veliko moralno (Sporo, da je uspešno nastopalo in v. danih razmerah in pogojili krepko prijelo za krmi !o in je kot v materialnem, ta ko v vzgojnem in izobaaževal nem pogledu -zaoralo globoko brazdo v malo njivico posebnega šolstva. Kadrovsko vprašanje nam je povzročalo in še. povzroča aj-večje težave. Uspeli smo, da se je obnovil defektološki odsek VPŠ. Sicer vpis ni tako zadovoljiv, kot smo pričakovali, no, pa še nekakA gre. Ni da bi izgubljali potrpljenje, ki smo ga itak vajeni pri vzgoji in izobrazbi defektnih otrok. Uspešno smo posegali v strokovni študij članov. Priredji! smo 10 seminarjev za posamezne spetialnosti in to za duševno, vzgojno in moralno prizadete, invalidne, gluhe in slepe. Ti seminarji po- svojem znanstvenem obsegu __iso bili samo didaktični, temveč so istočasno Po svojih zastopnikih je združenje sodelovalo pri vseh osnutkih zakonov in uredb, ki so r nanašale na splošno ali posebno šolstvo. Prav aktivno je bilo naše sodelovanje za novi šolski zakon, ki je podlaga reformi vsega našega šolstva in sploh izobraževanj, širokih množic. Pripravljamo pa se že sedaj, da podamo svoje predloge za republiški šolski zakon. Stalno smo načenjali vpraša uje gradenj za posebno šolstvo Vse te šole in zavodi so v stai-ih in neprimernih stavbah Izred no pereč je problem šolskih prostorov za umsko prizadete otroke (pomožne šole). Na primer v Ljubljani imajo ti otroci v lastnih prostorih že ! ar 3 izmene, razmeščeni pa so še na treh splošnih šolah. Enako je zelo težavno stanje v Celju, Nadalje moram« doseči ustanovitev zavoda za inbecilne otroke; • nujno bi bilo rešiti vprašanje vzgajališča v Logatcu z novogradnjo na primernem mestu. Zelo hvalevredna pa je poteza mariborskega okraja, ki je ed pri oddelek za inbecilne otroke, prvi tak oddelek v Sloveniji in mislimo tudi , v državi. Najbolj je še napredoval načrt za zida vo novega zavoda zk gluho mladino; čeprav so gluhi otroci v svojem zavodu, ki pa je močno premajhen, saj je bil pred 60 leti zgrajen samo za 60 gojen cev, jih ima trenutno pod streho 143; klinične bolnice ga ta..« stiskajo, da je res nujno začet) gradnjo zavoda s kapaciteto za 320 gluhih otrok. Tako bi za daljšo dobo rešili šolanje h gluhih otrok iz Slovenije. Težave nastajojo pri vprašanju, kdo naj bo investitor? Na drugi strani pa je prav pri repub liski komisiji za odobritev gradbenega načrta prišlo do deljenih mnenj glede kapacitete zavoda. -'rt je bil vrnjen in ga moramo • ponovno predelati, čas teče in 50°/o gluhih otrok ostaja brez vsake vzgoje in izobrazbe. Tudi prizidek za šolske prostore zavoda za slepe se >e premakne z mrtve točke. Tako mislimo, da je združe nje opravičilo svoj obs‘jj v so cialistični izgradnji na; druž be. Če bo prišlo do drugačnega formiranja sindikatov prosvetnih delavcev, se bojimo, da bo posebno Šolstvo mnogo i; .{ubilo in se bo vse urejevanje tega šolstva raztegnilo na še daljšo dobo, kot si io zamišlja - aše združenje. drugim strokovnim združe- blematike učiteljev-profesor-njem (tudi h kovinarjem). To jev, naši problemi ne bodo je tudi razlog, da je v glav- našli svojega mesta Še vedno plače m nadure Zahvaljujem se tov. A. Jenku, ki je v Prosvetnem delavcu št 16/58 opozoril na pomoto, ki je nastala v članku glede obračuna plač in nadur. Pomota je namreč v tem, da se pri bruto zneskih, ki se končujejo na čiste stotice (na pr. 38.100 din) ne čitajo v Tabeli prispevki iz tiste vrstice, temveč iz prejšnje, to je 38.000, kar znese v tem primeru vsega 15.023 din prispevkov, v tabeli 38.100 din pa 15.064 din in je zaradi tega plača za nekaj dinarjev višja Nerodno je pri vsem tem posebej še to, da se končni neto iznos ne da citati iz tabel, temveč ga mora vsakdo sam odšteti. Pripomnil bi prj tem še to, da moj članek ni imel namena podati vseh primerov obra-ču na plač in nadur, temveč sam« opozoriti na kompliciran sistem in vzbuditi pri tovariših, ki mo rajo imeti s tem opravka, neko liko interesa in tudi kritike. Posebej sem imel namen opo zoritj na nejasnosti glede obra čuna nadur, ki naj bj se po nekaterih navodilih obračunavale skupno s plačami, po drugih pa tako, da bi se neto znesek po transformaciji v bruto zopet do. bil in izplačal v neto iznosu Tako sem tudi navajal v za ključku mojega članka. Tedahja začasna navodila ne katerih finančnih uprav so po-jasnevala, naj se neto nadure prištejejo k neto plači in skup no obračuna na bruto ter zopel v neto. Tako sem tudi navedel ob zapljučku primer za 8000 din nadur, kar je pri obračunu dalo samo 6 din manj. (V tem primeru sem čital pravilno v tablici lestvico za 100 manj, kakor pravilno ugotavlja tov. Jenko.) er Pa nadure obračunavamo na posebnih listah, lahko uporabljamo postopek, k) pri- nese točno zopet neto iznos, zato ga navajam; 8000 din nadur neto pomnožimo s faktorjem 1,705.029, kar znese brez korektorja, ki ga tu ni, 13.640 din. To je bruto iznos nadur. V tem primeru (pri vseh do 20.000 din) znaša prorač prispevek 15 »/o, kar znese 2046 din. Tega odbijemo od bruto »Heska 13640 manj 2046 znese 11594 din. Od tega zneska zračunamo še 31 ®/c, kar da 3594 din Tako so vsi odbitki; 2046 din 3594 • skupno 5640 din Te odbitke odštejemo od bru-o in dobimo zopet ngto: 13640 din bruto 5640 din odbitki 8000 din reto i,iioominjam da ta .ačin obračunavanja, ki nas pripelje zopet do točne neto številke, velja s faktorjem, navedenim zgoraj, za vse neto zneske do 11730 din, več pa naše nadure navadno ne znašajo Poudarjam pa, da je to tudi samo eden izmed načinov obračuna, ki se ponekod uporablja, ni pa še dokončen. Pripombe, kj pa jih posamezni tovariši iznašajo ali ustno ali pismeno, se vse strinjajo v eni točki; »Zakaj tako komplicirano. ko bi to lahko storili mnogo enostavnejše« Upajmo, da dobimo v novem letu zopet enostavnejši način obračunavanja. Jože Novak OPOMBA UREDNIŠTVA: Objavljamo članek kot dopolnilo k njegovemu članku v 16, štev. Prosvetnega delavca * **"*«"**■ •«••«•«•• •»•••■■•• 1 GEZA CAHUK, predsednik Združenja vzgojiteljev LRS Težko je v nekaj vrstah prikazati probleme, s katerimi se ukvarja Združenje vzgojiteljev, predvsem zaradi tega, ker po štpvilu majhno in organizacijsko razbito združenje mora reševati zelo pestro problematiko. Nekako pred 5 leti smo se združili vzgojitelji iz predšolskih vrtcev in dijaških, vojenskih in drugih domov v skupno organizacijo. Od te združitve smo si mnogo obetali, v tej združitvi smo videli pot, po kateri bomo prišli do reševanja naših problemov. Danes lahko trdimo, da se nismo zmotili. V sorazmerno kratkem času brez vsake Imenovan1 so pedagoški s vernik Republiški svet za šolstvo je na svoji nedavni seji imenoval 12 pedagoških svetnikov, ki so iih za aktivno delo na področju šolstva -tako v pogledu prakse kakor tudi glede na njihove prispevke k napredku pedagoške teorije — predlagali- Zavod za proučevanje šolstva TRS, pedagoška društva. Zveza pedagoških društev LRS, Zvezni zavod za proučevanje šolstva., okrajni sveti za šolstvo, in pedagoška katedra filozofske fakultete univerze v Ljubljani. Novo imenovani svetniki so: Ivan Andoljšek, profesor na učiteljišču v Novem mestu, Franjo Bitenc, rdvnateli osnovne šole na Brdu, Vladimir Cvetko, direktor Zavoda za proučevanj šolstva LRS, Marica Dekleva-Modic ravnateljica učiteljišča v Ljubljani, Anton Ferlinc, šef inšpektorata pri tajništvu za solstvo OLO Maribor Draga Humek ravnate-,ljica učit ' ~r$rn v Mar.t, boru, Pavel Kunaver, profesor v pokoju, Marjan Pavčič, predmetni učitelj na Višji pedagoški šoli v Ljubljani in honorarni inšpektor v sekretariatu sveta za šolstvo LRS, dr. Franc Sušnik, ravnatelj gimnazije v Ravnah. Avgust Šilih, profesor v pokoju, Janez Tomšič, profesor učiteljišča v Ljubljani in Rudolf Završnik, učitelj v pokoju. Naši letošnji Žagarjevi nagrajenci Na svoji zadnji seji je Svet za šolstvo LRS podelil Žagarjeve nagrade devetim prosvetnim delavcem, ki se posebno odlikujejo s svojimi uspehi pri šolskem in izvenšolskem delu. Žagarjeve nagrade so bile lani podeljene prvič. Letos so družbene, gospodarske in sindikalne organizacije, upravna vodstva in posamezniki predlagali petindvajset izmed približno devet tisoč prosvetnih delavcev za podelitev nagrad. Svet za šolstvo jih je med njimi izbral devet, ki so prejeli Žagarjeve nagrade. ^ Prvo nagrado so prejeli: ravnateljica mariborskega učiteljišča Draga Humek, predmetni učitelj na klasični gimnaziji v Ljubljani Pavel Kunaver in ravnatelj gimnazije na Ravnah dr. Franc Sušnik. Drugo nagrado pa so prejeli: Simon Gorišek, ravnatelj Steklarske šole v Rogaški Slatini, šolski inšpektor v Murski Soboti Bela Horvat, ravnatelj osemletke v Polju pri Ljubljani Miroslav Kokalj, strokovni učitelj na Zavodu za gluho mladino Albin Ogorelec, učiteljica v Vzgojni posvetovalnici v Ljubljani Helena Puhar in učitelj na Vrtači v 'Ljubljani Rudi Završnik. Na isti seji je Svet za šolstvo LRS tudi imenoval prvih dvanajst pedagoških svetnikov. Uredništvo nagrajencem in pedagoškim svetnikom k njihovemu imenovanju iskreno čestita! »MLADINI JE TREBA ZAUPATI IN VEROVATI VANJO ...« »Mislim, da je bila vrednost mojega dela predvsem v tem, da sem se za vsako sejo, posvet ali važnejše predavanje posvetovala z našimi mariborskimi pedagoškimi in prosvetnimi delavci,« je dejala tovarišica DRAGA HUMEKOVA, ko smo jo pred dnevi obiskali in se zapletli v živahen pogovor z njo. »In takih sestankov ni bilo malo. Se bolj pozitivno pa je, da smo na te sestanke in razgovore vsi prihajali zelo radi in da so diskusije vedno bile zelo živahne in plodne. V Mariboru je v tem pogledu sploh lepo delati. Lepo in laže tudi zato, ker nam nudita Okrajni komite ZK in Okrajni ljudski odbor vso potrebno moralno in gmotno pomoč. Pa tudi zanimanje javnosti, zlasti še delavskih staršev, nam je bilo pri tem delu v znatno vzpodbudo in pomoč.« Znano je, da so se v Mariboru za koncept nove šole vztrajno in z veliko vero borili že takrat, ko ni bilo gotovo, ali bo ta koncept prodrl. Delo na reformi šole — in s tem v zvezi številne funkcije, ki jih ima ravnateljica mariborskega učiteljišča tovaršica Kumekova — je dostikrat zahtevalo, da je morala potovati ali v Ljubljano ali v Beograd, zato -bi morda povsem upravičeno kdo postavil vprašanje, kako se je ta njena “dsotnost odražala v šoli, na njenem zavodu. Vendar je treba reči, da šola zaradi tega ni trpela. S pedagoškim kolektivom mariborskega učiteljišča dela tovarišica Humekova že enajst let. Močan čut odgovornosti za delo in dolžnosti, vera v reformo naše šole, zavest potrebe po tej reformi pri večini članov zbora, razen tega pa še stalen kontakt z vzgojitelji in mladino — vse to ji je omogočilo, da je lahko hodila na delo tudi drugam z zavestjo, da bo šola kljub temu v redu tekla. Naj na kratko pogledamo njeno delo za reformo šolstva. S problematiko reforme šole se ukvarja že od 1953. leta. Leto pozneje je postala član Zvezne komisije za reformo šolstva, nato še član zvezne podkomisije za obvezno šolo ter član zvezne podkomisije za šolanje Učnega kadra. Aktivno je ves ta čas delala v strokovni grupi za obvezno šolo pri Zveznem zavodu za proučevanje šolskih in Prosvetnih vprSšanj v Beogradu. Je tudi zunanji strokovni sodelavec tega zavoda. Prav za sodelovanje v tej strokovni skupini za obvezne šole jo je ta zavod predlagal za pedagoškega svetnika (v maju 1958). Glav-uo delo te strokovne grupe je bilo priprava in izdelava pred-•hetniEca in učnih načrtov za osnovno šolo na osnovi načel, kt Jih je sprejela Zvezna komisija za reformo šolstva. To gradivo je nedavno izšlo kot posebna knjiga, ki bb služila kot osnova za izdelavo predmetnikov in učnih načrtov za osnov-»o šolo po posameznih republikah. Tovarišica Humekova je tudi zunanji sodelavec našega republiškega Zavoda za proučeva-bje šolstva ter član Strokovnega sveta tega zavoda. Redno sodeluje pri reševanju posamez-Pih problemov v zvezi z reformo obvezne šole in šolanja dčnih kadrov. Eno leto je bila honorarni direktor tega zavoda. V Mariboru je tovarišica Hu-biekova že več let član okraj-bega sveta za šolstvo in pred- sednik okrajne komisije za reformo šole pri okrajnem svetu za šolstvo. V tej komisiji so zbrali predvsem take člane, ki so že dalj časa delali v duhu ciljev reforme šole. Poglavitna naloga te komisije je, da prosvetnim delavcem mariborskega okraja pomaga pri uresničevanju reforme. Letos je Humekova postala tudi predsednik Pedagoškega društva Maribor, ki si je za svoj program dela tudi postavilo kot glavno nalogo pomagati pri uresničevanju reforme. Do lanskega leta je bila tovarišica Humekova član republiškega Sveta za šolstvo. Vsa ta leta je v Mariboru in v drugih krajih predavala o najvažnejših problemih reforme našega šolstva — pri ženskih društvih, DUP, občinskih ljudskih odborih, staršem, predsednikom in članom šolskih odborov itd. O najvažnejših in najbolj polemičnih vprašanjih reforme je objavljala številne članke v dnevnem tisku in revijah. Na vprašanje, kako je z delom za reformo šole, ki je še pred nami, je povedala nekako takole: Morda se premalo zavedamo, da je pred nami še najtežji del tega. Čeprav že doslej ni bilo lahko, bomo v bodoče morali delati še z veliko mero potrpežljivosti in prizadevnosti. Razveseljivo je, da je velika večina naših prosvetnih delavcev za to delo pripravljena, saj se zaveda, da bo v tem delu našla tudi lastno zadovoljstvo in Sindikalna skupina Društva profesorjev in predmetnih učiteljev Ljubljana-Center ter Zveza prijateljev mladine sta predlagala za Žagarjevo nagrado tudi predmetnega učitelja na Klasični gimnaziji v Ljubljani tovariša Pavla Kunaverja. V predlogu piše med drugim tole: »Njegovo šolsko delo je vestno in uspešno in ustreza v metodičnem, strokovnem in vzgoj-, nem pogledu vsem zahtevam sodobnega pouka. Vsako nedeljo vodi večje skupine šolske mladine ali učnega osebja svoje ali drugih šol, mladine pri Planinskem društvu, Pionirske in taborniške organizacije na geografske izlete... Vodi mladinski astronomski observatorij in se ukvarja s speleologijo in gla-ciologijo. Njegova dejavnost uživa redek sloves po vsej Ju' goslaviji in priljubljenost... « Ko smo tovariša Kunaverja kot Žagarjevega nagrajenca zaprosili za kratek razgovor, nam je kar sam napisal nekaj besed o svojem najljubšem predmetu: o taborniški organizaciji. ' V nedeljo je imel starešinski svet Združenja tabornikov Slovenije sejo. Kot vzgojitelja me je posebno neprijetno zadela tožba o pomanjkanju sodelav-' cev iz učiteljskih in profesorskih krogov in vedno in. vedno se ponavljajoče vprašanje, kako pridobiti prav te ljudi za sodelovanje z našo eminentno važno vzgojno organizacijo. Kdo od vseh tistih, ki delajo v šoli, ne1 ve, da niti šola niti dom ne dasta otroku vsega, kar mu je treba za življenje? Tudi reforma šole, ki je izšla prav iz potrebe po obogatenju mladine z najnujnejšim znanjem -in priznanje svojemu trudu. Zato je v tej fazi zlasti potrebno nuditi čim več konkretne pomoči za delo v novi, reformirani šoli, posebno na področju realizacije učnih načrtov in metod dela. Tudi za boljše materialne pogoje se bo treba boriti! Tudi to je važno. Vendar se bo marsikaj dalo doseči že prej. Mislim tu predvsem na same odnose v šoli, na novo pojmovanje vloge in nalog šole, na drugačno vrednotenje otroka in mladine. V takem smislu gleda mariborska komisija za reformo šole na svoje naloge in na pomoč, ki jo naj nudi. »Ne bi bilo prav,« je dejala tovarišica Humekova, »če ne bi poudarili, da je tudi delež mladine v tej borbi za novo šolo zelo pomemben. To še posebno na šoli, kot je učiteljišče. Mladini je treba zaupati in verovati vanjo ter ji nevsiljivo pomagati! O tem me je dodobra prepričala dosedanja praksa v delu z mladino.« Dijakom mariborskega učiteljišča sodelovanje z vzgojitelji v smislu novega zakona o šolstvu ni nič novega. Že leta so navajeni na to. Volili so svoje razredne zastopnike, ki so na konferencah posredovali mnenja razredov in sodelovali v preteklem šolskem letu tudi že na redovalnih konferencah na lastno željo in pobudo. »Ne vem, kaj naj bi še povedala,« je na koncu dejala ravnateljica Humekova. »Vse to naštevanje je zoprno. Raje bi videla, da bi flel te moje vere v novo šolo, v važno vlogo mladine lahko prenesla na vse tiste, ki še zdaj povsem ne verjamejo, da smo na pravi poti in da bo šlo. Morda še to: vse to delo sem ves čas opravljala z velikim veseljem. V bodoče je predvsem važno, da se bomo v prizadevanju za novo šolo povezali vsi, ki v šoli in za šolo delamo (sindikat, upravna linija, Pedagoška društva in razne organizacije), prav tako pa tudi šolski odbori.« Poleg reforme in problemov, ki so vezani nanjo, jo posebej zanima psihologija šoloobveznega otroka in psihologija učenja. »Zelo rada bi imela malo več časa, da bi se lahko bolj posvetila podrobnemu proučevanju teh problemov,« je končala tovarišica Draga Humek. Za Žagarjevo nagrado jo je predlagal načelnik okrajne inšpekcije v Mariboru Tone Ferlinc. D. H. sposobnostmi za današnje življenje, ne bo mogla vsega rešiti, če se ne bo tesno povezala z vsem, kar se godi zunaj tesnih šolskih sten. Mladina in njeni vzgojitelji bodo morali stopiti tudi izven šole in zaživeti drugo, plodnejše življenje. Toda odkod strah in umikanje velikega števila vzgojiteljev od mladine in sodelovanja izven šole? Očitki o njenem vedenju so sicer premnogokrat umestni in upravičeni — a spomniti se moramo, da je mladina in njeno počenjanje, kadar je napačno. plod nezanimanja in nesodelo-■ vanja odraslih s tem živim materialom. Za neobdelani marmor in za neporabljene barve, ki ostanejo mrtev im neškodljiv material, ni odgovoren umetnik, če ga ni porabil. V pogledu mladine pa smo mi, ki smo neprestano odgovorni za* njo, im ke,r je živa, nam uide iz rok, če se zanjo ne brigamo. Zato tudi nihče ni upravičen kritizirati njena dejanja, če ji posveti samo tistih nekaj sto ur izmed 8760, kolikor jih ima povprečno leto; ne briga pa se za to, kaj počne v ostalem času, ki vsega tudi starši ne obvladajo. Zato je taborniška organiza-ciija posebno važna, ker vzgaja in zaposluje mladino, in to v glavnem v najnevarnejši dobi razvoja, ko ji je protrebma pri-jeteljska in močna pomoč, t. j. od 10. do 16. leta, pa tudi v naraščaju, kiii ga imenujemo Medvedke in Čebelice nekako od 6. do 10. leta. Starejši pa *se v glavnem družijo v klubih. In kdor je bil v mladosti dober tabornik, bo tak ostal do smrti. STROKOVNI IZPITI Obvestilo Učitelje, ki še niso opravili strokovnega izpita, obveščamo, da so v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novem mestu, Tolminu in Kopru imenovane komisije za strokovne izpite z istim oklišem, kot ga imajo učiteljišča. Vse nove prošnje je torej potrebno naslavljati na območje ustrezne izpitne komisije. Učitelji, ki so prošnje že vložili bodo opravljali strokovni izpit pred komisijo, kamor so prošnje vložili. Vse popravne izpite bodo opravile komisije, pri katerih so kandidati opravljali izpit. KOMISIJA UČITELJIŠČA PRI SS LRS PAVEL KUNAVER: ŽIVLJENJE Z MLADINO Zakaj? Po,glejmo na kratko, kaj nudi .taborniška organizacija vsem dečkom in deklicam v času od 10. do 16. leta, če ji izdatno, s primernim taktom in ljubeznijo pomagajo odrasli: 1. razvija v svojih članih z vsestransko vzgojo najboljše moralne kvalitete; 2. jih nav-ja k vzajemnosti, borbenosti, samostojnosti, iznajdljivosti, skromnosti, disciplini in k naravnemu načinu življenja; 3. jih navaja na delavnost in jih vadi v različnih spretnostih (ročna dela vseh vrst); 4. jih uči spoznavati naravo; 5. odvaja mladino od škodljivih razvad, zlasti pijančevanja in kajenja; 6. uči tabornike življenja v naravi; •. 7. sodeluje pri varstvu narave; 8. prireja taborjenja, izlete in potovanja; 9. goji vse zdrave i.jortne in taborniške igre; 10. uvaja za svoje člane po sebne izpite; 11. ustanavlja v LRS krajevne organizaciiije; 12. izdaja taborniško literaturo, prireja razstave in predavanja, strokovne tečaje (gozdna šola ob Bohinjskem jezeru!) in drugo; 13. skrbi, za taborniško opremo; ■ 14. v okviru Zveze taborniških organizacij Jugoslavije sodeluje s sorodnimi organizacijami v inozemstvu; 15. sodeluje z Jugoslovansko ljudsko armado (in organizacijo Zveze borcev); i 1 16. navaja svoje člane k zdravemu življenju jn higieni; 17. uči svoje člane prve pomoči v nesrečah ali boleznih. Pravemu taborniku, t. j. dobremu državljanu je sveta obljuba, ki Jo položi, kadar je sprejet v organizacijo, običajno posebno svečano ob tabornem ognju. Glaisi se; »Dajem častno besedo, da bom čuval bratstvo in enotnost naših narodov, svobodo svoje socialistične domovine FLRJ in druge pridobitve narodnoosvobodilne borbe; da se bom vedno boril za vse, kar je napredno, plemenito in pravično; da bom živel in delal po taborniških zakonih.« Ti zakoni so najlepše, kar nudi taborniška organizacija. Takole se glase: »Tabornik je dober član socialistične domovine, zato je: 1. odločen in. vztrajen, 2. skromen in varčen, 3. disci-pliniinan in zvest, 4. je vzdržen in čist, 5. delaven in utrjuje telo, 6. je preprost in ljubi nara-Vo, 7. je pošten in govori resnico, 8. je pravičen in. iskren, 9. stremi k napredku in znanju, 10. je dober tovariš in pomaga drugim, 11. je vljuden in gostoljuben, 12. je veder in se veseli življenja.« Ali ni vsak zakon tabornikov biser zase, posebno deseti!? In ali ni vredno pomagati mladini, da živi po teh zakonih in vse človeštvo pomaga izpreobmiti polagoma v prijetno družbo brez grobosti sedanjega življenja širom zemlje? S' temi zakoni oborožen bo tudi odrasel -o-delavec te organizacije ostal mladima ljudmi, živečimi po srečen in mlad ob mladih ljudeh. Kje bo sicer našel med ljudmi bolj hvaležnih src kakor med mladino? Kje čistejših, iskrenejših očp kakor med njo? Kje lažje delo, ozdraviti bolna, zakrknjena, a še neotrdela srca kakor med mladino, če e bila slabo vzgojena in slabo vodena ob vstopu v življenje? Kje je prijetneje, kakor živeti z mladino v lepi naravi naše domovine, in, če si že prej živel in delal z njo, preživeti tudi dobo taborniškega taborjenja, kjer živiš v naročju narave obdan i mladimi ljudmi živečimi po prej citiranih zakonih? Zato, ne bojte se mladine in njenega življenja! Pomagajte ga še olepšati, kar je danes z dobro voljo tako lahko mogoče. Prelomite s preteklostjo in togostjo, ki jo starejša leta prinašajo, in postanite z mladino zopet mladi in srečni! — Pripis: Več izveš o taborniški organizaciji iz knjižice: ALI POZNAŠ TABORNIŠKO ORGANIZACIJO?, ki ti jo na zahtevo pošlje Združenje tabornikov Slovenije, Ljubljana, Njegoševa 10. »IN VSI Tl NAŠI DIJAKI NOSIJO DOMOV KOŠČEK SVOJE ŠOLE ...« Ravnatelja ravenske gimnazije dr. Franca Sušnika je težko pripraviti, da bi spregovoril sam o sebi. To je pač večni popotnik, neutrudljivi kulturni delavec, skromni dninar prosvetnega življenja in od vseh, ki ga poznajo, vidno priznani socialistični vzgojitelj. Njegova težka pot ga je vodila od obubožane kmetije do Dachaua in ga je vedno najtesneje povezovala z zatiranimi in delovnimi ljudmi. Vse od osvoboditve pa do danes je ravnatelj gimnazije v Ravnah, ki je pod njegovim vodstvom zrasla od neuglednega zasilnega poslopja do današnje sodobne šole. Kar največji delež za hitro kulturno rast svojih dijakov je te dni v pogovoru z radijskim novinarjem pripisal zgolj stavbi sami in okolju, v katerem živi. »Mislim, da bi brez te gimnazije marsikak naš talent obtičal v nižini, kakor jih je toliko poprej. Iz naših krajev domale-ga ni bilo šolanih ljudi. To je bilo čudovito leta 1945, ko je .privrela prva generacija s hribov in iz grabnov. Danes ne hi verjel, po kakih kotih in hodnikih ravenskega gradu so se stiskali v učilnicah. In kako so bili fužinarji in rudarji z njimi, ko so gradili temelje novi gimnaziji. Zdaj pa je že toliko srednjega kadra zraslo iz nje! In visokokvalificirani kadri: .a-darski sin iz Žerjava je rudarski inženir v domačem rudniku, kmečki sin je metalurški inženir v domači železarni, bajtarski sin iz Črne in delavski sin iz Slovenj Gradca sta profesorja na domači gimnaziji, parti--zanski kurirček iz raztrgene bajte, nekje izpod Olševe je diplomiran ekonomist v Ljubljani. Med gozdarji so trije domači inženirji, kmečki sin je zdravnik v domači bolnici. Naši profesorji učijo v raznih tečajih za odrasle. No, in vsi ti naši gimnazijski dijaki, ki se vsak dan zopet ra-kropijo do Pohor- ja in do‘Bistre, nosijo domov košček svoje šole ...« In ko smo ga povprašali, čemu pripisuje zasluge, da je to-krajina med Ravnami, črno in Slovenj Gradcem doživela tako velik kulturni razmah, čeravno je odtrgana od kulturnih središč, je pokazal na gospodarske in revolucionarne vrelce novega življenja. »Prvo, mislim, je bilo partizansko, izročilo. To je bruhnilo ljudstvo iz nižin na vrh. Tisti, ki so bili poprej neznani samorastniki, so prinesli v svobodo svojo iskreno kulturno žejo, zraven pa revolucionarni pogum. In drugo, to je ta silna gospodarska rast. Kdor 13 let ni bil v Ravnah, tisti bo staro med novim komaj še našel. In v Železarni je našla pomoč a-ka zdrava kulturna iniciativa. Iz železarne so se spočele vse te naše kulturne ustanove: od gimnazije, študijske knjižnice, delavskega muzeja, glasbene šole do godbe in mestne ljudske knjižnice. V Železarni je vzpodbuda za gledališko kulturo, za telesno vzgojo, mislim to, da je Železarna kot gospodarski faktor tudi kulturni faktor kraja..« Rudarji, železarjl, kmetje,dijaki, izobraženci, skratka, ljudske množice v svojem polnem pomenu globoko spoštujejo svojega vzgojitelja, ki jih vodi s svojim živim vzgledom, z mirno preudarno besedo in z napisanimi mislimi! Njegov topli odnos do slehernega človeka, njegovo neomajno in neprekinjeno poslanstvo vzgojitelja in učitelja so v nemali meri prispevali k tako tesni povezanosti med ročnimi in umskimi delavci, med gospodarskimi in prosvetnimi ustanovami v tej naši oddaljeni pokrajini. Zato se z Žagarjevo nagrado in z naslovom, ki ju je dr. Franc Sušnik prejel ravno za svojo šestdesetletnico, upravičeni) ponašajo naši koroški ljudje in vsi prosvetni delavci. J.Z. »TREBA JE BILO LOMITI, DA JE BILO ČUDOVITO!« Cas se je tako odmaknil, da se zdi nam mladim srečanje s takim človekom kakor branje zanimive povesti- Zares bi lahko spreten publicist ustvaril zanimivo delo, zasnovano na resničnih podatkih in dokumentih enega življenja. In koliko je bilo pri nas takih življenj! To, da je bil eden izmed enajstih otrok trboveljskega- knapa, nill ni kaj posebnega. Zanimiva življenjska pot se začne, ko postane SIMON GORIŠEK učitelj. Vse izkušnje mladega človeka iz delavskega revirja, oplojene s proučevanjem naprednih pedagogov in mislecev, so se izkristalizirale v značaj, ki je imel v obstoječih razmerah predaprilske Jugoslavije seveda čisto določeno pot. Ni ga »tuja učenost« pomehkužila. Kolikor mu ni dala šola. si je- priboril sam. Poslušal je predavanja na ljubljanski ekonomski šoli in na s^dnji tehnični, na kmetijski šoli v Šentjurju in na srednji tehnični na Dunaju in drugod. Morda mu je prav stalen stik z učenci strokovnih šol pomagal, da ni izgubil veselja do praktičnega dela v šoli. Sam pripoveduje, kako si je pridobil ugled, ko je kot mlad učitelj prišel na šolo v Braslovče v Savinjski dolini (1922). Nekega dne se je zapletel v razgovor g kmetom, ki Je oral svo- jo njivo. »Poglejte malo naoko* li Po njivi, kako kaj; uspeva hmelj, jaz pa bom medtem potegnil tule,« mu je dejal in prijel za plug- Zaoral je gor in prioral dol in kmet je samo gledal, nato pa je rekel: »Glejte no, tale učitelj pa nekaj zna!« Tako so kmalu govorili po vasi o novem učitelju. On pa je na ta način uspe! premagati v ljudeh nezaupanje. To je ena zgodbica iz življenja 59-letnega ravnatelja Stek- Vzrok je preprost: ni bil pov* šeči tedanjemu političnemu režimu. Ko je na primer ban Natlačen prišel v Lendavo, ga je učitelj Gorišek pričakal v sokolski uniformi. To je bilo dovolj, da je čez tri dni moral pospraviti svoje kovčke. Vso borbo za napredno miselnost, za pravičnejše oblike žiF" ijenja in proti klerikalni hinavščini je tovariš Gorišek strnil v en stavek: »Treba je bilo lomiti, da je bilo čudovito!« larske šole v Rogaški Slatini Simona Goriška. Koliko takih in podobnih doživljajev vam hiše lahko povedal! V predvojnih letih je bil kot učitelj na osnovnih šolah premeščen nič manj kot devetnajstkrat. Zakaj? Bilo je čudovito! Ta boj je bil čudovit, je bil ves smisel učiteljskega poklica v samotnih vaseh, radost človeka, ki je živel za prihodnost. V povojnih letih je dobil učitelj Gorišek nalogo, da organizira Steklarsko šolo v Rogaški Slatini. Sami ustanovitelji te šole (Združenje steklarske industrije) so po nekaj neuspelih poizkusih zdvomili v uspešno delo take šole. Toda Gorišek jo je krepko spravil na noge. zasadil prvo lopato za šolske delavnice (na sliki), ki danes že lepo delajo- Steklarska šola v Rogaški Slatini je zdaj edina šola te stroke v naši državi. Vzgaja za vse steklarske tovarne pri nas in je ena tistih šol, ki so najdlje sledile reformi našega šolstva. Na vprašanje, kako misli o splošni reformi šolstva pri nas, je dejal takole: dokler ne bomo imeli sposobnega kadra, tudi pouk ne bo tak, kot ga zahteva naša življenjska stvarnost od naših državljanov. Učitelji so preveč odmaknjeni od življenjske prakse. Zdaj so ie začeli na učiteljiščih uvajati nekatere praktične predmete. Tovariša Goriška je za podelitev Žagarjeve nagrade predlagalo Združenje steklarske industrije FLRJ. D H. DELAVEC NA NAJSEVERNEJŠEM DELU DOMOVINE Žagarjevo nagrado je letos prejel tudi okrajni šolski inšpektor v Murski Soboti BELA HORVAT. Tovariš Horvat je eden najstarejših in najboljših inšpektorjev. Kot šef okrajne inšpekcije vzorno vodi svoj kolektiv-V veliki meri je prav on pripomogel k povojni organizacij: šolstva v Prekmurju. Njegova skrb velja še prav posebno manjšinskim šolam v tem narodnostno mešanem delu naše domovine. Ker je tovariš Horvat tesno zraščen s pokrajino in že dolgo dela v teh krajih. Je obenem tudi zelo verodostojen posredovalec prekmurske problematike v reševanju splošnih šolskih vprašanj pri nas. Kot človek je tovariš Horvat zelo razgledan. Dalj časa se je zanimal za etnografijo in zbiral narodnostno blago S strokovnimi članki je sodeloval v raznih revijah in časopisih Ker ima kot šo'ski inšpektor dobre odnose do učiteljev, mnogo pripomore k dvigu učnega kadra na svojem območju. ŠOLNIK, AKTIVIST, PUBLICIST, IGRALEC... Med Žagarjevimi nagrajenci je letos tudi MIROSLAV KOKALJ, ravnatelj osnovne šole Ljubljana - Polje. V predlogu, ki ga je predloži) Republiški odbor Združenja učiteljev in profesorjev, piše med drugim takole: vsakoletni uspe. hi zavodov, ki jih je tovariš Kokalj vodil, so bili vedno nad povprečjem ostalih šol v okraju Bil je vedno med prvim; aktivisti, tako ko je šlo za odkup ali obvezne oddaje, ljudsko posojilo, volitve, formiranje mladinskih delovnih brigad in podobno. Ko je tovariš Kokalj služboval v Murski 'Soboti (1947-1950), je dogradil poslopje nove gimnazije; ob tej priložnosti je napisal brošuro »Borba za gimnazijo v Murski Soboti«, o kateri beremo v Sodobni pedagogiki (1950-7-8) naslednje: Ko-kaljeva zgodovina bojev za soboško gimnazijo ni suhoparno nizanje dogodkov, ampak vsestransko dokumentirana dialektična osvetlitev naporov, teža., žrtev, preprek, licemerstev, intrig, laži, ponižanj, neuspehov in uspehov, ki so bili vzročno vezani na politične in splošno drpžbene razmere v Jugoslaviji od ustanovitve prvega razreda gižinazije, do časa, ko je Prekmurje dobilo popolno gimnazijo. Zato je navedeno delo tudi po-pomemben prispevek k spoznavanju in razumevanju politične zgodovine in splošno prosvetnih razmer v stari Jugoslaviji. Z zbiranjem zgodovinskih in narodopisnih predmetov, knjig in arhivarij, ki jih hranita Pomurski muzej in Študijska knjižnica v Murski Soboti, je postal dejanski soustanovitelj obeh teh pokrajinskih kulturnih ustanov. V prekmurskih lokalnih časopisih je objavljal številne članke, med njimi daljšo študijo: Prekmurje ^ prevratni utemeljen. dobi 1918-19. Lelos je izšel tudi plod njegovega dolgoletnega dela, bibliografski pregled 1849 1945: Prekmurje in Prekmurci v slovenskem periodičnem tisku. Na osnovni šoli Ljubljana -Polje je tovariš Kokalj dejansko že izvršil reorganizacijo ■ splošno izobraževalnega pouka. Sodeloval je tudi pr; sestavi novih učnih načrtov v okviru Zavoda za, proučevanje šolstva LRS. Na šoli je s pomočjo občinskega odbora Zveze borcev uredil stalno razstavo dokumentov o deležu Polja v NOB. Poznavalci trdijo, da-.take zbirke nima nobena druga šola v Sloveniji. Šoli je razen tega oskrbel še zbirko »Jugoslovanska skulptura« in numizmatično zbirko. Zelo vidno je njegovo delo v političnih in družbenih organizacijah ter v ljudsko prosvetnih društvih. Posebno veselje č,uti do amaterskega gledališkega uveljavljanja. V Murski Soboti kakor tudi v Polju je postavil na oder več zahtevnejših gledaliških del, kot so na primer Celjski grofje, Tugomer in druga. Vse to delo Je opravljal povsem brezplačno. Vrsto predavanj je imel tudi v okviru Ljudske univerze. Prav tako so njegovi dijaki pokazali lepe uspehe pri izven-'šolskem delu. Pripravili so več prireditev — omembe vredna je zlasti akademija, k,j so jo organizirali skupaj z dijaki osemletke Zagreb - Maksimir v znamenju poglabljanja bratskega sodelovanja. V tako kratkem članku je pač nemogoče našteti vso aktivnost tovariša Miroslava Kokalja. Predlog republiškega odbora Združenja učiteljev in profesorjev LRS, da se mu podeli Žagarjeva nagrada, je vsekakor »ZA ČIMPREJŠNJO ZMAGO SOCIALISTIČNE MISLI« »Naj takoj omenim, da sem bil prijetne presenečen, ko so me uvrstili med izbrane prosvetne delavce, ki so zaslužili tako pomembno priznanje. Sam za sebe sem skromen človek in pač po svojih močeh in znanju pomagam pri izgrajevanju socialističnega Šolstva naše domovine, kar si štejem v svojo dolžnost in moralno obvezo. Res je, da se mnogo trudim v svoji strerki logopeda in sur-dopedagoga. Mislim, da bomo v doglednem času organizirali logopedsko službo tako, da, bo imel vsak okraj in vsi večji industrijski centri vsaj po 1 logopeda. Število logopatov — Maši letošnji Žagarjevi nagrajenci oseb 2 govornimi motnjami — je zelo veliko, računamo do 4. odstotke vseh šoloobveznih otrok. Potem so tukaj še predšolski otroci in odrasli. Posebna skrb mi je, da bi se že začeli odpirati posebni oddelki za naglušne otroke, ki jih je precej, in da bi se ustanovil v Ljubljani audiološki center, ki bi v veliki meri pomagal vsem, ki so izgubili o-ziroma izgubljajo svoj sluh. Prav logopedska služba bi v tem pogledu veliko pomagala. Izven službene dolžnosti pa vse po osvoboditvi delam pri , P Zvezi gluhih za Slovenijo in tudi Jugoslavijo. Bu sem ini-ciator za ustanovitev edine vajenske šole za gluhe v Sloveniji, ki je omogočila že preko 200. gluhim, da sv se lahko izučili za kvalificirane delavce najrazličnejših obrtnih strok. Nadalje se je po moji zamisli organiziralo prosvetno kulturno delo pri gluhih, ki obsega predavanja iz političnih kot drugih ved in še druga udejstvovanja. To izobraževalno delo teče že šesto zimsko sezono. Vso podporo pa posvečam čimprejšnji izgradnji novega zavoda za gluho mladino, ki naj bi bil tak, da bi zajel vse gluhe otroke, ker jih pri današnjem stanju 50, odstotkov ostaja brez vzgoje in brez šolske izobrazbe. Enako se zavzemam tudi za ostale veje defektnih otrok. Nujno bi bilo, da bi zgradili moderni zavod za vzgojno in moralno iztirjene otroke, ki se sedaj stiskajo po samih starih in neprimernih stavbah, kar V' celoti velja tudi za oligofrene otro1-ke. V času po osvoboditvi se je tudi z mojo pomočjo marsikaj doseglo v specialnem šolstvu, tako v pogledu poglabljanja političnega in strokovnega znanja defektologov, kot v večji popularizaciji tega šolstva sploh. Kot član sveta za varstvo družine in predsednik odbora za male asanacije občine Ljub-Ijana-Moste opravljam svojo socialistično politično dolžnost do družbe in dobivam istočasno vpogled v nenehno krepitev naše socialistične stvarnosti. ' Tudi kot član šolskega sveta Višje pedagoške šole podajam svoje izkušnje za čimboljšo organizacijo VPŠ in posebej še za defektološki odsek te ustanove. Seveda se še udejstvujem v mnogem podrobnem političnem kot kulturno prosvetnem delu in strokovnem študija. Vse moje stremljenje in na-pori pa so usmerjeni v to, da čvmpreje dosežemo v prosveti kot na drugih popriščih popolno zmago socialitične misli.* (Tovariša Ogorelca je za Žagarjevo nagrado predlagal republiški odbor Združenja učiteljev in vzgojiteljev specialnih šol dm ustanov). »Vse je odvisno od človeka« »ŠE VSE PREMALO SMO SEZNANJENI Z IZSLEDKI PEDAGOŠKE ZNANOSTI V SVETO« Heleno Puharjevo že več let poznamo vsi, ki se kakor koli ukvarjamo z otroki in njihovo vzgojo. Njeno ime srečujemo na straneh Naše žene, Mladega sveta in drugih revij, družinskih prilogah dnevnikov, v družinskih oddajah v Radiu in med udeleženci posvetovanj o vzgoji otrok, posebno pa se je vtisnilo v spomin vsem, ki so se zatekli po nasvet k njeni knjižici o spolni vzgoji. Pa tudi njen obraz — vse mehkejši, kakor ga kaže tale fotografija — je znan vedno večjemu številu staršev, katerim v ljubljanski vzgojni posvetovalnici pomaga reševati družinske in vzgojne težave. Tam, v vzgojni posvetovalnici, sem jo poiskala, da bi mi kaj več povedala o svojem delu, o sebi ne govori rada, po življenjepisu pa je nisem veliko spraševala. Življenjepis nas navadno zanima takrat, kadar stojimo pred bolj ali manj zaključenim življenjskim delom človeka — Helena Puharjeva pa je svoje življenjsko delo šele dobro začela, a tako začela, da imamo pravico od nje še veliko pričakovati (skoraj bi se mi zapisalo »zahtevati«, tako radi si prilastimo pravico nad človekom, čigar delo nam koristi v vsakdanjem življernju). Torej sva se pogovarjali o njenem delu. Seveda sva morali poseči tudi malo nazaj. Kaj jo je privedlo na njeno sedanje delovno mesto v vzgojni posvetovalnici in kaj jo je napotilo, da posveča toliko svojega časa pisanju o perečih vzgojnih problemih, predvsem pa o spolni vzgoji? Čeprav učiteljica po osnovnem poklicu, je Helena Puharjeva prebila razmeroma malo časa za katedrom: prvi dve leti vojne, preden je odšla v partizane, in še dve leti, preden je bila v Ljubljani ustanovljena vzgojna posvetovalnica. Med tem časom pa leži doihai aktivnega sodelovanja v narodnoosvobodilni borbi in deset let novinarskega dela po osvoboditvi. Tu, v novinarstvu se ji je vzbudilo veselje do pisanja, da ga ni pmtUa pozneje, ko se je vr-nila v svoj poklic. In samemu veselju do pisanja se je pridružilo še spoznavanje, da je prav . pisanje o vzgojnih problemih silno važno im potrebno. Pedagoška znanost je dosegla’ po svetu in pri nas že Visoko raven, a še vse premalo ljudi je seznanjenih z njenimi izsledki in ugotovitvami. Vse premalo, kajti pravzaprav bi morali kar precej vedeti o njih -fsi, ki imajo opraviti z otroki — in to smo, če dobro premislimo, res vsi, ne samo p&klicni vzgojitelji in naravni vzgojitelji, kakor radi pravimo staršem, temveč prav vsi, saj se otroci gibljejo med odraslimi, nas posnemajo in se isaiijo od nais, če se mi tega zavedamo ali ne. Prav bi bilo, da se tega zavedamo in ravnamo posnemanja vredno. Iz te želje, pomagati neukim |j| neokretnim vzgojiteljem je ftMStaila dolga vrsta člankov d posameznih Pzgojnih proble-mm, le preden je leta 1953 Jisfftoa Puharjeva začela de- lati v novo ustanovljeni vzgojni posvetovalnici. Dela v tej za nas novi ustanovi brez tradicij se je lotila z zanimanjem in veseljem in obenem z malce neprijetnim občutkom, da ji primanjkuje znanja in izkušenj. Verjetno imajo take občutke vsi, ki na katerem koli področju orjejo ledino; in dokler jih imajo, ni nevarno, da bi zapadli v praktieizem in začeli delati šablonsko. V posvetovalnici se je srečala in bolje seznanila z vrsto novih problemov. Vsakdanji razgovori s starši in otroki so potrdili njeno prepričanje, da je pri vzgoji morda teže kakor kjer koli drugje popravljati storjene napake; naloga pedagoga je torej, kolikor se da na široko popularizirati sodobna vzgojna načela in vzgojne metode. Videla pa je tudi to, da so silno pogosto vzrok motenj pri otrocih slabi odnosi med starši, torej neurejeni odnosi med življenjskimi partnerji različnega spola. Začeli so nastajati njeni članki o spolni vzgoji in odnosih med spoloma in njena knjiga o teh problemih, namenjena ne le staršem ampak tudi tistim, ki šele bodo starši, kajti vzgoja otrok se začenja z vzgojo samega sebe, s pravilno izbiro. zakonskega druga in z ureditvijo pravilnih odnosov med zakoncema. Ves čas, ko svd se pogovarjali o njenem delu in ciljih, ki jih z njim zasleduje, je^ poudarjala, koliko' važnejša je vzgoja v najširšem pomenu besede, torej z zgledom, z vsem življenjem in ravnanjerh, kakor pa samo verbalno poučevanje, razlaganje, zdpovedo-vanje in prepovetdovanje. Se posebej je to poudarila, ko mi je odgovorila na zadnje, tako stereotipno vprašanje: Kaj pa načrti za prihodnost? Novo knjigo pripravlja, o seksualnem pouku, praktično, v pomoč staršem, ki zmedeni stojijo pred vprašanjem kako, čeprav vedo, kaj hočejo. Kako nam je taka knjižica potrebna in kako ji bomo hvaležni zanjo, si verjetno Helena Puharjeva lahko misli; zahteva pa, da se zavedamo, da bo ta knjiga samo — recimo priročnik za pomožno, fazo v spolni vzgoji, ker pouk sam brez vsega drugega, kar sodi k vzgoji, ni dosti vreden. To mi je Helena Puharjeva povedala o svojem delu in svojih načrtih — in svojem življenju. Saj se v delu zrca-^ U življenje, posebno v takem delu, ki zahteva celega človeka im prav zato zasluži spoštovanje in priznanje. RUDI ZAVRŠNIK de Gorenjec. Rodil se je 20. avgusta 1899 v Preddvoru pri Kranju, kjer je bil oce dolgo vrsto let šolski upravitelj. Številna družina se je težko prebijala skozi življenje, zlasti potem, ko se je oče ponesrečil. Mati se je preselila v Kranj, kjer je z velikimi napori spravila otroke do kruha, pri čemer so ji pomagali tudi otroci sami, ki so bili inštruktorji drugim dijakom. Rudi Je dovršil v Kranju štirj gimnazijske razrede, nato je šel na učiteljišče. Medtem je nastopila vojna in Rudi je moral k vojakom. Ker so ga nekateri profesorji označili za politično nezanesljivega, je moral takoj v napadalni, bataljon z ukazom, da ne sme napredovati. Na Piavi je bil ranjen, ko pa je ozdravel, bi moral spet na fronto, a je spotoma pobegnil in šel v »zeleni kader«, kjer je dočakal zlom Avstrije. Leta 1919 je potem napravil z odliko učiteljsko maturo, služboval eno leto na Ledini v Ljubljani, potem so ga poklicali spet k vojakom. Po vrnitvi je nastopil službeno mesto v Mostah v Ljubljani, kjer je bil osem let, nato pa je šel na vadnico, kjer je vzdržal 17 iet. Od tu je šel leta 1946 za upravitelja na šolo Center in potem za učitelja na Vrtačo, kjer je še zdaj. Na zunaj nič tako velikega, toda notranje silno razgibano in bogato življenje. Ne da bi našteval vse mogoče izvenšolsko delo pri raznih društvih, kakor ga je opravljal vsak napreden učitelj, tiho delo med vojno, stalno poglabljanje v raznih tečajih in šolah. Pred vojno je oblikoval s svojim primerom in praktičnim delom učiteljske generacije na vadnici, po vojni pa je prenesel svoje izkušnje še bolj v širino. Delal je v učiteljskih pedagoških tečajih, v raznih dopolnjevalnih krožkih, bojeval se vsakokrat v komisijah za čim bolj realne in napredne učne načrte, trudeč se, da ne bi raven našega šolstva zaradi izrednih razmer padla; nazadnje se je lotil tudi pisanja. Pomagal je tam, kjer je bila največja potreba. Ni pisal velikih besed, bil je stvaren praktik, ki lahko mirno gleda na generacije, ki so šle skozi njegove roke. Vztrajen Gorenjec, vajen dela, reda in izpolnjevanja dolžnosti ne glede na ovire, je zna! tudi otroke navaditi dela, sistematičnega, vztrajnega dela. Napisal je vrsto abecednikov, sodeloval aii pa sam napisal nekaj računic, ki so jih celo prevajali (Makedonija, Metohija), prav sedaj dela na računici za četrti razred po novih učnih načrtih. Njegov delež pri praktičnem izvajanju novega v šolah je precejšenj, saj o tem tudi mnogo razmišlja, študira tuje Delo sindikalnih organizacij Hočemo še to in to... (Namesio prispevku k razpravi na občnem zboru društva učiteljev in profesorfev v Kranju) Iz poročil predsednika občinskega odbora DUP, Članov dose. danjega odbora in ostalih di-skutantov smo slišali, da je dosedanji odbor v preteklem poslovnem letu pripravil dve po-učn; ekskurziji, priredil družabni večer, da je sindikat s svojimi predlogi dosegel, da so urejeni prejemki prosve-tinUh delavcev in da so le-fci izravnani s prejemki ostalih javnih uslužbencev ter je s tem skrbi za materialno stanje prosvetnih delavcev v celoti zadoščeno, zato bo bodoče delo sindikata lahko usmerjeno na ideološko izpopolnjevanje članstva, oz. na študij. Mimo tega je bilo navedenih še nekaj podatkov in pripomb o delu v preteklem letu, ki pa niso bile tako pomembne. Ob odhodu z ofočpega zbora (stara pesem!) je bilo pa slišati še dosti pripomb na delo odbora in se mi zdijo prav teko važne kot one na samem občnem zboru, če ne še bolj. Tudi sam soglašam z njimi in bodo morda še bolj držale zapihane kot samo izgovorjene, pa kmalu nato pozabljene. Borba za materialne pravice ni še končana in tud; nikdar ne bo. Res so z zakonom urejene naše osnovne plače. Naše delo pa ni samo osnovno. Redki so prosvetni delavci, ki izpolnjujejo samo svojo učno obevžnost, je tako znanje nujno potrebno. Prišli smo torej samo do spoznanja, ne pa do znanja. Potreben nam je pa tudi študij splošnega razvoja naše socialistične družbe, kar je bilo močno poudarjeno v poročilih in v razpravi.. Vse to nam je nujno potrebno, če hočemo, da ne bo šla reforma polževo naprej. O reformi v poročilih skoraj ni bilo govora, čeprav je danes to najvažnejše vprašanje ne le prosvetnih delavcev, marveč vse družbe sploh. Nismo še na konju, ne. Ce bo novi odbor na tem, kar sem navedel, vse leto delal, in na prihodnjem občnem zboru poročal, da je to in to napravil, bomo rekli; »Hvala vam, odborniki, še vas bomo volili, vendar hočemo še to in to ... in ta pesem nima zadnje kitice. L. Janškovec Opomba uredništva: Objavljamo skrajšani članek Leona Jan-škovca in pozivamo dopisnike h kritičnim prispevkom! ŽIVAHNA DEJAVNOST V CERKNICI izkušnje in jih primerja z našimi. »Sicer pa je vse odvisno od človeka,« pravi. To je res. če bi imeli mnogo takih ljudi, kot je on, bi nas velike spremembe v šolah ne skrbele, še več, šli bi mnogo pogumneje v še večje, naprednejše. Zato zasluži tovariš Završnik priznanje. To priznanje je obenem zadoščenje vsem tihim, vztrajnim delavcem po naših razredih, po vaških in mestnih šolah vse Slovenije. Rudija Završnika sta za Žagarjevo nagrado predlagala Društvo učiteljev občine Center in inšpektor Drago Mehora. pa nič več. Kaj pa delo, ki je enako obvezno, če hočemo, da pridejo učenci ,in dijaki do predpisanega števila ur po predmetniku. To so naše rdeče ure. Za prosvetnega delavca ni samo šolska učilnica delavnica. Vsak ima delavnico tudi doma, mirno tega pa še v drugih prostorih izven doma (vseh vrst domovi in dvorane). Tudi za družinsko, pravo družinsko vzgojo je odgovoren vsak prosvetni delavec, ki naj s svojim zgledom podkrepi nasvete in predloge, ki jih daje staršem na roditeljskih sestankih. Sindikat je izvedel anketo, kje kdo izvenpoklicno dela. V petek 7. novembra je iniblo Društvo učiteljev in profesorjev Cerknica letni občni zbor. Delo je potekalo ves dan. Dopoldne je predaval profesor ljubljanskega učiteljišča tovariš Janez Tomšič o »Nazornosti pri pouku«. Kvalitetno, razgibano predavanje je za štiri ure pritegnilo pozornost navzočih. Modernizacija pouka ni odvisna samo od visokih investicij za razne projektorje, televizijo itd., temveč v veliki meri tudi od zainteresiranosti in iznajdljivosti šolnikov. Popoldne je bilo namenjeno _______ društvenemu delu. Predsedni- nadurno kovo poročilo je razgrnilo šd- PRI ROCKU V ANGLEŠKI ŠOLI roko področje delovanja članov društva. Anketa je ugotovila. da imamo še vedno člane z nad deset funkcijami. V občini manjka precej učnih moči, pouk pa kljub temu ni okrnjen, čeprav poteka na primer v Cerknici v treh izmenah in ob štirih manjkajočih močeh. Diskusija po. poročilih je prinesla pomembne sklepe za delo v prihodnjem letu. Pri občinskem svetu za šolstvo bo organizirana centralna izposojevalnica diafilmov. V diate-ko bodo pritegnili vse diafil-me, ki jih že imajo šole in z , občinskimi sredstvi dokupili. ketne pole ’ naj bi bila izpol- S .tem b0 enako Pa tudi naše za- noma delavci in uslužbenci, dobro služil gramofon, radio hteve. (To je tudi pri vseh osta- 'JSPEL OBČNI ZBOR PREDAVATELJEV Zgradba šolskega poslopja ne ali klavir, slednjič ozvočenje poMicah.) kaže na zunaj nobene prispe- šole m magnetofon. Ali ne bi Vloga sindikata se z razvojem VAJcNdiUn aUL dobe za šolo. Enonadstropna, bil tak slovesen začetek pouka družbe neprestano spreminja. neometana šola ,ni ravno po- nekaj, česar reformirana šola <-'e 80 88 v preteklosti sindikati Ako imamo v mislih izredno nos visoko razvite dežele. Ime- ne hi smela spregledati, ko gre boldli spmo za materialno zbolj- živahno, na vse strani razplete* nuje se Lowther Primary za vzgojno plat v duhu naše š^je, se je tej borbi pridružila no razpravo, ki se je razvila na School, podobna naši bivši socialistične stvarnosti? Saj tudi borba za sodelovanje pri občnem zboru Društva učite-osnevni šoli, ki jo obiskuje smo še ne dolgo tega otvariali upravljanju, borba za višjo iz- ijev ia profesorjev strokovnah 420 učencev v starosti od 5. do pouk s partizanskimi pesmimi, obrazbo, borba za kulturne do- šol — pododbora za vajenske 11. leta starosti, obvezno. Učna ker smo naenkrat začutdiiii brine. Take zahteve imamo tudi šole v Ljubljani, 13. oktobra obveznost je pri njih 10 let. praznino. Sam vem, da so sve- mi- 1958, v prostorih Vajenske šole Sola gostuje še v drugem od- čanosti ob proslavah edina Ce bomo dvignili »proizvod- za lesno stroko v Veselovi uli njo« v prosveti, jo bomo tako dvigali tudi v tovarni »n nujno dalj enem poslopju učilnicami. tremi možnost, ki jo nudimo otroku, da je slovesen in morda še ta- ci, potem moramo že zapisati, da daje ta iniciativnost mnogo 2^ zgodaj pred pričetkom fcrat ne v P01™ merI’ i® se mora tudi 1132 P°ložai dvig- nad, da bo delo teh članov sin-oouka se zbira šolska mladina proslava organizirana na hitro Proizvodnjo bomo pa pro- dikata tudi za naprej ustvarilo ločeno po spolu vsak na enem roko 311 še cel° P°uku- Cu‘ svetni delavci dvignili s tem, da marsikaj. Zlasti še, ker se je koncu šole Dečki se divje po- Potrebo, da bi se moral si bomo najprej pridobili za da- sedanji pododbor nekako razšel dijo za nogometno žogo in pri- učenec pripraviti in zbrati za našnji čas potrebno znanje. Z in so bile organizirane tri sajami šolski sluga, ki mi je P01* nekje v celotnem šol- našimi zahtevami po dopolnitvi mostojne sindikalne enote od rad postregel z vsemi podatki, skem kolektivu ali pa v raz- izobrazbe prav tako trkamo na katerih vsaka bo mogla aktivi-ki jih je lahko dal, je večkrat redn:i skupnosti, slovesno vsak vrata odbora našega sindikata, zir-ati še tisti del članstva, ki je vneto posegel vmes, tedaj je dan’ ne čutite tega tudi vi, Ce sta bili lani dve poučni eks- stal sedaj nekako ob strani.' bila igra za učence še bolj zanimiva. Na drugem koncu so se igrale mirneje deklice. Takoj se mi je zdelo, da, da najbrž ne posvečajo dovolj pažnje koe-dukaciji. Tudi v razrede gredo ločeno, ko je ura devet in to skoraj po vojaškem načinu. dragi bralci? Stanislav Zafošnik OBČNI ZBOR LENARŠKIH PROSVETNIH OELAVCEV Preteklo soboto so se zbrali kurziji, hočemo letos štiri. Začenja se reformni proces. Mi smo nepripravljeni. Zahtevamo organizacijo tečajev, seminarjev, zahtevamo šolo za izobraževanje odraslih prosvetnih delavcev. Dosedanji seminarji za tehnično vzgojo, Idkov- Občni zbor je z običajnim dnevnim redom vodil predsednik Janez Zavrl, ki je delo pododbora kritično ocenil. Pri volitvah so bili izvoljeni trije predsedniki.' Prvi za gradbeno skupino (tov. Vera Peterca), drugi za skupino kovinarjev Kmalu nato se zberejo v telo- prosvetni delavci občine Le- ai pouk in glasbeno vzgojo so (tov. Bernard Zupanc) in tretji vadnici z vsemi učitelji in z „3^ zgornji Ščavnici k ravnateljem. Prijetna zvoki občnemu zboru. Predsednik klavirja prikličejo spontano sindikata PD tov. Feldim je svečanost med navzočimi. Spo- podrobno razčlenili v svojem red v dvorani je namenjen poročilu delo od mihulega vsakodnevni otvoritvi pouka zbora5 pbročal o okrajnih in sicer religiozen dn obvezen za republiških sejah sindikata vse navzoče pa čeprav so tu f^j. nakazal smernice za pri-pripadniki najrazličnejših ver, hodnost. Tudi tov. Končnik, bile le »enodnevnice« — dobesedno, Na teh smo prišli samo do spoznanja, da nam precej manjka, do'ugotovitve, da nam ALI IMATE PRVO BERILO? za poklioe raznih strok (tov. Janez Zavrl). Kakor ostali prosvetni delavci imajo tudi predavatelji vajenskih šol mnogo vprašanj, ki bi jih želeli čim uspešneje in v prid tega tipa strokovnih šol uspešno rešiti. V ospredju diskusije je bilo vprašanje, kako najuspešneje in s pridom organizirati študij, kii zajema ned devetimi temami tudi program in VII. kongres ZKJ. Navzoči so tudi razpravljali o Naši stručni školi, o dodatkih na strokovnost, o letovanju prosvetnih delavcev, o poučnih ekskurzijah in študijskih potovanjih, o izdajanju skript in knjig za vajenske šole, o nadurah in njih honoriranju, o samoiniciativnosti posameznih predavateljskih zborov, zlasti pa je razvnelo diskusijo stanovanjsko vprašanje. Za mnoge prosvetne delavce je stanovanjsko vprašanje eden najtežjih problemov in nujno bo, .da bodo morali tudi prosvetni delavci na prioritetne liste. Se to in ono, so se porazgovorili na občnem zboru, kr ga je obiskalo 50 tovarišev in tovarišic. Razšli »o se po dobrih dveh urah zborovanja v zavesti, da je sindikat forum, ki more s pridom, učinkovito prikazovati težnje članstva pri prosvetnih forumih. Poleg tega pa tudi, da je sindikat torišče, kii usmerja članstvo v politično ideološkem smislu. V. D. OBČNI ZBOR V MARIBORU liri?,,- TrSf oSarSr Poročilo O delu obeh dru-do itoor-Košaki in Šentilja sta se fiev *tau:da»la Piedsadni; . . , , . ------ ---- ---------, — Prosim, ali imate Prvo je vsebina taka, da nikogar ne okrajni inšpektor je prikazal, berilo za osnovno šolo? — S IfB KM IPs HfBSI is« predpisana. Ciovek bi priča- ni tako, da bodo preplavili _ zafej m ni? _ se spra.. Jnju likvidacije'samostojnih Itodska odbora zlasti oa Ko-sebno obleko, skoraj vsi so ni naša načela socialistične a še sedaj nimajo prepotrebne skega ljudskega odbora tova- ‘ T‘. , . ‘ ’ . Da *’>«'“« tss učbenikov v prvem razredu sedmk sindikata tovariš Kle- • azvid ri ■ »lsne,*v0 očitna ovira, je vsakomur jas- menčič ter članica okrajnega akti^no udeiadtvovalo na vsen no. Vemo, da je letos povpra- odbora DUP tovarišica Zmaga Dodro51lih knltumnnrosvetne-ševanje za Prvim berilom ve- Kovačičeva. V imenu tajni- vf lifco, saj je knjiga letos izšla, štva za prosveto in kulturo živlienif strokovni" Studii «e vendar bi morala založba s pri okrajnem ljudskem odbo- , , VJ« s tem računati in pripraviti za- ru -1e, ,zbo£, Pozdravil tovariš p.omo6}0"inspektOTia na hospi' dostno zalogo ob pravem času. inšpektor Drago Končnik ter s tacijske šole. Društvo učite- oblečeni zelo preprosto. vzgoje. Pri slavnosti sodelujejo Člani so sklenili, da bodo učenci in učitelji, posamič in študirali gradivo VII. kongre-zbarno. V dvorani je svečana sa CK ZKJ in se strokovno tišina in dobil sem vtis, da se izpopolnjevali za učenje v re-učenci tu zberejo in slovesno formirani šoli. Zborovanje je pripravijo za pouk. Zamislil pozdravil tudi predsednik sem se tedaj; morda ne bi bilo ObLO Lenart (tov. Ivan Alt, napak tudi v naših šolah uve- mu zaželel uspeh in obljubil sti nekak slovesen pričetek pomoč učiteljstvu pri izobraže- tako da bi našim malčkom po- toplimi in vzpodbudnimi bese- f' hrT nr _____ __1________,_-1____J,. _______ _________lil, GOV “1 [JI Ul«, Ul C V P3 DO pouka, kjer bi se naš mladi valnem prizadevanju. magal; že v začetku in jim rod vsak dan vzgajal v duhu Pri Lenartu bo nadaljevala olajšali začetne težave pri ve- našega patriotizma, socializma s poukom hospitacijska šola, zanju in spoznavanju črk ter in slednjič intemaeionalizma. kjer si dejansko izpopolnjuje- hkrati pomagali gojiti Ijube- Saj bi imel dovolj gradiva in jo vzgojne in učne prijeme zen do »tiskanega sveta« in možnosti, če ne takoj, vsaj po-mlajši. * J. Z. knjige. J. B. dami očrtal lik prosvetnega „ ri' delavca pri reformi šolstva in B vzpostavljanju novih odnosov, ki temeljijo na preoblikovanju ideološk o-p olitični študij članstva. Potrebno pa bo misliti tudi na predstoječe vo- „ ... ................. v litve v šolske odbore, katerito vzgojiteljev ,n izvirajo iz zah- mandatna dn,ba D(>teka tev socialistične družbe. Štev. 17 L I 7 £ TUBA k zgodovinski učni snovi v predmetu »poznavanje družbe« za IV. in V. razred osnovne šole S šolskim letom 1958-59 je bil uveden obvezno v vse četrte razrede osnovnih šol nov začasni učni n^črt, v pete razrede pa v tistih šolah, kjer delajo učitelji pod vodstvom Zavoda za proučevanje šolstva analizo učnega načrta. Začasni učni načrt za IV. in V. razred osnovne šole je učiteljem obljubil (str. 16), da bo objavljeno gradivo oz. viri za obravnavo spoznavanja družbe (zgodovinske teme), čim bo pripravljeno. To gradivo, ki ga je zbirala skupina strokovnjakov pod vodstvom tov. Hainza Jožeta, direktorja VPŠ, daje Zavod za proučevanje šolstva LRS sedaj učiteljstvu na razpolago. Četudi morda izbor še ni popoln, je vendar izredno obširen in skrben. Zavod za proučevanje šolstva izreka tovarišu Hainzu in njegovim sodelavcem za trud najlepšo zahvalo. Seznam literature je le začasen pripomoček učiteljem; kasneje ga bodo morali nadomestiti priročniki. Seznam za zdaj tudi ni mogel biti dovolj izčrpen. V primerih, kjer ni bilo mogoče najti tekstov, ki bi ustrezali stopnji učencev, je navedena tudi nekoliko bolj strokovna literatura; to mora učitelj znati predelati v jezik, ki bo dostopen učencev v 4. in 5. razredu. Ce učitelj za konkretno temo ne bo našel citiranega teksta, bo izbral sorodno temo, za katero ima literaturo. Cilj ure je prav tako dosežen, ee obravnavamo namesto Krištofa Kolumba Magal-iana, namesto Nikole Tesle Mihajla Pupina in podobno. Razen navedene literature je možno najti največ tekstov, ki So po obsegu in vsebini najprimernejši, v dnevnem in periodičnem tisku ob raznih obletnicah in proslavah ter v zgodovinskih čitankah in tistih Učbenikih, ki so jim priključene zgodovinske čitanke. Take čitanke oziroma učbeniki so na primer: I. Makek, Put u teojlost. Povijesna čitanka za narodne štole, Zagreb, 1957; K. 'dali, Povijest za 5. razred osittogodišnjih Škota, Zagreb, ^9 7; T. Čubelič, Povijest za osmi razred osmogodišnjih škola i četvrti razred gimnazija. Zagreb, I. knjiga 1954, II. knjiga 1955; F. Mehanovič, Zstorijska čitanka za 3. in 3. razred gimnazije, Sarajevo, 1952. O. Hudales, Bilo je nekoč. knjiga 1—19, Maribor, 1955-56. 4. razred osnovne šole 1. Naselitev Južnih Slovanov v sedanji domovini (živ opis naselitve). Učbeniki, priročniki in zgodovinske čitanke. 2. Primož Trubar in prva slovenska knjiga. Cvetnik naše reformacijske mi-?n> uredil B. Gferianc, LjuDljana, Mol. . M. Rupel, Ofc jubileju slovenske “djige, Novi svet VI 1951, str. . Primož Trubar, Tovariš 1858, •n zs. Rojstvo slovenske knjige, Tova-t|5 1351, Št. 25. Pred 20 leti na Čebinah. Borec 1957, Str. 143 si. 13 let KPS, Tovariš 1947, št. 16. 6. Ustanovitev OF. 27. aipru. Tovariš 1948, št. 17 in drugi periodični in dnevni časopisi ob obletnicah ustanovitve OF. 7. Teror okupatorja — selitve, internacije, zapori, talci, požigi itd. F. Škerl, Nacistične deportacije Slovencev v 1. 1941. Zgodovinski časopis, letnik 6—7, 1932-53, str. 768 sl. F. Škerl, Nacističke deportacije Slovencev v 1. 1941, Historijski pregled. Zagreb IM 1957, str. 40 sl. S. Skaler, Nacistično preseljevanje v Posavju, Borec VI 1954, str. 326 si. S. Skaler, Nacistično preseljevanje prebivalstva v Posavju, Posavje I 1957, str. 98 sl. S. Trčak, I. štajerski bataljon v 1. 1941. Celjski zbornik 1. 1950, str. 131 sl. Transporti Slovencev prihajajo v Srbijo, Tovariš 1952. št. 36, Rab-ski zbornik 1953. Koncentracijsko taborišče na Rabu, Tovariš 1950, št. 28. F. Hribar.Savinšek, Mauthausen, Beograd. 1945. R. Tomažič, Morišče Mauthausen, Ljubljana, 1945. I. Bratko, Teleskop. Tovarna mrličev, Borec VII 1955, str. 215 sl. . Zločini italijanskega okupatorja v ljubljanski pokrajini. Ljubljana. 1946. L. Avsenik, Iz starega »Piskra«, Celje. 1954. F. Saje, Pisma na smrt obsojenih, Ljubljana, 1958. Naši spomeniki: Graniozna jama, Žale, Urh, Kronika II, 1954, št. 3, str. 157 sl. Odpeljali so jih ..., Tovariš 1946, št. 3. Gorenjska v miru. trpljenju, borbi in svobodi, 1955. Beg iz Gonarsa. Spomini na, partizanska leta, 1949, str. 175—198. 13. Življenje in delo ljudi v preteklosti; primitivno ročno delo v dobi kamna; izkoriščanje živali pri plugu; izkoriščanje vodne sile na primer pri mlinih; iznajdba stroja, na primer parnega in predilnega. K. Weuie, Kulturne prvine človeštva, Ljubljana, 1950, posebno str. 36—43 in 44—48. Kdo je izumil plug. Pionir letnik IV,-1945-46. Kdo je izumil delo. Pionir letnik IV, 1945-46. M. Milankovič, Nauka i tehnika tokom vekova, Sarajevo. 1956. 14, Nekdanja bivališča; podzemske jame; mostišča, gradišča; mesta v starem veku; , srednjeveška mesta; gradovi; vasi. Kdo je izumil hišo, Pionir letnik IV, 1945-46. Ceram, Pokopane kulture, Ljubljana, 1956, str. 30—35. Rim in življenje v njem. Zgodovinski učbenik za 5. razr. gimnazije, Ljubljana, 1954, in novi, ki je v tisku. Mestno življenje pred 2000 leti. Obzornik, 1957, š,t. 8, str. 733—735. Juvental, Prometne nevarnosti, pesem. Obzornik, 1958, št. 1, str. 46 (mesta v starem veku)* Država Inkov v Peruju. Pionir, letnik XIV, 1955-56. Valvasorjevo berilo, Ljubljana, 1951. Mesta v srednjem veku. Obzornik, 1956, Št. 10, str. 854--860. ga naroda, str. 9—15 (podzemske jame, mostišča, gradišča), str. 17 do 130 (gradovi), str. 398—410 (srednjeveška mesta). J. Mal, Stara Ljubljana In njeni ljudje, Ljubljana. 1057, na primer str. 9—12 (življenje v mestu na splošno), str. 177—186 (hiše In njih oprema). Izlet v staro Ljubljano, Koledar Prešernovei družbe. 1957, str. 83 do 88. Ljubljanski grad. Tovariš. 1946, št. 11—12. „ „ , , ^ J. Sorh, Ljubljana in njena pre- it. Colakovič, Zapiski iz osvobo- teMost. Pionir, letnik XII, 1953-54. 1 n o xr m n o ctr ‘>11 cl ___ . _ . . 8. Boj proti okuipatorju; prehod čez Neretvo; napad na Drvar; pohod XIV. divizije. dilne vojne V, str. 211 sl. Zračni desant na Drvar, Borec VIII 1956, str. 291 Sl.. 321 sl. S. Trčak, Živi zid, Celje 1952 (za XIV. divizijo). F. Sterle. Med proletarci, Ljubljana 1953. J. Klanjšek. Junaški pohod. Borec VI, 1954, stran a. Naša štirinajsta na Štajerskem, Slovenski zbornik, 1945, Ur. 606. S štirinajsto divizijo na Štajersko, Tovariš, 1949, št. 7. Leninov poziv k uporu, velika proletarska revolucija. Ljubljana, 1947, Str. 7—19. Zavzetje zimskega dvorca. Velika proletarska revolucija, str. 258 do 269. 6. Slovenci in Hrvati pod italijanskim fašizmom; na primer požig narodnega doma v Trstu; Bazoviške žrtve; Koroški Slovenci. Istra in Slovensko Primorje, Beograd, 1952, str. 174 (požig), str. 177 (Bajzoviške žrtve). Ivan Regent, Poglavja iz boja za socializem, Ljubljana. 1958, str. 161 sl. StovencJ in Hrvatje pred posebnim sodiščem, Istra in Slovensko Primorje, str. 152—3. Fašistični teror (med drugim požig narodnega doma v Trstu), Istra in Slovensko Primorje, str. 150—1. »Labinska republika«, Istri in Slovensko Primorje, str. 156—8. Slovenska Istra nod fašizmom. Tovariš, 1953, str. 22. Ivan Matičič, Živi izviri, 1937, na primer str. 389—391 (bazoviške žrtve, obsodba in usmrtitev). Okupatorske metode na Slovenskem Koroškem, Koroški zbornik, str. 510—18. M. Prušnik-iGašper, Gamsi na plazu, Ljubljana, 1958. 7. Zlom stare Jugoslavije in prihod okupatorja. Vdor vojske italijanskega fašl--5?*®; st- ’11’ ^tr. 854—860. stičnega imperializma v Slovenijo J. Gruden, Zgoaovina slovenske- aprila 1941> Tovariš. 1948, št. 22, 23, 28—32. Značaj italijanske okupacije, Istra ih Slovensko Primorje, str. 266—270. Kako so pripravljali ponemčevanje spodnjega Štajerskega, Tovariš, 1951, St. 19. 8. Delo domačih izdajalcev — četniki, ustaši, bela garda. F. Saje. Belogardizem, Ljubljana. 1951 in 1952. Plava In bela garda na Štajerskem, TovarlS, 1952, št. 36. Sv. Urh — gnezdo podivjanih krvnikov. Borec VII* 1955, str. 298 sl. Zločini v logorju Jasenovac, Zagreb. 1946. Š. Balen, Pavelič, Zagreb, 1952 (o .pokoljih Srbov v Kordunu in dr.), str. 102 sl. Rabji pod okriljem Vatikana (PaveličHStepinac), Tovariš. 1953, 9. " Boj proti okupatorji! — boj na Sutjeski; osvoboditev Kalemegdan, Pionir, letnik XIV, •1955-56. 15. Orožje v preteklosti; lov v kameni dobi; bojevanja v rimskem času; bitke in orožje v srednjem veku; bojevanja v prvj in drugi svetovni vojni. K. Weuile, Kulturne prvine človeštva, Ljubljana, 1950, str. 53—81. J. Avgusta, Lovci jamskih med-.ff; 7- 'g. . vedov, Ljubljana, 1953, str. 86-101. OOj na o sko hTovn^u i ' na StaJer" R- Giovagiioli Spartak, zgodo- Beograda. J.J-946’ j , , vinski roman, Ljubljana, 1956. na —— —• Zibelka partizanstva (Bela kra- primer str. 85 do 96 (Spartak zma- O. Hudales, Bilo je nekoč, knji-8.’ 3. Kmečki upori — živ opis Upora pod vodstvom Matije '-‘Ubca in primer iz krajevne Zgodovine, na primer Tolminci upor. (R. Grafenauer, Seljačke bune u ?loveniji. Vojno istoriski glasnik 1 1950, št. 4. str, 70. v ..I- culinovič, Seljačke bune u JlrVatskoj, Zagreb, 1951. „ Som, Donesek k kmečkim , Poram v 1. 1705 do 1713, Zgodo-Vlhski časopis IV. 1950. „Grafenauer, Veliki tolminski u®pr, Kronika 2. 1954. str. 81 sl. n8- Skaler, Posavje v uporu 1573, ‘osavje I 1957, str. 29 sl. °b 240-lctnici velikega tolmin-KeSa punta, Tovariš 1954, št. 18. Slit B°3 ?elfVCeV novcev- 0b pros,avI pete letnice dru-,,Ke IZ Življenja delavcev — gega vzasedanja AVNOJ, Tovariš, T primer otroško delo v pr-tovarnah; praznovanje 1. /Cja; borbe delavstva (tekstil-® stavker v Kranju), k,, * .31 ar en tič, Slovenska vas pod Ug 'jjjjstičr.im jarmom, tjublja- Jma), Tovariš, 1953. št. 5. Od četic do korpusov. Tovariš, 1916, št. 4. Ustanovitev brigade ^-Tatije Gubca. Tovariš, 1952.' št. 37. Roška ofenziva, Slovenski zbornik, str. 69 sl. Boji za Žužemberk, Tovariš, 1952, Št. 29. Žužemberk spet naš. Tovariš, 1955, št. 19. Za Žužemberk. Spomini na partizanska leta, 1946, str. 77—94. Ilova gora, Tovariš, 1948, št. 13. Jelenov žleb. Tovariš, 1953, št. 14. Jelenov žleb. Spomini na partizanska leta, 1948, št. 39—47. Na Primorskem so izkopali .puške. Slovenski zbornik, str. 507 sl. Narodnoosvobodilna borba Primorcev od kapitulacije do osvoboditve, Slovenski zbornik, str. 522 s Jesenice, 1954. Ljudstvo pod Storžičem v boju za svobodo, 1955. F. Škerl, Koroška v boju za svobodo, Ljubljana, 1946. B. Žolnir, Razvoj NOB v mežiški dolini, Koroški fužinar 1953. Koroška v borbi, Celovec 1951. L. Avsenik, Bohor žari, Ljubljana, 1951. L. Tičar, Rimske toplice v borbi in svobodi, 1954. Videm-Krško med dvema vojnama, Videm-Krško nekdaj in danes, 1957, str. 23 Sl. J. Zupančič, Zasavje v plamenu. Litija, 1952. Spomini na partizanska leta 1—4. Ljubljana, 1947—50. Tri leta Cankarjeve brigade, Ljubljana, 1945. Iz borb in življenja prvih štirih slovenskih brigad. Ljubljana, 1953. Primorske brigade. Ljubljana, 1953. J. Renko, Vojkov uvod. Koper, 1953. M. Mikuž, Začetki NOB v Sloveniji, Borec VII, 1955. M. Mikuž, Pregled razvoja NOB v Sloveniji, Beograd. 1956. Tesle.) M. Iljin, Zgodbe o rečeh, Ljubljana, 1947. M. Milankovič, Nauka 1 tehnika tokom vekova, Sarajevo, 1955. Kdo je izumil elektriko. Pionrl. Kdo je izumil radar. Pionir. J. Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje, Ljubljana. 1957. str. 48 do 07 (razsvetljava). J. 6. Neill-Cermelj, Življenje Nikole Tesle. Ljubljana, 1951. Nikola Tesla, Tovariš, 1953, št. 1. Mihajlo Pupin, Od pastirja do izumitelja, Ljubljana, 1911-32. Jožef Ressel, Pionir 1957-58, št. 6. Izumitelj Jožef Ressel, Tovariš, 1953, št. 28. V. Murko, Josip Ressel, Ljubljana, 1957 (Vodniki Tehničnega muzeja Slovenije; VIII). V. Kunst, Zmagoslavna pot elektrike, Ljubljana, 1947. J. Sur, Od kresov do radia, Ljubljana, 1947. Pravkar je izšla izredno bogato ilustrirana, dvojna številka »Sodobnega gospodinjstva«. V uvodu prinaša ofošiinnio poročilo, dopolnjeno s številnimi fotografijamii z letošnje velike razstave »Družina in gospodinjstvo« v Zagrebu. Kljub velikemu pomenu razstave je dnevno in ostalo časopisje zelo skopo poročalo o njej in je poročilo v »Sodobnem gospodinjstvu« do zdaj naj obširneje zajelo organizacijo razstave. V tej številki je objavljeno tudi nadaljevanje članka 0 mehaničnem pranju, irf sicer obravnava sušilne naprave im likalne stroje. Zanimiv je članek o porabi električne energije v gospodinjstvu. Kako opremiti predsobo, da bo videti čedna in. praktična in da bo gostov vtis že takoj ob vstopu'ugoden, o tem berete v članku »Nekaj besed o predsobi«. ■ Anton Grmek Vsako leto se od nas poslavljajo mnogi prosvetni delavci tiho, drug za drugim, kakor je. bilo njihovo življenje tiho in nesebično, njihovo delo pa je med našo mladino jn med našim ljudstvom vztrajno in polno globokih naporov. Eden takih nesebičnih in zvestih delavcev je bil tudi učitelj Anton Grmek. Pred skoraj 82 leti se je začela njegova življenjska pot. Ni še vstopil v šolo, ko je ostal sam. Vzgajal ga je njegov stric, ki je bil nadučitelj v Kropi. Kmalu ga najdemo na učiteljišču v Ljubljani, ki ga je dokončal 1897. leta. Pot mladega učitelja je vodila od St. Lenarta nad Škofjo Loko, Bukovice v Selški dolini, Sore, Goričan, Komende in Krašnje na Ježico, kamor je prišel 1925. leta. Tu je služboval do svoje upokojitve 1936. leta, tu je tudi živel do svoje smrti. Skoraj 40 let je vzgajal in učil mladino po vseh teh krajih. Vrsta generacij je šla skozi njegovo učilnico. Dajaj jim je napotke za življenje, učil jih je dan za dnem, mesec za mescem, leto za letom. Ni pa vseh rodov, ki jih učil, oborožil le z znanjem. Se važnejše je njegovo delo v tem, da je to mladino vzgajal v trdnem nacionalnem duhu, v ljubezni do slovenske besede. To njegovo delo je pokazalo pot naši mladini tudi v najtežjem času naše zgodovine, v času naše revolucije. Težko nam je danes ocenjevati njegovo delo, saj nam je čas, v katerem je izgoreval, še preblizu. Vendar je znal na vsakem svojem službenem mestu najti prostor in imel je globok smisel za prosvetno delo. Kjerkoli je bil, se je oglasila slovenska pesem, so zaživeli gledališki odrj, oglasile so se tamburice in godbe, začeli so se zbirati gasilci, drevesnice so ozelenele. Bil je povsod dober vodnik pošolske mladine, pa tudi odraslih. Bil je starosta SOKOLA na Ježici in član ljubljanske sokolske župe. Bil je član odbora UJU, član nadzornega odbora Učiteljske tiskarne in član konzorcija Učiteljske tiskarne. Dopisoval je v Učiteljskega tovariša in v vrsto drugih strokovnih listov. Tak je bil toVariš Anton Grmek kot učitelj in delavec. Vse svoje življenje je bil napredno usmerjen. S svojo besedo, s svojim delom in življenjem je bil neomajen borec za vse, kar je bilo naprednega. Dokaz njegove zvestobe naprednemu delu so bila preganjanja, ki jih je pretrpel kot učitelj s kazenskimi premestitvami s šole na šolo, dokaz so tudi zapori v letu 1943 in internacija od leta 1944 do osvoboditve. Vse to ga ni ne omajalo ne strlo. Ostal je tak, kot je bil, poln življenjske sile in zdravega pogleda na vse, kar se je dogajalo okrog njega. Vsa leta po vojni ga srečujemo na vseh sestankih in proslavah, vedno je še živel z današnjo stvarnostjo. S svojim delom in poinim življenjem naj nam bo za vzgled, kako je treba služiti svojemu ljudstvu! Članek 6 novem laku za lesena tla in leseno pohištvo bodo vsi z zanimanjem prebrali in našli v njem rešitev iz zadrege, kako bi v gospodinjstvu olajšali delo v zvezi s čiščenjem in negovanjem tal. Izredno zanimiv je članek o kvarih na perilu, ki bo zbudil pozornost zlasti med tistimi, /21 vodijo pralnice v stanovanjskih skupnostih, pa tudi med gospodinjami. V družinah, kjer imajo predšolske otroke, bodo zelo prav prišli napotki za prehrano majhnega otroka. Prav tako je namenjen tudi šolskim kuhinjam in osebju ostalih kuhinj, kj kuhajo za otroke. V tej številki najdete tudi še nekaj napotkov za shranjevanje p osnega sadja. Na številna vprašanja, ki jih je med letom prejelo uredništvo v zvezi s sladoledom, prinaša ta številka izčrpen članek o sestavi, pripravil in hranilnem učinku sladoleda. Kot v vsaki številki, so tudi v tej zastopane stalne rubrike z jediliiniki, navodili za kvačkanje in ostale ročne spretnosti ter napotki za vrtnarje. Revijo izdaja Centralni zavod za napredek gospodinjstva, Ljubljana, Miklošičeva 4. Izhaja mesečno. Letna naročnina stane 400 dinarjev. 100 pletenih vzorcev Centralni zavod za napredek gospodinjstva v Ljubljani je že tretjič izdal knjigo »100 pletenih vzorcev«. Knjiga vsebuje pravzaprav preko 150 vzorcev v besedi in sliki in je tiskana na zelo finem papirju. Služila bo začetnicam, izurjenim pletiljam in učiteljicam točnih spretnosti, ker obravnava in pojasnjuje vse, od začetnih pojmov pletenja do večbarvnih in čipkastih vzorcev. V prvem delu so navodila za boljŠ9 razumevanje popisov vzorcev, tehnične izvedbe pletenja, likanje pletenin, uporabo stare volne, izdelavo gumbnic, gumbov, oopkbv in res. Dalje sleda 100 tako imenovanih gostih vzorcev za vse vrste ročnih pletenin. Marsikateri bodo dobrodošli dvo in večbarvni vzorci, pri katerih lahko uporabi tudi že rabljeno volno. Za pletenine, kot '■o ivkavice, šali, ogrinjala in bluze, pa bo vsaka našla vzorec po svojem okusu v zaključnem delu knjige v poglavju Čipkasti vzorci. Knjiga stane 251 din in jo lahko kupite v knddgami ali naročite v upravi založbe Miklošičeva 4-II, Po naših šolah in učilnicah šclo no robu mesto Prav na robu, že v bližini ho-kalškega gradu, je dobila mladina j užnozahodiie g a predmest-, ja Ljubljane in okoliškito vasi lastno šolo. Doslej je ni imela. Hoditi je morala še f)ol ure dlje na Vič. S tem šolskim letom pa so na Vrhovcih odprli novo šolo, ki je takoj sprejela 317 šolarjev in šoliaric do vključenega petega razreda. V slednjem Imajo predmetni pouk. Šola bo postopoma rasla do popolne osemletke in se v ljubljanski občini Vič kot tretja popolna reformirana osnovna šola priključila obema osemletkama na Viču samem. Letos ima deset oddelkov. 'Zvrstijo se v dveh izmenah v šestih učilnicah. Učni kader šteje deset oseb. Šola, bolje rečeno, novo šolsko poslopje, je še v razvoju. Prijazen je pogled na dolgo pritlično stavbo s položno sivo streho. Paviiljonsfco zidano poslopje ima sedem prostornih učilnic, vsaka troje oken. Šest sob zasede mladina, sedma bo za sedaj delavnica. Oprema po razredih je moderna, sodobna z največ 20 mizicami in 40 stolčki, tekoča voda, centralna kurjava, električna razsvetljava. Nalašč zaradi šole gradijo v njeni neposredni bližini novo trafo postajo. V stenskih vitrinah hodnika, ki se razteza vzdolž učilnic, so sama nova učila. Letos je občina odobrila zanje pol milijona dinarjev. Imajo že dva projekcijska aparata. Tudi ozvočena bo šola še letos. Na pritlično pa vil jonsko stavbo se naslanja enonadstropna zgradba, ki bo do zime končana. To bo upravno poslopje s kabineti, mlečno kuhinjo, šolsko drvarnico in začasnim stanovanjem za šolskega upravitelja. Stanovanjsko poslopje za direktorja popolne osemletke in učiteljstvo bodo zgradili kasneje, najbrž istočasno s telovadnico, ki bo v neposredni zvezi s šolskim hodnikom. Med poslopji bodo urejeni štirje pro- stori za pouk na prostem, V sedanje začasno upraviteljsko stanovanje pride tedaj šolski vrtec, ki. bo povezan tudi s šolsko kuhinjo. Pred šolo bo za kmetijski pouk urejen sadovnjak, zadaj pa zelenjadni vrt. Prostora ne manjka. Pesem bodočnosti, ki pa se najbrž ne bo preveč zategnila. ObLO Ljubljana-Vič je pokazal in kaže mnogo zanimanja in volje za vprašanja, šolstva in mladine. Ze dosedanji stroški niso bili majhni, naštetim potrebam, ki so vse v načrtu in pripravi, pa bodo še znatno narasli. Letošnji šolski proračun znaša 2.7 milijonov, za prihodnje leto pa nad pet milijonov din. Spectator Tehnična vzgoja v reformirani šoli Tehničnemu pouku je v reformiram šoli odmerjena‘važna naloga. Zavirajo pa njegov pravi vzpon novi učni načrti, ki so glede tehničnega pouka dokaj pomanjkljivi. Resnična naloga tehndčno-vzgojnega pouka naj bi pokazala vso širino in dinamičnost tehnike. Tako je bilo mnenje razširjenega sestanka ' komisije za tehnično vzgojo mladine na okrajnem; odboru Ljudske tehnike v Ljubljani, ki so se je sredi oktobra udeležili tudi inštruktorji tehnične vzgoje mladine iz vseh občin ljubljanskega okraja. Vinica v Beli krajini Rojstni kraj Otona Zupančiča, ljubka belokranjska Vinica ob Kolpi, je dobila lastno šolo že pred 136 leti. šestnajst let je gostovala pod tujo streho, potem se je preselila v lastno šolsko poslopje, ki bi letos praznovalo 120-letnico, ko ga ne bi v zadnji vojni leta 1944 porušili nemški bombniki. Trinajst let kasneje — lansko jesen — je napredna Vinica slovesno odprla novo šolsko poslopje, sodobno In moderno. Tik ob hrvaški meji so Belokranjci dobili nižjo gimnazijo, ki se je s šolsko reformo letos spremenila v osemletko. UREDNIŠTVO »PROSVETNEGA DELAVCA« SPOROČA VSEM SVOJIM DOPISNIKOM IN BRALCEM, DA BO S 1. JANUARJEM 1959 PREVZEL UREDNIŠKE POSLE PROFESIONALNI UREDNIK TOV. DRAGO HAM. DOKLER NE DOBI UREDNIŠTVO NOVIH PROSTOROV, POŠILJAJTE SVOJE DOPISE NA STARI NASLOV: URENIŠTVO »PROSVETNEGA DELAVCA« LJUBLJANA, NAZORJEVA 1-1. ★ ipBll ®00 ' < j | ---- • or»0000000000000Ctt00C*X>000000 ur NOVE KNJIGE V decembru bodo izšle naslednje knjige: kjižnIca Čebelica v Novoletna zgodba. Cena broš. 60.— din. KNJIŽNICA SINJI GALEB V oglasu štev. 16 »Prosvetnega delavca« z dne 3. t. m. smo objavili, da bo izšla v novembru knjiga V1 a -mir Čerkez: Sonce v dimu, — Ta pa bo izšla zaradi tehničnih ovir šele prihodnji mesec. — Pač pa smo poslali vsem naročnikom knjigo: M a r -gery Miller: Joe Louis črni borhbarder. — Cena broš. 120. —din, polplatno 250.— din. KNJIŽNICA KONDOR M. D. Cervantes: Don Kihot. — Cena broš. 130.— din, polplatno 300.— diin. Izšle so naslednje knjige: KNJIŽNICA ZA SOLARJE Astrid Lindgren: Pika Nogavička. — Cena polplatno 750.— din. CICIBANOVA KNJIŽNICA Man k o Golar: Gode čriček. — Cena broširane' 200,— din. Dušan Petrič: Kako mi je ime. — Cena broš. 80.— din. ' MLADINSKA KNJIGA Ljubljana, Tomšičeva ulica štev. 2 j0CXM00000000000COX)000000CXWJ00CX300000000000000a000000000C3000000000000Q000000O Podpora blejskim šolam Šolska reforma in njene potrebe so našle polno razumevanje med blejskimi organizacijami in podjetji, ki so domači osemletki poklonile razne učne pripomočke in učila v vrednosti nad pol milijona dinarjev. Podjetje Bled-com-merce ji je darovalo radijski sprejemnik, električni gramofon z mnogimi ploščami in povsem uporaben magnetofon. Blejski Rdeči križ posoja šoli svoj kinoprojektor. Za nabavo najpotrebnejših učil šolam v svojem območju bo občinski ljudski odbor Bled prispeval 200.000 dinarjev. Nova jeseniška šola Na Jesenicah je Gradis postavil veliko šolsko poslopje, ki bo dalo streho osemletka- ' ma »Toneta Čufarja« in »Prežiha Voranca«. V začetku oktobra se je na poslopju že pojavil »mlaj«. V prihodnjem šolskem letu bo mladina, ki se zdaj stiska vsenaokoli po Jesenicah, že stopila v obe šoli. IZ MARIBORA Novo šolsko poslopje V Toimšičevei.i drevoredu bo občinski ljudski odbor Maribor-Center postavil novo šolsko poslopje. Interesenta za njegove prostore sta osemletki v Aškerčevi in v Cafovi ulici. Ker slednja uporablja prostore v ekonomski srednji šoli, je šolski odbor IX. osemletke poslal na pristojno mesto pismeni pred- 1 log, naj se vprašanje šolske no* vegradnje v Tomšičevem drevoredu razčisti. Nov otroški vrtec Pravzaprav posebnost: prvi otroški vrtec stanovanjske skupnosti. Izročili ao ga njegovemu namenu ob tednu otroka. Mariborska tekstilna tovarna na Pobrežju si je zgradila že celo stanovanjsko naselje. Samo v dveh tamošnjih blokih živi blizu 200 otrok. Njim je stanovanjska skupnost v šestem bloku uredila prijetno bivališče,’ kadar ne bodo pod nadzorstvom staršev. Moderno in praktično sta opremljeni dve ljubki sobici z mizicami, stolčki in ostalo opremo. Vse kot treba, nobene navlake. Otroci so presrečni. Starši nič manj. Tudi na šolarje misli MTT in jim bo v kratkem uredila sobo za študij. Na razpolago bodo mladimi tudi razni učni pripomočki. V prihodnji pomladi pa bodo malčki in šolarji že lahko žara j ali tudi na lastnem otroškem igrišču. Mojstrska šola oblačilne stroke Razvila se je iz skromnih začetkov 3-mesečnega mojstrskega tečaja za krojače in šivilje v letu 1951. S šolskim letom 1953-54 se ji je priključil še čevljarski odsek. Zdaj je šola enoletna. V preteklem šolskem letu je imela tri oddelke: krojaški, šiviljski in čevljarski oddelek. Izmed 66 vpisanih kandidatov jih je bilo iz ostalih naših republik 25. Zanje je bila uvedena srbohrvaščina kot občo izobraževalni predmet. Povprečni letni uspeh je znašal na šoli 98 odstotkov. Za tekoče šolsko leto se je prijavMo toliko kandidatov, da šola ni mogla vseh sprejeti. Ker mora biti vsa obširna snov iz strokovnih in splošnih predmetov predelana v enem šolskem letu, je vedno bolj očitna potreba po dveletni šoli. Treba je predvsem doseči razširjanje prostorov in modernizacije delavnic. Z že započeto gradnjo nove, sodobno urejene vajenske šole v Mariboru bo dobila tudi mojstrska šola oblačilne stroke svoje prostore vse dotlej, dokler ne bo zanjo zgrajeno posebno poslopje s potrebnim internatom. DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE A opozarja na naslednje priročnike: Ing. Zdenko Skuhala: Tehniško risanje (Strojno risanje) din 1000.— Dr. Pavel Karlin: Nemški glagol, din 170.— Tone Ljubič: Veselo, lepo in koristno — delovna kronika krožka ročnih spretnosti, čez 100 ilustracij, din 300.— Bogdan Uratarič: Botanične ekskurzije — din 400.— Zahtevajte knjige v vseh knjigarnah ali pa jih naročite naravnost pri Državni založbi Slovenije, Ljubljana, Mestni trg 26 Nova Gorica dobi novo gimnazijsko poslopje Vidno rastočemu mlademu mestu Novi Gorici, ki ima okoli .,.o udobnih stanovanj in vrsto javnih zgradb, se v doglednem času ne obeta le nov 4-nadstropni hotel z 68 posteljami — stal ho ob novi kavarni in restavracija — obeta se ji tudi cela nova šolska četrt, ki bo napravila konec sedanji stiski šol in učilnic. Zgradili bodo šolska poslopja za gimnazijo in osemletko z vsema reformirani šoli potrebnimi prostori, kot so kabineti, delavnice in velika telovadnica. Vsa dela bodo zahtevala najmanj dve sto milijonov din. Zidali bodo postopoma. Najprej gimnazijsko poslopje in trakt, ki ga bo e-zal z bodočim novim poslopjem osemletke. Poleg štirih prostornih učilnic in prostorov za učno osebje bo v prvi etapi zgrajenih že več kabinetov in delavnic. Denarna sredstva, okoli 80 milijonov dinarjev, so zagotovljena. načrti izdelani in tudi, odobreni. Prihodnjo jesen bo novo gimnazijsko poslopje že sprejelo učence. Reformirano kmetijsko šolstvo na Dolenjskem , Najnaprednejši kmetovalci na Dolenjskem pa tudi drugod po slovenskih pokrajinah so bili absolventi znane šole na Grmu v Novem mestu. Dolenjska je skozi in skozi agrarna deželica, ki pa je bila v tem pogledu s kmetijskim šolstvom vred po vojni dokaj dolgo in občutno zanemarjena. Strokovni izobrazbi kmetijskega naraščaja so tudi kmetijske zadruge posvečale vse premalo skrhi, čeprav so imele poleg grmske na razpolago še tri druge kmetijske šole. Hiba vseh je bila prekratko enoletno šolanje in še to le s splošno kmetijsko izobrazbo. V enem letu si gojenci tako niso mogli pridobiti kvalifikacije. Vsestranski napredek v deželi zahteva napredno kmetijstvo, zato bo na Dolenjskem poslej drugače tudi s kmetijskim šolstvom, ki ne more mimo reforme, kakršna postopoma zajema vse naše šolstvo. Kmetijske šole bodo dvoletne in specializirane, ločeno bodo vzgajale živinorejce, poljedelce, vinogradnike in sadjarje. Po novih nčnih načrtih, v smislu reforme prilagojenih sodobnim zahtevam kmetijstva, bodo gojenci prebili leto dni v šolskih klopeh, leto dni pa na praksi na posestvih in v zadrugah. Teoretično šolanje bo deljeno na dve polletji. Prvih 6 mesecev v učilnici, zatem celo leto kmetijske prakse, kot zaključek pa spet pol leta v šolskih sobah in kabinetih. Tako izšolani gojenci bodo imeli svoj določeni poklic in bo ■•»••»••• ••■»••» Knjižne zbirke Cankarjeve založbe ZA LETO 1959 Ljubitelje dobre slovenske knjige, zlasti pa vse dosedanje naročnike, vabimo, da si ogledajo program naših knjižnih zbirk za leto 1959. PROGRAM OBSEGA NASLEDNJA DELA: SVETOVNI B0MM: lija Erenburg: PADEC PARIZA John Galsworthy: ZADNJE POGLAVJE Roger Martin du Gard: DRUŽINA THIBAULTOVIH, I. in II. SODOBNI B0MAN: Roger Vailland: PRECEP Haldor Laxness: LUC SVETA Mira Mihelič: HIŠA VEČERA , William S. Maugham: ČLOVEŠKE VEZI BIOS: Dr. Črtomir Nučič: RAZDOBJA ALKEMIJE Marcel Prenant: DARWIN Fred Hoyle: NA MEJAH DANAŠNJEGA ZVEZDOZNANSTVA Georges Sadoul: ZGODOVINA FILMSKE UMETNOSTI NOVA LJUDSKA KNJIŽNICA: Jan Neruda: MALOSTRANSKE POVESTI Hugo Glaser: SKRIVNOSTI ČLOVEŠKEGA TELESA Mimi Malenšek: ČRTOMIR IN BOGOMILA Haakon Mlelche: ALADIN V CADILLACU VVUhelm Moberg: KMETJE SE SELIJO CEZ MORJE Pierre La Mure: ONKRAJ ŽELJA Knjige naših knjižnih zbirk lahko plačujete v mesečnih obrokih, njih cena pa je nižja kot bo kasneje v knjgarnah. Vabimo Vas, da se nemudoma priglasite v krog naših na ročnikov, kajti tudi prihodnje leto bomo tiskali knjige v omejenih nakladah. Vsa po drobna pojasnila in prospekte dobite pri založbi in v vseh knjiganah CKNKABJEVK ZALOŽBA LJUBLJANA p. P. 163