Leto LXX
štev. 149 a
V Ljubljani, v četrtek, 2. julija I942-XX
Naročnin« mesečno 18 Lir, za inozem-itvo 20 Lir — nedeljska izdaja celoletno 34 Lir, ca inozemstvo 50 Lir Ček. rač. Ljubljana 10.650 za naročnino in 10.349 za inserate.
Podruinicai Novo mecto.
Izključna pooblaščenka za oglaševanje italijanskega in tujega izvora: (Jnione Pubblicita Italiana S. A, Milana.

VENEC
lzba|a vsak dan z)atra| razen p onedeljka to dneva po praznika.
s (Jrednlitvo lo apravai Kopltar|eva 6, L|obl|ana. i Rcdazlooe, Ammlnistraztooei Kopltarleva 6, Lnbiaoa. Telelon 4001-4005.
M>bonaoentli Mesa 18 Lire; Estero, meta JO Lira, bduuone domenica. anno 34 Lira, tjtcro 50 Lire. C. C fa Lubians 10650 per glt abbo-namenti! 10.349 per le tnicrtloni,
,	FI M a I a i
Novo mesto.
Coneessionaria esclnsiva per I« pubbliciti di provenlenra Italiana ed estera: Unione PubbllriU Italiana S. A. Milana.
Osni oddelki že onstran Dabe
Osni oddelki neprenehoma napredujejo ob egiptovski obali — Doslej najhujši bombni napad na Gibraltar
Tudi Malta je bila ponovno bombardirana
Vojno poročilo it. 764
davni Slan italijanskih Oboroženih Sil objavlja:
V	Egiptu se nadaljujejo operarije Italijan-sko-nemških motoriziranih sil, ki so že prešle v pokrajino KI Da h a.
* Osna letala so ponovno napadla in bombardirala vojaške naprave na Malti. Dva »Spitfireja< sta bila sestreljena. Eno naše letalo se ni vrnilo iz dnevnih poletov.
Pri preskrhovalnem prevozu v Cirenajko smo izgubili ogledniško spremljevalno ladjo, ki je bila torpedirana. Večina posadke jo rešena.
V	vzhodnem Sredozemlju so naša torpedna letala jugovzhodno od Jave potopila .MUH) tonsko sovražno tovorno ladjo, ki je plula v zavarovanem ladijskem sprevodu.
Rim, 1. julija. AS. »Popolo di Roma« piše: Navzlic^ strašni vročini se napredovanje o*nih čet v Egiptu nadaljuje proti novim in važnim eiljem ob egiptovski obrežni ccsti. V naše roke so padli novi ujetniki in z njimi novo gradivo in velike količine orožja, ki ga je moral Sovražnik pri umiku opustiti. Ta bitka za Egipt. nada'lju|e list, ki se ji čudi ves svet zaradi bliskovitih uspehov osnih čet proti Angležem, se je začela spreminjati v bitko izredne važnosti, kjer gre za usodo celotnega
angleškega imperija. »Popolo di Roma« poudarja, da ne gre /a zavojevanje Egipta, marveč gre za osvolKKlitev Egipta i/ooo angleškega jarma in pa zato, da Imj Anglija popolnoma odrezana od poti v Indijo na srednji Vzhod in v afriški imperij.
Ktofkliolnt. 1. julija. AS: Brzojavke iz Londona vedo povedali, da odstavitev generala Kitcbiea Se zdaleč ni pomirila angleške javnosti in je vedno bolj razburjena. Nekateri listi obžalujejo celo ta korak, ki si ga prav za prav ne vedo razlagati. »Daily Mail«, ki ugotavlja, da italijanski tanki preko Sredozemlja še vedno pritekajo v Severno Afri- ■ ko, piše, da so povzročili padec Tobruka in naknadni angleški umik številni nasprotni tanki, oklepni avtomobili, letališča, pristanišča, tovarne, velike količine tekočega goriva, živeža in pitne vode. Na drugi strani pa so Italijani in Nemci dokazali premoč njihovih tankov ler njihovega motoriziranega topništva. Dejstvo, da je odslej Aleksan-drija v nevarnosti, zahteva, da angleško prebival-^ stvo že tretjič od začetka vojne odločno spremeni svojo pomorsko strategijo, kakor je morala storiti po zlomu Francije in po vstopu Japonske v vojno.
Rim, 1. julija. AS. Posebni Heulerjev dopisnik, ki se nahaja pri angleški armadi v Egiptu, je poslal v f>oiiedeljek zvečer naslednjo brzojavko: »Pri bitki, ki se je razbesnela ob lunini svetlobi med sovražnimi tanki na eni strani ter protitankovskimi topovi in ostalimi topovi zavezni-
Zgodovinski značaj bojev v Egiptu
Rim, 1. julija. AS. Novi skok, ki so ga čete osi naredile z bliskovito zasedbo Marše Matruha. je prišel po osmih dneh za osvojitvijo Tobruka. Napredovanje itali|anskih in nemških čet dobiva pri avoji neubranljivi naglici značaj, ki je vreden po-nembnih poudarkov.
V izredna težavnem letnem času, v komaj esmih dneh in po več kakor mesecu nepretrganih bojev, so te čete premagale skoraj 400 km puščave in pa odpor, ki so ga dajali ostanki tistega, kar je nekdaj bilo 8. angleška armada. Nič ni moglo biti kos navalu in zagonu oklepnih enot ter motorizirane pehote, ki so jo vrgli v boj za dosego nadaljnih ciljev.
Ko so premagali trikot Halfaja—Sollum—Ca-puzzo, kateremu niso Angleži brez razloga dali bobnečega imena »Vrata Egipta«, so dosegli Sidi el Barani. Toda vojaki osi si niso dovolili niti trenutka oddiha in so kar naprej tolkli nasprotnika ter napadli dobro znano okopano taborišče Marsa Matruh. Tu so Angleži že pred dolgim časom pripravili nočne utrdbe, glede katerih so gotovo računali, da bodo ustavili preganjalce. Toda enote našega 10. in 21. armadnega zbora ter 90. nemške divizije so s spretnim in srečnim manevrom sklenile nezlomljiv obroč okoli trdnjave. Med tem ko so oklepni motorizirani oddelki naglo napre-
dovali dalje, sta italijanska in nemška pehota napadali Marsa Matruh z zahoda ter z jugovzhoda. Močna posadka v trdnjavi se .je zagrizeno branila ter uporabljala zlasti svoje obilno topništvo, obsežna področja z minami, močne poljske utrdbe, posejane po notranjosti mesta, toda zagon napadalcev jim je bil kos, čeprav za ceno budih bojev. Bersagljeri 7. polka so premagali vse ovire in to vdrli od zahoda v predel utrjen z jarki, za njimi pa so prišle druge enote našega 21. armadnega zbora. Med tem pa je z vzhoda vdrla v trdnjavo 90. nemška divizija, ko se je polastila sovražnikovih branikov. Angležem, Indijancem in Novozelandčanom, zaprtim v kleščah, ni ostalo drugega, kakor da se udajo.
Med tem se pa bitka nadaljuje bolj daleč. Nove preskušnje čakajo zmagovite čete, zoper katere zbira in s težavo meče angleško poveljstvo ojačenja, ki jih je potegnilo z drugih bojišč. Toda napredovanje se nadaljuje, kakor pravi včerajšnje vojno poročilo in je doseglo pokrajine, ki so oddaljene od libijske meje več kakor 300 km. Ofenziva, ki se je začela 26. maja in ki so jo vodili skozi najhujše bitke sredi afriškega poletja, ima na sebi nekaj legendarnega: za oddelke, ki pri njej sodelujejo in kažejo nadčloveško odpornost do vsega pomanjkanja ter vzvišen zagon v boju, predstavlja neprimerljivo slavo.
Marsa Matruh - mogočna trdnjava
Angleži so že leta 1935 začeli graditi trdnjavo Marsa Matruh in so jo do sedanje vojne za čuda izpopolnili
Nekje na bojiSSu, 1. julija. AS. Zasedba Marsa Matruha, velike trdnjave, ki naj bi ustavila naše zmagovito napredovanje proti vzhodu — piše posebni poročelavec agencije Štefani — je za Os bleščeča zmaga, za Angleže pa hud udarec. Ko so bile v širokem obroču obkoljene sovražne čete, ki so varovale utrdbe okoli trdnjave, so bile kmalu premagane in trdnjava se ni mogla upreti končnemu naskoku naše pehote. Trdnjava Marsa Matruh, ki je bila tako tehnično, kakor tudi v ostalih pogledih naravnost popolna, je bila močnejša kakor obrambni sistem Tobruka. Od leta 1935,, ko se ie poostrila napetost med Italijo in Anglijo zaradi Vzhodne Afrike, je London hotel zgraditi v zahodr.i puščavi močno utrjeno postojanko in tako je nastala trdnjava Marsa Matruh. Naslednja leta so to zelo važno trdnjavo vse do sedanje vojne izboljševali in preurejevali njene obrambne utrdbe ter jo povezali z železniško progo
Celotne utrdbe se raztegajo iz trdnjave ven v pasu 20 milometrov in so zelo trdne. Obrambni okopi sestoje iz treh zaporednih protitankovskih jarkov, ki so zgrajeni iz armiranega betona in tako prikrojeni, da jih puščavski pesek ne more za-
Zavezniki v stiski na vseh straneh
Beunos Aires, 1. jul. AS. Iz Ottavve poročajo, da je kanadski ministrski predsednik Mackensie King po povratku z razgovorov v VVashingtonu dejal v zbornici naslednje: »Brez dvoma je sedanji položaj eden izmed najbolj kočljivih, kar jih morejo združeni narodi vzeti nase in eden najbolj kočljivih, kar so jih preživeli v vsej sedanji vojni.«
Predsednik kanadskega odbora za vojno izdelavo je govoril o pomorskem položaju in dejal:
»Ogromno 6ino morali omejiti naš izvoz in uvoz in verjetno bomo morali omejiti tudi uvoz bistveno potrebnih surovin.«
Ogromen ameriški primanjkljaj
Buenos Aires, 1. jul. AS. Iz Washingtona poročajo, da izkazuje ameriški državni proračun primanjkljaj 20 milijard dolarjev. Prostovoljno zbiranje gumija so podaljšali do tO. julija, ker predsednik Roosevelt ni bil zadovoljen z doseženimi uspehi. Podaljšanje je naznanil notranji minister Ickes na sestanku s časnikarji, kjer je minister, ko je zapazil, da je dvorana za sestanek pokrila s široko gumijasto preprogo, to preprogo dal takoj zaseči.
sipati. Vsak protitankovski jarek ščiti več vrst bodeče žice. Posebno dobro je zaščitena tista obramnba črta, ki je določena za odpor in je tako zgrajena, da ji srednjevelik top ne more do živega. V notranjosti je obrambni sistem razporejen tako, da bi izguba ene utrjene postojanke ne mogla vplivati na sosedne postojanke. Protiletalska obramba je bila čudovita. Vsebovala je naprave iz armiranega betona za istočasni nastop cele protiletalske brigade. Posebno pažnjo so posvetili podzemeljskim kavernam.
Že konec leta 1937 so angleški vojaški krogi povabili zastopnike egiptovskega tiska, naj si ogledajo utrdbe. Utrjena črta naj bi po angleški propagandi služila izključno obrambi Egipta. Nekateri egiptovski listi so pisali, da je v kavernah dovolj prostora in gradiva za bivanje in za borbe celega armadnega zbora. Pred trdnjavo samo pa so bila še velika minska polja, ki naj bi zaustavila napadajoče sile. Vsekakor je angleško poveljstvo pri svojih načrtih predvidevalo, da bo mogoče trdnjave kdaj oblegana in jo je zato zavarovalo tudi od jugovzhodne strani. 0 vsem tem zares čudovitem obrambnem ustroju" so si bile osne čete na jasnem. Najprej so izločile sovražne oddelke izven trdnjave, nato pa so ob sijajni podpori letalstva napadle trdnjavo, ki se je tresla do temeljev, ko so jo obstreljevali topovi in se je pod plazom jekla in ognja mora'a nazadnje vdati.
kov na drugi strani, so se morale zavezniške sile, ki so se nahajale v Marsa Matruhu umakniti,, ker jim je pretila nevarnost obkolitve in so po večini dospele k glavnini angleška vojske, ki se umika na nove postojanke. Že v nedeljo so Osne čete presekale vsako zvezo |>o obrežni cesti proti vzhodu od Marsa Matruha.«
Zopet bombe na Gibraltar
Tanger, 1. julija. AS. Zadnjo noč se je iz Gibraltarja ponovno slišalo streljanje protiletalskega topništva. Prvič je protiletalsko topništvo začelo delovati ob četrt na dvanajst ponoči, drugič pa ob |>ol eni. Drugi alarm je trajal 20 mi-
nut. Na afriško stran so slišali velike eksplozije in videli požare iz Gibraltarja. Podrobnosti o napadu še niso znane.
Napet položaj v Egiptu
l.isbona, I. julija. AS. Po brzojavkah iz Kaira je notranji politični položaj v hgiptu zelo napet. Velika nervozno«! vlada v prestolnici, kjer imajo politične skupine in verske družbe češča zborovanja, na katerih ostro nastopajo proti Angležem. I den je poslal Nahas paši brzojavko. v kateri ga obvešča, da je an-jrle-ka vlada odločena hraniti Kgipt. Ponovna zagotovila egiptovski vladi, kj jih I/tndon smatra /a umestna, so /e sama jhi sebi dovolj značilna.
Ritchie odstavljen
Rim. 1. jul. AS. Angleški ministrski predsednik Churchill je sporočil, da je general Auchin-leck sam prevzel poveljstvo 8. angleške armade v Egiptu namesto dosedanjega poveljnika generalu Hitchieja
I * <
Širok vdor v sebastopolske utrdbe
Romunske čete zavzele Balaklavo - Napad na južnem in srednjem odseku vzhodnega bojišča - V juniju potopljenih 156 ladij z 886.000 tonami
Hitlerjev glavni stan. 1. julija: Nemško vrhovno poveljstvo objavlja:
Pri napadli na Sehastopol je bil vdor v skupino notranjih utrdb na več mestih razširjen v predor. Nemške čete, ki jih je odlično podpiralo letalstvo, so vdrle do obrambnih postojank na vzhodnem robu mesta in so v naskoku zavzele trdnjavo Mala kov.
Divizije, ki napadajo od vzhoda so po predoru iiH širokem odseku vdrle globoko v trdnjavsko bojišče in še vedno napadajo. Pri tem je bil v trdovratnih bojih izsiljen prehod preko širokega protitankovskega jarka in bile so zavzete mnogotere z modernimi vojnimi pripomočki opremljene višinske postojanke. Komunske čete so v hitrem sunku zavzele mesto in prstanišče Hala k lava.
Na južnem in srednjem odseku vzhodnega bojišča so nemške in zavezniške čete prešle v napad.
Nočni napadi letalstva na sovražni promet v zaledju v prostoru ined Donom in Oskolom so utredili velika razdejanja n.i mnogih važnih železniških križiščih.
Na področju zahodno od Volhova se na zasedenem ozemlju nadaljuje čiščenje razpršenih sovražnih ostankov. Topništvo je razbilo obnovljene sovjetske postojanke na mostišču pred Volhovoin.
Na ohkoljevalnem bojišču pri Leningradu so bojna in strmoglava letala z dobrim uspehom napadla sovražne tankovske postojanke in obstreljevala železniške naprave v Valdajskcni področju.	•
Na visokem severu je letalstvo dobro zadelo pristanišča, industrijske naprave in neko sovražno letalsko oporišče.
V Egiptu so nemške in italijanske čete prodrle skozi področje KI Dabe proti vzhodu in napadajo postojanko K t A lamel, zadnjo sovražno trdnjavo pred Aleksanrijo. Pred Aleksandrijo so nemške podmornire potopile ii nekega močno zavarovanega kontoja 13.000 tonsko sovražno prevozno ladjo.
Na Malti so bojna letala zadnjo noč bombardirala letališče Luka. Bombe so uničile na tleh razpostavljena letalu in so povzročile velike požare na letališču.
Boj proli sovražni preskrbovalnj plovbi je imel tudi v juniju velike uspehe. Potopljenih je bilo skupno 158 sovražnih ladij z 886.000 tonami. Poleg tega so torpeda ali bombe poškodovale šo 58 drugih sovražnih trgovskih ladij. Pri tem uspehu so odlično udeležene podmornice, ki si» potopile 132 ladij s 355.300 tonami.
Berlin, 1. julija. AS. Iz pristojnih vojaških virov se je izvedelo, da so nemška lovska letala včeraj na vzhodnem bojišču uničila 42 sovjetskih letal. Protiletalsko topništvo je sestrelilo dve letali. Nemške izgube znašajo 6 strojev
Nov nemški feldmaršal
Iliflerjev glavni stan, t. jul. AS. Hitler je. povišal generala von Knechlerja v feldmaršala, v znak priznaja za njegove zasluge, ko je odbil in stri boljševiške oddelke, razvrščene na širnem bojišču okrog Petrograda, ter tudi v znak priznanja za junaške najwre čet pod njegovim poveljstvom.
Nastopi italijanskih mornarjev v žrnomorskih vodah
Sredozemsko bojišče, t. julija. AS. Posebni dopisnik agencije Štefani jjoroča: Prisotnost italijanskih mornarjev v Črnem morju je primo-rala Sovjete k uporabi varnostnih mer in sicer še večjih, kakor jih na primer normalno f>otre-bujejo pri atlantskih konvojih. l'o prvih jioto-pitvah, ki so jih izvedle naše hitre edinice, se je ruski promet v Črnem morju popolnoma spremenil. Dočim si prej videl dolge konvoje ladij, ki jih je spremljala le kakšna torpedov-ka, spremlja danes vsak tudi majhen parnik vsaj ena križarka, razne torpedovke, vsaj 4 stražne ladje in številni hitri čolni. Ti sovjetski ukrepi kažejo, kako je boljševiška admi-raliteta spoznala veliko nevarnost italijanskih mornarjev, ni jia mogla zavreti zmagovitega delovan ja naših hitrih čolnov. Vse noči italijanska pomorska sredstva po vseh jiotih ne samo preže na sovražnika, marveč ga gredo iskat in ga tudi najdejo. Poostrena ruska spremljava je gotovo našinv hitrim čolnom narekovala še bol j tvegano taktiko, ki pa so je naši mornarji že prej zmožni jx> svoji smelosti, razumnosti in umetnosti vojskovanja. Če hočeš danes sovražnika zadeti, moraš prodreti v srce nasprotnega konvoja in od blizu streljati na cilj. Zgled za to je neki »Mast, ki je, kakor je bilo objavljeno v italijanskem in nemškem poročilu, potopil neko sovjetsko 15.000 tonsko motorno ladjo, ki je prevažala strelivo v Sebastopol. Ta ladja je bila obdana z močnim sjiremstvom. Italijanski »Mast se je prebil skozi sovjetske vojne ladje in od blizu streljal na motorno ladjo. Napad je uspel. Sovražne vojne lad je so ga hotele obkoliti. Toda poveljnik je ohranil prisotnost duha in začelo se je zasledovanje: vsi proti enemu,
\Y,
Izjava madžarskega ministrskega predsednika
eden proti vsem. Lov je trajni celo dolgo uro. Na koncu pa se je naša sposobna posadka otresla sovražnega napada in je prispela nepoškodovana v pristanišče.
Budimpešta, 1. julija. AS. Ob prvi obletnici madžarskega vstopa v vojno proli boljševizmu jo madžarski ministrski predsednik in zunanji minister Kallay imel pogovor z nekim novinarjem, v katerem je izjavil med drugim tudi tole: »Velike zmage, ki so jih dosegle sile Osi. potrjujejo, da se je vse to. kar mi je bilo svojčas povedano v Hitlerjevem glavnem stanu, uresničilo in da se vse napovedi uresničujejo druga za drugo po točkah. Skoraj z matematično natančnostjo so mi bili napovedani dogodki, ki se bodo razvili na 1k>-jiščih proli Sovjetom ter ugoden potek, po katerem bodo šli boji v Severni Afriki. Prepričan sem, da bo zmagovit razvoj bojev v bližnjem poletju ustvaril še lelos jasen |H»ložaj v Evropi in da bomo torej lahko začeli s preureditvijo celine.
Ves madžarski narod misli na to nalogo, kakor mislim jaz. Zalo lahko trdim, da ni nobenega Madžara, ki resnično ljubi svojo domovino, a bi imel glede tega drugačno sodbo. Mi gremo za istimi cilji, to je za uničenjem boljševizma, proti kateremu se borimo z našimi nemškimi in italijanskimi zavezniki. Sodimo, da je ta boj naša dolžnost za varnost naše države in vse Evrope.
Angleži morajo varčevati
Rim, 30. junija. AS. Angleški minister major Gwilyn L!oyd George je objavil novo vladno na-redbo, na osnovi katere jc p ke in tekočega goriva zločin.
Angleška vojna ladja potopljena v Bengalskem zalivu
Bangkok, 1. julija. AS. V Bengalskem zalivu je bila torpedirana in potopljena neka precej velika angleška vojna ladja. Podrohnejša j>oročila o tej potopitvi doslej še niso prispela.
Peta obletnica vojne-s Kitajsko
Tokio, 1. julija. DNB: V celem japonskem cesarstvu so praznovali 1. julija peto obletnico, odkar se je začel spor s Kitajsko. Programi teh slovesnosti imajo po poročilu agencije Domei letos večji pomen, ker eo boji na Kitajskem postali del vojne v veliki Aziji, ki je v kralkem času pol leta do-vedla do odstranitve angleško-ameriškega vpliva iz vzhodne Azije.
Nemški opomin Braziliji
Berlin, 1. jul. AS. Nemški li6ti danes z besedami ogorčene nevolje obsojajo nov val preganjanj, ki 60 jih sprožili te dni v Braziliji zoper nemške državljane, proti katerim prebivalstvo, najhujskano po ameriških agentih, divja na vse mogoče načine in ravna z njimi kar ee da slabo. Tudi brazilske oblasti same preganjajo nemške podanike, od katerih so jih veliko prijeli in jih po načrtu dolgo in utrudljivo zaslišujejo. Državni komisar v mestu Rio Amaral se je pred tujimi časnikarji bahal, da se mu je posrečilo izvleči iz zaprtih nemških ujetnikov važna razodetja. Kakor poročajo berlinski listi, je nemška vlada sporočila brazilski vladi, da bo to nezaslišano ravnanje brazilskih oblasti zoper nemške državljane dobilo enak odgovor z nemške strani zoper brazilske državljane na nemškem ozemlju.
Uspešen nastop zoper hrvaške partizane
Zagreb, 1. julija. AS. Včeraj je bilo izdano naslednje poročilo: Ustaška milica, oziroma točneje trije njeni bataljoni iz Like, pod poveljstvom ustaškega polkovnika Anta Moškova, nastopajo na področju zahodno in severno od Plit-vičkih jezer, da ga očistijo partizanov. Partizani, ki so ee razvrstili pri Priboju, so bili premagani ter je bilo na njihovi strani mnogo mrtvih in ranjenih. Te operacije so bile izvedene v okviru neprestanih nastopov italijanskih sil, ki spadaj« pod poveljstva v Sloveniji in. Dalmaciji.
Prva umetniška razstava, posvečena športu
15. julija se zaključijo prijave
Priznati moramo, da je dokaj težavna naloga, prikazati z umetniškim izrazom športni trenutek ali športni g i h. Težka je podrobna rešitev take naloge zlasti za umetnika, ki se še ni v svojem dosedanjem delu približal športu niti ko! delaven ali sodelujoč športnik, niti kot preprost občudovalec.
Umetnik ustvarja tisto, kar čuti. Zato laže in z večjim veseljem dela na umetnini, ki je je navajen, kakor nekaj Čisto novega. Toda nagib, ki jo vodil organizatorje prve razstave, posvečene športu, je bil tu, približati umetnike športnemu življenju ne samo zato, da hi pridobili nove občudovalce športa in da bi našli umetnike, ki bi upodabljali dinamično silo športa in tako tudi ustvarili nov način praktičnega in estetičnega sodelovanja med dvema življenjskima silama našega sodobnega duhovnega in telesnega uveljavljanja.
Prav za tem morajo stremeti ljubljanski umetniki. Skušati morajo približati sh novim virom umetniškega življenja in novim pobudam. Kakor že rečeno, naloga ni lahka, toda prav zato je tem bolj lepa in zanimiva za vsakega upodabljajočega umetnika, ki ima navdahnjen]« in dobro voljo. Z zanimanjem pričakujemo ta poskus in zaupamo v umetniški in človeški čut naših umetnikov, ki so znali ustvariti umetnine tako velikih vrednot.
Vse interesente opozarjamo, da se s 15. julijem zaključijo prijave za sodelovanje pri tej razstavi. Prijavnice je treba poslati prirediteljskemu odboru
Pošiljanje poštnih paketov vojnim ujetnikom in civilnim vojnim internirancem
I'n dogovoru med pristojnimi oblastmi je pošiljanje poštnih paketov vojnim ujetnikom in civilnim vojnim internirancem v taboriščih (knnfini-ranri in osebe v sodnih zaporih so izvzeti) od 1. julija dalje poverjeno Italijanskemu Rdečemu križu, avtonomni sekciji v Ljubljani, in urejeno kot sledi: Vsi zgoraj omenjeni paketi se smejo pošiljati samo po avtonomni sekciji IKK v Ljubljani. Vsak vojni ujetnik ali civilni vojni iuterniranec sme prejeti mesečno po en paket do največ 5 kg hriitto leže. Za paket naj se uporablja trpežen ovoj, razen škat-Ije še močan ovojni papir ali vrečevina in močna vrvica, predati pa se mora paket odprt. Na ovoju mora biti razločno napisano: ime, priimek in naslov prejemnika in isti podatki o pošiljatelju. Ob predaji mora pošiljatelj predložiti posebno izjavo z navedbo vsebine paketa in s podpisom. Lahko
na začasnem sedežu Zveze umetnikov in profesio-uistov, Inženirska zbornica, Beethovnova 2.
Ifuzstava bo obsegala naslednji dve glavni skupini:
I.	Slikarstvo: a) slike v olju, akvarelu in tem-peri; h) risbe črnobele, lesorezi, ujedanke, grafike.
II.	Kiparstvo, a) celotni kip, b) reliefi, medalje.
Razume se, da se pod poudarkom športne inspiracije smatra slikarsko in kiparsko upodabljanje športnega giba ali dogodka v hipu njegovega viška, ali giba tipičnega po svojem agonističnom vzponu. Izključena pa bodo dela, ki se omejujejo na upodabljanje človeškega telesa v mirnem položaju in dela, ki ne označujejo športnega dinamizina, kakor tudi portreti znanih športnikov, če niso podani v zvezi z izvajanjem njihovih posebnih športov. Vsnk umetnik se lahko udeleži razstave z enim ali več deli, vendar mora za vsako delo izpolniti posebno vpisno prijavnico.
Za razstavo so določene naslednje nagrade: za slikarstvo dve nagradi po 11)00 lir in dve nagradi po r>00 lir, za kiparstvo dve nagradi po 1000 lir in dve nagradi po !i00 lir. Ne glede na nagrade, ki bodo priznane, je zagotovljen ludi nakup številnih umetniških del s strani oblasti in zavodov v Ljubljani in Kraljevini. Vse torej jamči za celoten uspeh te umetniške manifestacije. Videli bomo, Če in kako bodo upoštevali povabilo ume!n'ki. ki bodo s tem imeli tudi najlepšo nriložnost. da si zagotove svojo bodočnost.
pokvarljiva živila se ne smejo pošiljati. Izrecno pa je prepovedano prilagati tobak in vse tobačne izdelke, knjige, časopise, pisma, nože. vilice, žepne nože, britve, vnetljive snovi in podobno. Paketi s tako vsebino se bodo zavrnili ali zaplenili, pošiljatelji pa se bodo ob ugotovitvi kaznivega dejanja ovadili vojaškemu vojnemu sodišču.
Paketom, ki niso namenjeni za P. M. .'1200, se morala priložiti dve carinski deklaraciji.
Za vsak paket pobira IKK pristojbino 10 lir (deset lir).
Paketi se sprejemajo v poizvedovalnem oddelku IKK, Puharjeva ulica 2/1, vsak delavnik od S do 12.
Pošiljatelji izven Ljubljane lahko pošljejo paket po pošti IRK avtonomni sekciji v Ljubljani, če upoštevajo ostala zgornja določila. Pošiljki naj priložijo prejemnico poštne nakaznice kot dokaz, da so vplačali pristojbino 10 lir. Ta znesek se lahko vplnča tudi na ček. rač. št. 15-384 — Italijanski Itdeči križ. avtonomna sekcija v Ljubljani — pri»nanico na pri ložijo pošiljki.
Uradni razglasi
Policijska ura spet od 21. do 5. ure
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino v smislu kr. odloka z dne 3. maja 1941-XIX, št. 291. odst. v smislu odredbe z dne 29. junija 1942.-XX.
135.
V soglasju z merodainimi vojaškimi oblastmi odreja;
Od danes naprej bo v ljubljanski občini znova uveljavljena policijska ura od 21. do 5.
Javni lokali bodo morali biti zaprti ob 20.30. Kršilci bodo kaznovani v smislu odredbe z dne 30. oktobra 1941-XX, št. 135. Ljubljana, 1. julija 1942.-XX. Visoki komisar za ljubljansko pokrajino: Emilio Grazioli.
t Prof. dr. Fr. Ilešič
Danes, 1. julija ob 5 zjutraj je na internem oddelku Državne klinike umrl univ. prof. dr. Franjo Ilešič, znani slovenski literarni zgodovinar in publicist. liojen je bil pri Sv. Juriju ob Sčavnici 30. jul. 1871 ter je bil vseskozi odličen dijak v Mariboru kakor na univerzi v Gradcu, za kar je promovira! sub auspiciis imperatoris 1. 1901. Bil je več let profesor na učiteljišču in gimnaziji v Ljubljani, na kar se je 1. 1911. habilitiral na zagrebškem vseučilišču za profesorja za slovenski jezik m književnost. Med vojno je kol predsednik Slovenske matice bil zaradi svojega rodoljubnega delovanja suspendiran od službe in prejemkov. Po vojni I. 1919. pa je bil imenovan za rednega univerzitetnega profesorja v Zagrebu. kar je bil do zadnjega, ko je kot sedemdesetletnik stopil v pokoj ter se preselil v Ljubljano, kjer je imel svojo vilo.
Prof. dr. Ilešič je bil do zadnjega zelo marljiv ter je napisal nešteto znanstvenih razprav iz vseh slovanskih književnosti v naših strokovnih listih ter tudi tujih. Zlasti se je vnemal za poljsko književnost ter med Poljaki propagiral slovensko književnost, kakor tudi med Hrvati zlasti kot predsednik Slovenske Matice. Bil je dolgoletni predsednik Slov. prof. društva, urednik Slovana itd. Njegovo delo je bilo vse prežeto novega ilirizma, ki pa se je že pred njim preživel.
Bil je velik idealist in izredno marljiv pisatelj.
Naj počiva v miru!
Sprejem in oddaja brzojavk
S 1. julijem bodo stopile v Ljubljanski pokrajini v veljavo naslednje določbe na sprejem in oddajo brzojavk:
Odpošiljatelji brzojavk bodo morali dokazati svojo identiteto z italijansko legitimacijo, ki še ni zapadla. Kadar bo namesto od pošiljatelja oddajal brzojavko kdo drugi, bo treba predložiti legitimacije odpošiljatelja in donašalca.
Besedilo brzojavke se mora končati vedno z navedbami, predpisaiiinii po 1'ormularju brzojavke in je treba navesti stanovanje odpošiljatelja. Podpisana pa mora biti z istim podpisom, kot je na legitimaciji. Naslov odpošiljatelja bo del besedila in ga bo treba plačali.
Tudi prejemnik mora podpisati formular in navesti svoje osebne podatke. Brzojavke raznih uradov, zavodov in tvrdk pa mora zastopati v besedilu fizična oseba, ki lahko dokaže s^ojo istovetnost.
Sprejem in oddaja zasebnih brzojavk v mestu Ljubljani bo dovoljen samo na pošti Ljubljana 1, torej na glavni pošti.
Za vse druge informacije naj se interesenti obrnejo na brzojavne urade.
Preklic priznanja starokatoliške cerkve
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino je izdal naslednjo naredbo:
Upoštevaje, da ima v Ljubljanski pokrajini svoj 6edež škofijski vikariat starokatoliške cerkve, podrejen hrvatski starokatoliški kuriji v Zagrebu, ki je bil priznan z odlokom pravosodnega ministrstva bivše kraljevine Jugoslavije z dne 27. dccembra 19i55 št. 337,
da ima ta cerkev neznatno število vernikov, med katerimi deluje, ker dopušča razporoko, zlasti v zakonskih stvareh, tako da je treba smatrati to delovanje za očitno nasprotujoče javnemu redu, kakor ga pojmuje in uveljavlja fašistična država, in katoliškemu izročilu prebivalstva Ljubljanske pokrajine.
Člen 1. Preklicuje se priznanje starokatoliške cerkve in se njena vodeča bogoslužna občina raz-pušča.
Na ozemlju Ljubljanske pokrajine je prepovedano javno izvrševanje starokatoliškega bogoslužja.
Člen 2. Vse dotacije iz proračunskih sredstev države ali javnih ustanov, katere so doslej uživali
starokatoliška cerkev ali njeni duhovniki, se ukinjajo.
Člen 3. Uradnim dejanjem, ki bi jih kljub prepovedi iz člena 1. opravili duhovniki te cerkve po uveljavitvi te naredbe, se v nobenem primeru ne more priznati državi jansko-pravni učinek. Prav tako so neučinkovite razporočne odločbe, ki bi jih sodišče omenjene cerkve izreklo po uveljavitvi te naredbe. Prepoveduje se poslovalcem katerega koli verstva in stanovskim uradnikom poročati osebe, katerih ena je bila vezana 3 prejšnjim zakonom, ki ga je nato izreklo sodišče starokatoliške cerkve za razvezanega.
Člen 4. Kršitelji določb te naredbe se kaznujejo. če ni dejanje huje kazirvo, z zaporom do dveh mesecev in v denarju ol 5000 lir po postopku, določenem v naredbi z dne 20. januarja 1942-XX št. 8.
Prenos poslov stanovskega uradnika na okrajne načelnike oziroma na ljubljanskega župana
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Je izdal naslednjo naredbo:
Člen 1. Okrajni načelniki, v ljubljanski občini pa župan, so pristojni za zapis rojstev in smrti in za poroke tako oseh, ki ne pripadajo zakonito priznani veroizpovedi ali verski družbi, kakor ludi oseb, ki pripadajo priznani veroizpovedi, za katero pa ni v Ljubljanski pokrajini verskega oblastva, upravičenega poslovati kot stanovski uradnik.
Najvišje cene za oglje
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino odreja:
Člen 1. Oglju, vilanemu in suhemu je določil Visoki komisar uaslednje najvišje cene:
1.	v prodaji na debelo: za stot 90 lir franko vagon nakladalna potdaja;
2.	v prodaji na drobno: razsuto, za kilogram Lir 1.30, v vrečicah za kilogram Lir 1.05 franko prodajalna, vštevši vse takse.
Člen 2. Kršitelji določb te naredbe se kaznujejo po postopku iz naredbe z dne 20. januarja 1942-XX št. 8 z zaporom do dveh mesecev ali v denarju do 5000 lir. V hujših primerih se sme izreči poleg denarne tudi zaporna kazen. Izreči se sme nadalje začasni ali predlagati trajni odvzem obrtne pravice. Vselej so odredi zaplemba blaga.
Določila za razdeljevanje in prodajo vina
V zvezi s čl. 3. naredbe št. 9fi Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino, objavljene v Služ-
benem listu št. 42 z dne 27. maja t. 1., se sporoča, da veletrggvei in producenti smejo prodajati vino detajlistom in gostinskim obratom proti predložitvi »bonov«, ki jih interesenti dobe pri Sindikatu trgovcev z vinom, v to pravilno pooblaščenem od Prevoda
Mesečno količino za vsakega detajlista in gostinski obrat določi Sindikat sam sorazmerno s količino, ki jo je posameznik prodal v letih 1940 in 1941.
Obstoječe In prijavljene zaloge vina mora Sindikat navesti na »bonu< in jih vračunati pri nakazilu.
*
Izšla je dalje v »Službenem listu« uredba o »Maksimalnih cenah za stavbeni in mizarski les« in jo bomo priobčili prihodnjič.
Drobne gospodarske
Iz trgovinskega registra Vpisana je bila trgovina z lesom Turšič Ivan na Verdu. — Vpisane so bile nadalje naslednje izpretiiembe: Pri Centralni vinarni je bil izbrisan član uprave dr. Zupan Alojzij, vpisan pa dr. Lenček Ignacij. — Pri Kolinski tovarni hranil je bil vpisan član uprave Benda Metod. — Pri Prometni banki 60 bili izbrisani člani uprave dr. RibariČ Ivo, Cesar Ivan in Golob Ko-nian, vpisan pa Skrbeč Matija.
Iz zadruinega registra Vpisana je bila Vzajemna nabavna in prodajna zadruga v Ljubljani, z oni. jamstvom, člani uprave Zeleznik Ignacij, Boštjančič Jože. Mihelčlč Vladimir, Hočevar Antonija in Dovjak Alojzij. — Pri Kmetski posojilnici Ljubljanske okolice je bil izbrisan član uprave in predsednik inž. Dušan Sernec, vpisan pa novi predsednik uprave dr. Vrtačnik — Prt zadrugi Napredni tisk je bil vpisan član uprave dr. Pirkmajer Oton.	•
Dostava oblalilnih predmetov na dom. Visoki komisariat je potrjujoč načelo, da morajo oblačilni predmeti, ki se prodajajo proti kartam, nakupovati in prevažati kupovalci sami. ki morajo imeti s seboj oblačilno karto, da dokažejo rednost nakupa, vkljuh temu dovolil, da kadar gre za olisežne predmete. preproge, kovčke, žimnice itd., smejo dobavitelji dostavljati po svojem osebju na dom kupcem te predmete, vendar morajo ob prevozu imeti prevažalci s seboj listek, ki je iztrgan iz matične knjige, to knjigo pa mora prej vidirati sindikalna organizacija.
Nove banfne pndruinirn v Italiji. — Na zadnji seji odbora za varčevanje in kredit, ki je bila te dni v Romi pod predsedstvom Duceja, je bilo sklenjeno, da ne ho mogoče več odslej odpirati novih bančnih podružnic v Italiji razen v krajih, kjer doslej še ni bilo nobene bančne podružnice. Nadalje je bilo sklenjeno na novo urediti predpis o poslovanju ljudski bank.
fe^ ■■■ V •	, . n . H
1 III
Vsem, ki so ga poznali in cenili, javljamo, da se je za vedno poslovil od nas naš ubogi trpeči mož, oče, stari oče in tast, gospod
•
' A, .
V /,'•;*>■-' : ffč
HILE5IG
univerzitetni profesor v pokoju
V božje zavetje ga bomo spremili v petek, dne 3. julija 1.1. ob 15. uri iz kapelice sv. Nikolaja na Žalah v rodbinsko grobnico pri Sv. Križu.
Z njim bomo pri sveti maši zadušnici v sredo, 8. juli ja ob 8 v župni cerkvi sv. Petra v Ljubljani.
Ljubljana, Šabac, Zagreb, 1. julija 1942.
Ana, žena; Vanda, Milivoj, Svetozar, otroci; Jovo Perenčuric, Meta roj. žužek, zet in ■nalia; Mirjana, Goidana, vnukinji.
Kronika diplomatskih zgodb in spletk:	|
bunajskikongres fef |j
Wiirtemberški kralj jo je obiskal dne 7. oktobra. O tem obisku je policijo takoj obvestil neki Schmidt, ki je še sporočil, da bodo v Sclionbrunnu kmalu priredili slovesnost, katere se bo cesarica Marija Luiza gotovo udeležila, vendar pa so pričakovali, da bo cesar Mariji Luizi udeležbo prepovedal.
K temu poročilu je vestni policijski uslužbenec še dodal, da Marija Luiza nikdar ni bila priljubljena na Dunaju in da jo dunajsko prebivalstvo le sovraži.
Zakaj? Ali ni bila tudi ona žrtev? Ali je ni opravičevala njena mladost vsaj deloma, ker se ni zavedala vsega tega, kar so ji pripravili?
Car Aleksander jo je večkrat obiskal. Izrazil se je, da je zapeljiva in sveža kot pomlad. Toda ruski car je bil precej nebrižen in se gotovo ni spomnil, da bi jo vprašal, kakšna so njena čustva do soproga Napoleona.
Še manj pa se je pruski kralj Friderik Viljem potrudil, da bi spoznal njene misli. Zadovoljil se je s tem, da jo je občudoval. Rad se jo pogovarjal z njo. Toda ta debeluh Mariji Luizi ni bil zabaven drug.
Čisto drugačna je zadeva s princem Reaubarnaisoni Oha sta bila tako povezana na Napoleona, da sta 6e lažje razumela kljub bi-1
stveni razliki njunih položajev. Evgenij je bil včasih pobočnik svojega cesarskega očima in pri Mariji Luizi je lahko našel še spomin na dvor v Tuilerijah. V njeni okolici je še bilo nekaj oseb, ki so bile zveste Napoleonu. Gospa Montesquoiu mu je nekega dne, ko se je igral z rimskim kraljem, malenholično rekla: »Bojim se, da hočejo tega malega dečka popolnoma ločiti od očeta. Kar se tiče matere, 6e jim je to že posrečilo.«
Beauharnais je ni znal soditi. Včasih se mu je zazdela Marija Luiza še pravi otrok. Marija Luiza pa se mu tudi ni upala za- t upati. Evgenij je bil še preveč navezan na Bonaparta. Bil je med redkimi, ki so mu tudi v mislih ostali zvesti. Poleg tega pa je bi) lep mož. Ta okolnost pa ima za Marijo Luizo svojo vrednost. O tem bi znal marsikaj povedati Amerle, ki je bil pod skritim imenom Forestiera v Sclionbrunnu tajnik bivše cesarice. Forestier je bil zelo vdan Napoleonu, saj je v bitki pri Lipskem izgubil v boju nogo za Najx>leona. V tem trenutku najbrž niti Marija Luiza niti on nista vedela, kaj hočeta. Ni se spustila dovolj globoko v svoje srce, da bi tam prečitala svojo skrivnost. Mogoče se je bala stvari, ki bi ji odkrile njene nepravilnosti Razumela pa je, da bi bila njegova navzočnost na dvomih prireditvah nerodna, ker so se slovesnosti vršile v proslavo Napoleonovega padca. Bila pa je tako mlada, da ni mogla razumeti, zakaj mora živeti tako enolično .n hoditi s kurami spat. Rada bi šla v gledališče, kjer so v operi dajali Beethovnovega »Fidelija« in balet »Zcfir in Flora«. V koncertnih dvoranah so izvajali Haydnovo simfonijo »Stvaritev sveta«, v gledališču Leopoldstadt pa je igralec Scliulz igral tako dobro, da se mu je smejal ves Dunaj,
Najbrž jo večkrat jokala v svojem zatišju, bila pa ie tak otrok. I I da so ni mogla vedno upreti skušnjavi iu nekega večera se jo |
skrila za okno velike cesarske dvorane v dvorni palači in tako skrivaj opazovala »Ples v mriskah«, ki so se ga udeležili vsi vladarji in najlepše žensko prenapolnjene avstrijske prestolnice.
Dolgočasnost pa je zelo nevarna. Ta je poslala največja Neip-pergova zaVeznica.
Neipperg je v začetku Marijo Luizo spoštoval tako, kakor je to zahteval njen visoki položaj. Kmalu pa se ji je začel rahlo vsiljevali. Bil je lep mož, vkljub obvezi, ki jo je slalno nosil, ker ni imel desnega očesa. Francoski pesnik Chateaubriand je hvalil njegovo lepoto, še bolj pa je bila zanj navdušena pisateljica de Stael. Meneval je tisti čas zapisal besede, da je Neipperg zelo dobro vzgojen, da zna lepo govoriti in da je poln talentov. Bil je dober godbenik in je zvečer redno prirejal glasbene prireditve. Marija Luiza je navadno igrala na kitaro, Neipperg pa je prepeval s svojim lepim glasom.
Ne da bi se dobro zavedala, je Marija Luiza prišla pod Neip-pergov vpliv in njeno življenje v Sch6nbrunnu se je počasi umirilo in uredilo. Svoji prijateljici, gos|ie de Creneville, je pisala v tistih dneh: »V svojem tihem kotu sem zelo srečna. Mnogo sem pri svojem sinčku, ki postaja iz dneva v dan večji in je vedno bolj ljubezniv.«
Njene dolžnosti so bile takšne, da se je morala vedno bolj trgati iz svoje osamelosti in sprejemati razne osebnosti. Ker je tedaj bil na Dunaju slikar lsabey, se je pri njem začela učiti slikanja. lsabey je ravno tedaj slikal »sejo kongresa« in sploh je imel polne roke dela. Vendar pa si je rad odtrgal nekaj ur, da je I učil cesarico, ki ie bila pridna učenka. Naslikal je tudi portret j Marije Luize.	' (Dalje.)
Ob petletnici smrti nadškofa Jegliča
Danes, 2. julija, je minilo pet let, kar se je zgrudil v Stični, zadet od kapi, naš veliki apostol in vodnik — nadškof Jeglič. Storil je ta svoj poslednji korak hitro, odločno, nenadno, kakor je storil rad ob največjih odločitvah v svojem življenju: v molitvi in samoti je premislil, pretehtal, potem pa planil... Ni umrl kot hirajoč starček ponoči na postelji, obdan
Nadškof Jeglič govori na mladinskem zborovanju
od svojcev, ki naravnega konca že dolgo pričakujejo — zgrudil se je, ko se je danilo, stoje in sani, pripravljajoč se na svoje vsakdanje delo. Ni se še odpočil od svojega zadnjega nastopa na mladinskem taboru v Celju, ko je bil navdušil tisoče in tisoče slovenskega ljudstva za junaško vztrajnost v borbi za našo krščansko omiko, in v njegovo molitev pred sveto daritvijo, ki jo je mislil opraviti kakor navadno v svoii kapelici, so se gotovo s spominom na pre-lepo celjsko prireditev primešavale tudi podobe bodočih tako veličastnih zborov, kjer bi zopet mogel potegniti z mladeniškiin ognjem svoje duše za seboj slovenska srca. Pa je tiho prišla božja poslanka in ga odvedla s seboj, kjer ni več l»orb, marveč samo večno življenje in slava — delež junakov, ki so v vojski zoper slabosti, krivico in hudobijo na svetu neustrašeno do konca ostali v prvi vrsti. Junak je bil nadškof Jeglič in Gospodar nad življenjem in smrtjo mu je naklonil smrt junaka. Ni padel daleč za lvojiščem, na zasluženem počitku, v miru starih let, ki minevajo v počasnem ugašanju dušnih in telesnih sil, naveličan sveta, njegove neodoljive lepote in strašnih brezen ter zank — zrušil se je, vzravnan, v kratkem odmoru po enem svojih zmagoslavij, ki je bilo njegovo zadnje na zemlji, sam, kakor je sam vsak junak, ki za njim vre številna vojska, on pa je vedno daleč pred vsemi, nedosežen in nedoumljiv ter vedno oprt le nase in na glas božji v svoji veliki duši...
Naš veliki apostol in vodnik, naš veliki videč! Ko smo ga rideli in slišali na govorniškem odru v Celju, si pač nismo mogli misliti, da ga živega vidimo zadnjikrat in da nam govori kakor očak Jakob svojim sinovom na smrtni postelji. Njegov govor je bil kakor oporoka moža, ki je v sivi starosti narodu hotel še nekaj povedati, da mu ne bi morda vest očitala, da ni dovolj učil, do zadnjega branil božjega kraljestva. In je govoril o velikem času, ki je in ki ima kmalu priti. Ali smo takrat — pred petimi leti — razumeli njegove preroške besede? »Živimo v velikih časih kakor nikoli! Naš čas je velik... Kako strašno se je hudobija razpasla na vseh straneh!... Povsod zahteva od mnogih, da dajo v najhujšem trpljenju življenje za našo vero. Koliko so jih že usmrtili ob najstrašnejših mučenjih, prav kakor v prvih dobah krščanstva!... Toda imeli bomo še hujše čase! Hudobija bo še rast-la ... Tudi pri nas na Slovenskem je že začela s svojim groznim delom. Upam pa, da vas ta hudobija ne bo niti zapeljala niti uplašila, ampak da se boste z vso krepostjo uprli njenemu prodiranju. Ne bojmo se! Satan ima že svojo fronto, pa ima tudi Kristus svojo fronto. Toliko pogumne mladine, toliko mož, to je Kristusova fronta ... Zrasli smo v močno armado, ki se bo uspešno uprla hudobnim silam. Bog sicer dolgo pusti, zato da nas do dna preizkusi, ali smo njegovi ali ne. Toda mi smo se njemu pridružili in bomo pri njem vedno ostali... Hujše čase moramo od slovenskega naroda odpahniti kolikor mogoče daleč proč, zato se moramo boriti... Zvesti bomo
ostali, pa naj pride nad nas kar koli, tudi če bi morali postati celo mučenci. l'o robu se moramo postaviti hudobnim silam, da se bomo izognili njihovim strahotam. Tako bomo veliki dočakali velike čase...«
Danes vse to razumemo. Veliki videč nas je hotel pripraviti na čase, ki imajo priti, sam pa je odšel, da kot veliki naš zaveznik prosi za nas, da ne omagamo, marveč veliki dočakamo velike čase...
V obsmrtnem spominu na našega velikega vidca in zavetnika naj nas objame dvojna misel. Misel namreč na Jegličev življenjski optimizem, ko nikoli v življenju ni obupaval, marveč delal in molil, trdno uverjen, da je z njim božja pomoč. Kajkrat je vse obupavalo, on ni nikdar obupal. Nobeno nasprotovanje, nobeno preganjanje, nobeno hudo obrekovanje ga ni inoglo zlomiti, ukloniti... Njega ni nobena stvar potrla preko mere, čeprav so ga bolela bridka razočaranja, težke krivice, podlosti, ki so mu jih povzročali nasprotniki. Bolelo ga je, a potreti se ni dal. Njegovo čudovito zaupanje v Boga je bila njegova življenjska moč. Kolikokrat je pribežal v svojo kapelo strt in s »križaj ga« obsut, pa se je vračal neupognjen in močan od svojega Boga... Sprejemal je udarec za udarcem, pa molil in delal in — zmagal... Njemu ni bilo treba nobene opore, razen Boga; njegov edini voditelj mn je bila vest; nobenega drugega zakona ni pozna! ko zavest, kaj je dolžan resnici. S tem orožjem je branil in ču-
val svoje ljudstvo; z njim mu kazal pot v bodočnost, ga učil vere in zaupanja v Boga...
Zato mu tudi za njegov zadnji življenjski jubilej njegov koadjutor ni mogel izreči lepše zahvale, kakor rau jo je z besedami: »Zahvala za zgled, s katerim nas neprestano bodrite in vzpodbujate k optimističnemu gledanju v bodočnost. Kadar je kateremu grozil duh, kloniti ob hudih razočaranjih in bolečih neuspehih, tedaj ste ga vi dvignili z zgleifom neomahl jivega
zaupanja v l>o/jo Previdnost. Ko vam v dolgem ikolovanju ni bila preihranjena niti ena grenka kapljica, ki more kaniti v škofovski kolih, ko
je šla vaša življenjska pot skozi vse postaje trpljenja — se je iz vaših ust slišala le ena beseda: Bog je dober! Ob svitu večne luči pred tabernakljem ste v najbolj črni temi našli vedno zopet pravo pot, pravi izhod iz vseh težav in tako neštetokrat doživeli, da se v Boga zastonj ne zaupa. Izpred tabernaklja ste vodili svojo duhovščino in svoje vernik. In za ta zgled poguma in zaupanja se vam zahvaljujemo.«
Tako nas ob pogledu na to podobo toplo greje v duši druga misel: Ze ko smo pred petimi leti polagali truplo pokojnika na ljubljanskem polju v kripto, kjer počiva sedaj Sacer-dos Christi in pace —. duhovnik Kristusov v miru. smo se živo zavedali, da se bomo ob Jegliču zbirali Slovenci v vseh velikih trenutkih.
Danes pa vemo tudi /a njegovo obljubo, ki jo je dal stiškim menihom za svoj zadnji god pred petimi leti. Takrat je dejal, da bo, kakor je tukaj na zemlji izpred tabernaklja vodil svoj narod, tudi v nebesih posredoval za svojo domovino...
f Dr. Gustav Gregorin
Ljubljana, 1. julija. Dane« je v Ljubl jani umrl dr. Gustav Gregorin, bivši poslanec in senator ter nekdanji ugledni elo-
I venski publicist. Pokojnik spada v generacijo tako imenovanih »Mladoslovcncev«, ki so proti koncu prejšnjega stoletja pričeli z novo politiko.
Rojil se je 10. aprila 18(30 v Sessani, gimnazijo je študiral v Triesteju, kjer je maturiral 1878, pravo je študiral na Dunaju in v Gradcu, kjer je pro-moviral 1887. Najprej je bil koncipient v Sesani, nato v Postumii, leta 1890 je otvoril v Sesani samostojno odvetniško pisarno, leta 1891 ka se je že preselil v Trieste. Bil je izvoljen v občinski svet v Triesteju, pa tudi v deželni svet. Med prvo svetovno vojno je odpotoval v London, po svetovni vojni pa se je vrnil v Ljubljano. Udeležil se je tudi leta 1018. konference v Ženevi. Ves ta čas je živahno publicistično deloval.
Po svetovni vojni se je v bivši Jugoslaviji zelo bavil z gospodarskimi vprašanji. Že pred vojno jo bil med soustanovitelji bivše »Jadranske banke« (Banco Adriatico) v Triesteju, po prvi svetovni vojni vojni pa je sodeloval pri fuziji te banke z bivšo »Podunavsko banko« v Belgradu v skupno »Adriat-sko-podunavsko banko«.
V bivši Jugoslaviji se je udeleževal političnega življenja le v toliko, da je bil leta 1933. imenovan v senat bivše kraljevine Jugoslavije, vendar pa je to mesto zavzemal le malo časa. Splošno se v dogajanja predzadnjega in zadnjega časa ni spuščal ter je živel osamljeno na svojem domu na Cesti Viktorja Etnanuela. Javnost ga je poz.nala po njegovih zaslugah in pa po njegovi splošno znani korektnosti. Vsekakor je bil pokojni dr. Gustav Gregorin mož, ki sodi v zgodovino našega ljudstva in kot takemu naj mu bo ohranjen časten in trajen spomini
Križ
Kako si pripraviš dober domači čaj
Toliko pridnih obiralk in obiralcev naše lipe že dolgo vrsto let niso imele. Vsi si hočejo nabrati čim več cvetja, pa ne samo za zdravljenje katarjev in prehladov, marveč ga kuhajo namesto pravega čaja. Pa tudi s koruznimi žgančki in s polento je lipov čaj kar dober, ko je mleka bolj malo.
Ni pa nam potrebno, da jemljemo za nadomestilo pravega čaja le lipovo cvetje, saj imamo ravno pri nas vse polno rastlin, ki izborno na-domestujejo tako po barvi, vonju in okusu pravi čaj. Treba je le poznati prave rastline in nabrane zeli pravilno pripraviti in shraniti, pa imamo za zimo lahko vse polno dobrih in okusnih čajev.
Podjetni trgovci so že izrabili pomanjkanje čaja in so pričeli prodajati pod različnimi naslovi razne čajne mešanice, ki so sestavljene iz naših navadnih rastlin, a po okusu skoro ne zaostajajo za pravim čajem. Tem mešanicam pa primanjkuje bistvenih setavin pravega čaja (coffeina = theina, theobromina in theophyllina), ki dajo poseben okus in vplivajo tudi na človeško živčevje. Največ teh lastnosti oziroma snovi ima pri nas božje drevce (ilex aquifolium), ki pa je zaščiteno. Vendar v današnjih časih ne smemo biti preveč izbirčni in se moramo pač zadovoljiti z
Kdor zdaj rad poiluia nauk o križu in s« po njem ravna, sc mu ne bo bati, da bi zasliial tedaj večno obsodbo.
To znamenje križa bo na nebu, ko pride sodit Gospod.
Tedaj bodo vsi služabniki križa, ki so se ▼ življenju ravnali po Križanem, stopili z velikim zaupanjem pred Kristusa sodnika.
Zakaj se torej bojiš zadeti križ, ki nas vodi v nebeško kraljestvo?
V križu je zveličanje, ▼ križu življenje, v križu obramba pred sovražniki; v križu je mir nebelkih sladkosti v križu moč uma, v križu veselje duha; v križu je vsa krepost, v križu popolna svetost.
Ni zveličanja duši, ne upa večnega življenja razen v križu.
Zato zadeni svoj križ in hodi za Jezusom, in iel boš v večno življenje.
On je iel pred teboj in nosil svoj križ in umrl za te na križu, da bi tudi ti nosil svoj križ in želel umreti na križu.
Zakaj, če z njim umrjei boi z njim tudi živel.
In če si mu tovariš v trpljenju, mu boš tovariš tudi v slavi.
Hodi, koder hočeš, Uči, kar ti drago, nI fe viije poti zgoraj, ni je varnejše zdolaj, kakor je pot svetega križa.
Včasih te bo Bog zapustil, včasih bližnji nadlegoval, in kar je huje, dostikrat boi sam sebi nadležen; in vendar ne bo nobene pomoči ne tolažbe, da bi se reiil ali si olajšal; dokler Bog hoče, boi moral trpeti.
Bog namreč hoče, da se učiš trpeti bridkost brez tolažbe in da se popolnoma njemu vdai ter iz bridkosti ie ponižnejii izidei.
Križ je vedno pripravljen in te čaka povsod.
Ako voljno nosiš svoj križ, bo tudi tebe križ nosil in te privedel do zaželjenega cilja, kjer bo namreč konec vsega trpljenja, dasi ga tukaj ne bo.
Če ga nevoljno nosii, si nalagal breme ter se ie bolj obtežuješ; nositi ga pa vendar morai.
Ako se znebii enega križa, najdeš gotovo drugega in morebiti ie težjega.
O, motiš se, motii, če kaj drugega iičei kakor trpljenje, zakaj to minljivo življenje je polno nadlog in s križi zaznamovano krog in krog.
Kdor pa križ radovoljno sprejme, se mu Iz-premeni vsa teža bridkosti v zaupanje v božjo tolažbo.
Ko bi bilo za zveličanje ljudi ka| boljšega In koristnejšega kakor trpeti, bi bil Kristus tj gotovo pokazal z besedo in dejanjem.
(Iz knjige Tomaža Kempčanea: Hoja za Kristusom (II, 12) v prevodu dr. Aleša Uieničnika, ki je izAla pred kratkim pri Ljudski knjigarni j
vsem, kar nam nudi narav. Zato menda ne bo odveč, ako izdamo nekaj navodil, kako pripraviti dober domač čaj brez vsakih stroškov, ker 6i vse rastline lahko naberemo 6ami in kako pripravimo čajne mešanice, da zadobe pravilno barvo in okus.
Najbolj so pri nas uveljavljeni čaji iz lipovega cvetja, jabolčnih lupin, rdečih gozdnih jagod, robidnic, malin, šipka, bezgovih jagod, sle-zenovcev itd.
Za lipov čaj vzamemo dve pesti cvetja na liter vode in kuhamo čaj tako dolgo, da dobi lepo zlatorjavo barvo. Za skodelico jabolčnega čaja potrebujemo 1 žlico na drobno zrezanih in posušenih jabolčnih olupkov. Posebno okusen čaj pa dobimo iz olupkov aromatičnih jabolk. Zato no zametujmo jabolčnih olupkov! Čaj iz posušenih rdečih gozdnih jagod je izredno okusen, zdrav in prijetnega vonja. Iz listov robidnic in malin dobimo dober aromatičen čaj, vendar lahko rabimo samo one vrste robidnic, ki imajo stebla in glavne žile rdečkaste, močno trnjeve in čijih listje je temnozeleno. Nekateri hvalijo tudi šip-kov čaj, ki ga pripravimo iz očiščenih razpolov-ljenih in posušenih jagod. Pred uporabo moramo šipek namočiti vsaj za 6 do 12 ur.
Zanimivo je, da lahko čaj iz slezenovcev — ajbiš — izdatno izboljšamo, ako kanemo par kapljic limonovega soka v čaj. Slezenovci vsebujejo precej gluznatih snovi, ki so zoprnega okusa, ako pa dodamo limono ve kisline, postane čaj jako okusen in prijetno dišeč.
Posebno okusen, zdrav in prijetno dišeč čaj dobimo iz sledečih čajnih mešanic:
1.	mešanico sestavimo iz enakih delov listja robidnic (maj avgust), rdečih gozdnih jagod (maj —junij) in črnega grozdičja (junij—julij).
2.	mešanica sestoji iz listja liorovnic (junij— julij), malin (junij—julij), češnje (maj) in črnega grozdičja (junij—julij).
3.	mešaniio sestavimo iz listja breze (maj), jerebike (julij—avgust), bresta (maj), vrbe (maj) in nekaj vodne mete (junij—avgust).
4.	mešanico pripravimo iz listja robidnic, cvetja lipe, brusnice (julij—oktober), cvetja navadne rese (avgust) in nekoliko poprove mete.
5.	mešanico, ki ima nekoliko ostrejši a fin okus priredimo iz cvetja črnega trna, trobenti« (oba maj—junij), listje božjega drevca (maj) in vrbovca — epilobium (julij).
Za posamezne mešanice vzamemo enake delo omenjenih rastlin. Po okusu pa dodamo še timi-jana, rožmarina ali prvenca. V oklepaju tiskani meseci značijo čas nabiranja.
Mnogo pridobi čaj na vrednosti, če nabrane rastline (posamezne mešanice ločeno) primerno prekvasimo. V ta namen zdevljemo nabrane rastline, ki pa morajo preje oveneti (a ne posušiti-), v primeren zabojček ali vrečico in močno obte-žimt). Vse postavmio na toplo mesto (na zapeček ali pa na drug. a ne vroč prostor na štedilniku, kjer pustimo, da se listje godi 7—14 dni. V za-bojčku pa še enkrat tako dolgo. Seveda je ta čas odvisen od zrelosti listja, stisnjenja in toplote. Ko se je listje dovolj prekvasilo, ga dobro posušimo na razprostrtem papirju in shranimo.
Imenovanja pri Pokrajinskem korporacijskem svetu
Za predsednika Pokrajinskega korporacijskega sveta je Vis. Komisar imenoval conim. dr. Edvarda Bisio, za podpredsednika Ivana Mohoriča, glavnega tajnika Trgovinskoindustrijske zbornice, za strokovnjaka pa dr. Atlija Apollonija, ki je doslej deloval na VIII. oddelku Vis. komisariata.
KULTURNI OBZORNIK
Antologija slovenske proze v slovaščini
Znani slovaški pesnik in fajnik Matice Slovaške Koloman Geraldini, ki je pred leti živel v Ljubljani, je svoj čas izdal že zbirko slovenske lirike v slovaškem prevodu (Pesmi izpod Triglava 1940) ter prevod Sedmakovega rezan-skega romana Kaplan Martin Čedermac s karto Rezije. Zdaj pa je priredil prevod -antologije slovenske proze, ki jo je nazval »Za križem« in je izšla pri Matici Slovaški (1. 1942., strani 254; cena 30 Ks). Knjige nimamo v rokah, zato ne moremo natančno poročati, katere novele posameznih pisateljev so prevedene, zato poročamo samo zanimivo oceno drugega našega prijatelja dr. Jožefa Ambruša, asistenta na slovaški univerzi. Izšla je v centralni slovaški reviji Slovenske Pohliady (št. 6—7) in je že sama nekakšen informativni uvod v slovensko moderno prozo, kakršen manjka antologiji. Takole piše dr. Ambruš:
»Slovenci so uživali pri nas vedno velike simpatije. Saj so nas vezali spomini na čase Velikomoravske države, zbliževala nas je jezikovna sorodnost, h kateri se je glasil še poudarjeni slovanski temelj vsaj od romantizma, a zadnjih dvajset let je nas Slovake vezalo na Slovence prijateljstvo tudi zato, ker nam je ta majhen narod, po številu manjši kakor smo mi Slovaki, imponiral s svojo visoko kulturo, poleg tega pa tudi s svojo usodo, ki je bila prav taka kot naša, vedno odvisna od številčno močnejšega partnerja.
In prav mlada generacija na obeh sfraneh je bila tista, ki je težila za tejn, da te stare
prijateljske simpatije realizira vsaj z izmenjavo akademikov v okvirju svojih dijaških organizacij (tako tfstredie slovenskeho študenstva v Bratislave in Slovenska dijaška zveza v Ljubljani).
Od slovaške strani je dozdaj to študijgko izmenjavo najboljše izkoristil K.' K. Geraldini, ki je v kratkem času izdal že dve knjigi iz slovenske književnosti ter ji zdaj dodaja še tretjo antologijo moderne slovenske proze Za križem. (Ob tej priliki dodajamo, da je tudi dr. J. Ambruš veliko storil za naše poznanje med Slovaki, saj je več informativnih člankov in primerno črtic napisal za slovaške dnevnike ter več referatov za strokovne časopise, poleg tega pa v svojem seminarju bere tudi Cankarja ter tako propagira slovenščino na univerzi.)
Geraldini ni vzel v svojo antologijo samo avtorjev iz časa po svetovni vojni, kakor se dogaja pri podobnih antologijah iz tujih literatur. Svetovna vojna ni namreč imela na razvoj slovenske proze tako odločnega pomena in vpliva kakor na književnost drugih narodov. Zato je Geraldini pravilno začel anatologije slovenske proze z Ivanom Cankarjem, ki je sicer umrl v dneh svetovnega prevrata 11. decembra leta 1918, pa je postavil s svojimi deli temelj za razvoj vse slovenske moderne proze. Ta ni samo izšla iz Cankarja, temveč se je pri njem tudi šolala ter še danes živi iz njegovega dela. Geraldinijev izbor slovenske moderne proze predstavlja izsek od Moderne, katere mejnik predstavlja pri Slovakih — Ivana Kraško, pa do sodobnosti; seveda samo v naj-tipičnejšin literarnih pojavih.
Ivan Cankar (1676—1918) je predstavljen z osmimi črticami (ne pove pa, s katerimi) ter je izbor dober, ker je Cankar pri nas znan večinoma samo po črticah z materinskimi motivi, tako da ta izbor jasno kaže bogatejšo različnost Cankerjeve. tematike. Tudi zato je tre-
ba ta izbor podčrtati, ker je v njem težnja, prikazati Cankarja, zavedajočega se bede lastnega naroda in človeštva; njegovo bistro oko, še ostrejši intelekt in otroško srce. To so črte, s katerimi je dovolj izrazito nakazan celoten temelj Cankarjeve osebnosti in njegovega leposlovnega dela. Ker se te in podobne črtice in novele Ivana Cankarja pojavljajo sporadično že dve desetletji po naših revijah ter nedeljskih prilogah dnevnikov, ki imajo radi Cankarja prav zaradi njegovega nežnega in globokega psihologiziranja, bi bilo želeti, da bi ta »magnus parens« slovenske proze prišel na slovaški knjižni trg tudi s svojimi večjimi deli ali celotnimi zbirkami novel in črtic.
Iz Cankarja je izšel in postal njegov epigon Fr. Ks. Meško (1874), ki si osvaja bralca bolj s svojim sentimentalnim lirizmom kakor pa umetnostjo. V izboru Geraldinija je dobro predstavljen s tipično novelo Starka, kažoč srečno ljubezen ter mirno življenje zakonskega para, ki ga razdira blazna hči.
S svojim duhovnim pojmgvanjem stoji blizu Mešku drugi slovenski duhovnik — pisatelj F. S. Finžgar (v antologiji je napačno skraj šano njegovo ime J.), ki se pa razlikuje od Meška po globokejšem in ostrejšem pogledu na socialno problematiko slovenskega vaškega življenja. V slovaščini imamo preveden že njegov roman »Pod svobodnim soncem«, ki naj bi bil nekako posnemanje historičnih skladb Sienkie-wicza. Finžgarjeva novela Naš vsakdanji kruh je tipični primer njegovega pisateljevanja, ki je v koncepciji grajeno na nasprotjih dobrega in zlega ter je idejno prežeto z globoko ljubeznijo in iskrenim razumevanjem za bolečine slovenskega kmetskega človeka.
Mimo epigonov Ivana Cankarja je zrastlo pred svetovno vojno novo fiokolenie. ki je sicer organsko izhajalo iz Cankarjeve tradicije, to-, da namesto psihologizirajočega spiritualizma
težilo približati se živemu človeku in tako v književnosti ustvarjati v znamenju novega objektivnega realizma.
Svojsko mesto v slovenski moderni prozi zavzema pisatelj Miško Kranjec, ki je obogatil slovensko književnost z novimi motivi iz življenja slovenskega ljudstva v Prckmurju, kjer se z domačimi motivi prepletajo tudi madžarski elementi. Psevdonim Prežihov Voranc in novelist Janez Jalen nadaljujeta v slovenski književnosti z vedno večjim jioglablionjem V socialno problematiko slovenskega življenja.
Geraldinijeva antologija iz slovenske proze prinaša karakteristične primere posameznih pisateljev, večinoma priznanih in zrelih pisateljskih osebnosti. Ti dobro predstavljajo v glavnih črtah položaj slovenske proze in seznanjajo, čitatelja z življenjem slovenskega naroda. Talko nam je lahko za vzor, s kakšnega gledišča je treba gledati na sestavljanje antologije iz slovaške književnosti, ako se hočemo reprezen-tirati v tuji besedi pred inozemstvom.
Po dosedanji prevodni delavnosti K. Geraldinija moremo pričakovati, da nam poda v slovaščini še druga dela iz slovenske književnosti, kar ne bo na škodo naši literaturi. S tem se izpolni tudi zahteva, da se v prevodni književnosti ne moremo orientirati samo k literaturam velikih narodov, temveč da začenjamo iskati tudi bisere majhnih literatur, zlasti še, ker smo tudi mi samo majhen narod.
Circikova naslovna slika je po svoji simboliki zelo izrazita.«
Tako predstavlja dr. Ambruš Gera!dint-jevo antologijo slovenske moderne proze slovaškemu bralcu. Sodeč po teh imenih je Geraldini skušal dobro publieirati moderno slovensko književnost, dasi pogrešamo nekaj važnih imen. S tem ie napravil delo, za katero mu bomo Slovenci hvaležni.	jd,
2)\oJhte novice
Našim naročnikom!
Današnji številki »Slovenca« so priložene položnice. Vljudno prosimo cenjeue naročnike, da se jih blagovolijo čimprej poslužiti.
Zlasti ▼ današnjem Jasu je redno plačeva-
pje naročnine velike važnosti za nemoteno
izhajanje časopisa. Vsak, kdor redno plačuje naročnino, je tudi zavarovan za 3800 lir za primer smrtne nesreče!
Koledar
Četrtek, 2. julija: Marijino obiskanje; Proces mučenec; Alarcija, mučenica; Oton, škof; Svitun, škof.
Petek, 3. julija: Trifun, mučenec; Evlogij, mučenec; Hcliodor, škof; Leon II., papež — prvi petek.
Osebne novice
= Poročila sta se na praznik sv. Petra in Pavla g. Hinko Gračner, računski kontrolor, in g. Slavka Selan, uradnica pri Visokem komisariatu, oba iz ugledne družine. Priči sta bila g Ivan Kurat, ftrokovni učitelj, in g. Ludvik Gračner, uradnik. Poročni obred je opravil g. kanonik Josip Šimenc. Novoporočencema želimo veliko srečel l . .. *
—	Duhovno vaje za duhovnike. Ker so vsa
razpoložljiva mosta v Domu duh. vaj v Ljubljani /.a prvi tečaj žo zasedena, prosimo čim prej prijav za drugi tečaj, ki bo od 20. do 24. t. m. Naslednji tečaji so objavljeni v Škofijskem listu str. 33. — Vodstvo Doma.
—	Julij je začel z lepim vremenom. V torek po noči je sijala polna luna. Noč je bila lepa in jasna. V sredo zjutraj se je zbirala nad barjansko ravnino gosta megla, ki je stala visoko. Kmalu je izginila. Prvi julij se je uvedel z lepim vremenom. Lahko po tudi rečemo, da je junij končal s prav takim vremenom. Jutra so hladna. V sredo zjutraj je bila nainižja jutranja temperatura -f-11.6" C. V torek popoldne je bilo primerno vroče, ko je bila dosežena maksimalna dnevna temperatura I-}-25° C. V juniju 60 bili najbolj vroči dnevi od 7. do 12. junija Prvi dan, 7. junija, je termometer dosegel +30.8" C, zadnji dan vročine, dne 12. junija, pa je bila najvišja dnevna temperatura +29° Celzija. Junij pa letos Se ni dosegel tako visoke dnevne temperature ko letošnji maj, ko je bilo 19. maja kar +31.6". Pred dobrimi Šestimi leti je junij dosegel rekordno vročino dne 28. junija, ko smo imeli kar + 3S" C. Prvi julij je bil lep in sončen. Barometer je dosegel stanje 765.5 mm.
—	Kdo mora imeti osebno izkaznico? Okrožno sodišče ljubljansko je te dni izreklo zanimivo končno sodbo o vpraSanju, kdo mora imeti v smislu naredbe Visokega komisarja osebno izkaznico. Občina na deželi jc pozvala nekega občana, da si preskrbi osebno izkaznico v smislu naredbe Visokega komisarja. Občan se njenemu pozivu ni odzval. Občinski urad ga je prijavil pristojnemu okrajnemu sodičču zaradi prekrSka člena 9 omenjene naredbe. Pred prvim sodnikom se je ta občan zagovarjal, da je slep, da je vedno priklenjen na dom in kadar ima pota zunaj doma, mora imeti seboj vodnika, ki pač za njega odgovarja. Okrajno sodisče ga je oprostilo z utemeljitvijo, da potrebujejo le zdravi ljudje osebne izkaznice. Državno tožilstvo je proti oprostilni sodbi prijavilo priziv v zaščito zakona in da se doseže končnoveljavna interpretacija določil o osebnih izkaznicah. Okrožno kot prizivno sodišče je o tej stvari nedavno razpravljalo. Prizivni senat je izposloval pri Visokem komisariatu uradna pojasnila, kako se naj tolmačijo določila naredbe o osebnih izkaznicah. Visoki komisariat je okrožnemu sodišču podal pojasnilo, da so od nabave osebne izkaznice oproščene le one osebe, ki jim dejansko osebno ni mogoče preskrbeti si identitetne izkaznice, tako med drugimi kaznjenci po zaporih in bolniki, ki stalno žive po raznih zavodih (v umobolnicah in hiralnicah). Prizivni senat je na osnovi pojasnila Visokega komisariata razveljavil prvo oprostilno sodbo in slepega občana obsodil zaradi prekrška po čl. 9 odnosno 10 omenjene naredbe o osebnih izkaznicah na 100 lir denarne kazni, pogojno za 1 leto. Javnost bo zanimala ta sodba okrožnega kot prizivnega sodišča, da si ljudje vedo pač preskrbeti od Visokega komisariata predpisane osebne izkaznice.
—	Dobro nadomestilo za prašičjo krmo. Dandanes moramo štediti povsod in gledati, da čim bolj pravilno obrnemo sleherno zrno, ki nam ga da mati zemlja. S prašičjo krmo moramo biti letos še bolj previdni kakor lani, zakaj predvsem in v prvi vrsti pridejo koruza, krompir, ječmen in podobno v poslov za človeško pretirano, saj bomo v ta namen potrebovali celo peso, rumeno kolerabo in korenje. Seveda, če hočemo imeti lepo rojene prašiče, ne ^friemo štediti pri njih s krmo, toda dajati jim mo-ffrtoo predvsem tisto, kar ne pride za človeško prehrano toliko v poštev. Prašičerejci ne smejo postati
malodušni, češ da nimajo prave živinske krme, zla-sti ne za prašiče. Že doslej so si znale naše pridne gospodinje pomagati, ko nabirajo »škrbineo, medvedovo taco, regrat, trpotecc in podobna zelišča, ki predstavljajo lep prispevek k prehrani prašičev. Po naših travnikih, ob potih in stezah raste polno take zelenjave, ki je sicer gospodarji nič preveč radi ne glodajo, saj pomeni zanje nadležen travniški plevel, toda za prašičji kotel je kar nekaj izvrstnega. Na jesen pa ne smemo pozabiti na ielod in žir, ki nudita obilno izvrstne krme za praSiče, enako tudi buče, medtem ko bomo pečke buč porabili za olje.
— Za ukradeno milo — 3 mesece. NaJe ljubljanske gospodinje, v prvi vrsti perice, se živahno zanimajo za dobro pralno milo. Nekatere so ga začele za domačo porabo doma same izdelovati ali bolje kuhati, toda recept varujejo kot strogo gospodinjsko tajnost. Nelegalni trgovci se skuiajo tudi z milom okoristiti, nekateri pa iščejo zaloge mila, da bi «i ga na protizakonit način prisvojili in ga spravili v denar. Zadnjo pot je ubral neki možakar, ki ga je bil kot pomožnega delavca sprejel ljubljanski inženir-kemik, lastnik obratovalnice za izdelavo pralnega mila. Iz malega raste velikol Ta pregovor se je uresničil pri inženirje-vem obratu. Milo je šlo dobro v promet. Bilo je vedno po maksimalnih cenah na prodaj interesentom. Ker se je obrat vidno Siril, jc bil inženir naposled primoran najeti nekaj pomožnih delavskih moči. med katerimi je bil tudi stareiii mož, ki je izrabil inženirjevo zaupanje in začel skrivaj odnašati kose mila. Ta nepošteni posel pa je bil naposled odkrit. Bil je možakar Tone aretiran in ž njim Se 3 pomagači — starejši maloletniki. Pred malim kazenskim senatom je bil Tone obsojen na 3 mesece in 10 dni strogega zapora zaradi zločina tatvine 276 kosov mila v vrednosti 1.656 lir, dva njegova pomagača sta bila pogojno obsojena na manjši zaporni kazni, tretji pa je bil oproščen.
Ljubljana
1 Mesečna rekolekcija ljubljanskih gg. duhovnikov bo v Domu duhovnih vaj na prvi petek, 3. julija. Začetek točno ob 5 popoldne. Zbirališče v hišni kapelici. Vsi ljubljanski gg. duhovniki vljudno vabljeni. — V3dstvo.
I Ravnateljstvo drž. klasične tfmnizlie poziva vse letošnje osmoSolce maturante, da se danes ali jutri zanesljivo zglase sami ali njih starSi (skrbniki) v ravnateljevi pisarni od 13 ali od 16—18. Pisarna je v I. nadstropju uršulinskega samostana, vzohd iz Nunske ulice. — Ravnatelj.
1 Kongrrgarija Marije Pomočnice pri Sr. Jožefu priredi namesto vsakoletnega romanja na Rožnik letos svoje romanje k Mariji Pomočnici lia Rakovnik. Sestanek v četrtek ob pol 7 zjutraj pri karlovškem mostu. Sv. maša bo ob 7. Prcd-stojništvo.
1 Ravnateljstvo tole Glasbene Matice opozarja V6e svoje gojence, da dvignejo v pisarni spričevala, letno poročilo in od društva poklonjcni izvod muzikalij za jubilejno leto 1942. Pisarna posluje dnevno od 9 do 12 in od 15 do 18.
1 Na uršulinski vadnici v Ljubljani bo vpisovanje v prvi razred še 2. julija, od 8—12.
I Živilski trg. Živahno je bilo vrvenje v sredo, t. julija, na živilskem trgu. Na izbiro je bilo mnogo stročjega fižola, uvoženega iz Gori-zije. Bilo je tudi precej uvoženih kumar iz Go-rizijc in tudi domačih iz Trnovega. Na izbiro je bilo domače cvetnče. Raznd povrtnine je bilo v veliki zalogi. Med sadjem so se pojavile uvožene hruške po tO lir kg. Na prostoru za gozune sadeže je bilo mnogo borovnic. Na Go-lovctl so borovnice dobro obrodile. Tudi nekaj rdečih jagod je bilo. Drugače jo živilski trg kazal običajno sliko.
I Ovalnih pomaranč je še vedno dovolj. Medtem, ko je običajnih pomaranč v Ljubljani že davno zmanjkalo, ker je pač minila sezona zanje, pa so v Ljubljani še vedno na razj>olago ovalne pomaranče, izvrsten sad Sicilije, ki prav nič ne zaostaja za nekdaj znanimi »Juffat pomarančami. Te pomaranče drže dolgo, tja do božiča in jih gospodinje prav rade kupujejo. Nekatere moti nekoliko zelenkast poudarek v barvi, kar pa seveda ni znamenje, da pomaranča ne bi bila zrela. Cena tem pomarančam je- maksimirana.
I Nekateri so začeli kopati kot oreh debel, še nedozorel krompir, posebno veliko škodo pa delajo tudi že tatovi na krompirjevih njivah in njivicah. Zato opozarjamo prebivalstvo, da mora krompir popolnoma dozoreti, ker je nezreli krompir klikor toliko 6trupen in zdravju zelo škodljiv. Posebno oslabelemu želodcu in črevesju nezreli krompir lahko povzroči hude težave ter ima uživanje nezrelega krompirja lahko tudi nevarne posledice. Na drugi strani pa moramo obvarovati krompir, da se odebeli in popolnoma dozori, saj moramo na vse načine skrbeti, da bomo imeli čim več pridelka. Tatove opozarjamo, da bo oblast z vso strogostjo
zatrla tatvino krompirja in drugih poljskih pridelkov, lastnikom vrtov in njiv pa polagamo na srce, naj v lastnem in v interesu sploSnosti ne kopljejo nezrelega krompirja. *
1 11 iti ra ii t i mestnega vodovoda so namenjeni izključno javni potrebi, predvsem za gašenje požarov ter morajo biti zato vedno z brezhibnem stanju. Zato je v interesu vseh hišnih posestnikov, da morebitne take pregreške takoj na/nanijo mestnemu vodovodu ali pa bližnji policijski stražnici, da bodo krivci primerno kaznovani. Pri tem pa opozarjamo vse prebivalstvo, zlasti pa hišne posestnike in lastnike ter najemnike vrtov, da je jemanje vode iz požarnih hidrantov zasebnikom strogo prepovedano in tudi kaznivo. Dalje vabimo vse prebivalstvo, naj morebitne defekte na hidrantih in sploh na vodovodnem omrežju, kjer bi puščalo vodo, takoj javijo mestnemu vodovodu.
Iz Novega mesta
+ Franc Kovačič. V najlepših moških letih ie omagal in padel pod koso ledene žene 6mrti. V času, ko bi ga njegovi 6tanov6ki tovariši najbolj potrebovali, ko bi ga najbolj potrebovala njegova družina, njegovo p^estvo, njegova obrt. Na povelje Najvišjega se je preselil v boljšo domovino, ko je komaj izpolnil 47 let. Pokojnik je bil vedno nvož na mestu. Kar je rekel, je držalo. V njegovih besedah ni bilo laži ali prevare, zato je njegova beseda tudi nekaj veljala, zlasti pri njegovih stanovskih tovariših. Kot sin mlinarja in Žagarja se je rodil v Hribu pri Stopičah. Komaj je zapustil šolske klopi, že seje ves posvetil delu v očetovem mlinu in na žagi. Prva svetovna vihra tudi njemu ni prizanesla ter v telo vsadila kal bolezni. Leta 1919. 6e je poročil 6 hčerko uglednega novomeškega ml narja Bojanca ter prevzel mlin in žago »poj 6kalo>. S svojo soprogo Marijo je ves čas živel v najlepšem soglasju. V zakonu se mu je rodilo jietero otrok, dva sinova in tri hčerke, katere sta z ženo vzgojila v katoliškem duh, s katerim sta bila prepojena tudi sama. V nekaj letih je gospod Kovačič preuredil ves obrat, zadnja leta pa je mlin in žago uredil na električni pogon, tako da v času 6uše ni bil vezan na vodno silo in je lahko spustil vso vodo naprej drugim mlinom v obratovanje.
Lučka njegovega življenja je dogorela, njegov čas je iztekel. Stopil je pred svojega Stvarnika, da položi obračun svojega življenja, ki ne bo težak. Dne 24. junija ob pol dveh je izdihnil pri popolni zavesti, ko je še prej prejel sv. Popotnico. Njegova duša naj v miru počiva, izmučeno telo pa naj se odpočije v domači zemlji, katero je tako ljubil. — Obrtništvo mu bo ohranilo trajen in časten spomin, prizadeti družini pa naj bo na tem mestu izrečeno najgloblje 60žalje v imenu V6ega obrtnega stanul
Delavni čas v krojaški delavnici Adama Franca je od 30. junija do 15. avgusta od 6 do 13.
Z Gorenjskega
Odlikovanja. Gauleiter dr. Rainer je preteklo soboto v veliki dvorani državnega namestnika v Celovcu razdelil med nameščence zasedenega ozemlja in uradnike javne službe različna odlikovanja. Poleg tega so prejeli razni učitelji in učiteljice zlati ozir. srebrni častni znak za zvesto službovanje.
Govorilni dnevi pri pravni posvetovalnici. Prva pravna posvetovanja v nemški delavski fronti na C>orenjskcm so se pričela. V torek, 30. junija, so bila posvetovanja pri krajevnem vodstvu v škofji Loki in pri krajevnem vodstvu delavske fronte na Jescnicah.
S Spodnjega štajerskega
V Mariboru je umrl v starosti 09 let kolar-ski mojster in hišni fiosostnik Franc Fras. V Studencih pri Mariboru je umrl delavceč sin Ladislav Papoi, v Leitorsbergu pa hčerka vlako-vojde Franca Potočnika.
Iz Hrvatske
Letošnji novomašniki v zagrebški nadškofiji.
V nedeljo, na praznik 6v. Alojzija, je hrvatski metropoli t in zagrebški nadškof prevzv. dr. Alojzij Stepinac ob asistenci vseh zagrebških kanonikov podelil v zagrebški stolnici mašniško jx>svečenje 19 absolviranim bogoslovcem. Po cerkvenem opravilu so bili novojx)6večeni duhovniki zagrebške nadškofije gosti nadškofa dr. Stepinca, ki je z njimi prebil ves nedeljski jx»f)oldan.
Priznanje branilcem Borče. Hrvatsko ča6opi6je jx>roča, da je poglavnik podelil najvišje odlikovanje, ki ga je dosedaj dobil kak hrvatski kraj od njega. Borčani 60 6e 6ami branili jx>lne tri mesece ter so odbijali vse napade sovražnikov hrvatske države. Zalo jih je jx>glavnik 151 odlikoval. Med odlikovanci so tudi dve ženi ter en vitez, ki je od poglavnika dobil zlato kolajno za hrabrost. Prejšnji teden so Borčani dobili tudi kredit pet milijonov kun, ki ga bodo j»orabili kot podporo za zboljšanje materialnega 6tanja tamošnjin vaščanov.
Hrvatski notranji minister dr. Arfukovič je pod okriljem svojega ministrstva ustanovil poseben državni urad za pobijanje zločinov.
Razširitev umobolnice v Vrabču Hrvatska vlada je za razširitev in modernizacijo umobolnice v Vrabču odobrila kredit 40 milijonov kun. Umobolnico bodo z odobrenimi krediti znatno razširili in bodo tako U6tvarli možnost za postavitev tisoč
Dve produkciji Glasbene akademije*
Tretja sklepna produkcija Glasbene akademije je bila posvečena komorni glasbi. Kot prvi je nastopil čelist Poljanšek Ivan z Marcel-ovo sonato v a-molu za violončelo in klavir. Poljanšek ima že lepo stopnjo tehnike na svojem instrumentu; posebno dobro mu po jo dol-gosapne kantilene. ki niso v prvi vrsti preračunane na tehniko, pač pa more izvajalec pokazati ob njih čut za fin ton in za doživijeno glasbeno izražanje: dinamično stran skladb je Poljanšek lepo izdelal; pač pa so bile mani zadovoljive hitre pasaže, v katerih je bil ton še. brez pravega zvoka, kar je bilo opazno posebno na piano mestih; tudi intonacija io bila v višinah včasih malo nejasna. Z vztrajnim delom bo Poljanšek*na instrumentu, ki ga prištevamo med izrazno najdolikatnojše, dosegel še lepo uspehe. Pri klavirju g:i ie obzirno spremljal Cvetko Ciril. — Cnrellijevo sonato za violino in klavir v C-duru je zaigrala Stanič Jelka, ki jo poznamo že iz prejšnjih nastopov. S tem nastopom ie znova potrdila dobro mnenje, ki so si ga poslušalci o njeni igri ustvarili. Res še ni mogoče pri njej govoriti o vrhuncu tehnike ali o popolni brezhibnosti izvajanja. Vendar ima za svoja lota žo nenavadno stopnjo tehnike in. kar ie skoraj še večje važnosti, prirojen čut za svoj instrument. Ce se bo po-
* Pri poročilu o prvih dveh produkcijah je bilo v naslovu obakrat pomotoma tiskano: Prva (druga) produkcija Glasbene Matice, namesto: Glasbene akademije.
svetila študiju z vso skrbjo, bomo dobili v njej izvrstno violinsko virtuozinjo. Na klavirju jo je spremljala Burger Ana. — Heydnov trio v C-duru za klavir, violino in violončelo so zaigrali Cvetko Ciril, Stanič Jelka in Poljanšek Ivan. Skupna igra ie bila dosti dobro izdelana, tudi v Heydnov slog so se dobro vživeli. Plastična in tematična izdelanost skladbe ie bila prilično dobro podana. — Zaključno točko, dva stavka iz Dvofakovega klavirskega kvarteta v lis-duru op. 78 so odigrali: Ogrin Ksenija, Gre-gorc Jurij, Žižmond Janez in Poljanšek Ivan. Pokazali so iste pozitivne strani v izvainniu k.ot so bile omenjene pri prejšnji točki. V poštev je treba seveda vzeti dejstvo, da tako šolsko združenje ni stalno, iz česar z neko nujnostjo sledi, da medsebojna povezanost, ki more biti 'le sad dolgotrajnega skupnega dela, več ali mani trpi. Tudi ne more biti skladba, ki zahteva skrajno mero tehnične spretnosti in mu-zikalne poglobljenosti, v vseh odtenkih izrčpno podana po združenju, ki ie le bolj slučajne narave. Vendar pa no glede ria te, samo po sebi postavljene težkoče lahko rečemo, da so se izvajalci potrudili in dali izvajani skladbi čim popolnejši izraz.
Izvedba komorne produkcije ie bila poverjena izrednemu profesorju Glasbene akademije Janu Šlaisu. Poleg svojega rednega pedagoškega dela se posveča s svojimi gojenci že več let tudi študiju komorne glasbe. Lepi uspehi, ki jih kažejo v tej panogi umetnostnega udejstvo-vanja njegovi gojenci, so v prvi vrsti tudi njegovi uspehi. Odobravanje, s katerim so preioli števil ml poslušalci izvajanja nastopajočih, je Veljalo tudi njemu.
Četrta produkcija je imela mešan spored.
Pogrešali smo vsaj eno točko iz domačega glasbene literature, ki bi jo bilo možno brez težave dobiti. Ta ali ona skladba sporeda bi se dala brez škode nadomestiti z enakovredno domačo skladbo. Tudi te i strani produkcij bo treba posvetiti več pozornosti. — Komar Janez iz šole docenta Marijana Lipovška je svoji dve točki odigral mehko in s pravilnim dinamičnim izrazom. V izvajanju smo pogrešali nekoliko več življenja; možno ie tudi, da sta mu skladbi nudili premalo prilike, da bi se boli razživel. — Gregorc Jurij iz šole prof. šlaisa je Handlovo sonato odigral s pravilnim razumevanjem za Hiindlov slog. Gregorc, ki ie že v zaključnih letnikih Glasbene akademiie, kaže samostojnost v nastopu, gotovost v tehniki in vpogled v notranjo zgradbo skladbe, ki ni brez pomena za nje pravilno izvajanje; v hitrih pasažah, kar volja zlasti za njegovo drdgo točko, včasih izgubi oblast nad tonom: zlasti prazne strune izstopajo iz celotne igre. Pri Hiindlu kakor tudi pri koncertu VVieniavvskega ga ie s finim čutom spremiial prof. J. Ravnik. — Pianistka Suhadolnik Jelka je Beethovnovo sonato op. 14, št. t tehnično dobro in globoko občuteno 'odigrala; zlasti je lepo nakazala arhi-tektoniko skladbe. Z ozirom na to. da ie igrala v večjem prostoru kot je šolska soba. bi dinamiko v splošnem lahko za nekaj stopenj dvignila. — Stritar Nada iz šole ravn. Betetta imn svetel, lirično barvan sopran: v inlonaciii ie jasna, v kolnraturi dokaj dobra, kar ie doka-zaln zlasti v Delibesovi ariji iz opere »Lakmč«. Vendar ie bilo opaziti, da ii ton ni bil tako prost in polnozvočen kot sicer, čemur je lahko krivo nerazpoloženie, lahko dosti težka druga skladba, lahko tudi običajna šolska trema, kar
novih postelj. Pri tej bolnici bodo 6Časoma postavili tudi dom za duševno zao6tao deco.
Socialni katolicizem. Pod tem naslovom je izšla v Zagrebu knjiga, ki jo je izdalo Veliko Križarsko bratstvo. V knjigi so objavljena poglavja o nauku katoliške Cerkve za ureditev človeške družbe ter encikliki: Rerum novarum in Quadragesimo anno ter zgodovinski govor sv. Očeta Pija XII. Knjiga stane 25 kun ter jo je mogoče naročiti pri Velikem Križarskem bratstvu v Zagrebu, Palmo-tičeva jltca 3.
Iz Srbije
Imenovanje pomočnika prometnega ministra
v Srbiji. Na predlog prometnega ministra je srbska vlada imenovala za pomočnika prometnega ministra inž. Branimirja Ivanoviča, svetnika ravnateljzstva ' srbskih državnih železnic Beograd-Jug.
Dom maloletnikov v Relgradu. Relgrajska občina se je odločila sezidati moderen dom, v katerega bo lahko spravila vso mladino, ki nima doma prave vzgoje in nadzorstva.
Za okrožnega načelnika v Kraljeva je srbska vlada postavila Marinkoviča, polkovnika v pokoju.
Nad 8000 ljudi se ie udeležilo pred kratkim manifestacijskega shoda v Švrljigu v Srbiji, na katerem so vsi zborovalci poudarjali svojo vdanost sedanji srbski vladi in nastopali proti vsem tistim, ki so narodu pripravil sedanjo nesrečo.
Skrh za kmeta. Prejšnji glavni ravnatelj Poštne hranilnice v Belgradu dr. Milorad Nedeljkovič je imel pred dnevi v ftahcu predavanje o gospodarskih problemih in finančnem položaju bivše Jugoslavije v primeri g sedanjim stanjem v Srbiji. Govornik se je havil najprej z načinom izvedbe agrarne reforme v prejšnji državi ter propagiral načrtno in konstruktivno poljedelsko politiko. Samo tako bo mogoče premostiti jez, ki obstoja še vedno med vasjo in mestom. Govornik priporoča tudi meščanstvu ljubezen in razumevanje do vseh potreb delovnega kmečkega ljudstva, ker bo samo tako našlo pot do njihovih src.
SP0RT ™™
Plavače bo zanimalo...
da je mednar. plavalna zveza potrdila nove rekorde Anni Kapellove v prsnem plavanju: 200 m prsno 2:55.5 (19. marca 1941 v Diisseldor-fu), 400 m prsno 6:08.2 in 500 m prsno v 7:45.4 (11. maja 1941 v Diisseldorfu):
da je istočasno potrdila tudi evropski rekord Šveda Bjdrna Borga: 200 m prosto v 2:10.8 in Tatosov čas na 400 m prosto 4:46.4;
da je zmagal pri drugem delu dunajskega plavalnega prvenstva na 100 m prosto Adalbert VVinter s časom 1:05.8 min in da je potisnil favorita Krumfholza na drugo mesto.
Šport v kratkem
Maribor—Rosenthal 4:4. Mariborski Rapid je imel v nedeljo v gosteh nogometno enajstorico iz Rosenthala. Na prireditvi, katero je obiskalo 400 gledalcev, so igrali Mariborčani v začetku nad vse uspešno, proti koncu pa jih je tempo, ki so ga sami narekovali, izčrpal. Mariborčani so vodili že s 3:0 Po odmoru pa so se zahodni Štajerci znašli in poslali Mariborčanom prav toliko golov v mrežo, kolikor so jih sami prejeli. Izid je bil 4:4.
Znanemu boksarju Walterju Neuselu je za-dišal naslov nemškega poklicnega prvaka težke kategorije. Izzval je Adolfa Heuserja na dvoboj, ki se je vršil v nedeljo v Hamburgu. Zanimivo horbo je prišlo gledat okrog 20.000 gledalcev. Bilo je nekaj napetih prizorov, dvoboj pa je končal z neodločnim izidom in Heuser je obdržal še nadalje naslov državnega prvaka.
Dunajčani igrajo sedaj za pokal Baldurja von Schiracha. V nedeljo sta igrala FC Wien in Wiener Sportklub. Zmagal je FC Wien z izidom 2:1. Tekmo je gledalo 12.000 oseb.
V metanju kladiva je padla zadnjo nedeljo znamka visoke mednarodne vrednosti. Nemec Storch ga je pognal 57.58 m daleč. V naglici nam je ušlo včeraj, da smo kladivo zamenjali z diskom. V metu diska bi bila Storchova znamka vsekakro nekaj, kar je za enkrat še nemogoče. Precej let bo poteklo, preden bomo čitali o metanju diska na take razdalje.
Nogometni naraščaj azzurov se pripravlja na dvoje mednarodnih srečanj. V nedeljo, 5. julija, bodo igrali v Budimpešti, štiri dni pozneje pa v Zagrebu.
Zgled švedskega kralja Gustava, ki je tudi v visoki starosti navdušen igralec tenisa, ni ostal brez vpliva na ostale visoke kroge. Iz Švedske poročajo o nekem teniškem turnirju, pri katerem je sodelovalo moštvo evangeljskih duhovnikov, načelnik moštva pa je bil sam škof. Tudi škof je nastopil v igri v dvoje.
Gustav VVagner, petkratni nemški državni prvak v skakanju s palico, je padel na vzhodnem bojišču. Desetkrat se je udeležil mednarod-njh atletskih dvobojev kot član nemškega predstavništva, najboljši rezultat pa ie postavil leta 1951 v Amsterdamu, ko je zvišal državni rekord na 4.12 m.
ie vse prehodnega značaja. Spremljal io ie na klavirju Hubad Samo. — Kot zadnja ie nastopila Ogrin Ksenija iz šole prof. J. Ravnika, ki je zaigrala Beethovnovih 32 variacij v c-molu. ki so zgrajene na kratko, izrazito temo, preračunane pretežno na tehniko in v naglem menjavanju hitijo mimo poslušalca. Pianistka jih ie odigrala plastično in tehnično dovršeno.
Naslednjih dveh produkcij se podpisani zaradi tehničnih ovir nisem mogel udeleitti.
f Dr. Josef P<ita. V Pragi je umrl 24. iu-niia znani slavist, vseučiliški profesor dr. Jožef Pata, ki je imel edino v Evropi stolico za lužiško-srbski jezik in literaturo na bivši Karlovi univerzi. Za Slovence ie bil zaslužen zato, ker je bil med velikimi čestilci našega F. Ks. Meška ter je več njegovih knjig prevedel v češčino in napisal o niem več studii. Tudi jo poročal v češke dnevnike o vseh slovanskih slavističnih publikacijah ter ie bil tudi velik priiateli Rolgarov. O njegovem delu za slovensko književnost med Cehi bomo še oo-ročali.
Prvi petek v juliju je sedmi v vrsti devetih zadostilnih prvih petkov, ki jih obhajamo Slovenci. Udeležimo se pobožnosti julijskega prvega petka X čim večjem številul
Nekai za mlada srca
Razburjenje na okenski polici
»Le poglej sestra, kako so me spet očistili in kako se sonce zrcali v menil Kako se leske-tamlc
»Ti se lahko sineješ, k tebi pride sonce zmeraj najprej. A zato ostane pri meni naj-delj.«
»Ali si mi nevoščljiva, sestrica?«
»Jaz? Saj so tudi mene očistili!«
»Jaz, jaz sem pa zares nevoščljiv,« je nenadoma nekdo zabrundal v pogovor sestric. Prestrašeni sta zažvenketali obe šipi na oknu — obe sestrici — in desna je vzkliknila: »Joj, gospod Kaktusi Gospod brundačl«
»Brundač gori ali doli, ve prozorni gospodični! Pa je vendarle nesramno, kako ravnajo z menoj. Vaju venomer brišejo, name se pa nihče ne spomni.«
»No, no, gospod Kaktus,« je dejala leva Šipa, »saj vendar vidim, da vas vsak dan zalijejo!«
»Saj to je tisto! Preveč vode mi dajejo! Saj bom še segnil!« je razjarjeno vpil Kaktus.
»Jaz na umiram od žeje,« se je odzval tanek glusek.
»Lejte si no, gospa sobna Lipa! Vi, gospa, spet govorite z menoj?« je dejal Kaktus.
Sicer pa, kaj se pravi, umiram od žeje? Tega jaz sploh ne razumem.«
»Jaz tudi ne,« se je vmešala Fuksija v pogovor. »Jaz pa niti več ne vem, kam bi devala vso to vodo, ki mi jo vsak dan dajejo. Sicer nimam take debele kože kot gospod Kaktus in lahko izločim marsikatero kapljico skozi reže svojih listov, vendar, kar je preveč, je pa preveč. — Preveč rastem in brez dvoma Lom še slabokrvna.«
»Sploh pa.« je rekla Lipa, »ali ni trapasto, so postavili mene, ki ne prenesem pekočih sončnih žarkov, v sredo okna, a gospoda Kak-
tusa. ki nima nikoli dovolj sonca, pa so dali v najbolj temen kot?«
»Tako je, gospa, Vi zares razumete, kako mr žeja po soncu,« je ganjen dejal Kaktus.
»Jaz pa sploh mislim,« je rekla gospa Pelargonija. »tla se mi vsi prav po otročje vedemo. Vsi bi morali T»i t i složni in drug za drugega, ne pa, da se pričkamo in jezikamo drug na drugega. Saj nam vsem tukaj ni dobro in vem, da tudi gospodični Kapucinki ni dobro, čeprav nobene ne črhne. Ali ni tako, gospodična?«
»Le nikar ne mislite, da ne čutim z rami in da hočem biti zase! Lejte, vsak dan obračam svoje liste k soncu — in vsak dan me prestavijo in obrnejo. Ljudje prav nič ne vedo, da
Z eno potezo.
se zelo mučim, ko se moram vsak dan spet iznova obračati k soncu. Le poglejte, kako sem vsa prerasla. Zdaj bo že kmalu večer in do smrti sem utrujena!«
»Tako je!« je zavpil jezno Kaktus. »Vsi trpimo. In prav je imela gospa Pelargonija, ki je dejala, da moramo složno živeti mi vsi, ki se skupno mučimo na tej polici. Rajši se hu-dujmo na ljudi! Veste kaj? Ker sem tu edini moški, bom vse naše pritožbe napisal in jih objavil. Menda bom vendar dobil kakega založnika.«
»Izvrstno!« so soglasno vzkliknili in nastal je velik hrup.
»Torej po vrsti! Gospa Pelargonija — govorite!«
»Prav. Jaz torej ne morem prenesti žgočih sončnih žarkov, ker mi opaliio liste. Potem še to, da je prst v mojem lončku povsem izrabljena. Na vsak način sem potrebna gnoja. Obl anice so me pred dvema letoma zelo osvežile.«
»V redu. Pa vi, gospa Lipa?«
»Tudi jaz ne morem prestajati prehude sončne svetlobe. In vsak dan moram imeti veliko, zelo veliko vode.«
»No — in gospodična Fuksija?«	i
»Naj me nikar tako ne zalivajo in me naj | dajo na sončni prostor. Drugega si ne želim « j
»Kaj pa vi, gospodična Kapucinka, kaj vam : leži na duši?«	i
»Prosim, da me ne bi vsak dan obračali, potem bom že zadovoljim.«
»Zelo ste skromni. Zdaj pa moje zahteve: Prvič: manj vode. Drugič: več sonca. Tretjič: drugo prst. Četrtič: nov lonček. Petič: peslia! Peska sem potreben, ne pa da čepim v mastni ilovici. Križ božji, ali sem nemara kaka bur-janskn rastlina? Jaz, Kaktus?«
»Ce vas pa ljudje ne bodo poslušali, in medve misliva, da vas ne bodo. kaj pa potem?« sta vprašali obe šipi.
»Potem bo pa polomija! Tedaj se bomo uprli!« je zavpil Kaktus na ves glas.
»Ne, dragi moji,« je povzela Pelargonija, »veste, kaj bomo storili? Drugo leto ne bomo nič več cveteli. S tem bomo ljudi najbolj kaznovali.«
»Izvrstno! To je pa imenitna misel! Tako bomo storili,« so soglasno izjavile vse cvetlice. Nato so še sklenile, da bodo odslej složno živele. Kaktus pa je potegnil svoje korenine iz segnite /emlje in je šel, da bi poiskal dobrega založnika.
Ce boste kdaj zagledali njegovo pisavo, pa vse prav dobro preberite in si zapomnite! Upajmo. da bodo imele potom naše cvetlice lepše življenje. Upujinol
Ovce
Stavbe na koleh
O našem Ljubljanskem barju vemo, da je bila tod nekoč sama voda, velikansko jezero in da so ondi v stavbah na koleh bivali ljudje.
Dolgo je že odtlej, odkar so živeli ti ljudje; najmanj 3000 let. In prav razumljivo je, da je bilo v pokrajinah, kjer je bil povsod en sani pragozd in kjer je grozilo nešteto nevarnosti, vprav takšno bivanje prav prijetno Hiše so stale na močnih lesenih stebrih, dva metra nad vodno gladino. Narejene so bile iz bičja in ilovice, pokrite s slamo, krog in krog hiše so bili mostovii, od soseda do soseda pa mostovi, oziroma brvi. Kar številne vasi so bile posejane po vodni gladini, pa ne samo pri
Noben sovražnik se ni mogel brez čolna približati, in če se je približal, ga je bilo ie od daleč videti.
nas, na Ljubljanskem barju, marveč tudi po severni Italiji, Madžarski, Avstriji, Švici, Irski in prav daleč v severno Nemčijo. V stavbah na koleh so bivali ljudje pač jako sami zase. Noben sovražnik se ni utegnil približati brez čolna, in če se je približal, ga je bilo že od daleč videti, 6aj na vodi ni nobenega skrivališča.
V teh naselbinah so ljudje bivali pač več stoletij. Mnoge od njih so bile še obljudene, ko so Rimljani kolonizirali naše kraje.
Dandanes vemo prav dobro, kakšno življenje so imeli ti ljudje. Poznamo njih živež, njihovo orodje, orožje in vse, kar so imeli. Tako prijetno jim je moralo biti, ko so lahko vse, kar jim je bilo v napotje, pometali v vodo, tako smeti, odpadke, ostanke jedil in vse, kar se jim je potrlo. Vse je sprejemalo vase močvirnato jezersko dno in je skozi stoletja ostalo v njem ohranjeno, kakor v brezzrač-nem prostoru, tako da ni moglo segniti in razpasti. Kasneje je bilo treba le razkopali barjanska tla in jih dobro preiskati, da je prišlo vse na dan. In tako se je zgodilo, da smo našli v barjih celo krpe oblek, platno in volno in rogoznice iz ličja.
Izkopali so nešteto lončenih črepinj, kosti jelenov, divjih prašičev, rac in drugih živali, ki so jih v kuhinjah ljudje iz stavb na koleh pripravljali za kosila in večerje. Celo žitna zrna so prišla ohranjena na dan. Takrat so poznali pšenico, ječmen in proso.
Jako zanimivo je zvedeti, .kako so ti ljudje s časom napredovali. Najprej so imeli le kamnitno orodje, kamnitne sekire in konice sulic in puščic in le surovo, sivo lončeno posodja. A pozneje so dobili v višjih, torej mlajših plasteh barja meče,
nože, sekire, okraske iz brona, torej iz kovine, ki je mešanica cinka in bakra. Našli so celo livarno, kjer so vse to izdelovali Dobili so n>'žne skodelice in Čaše iz lončevine, ki so bile žgane v rumeni. rdeči ali črni barvi in so imele okraske iz urezanih črt ali vstavljenih kamenčkov. Prav lahko zasledujemo njih razvoj in kako se jim je življenje izboljšalo. Imeli so koze, govedo, konje, pse. Svoja bivališča so si razsvetljevali z oljnatimi hrlilkaini. Skoraj v sleherni hiši so imeli statve. Pletenje in tkanje Je bilo jako razvito. Oblačila so bila pestrih barv.
Dozdeva se nam, da je bilo jako prijetno bivati v stavbah na koleh. Ljudje so bili tako svobodni in na varnem in so imeli krog sebe povsod le vodo, ki je sprejemala vase vse, česar so se hoteli izne-biti in je nujala neizčrpno zalogo živeža, namreč obilico rib. Čeprav so bili po sovražnikih odrezani od svojih njiv na bregovih, pa tem ljudem ni bilo trebn stradati, saj so lahko jedli ribe. — Pri nas ni zdaj nikjer nobenih stavb na koleh. Pač pa jih dobiš na otoku Celebesu, v južni Aziji, kjer ljudje bivajo na isti način v hišah, ki stoje na koleh, prav tako, kot so nekoč bivali ljudje po naših krajih.
V čolnu, stesanem iz enega samega debla, so hodili na ribolov. V jezeru jo bilo živeža več kot preveč.
Mravlje so napadle kmetijo
V neki vasi argentinske pokrajine San Juan
je armada velikanskih mravelj napadla neko kmečko hišo. Najprej so vdrle v spalnico dveletnega sinčka in so napadle fantka v posteljici. Na njegov krik je prihitela stara mati ki se ji pa ni posrečilo, da bi bila dečka osvobodila mravelj. Fantek se je zadušil, mravlje so pa napolnile vso hišo.
Žepne ure starih Rimljanov
Žepna ura je izum novega veka, vendar so poznali tudi že stari Rimljani nekakšne žepne ure. Slaba stran njihovih ur je bila le ta, da so šle samo tedaj, kadar je sijalo sonce. Bile so namreč žepne sončne ure. V velikem muzeju za rimske starožit-nosti v Mainzu hranijo tako žepno sončno uro. Izdelana je iz slonove kosti in ima tudi slonokoščen pokrov. Tod pokrovom je natančno izdelana ploščica
' Počitnice In letovišče
doma	Konec.
Perilo moramo večkrat sveže preobleči, ker nas osveži kot da se zračimo (zračna kopel), če pa imamo samo dve srajci, tedaj ju menjajmo. Eno operemo, drugo oblečemo.
Kar se pa tiče ženske obleke in obleke za otroke, pa že itak ustreza vsem zdravstvenim zahtevam. Moški so v tem oziru še zmeraj prece) zapostavljeni. Želeli bi, da bi se pojavil kak »apostol«, ki bi obleko za moške uredil tako, da bi bila primerna zdravstvenim zahtevam
Pri več kakor prozorni modi, tkanini za ženske obleke, bi bilo iz estetičnih razlogov želeti, da bi spodaj oblekle lahko podobleko ali kombi-nežo. Prosim, nikakor ne maram tukaj pridigo-vati morale, ampak pogled skozi tiste pajčolanaste oblekce, ni vedno razveseljiv... Oprostite, teh vrstic ne piše kak protiženskar — nasprotno! Dovolite, da pristavim, da nima vsaka ženska take telesne oblike, da bi je smela nesti na razstavo. Saj veste, čim več reči je videti, tem manj so cenjene!
Sobe morajo biti poleti zelo zelo dobro prezračene. Ker pa se pri močnem prepihu, ki ga naredimo v sobi, nareja še več prahu, odstranimo vse preproge, zavese in druge tako zvane nabiralnike prahu. Treba je tudi pomisliti, da je pospravljanje v poletni vročini bolj naporno, kakor pozimi in zato spada k poletni higieni zavest, da si je treba prihraniti nepotrebno delo. V posteljo spada sedaj trda blazina in tanka odeja, ali pa rjuha. Na ta način si tudi v vročem poletju ohranimo dobro spanje. Če pazimo, tedaj lahko dosežemo, da je stanovanje vsaj za nekaj stopinj bolj hladno kakor zunanji zrak. Torej zračite sobe, zjutraj In zvečer in če je le mogoče, tudi ponoči!
V vročih urah čez dan pa zaprimo okna in vrata, ker drugače je enako toplo v stanovanju kot zunaj. Okna in vrata čez dan zastrimo z zavesami.
Če pa je stanovanje tako vroče, da nam tudi te mere ne pomagajo, tedaj postavimo v sobo banjo ali velike škafe z mrzlo vodo in notri de-nemo nekaj kisa. Lahko razpnemo med okna namočene, mrzle brisače ali drugo snažno blago, ki pa mora biti tako veliko, kot je okno, drugače ni uspeha.
Poizkušajmo umiti šipe na oknih večkrat na dan z mrzlo vodo ali jih vsaj z mrzlo vodo poškropimo in v kuhinji umijmo tla večkrat z mrzlo vodo. Na okno razpnimo gazo ali pajčolanasto tkanino, da ne prihajajo komarji, in muhe, in da se pretaka zrak.
Važno poglavje je prehrana, neglede na to, da imamo napram zimi spremenjen jedilni list.
V vročem poletju ne jejmo vročih, gostih omak in kuhanih jedi, kar zdaj sicer ni težko jedilnik tako urediti. K sadju in zelenjavi se zlasti na deželi pridružijo mleko v različni obliki, med, skuta ali jajca. Za nas meščanske ljudi pa so to bolj redki užitki. Jedila varujemo pred muhami in jih shranimo na mrzlem prostoru. Hitro kvarljive denimo v mrzlo vodo, katero je treba večkrat na dan obnoviti. Pustimo jed pod tekočo vodo iz vodovoda. Za hlajenje jedil ima dober učinek prašek salmijaka, ki ga raztopimo v mrzli vodi in jo pri-livamo. Če imamo kaj ledu, ga dajmo pod posodo in okoli posodel
Zelo svarim pred čezmernim pitjem. Predsodek j«, če mislimo, da mrzla pijača in sladoled bistveno ohladi telo, še manj ga ohladita trajno. Čim več sprejme telo tekočine, toliko več je je seveda treba izločiti. Nastane torej le to, da se
(preveč potimo in si obremenimo ledvice.
Kjer ni voda brezhibna, je ne smemo piti ne- ( prekuhano. V tem primeru je najboljši čaj ali [ i prekuhana ohlajena voda. V takih krajih se varu- j
jemo tudi uživanja surovega sadja In zelenjave. Vsako poletje zahteva legar veliko žrtev, dalje paratifus in črevesni katar, kar je zlasti nevarno pri otrocih.
Blagodejno vpliva sadje, a ima tudi za nas odrasle, če smo neprevidni, hude posledice. Da nam nezrelo sadje škoduje, vemo vsi. Ampak vedimo, da tudi zrelo sadje lahko izpove težke bolezni. Če sadje nezadostno osnažimo, če ža v velikih količinah zaužijemo, če ga hlastno jemo, če ga nezadostno žvečimo, tedaj nastopijo pri odraslih kakor tudi pri otrocih črevesni katarji, včasih tudi krči. Če pa pride do bruhanja, vidimo v izmečku koščke neprebavljivih črešenj ali pa če-špelj ali marelic itd. Večkrat nato nastopi ozdravljenje, velikokrat pa tudi ne. Če so že težko prebavljivi kosi zapustili želodec in se že nahajajo v črvesu, potem šele prihajajo ure groze in muke, ki niso popolnoipa brez nevarnosti
Vsakodnevni sprehod in mirovanje v naravi učinkujeta krepilno. V manjših krajih je to lažje kakor v velikem mestu. Sicer je v velikih mestih tudi v ta namen zadosti priložnosti, moramo jo samo poiskati. Sprehodi se morajo razlikovati od običajnih sprehodov ob nedeljah popoldne. Posebno so polni užitka taki sprehodi v dopoldanskih urah, in sicer ob delavnikih, Zakaj, ker tega nismo niti najmanj vajenil Pri tem nam ostane še zadosti časa, da si pripravimo kosilo. Sicer lahko ostane en član družine tudi doma. To velja, če smo na oddihu. Potem pa še tisti popoldanski počitek, ki si ga ob delavnikih sicer ne moremo privoščiti, če nismo na počitnicah v Ljubljani.
Človek si mora kar predstavljati, da je na počitnicah ali na potovanju. Marsikaj, kar bi sicer doma naredili in na potovanju ne naredili, pu-
Ali ste le videli kdaj ovce, kako slede svojemu pastirju? Pravijo, da so to najbolj pohlevne živali, ki se približajo vsakemu človeku Pa ni res. To govore tisti, ki ne poznajo živali, tisti, ki nikoli niso živeli med ovcami v gorah, kjer žival bolj od človeka čuti nevarnost. Tam med skalami preživljajo ovce poletne me«oce, same iščejo paše, od plazu do plazu plezajo same Kdo' ni videl ovac v porah, ne more vedeti, da je ta ti val mno^o bolj pametna in ne pozna njihovega tankega sluha in čuta.
Bili smo ie otroci, pa smo se ie plazili po skalah. Vsak mi-sec Je bilo treba oprezovati za ovcami Po hudih nevihtah v gorah, ko se je rušilo kamenje in so skale drčale v dolino, se je dostikrat zgodilo, da se je ubila ovca Poznali smo vsako ovco le od daleč. Morda Je to čut gorjanoB ali pa čut otroške navezanosti na iivali.
Spomladi, ko je izginil sneg, smo gnali ovce v planino. Ko nam je na predvečer stari oče i>o-vedal, da bomo šli v planino, smo se razveselili. V naša otroška srca se je naselila tesnoba, ki |0 človek čuti pred velikim dogodkom Saj bomo šli s starim očelom v planino! V staji ne bo več me-ketanla, ne bomo več nosili soli našim ovčkam, ne bomo več božali mehkih volnenih glavic. Ovce bodo šle v planino in uživale svobodo v čistem planinskem zraku, mulile l»odo travo po jasah in same iskale hrane. Le od časa do časa jih bomo šli pogledat in jim nesli soli.
Ko smo zjutraj vstali, so bile že ovce zbrane na dvoru. Ni nas zbudilo njih mekotanje, zbudila nas je skrb, da ne bi bili prepozni. Saj je bilo tako lepo iti s starim očetom, ki nam je povedal toliko čudovitega, pokazal vsako rastlino in razložil njihovo čudovito moč. Stara mati nam je naprtila mnogo dobrot, črnega kruha in suhega mena, pa še posušenega sadja. Bilo je liv-iava in klepeta, da so hili doma veseli — nas vsaj ve» dan ne bodo slišali. Stari oče si je natresel soli v platneno vrečico.
Odhajali smo skozi vas. Oknire so hile še zaprte in spali so povsod. Le pri kaki hiši je ie pripravljal gospodar klajo za livino. tu pa tam je gospodinja odhajala v hlev na molio. Ko smo dospeli pod klanec, kjer se odcepi pot proti planini, je stopil stari oče pred i^redo, mi smo se pa uvrstili za njo. Naredili smo kni in prosili dobrega Očeta za varstvo. Ozka in strma je pot. Ovce so se prerivale in pehale med sol*>|, nn pa za njimi. Ni na« utrujala pot navzgor, našo mlade noge so nas nosile. Ustavili smo se sredi poti »Pri macesnu«. Tam je star maco»en, ki ga je pred desetletji upognil vihar. Da, upognil ga je, a ni ga prelomil. (KI tam je razgled po dolini, cela vas se vidi in mala cerkev v rebri. Sonce je pošiljalo prve žarke po gorah, ki so se lesketale v čarobnih barvah. Po letih, ko sem zopet hodila v planino, sem se ustavljala pri starem macesnu. Vse je bilo isto. vas |>od menoj in gora okrog nje. Moj spomin pa mi je ušel nazaj v otroška leta. Na starega očeta sem se spomnila, ko je postal na poti, ogrnil janko in dejal:
»Tako, otroci, tu »e bomo odpočili,« in sedel na upognjeni macesen. Se stoji macesen, starega očeta pa ni več. Tam pri cerkvi spi, ob zidu je njegov grob. Zre proti planini, proti paznikom, ki jih je poznal tako dobro, kamor je vodil ovce in vnuke z njimi. Spomnila sem f« dobrega starega župnika, ki spi na vaškem pokopališču. Tudi on zre v planine, tako drage njemu in nam.
Ko smo šli naprej, jo »pela naša pot med grmičevjem in kamenjem čez plaz. Dospeli smo do ograde velikega pašnika. Zameketale so ovre, saj so poznale to ogrado, poznale so pašnik. Pri bajti nas je ie čakal pastir, saj je vedel, da pridemo. Upehane ovce je spravil v stajo, mi pa smo posedli okrog ognjišča. Iz kotla nn ognjišču je dehtel vonj po koruznih žgancih, ob kupu pepela je stal lonec mleka z lepo smetano. Ko smo se najedli, smo odgnali ovco v reber, nakar smo se vrnili k pastirju.
Mnogokrat smo se vračali. V poletnih mesecih, po nevihtah smo hodili v planino, iskali ovce. Našli smo jagnjeta, ki jih prej ni bilo. Lepo je bito takrat, ko nas je stari oče priganjal:
»Le splezaj na skalo in poglej, če jih boš videl od tam.« Tako smo so plazili po kamenju in grušču, po skalah, ob oeušeni strugi potoka.
V jeseni, ko je prihajal mraz, so prignali ovce v vas. Zopet so se nastavile v staji in njih meke-tanje je bila za nas najlepša pesem.
Kadar vidim ovce.se spomnim na starega očeta, na njegove lepe pravljice, ki nam jih je pripovedoval v senci gorskih očakov ali za pečjo v zimskih dneh. Spomin nanj je lep in kadar se vračam, ga obiščem pri grobu. Pogovarjam se z njim kot takrat, ko smo bili otroci, ko smo iskali varstva pri njem.
6e vedno hodim v planino, pokličem ovce, ki se strnejo okrog mene. Oh njih mehkih glavah pozabljam na vse drugo. Le mir je okrog mene, lepota planin, sonce in meket ovac spremlja moje misli.
z več špranjami, v katere se da zatakniti slonokoščen klinček. Treba je dati uri še pravilno lego, nakar pade na soncu senca klinčka na kazalo, opremljeno s črticami, ki označujejo ure in tudi še krajše časovne enote.
kos dobre volje in razpoloženja in se prisilimo k temu.
Če je deževno, tedaj smo doma bolj shranjeni kakor zunaj na počitnicah. Ob deževnih dr\eh bomo veseli, da imamo okrog sebe tisto domačo udobnost, ki smo je vajeni. Prav tako bomo veseli, kot se vsak večer veselimo, da prihajamo v svojo lastno posteljo, o kateri vemo, da je zadosti dolga in široka. Saj vemo, da marsikaterega letoviščarja stane precej neprespanih noči, dokler se ne navadi na tujo posteljo.
K mnogim stanovanjem spada balkon, na ka-trem prebijemo lep večer.
Kako bi bilo lepo prebiti večer na balkonu, ki je okoli in okoli obdan z rožamil Če smo neradi sami, pridejo znanci. Komur je do glasbe v takih časih, si jo lahko priredi.
Ker gremo zdaj težko kam na letovišče, moramo tudi z otroki počakati, da se poleže opoldanska vročina Ko se nekoliko ohladi, poiščimo vrt ali bližnji gozdiček in podobno.
Kaj nam še ostane, ker ni izletov, katere si ie večina privoščila kot tedenski počitek (Wee-kend)? Ostane nam sprehod po tihih ulicah mesta ali čez park na koncu mesta ali čez mirno ležeče njive v najbližji okolici mesta. Tudi tak sprehod, čeprav zelo skromen, je užitek po napornem delu ob času vročih dni.
Kot rečeno, tudi zabava in zapravljanje časa morata biti drugačna kakor ponavadi. Če želimo oddiha, pustimo vse poklicne zadeve daleč proč in pojdimo daleč v velikem loku okrog njih.
Čeprav so počitnice doma še zmeraj samo velik nadomestek za potovanja, letovišča, morje, hribe itd., utegnemo tudi v takih počitnicah najti počitek, če nimamo velikih zahtev, če smo z vsem zadovoljni in če «mo dobre volje.
stimo, mreo torej ostati neopravljeno. Samo na ta	______
način si sedaj priborimo nekaj živčnega miru in 1	,	. ... .. _ _______
počitka. Za lenobo in komoditeto moramo imeti ' IfarOCBjie In ClfBjt6 »SLOVENCA
t
UMZE1 v
'"Jirilt
247.
Pobito in žalostno je hodil poveljnik turške čete zvečer po taboru, lludoval se je nad Treseglavom, da pa je zvodil v Kožno dolino. Sam ne bi šel nikdar, ker mu je bila od rok, toda ta starec mu je obetal plen kot nikjer. Zato ga da poklicati prOdse in ga nahruli:
248.
>Kje je zdaj tvoj plen in žetev za mojega carja, zame in za moje vojake, ki si ga obljubljal? Ljudstvo se je zavarovalo za močne zidove v taborih in poskrilo vse, kar je za plen. Da, še celo živine in druge hrane ni dobiti za moje ljudi. Ako ne poskrbiš, kakor si rekel, bos dal svojo glavo!<
249.
>Vse pride v vaše roke. Le potrpite malce, gospodar moj in poveljnik!« odgovori prestrašeno Tresoglav. >Se to noč bomo imeli vsega dovolj. Jaz vem za tajno skrivališče v gorah. Dajte mi majhen oddelek vojakov in pokažem vam pot in način, kako priti trdnjavi v 6kom.<
Nekaj malega o reševanju iz vode
7 neknterih drŽavah so le zgodaj mislili na to, kako omejiti število nesreč pri kopanju. Ni-zetnci, ki imajo nenavadno ugodne razmere za plavanje, so ustanovili že 1. 17(i7. posebno družt>o za reševanje potapljajočih. Ta organizacija si je nadela dvojno nalogo: 1. popularizirati poučo-vanje plavanja, 2. uriti plavalec v reševanju.
Motijo se oni, ki mislijo, da je vsak plavalec spodoben tudi za reševanje. Izkušnje ob mnogoterih priložnostih, zlasti pa, kadar je prišlo do množičnih nesreč na vodi (n. pr. kadar se je prevrnil čoln, v katerem so bili poleg plavalcev tudi neplavalci), so pokazale, da so neizurjeni reševalci često brezuspešni.
Tako se je zgodilo pogosto, da je hotel ta ali oni pomagati potaplja joči m, ki so se ga v smrtnem strahu tako lesno oklenili, da so ga potegnili na dno, od koder se uiti sain ni mogel rešiti.
Predstav« ob dejavnikih ob 16 in 18.15, ob ne-deltah In praških oh 10.30. 14.70. 16.30 In 18.30
Sijajna druž. komedija iz pariškega življenja
Olas srca
V gl. vi.: Armando Falconi. Paola Barbara KINO UNION - TEL. 22-21
Globoka social. drama iz sodobnega življenja
Luči v megli
Fosco Olachet'1. Ln'«a Ferlda. Mariella Lottl KINO MATICA • TEK. 22-41
Na bienalu v Veneziji s prvo nagrado nagrajeni velefilm
Obleganje Alcazarja
v nlavn h vlogah: Fosco Glachettl, Marta Denis in Mireille Hm In KINO SLOOA - TFL. 27-30
»čez par dni so jih našli v objemu«, je bilo večkrat zapisano v poročilu o nesreči.
Reševalec, ki skoči med množico potapljajočih se ljudi, mora v naprej vedeti, da je izgubljen. Skakanje med množico je proti vsem navodilom za reševanje iz vode. Radi tega je potrebno, da se pouči o tem, kako se mora približevati ponesrečencem: samo poedincetn in samo od zadaj 1
Vedeti mora dalje, kaj mora storiti, če ga ponesrečenec potegne na dno vode (osvobodilni prijemi). Prvo je torej, da zna pri reševanju reševati tudi sebe!
V naslednjem bomo na kratko očrtali vse sposobnosti, s katerimi naj bo oborožen izurjen reševalec.
V plavanju mora biti tako vztrajen, da mu ni težko vzdržati se eno uro plavajoč v stoječi vodi, ali 3 kilometre v počasi tekoči reki. Včasih pa nanese slučaj, da mora reševati oblečen. Da bi se tega navadil, naj poskusi preplavati 300 m v popolni obleki.
Potrebno je tudi, da se navadi sleči se v vodi, zlasti pa, da se izuri v plavanju pod vodo in v potapljanju sploh. Vsak reševalec mora gledati pod vodo, da bi lahko poiskal potapljajočega. Pod vodo mora plavati zdaj sem ter tja, zdaj v globino, kar je hudo utrudljivo in zahteva mnogo vaje.
Često je treba skočiti v vodo z mosta ali obrežja, radi tega naj se vadi reševale tudi v oceni globine ter v skakanju na glavo (globoka voda) in na noge. Pri borhi z utopljencem mora biti vselej pripravljen na to, da utopljenec v silnem strahu ni razsoden. Vešč mora biti osvobodilnih prijemov, če pa tudi to ne pomaga, se mu približa šele takrat, ko ga že zapušča zavest.
Kdor hoče plavati z utopljencem, ki predstavlja precejšnje breme, se mora uriti v plavanju na hrbtu samo z nogami, da bi z rokami lahko držal svojega tovariša (glavo) nad površino vode. In končno, vedeti mora tudi to, kako postopali z utopljenrem tedaj, ko priplava z njim na suho. Tu pride v poštev izpraznjenje vode, umetno dihanje in sploh prva pomoč pri reševanju utopljencev.
Naznanila
GLEDALIŠČE. Drama: ("etrtek. 2. julija oh 17.30: ir rnL* "" ®etajnovl«. Red II. - J'etek. S. julija ol. is. 'h. o varstvo m ljubezen«. Prvifi v letoSnji sezoui. Jiven nniiane eene od lil lir navzdol, n A ,P,er,*', c'etr'e>-. jiinila oh 17: »Prijatelj Fric.. Red fotrtek - Petek, 3. julija: Zaprto
DI<\ «etirttk,- 2- JuUJa: 7.30 Poročila v slovenščini - 7.15 Lahka irlasba. V oilinoru (8.00): Napoved časa - 8.15 Poročila v italijanščini — 12 15 Koncprt pianističneira dua Bizjak-HraSovea — Vi 4t. Koncert vi i ni sta L. Preiferia (pri klavirju Marijan Llpovfiek) — 13.00 Napoved časa — Poročila v italijanščini — 13.17 Koncert rad. orkestra vodi dirigent " .M Sijnner. — Orkestralna clasba — 14.00 Poročila v italijanščini - 14115 Operna irlasba. vodi dirigent
Uco Tansini sodeluje tenorist Kmilio Renzl — 14.45 Poročila v slovenščini — 17.15 Iluet harmonik Maltfaj — 17.411 Koncert komorne irlasbe — 19.30 Poročila v slovenščini — 19.45 Romance — 20 Napoved časa — Poročila v italijanščini — 20.20 Komentar dnevnih do-Kodkov v slovenščini — 20 30 Vojaške pesmi — 20.45 Tri o Emona — 21.15 Koncert rad ork , vodi dirigent I) M Si junec, sodeluje sopranistka .M. Mleinikova — 21.50 Violinski koncert Jana Slajša (pri klavirju J. Ravniki — 22 10 Venček narodnih pesmi — Orkester vodi dirigent Petrnlia — 22.45 Poročila v Italijanščini.
LEKARNE. Nočno službo Imajo lekarne: dr. Kmet. Bleivveisova e. 43: mr. Trnkoezv ded., Mestni tre 4; mr. Ustar. fteleiiburcrovn ulica 7.
NAROČAJTE »SLOVENCA«
j Shižbg |
Jttcio:
24 letni tehnik
s Šestletno prakso I6če pisarniško službo ali me-I Bto čuvaja, skladiščnika, lnkasanta. Naslov v upr. »Slov.« pod št. 3S93. a

Vosek la
kupi vsako količino: Modama, Ljubljana, Židovska ul. 6.	k
Prodamo
V	globoki žalosti naznanjamo, da je umrl naš srčno ljubljeni soprog, oče, stari oče in tast, gospod
Dr. GUSTAV GREGORIN
K večnemu počitku ga bomo spremili v petek, dne 3. julija 1942 ob 15.30, iz kapelice sv. Andreja na Žalah na pokopališče k Sv. Križu.
V	Ljubljani, dne 1. julija 1942.
Žalujoči: ROZA, soproga; DANICA, hči; prof. PAVEL RANClGAJ, zel; DIKA, vnukinja; PETER, PAVEL in LJUBI, vnuki.
Žimo za modroce
vseh kvalitet kupite najugodneje pri »ZIMA« Jager MIlan, prva ljubljanska mehanična predilnica žime, trgovina Sv. Petra 0.17, tel. 20-42. Predilnica Fu ine, tel. 20-45.
»Plodin«
umetno gnojilo Posebni gnojilni sestavki za: krompir, fižol, paradižnik, zelje, raznovrstne ' cvetlice Itd. Inž. PrezelJ, i Wolfova ulica 3t telefon I 31-73. Samo od 8—12. 1
KOVINARSKO DRUŠTVO IN ZADRUGA NOVINAR. DOM objavljata žalostno vest, da je umrl v Stozieah njegov dolgoletni zvesti član, soustanovitelj in tlan upravnega odbora zadruge »Novinarski dom«, gospod
Franc Strah
novinar
Slovenski novinarji bodo ohraniti dragemu blagopokojnemu tovarišu fasten spomin.
V Ljubljani, dne 30. junija 1942.
Novinarsko društvo Zadruga „Novinarshi dom44
Zahvala
ob bridki izgubi našega dragega očeta, gospoda
Franceta Andolšek
izrekamo vsem, ki so ga v tako lepem številu spremili na njegovi zadnji poti, predvsem častiti duhovščini. — Posebna zahvala gg. primariju dr. Guzelju iz Ljubljane ter dr. Kožuhu iz Vel. Lašč za požrtvovalnost v njegovi težki bolezni." Vsem in vsakemu posebej iskrena hvala!
Rodbina Andolšek

Giovanni Verga*	5
Tone Nevolja
Roman.
»Ne snubi dekleta, ki pri oknu poseda« in \anni Pizzuto ji je nosil v dar smokve ,ki jih je bil ukradel vrtnarju Massaru Filipu in ki sta jih skupaj jedla v vinogradu pod mandljevcem, ona sama ju je videla.
In mesar Pepe Nosan, potem ko se mu je vzbudila ljubosumnost na voznika botra Marijana Počasneta, ji je hodil metat pred vrata vse rogove živali, ki jih je ubijal, tako da so govorili, da se hodi česat pod okno Rožičevke.
Blago srce sestrične Ane pa je jemalo stvar z vesele strani.
»Don Giammaria pravi, da je smrtni greh govoriti slabo o bližnjemu!«
»Don Giammaria naj bi rajši pridigal svoji sestri donni Rosolini«, je odvrnila Zuppiddn, »ne pa da jo pušča, da se šali z don Silvestrom, ko gre mimo in z narednikom don Mihaelom, ki je popadljiv kot zakonski mož, pri vseh letih in mesu, ki jih, ubožica. ima na sebi!«
»Za božjo voljo!« je zaključila sestrična Ana.
»Ko mi je umrl mož. Rok ni bil večji od te preslice in vse njegove setrice so bile mlajše od njega. Ali sem mar zaradi tega izgubila pogum? Nesreče nam napravijo iz kože podplat in nam potem pomagajo pri delu. Moje hčere
Za Ljudsko tiskarno v Ljubljani: Jo2i Krimarit
bodo napravile isto kot jaz in dokler bodo kamni v pralnici, se bomo preživljali. Poglejte Nunziato, ona je sedaj resnejša od stare ženice in si pomaga, da redi tiste malčke, da se zdi, kot da jih je ona rodila.«
»Kje pa je Nunziata, da je še ni videti?«, je vprašala Dolginka kopico razcapanih poglav-čkov, ki so vekali na pragu hišice tam nasproti in ki so v zboru zagnali vrišč, ko so slišali govoriti o sestri.
»Videla sem jo, ko je šla na .sciaro'- da bi nabrala^ nekaj snopov rabuša in bil je tudi Vaš sin Aleš, ki jo je spremljal«, je odgovorila sestrična Ana.
Otroci so prisluhnili, nato so vsi hkrati zopet začivkali in večji izmed njih, ki ie čepel na vclkem kamnu, je čez nekaj časa odgovoril:
»Ne vem, kje je.«
Sosede so prilezle iz hiš kot polži ob dežju in vzdolž poti nisi slišal drugega kot neprestano klepetanje, od vrat do vrat. Celo okno Alfia Muhe, tistega, ki je imel voz z oslovsko vprego, je bilo odprto in skozenj je uhajal velik dim rabuša. Mena je pustila statve in se tudi ona pojavila na mostovžu.
»Oh! Sveta Agata!«, so vzkliknile sosede; in vse so jo radostno pozdravljale. ss»Ali ne mislite na to, da bi omožili Vašo Meno?« je Ztippidda tiho vprašala botro Maruzzo.
1 .sciara' = zgornja, mehkejša plast lave, na kateri uspevajo predvsem trte in stnokve.
O veliki noči bo že izpolnila osemnajsto leto, to vem, ker je bila rojena v letu potresa, kot moja hči Barbara.
V tistem hipu se je s ceste zaslišal šum dračja in prišla sta Aleš in Nunziata, ki ju ni bilo videti izpod svežnjev rabuša, tako sta bila majčkena.
»Ohi Nunziata!« so vzkliknile sosede. »Ali te ni bilo strah ob tej uri na ,sciari'?«
»Bil sem tudi jaz,« je odvrnil Aleš.
»Z botro Ano sem se zamudila v pralnici in tudi hisem imela drv za ognjišče.«
Deklica je prižgala luč in pričala je kar se da urnih rok pripravljati vse potrebno za večerjo, medtem ko so ji njeni bratci sledili po sobici, da se je zdela kot koklja s piščeti. Aleš je bil vrgel z ramen svoj sveženj in gledal je z vrat, zelo resnobno in z rokami v žepih.
»O Nunziata!« ji je zaklicala Mena z mo-stovža; »ko boš pristavila lonec na ognjišče, pridi malo femkaj.«
Nunziata je pustila Aleša, naj čuva ognjišče in tekla je na mostovž, da lii tam čepela poleg svete Agate in da bi tudi ona uživala svoj počitek križemrok.
»Boter Alfio Muha kuha bob;« je pripomnila Nunziata kmalu potem. »On je kot ti. ubožecl Oba nimata nikogar pri hiši, ki bi vama zvečer postregel z večerjo, ko se vračata utrujena.«
»Da, res je, on zna tudi šivati, si sam pere erilo in krpa srajce.« Nunziata je vedela vse, ar je delal sosed Alfio in poznala je njegovo
£
Izdajatelj: inl Jože Sodja
hišo kot dlan svoje roke; »sedaj,« je govorila, »gre po drva; sedaj vprega svojega oslička« — in bilo je videti luč na dvorišču ali pod lopo.
Sveta Agata se je smejala in Nunziata je dejala, da botru manjkajo samo krila, pa bi bil čisto tak kot ženska.
»Tako,« je zaključila Mena, »ko se bo oženil, bo njegova žena hodila okrog z vozom z oslovsko vprego in on bo ostajal doma, da vzgaja otroke.«
Tudi matere, ki so se v skupini pomenkovale na ulici, so se razgovarjale o Alfiu Muhi, o katerem je celo Osa prisegala, da ga noče za moža, je pravila Zuppidda, kajti Osa je imela svojo donosno ogrado in če bi se orno-žila, ne bi vzela nekoga, ki nima drugega kot voz z oslovsko vprego: »voz znači rakev,« pravi pregovor. Ona je vrgla oči na svojega strica Leseni zvon, ta prebrisanka! Dekleta so se zavzemale za Muho, proti tisti grdi malopridni Osi; Nunziati pa je pokalo srce zaradi prezira, ki sa ga imeli do botra Alfia. edino zato ker je bil reven in ni imel nikogar na svetu in iznenadu je dejala Meni: »Če bi bila odrasla, bi si ga vzela jaz, če bi mi ga dali.«
Tudi Mena je hotela nekaj povedati, toda je takoj menjala razgovor.
»Ali boš ti šla v mesto, za praznik Vseh svetnikov?«
»Ne, ne grem, ker ne morem puščati hiše same.«
»Mi bomo šli, če bo šla kupčija z volčjim bobom po sreči; ded je tako dejal.«
Urednik: Viktor Cen?«