naša luc
1980


10
Sklepamo odgovore na krivične obdolžitve, ki jih na rovaš Cerkve navaja profesor Rus v učbeniku za 7. in 8. razred osemletk DRUŽBA IN SOCIALISTIČNA MORALA. Menimo, da je zadnji čas, da režim omenjeni učbenik iz šol umakne.
• RUS: Bistveno pri človeku je njegovo zgodovinsko proizvodno delo. Ljudje se spopadamo z naravo, ob tem pa razvijamo tudi sami sebe, svoje sposobnosti. Z delom postaja človek zrela in vedno bolj razvita osebnost.
Prvi del odgovora na to vprašanje je bil objavljen v zadnji številki NAŠE LUČI. Danes odgovor nadaljujemo in sklepamo.
Predvsem pa se vprašanje o smiselnosti življenja in dela zaostri, ko se človek sooči s smrtjo.
Živali umirajo, ko so izpolnile svojo nalogo v okviru prizadevanj za ohranitev svoje živalske vrste. Zato ne skrbijo za svoie obolele in ostarele člane vrste. Živali se bojijo samo nasilne in predčasne smrti.
Človekov odpor do smrti pa ima izvor v zavesti, da je on oseba, da je on sam cilj svojega življenja in da je on neodvisna vrednota, kot tak pa da ima pravico do življenja. Zasluži, da je, da živi, in to kratko in malo zato, ker je človek. Če torej mora umreti, čuti in upa, da s tem ne more biti zanj vse končano.
Sedaj tudi razumemo notranjo doslednost krščanske vere. Ta, ki izrečno uči, da je človek oseba in cilj svojega življenja, tudi izrečno u-či, da človek s telesno smrtjo ne neha živeti. Če je človek v svojem življenju več kot žival, mora biti tudi v svoji smrti več kot žival. Če ni na svetu samo zato, da bi služil človeški vrsti, kot to velja za živali, potem tudi ne sme umreti zato, da bi novim članom svoje vrste odstopil življenjski prostor.
Vera in upanje v posmrtno življenje ni otročja in nezrela tolažilna samoprevara, temveč nujna posledica prepričanja, da je človek več kot žival, da je oseba, ki ima zato neodtujljivo pravico do življenja in »zasluži«, da večno živi.
Zato mora biti človek vedno oseba: sedaj in tukaj v zasebnem in družbenopolitičnem življenju, po smrti pa v življenju, katerega podo-
be in načina si ne moremo predstavljati. Kljub temu pa smemo iz zavesti, da smo osebe, sklepati, da smo kot takšni neodvisne vrednote in cilj svojega življenja in da imamo zato pravico, biti vekomaj.
Za vernika ni najvišji ne zadnji smisel življenja urejeno uživanje ob prizadevnem delu za večjo blaginjo človeštva. Vsega tega ne izključuje, vendar se pri tem ne ustavi, temveč gleda tudi na to z vidika človeka kot osebe.
V okviru našega pogleda na človeka se ne odrekamo iskanju sreče na tem svetu, zase in za druge. To srečo pa povezujemo z rastjo človeške duhovnosti in osebne zrelosti. Ko gledamo v sebi in v sočloveku predvsem osebo in ne samo delavca in proizvajalca, hočemo poudariti, da človek ni na svetu zato, da bi bil sredstvo in orodje in bi delal za blaginjo svoje vrste, vrsta pa bi ga zato poplačala s spominom nanj. Človek sicer mora misliti na druge in se čutiti odgovornega za vse človeštvo. To zahteva od njega njegova osebna rast: človek ne more duhovno rasti in dozorevati brez drugih. Najpomembnejši proizvod dela niso zunanji proizvodni dosežki v korist družbe. Najpomembnejši proizvod je človek sam.
Za materialista, ki se nagiblje k misli, da je posameznik le sredstvo družbe in človeške vrste, ta zadnji vidik ne zasluži posebne pozornosti. Zanj je pomembna koristnost družbi; koristnost sebi pa le toliko,
kolikor omogoča urejeno in srečno uživanje tega sveta.
Za tistega pa, ki vidi v človeku osebo, ki živi zato, da bi živela polno, popolno in plemenito, četudi ne bo zaradi tega imela na svetu veliko prijetnih trenutkov, je na koncu odločilno to, kaj bo naredil iz samega sebe, kako bo upodobil svoj notranji lik. Pričakuje, da se njegovo prepričanje o lastni osebnosti ne bo ob smrti izkazalo za neumno slepilo, temveč za najbolj živo resničnost.
Bila bi popolna zmota, če bi kdo na podlagi povedanega sklepal, da se kristjan ubada z vprašanjem, kako bi »rešil svojo dušo«. Tudi tukaj velja evangeljsko opozorilo: »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil.« Izpolnjevanje samega sebe je neizogibno povezano s smislom in čutom za druge ljudi, ki so tudi osebe.
Bistvo krščanstva je velikonočna skrivnost, ki jo kristjani obhajamo pri vsaki maši: šele z umiranjem sebi za drugega vstajamo v novega človeka.
Kristjan veruje, da lahko premaga celo svojo smrt, a ne z medicino, temveč z moralo, z rastjo svoje nesebičnosti. Kdor svoje življenje izgubi, ga najde. Ne najde ga samo v svojih potomcih ali v spominu in hvaležnosti prihodnjih rodov. Življenje v spominu in potomcih ni življenje, ampak samo njegova bleda senca in prispodoba, ki jo kot tolažilni in zasilni izhod zagovarjajo tisti, ki nočejo priznati, da nimajo odgovora na vprašanje o smislu življenja in smrti, pa tudi ne na vprašanje, kako osmisliti trpljenje in neuspeh.
Misel o človeku kot osebi je treba uveljaviti najprej v našem neposrednem življenju, v prizadevanju za vedno doslednejše uresničevanje človekovih pravic, uveljavljati pa jo je treba tudi v trpljenju in smrti, z vero v Jezusa Kristusa. On je s svojim vstajenjem spremenil v dokončno stvarnost davno človeško prepričanje, da človek kot posameznik in oseba ni sredstvo, temveč vrednota in cilj.
Tone Stres
Slika na naslovni strani: Slovenija si je nadela beli kožuh.
1980
10
naša
luč
viSp?.-
mesečnik za Slovence na tujem
za uvod
leto 29
december 1980
Ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik:
Dr. Janez Hornböck.
Bliža se BOŽIČ. V naši matični domovini bo, kot vse kaže, ta najbolj družinski krščanski praznik spet delovni dan.
Recimo bobu bob! Že 35. leto — torej ves čas po vojni — se to dogaja proti volji ogromne večine naroda, ne le proti volji nad 80% deklariranih katoličanov. In narod ve, da je to krivica. In tudi ve, zakaj mora to krivico trpeti. Nobena še tako lepo oblikovana fraza ne more ljudi voditi za nos.
In noben narod krivic, ki jih mora pretrpeti, zlepa ne pozabi.
Založba: Družba sv. Mohorja v Celovcu. Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Izhaja vsak mesec razen julija in avgusta.
N a r o č n	i n a :
Anglija	5
Avstrija	120
Belgija	280
Francija	40
Italija	8000
Švica	18
Nizozemska 19	
Nemčija	18
švedska	40
Avstralija	8
Kanada	12
USA	10
angl. f. šil.
belg. fr. fran. fr. ital. lir švic. fr. niz. gld. n. mark šv. kron av. dol. kan. dol. am. dol.
Razlika v cenah je pogojena zaradi neenakih poštnin v posameznih državah in različnih deviznih preračunavanj.
Naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava »Naše luči«.
Uredništvo in uprava: Viktringer Ring 26,
A-9020 Klagenfurt,
Austria.
Printed in Austria
o
So BESEDE, ki se zdijo tako nedolžno-brezbarvno normalne, da ni moč kar mimogrede opaziti zlorabo, ki jo z njimi dan na dan uganjajo. Mednje spada beseda »normalizacija«, ki je že pred precej časa postala v ustih totalitarnih oblastnikov in njihovih trobil orodje za popolno prevračanje pomena.
Kateremu normalnemu človeku ne gre srh po hrbtu, če se poteguje tovariš partijski šef Brežnjev za nadaljevanje boja v Afganistanu z utemeljitvijo, da je treba vse storiti, »da se položaj na tem področju sveta popolnoma normalizira«?
Najbolj pristojno pojasnilo k temu je dal afganistanski voditelj odposlancev na konferenci UNESCO Paktiaval: Sovjetska zveza »krši naše človeške pravice, nas pobija in vsevprek po deželi vladata zatiranje in preganjanje«. Milijon mrtvih Afganistancev, milijon beguncev — takšna resničnost se skriva za besedno zaveso »popolne normalizacije«.
In kaj je na Poljskem »normalno«, pojasnjuje vzodnonemški šef varnosti Mielke: Nikdar ne bo dovoljeno dotakniti se oblasti delavskega razreda, pa najsi bo pod kakršnim koli lažnim imenom ... Kdo si pravzaprav nadeva tu lažno ime? Saj Mielke (žal) ne svari pred bratsko uporabo sile proti poljskim delavcem, temveč pred še tako skromno terjatvijo svobode od velikega brata — partije.
Na področju velikih bratov obsojajo tistega, ki se vmešava, ki bi rad posegel vmes, ki se drzne resnično vmešavanje — vojno, podvrženje, zatiranje — tudi le imenovati z imenom, pa čeprav se pri tem sklicuje na helsinško listino. Pod normalizacijo je mogoče razumeti le načelo nevmešavanja, oznanja neki član vzhodnonemškega politbiroja.
Ob takšni besedni strategiji postajajo besede kajpa orožje za kršenje pogodb in človekovih pravic.
Pa ne samo to. Izpačenje, popolno izprevrženje govorice, te najbolj človeške kulturne dobrine, prizadene tudi duševno jedro človeških oblik občevanja. Govorica se navzame neresnicoljubnosti in se obnaša toliko bolj popačeno, s kolikor večjim zanosom se nje uporabniki pod vsemogočimi lažnimi imeni svetohlinsko sklicujejo prav na tisto, kar zatirajo: na koristi občanov, svoboščine ljudi, pravice delavcev in samoodločbo narodov.
(Uvodnik iz dnevnika Süddeutsche Zeitung, München, 28. okt. 80).
Novi predsednik ZDA REAGAN:
«Ne razumem, kako bi se sploh mogel potegovati za te vrste mesto, kot je mesto predsednika ZDA, kdo, ki ne veruje, da je Nekdo, na katerega se lahko opira in katerega lahko prosi pomoči...
LJUBLJANA SPADA MED BOGATEJŠE V EVROPI — Vsaj, kar se tiče zbirk starega denarja v Numizmatičnem kabinetu Narodnega muzeja v Ljubljani, lahko to rečemo. Sicer pa ima zbiranje starega denarja, medalj, odlikovanj in značk na Slovenskem bogato tradicijo. Že Valvazor se je s tem ukvarjal kot tu-
in doma T
Mislim, da bi morale vladne palače izžarevati nekaj nravne sile, tako kot naše stolnice in cerkve, naša svetišča.«
DER SPIEGEL, Hamburg, 27. okt. 80/164.
Minuli teden je Miloš Minič na seji CK ZKJ spregovoril o višini JUGOSLOVANSKIH DOLGOV V TUJINI, ki so o-čitno vsaj na robu naših dejanskih možnosti, če jih še ne presegajo... »Dne 31. decembra leta 1976 je naš dolg v tujini znašal 6,6 milijarde dolarjev. V naslednjih štirih letih se je več kot podvojil in je 31. decembra leta 1979 znašal 14,2 milijarde dolarjev.«
DELO, Ljubljana, 18. okt. 80/28.
JUGOSLOVANSKO GOSPODARSTVO NA ROBU ZMEDE — V nekaterih jugoslovanskih krajih izdajajo krajevne oblasti zadnji čas bone. Le kdor ima bon, lahko kupi v krajevnem supermarketu na družino in na mesec npr. kilo sladkorja. Zgled o sladkorju, ki ga delno racio-nirajo kot v času po vojni in ki ga lahko kupiš le na živilskih trgih, je iz mnogih razlogov značilen za hipno skoraj zmedeno stanje jugoslovanskega gospodarstva.
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG, München, 21. okt. 80/24.
di Valentin Vodnik, ki je imel lepo zbirko starih kovancev. Strokovnjaki pravijo, da je naše ozemlje glede najdb zelo zanimivo. To gotovo drži, če pomislimo, da so se na našem ozemlju v zgodovini križale vojske in države Keltov, Ilirov, Rimljanov, Grkov, Bizantincev in nazadnje še Turkov. Za to stran naše preteklosti pa se ne zanima samo že omenjeno društvo v Ljubljani, temveč tudi podobna društva v Novi Gorici, Ilirski Bistrici, Kranju in Preddvoru.
»GORENJE« VEČ IZVOZI, KOT PA UVOZI — To čutijo predvsem domači kupci, saj izdelkov tega podjetja malodane ni mogoče kupiti. Tudi v prihodnjem letu bi jugoslovanski trg sprejel več, kot pa more ali hoče nuditi velenjsko podjetje. »Gorenje« pač smatra, da bi bilo narobe, če bi zanemarili tuje tržišče. V letu 1981 računajo, da bodo izvozili za 180 milijonov dolarjev blaga, seveda, če bo dovolj materiala (surovin) iz inozemstva. Prav tu pa se je letos zelo zatikalo, saj so morali zaradi pomanjkanja uvoznih in domačih surovin celo zmanjšati izdelavo, kar je zopet imelo za posledico izgubo v nekaterih podjetjih »Gorenja«. Do konca leta pa upajo, da ne bodo več imeli izgub. Tako »Gorenje« vsaj z devizami obilno zalaga domače tržišče.
V OBALNIH MESTIH SO ZAPLAVALI AVTOMOBILI — Močan veter jugo, ki je piha! s hitrostjo 80 km na uro, in pa močna plima sta bila kriva, da je morje 25. oktobra zalilo precej ulic in trgov v vseh treh slo-
NOVI MARIBORSKI ŠKOF
Mariborska (lavantinska) škofija, največja med slovenskimi škofijami, je bila po smrti škofa dr. Maksimilijana Držečnika že nekaj časa brez nadpastirja, zato so verniki lavantinske škofije željno pričakovali njegovega naslednika.
V prvih dneh novembra t. I. pa je iz Rima prispela vest, da je papež Jenez Pavel II. imenoval za rednega mariborskega škofa sedanjega ravnatelja Slomškovega dijaškega semenišča v Mariboru dr. Franca Krambergerja.
Novi škof je bil rojen pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah 7. oktobra 1936. Po bogoslovnem študiju v Ljubljani je bil posvečen v duhovnika 29. junija 1960 v mariborski stolnici, doktorsko čast pa je dosegel I. 1873 na ljubljanski bogoslovni fakulteti.
Najprej je opravljal službo prefekta v Slomškovem dijaškem semenišču, I. 1972 je bil imenovan za njegovega ravnatelja, od I. 1976 pa še za ekonoma.
Novi škof hoče delovati v duhu božjega služabnika škofa dr. Antona Martina Slomška, saj se tudi za njegovo beatifikacijo že ves čas veliko prizadeva. Iz vsega srca mu tudi mi želimo, da bi se to posrečilo doseči za časa njegovega škofovanja in mu želimo obilo uspeha in božjega blagoslova pri vsem njegovem delu!
Smučišča na Kaninu
venskih obalnih mestih. Pod vodo je bil Tartinijev trg v Piranu, pa tudi v prostore Splošne banke Koper, v »Pekovo« prodajalno čevljev, trafiko in v restavracijo »Sidro« je vdrla voda. V Seči pa je slana voda v podjetju »Začimba« poškodovala stroje in zaloge pražene kave. Presenečeni so bili tudi delavci na semedelskem križišču, ker jim je voda z veliko silo drla na gradbišče. Lastniki osebnih avtomobilov pa so žalostno gledali svoje železne »konjičke«, ki so se v posezonskem času namakali v že kar mrzli slani vodi.
»NARAVA — DIVJAD — LOVSTVO« — Tako se imenuje razstava, ki so jo proti koncu oktobra odprli na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Na njej so sodelovale lovske družine iz Slovenije in drugih republik, prav tako pa tudi lovske organizacije iz Avstrije in Italije. Še posebej pa so bili veseli, da sta se vabilu odzvali lovski društvi zamejskih Slovencev: Klub prijateljev lova iz Celovca ter Društvo slovenskih lovcev iz Julijske Krajine — Doberdob. Cilj lovcev s to razstavo pa ni bilo samo razkazovanje trofej — na ogled jih je bilo kar 1576 — temveč predvsem seznanitev širše javnosti s prizadevanji slovenskih »jagrov« pri varovanju narave in njenega ravnotežja. Skrb za divjad in ohranjanje naravnega okolja sta na prvem mestu. Šele potem je odstrel. Na razstavi je bil prikazan tudi razvoj lovskega orožja na Slovenskem od 16. stoletja pa do danes.
SORA NE BO VEČ TAKO UMAZANA — V Žireh so odprli čistilno napravo, ki bo »umila« Soro, da bo odslej čistejša pritekala v Škofjo Loko. Reka Sora seveda za to umazanijo v sebi ni mogla prav nič, saj so vanjo, ne da bi jo vprašali, spuščali odplako razni proizvodni obrati v Žireh. Na to čistilno napravo pa bodo kmalu priključili tudi drugi del mesta, ki ima sedaj svoje odpadke speljane v greznice. S to pridobitvijo pa so tudi izboljšali nehigienske razmere, ki so pred osmimi leti povzročile epidemijo zlatenice.
KMEČKI TURIZEM SE PREBUJA — Slovenski kmet se je začel šele ne-
kako pred osmimi leti ukvarjati s to dopolnilno dejavnostjo, ki jo predstavlja kmečki turizem. Začel se je na Gorenjskem, se razširil v Posavju, sedaj pa so ga odkrili tudi na Kozjanskem in na Pohorju ter v nižinskih predelih, v Halozah in v Slovenskih goricah. Na mariborskem območju je le pet kmetij, kjer lahko gost preživi svoj dopust. Tovrstna turistična dejavnost pa je tudi delno pripomogla, da mladi s podeželja manj zapuščajo kmetije in se ne selijo v doline ali pa v mesto. Ugotovili so tudi, da so kmetje polno zaživeli šele takrat, ko so se začeli ukvarjati s turizmom na domačijah. Seveda pa je treba tudi omeniti, da nekateri kmetje spreminjajo svoje privlačne domove v poceni in slabe gostilne.
APAČE — Podjetje »Lina« se je lepo razvilo in ima sedaj že 200 zaposlenih. V tovarno so prišli tudi delavci iz okoliških krajev. Zato je pričelo primanjkovati stanovanj. To vrzel bodo odstranili z gradnjo sta-
novanjskega bloka s štirinajstimi stanovanji. Predvidevajo, da ga bodo dogradili do začetka prihodnje spomladi.
BELTINCI — Kmetje, ki v občinskem mlinu meljejo svojo pšenico, rž in drugo zrnje, so letos zadovoljni s storitvami. V mlinu so namreč zamenjali stara mlinska kolesa z novimi, boljšimi. Mlin je na razpolago tudi kmetom iz širšega okolišča, zato jim nikoli ne zmanjka dela.
BEGUNJE NA GORENJSKEM — Tovarna smučarske opreme »Elan« v Begunjah in podjetje »Ciciban« iz Mirna sta vložili po milijardo Ur v italijansko podjetje »Beneca« v Čedadu. To beneško podjetje bo zato lahko zgradilo nova podjetja v vaseh P la toč in Čemur v Benečiji, kjer bo dobilo delo 200 Beneških Slovencev. »Elan« bo od tega podjetja dobival smučarske palice, »Ciciban« pa bo svojo ponudbo razširil tudi na športno obutev.
(dalje na strani 9)
božji nam je
Ljudsko štetje je ukazal Rim, izpeljal ga je Kvirin. Jožef je bil iz Davidove rodovine, ta je pa izhajala iz Betlehema. Torej se je moral javiti popisovalnemu uradu v Betlehemu.
Betlehem leži devet kilometrov južno od Jeruzalema in 150 kilometrov južno od Nazareta. V Jezusovem času je bil neznatna vas: morda je imel z okolico vred tisoč prebivalcev. Imel pa je gostišče, khan, ker so tam skozi potovale karavane iz Jeruzalema v Egipt.
Jožef in Marija sta potovala iz Nazareta v Betlehem tri, štiri dni. Ceste so bile slabe, tiste dni pa zaradi ljudskega štetja poleg vsega še natrpane. Marija je bila že deveti mesec noseča, zato je bilo zanjo potovanje dvakrat težko. V najboljšem primeru sta imela osla, ki je nosil tudi hrano in vse najnujnejše za tako pot.
Betlehem sam je bil poln ljudi. Kam naj se obrneta za prenočišče?
Khan je bil v bistvu srednje veliko dvorišče, obdano z visokim zidom in enim samim vhodom. Popotniki so segnali živino na sredo dvorišča, sami pa so se zatekli pod streho, ki je bila zgrajena nad enim od zidov. Če je bilo poleg tega v khanu nekaj majhnih sob, so bile te za premožnejše, med katere pa Marija in Jožef nista spadala.
Jožef je imel v Betlehemu skoraj gotovo znance ali celo sorodnike, a tudi njihove preproste hiše z enim samim prostorom so postale ob popisovanju podobne javnemu prenočišču. Gotovo si je Marija zaželela samoto in mir.
Zatekla sta se v hlev, to je v votlino, ki so jo bili Betlehemčani izkopali v bregu poleg vasi. V enem delu hleva je bila najbrž živina. Votlina je bila temna in umazana. Bila je pa precej daleč od vasi, kar je bilo za Marijo dovolj. Jožef je najbrž v najmanj umazanem kotu pripravil ležišče iz snažne slame.
Prišla je ura poroda: Marija je porodila prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli: Drugih oseb ni bilo zraven.
Betlehem leži na robu neobdelane stepske pokrajine, ki služi le za ovčje pašnike. Velike črede so ostajale dan in noč pod milim nebom, ob njih pa pastirji. Ti so bili pri Judih na slabem glasu: zaradi pomanjkanja vode v pustinji niso izpolnjevali niti najosnovnejših zapovedi o umivanju rok, čiščenju posod in izbiri živil. Njihovo pričevanje pred sodiščem ni bilo veljavno.
Tem preprostim ljudem se je prikazal Gospodov angel in jim oznanil Jezusovo rojstvo. To je bilo še ponoči.
Kljub svoji preprostosti so pastirji vedeli, da so preroki obljubili, da se bo v njihovem narodu rodil Odrešenik. Ker jim je angel povedal tudi to, da je Odrešenik povit v plenice in položen v jasli, so ga zlahka našli.
Bili so prvi — poleg Marije in Jožefa —, ki so v imenu vseh ljudi hvalili Boga za to neizmerno dobroto.
slovenski kristjan v zgodovini
Vatikan in Jugoslavija sta podpisala 1966 protokol. — Kako živi slovenska Cerkev po njem?
Prvih osem let po vojni je bila slovenska Cerkev doma popolnoma brezpravna. Značilnost drugih osmih let je bilo administrativno preganjanje Cerkve. V tretjem obdobju (1961—1966) se je vzdušje na zunaj precej pomirilo, ostrina in divjost prvih povojnih let nista bili več opazni. Leta 1966 sta pa Apostolski sedež in Beograd podpisala protokol, ki je pomenil vsaj na zunaj nov začetek odnosov med Cerkvijo in državo tudi v Sloveniji.
PROTOKOL
Oba podpisnika protokola, Vatikan in Beograd, sta imela močne razloge zanj: Vatikan je videl v protokolu vsaj neko poroštvo za spet-no vzpostavitev enakopravnosti vernih občanov v Sloveniji in na Hrvaškem, Beograd se je pa zavedel moči vernih množic in si je hotel na znotraj z njihovo pomočjo zavarovati hrbet pred narodnostnimi trenji, na zunaj si pa narediti prosto pot za politične akcije, ki bi jih še nadaljnje preganjanje Cerkve onemogočalo.
Protokol je bil podpisan v Beogradu 25. junija 1966, teden dni pred javnim odkritjem Rankovičeve zarote. Oba podpisnika sta sprejela določena načelna stališča o medse-
bojnih odnosih. Beograd je priznal duhovno oblast Apostolskega sedeža nad Cerkvijo v Jugoslaviji, Vatikan pa je obsodil politični terorizem in kriminalne oblike nasilja vseh vrst. Podpisnika sta tudi izmenjala svoja zastopnika.
ČAS PO PROTOKOLU
Čeprav se je ozračje v Sloveniji po protokolu dokaj pomirilo, vendar ne kaže zgubiti izpred oči dejstva, da ostaja Cerkev v samoupravnem socializmu tudi ves čas po protokolu nekak tujek, ki ga je treba na dolgo roko odpraviti. To se kaže na mnogotere načine. Vse opravičevanje režima, da gre pri šikaniranju vernih le za posamične primere režimskih nestrpnežev in sektašev, ne morejo zbrisati tega dejstva.
Prof. Rode je govoril novembra 1978 v Ljubljani na teološkem tečaju za študente in izobražence o Resničnem krščanstvu pri nas danes in jutri. Naj navedemo nekaj njegovih izjav:
9 Naša Cerkev je proletarska. Kristjani smo proletarci socializma. • Skoraj ni Slovenca, ki mu v določenem trenutku ne bi omogočili, ponudili, prigovarjali, naj se oddalji od Cerkve. Prednosti takega koraka so na dlani. Tisti, ki ostane kristjan, pa se onemogoči, da bi prišel v
ospredje in se dejansko uvrsti med drugorazredne državljane.
•	Povojni režim je izvedel tudi ločitev Cerkve in države. To ni tip ločitve kot v zahodnih demokracijah. Tu gre pravzaprav za izločitev Cerkve iz družbenega življenja. Cerkev je v tem strukturiranem organizmu tujek, ostanek iz preteklega, premaganega in zavrženega sveta. Napovedujejo ji gotov konec.
•	V slovenskem prostoru je ateizem v premoči pred slehernim drugačnim naziranjem, ima vse prednosti uradnega svetovnega nazora. Po njem se oblikuje življenje, pod njegovim strogim vodstvom vzgajajo mladino. Krščanstvo je porinjeno ob rob, namenoma prezrto, diskvalificirano.
•	Dokler ne bomo Imeli kristjani dostopa do vseh sredstev javnega obveščanja, dokler bodo kristjani ali nekomunisti zapostavljeni, dokler nam bodo cela področja družbenega življenja zaprta, dokler ne bo svobodne šole, šole brez vsakršnih misijonskih namenov, dokler nam ne bodo dali možnosti, da bi obhajali vsaj en krščanski praznik — božič, dokler bo oblast vsiljevala svoj svetovni nazor vernim, dokler ne bomo imeli sami možnosti, da javno povemo, kako se imamo, namesto da nam drugi dopovedujejo, da se imamo dobro — vse dotlej ne
Zasnežena SREDNJA VAS v Bohinju
moremo govoriti o svobodni družbi, o spoštovanju človeških pravic, niti ne o socializmu.
Prof. Perko je v prilogi Družine Znamenja in klicaji (Ljubljana 79/št. 44) zapisal:
• Naša šola načrtno pospešuje (nadaljevanje na 8. strani)
d

r	^
tue sutto
<_______________>
• MODRI STARŠI — SREČNI OTROCI je naslov knjige nemškega psihologa Ella, ki je pred kratkim izšla v slovenskem prevodu. Delo odgovarja na vprašanja celotne vzgoje otroka, od dobe dojenčka do časa, ko si izbira moža oziroma ženo. Knjiga bo prišla prav katehetom za po-
govor s starši, pa tudi staršem kot pomoč za dobro vzgojo otrok. Stane 120 dinarjev. Naročila sprejema Jože Sušnik, Mag-dalenski trg 3, YU-62000 Maribor.
• V RUSIJI ateizem propada. Sicer verne ljudi kar naprej obsojajo (pravoslavnega duhovnika Jakunina, ker je ustanovil Odbor za obrambo pravic vernikov; profesorico Velikanovo; člana Odbora za obrambo pravic vernikov fizika Regetsona in kemika Kapi-tančuka; v Litvi katoliškega duhovnika Tamkeviciusa; na daljnem vzhodu voditelja binkoštni-kov Peršatkina; v Kalininu usta-
novitelja zasebnega seminarja Ogorodnikova), a vera postaja občanom vedno bolj prikupna. Kljub preganjanju je krščenih 26 % otrok, veliko noč praznuje 38 % Leningrajčanov, binkošti pa 33 %.
• Pred kratkim so po vseh cerkvah NA POLJSKEM brali pastirsko pismo, v katerem je kardinal Wyszinsky opozoril »na stanovanjsko krizo, pomanjkanje zdravstvene oskrbe v mnogih tovarnah in nečloveške delovne razmere. Stiska je očitna .. .« Posebno ostro je kardinal grajal »razkošno življenje nekaterih (nadaljevanje na 8. strani)
r
N
zdaj razsvetljena je noč ...
ADVENT
•	Beseda »advent« pomeni prihod. Advent je čas, ko pričakujemo prihod božjega Sina na zemljo. Gre pravzaprav za trojni Gospodov prihod: za zgodovinski prihod v Betlehem pred skoraj 2000 leti, za njegov prihod v nas po milosti in za njegov prihod na koncu zgodovine k sodbi.
•	Advent naj bi bil kot čas hrepenenja po Odrešeniku poseben čas molitve, branja svetega pisma in pokore. Tako so se nekoč člani izvoljenega naroda pripravljali na prvi Gospodov prihod, tako se pripravljajmo mi na njegov prihod v nas na božič!
•	Adventni venec je pomenljiv okras krščanskega doma v tem času. Vsak večer naj bi družina ob njem zmolila angelovo češčenje, zapela adventno pesem in skupaj prebrala iz svetega pisma odlomek o pripravah na Jezusovo rojstvo. Vsak teden gori na vencu ena sveča več: znamenje, da nam je Jezus, ki je luč sveta, vsak dan bližje.
•	Veliko je vredno iti vsak dan v adventu k maši in obhajilu: boljše priprave na božič si sploh ni mogoče misliti.
PRIPRAVA NA BOŽIČ
• Slovenskega božiča si brez jaslic sploh ni moč predstavljati. Prav je, da so jaslice slovenske, tako v pokrajini kot v noši figuric, saj nam je s tem božja božična skrivnost še bolj približana.
V
J
s	\
božičujmo po domače!
Pravijo, da smo kristjani pri nas v manjšini.. . Pa vendar sem prepričan, da je med nami še večina takih, ki priznavajo, da je Bog nad nami, da je Kristus Bog, in verujejo v življenje po smrti. Tudi ti se bodo za božič predramili, pokadili po krščanski navadi svoj dom, se pražnje oblekli ter šli v razsvetljeno cerkev k božični maši. Daj Bog, da bi jih bilo veliko!
nadškof JOŽEF POGAČNIK za lanski božič
o
Urejen in okrašen dom (božično drevo in jaslice) pripomore k večjemu občutku svečanosti in prazničnosti božiča.
Druga taka zunanjost je praznična pogostitev, ki je o božiču ne sme manjkati.
Za božični večer pa pripravimo tudi spored, katerega vsebino prilagodimo prisotnim. Nepogrešljive sestavine takega programa so: primerna glasba, petje (če je le mogoče, ne samo poslušanje, temveč tudi sodelovanje), branje primerne zgodbe, branje odlomka iz svetega pisma ter molitev oziroma premišljevanje.
Tako občestveno praznovanje ne poveže ljudi samo z Bogom, temveč tudi med seboj.
A.
o
V tistih časih smo živeli s cerkvenim letom: božič, velika noč, binkošti — »sveti časi« — so bili nepozabni vrhunci vsakega leta. K temu se je pridružilo slovesno zvonjenje, potrkavanje, svojska slovenska navada.
r	^
Božič se je začel s čiščenjem hiš in peko prazničnega kruha, potic, v katerem so rozine, cvebe in orehi. Že duh po poticah je bil del praznika.
O božiču smo smeli obleči najboljšo obleko. Če si imel srečo in si bil ravno na vrsti, si dobil novo obleko, drugih daril pa ni bilo. Darilo je bilo že boljša jed, veselo pričakovanje in praznik. Oče in mati sta bila doma, takrat sta živela samo za nas.
To je bilo najlepše.
Na sveti večer je nesel oče na čelu vse družine po hiši posodo z žerjavico in kadilom, glasno molil, nato pa smo sedli za mizo k skromni prazniški večerji in prižgali lučke v jaslicah.
Božično drevesce takrat še ni bilo v navadi. Pojem za božič so bile jaslice, ki smo jih vsako leto znova napravili. Umetno ročno izrezljane figurice so bile sicer vedno iste, hrib, po katerem so romali pastirji s številno čredo ovac k hlevu, pa je bil vedno na novo narejen. To je bilo očetovo opravilo, smeli pa smo mu pomagati in mu prinašati potrebne reči: drva, iz papirja oblikovane dele, predvsem pa veliko mahu za hribček in travnike pred Betlehemom. Prinesli smo ga iz gozda in smo ga morali včasih izkopati izpod globokega snega — toda tudi to je spadalo k veseli pripravi.
Po večerji smo peli božične pesmi, potem pa smo šli »jaslice gledat«. Ne da bi se najaviti, smo potrkali na sosedova vrata in spoštljivo občudovali njihove jaslice. Tako smo šli po vsej soseski, ki je bila ta večer kot ena sama družina. Doma smo se potem zavzeto pogovarjali, kje so tokrat jaslice najlepše, dokler nas niso zvonovi iz farne cerkve poklicali k polnočnici.
Z vseh strani, tudi zelo od daleč, so hiteli pobožni verniki z lesenimi baklami v rokah, da bi obhajali Gospodovo rojstvo. Čudovit je bil pogled na te lučke, ki so se spuščale po zasneženih bregovih in hitele k farni cerkvi, da je bila kmalu do kraja polna.
Kakor je bila naša soseska revna in majhna, je le imela dve božji hiši. Poleg farne cerkve, ki je bila posvečena sv. Lenartu, je še podružnica, na hribčku stoječa Marijina romarska cerkev. Tam je v mežnariji živela naša družina.
Starši so mi umrli v mežnariji, sestra pa še danes živi v njej. Kadar pridem v domovino, je stara hiša ob Marijini cerkvi moj najljubši cilj.
ANTON DERMOTA, slovenski tenorist na Dunaju
/	N
•	Naj bi šli otroci z očetom sami nabirat v gozd mah. Čeprav bo zaradi snega delo malo napornejše, jim bo to nabiranje naredilo posebno veselje.
•	Močno vzgojen je običaj, da otroci nabirajo za jaslice slamice ali kamenčke: za vsako dobro delo smejo položiti na poseben kupček slamico oziroma kamenček, kar bo potem oče porabil pri postavljanju jaslic.
•	Ponekod uvajajo med otroke adventni koledar, ki narekuje za vsak dan posebno dobro delo ali molitev ali premagovanje. Tudi to je lepa pomoč pri vzgoji.
SVETI VEČER
•	Družina naj bo na sveti večer vsa doma. Nobenega drugega dneva v letu ni, ki bi bil tako družinski, kot je sveti večer.
•	O mraku naj oče in mati ob spremstvu vse družine pokropita in pokadita hišo oziroma stanovanje. Med tem molijo angelovo češčenje in rožni venec, ki ga zmolijo do konca pred jaslicami.
•	Večerja naj bo slovesnejša, saj ni ta večer posta, kot je bil včasih.
•	Po večerji naj se družina zbere pri jaslicah. Tam obujajo spomine, gledajo družinske slike, berejo iz svetega pisma in pojejo ali poslušajo božične pesmi.
•	Tudi naj bi šla vsa družina k polnočnici. Danes, ko je ta navadno že nekaj ur pred polnočjo, to ne bo posebno težko.
^________________________________>
(nadaljevanje s 5. strani) ateizacijo. Ateizacija torej ni stranski pojav »znanstvene« vzgoje in izobraževanja, ampak je zavesten cilj odgovornih dejavnikov. Nasprotne izjave nekaterih odgovornih predstavnikov naše družbe so zato dvoumne, ker priznavajo, da je ateizem vendarle sestavni, čeprav ne bistveni del marksizma, ki je miselna osnova našemu izobraževanju. Tako razodevajo neko dvoličnost v naši družbi: treba je ustvariti videz, da je naša šola laična in ne izvaja načrtno ateizacije, ker ateizacija verne razburja, hkrati pa celotni vzgojni in izobraževalni proces nadaljevati, ne sicer nasilno, pač pa s prikritimi metodami, ateizacijo.
• Dejstvo, da članstvo v Zvezi komunistov, ki je vodilna politična organizacija v naši družbi, zavrača kakršno koli obliko izpovedovanja vernosti, najbolj globoko deli naše občane glede na to, ali so verni ah neverni. Tu je najgloblja korenina neenakopravnosti vernih pri nas.
KONEC
Za sklep še ena ugotovitev iz omenjenega predavanja prof. Rodeta: Slovenska Cerkev bi morala bolj zavestno in odtočno stati na strani svobode. Ne zato, da bi si s tem pridobila popularnost, temveč zato, ker je svoboda od Boga. Ko brani svobodo, brani božjo pravico.
(nadaljevanje s 5. strani)
članov partije in vlade, medtem ko drugi doma in na delovnem mestu životarijo, kar je v popolnem nasprotju z načeli družbene pravičnosti. Vladati pomeni služiti«.
• V Rimu se je vršil MEDNARODNI KONGRES O EVANGELI-ZACIJI IN ATEIZMU, ki so se ga udeležili svetovnoznani modro-slovci, družboslovci in bogoslovci. Kongresniki so ugotovili, da so brezbožniki v veliki zmoti: resnične človekove svobode ni mogoče doseči brez Boga .. .
Danes so poskusi, da bi naredili Kristusa za revolucionarja in Cerkev vpregli v politični voz, tako na levi kot na desni. A evangelij ne daje odgovorov, za katero stranko stoji Bog. Božje sporočilo ljudem opozarja na krivice, obsoja sovraštvo in je na strani zapostavljenih. Slovenec, prof. Stres, je govoril o odnosu ZKJ do Cerkve. Ta je imela v povojnih letih do Cerkve sektaški odnos: načelno in načrtno se je bojevala proti veri. Danes je njeno stališče drugačno: zanjo je vera zasebna zadeva slehernika, ki pa nima nikakršnega pomena za družbeno življenje; slejkoprej
bo izginila iz zavesti in življenja ljudi kot nepotrebni ostanek razrednih družbenih krivic.
• HVALNICE IN VEČERNICE je naslov knjige z molitvami, ki je sedaj izšla v Ljubljani. Poleg mašnega bogoslužja pozna Cerkev tudi molitveno bogoslužje ali brevir, ki ga vsak dan opravljajo duhovniki, redovniki in redovnice. Najvažnejši del tega bogoslužja so hvalnice in večernice. Cerkev želi, naj bi vsi kristjani te molitev opravljali vsak dan. Vsem našim vernikom in družinam jih zelo priporočamo.
(nadaljevanje s 3. strani)
BLED — 120 instrumentark, ki sodelujejo pri operativnih posegih za zdravljenje kostnih poškodb in obolenj, se je zbralo na tečaju, prvem te vrste pri nas. Tečaj je vodil dr. Franc Vrveč z ortopedske klinike v Ljubljani.
CERKNICA — Odprli so novo Brestovo tovarno »Mineralkou, v kateri bodo izdelovali negorljive mineralne plošče. Po načrtih naj bi prihodnje leto izdelali 260 tisoč kvadratnih metrov plošč. Ves potek proizvodnje pa bo vodi! računalnik.
GORNJI PETROVCI — Iz sredstev samoprispevka so zgraditi novo, sodobno zdravstveno postajo, ki je stala deset milijonov dinarjev. V njej bosta dve ordinaciji za splošno medicino, dva za zobozdravstveno službo, prostori za patronažno in babiško službo ter še laboratorij in lekarna. Ne vedo pa še, če bodo dobili tudi vse potrebno zdravstveno osebje.
GORNJA RADGONA — V Pomurju so v začetku novembra zaradi talit-ve snega in močnega deževja zelo narasli potoki; Ščavnica pa je močno poplavila v radgonski in ljutomerski občini. Poplavljenih je bilo več hektarjev polj s koruzo in sladkorno peso. V ljutomerski občini je ostalo več kot sedemsto hektarjev nepospravljene sladkorne pese, ki jo bodo zato delno rešili z ročnim pobiranjem.
LESCE PRI BLEDU — Edina slovenska tovarna čokolade »Gorenjka« se je znašla v proizvodnih težavah, ker je prišlo do zapletov pri uvozu surovin. Zato so imeli v prvih devetih mesecih letos za osem odstotkov nižjo proizvodnjo kot v enakem obdobju lani. Tovarna je tudi pričakovala pomoči od drugih enot matičnega podjetja »Žito«, a je ni bilo, čeprav so v prejšnjih letih zelo Pomagali sorodnim podjetjem po Sloveniji.
LEN DA V A — Ker je stari hotel sredi mesta postal premajhen, so se odločili za gradnjo sodobnega hote-B-kategorije. Hotel, ki ga bodo

med vestiumi
Z izrezki iz slovenskih in tujih listov skušamo prikazati resnično podobo sedanjega slovenskega trenutka. Čeprav smo pri izboru za resnico nadvse natančni, odgovarjajo končno za utemeljenost poročil njih pisci oziroma uredništva zadevnih listov.
NAŠ DELAVEC:
Pred nikomer ne skrivamo tega, kar pišejo in govorijo ter poročajo o nas zunaj naših meja, po svetu. Naši obmejni organi ne zasegajo potnikom iz tujine tujega tiska.
Naš delavec, Ljubljana, marec 80/10.
KLIC TRIGLAVA:
ZAKAJ V JUGOSLAVIJI NE PRAZNUJEJO BOŽIČA?
Na to vprašanje je decembra 1978 odgovoril Naš delavec, priloga, ki jo slovenski časopisi pošiljajo naročnikom v tujini. Pojasnil je, da je vsakomur dovoljeno, da praznuje božič in gre k polnočnici, samo da gre tudi redno na delo. Potem navaja list ustavo, ki določa strogo ločitev države od Cerkve, in končno razlaga, da ne gre le za eno Cerkev, ker da jih je že v Sloveniji priznanih kar ducat. Kam bi torej prišli, če bi praznovali praznike vseh teh cerkva, ali pa le največjih, katoliške, pravoslavne in muslimanske!
Pojasnilo je navadna hinavščina.
Prvič je jasno, da ni praznik, če moraš zjutraj na delo.
Drugič je jasno, da ni treba, da bi praznovali iste praznike po vsej državi, ker ima že itak vsaka republika svoje praznike OF ali državnosti ali vstaje.
Tretjič je jasno, da je Cerkev prav tako ločena od države na Madžarskem, na Češkoslovaškem, na Poljskem in v Nemški demokratični republiki, pa vendar v vseh teh socialističnih blokovskih državah praznujejo božič.
Četrtič je jasno, da ne gre za ducate praznikov vseh mogočih cerkva in ločin in ver, ampak le za en sam božič.
Petič je jasno, da je Slovenija pretežno katoliška in bi bilo torej primerno, praznovati božič po gregorijanskem koledarju. Če ga v Srbiji praznujejo po julijanskem ali če v Bosni praznujejo bajram, je to njihova zadeva.
Šestič je jasno, da so celo slovenske oblasti sprejele cerkveni praznik Vseh svetih, 1. november, in ga pod pritiskom množic, ki so hodile na pokopališča, imenovale »dan mrtvih«.
Naš delavec ni tako omejen, da ne bi dojel teh šestih dejstev in da ne bi zaključil, da imajo slovenske oblasti globok odpor do božiča, ki je praznik miru in ljubezni. »Mir ljudem na zemlji, ki so blage volje!« je božična poslanica, ki se upira ostarelim revolucionarjem in mladim karieristom. Čudno je, da niti tega ne opazijo, kako je skomercializirani božič na Zahodu izgubil prav to globljo misel. Božični možje in cirkuška navlaka potrošniškega božiča se sijajno ujemajo s plehkimi navadami socialistične družbe. Globlji smisel božiča pa bo to družbo preživel.
Klic Triglava, London, 1. avg. 80/2—3.
DRUŽINA:
PRIČAKOVANJA VERNIH V SLOVENIJI
Nekateri so videli v štirih člankih (o učbeniku Družba in socialistična morala za 7. in 8. razred osnovnih šol, ki so izšli v prilogi Družine 1979, št. 44) pravo zaroto proti naši družbi, spodbujeno z najbolj zloglasnimi političnimi in politikantskimi stremljenji. Kot da pri nas ni kritičnih zapisov o najrazličnejših kulturnih, gospodarskih in drugih spodrsljajih. Pa vendar nimamo takih kritikov takoj za sovražnike naše družbene ureditve, za klerikalce, belogardiste in ne vem kakšne druge ostanke preteklosti.
Ali ni to spet dokaz, da ne moremo priti do normalnega in uravnovešenega razmerja do vernosti? Zakaj ta strah, da je vsakdo, ki še ni popolnoma zadovoljen s sedanjim stanjem v teh zadevah, v bistvu trajen nezadovoljnež, nergač in nazadnjak, ki bi rad obrnil kolo zgodovine nazaj, ker se mu toži po starih časih? Saj vendar tam odprta vprašanja niso drugega kot odsev enega od protislovij našega trenutka.
Gre za mojo misel, da »pričakujemo (verni) od družbe tolikšno razumevanje in podporo, kot jo pričakujemo za zadovoljitev kulturnih, izobraževalnih ali razvedrilnih potreb«.
Ne vidim, zakaj je treba to »pričakovanje« na mah razumeti kot zahtevo po politizaciji vere in po nekakšni državni veri, torej kot zahtevo po klerika-lističnih predpravicah. Ali res ni druge možnosti kot samo dve skrajnosti: z ene strani uradna, državna, vsiljujoča se vernost, z druge pa zamolčevanje, pritajen prezir in bolj ali manj velika strpnost, se pravi potrpljenje z nezaželenim pojavom?
Moja pričakovanja so nekje v sredi. Da se na primer ne zamolči, da pridejo zdomci na božične in velikonočne počitnice, da se svetniška imena naših krajev ne okrnejo za tisti ubogi »sveti« ali »sveta«, da sme kakšna »procesija« toliko »ovirati« promet kot sprevod pustnih šem, da ima Cerkev tolikšen dostop do sredstev družbenega obveščanja kot vsak zabavni ansambel, da gredo otroci iz celodnevne šole k verouku tako preprosto in samoumevno, kot lahko gredo v glasbeno šolo ali v kakšen krožek ... Skratka, podpora naj bo samo moralna, in sicer tako, da »načelo verske svobode« ne bo ostalo samo »načelo«, zapisano in razglašeno, ampak bo postajalo vedno bolj vsakdanja resničnost, nič bolj in nič manj, kot želimo in se trudimo, da to postajajo tudi druga naša družbena načela.
Družina, Ljubljana, 19. okt. 80/14.
DRUŽINA:
VERSKI OBREDI NA OTOKU
V listu za Gorenjsko Glas (3. 10. 80) smo brali kratko sporočilo z gornjim obetavnim naslovom. Mišljen je Blejski otok, v katerega cerkvi že 32 let ni več verskih obredov.
Toda bralci tega sporočila smo razočarani. Namesto pričakovane obnovitve verskih obredov smo dočakali sklep predsedstva občinske konference SZDL v Radovljici, po katerem so ti dokončno odklonjeni.
Sporočilo v uvodu navaja, da se v radovljiški občini, še posebej pa na Bledu, že nekaj let pojavljajo tovrstni predlogi. To je res. Podpisani sem se pismeno in ustno obračal na vse zadevne forume v občini in v republiki.
Večkrat nam je bilo ustno obljubljeno, da bodo našo prošnjo obravnavali in da bo pred dokončno odločitvijo sklican sestanek prizadetih. Obljubljenega postopka ni bilo in negativna odločitev je bila sprejeta v omejenem krogu.
Ob tej odločitvi se sprašujemo:
Zakaj ne bi ustregli upravičenim željam vernih Blejcev, okoličanov in sploh Slovencev, saj je Blejski otok z Marijinim svetiščem ena najstarejših božjih poti pri nas, ki sega stoletja nazaj?
zgradili do prihodnje turistične sezone, bo nudil ugodno namestitev 153 gostom. Restavracija pa bo lahko sprejela več kot tristo ljudi.
LJUBLJANA — Zgodovino in izdelke enega najstarejših industrijskih obratov iz 19. stol. na Slovenskem so sl lahko ogledali obiskovalci na razstavi »Železarna na Dvoru pri Žužemberku«. Železarna (1796—1891), ki je bila v lasti čeških knezov Auerspergov, je poleg izdelokov za industrijo izdelovala tudi predmete umetniškega liva, kot so svečniki, okrasni krožniki, razpela, nagrobni in drugi spomeniki iz litega železa ipd.
LJUBLJANA — Na praznik Vseh svetnikov je bila na Žalah slovesnost v spomin padlim in umrlim borcem za severno mejo v letih 1918—1919. Mnogi zavedni Slovenci so tedaj žrtvovali svoja življenja za Zedinjeno Slovenijo v skupni domovini Jugoslaviji. Žalne slovesnosti se je udeležilo tudi mnogo mladih ljudi.
LOG PRI MOSTU NA SOČI — Po treh tednih je zopet zapeljal vlak čez obnovljeni železniški nasip, ki ga je v noči med 8. in 9. oktobrom spodjedla narasla Soča. Za nov nasip, ki bo kljuboval vsem vremenskim in drugim nevšečnostim, so morali navoziti več kot 15 tisoč kubičnih metrov gradbenega materiala. Za vsa obnovitvena dela so morali odšteti več kot 30 milijonov dinarjev.
KAMNIK — Začeli so uresničevati že več kot deset let star načrt o gradnji avtobusne postaje. Najprej pa so morali porušiti hišo v Maistrovi ulici 18, kjer bo v bližini predvidena avtobusna postaja in bi stara hiša ovirala varen promet.
KOBILJE — Število prebivalcev v tej vasi na jugoslovansko-madžar-ski meji se stalno zmanjšuje. Samo v zadnjih desetih letih se je prebivalstvo zmanjšalo za 339 oseb. Vzrok temu je pomanjkanje delovnih mest v tem kraju. Ljudje se morajo voziti v oddaljeno Mursko Soboto ali v Lendavo, kar pa je za
mnoge neznosno. 1 e kak industrijski objekt bi preprečil nadaljnje odseljevanje.
KRANJ — Na področju petih gorenjskih občin je še vedno razširjena steklina. Letos so zasledili 41 primerov stekle lisice, kar je dovolj resno opozorilo za vse zaščitne ukrepe pred to nevarno boleznijo, s katero bo Gorenjska morala živeti še par let. Lovci, veterinarji in prebivalci sami pa lahko onemogočijo, da bi se steklina z živali prenesla na ljudi.
Zakaj naj bi Blejski otok služil samo turističnim namenom, ko pa je postal naš odlični kulturni spomenik prav po stoletnem verskem udejstvovanju?
Zakaj se ne izpolni želja načrtovalca obnove vsega otoškega kompleksa, sedaj že pokojnega arh. Bitenca, ki se je lotil in odlično opravil obnovo Otoka pod pogojem, da bo po obnovi služil zopet svojemu namenu?
Ko sporočilo navaja še en razlog za odklonitev, pravi, da je na Bledu in v Radovljici dovolj prostora za opravljanje verskih obredov. To je res. Toda mi ne prosimo za opravljanje verskih obredov zaradi pomanjkanja prostora, temveč zato, ker je Blejski otok dolga stoletja bil in bi bil po želji mnogih še danes edinstveno versko središče in zatočišče v veselih in žalostnih trenutkih življenja.
Ignacij Škoda, blejski župnik
Družina, Ljubljana, 26. okt. 80/7.
MARIBOR — Letošnji zgodnji sneg je pokril tudi Pohorje, kjer ga je na travnatih smučarskih progah zapadlo kakšnih 20 cm. Sneg je bil sipek in si zato s stroji za ureditev prog niso mogli veliko pomagati. Uredili so le progi Bellevue ob pohorski vzpenjači in progo na Kekcu. Za obstojnost snega pa je poskrbela tudi nizka temperatura 10 stopinj pod ničlo.
MARIBOR — Na sejmu »Mleko 80« so podelili 152 medalj za kvaliteto mlečnih izdelkov. Pri ocenjevanju so uporabili merila, ki so v veljavi v Evropi, kar je imelo za posledico, da so podelili le enajst zlatih medalj. Na splošno se namreč opaža, da kvaliteta mlečnih izdelkov pada. Tako je na primer doba zorenja sirov prekratka in temu primerna je tudi njegova kakovost.
MURSKA SOBOTA — Zadnji čas je bil že, da so na nekaterih pomembnih cestah postavili nove smerokaze. Vozniki se sedaj bolje znajdejo na križiščih, ker sedaj pravočasno opazijo smeri proti središču mesta in ceste obvoznice za Lendavo, Maribor ati pa za mejne prehode v Avstrijo in na Madžarsko.
MURSKA SOBOTA — Terezijin sejem ima že dolgo tradicijo. Tudi letošnji je pokazal, da ima rokodelstvo pri nas še lepo prihodnost. Prodajalci iz vse Slovenije in Hrvaške so mnogoštevilnim kupcem predstavili pisano izbiro izdelkov. Poleg pravega bogastva medičar-skih izdelkov so bili razstavljeni tudi izdelki sodarjev, čevljarjev, vrvar-iev, pletilj in krojačev.
DIE WELT:
JUGOSLAVIJI GROZI MRZLA VOJNA
Zdi se, da se je mož,'ki je dolga leta usmerjal zgodovino Jugoslavije, pomaknil že zelo v ozadje. Bajka o Titu se začenja osipati, za sedaj še neopazno, a vendar nezadržano.
Najprej je tu zunanje politični položaj beograjske vlade: poskus Titovih naslednikov, da bi v afganistanskem vprašanju postavili na noge nekakšno enotno fronto proti sovjetskemu vmešanju, je spodletel. Isti neblokovni prijatelji, ki so bili še nekako pripravljeni priznati Titov osebni ugled, so dali beograjskemu kolektivnemu vodstvu vedeti, da nima Jugoslavija brez Tita zanje več iste teže.
Sovjetski napad na Afganistan in težka kriza na Poljskem sta sicer 6mo-gočili Beogradu, da je nasproti Moskvi malo zadihal. Nevarnost, da-bi se utegnilo sovjetsko vodstvo na nedobrodošel način spraviti nad Jugoslavijo, je, kot se zdi, za sedaj mimo. A Jugoslavija, katere mednarodni položaj sloni na ohranjevanju ravnotežja sil med Vzhodom in Zahodom, je po poljskem primeru naenkrat soočena z nepredvidljivim in nenadzorovanim razvojem.
Gotovo ni mogoče jugoslovanskega sistema z njegovimi mnogimi ventili primerjati s Poljsko, vendar se zdi, da gledajo v Beogradu na polom poljskega »realnega socializma« z enim smehljajočim se in z enim jokajočim o-česom. Smehljaje se, ker ne more sedaj nihče resno trditi, da je sovjetski vzorec boljši kot jugoslovanski »samoupravni socializem«. Jokaje pa zato, ker stoji tudi jugoslovanski gospodarski sistem pred velikimi težavami.
Novo beograjsko kolektivno vodstvo ima smolo, da so prišle težave na dan prav po Titovi smrti, tako da gredo vsaj na videz v breme Titovih naslednikov. Danes se nahaja Jugoslavija v dirjajoči inflaciji (zadnje stanje 25 %).
Ker je na voljo premalo deviz in ker so zaradi zamrznjenja cen, ki ga je odredila vlada, proizvajalci in trgovci razno blago nakopičili, ni dobiti ali pa je vsaj premalo kave, pralnega praška, pogosto ni mesa, pa tudi zdravil ne. V Beogradu manjka nitroglicerina za srčne bolnike, tudi preskrba s kurilnim oljem v bližnji zimi je vprašljiva.
Jugoslavija porabi danes pol deviznih prejemkov samo za uvoz zemeljskega olja in energije. Pomanjkanje kurilnega olja je povzročilo, da so ljudje navalili na električne peči. Za bližnjo zimo napoveduje električno gospodarstvo pogoste prekinitve toka.
Treba je dodati 11 %-no brezposelnost, ki jo rešuje le to, da je del delovnih občanov slej ko prej v Zahodni Evropi. Jugoslovanski dolgovi v tujini so medtem dosegli državno mejo 15 milijard dolarjev; samo letne'obresti
znašajo nad dve milijardi dolarjev. Izguba v plačilnem obračunu je lani dosegla 4,3 milijarde dolarjev.
Vse skupaj je nagnilo beograjsko vlado do tega, da se je odločila za ostre ukrepe — predvsem za zmanjšanje uvoza in 30 %-no razvrednotenje dinarja. Glede tega zadnjega pravijo strokovnjaki, da je prišlo najmanj eno leto prekasno.
Kako je prišlo do nagrmadenja teh gospodarskih težav?
Eden glavnih vzrokov je bilo pretirano veselje do naložb, predvsem na republiški ravni. Republike in avtonomni pokrajini so nalagale brez ozira na skupno jugoslovansko gospodarstvo korajžno dalje.
Znani jugoslovanski gospodarski strokovnjak Branko Horvat je izjavil, da je edina izbira tista, »za katero smo se gospodarski znanstveniki zavzemali: nadaljnja izdelava, kako uresničevati načrtovano in tržno gospodarstvo, ki bi odgovarjalo samoupravljanju. Z drugo besedo: samoupravne enote morajo imeti vso svobodo delovanja, obenem pa mora biti nekje usklajevalni mehanizem, ki zagotavlja, da posamezno delovanje ne poteka v opre-ki s skupnimi cilji.«
Na mesto resnične svobode delovanja je stopila »zakrita, napoldržavna izbira«. Prišlo je do prikritega vmešavanja, ki je gospodarstvo ohromilo. Zato nimajo prizadevni gospodarski dejavniki danes nobenega prostora gibanja in svobode.
Jugoslovanski gospodarski strokovnjak je načelno obdolžil politične oblastnike, da so s političnim vmešavanjem ovrli delovanje tržnega gospodarstva. Način, kako je vlada dinar razvrednotila, je »udarec za gospodarstvo«.
V tej krizi je prišlo jasno na dan, kako so pomešani med seboj oblast partije (do pred šestimi meseci celč izrečna Titova diktatura), zakoni tržišča in pravila samoupravljanja. Pri tem postaja jasno, da je z vidika gospodarske uspešnosti samoupravljanje pogosto zavora.
Če se jugoslovanski vladi ne posreči kakšen čudež, lahko pride prihodnjo zimo do stavk in izrazov nezadovoljstva s strani občanov. »Če pri nas delavci stavkajo, se postavi partija na stran delavcev in reče: direktor in poslovodja sta vsega kriva. Mi, direktorji, smo v tem sistemu zadnji čistilci čevljev,« toži šef nekega jugoslovanskega samoupravnega podjetja. In dodaja: »Niti enega lenuha ne morem vreči na cesto, ker imamo takoj vse na glavi: delavski svet, sindikat, partijo in celč sodišče. Če pa se zazdi enemu mojih delavcev ali nameščencev, da bi odšel, lahko odide vsak čas. In če gre kaj narobe, sem kriv jaz ...«
Vprašanje je, ali lahko jugoslovansko vodstvo ta način samoupravljanja tudi v težkih razmerah ohrani. Ali se ne bodo pojavili v partiji glasovi, ki bodo zahtevali vrnitev k narekovanemu gospodarstvu, ker bi sicer utegnila nastati splošna zmeda? Funkcionarji na vrhu, ki zares politično mislijo, vedo, da Jugoslavija stoji in pade s samoupravljanjem in da je jugoslovanski sistem lahko uspešen samo, če okrepijo tržno gospodarstvo in osebne koristi posamičnih delavcev.
Ali bodo imeli ljudje potitovske dobe ugled, da bodo uresničili zares smiselne ukrepe, npr. za pospeševanje zasebnega kmetijstva, za spodbujanje malih in srednjih zasebnih podjetij. Ali bo imela KP pogum, priznati zasebne proizvajalce ne le za nujno zlo, marveč za temelj vsega gospodarstva?
Ta čas čutijo ljudje neugodje, celč nekaj kot strah: strah pred gospodarstvom. Zato pa tudi strah pred politično prihodnostjo, ker je sedaj sen, da bo postalo boljše samo od sebe, brez mnogih naporov, razbit.
Jugoslovani pričenjajo tudi uvidevati, da ne morejo pričakovati neomeje-' ne pomoči od zunaj, če si sami ne pomagajo. To pa pomeni, da morajo imeti ljudje možnost dela, z delom pa dovolj zaslužka. Če ne pridejo politični voditelji v Beogradu do tega uvida, utegne priti v Jugoslaviji do krepkih nemirov.
Die Welt, Hamburg, 18. okt. 80/25.
MURSKA SOBOTA — Podjetje .Pomurka« je našlo pot na tri r' Saudske Arabije, kamor so letos . poslali 35 tisoč ton izdelkov iz govejega mesa. Predvsem izvažajo konzerve in suhomesnate proizvode, izdelane po orientalskem receptu z dodatki pistacij in oliv. Arabski kupec je s ponudbo zadovoljen in je pripravljen kupiti tedensko okoli 18 ton takšnega blaga.
PIRAN — Poplave v noči od 15. na 16. oktober, ko je močno narasla reka Dragonja skupaj s potokom Brni-co poplavila Sečoveljsko dolino, cesto Koper—Pula, letališko stezo in osem stanovanjskih blokov, so piranski občini prizadejale za okoli štiri milijone dinarjev škode. Na nasadih hrušk, breskev in v vinogradih so ocenili za 838.000 din škode. Prizadeta so bila tudi zasebna kmetijstva, kjer je bilo hudo prav to, da niso imeli zavarovanih pridelkov.
RADENCI — Na zdravljenju v zdravilišču je umri za srčno kapjo tajnik Slovenskega duhovniškega društva g. Mihael Jerič. V zadnji vojni je sodeloval v boju proti madžarskim okupatorjem in je bil zato obsojen na dolga leta ječe v Budimpešti. Posledice te ječe je čutil do konca svojega življenja. Pogreba na Žalah, ki ga je vodil pomožni škof dr. Grmič iz Maribora, se je poleg mnogih duhovnikov udeležil tudi ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič.
RAVNE NA KOROŠKEM — V mežiški dolini se je na povabilo pevskega zbora »Fužinar« mudil mešani zbor »Erkel Ferenc« iz Budimpešte. Občinstvo jih je v Ravnah in v Črni nadvse prisrčno sprejelo.
RUŠE — V tovarni dušika delajo s polno paro, da bi domače tržišče preskrbeli z umetnimi gnojili, ki jih najbolj potrebujejo pridelovalci sladkorne pese. Tovarna pa dela tudi za izvoz, predvsem v Venezuelo, kamor morajo letos izvoziti 30.000 ton umetnih gnojil. Zelo pa jih pri izpolnjevanju obveznosti pesti pomanjkanje fosfornih in dušičnih snovi, ki jih iz Prahova, Šabca in Kosovske Mitroviče ne dobijo pravočasno.
ŠT. ILJ — Cestna in gradbena dela na mejnem prehodu zelo dobro napredujejo. Sedaj gradijo nadvoz. Zato so ves promet preusmerili že na novo cesto.
ŠMARJE PRI JELŠAH — Obilna letina jabolk na Kozjanskem je dala dovolj dela podjetju »Vital«. Letošnjo jesen so že odkupili in predelali približno 300 vagonov industrijskih jabolk. Računajo, da bodo to sadje predelali v 180 vagonov jabolčnih napitkov. Tudi odkupna cena je vzpodbudna za kmetovalce, ki dobijo dva dinarja za kilogram jabolk.
TOLMIN — Na občini so pripravili pravilnik, ki določa obseg in cilje denarne pomoči kmetovalcem in živinorejcem. S tem hočejo zagotoviti skladnejši razvoj te gospodarske panoge. Za tovrstne ukrepe, predvsem pa za nakup in vzrejo živine, bi na Tolminskem potrebovali vsaj štiri milijone dinarjev na leto, za zdaj pa jih dobijo le tri milijone.
VELENJE — Na povabilo domačega. turističnega društva so prišli v goste slovenski rojaki iz Podjune. Koroški rojaki naj bi Velenjčanom predstavili svojo turistično ponudbo ter okrepili vezi in sodelovanje z ljudmi tega območja. V kulturnem domu pa so priredili razstavo »Koroška se predstavlja«.
VELENJE — 30. oktobra so velenjski rudarji nakopali v treh izmenah rekordnih 21.600 ton lignita. S tem so presegli doslej največji nakop novembra lani, ko so v enem dnevu nakopali 21.500 ton premoga. Ker hočejo letos nakopati 4.700.000 ton lignita, delajo tudi ob sobotah. Tako hočejo nadoknaditi zamujene delovne izkope iz časa, ko so jih pestile razne težave, predvsem pomanjkanje rezervnih delov za naprave za težka mehanična dela in seveda tudi pomanjkanje delovne sile.
ZAGORJE — V delavskem domu so mladim vrstnikom iz Koroške podarili 4200 knjig in revij, ki so jih letos zbrali šolarji iz 16 šol Zasavja. Na krajši slovesnosti so nastopile tudi kulturne skupine iz Pliberka in Borovelj. To je bila že tretja akcija nabiranja knjig za naše rojake na Koroškem.
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG:
ALI SE BO KOROŠKO VPRAŠANJE RES REŠILO SAMO OD SEBE?
Zastopniki slovenske manjšine na Koroškem slejkoprej zatrjujejo, da v državni pogodbi dane obljube še zmeraj niso povsem izpolnjene.
Obljube, ki jo je bil dal »slovenskim rojakom« koroški deželni zbor, da si bo namreč prizadeval »njihovo jezikovno in narodno posebnost sedaj in vselej ščititi«, 25 let sploh ni držal. Šele v državni pogodbi od 1955 so dobile pravice manjšine, npr. do svojih organizacij, zborovanj in tiska, otipljivo obliko. Tedaj je bila tudi zagotovljena pravica do osnovnošolskega pouka v slovenskem materinem jeziku ter uporaba le-tega kot uradnega jezika po upravnih in sodnih okrajih z mešanim prebivalstvom.
Prej je bilo to ozemlje večji del kmetijsko in gozdarsko. Posledica notranje spremembe tega ozemlja je, da se vedno več Slovencev vozi na delovna mesta v industriji, ki jo imajo v rokah nemški Korošci, ali pa se jih izseljuje v druge, večje kraje. V obeh primerih jih sicer ne pravno, pač pa psihološko največkrat okolje na delovnem mestu sili, da pridno nemško govorijo in se okolju prilagodijo, namesto da bi zahtevali svoje manjšinske pravice. Na ta način so še vedno bolj gnani v stapljanje kot pa v vključevanje priznane narodne manjšine v večino.
Kolikor več Slovencev se iz svojih rodnih občin izseljuje in kolikor več se jih iz koristolovstva ne priznava več za Slovence, toliko bolj upada število uradno naštetih pripadnikov manjšine. Predvsem v omenjenih občinah pada število Slovencev v takšni meri, da ne izpolnjujejo več zakonitega merila, po katerem bi moralo biti najmanj 25% slovenskega prebivalstva, da bi jih šteli za »mešano govoreče občine« z »dvojezičnimi krajevnimi oznakami« (npr. krajevnimi napisi). Tudi iz teh razlogov nasprotujejo tako slovenske organizacije kot Jugoslavija avstrijskemu zakonu o jezikovnih skupinah od 1976, ker je pojem »mešano jezičnih okrajev« ta skrčil na »občine« in tam vrsto manjšinskih pravic naslonil na preštevanje narodnostnih skupin; pri tem so bili slovensko govoreči občani primorani izpovedati, ali se prištevajo k narodnostni manjšini ali ne.
Zahteve po izpolnitvi pravic, ki jih je obljubila državna pogodba (podpore, radijske oddaje, pospeševanje gospodarstva in podobno) in ki so jih zapisali Slovenci v svojem delovnem koledarju, nikakor niso klici neke zatirane manjšine na pomoč. So pa vsekakor predmet, o katerem bi se dalo z zastopstvom neke skupine prebivalstva vsaj razpravljati.
Tri ustaljene stranke na Koroškem se med seboj ovirajo in čakajo, da se manjšinsko vprašanje od enega številčnega poizvedovanja do drugega reši sšmo, ker bodo Slovence preštevali.
Süddeutsche Zeitung, München, 18. okt. 80/8.
DER SPIEGEL:
MOLK
»Za komuniste je značilno,« je bilo čuti z odra beograjskega Narodnega gledališča, »da na koncu vse razbijejo in opustošijo.«
Imeli so vajo za igro slovenskega pisatelja Dušana Jovanoviča Karama-zovi. Še preden je prišlo do beograjske krstne predstave, je programski sosvet delo spet s sporeda umaknil.
Mestni komite ZKJ je igro označil za »nesprejemljivo« in za »politično sramotilni opis«. Sooča se namreč z žalostno usodo marsikaterega člana partije.
Vsebina: spor med Stalinom in Titom. 1948 ne more neki stari komunist razumeti, kako naj naenkrat in brez razloga vrže s prestola boga, katerega brezpogojno češčenje sta mu do tedaj zapovedovala partija in Tito. Kot »kominformista« ga primejo, obsodijo in strejo. Ko je izpuščen, umre. Ma-(dalje na strani 31)
Janez Jalen
tri
zaob-
ljube
Povest o zvesti ljubezni med gruntarskim sinom in bajtarsko hčerjo
Klemen je spoznal Lončarjevo Lenko iz Ljubnega: obema je bilo takoj jasno, da sta za skupaj. Dobil ji je mesto točajke v krčmi pri Žabarju pod Broscem, da jo bo lahko večkrat videval.
Takrat so bili na Slovenskem Francozi. Francoska žandarja sta zalotila slikarja Leopolda in Valentina Layerja, da sta ponarejevala njihov denar. Vtaknili so ju v ječo, kjer je Valentin kmalu umrl. Leopold pa je naredil v zaporu zaobljubo, da naslika Marijino podobo za Brezje, če ječo preživi.
Drugo zaobljubo je naredil ro-dinski župnik Kristan: ko so bili prišli Francozi prvič k nam, se je skril pred njimi, skril pa tudi cerkveni denar; če reši denar in če se reši sam, tako se je bil zaobljubil, sezida novo cerkev.
Tretjo zaobljubo je na prigovarjanje Leopolda Layerja naredila Lenka: ne bo se možila, če ne bo mogla vzeti Klemena. Klemen je namreč moral po ukazu Francozov z vozom v Rusijo, kjer je ob porazu francoske vojske močno zbolel. Rešil ga je mužik Vladimirovič.
Gruntarski sin Lovrenc Petrovec iz Dobrega polja je začel gledati za Lenko. Lenki je bil fant všeč, ker je bil vse bolj umirjen kot vihravi Klemen. Pa jo je slikar Layer spomnil na zaobljubo, ki jo je bila dala Bogu.
Na Layerjevo prigovarjanje je Lenka zapustila gostilno pod Broscem in šla za natakarico k Brodarju onstran mosta čez Tržiško Bistrico.
Stari gospodar Rok jo je sprejel kot svojo hčer. Le dela je bilo zanjo preveč. Pa je izprosila od Roka dovoljenje, da lahko pripelje k hiši še svojo mlajšo sestro Lojzko.
V nedeljo je mama res pripeljala Lojzko k Brodarju. Lojzka je bila še otrok, pa skraja kar ni zaupala neobritemu starčku Roku. Ko ji je mama rekla, da bo on odslej kot njen ata in naj ga pozdravi in mu da roko, mu je segla v roko z besedami: »Dober dan, stric!« Vsi so se zasmejali. Najbolj temu, da Lojzka ni hotela priznati Roka za ata.
Stari Rok je pa Lojzko pobožal po licu in jo pohvalil: »Prav, Lojzka, četudi sem bil tudi jaz oče, celo ■trem otrokom. Tonček in Micka sta še kot angelčka poletela v nebesa. Marjanca je pa odrasla, da je bila že velika kakor vaša Lenka, pa jo je Bog tudi poklical k sebi, tako da sem ostal čisto sam. Boš pa ti moja. AH ne?«
»Bom, stric.«
Čez teden dni sta bila Lojzka in Rok taka prijatelja, da drug brez drugega kar strpeti nista mogla. Saj je pa tudi otrok do zadnjega kotička napolnil s svojim žvrgolenjem za družino že umirajočo hišo.
Bila je pa Lojzka tako podobna Lenki, da nobena hči materi ne more biti bolj. In so res dva, trije, ki niso razmer poznali, vprašali, če je veseli žvrgolevček točajkin otrok.
Rok sam je bil pa res nezakonski otrok. Mama, ki ga je še v plenicah prenašala po bohinjskih planinah, mu je umrla, ko je komaj odrasel. Odšel je v svet s trebuhom za kruhom in se poročil z Brodarjevo Špelo. Res ni bila lepa, pa tudi zdrava ne in še nekaj let starejša, pa jo je vseeno vzel, čeprav je ona ostala do smrti gospodar, sam pa je kakor pred poroko pripregal po podbre-škem klancu navzgor. Razumela sta se pa kar dobro. Škoda, da so jima vsi otroci pomrli in sedaj nima niko-
gar svojega, da bi mu zapustil domačijo.
In je razmišljal sem in je razmišljal tja in dal čez nekaj dni poklicati može in je napravil testament.
' Tiste dni po malem šmarnu je pa lepo z Bogom spravljen umrl. Zapeljali so ga v Naklo in pokopali v prekopani grob njegove žene Špele. Ob grobu ni nihče drug joka! kakor Lenka in Lojzka. Jože in Mica sta ostala doma, ko nista več zmogla uro hoje.
SLOVENSKA BESEDA
Sonce je pripekalo, da je od brade kapalo.
Saj je bilo pa takrat, ko je Vladimir Vladimirovič dvignil Klemena iznad poginulega Murija, toliko bolj mraz. Nerodno ga je pritovoril domov, od mraza vsega trdega, in na pol v zmedenosti je Klemen govoril skoraj po rusko.
Ledeni mraz se je pa spremenil v vročino. Klemen je bledel in neprenehoma ponavljal: »Baratom, bara-tom, baratom.« Kadar je pa v vročici spregovoril besedo Lenka, so se Rusi križati, ker so mislili, da po »baratomsko« preklinja.
Ruske žene so se zavoljo »baratom a« zavzele za Klemena in ga z vso skrbnostjo spet postavile na noge. Ko se je pa okrepi! in se ni hotel ozreti po nobeni ženski, je postat iz »baratoma« »vojenopleni«.
Koj spočetka in še tudi na pomlad se Klemen zavoljo zdravja ni upal na pot. Za delo je pa poprije-mal. Marsikaj so se domači od njega naučili. Kmalu je iz »baratoma« in »vojenoplenija« in »Avstrijaka« postal »Kliment«. Ker napoleonskih zmed, kolikor je pač zmogel zvedeti, še ni bilo konec, ni Klemena nič kaj preveč mikalo, da bi silil domov.
Za Klimenta je zvedel tudi vlaste-lin, lastnik zemlje. Vzel ga je v svojo graščino, da bi tudi tam vpeljal novosti. Ponudil mu je, naj se oženi in za vedno ostane pri njem v Rusiji.
Ko je Kliment vse to odklonil, mu je mogočnjak kar naravnost povedal, da Avstrije ne bo nikoli več videl. Če bi skušal kaj kljubovati in se upirati, ga bo s korobačem po hrbtu, pa ga bo brž minilo.
»Ja, ja, ja! Potrpežljivosti se bo treba naučiti,« si je rekel, ko je stopil čez prag graščine. »Ne boš me pa ne, čort vampasti!«
Leto za letom je tonilo v preteklost. Kliment je postal kar ugleden. Nič hudega mu ni bilo sredi ravne stepe, od koder ni bilo videti nobene gore. Samo domotožje je postajalo čim dalje bolj neznosno. In ... kaj je z Lenko? Bogve če ata še žive? Morebiti jih je prav njegova svojeglavost spravila v grob . ..
Uveljavil se je celo tako, da je smel hoditi na lov, kar je bilo njegova edina zabava. Grede je pa spoznaval stepo in se tako spoprijateljil z njo, da se je znal skriti v njej bolj kakor škrjanček v nizki pomladanski travi.
Spet je ozelenela pomlad. In ptiči so se v jatah selili v severne kraje.
Tudi Klemen ni več zdržal. Kar zmanjkalo ga je.
Preden ga je v la s tel in ukazal zasledovati, je bil že precej daleč. Dohiteli so ga sicer še, pa se jim je prikril in je tičal v stepi, dokler jih ni videl, da so se zaskrbljeni zavoljo neuspeha vračali. Naprej je hodil z eno skrbjo manj.
In je hodil in hodil, včasih nepretrgano od svita do mraka in vedno samo za soncem. Videl je dosti sveta, slišal prenekateri jezik, ki jih je večinoma toliko razumel, da se je za silo pogovoril.
Na Dunaju ga je zamikalo, da bi poiskal kakšnega domačega vozar-ja in bi prisedal vsaj po ravnem in s klancev navzdol. Bi, če bi ravno na koga naletel. Pa ni. Kakor bi se bili vsi v tla udrli. Še kranjske besede ni nikjer ujel. Sicer pa morebiti še tako pride domov prezgodaj, če najde Lenko poročeno.
Kar nič se mu ni nikamor več mudilo.
Pa vendar. Doslej je hodil vedho s soncem, zanaprej je pa zavil pod sonce.
Čez nekaj dni je že zašel v kraje, kjer se je lahko pogovoril po slovensko. Drugi večer se je ustavil v vasi, kjer nemškega niti razumeli niso več. Kakor pesem je bila njih govorica, čeprav so narahlo pogrkava-li.
Klemenu se je zazdelo, da je že skoraj doma. Nikamor se mu ni mudilo. Ali ga je domača beseda, ki je devet let ni slišal, zadrževala ali pa 9a je preveč skrbelo, kaj je z Lenko.
»Pravzaprav mi ni vredno hoditi domov,« je razmišljal na senu pri Bidovtu onstran Ljubelja, kjer je zadnjo noč spal. »Saj je nemogoče,
da bi me devet let čakala, ko se ves čas niti oglasiti nisem mogel.«
in je sklenil, da domov sploh ne gre. »Naka, ne grem domov. Nazaj na Rusko pojdem.«
S to mislijo je zaspal. Truden je bil in pa — kozarec, dva, ga je sno-či zvrnil čez potrebo. Menda od samega veselja, da je bil že na pragu domače zemlje.
Vstal je, si otepe! seno, spil kozarček žganja, si kupil še kos kruha in cdšel. Pa ne nazaj v matjuško Rusijo. Ne. Po stezi čez Zelenico, naprej proti domu.
Med potjo na Zelenici je s starim ovčarjem Andrejem samo spregovoril. Tudi na Jezercih, kjer se je toliko ustavil, da si je nadrobil v zavreto mleko kruha, ga niso spozali. Kako tudi? Kot golobrad fant je odšel zdoma, sedaj se pa vrača z gosto temno brado in precej čudno oblečen. Tudi govori malo drugače.
Sklenil je, da se tudi doma ne izda, dokler ga sami ne prepoznajo.
Pred križem na skali na Krniškem vrhu mu je korak kar sam od sebe zastal. Klemen se je odkril, se pokrižal in začel potihem moliti. Pa se mu je molitev kaj kmalu sama od sebe sprevrgla v zamišljenost in solze so mu stopile v oči.
Zdramilo ga je potrkavanje, ki se je oglasilo iz doline. Samo odkod, ni mogel uganiti. Z Rodin ne. Saj rodinsko cerkev je že videl.
Pohitel je naprej in na vrhu Velikega mela od začudenja obstal. Zagledal je bil skoraj tik pod sabo novo brezniško cerkev, ob kateri je bilo vse črno ljudi.
Kar samo ga je vrglo po grušču navzdol. In je ravno še ujel, kako je med potrkavanjem šel iz novega župnišča škof Avguštin Gruber, ki ga je spremljala številna duhovščina, v novo cerkev, da jo posveti. Delil je z desnico blagoslov faranom, ki so poklekali pred njim. Tudi Klemen je pokleknil.
Koj po maši je odšel Klemen skozi Dostoviče na Reber. Dom bo že videl s Krniškega roba. Domov pa za sedaj ne stopi. Mora najprej dognati, kaj je z Lenko.
Pri Žabarju pod Broscem Lenke ni bilo več. Zvedel pa je, da je pri Brodarju na Bistrici. Če je poročena ati samska, pa namenoma ni hotel poizvedovati. Če ga ne čaka več, je bolj prav, da izve čim kasneje. Saj bo še potem dovolj bolelo.
Lačen in žejen se je pod noč ustavil pri Brodarju. Ni bil edini gost. Postregla mu je napol odra-ščena deklica, povsem podobna mladi Lenki. »Njena hči ne more biti,« je izračunal Klemen. Najrajši bo sestra.
V kuhinji je Lojzka povedala Lenki, da sedi v hiši čuden tujec, ki ne odmakne oči od nje.
Kakor po opravkih je odšla gospodinja Lenka v hišo. Bradatega tujca je samo mimogrede pogledala. Zdel se ji je znan, pa se ni mogla domisliti odkod. In ga je še in še hodila pogledovat.
Medtem je pa Klemen iz pogovora med gosti že ugotovil, da Lenka še ni poročena. »Kaj pa, če je že drugemu obljubila svojo roko?« je sklonil glavo.
Lenka se ni mogla več zdržati. Mora poizvedeti, kdo je tujec. Stopila je tik ob njega in prijazno vprašala: »Morebiti še kaj želite?«
Klemen je dvignil glavo in odkimal. »Ne, zdaj nič.«
Lenka je obstrmeia. Klemena je bila spoznala po glasu. »Klemen! Kaj vidim prikazen? Ali si živ ali si mrtev?«
»Živ, seveda sem živ. Ves, kar me je,« se je zasmejal.
»Klemen, moj Klemen!« Razprostrla je roke in vpričo vseh objela in poljubila kosmatega tujca.
Gostje so sprva obstrmeli. Potem pa ... Od vseh miz bi vino teklo, ko ne bi vsa hiša žalovala za mrtvim
janez jalen
izpod-
kopana
cesta
gruntarski sin in bajtarska hči — in med njima lepa ljubezen
PETO KOLO
Za božič je tudi v dolini zapadel sneg. Toliko se ga je bilo naletelo, da je bilo treba zapreči sani.
Do svečnice je še vedno po malem prisipalo in mraz kar ni hotel
gospodarjem, ki so ga bili pred dvema dnevoma pokopali.
Drug dan pred poldnem je bil Klemen že v Krnicah.
Stari Marka je stal na pragu. Ko je Klemen stopil skozi leso na dvor, je ata koj spoznal svojega najmlajšega, svojega desetnika. Po hoji ga je spoznal. Pohitel mu je naproti in ga kljub gorenjski vozarski trdoti dokaj bolj prisrčno obje! kakor svetopisemski oče svojega izgubljenega sina.
BRODARKA
Za Rokovim pogrebom sta šli Lenka in Lojzka črno oblečeni kakor skoraj vse druge ženske. Za naprej sta hodili samo temno oblečeni, povsem žalovali pa nista. Jima umrli ni bil ne oče ne brat niti stric ne. Bi ju utegni! kdo celo obdolžiti, da se bogate dediščine nadejata,
popustiti. Saninec je bil trd in zglajen in sani so tekle kakor po steklu. Zjutraj je še vedno škripalo pod nogo, čeprav niso bili čevlji zbiti na škrip.
Markov Klemen iz Krnic že dve nedelji ni šel k maši na Breznico in še tretjo ne pojde. K maši je hodil v Begunje, da ni poslušal lastnih oklicev, s čimer bi si nakopal nesrečo v zakonu. Brodarka, Lenka, je pa kot nevesta šla prvo nedeljo v Ljubno namesto v Podbrezje, drugo v Naklo, kam pa pojde prihodnjo, še sama ni vedela. Saj na to skoraj pomisliti ni utegnila, ko je bilo čez glavo skrbi.
Najprej je bilo treba Lenki poiskati teto in družico. Povpraša Klemena, katero naj prosi.
Klemen se je samo nasmehnil. »Pri najini poroki je že tako vse drugače kakor pri drugih, naj bo pa še to! Nama vse nagaja. Drugod ženitev marsikje steče kakor po maslu, kasneje pa zakon skozi življenje drdra kakor razmajan voz po ozkih kolesnicah, vsak dan znova nasutih s trdim kamenjem, za moško pest debelim.«
»Pri nama, Klemen, rpenda ne bo ropotalo,« je segla nevesta ženinu ljubeče v roko. Sedela sta sama pri gorki peči v gostinski sobi. Gostov ni bilo. Družina je pa takoj po izmoljenem rožnem vencu odšla spat.
»Trota! Saj vendar nisi več otrok!«
ko pokojni ni imel svojih ljudi. Lenki in Lojzki pa to še mar ni bilo. Samo da se je Klemen vrnil, je pelo v Lenki.
Zares zaskrbljeno zamišljena sta pa postala hlapec Joža in dekla Mica. Oba je skrbelo, kaj bo z njima, če se ju umrli gospodar ni spomnil.
Sedmina je bila na svetega lla dan. V Naklem ob osmih: črna peta maša z libero. Domov se jim kar nič ni mudilo. Celo v krčmo so utegnili zaviti.
Na sedmino doma — kuhala je dobro kosilo Lončarjeva mama z Ljubnega — so bili pa povabljeni samo sosedje, ki so pokojnega nosili in zagrebli, pa možje, katerim je Rok zaupa! svoj testament.
Po križu za angelovim češčenjem se je oglasil najstarejši izmed mož testamentarjev in povedal, da je rajni vse svoje premoženje zapustil
Kiemen se ni mogel premagati. Tesno je pritisnil k sebi Lenko in jo poljubil kakor še nikoli doslej ne tako. Kot trd gorenjski kmet ni bil kaj prida vnet za muckanje, kakor je imel navado reči predvsem poljubo-vanju.
Vsa brez moči mu je Lenka omahnita v naročje.
Klemen pa . . . Menda mu je bli-snila skozi pamet poštenost njegovega očeta Marka. »Lej, Lenka! Kakor nama na ljubo se je tvoja sestra Barba, čeprav je mlajša kakor ti, že lani poročila. Pa naj bo enkrat teta mlajša kakor nevesta. Naj bo še družica malo mlada: Lojzka bo kar prava, če ti je prav.«
»Pa še kako mi je prav!«
»Jaz si pa vzamem za starešino domačega gospodarja, brata Boštjana, za druga pa njegovega sina Primoža. Je že kar dorasel. Lojzka in Primož, družica in drug, kar lep par bosta, če ti je prav.«
»Kaj mi ne bo!«
Poslovila sta se. Klemen je oblekel kratki kožuh, nataknil rokavice, zajezdil in odpeketal.
Lenka je ugasila luč, odšla v zgornjico in legla. Lojzka je v drugi postelji že spala.
Pri Brodarju na Bistrici so v soboto zjutraj že navsezgodaj šarili v hiši in v hlevu.
Prvi je bil na nogah stari opešani Joža. Noč je prebil v konjaku, kjer
svoji zadnji gospodinji, Lončarjevi Lenki, ki pravi, da se sploh ne bo možila. Če se pa bo, ne sme do smrti prepisati domačije na svojega moža. Naj ima mož »na hruški nu-mero«, kakor jo je moral Rok imeti do smrti svoje žene. Niti nikomur drugemu ne sme dati, dokler bo sama živa. Za kasneje bo pa že videla. Če ne bo imela sama otrok, ima sestro Lojzko. Joža in Mica imata do smrti vso oskrbo pri hiši.
Lenka se tega ni nadejala, še manj njena mama.
Prvi se je oglasil Joža: »Sem vedel, da je bil Rok poštenjak do dna.«
In so sedli in odjužinali in vsi skupaj zadnjič z nevidnim rajnim odmolili rožni venec.
Pri Marku v Krnicah sta že vse dni ata in Klemen premišljevala, kje bi se našlo kakšno pripravno gne-
je prejšnja leta stalno spal, čeprav je imel sedaj v sobici pod strešnjo posteljo. Ko je v Podbrezjah zazvonilo dan, se je pokriža! in odmolil angelovo češčenje, potem je postavil v žleb za konja rezanico.
Tako težko mu že davno ali pa sploh nikoli še ni bilo pri duši. Nov gospodar pride k hiši. Joža je pustil večji del življenja pri hiši, pri Brodarju. K poroki pa danes ne bo vozil. Res ne more več.
Čez čas je prižgal ieščerbo. Najprej je pregledal opremo; se ni povsem zanesel na Janeza, nevestinega brata, ki bo vozil.
Joža je obdrgnil s slamo konja in ju pogladil še s ščetjo, da sta se svetila kakor blisk.
Sšdel je na stolček in zadremal. Ga je le zmoglo.
Ob prvem svitu so se vrata odprla. Joža se je prebudit in dvignil glavo.
Preden se je povsem zdrami! in hotel pozdraviti, ga je že gospodinja prehitela: »Dobro jutro, Joža.k
»Bog daj, Lenka.«
Pa se je pri priči spomnil, da mora začeti Lenko vikati. Vstal je in zaskrbljeno vprašal: »Ste prišli gledat, če je vse v redu? Vse je v redu. Hkrati je pa vse narobe, ker jaz voziti ne morem.«
Lenka je do dna razumela starčkovo bridkost. Da ga vsaj maio potolaži, se je naredila hudo. »Joža!« Dvignila je v pest stisnjeno ro-
ko in požugala. »Joža! Samo še enkrat me poizkusi vikati! Jaz sem bila, sem in bom ostala zate samo Lenka.«
»Lenka!« In je zaihtel in zajokal kakor otrok, od starosti do onemoglosti opešani stari Brodarjev pripre-gar Joža. Na devetdeset let mu je teklo življenje. V moških letih je bil močan, da je potisnil, če je bilo treba, vsaj za pol konja.
Vdanost starega zvestega hlapca je tudi Lenki osolzila oko. Prijela je Joža za roko, ga odpeljala v kuhinjo, mu natočila vinski kozarec slivovke, postavila predenj polno čer-fo mleka in mu odrezala velik kos pogače.
Medtem se je povsem zdanilo.
Nič manj dela kakor pri Brodarju na Bistrici, rajši več, je bilo zadnje čase tudi pri Marku v Krnicah. Pripraviti je bilo treba Klemenovo balo.
V hiši so že več dni šivale tri šivilje. Zarobile so — seveda vse na roko — skladovnico rjuh in sešiie ducat vajšnic, preoblek za vzg lavne blazine, naredile srajc in svitic, da jih Klemenu do sivih las ne bo treba novih.
Skrinjo in predalnik je Tonej, mizar, kljub vsemu priganjanju pripeljal šele v sredo zvečer. Zamude je bil kriv, tako se je vsaj izgovoril, moster Layer, ki je prepozno prišel skrinjo poslikat, da se v tem mrazu
zdo za Lenko. Je pa v ponedeljek zjutraj Klemen atu povedal, da je Lenka postala Brodarka.
»Ješ! Potem si pa na konju!« se je razveseli grabljivi stari Marka. »Kar brž mora biti poroka, da ti jo kdo drug ne prevzame!«
»Poroke najmanj pol leta še ne bo,« se je zasmejal Klemen.
»Kaj si ob um?« je skoraj vzroji! stari.
»Žaluje za stricem, ki ni bil njen stric, čeprav več kakor oče.«
»Pazi, da te kdo ne prehiti! Ga ni v našem kotu, ki bi si ne želel postati Brodar na Bistrici.«
»Se nič ne bojim. Nihče ne bo postal Brodar. Niti jaz ne.«
»Kaj ... ?« je zazijal stari. »Za hlapca boš šel k hiši?«
»Ata, le počasi!« In mu je lepo dopovedal, kako pravzaprav je.
Marka ni znal nič več ugovarjati.
Samo revsnil je: »Prav. Pa imej hišno numero na hruški!« In je nekako iz togote še pristavil: »Pa obrij se, kosmač nemarni!«
Klemen se je na vsa usta zasmejal: »Že vidim, da se bosta z Lenko dobro razumela. Tudi ona me naganja, naj se obrijem.«
Stari Marka je stopil v klet in je prinesel bokal vina. Kmalu ga je minila vsa godrnjavost.
Pred pustom je bila poroka. Mraz je bilo in sneg zmrznjen. Kar žvižgalo je pod sanmi. In zvončki in kra-guljčki so zvonkljali in rožljali; in vriskali in ukali so, da kar jenjati niso znali.
Starega Marka iz Krnic ni bilo na svatbi. Povsem je obnemogel.
Na svetega Gregorija dan, ko se ptički ženijo, so ga pokopali.
KONEC 2. DELA
ni mogla prej posušiti. Menda se je malo zapredpustoval.
V petek zvečer so bite Klemenove bale že vse nared.
Začelo se je daniti. Jutro je bilo mrzlo in jasno. Od Kamniških gora, izpod Krvavca navzdol, pa menda prav do zameglene Ljubljane je vse navzdolž žarel rob ravnine, kakor bi za njim gorela vsa zemlja, prav dol do turških meja.
Pri Brodarju na Bistrici je nevesta Lenka napravljala družico, sestro Lojzko. Počesala jo je na prečo in spletla lase v debele, težke kite. In sta oblekli naškrobljena, občip-kana spodnja krila in žamet in žida-no, rožasto naprsno ruto in z dolgo židano pentljo zavezan širok črn predpasnik. Nato je prišla na vrsto avba. Zadaj sta jo zavezali s širokimi židanimi trakovi, ki so segli po hrbtu navzdol do pasu.
Vzšlo je sonce. Joža je zaprege! praznično okomatana konja, ki sta se nemirno prestopala pred sanmi in pozvonkljavala vsak s svojim vencem kraguljčkov.
Iz Brodarjeve hiše na Bistrici sta prišla Janez in Lojzka, brat in sestra, oba v rožastih kožuhih, da se odpeljeta v Krnice na Klemenov dom bale vozit. Ovila sta si noge vsak s svojim zelenim kocem in sedla na desko, pritrjeno prek lest-venika na saneh. Preden je Janez počil, da požene, je prihitela iz hiše
še Lenka in sestri Lojzki naročila, naj dobro skrije peto kolo. V Krnicah da ga ne smejo ukrasti, na Bistrici naj ga pa /e. Da bo čim več zabave in smeha.
Bilo je izredno lepo zimsko jutro. Janezu in Lojzki se je zdelo, da sta kar mimogrede prizvonkljala v Krnice na Markov dvor. Še zeblo ju ni nič, le v lica sta bila malo bolj zardela.
Pozdravit ju je prihitel drug Primož, gospodarja Boštjana sin, šele pred nedavnim do vrha dorasel fant, v jerhovini in škornjicah, v rdečem žametnem telovniku, z vrsto okroglih srebrnih gumbov po prsih navzdol. Suknen suknjič pa je imel kljub mrazu samo ogrnjen. Za precej nazaj nagnjenim klobukom so se mu lesketali krivci.
»Bog vaju sprimi!« je pozdravil in pristopil k Lojzki. Daši je ni prvič videl, je kar obstal. Začudi! se je in všeč mu je bila, kakor še nikoli ne.
Primož je odvedel Lojzko v gorko hišo, poprosil mimogrede očeta Boštjana, naj gre Janezu pokazat, kam naj priveže konja, naroči! za na novo došla gosta zavretega vročega vina, da se ne prehladita. Mislil je seveda samo na Lojzko. Kar ločiti se ni mogel drug od družice.
V hiši je zbranim za mizo vsem hkrati predstavil Lojzko ženin Klemen in jo posadil na častno mesto, med tiste, ki bodo nakladali in vozili bale.
Sicer Primož ni sedel poleg Lojz-
ke, ni utegnit. Sukal se je pa ves čas okoli družice. Kmalu so balarji to opazili in so videli, da bi bila drug in družica lep par.
Na prvi voz so prinesli najprej težko skrinjo. Sam mojster Layer jo je poslikal. Na eno končnico je upodobil oblečeno ljubensko Marijo -Udarjeno z Jezuščkom v naročju, na drugo je napisal sladko ime Marijino. Spredaj je pa sveto ime Jezusovo z venčki živo okrasil. In še predalnik so postavili na prvi voz. V skrinji je bila zložena ženinova obleka in obutev, v predalniku pa posteljno perilo.
Na drugi voz so nastlali široko zakonsko posteljo, špampet, in postavili nanj še zibel, bogato okrašeno z rožami. In da ne bo hodita otrok mora tlačit, ni smelo manjkati peterokrake, z eno potezo zarisane zvezde, more.
In še za kuhinjo je bilo treba poskrbeti. Zato so na tretji voz začeti nakladati lonce in piskre in sklede in latvice. Na vrhu vsega posodja so povezali še sklednik.
Na naslednji voz so naložili krušno mizo, mesilnico, da bo mogla gospodinja kruh peči. In še malo mesilnico za flancate so pridejali, da bo lahko, če ne večkrat med letom, pa vsaj za pusta cvrla.
Naložili so žita za cel voz.
Na zadnje, na šeste sani pa vso preostalo drobnjarijo.
Zadaj privežejo še Rjavca, da bodo vsi koj vedeli, kako so vozarji Markovi najmlajšemu privezali konja namesto krave.
K pravemu kosilu balarji niso sedli. Jedli so zvrstorna, tokrat eni, drugokrat drugi. Ni kazalo pustiti voz samih, saj bi jim utegnili fantje vse v kolobar zmešati, ko so ves čas pridno stikali za petim kolesom.
Odzvonilo je poldne in odmolili so angelovo češčenje, potem so pa zapregii. Vse je bilo nared, samo družico so še čakali, da sede na prvi voz s križem, z bogcem za v hišni kot v roki. Privedla jo je gospodinja Mina, na voz ji je pa pomagal njen sin Primož, drug, čeprav ni on vozil prvega voza. Drug drugemu sta se tako prijazno nasmejala, da so se radovedneži pred vrati kar spogledali.
Vozniki so z biči prekrižali tla pred konji, glasno počili in pognali. Konji so pretegniti, Lojzka je pa na-
gajivo postrgata korenček gruči fantov, ki so stali ob strani in niso bili nič kaj prave volje. »Šlek, šlek, šlek! Tok se vam ni posrečilo sneti petega kolesa. Še ne veste, da ga Ljubenčanke skrijemo med sklede, piskre in lonce.«
Sedaj so fantje vedeli, da je Lojzka peto kolo, velik hleb pogače, prikrila s črepinjami. Saj se jim je že prej zdelo, pa niso hoteli lončene posode premetavati, da bi loncev ne pobili.
Na sredi vasi so balam zašranga-li. Poliček ovsa so bili vsuli v konjsko korito in ga postaviti pred konja, ki sta bila vprežena v prve sani. Konja sta se sama od sebe ustavila.
Pri mali mizi na sredi poti so štirje hiteli kvarteti, kakor bi šlo za pet gruntov. Da se ne puste motiti, še manj pa pregnati, so ugovarjali. Posebno takim potepuhom ne, ki hočejo pri belem dnevu odpeljati kar pol vasi. In so se precej časa hudomušno šaljivo prerekali sem in tja, dokler ni drug Primož oddrgnil mošnje iz mačkove kože in se s srebrnim tolarjem odkupil.
Fantje so cesto odgradili in bale so odzvonkljale pa stagnah navzdol. Vozniki so hodili potega voz in pokali z biči in vriskali. Na veliki cesti so pa tudi sami sedli na sani.
Lojzka se je pripeljala prav pred hišne duri pri Brodarju. Pa je bil spet Markov Primož tisti, ki je prepustil svojega konja vnemar in hitel pomagat družici na tla, dasi pomoči ni prav nič potrebovala. Kar nekako nenavadno je bilo videti.
Začeli so razkladati bale. Fantje so pridno pomagali nositi v hišo in bi bili peto kolo kar gotovo sami iztaknili, pa jim je Janez malo namignil, kje naj ga iščejo.
»Ga že imamo — peto kolo,« je zmagoslavno vzkliknil Španov Naca in zakotalil velik hleb pogače daleč po zmrznjenem snegu. Drugi so se pognali za njim, ga vlovili in pravično razdelili na enake kose, ki so bili tako veliki, da je vsak nesel več pogače domov, kakor je je mogel pojesti. Da pa ni bil kruh presuh, je Lenka postavila fantom nekaj bokalov vina na mizo v veži.
Balarji so obedovali v gorki hiši. Cela svatba je bila že kar v soboto. Jedli so na kurji juhi zakuhane rezance, dvojne sorte pečenko, telečjo z narezano solato in prašičevo z
zeljem, in še vse drugo. In potice in flancate in ... Vina je bilo pa kar troje sort: žametno črno, rdeče in cekinasto belo.
Stregli sta gospodinja sama, nevesta Lenka, in pa Lojzka, kar v svatovski obleki. Kdaj pa kdaj je posegel vmes tudi Primož, drug, pa le bolj zato, da se je mogel malo pritakniti Lojzke, družice.
In so jedli in pili in dobre volje bili, dokler jim ni zahajajoče sonce spet zapreglo konj.
Sedaj so pa koj pognali v dir. in kragulje! in bronasti konjski zvonci so drobili in zvonkljali, kakor bi se sam Elija peljal v nebesa.
ŠIROKA SVATBA
Drug dan je bila nedelja. Od Marka v Krnicah je šla družina k maši na Breznico, ženin Klemen in drug Primož pa v Begunje, čeprav je bilo trikrat dlje. Oba sta bila že svatovsko oblečena, le šopkov še nista imela zataknjenih za trakom na klobuku.
Vsi so šli k maši, le oče, stari Marka, je ostal doma. Res je opešal. Ni zmogel več. Sapa, sapa ga je dajala in srce mu je opešalo. Leta so leta.
Čez dan so ženske še nekako mirovale. Na noč so pa flancate zamesile. Da bodo imele bolj mir, so rekle.
Že ves truden je bil stari Marka še ob večerno spanje. Od dveh naprej pa že dlje časa nobeno noč ni mogel več očesa zatisniti, l/se navrh se je začelo še vreme nekaj kisati. Tako slabega se že dolgo ni počutil ali pa še nikoli ne.
Na Rodinah pri svetem Klemenu je zazvonilo dan.
Ženske zunaj so iz šepetanja prešle v glasno govorjenje in so se kdaj pa kdaj kljub obilici dela zaklepetale, kakor bi se nič več ne bale zbuditi očeta. O, ko bi vedete, da pravzaprav vso noč ni zatisnil očesa! Sedaj bi morebiti malo zadremal, pa bo vsak čas treba vstati, da vidi svoje otroke, kako bodo prihajali na svatbo najmlajšega, da jih z njim vred, s Klemenom, vse še enkrat po tihem blagoslovi.
V	hlevu je petelin glasno napovedat dan, oča pa je začet mrmraje moliti jutranjo molitev. Potem se je skopal pokonci.
V	hiši se je z otišanim korakom začel prestopati ženin Klemen.
»Lej, lej, kako je fant dober! Misli, da spim, pa me ne mara buditi. Ga že prikličem.«
Začel je narejeno kašljati. Najprej tiho, potem pa čedalje glasneje, dokler ni Klemen odprl vrat in vprašal: »Ata, ali vam ni dobro?«
Klemen je stopil tik očeta.
»Dobro mi je, hkrati pa slabo. Dobro, ker sta se z Lenko dočakala, slabo pa, ker te več doma ne bo.«
»Ata!« Klemen sam ni vedel, kdaj je pokleknil in naslonil glavo očetu v naročje.
Marka ga je pobožat, poljubil na čelo, ga pokrižal in glasno, skoraj slovesno, govoril: »Klemen, desetnik! Najmlajši in najbolj preizkušeni izmed mojih otrok! Bog blagoslovi tebe in Lenko in vajine otroke, do tretjega in četrtega, petega in stotega rodu!«
»Amen,« je odgovoril Klemen.
Oča je pa zaihtel.
Nato so prihajali otroci, drug za drugim. Zahrumela je hiša in tudi Marka je oživel kakor že davno ne.
Podajal je roko in vsakogar znal ogovoriti z besedo, ki se je prilegla prav njemu in ga kakor pobožala.
Rad je imel Marka svoje otroke in njih otroke, tudi sedaj še, ko so starejši že začeli siveti.
Pri Marku v Krnicah je nastal v hiši in veži in zunaj na dvoru vrišč, kakršnega ta domačija še ni dožive-
la. Ženske so se oblizovale s sladko kavo, moškim so pa stregli z domačim žganjem in zavretim vinom. Za vse je bilo na lesenih pladnjih na mizah kupe prekajenega mesa in klobas. Pogačo, potico in flancate so pa kar v rešetih ponujali naokrog.
Ko bo na Rodinah pri svetem Klemenu odzvonilo sedem, so bili rekli, se odpeljejo.
»Bom, bom, bom,« se je oglasil svetega Klemena srednji zvon.
V hišo je stopila gospodinja Mina, že svatovsko oblečena. Pokrižala se je in z njo vred vsi. »V imenu Boga Očeta .. .« In je nadaljevala: »Sveti nadangel Gabrijel je Devici Mariji češčenje prinesel...« Ko se je spomnila vseh vernih duš v vicah in poprosila svetega Florijana, da bi nas varoval časnega in večnega ognja, je pristavila še očenaš za srečen dan in božji blagoslov.
Niso se za konec še vsi pokrižali, že se je oglasil starešina, gospodar Boštjan: »Ato, kar napregat! Gremo, da nas ne bodo očakovali. Na Bistrico je precej daleč.«
Svatje so začeli podajati očetu roko in zapuščati hišo.
Prav ta hip mu je segel Klemen v roko. Zavoljo ljudi, ki so se še mudili v hiši, je desetnik prosil odpuščanja: »Ata, odpustite mi, kar sem vas žalil! Posebno tisto mojo rusko norčarijo. In nikar name ne pozabite, četudi grem najdlje od doma!«
bo še
te
zđmstua
anglija
V BEDFORDU — smo imeli konec meseca oktobra lepo misijonsko slovesnost. Pri maši na Gol-dington Rd. smo se najprej Bogu zahvalili in ga prosili zlasti za vse naše slovenske misijonarje.
Tokrat se želimo ponovno zahvaliti Rehbergerjev! družini, ki že leta zbira prispevke za naše misijonarje.
Novoporočenca Dragica Grandovec in Kare! Skala iz Linza.
Tudi letos smo imeli po maši misijonsko tombolo, kjer smo nabrali nad 100 funtov. Glavno nagrado pri srečolovu so letos spet odnesli naši pridneži v Coventry.
V začetku oktobra je umri v Oulton-u pri Leeds-u Jože Kersnik, star komaj 58 let. Med delom v rudniku ga je zadela kap.
Doma je bil iz prelepega blejskega kota. Naj se v miru božjem spočije, svojcem pa izrekamo ponovno naše iskreno sožalje!
avstrija
GORNJA AVSTRIJA
LINZ — V nedeljo, 26. oktobra, smo se zadnjikrat zbrali v našem klubu v Zollamtsstrasse 18. Slovo ni' bilo povsem lahko, saj je bila lega res ugodna. Nikoli nismo bili v zadregi s parkirnimi prostori in tudf sicer so nam prostori prirasli k srcu.
Pridružila se je še negotovost, ali bomo dobili prostore v hiši, kjer je šola za družinske pomočnice, ker se je tudi vodstvo šole potegovalo za prostore, ki jih je imel doslej neki »Mladinski klub«. Po dolgih in burnih sejah je bilo le sklenjeno, da bomo prostore lahko uporabljali ob nedeljah in praznikih.
Potem je bilo treba takoj začeti z obnovitvijo prostorov. Dogovorili smo se, da je treba najprej urediti kuhinjo in malo dvorano, da se bomo lahko čimprej spet zbrali.
Za »Martinovo«, 9. novembra, smo se prvič zbrali v novih prostorih. Da je vse tako hitro steklo, gre zahvala predvsem našemu organistu g. Zoretu, g. Strahu in g. Hrastelju, ki so se res zavzeli za obnovo. Predvideno je, da bo obnova končana do 30. novembra in bomo takrat imeli slovesno otvoritev prostorov. Klubske prostore si bomo delili s Poljaki, ki se bodo zbirali tam ob sobotah. Pri obnovitvi so tudi Poljaki sodelovali. O praznovanju samem bomo poročali v naslednji številki »Naše luči«.
V soboto, 18. oktobra, se je poročila v Haidu gdč. Dragica Grandovec iz Kleinmünchna. Njen mož Ka-
Pokojna Ljudmila Rajšek, Linz
rel Skala je po očetu romunskega rodu. Naš pevski zbor je med mašo lepo prepeval slovenske pesmi in eno nemško. Obred je bil dvojezičen. Mladima zakoncema želimo na skupni življenjski poti ves božji blagoslov.
Tudi žalost nas je zadela. Naša najstarejša Slovenka ga. Ljudmila Rajšek je v stavovanju padla in je morala v bolnišnico. Od tam se je kmalu vrnila domov, pa se ji stanje ni izboljšalo. 29. oktobra je ob bolniški postelji izseljenski duhovnik še maševal in je prejela v polni zavesti svete zakramente. V petek jo je zadela še rahla možganska kap in 3. novembra je zapustila ta svet. Pokopana je bila 6. novembra na pokopališču v St. Martinu, maša za-dušnica pa je bila v farni cerkvi v Kleinmünchnu.
Naš zbor je pri maši prepeval primerne pesmi. Obredi so bili na izrecno željo pokojne v slovenščini. Hčeri ge. Kristini Schweighofer, ki je 10 let požrtvovalno skrbela za svojo mater, sestri, ki živi v Mariboru, in sinu, ki živi v Ravensburgu v Nemčiji, naše iskreno sožalje!
Pri pokojni materi Ljudmili se je zares izpolnil rek: »Kakršno življenje, takšna smrt!« Naj počiva v Bogu!
SALZBURŠKA
SALZBURG — Na tretjo oktobrsko nedeljo je bilo spet bolj živo pri božji službi. Med nami so bili spet
nekateri študentje s Koroškega. Maša je bila za pokojnega Namestnikovega očeta; zato tudi rojakov iz Frelassinga ni manjkalo. Škoda je le, da se nismo mogli po maši zbrati v dvorani, ker hodniki še vedno niso dokončani. Smo se morali zadovoljiti kar z razgovorom pred cerkvijo.
G. Franc Orehek, ki je zelo zvest obiskovalec božje službe, je spet zbolel. Želimo mu, da bi se kmalu popolnoma dvignil na noge in da bi ga še dolgo imeli med seboj.
HALLEIN — Oktobra smo imeli našo mašo spet v sestrski kapeli, ker cerkev ni bila prosta. Tudi gostilna pri Rocku, kjer se navadno zberemo, je bila zaradi dopustov zaprta in smo se tako po kratkem razgovoru razšli.
TENNECK — Za vse solnograško področje je bilo napovedano »Martinovanje« v Tennecku. Tenneški rojaki so obljubili, da bodo poskrbeli za pijačo in jedačo. Dogovorjeno je bilo, da bosta prišla kar dva harmonikarja, da bo ob živi glasbi bolj veselo.
Tako smo se zbrali 9. novebra najprej k božji službi. Po maši pa smo zavili v dvorano k družabnemu delu srečanja.
Jubilejno slavje smo začeli s službo božjo, ki jo je ob sodelovanju izseljenskih duhovnikov gg. Gaberca, Kavalarja, Uršiča in Žaklja opravil ljubljanski pomožni škof g. dr. Stanko Lenič.
Da je srečanje uspelo, gre predvsem zahvala družini Cimerman, ki z veliko prizadevnostjo skrbi za naše želodce, in g. Ružičkemu, ki poskrbi, da nismo žejni. Posebna zahvala tudi našemu godcu g. Adolfu Namestniku, ki zna mojstrsko raztegovati harmoniko. Kadar se na tujem srečamo z dobro voljo, je vedno lepo in prijetno. Hvala tudi g. Antonu Krklecu, ki je s svojim magnetofonom poskrbel za vmesno muziko.
belgija ____________________
LIMBURG-LIEGE
Jubilejno slavje v belgijskem Limburgu
Že v zadnji »Naši luči« smo podali kratko poročilo o uspelem jubilejnem slavju Slovenskega pevskega in kulturnega društva »Slomšek«. Objavili smo nekaj slik iz zgodovine naše pevske, kulturne, narodne in verske dejavnosti.
Tokrat pa želimo naše letošnje jubilejno slavje osvetliti z originalnimi slikami s tega slavja v spomin sodelavcem in v pobudo gostom in prijateljem.
Na slavju smo doživeli prijetno presenečenje. Odkrili smo doslej skriti talent tihe in diskretne gdč. Jožice Pučnikove. Kot članica »Vesele mladine« je v narodni noši pogumno stopila pred zvočnik ter v lepi slovenščini in v verzih govorila izbrane, globoko občutene besede v
zahvalo gospč voditeljici Anici Varzsak-Kosovi. Jožico poznamo od njene prve mladosti. A kaj takega ne bi nihče pričakoval od te skromne deklice. Vse je sama sestavila, ko je bila v nočni bolničarski službi. Njene besede so navzočim segle do srca. K lepemu nastopu ji čestitamo ter se ji zahvaljujemo.
Vsi se strinjajo v tem, da je jubilejno slavje — XX. SLOVENSKI DAN in ZLATI JUBILEJ SLOVENSKEGA PETJA V LIMBURGU — zelo uspelo.
A ne smemo zaspati na lovorikah, ne smemo biti prehitro zadovoljni s seboj. Glejmo okrog sebe! Bodimo kritični! Stremimo navzgor! Skušajmo biti ODGOVORNO SOLIDARNI, solidarni z našimi kulturnimi delavci pri pevskih zborih, pri naši mladini, solidarni s svojim duhovnikom, ki se že več kot 30 let trudi za rast te skupnosti, solidarni z našim ljudstvom v domovini in zamejstvu. Vzgojimo si oster čut za RESNICO, PRAVICO in SVOBODO! Podpirajmo te VREDNOTE, kjer se nam nudi priložnost! SKUŠAJMO TUDI DRUGIM POMAGATI, DA BODO NASTOPALI KOT	N A -
ROD, KI SE ZAVEDA SVOJIH VREDNOT, SVOJEGA	PO-
SLANSTVA IN ODGOVORNOSTI ZA SVOJO USODO!
Izvajanju mešanega pevskega zbora »Slomšek«, ki ga po smrti Štefana Roglja vodi njegov sin Vili, je nabito polna dvorana prisluhnila v popolni tišini: lepo spričevalo za zbor in občinstvo.
Tudi moški pevski zbor »Slomšek« napreduje iz leta v teto. Bodimo solidarni z njihovimi napori! Za gotovo ga pojdimo poslušat ob prihodnjem »Slovenskem dnevu«!
Naj nam bo dovoljeno tu pripomniti, da našega slavja niso podprli tisti, katere smo mi lani podprli ob slični priložnosti skoro stoodstotno. Tisti, ki zna vsaj malo misliti, bo razumel. Bodimo veliki! »Bog daje BREME, pa tudi RAMENA, ki to breme prenašajo.«
Hvala vam, naši dragi rajnki! Dolga vrsta vas je. Ne moremo in ne smemo vas pozabiti! Naj omenimo
Bog daj, da bi iz te »Vesele mladine« zrasli možje in žene, ki se bodo živo zavedali svojega poslanstva kot človek, kristjan in Slovenec! Naš narod potrebuje močnih in odgovornih osebnosti!
vsaj nekatere, ker vseh ne moremo. Med njimi so: Štefan Rogelj, Franc Krpač, Janez Sedej, Franc Petelin, Fortunant Kun, Alojzij Rutar, Anton Trlep, Anton Globevnik, Anton Šinkovec, Vinko Cvahte, Franc Avsec, Franc Cesar in Jože Cesar.
Hvala tudi vam, dragi sodelavci zadnjih 20 let! Oboji, mrtvi in živi, ste ponudili svoja RAMENA, svojo VERO in MOLITEV v podporo IDEALOM, ki so nam sveti in za naš narod rešilni.
Hvala vam!
Priporočamo se tudi še za naprej.
Drage sestre in bratje, ne naveličajte se razmišljati o pomenu S O -LIDARNE ODGOVORNOSTI!
Razmišljanje naj vodi v DEJANJA.
Zrno na zrno pogača .. .
Bodi zrno — ti, jaz in vsi ostali rojaki!
V-ko
Mešani pevski zbor »Zvon« iz Nizozemske je pod izkušenim vodstvom prof. Willemsa poleg drugih zapel tudi Gallusovo »Glejte, kako umira pravični« v spomin na naše rajne pevke, pevce in sodelavce.
Nov grob: V Watershei-u smo se poslovili od nepričakovano umrlega Antona Stopinška, upokojenega rudarja, starega 74 let, rojenega v Ga-brovljah v Sloveniji. V prvi mladosti je s starši odšel v tujino. Bil je priden delavec, mirna in plemenita duša. Vsakemu je rad pomagal. Mirno
Odbor Slovenskega pevskega in kulturnega društva »Slomšek«, ki je s svojimi sodelavci skrbno pripravil naše jubilejno slavje.
Moški pevski zbor »Zvon« iz Holandije je s svojim nastopom pod vodstvom prof. Wil-lemsa lepo obogatil naše poslanstvo.
je živel in mirno umrl. Sorodniki iz Slovenije in Nemčije, številni rojaki in prijatelji iz okolice so se zbrali k njegovemu pogrebu.
Zapušča ženo go. Pepco in sestri, katerim izrekamo krščansko sožalje.
Ohranili ga bomo v lepem spominu. Naj počiva v miru!
Ge. Anici Varzszak-Kosovi, voditeljici »Vesele mladine«, sta mladina in občinstvo izrazila iskreno priznanje in hvaležnost za njeno čudovito lepo delo. Na sliki jo vidimo z njenim možem g. Edmondom, v Belgiji rojenim Madžarom, ki je tudi zvest član našega pevskega zbora.
CHARLEROI-MONS-BRUXELLES
Danes moramo zabeležiti še dve poroki: V župni cerkvi Ste. Elisabeth v Monsu se je, 23. avgusta t. I., poročil g. Jože Bucik iz Flčnu z gdč. Dominique Brion.
V soboto, 6. decembra, pa bo poroka v župni cerkvi St. G6ry v Bous-su, ko bo g. Stanislav Skok iz Je-mappes popeljal pred oltar svojo izvoljenko gdč. Anico Tavčar; obadva sta slovenskega rodu!
Obema družinama želimo obilo božjega blagoslova na skupni življenjski poti.
Pridite v čim večjem številu na božični dan — 25. decembra — k slovenski službi božji v Charleroi, kjer bomo prepevali naše božične pesmi!
Vsem rojakom in rojakinjam v za-padni Belgiji in drugod po svetu, želim milosti polne božične praznike in srečno novo leto Gospodovo 1981.
Vaš izseljenski duhovnik Kazimir Gaberc
franči ja
PARIZ
Maša za Slovence je vsako nedeljo popoldne ob petih v cerkvi sv. Terezije Deteta Jezusa v Chatillonu, poleg Slovenskega doma, Impasse Hoche.
Polnočnica bo istotam, na sveti večer, 24. 12., ob desetih zvečer,
(priložnost za spoved od devetih naprej, v cerkvi in v Domu).
Na Božič in na Novo leto bo maša ob petih popoldne.
Miklavževanje bomo imeli v nedeljo, 7. decembra, po maši.
V nedeljo, 26. 10., je bila krščena Katarina Barbara Janez, hčerka Mihaela in Frančiške. Bratca Sebastijan in Jože sta pazljivo gledala, kaj se je dogajalo z njuno sestrico. Sodelovanje vseh ljudi v cerkvi pri krstu je na otipljiv način pokazalo, da krst pomeni včlanjenje v božje ljudstvo. Po maši sta nas Mihael in
Novokrščena Katarina Barbara Janez s svojo mamico in očetom.
Frančiška povabila v dvorano, kjer smo dogodek proslavili z okusno domačo potico in z dobro kapljico.
VAUJOURS (Seine-St. Denis)
Lani, 14. 9., smo pokopali Marijo Broda, doma iz Trnja v Prekmurju, letos, 30. 10., pa smo pokopali njenega moža Vladislava, ki je bil po rodu iz Poljske. Naj oba počivata v miru!
M E LUN
Skupno mašo bomo imeli v nedeljo, 14. decembra, ob devetih dopoldne v poljski cerkvi v Dammarie.
LYON-VIENNE
Vsi rojaki ste prisrčno vabljeni k maši, ki jo bomo imeli v nedeljo, 14. decembra, ob štirih popoldne v St. Priest, v cerkvi Notre-Dame de la Paix (cerkev je poleg občine).
Prilagamo poštne nakaz-
n i c e , da bo vsak lahko plačal naročnino za »Našo luč«. Ne pozabite, da je to edini dohodek, s katerim se naš mesečnik vzdržuje!
SLOVENSKI DOM V PARIZU
Za Miklavža in o Božiču svojce, prijatelje in znance radi razveselimo s kakim darom. Tudi Slovenski dom bi bil vesel (in potreben), če bi se ga kaj spomnili, saj je naš skupni dom.
Parket je dal dvorani popolnoma novo lice in tudi stoli so medtem že prišli, tako da se ob nedeljah pred in po maši zberemo v dvorani, čeprav še vsa dela niso končana.
Darove za dom pošljite na poštni čekovni račun:
C. C. P. PARIS 19285 04 F MISSION CATHOLIQUE SLOVENE 3, Impasse Hoche 92320 CH ATHLON
PAS-DE-CALAIS IN NORD
December je mesec družinskih praznikov. Sv. Barbara bo zbrala naše rudarje okrog oltarjev in v družabnem krogu. Letos nas bo občutno manj, ker so mnogi naši prijatelji odšli v večnost, med njimi Leopold Zorko in pred kratkim umrli Lojze Korbar.
Miklavžev večer bo v nedeljo, 14. decembra, ob štirih v dvorani »Matere izseljencev«, ki bo spet zbral naše najmlajše in njihove starše. Poleg pesmi otroškega in cerkvenega zbora bomo šli v prelepem filmu na našo slovensko Koroško in občudovali običaje in naravne lepote naše domovine.
Priprava na Božič:
30. novembra v Arentierres ob 16. uri. — V Tourcoing 7. decembra ob 16. uri v kapeli Pomočnic iz Vic. —
V	Wingles 19. decembra popoldne po dogovoru. — V Fosse 8, Vendin-le-Vieil 20. decembra ob 17. uri pri ge. Vrečko, Rue Galvani. Isti dan ob 19. uri v Carničrres pri Cambrai. —
V	nedeljo, 21. decembra, ob 16. uri v Croisilles. — V St. Pol v četrtek, 18. decembra, ob 19. uri.
Polnočne maše: Bruay ob 18. uri; Ličvin ob 22. uri; Mericourt ob 24. uri. — Božične maše bodo po nedeljskem redu.
Vsem rojakom milosti poln Božič!
19. oktobra nas je presenetila vest, da nas je Lojze Korbar za vedno zapustil. Po dolgi in hudi bolezni in ob skrbni negi njegove 92-letne matere je komaj 60-leten odšel; to je pač usoda večine naših rudarjev.
Od svojih mladih let se je rad udeleževal razgibanega društvenega življenja na Bruay-en-Artois. Od svoje mladosti je z bratom Martinom sodeloval kot tenorist pri cerkvenem zboru. Kot dober sin in stric svojim številnim nečakom je svoje življenje in pomoč z veliko modrostjo razdajal svojemu bližnjemu. V rudniku je bil dolga leta inštruktor mladih kadrov, katere je z vsem razumevanjem mladega človeka vodil in pripravljal za težki rudarski poklic.
K pogrebni maši 21. oktobra v Cerkvi sv. Martina je prišla množica rojakov in domačinov.
Naj mu Gospod bogato poplača za vso njegovo zvestobo veri in narodu! Materi, sestrama in vsem ostalim žalujočim naše iskreno sožalje!
TUCQUEGNIEUX-MARINE
Ker je bil praznik Vseh svetnikov v soboto, smo letos kar dva dni obiskovali grobove naših dragih očetov, mater, otrok, sorodnikov in prijateljev.
»Kakšno razkošje!« bi vzkliknil kak tujec iz revnih krajev, če bi videl pred pokopališčem toliko lepih avtomobilov in krasnih spomenikov na grobovih. Na prvi pogled bi človek res tako sodil, v resnici ni tako. Avto je postal nekaj potrebnega pri hiši. Z njim se vozijo delavci na delo, matere gredo z vozilom nakupovat, v šolo po otroke in podobno.
Kaj pa spomeniki? Tudi ti so potrebni. Povedo nam, kdo leži v grobu in križ na njih nas opominja na kratko molitev. Navsezadnje pa morajo tudi tisti živeti, ki delajo spomenike; vrtnarji, ki prodajajo rože, pa trgovci, pri katerih kupujemo sveče. Prav tako nam spomeniki pričajo, da so otroci hvaležni pokojnim staršem, sorodniki sorodnikom itd.
Vreme je bilo o praznikih izredno lepo, toda mrzlo. Solze v očeh niso
bile samo izraz žalovanja, ampak tudi posledica mraza.
Pred seboj imamo zdaj še celo vrsto praznikov: sv. Barbaro, miklav-ževanje, Božič, Silvestrov večer in Novo leto. O tem kakor tudi o slovenskem rudarju Francetu Strnadu, ki nas je za vedno zapustil, pa prihodnjič kaj več.
NICA
Kot vsako leto smo se tudi letos za Vse svefe zbrali v župnijski cerkvi pod pokopališčem na Ariane v Nici in se pri maši in opravilu za pokojne spomnili naših rajnih sorodnikov in tudi tistih naših rojakov, ki so z nami tukaj živeli, pa jih je Bog že poklical v večnost.
Ko boste prebirali to številko »Naše luči«, bomo že v adventnem času priprave na Božič. Advent oživlja v nas tisto veliko hrepenenje ljudstev pred Kristusom, naj pride Tisti, ki bo prinesel na zemljo izgubljeni božjo mir — Jezus Kristus.
Advent je navadno poln vlage, boleče teme in mrzlih vetrov, kakor da vse joče za toplim soncem. Vse to je podoba naše duše v adventu.
Tisto sonce za katerim je — Kristus. Brez Kristusa je tema; brez Kristusa je življenje mrzlo in pusto; brez Kristusa so srca ledena in pusta. In v puščavi današnjega življenja ne najdeš tople besede ali tolažbe, pač pa le bridke skrbi, hude borbe in nenehno trpljenje. Res čutimo težo vsakdanjega življenja, kakor da potujemo skozi puščavo.
V tej temni puščavi življenja nam prihajajo naproti božji preroki. Vsako leto v adventu slišimo besede vpijočega v puščavi: »Delajte pokoro, kajti božje kraljestvo se je približalo!«
Tudi mi se hočemo odzvati adventnemu vabilu, se pripraviti na Kristusov prihod in mu odpreti svoje srce v dobri adventni spovedi. Vsako nedeljo pred mašo od 9.30 ure je možnost za spoved.
Praznik Gospodovega rojstva ali Božič pa bomo proslavili takole: zberemo se k maši-polnočnici, ki bo točno o polnoči s skupnim sv. obhajilom. Druga slovenska maša bo ob 10. uri zjutraj.
Zadnjo nedeljo letos, na praznik
sv. Družine, je tudi ob 10. uri slovenska maša v Nici; popoldan ob 14. uri pa na Colles/Loup.
Vse rojake iz srca pozdravljamo in jim za Božič želimo tisti mir in srečo, ki so ga angeli oznanili, v novem letu pa naj vas spremlja milost in blagoslov novorojenega Zveličarja.
MARSEILLE
Tudi Slovenci iz Marseille-a in okolice se hočemo duhovno pripraviti na praznik Gospodovega rojstva ali Božič. V ta namen se bomo zbrali k slovesni maši v Eoures-u v nedeljo, 21. dec., ob 5. uri popoldan.
Pred mašo bo možnost za adventno spoved in pri maši skupno sv. obhajilo.
Pridite vsi in še druge rojake pripeljite s seboj!
nemčija __________________
NORDRHEIN-WESTFALEN
NA BOŽJO POT V LURD
Slovenski župnijski uradi na področju Nordrhein-Westtalen organizirajo v poveiikonočnem tednu 1981 veliko slovensko romanje z avtobusi v Lurd. Zamišljeno je tako, da bi z vsakega področja pristojni slovenski župnik popeljal svoj avtobus romarjev na božjo pot.
Cena je točasno preračunana 300 DM za osebo. Če se bodo stroški do aprila 1981 kaj povišali, naj bi odrasli romar doplačal največ še 30 DM. V ceni je vključena vožnja, vse hotelske usluge prenočevanja in hrane ter večerja v Slovenskem centru v Parizu in piknik na poti domov.
Vsak romar prejme tudi posebno slovensko značko in lurški priročnik. V času potovanja pa si poskrbi za obroke hrane na avtobusu potnik sam.
Da bi zmogle z nami romati tudi družine z otroki, dajemo (če bomo uspeli dobiti posebna socialna stanovanja v motelih) poseben popust zajnladino do 16. leta starosti.
če potuje s starši, plača drugi
otrok polovico, vsak naslednji otrok pa gre zastonj.
Otroci-prvoobhajanci! Le pridno se pripravite za svoj praznik! Namesto na belo nedeljo domš boste v krogu rojakov ob slovenski pesmi v najlepšem Marijinem kraju na svetu prejeli prvikrat Jezusa. Nepozaben spomin za vse življenje!
Starejši in bolehnejši rojaki! Ne bojte se na pot! Z nami poromajo najmanj trije slovenski zdravniki in še kaka medicinska sestra zraven. V Lurdu pa boste stanovali v hotelu poleg svetišč, da ne bo prenaporne hoje.
Mladina do 16. leta: Če se vas le bo dovolj prijavilo, boste imeli svoj lastni avtobus z zelo zanimivim programom!
Prijavite se tako, da na položnici
Na položnico napišite sledeči naslov:
Pavle Uršič
(Wallfahrt Lourdes)
Oskarstraße 29
4200 Oberhausen 11
Postscheckkonto Nr.
3380 15—432
Postscheckamt Essen
vplačate znesek 300 DM za osebo. Zadaj na hrbtu položnice natančno zapišite, za koga ste plačali. Pri otroku vpišite tudi njegovo starost. Ako niste sigurni in do konca odločeni za romanje, vplačajte vsaj 100 DM kot predplačilo za rezervacijo v hotelu. Najkasneje do 31. marca
Rojakir
Vsaj enkrat v življenju v Lurd!
1981 lahko odpoveste. In če vse mesto prevzame kdo drug, vam povrnemo ves denar; če pa ne, izgubite le strošek rezervacije v hotelu. Dokler ne prejmemo vašega denarja, vas nimamo zapisanih v seznamu romarjev.
Fond otroka: Nekaj od »vbogaj-me«, ki ga mislite darovati morda Mariji v čast v Lurdu, darujte za slovenske družine z doraščajočimi otroki, ki bi silno rade romale z nami, pa zaradi finančnih težav ne morejo. Lurška Mati božja se Vam bo oddolžila pri Vašem zdravju.
SPORED
Ponedeljek, 20. aprila:
Ob 6. uri odhod; ob 16. uri prihod v Lisieux, ogled rojstne hiše Male Terezije, maša, večerja, prenočitev.
Torek, 21. aprila:
Ob 7. uri zjutraj, maša in odhod; ob 21. uri prihod v Lurd, nastanitev po hotelih.
Sreda, 22. aprila:
Dopoldne: maša narodov v Pijevi podzemski baziliki, obisk votline prikazovanj.
Popoldne: znameniti križev pot, prilika za spoved, procesija z Najsvetejšim in blagoslavljanje bolnikov.
Zvečer: procesija z lučkami.
Četrtek, 23. aprila:
Zjutraj: slovenska maša pri votlini prikazovanj.
NORDRHEIN-WESTFALEN:
Veliko slovensko ROMANJE V LURD
v poveiikonočnem tednu, od 20.—26. 4. 1981. Cena ca. 300 DM; za družine z otroki velik popust! Programi, prijave, informacije — pri Vašem slovenskem duhovniku!
Dopoldne:	ogled znamenitosti
mesta in muzejev.
Popoldne: po želji kopanja v lur-ški vodi, obisk viziorame, film o Bernardki itd.
Zvečer: procesija z lučkami.
Petek, 24. aprila:
Dopoldne: maša v zgornji baziliki Brezmadežnega spočetja; skupni rožni venec v spodnji baziliki svetega rožnega venca.
Popoldne:	nakupovanje spo-
minčkov.
Zvečer: odhod v Pariz.
Sobota, 25. aprila:
Dopoldne: prihod v Pariz, kosilo.
Popoldne: obisk bazilike Notre-Dame, Sacre Coeur, kapele čudodelne svetinje in Eiffelovega stolpa.
Odhod v mesto Arras, kjer je večerja in prenočitev.
Nedelja, 26. aprila:
Zjutraj: zajtrk, odhod proti domu, med potjo poslovilni piknik vseh udeležencev romanja.
WÜRTTEMBERG-OBERLAND
Nekateri so se izkazali izredno velikodušne pri nabirki za misijone. Treba jim je tu izreči dolžno priznanje, sicer pa tudi drugim vsem, saj je vsak, kdor je kaj dal, pokazal dobro voljo.
Božična polnočnica: Tudi letos jo bomo imeli v kapeli mestne bolnišnice v Ravensburgu. Kapela bo odprta od 10.45 naprej zaradi prilike za spoved, ob 11.30 uri pa bo sv. maša, takoj nato pa še ostali dve maši.
Potem bodo sv. maše na praznik sv. Štefana in na Novo leto, kot vedno ob 17. uri, in prav tako na prvo nedeljo v januarju, 4. 1. 1981.
Lani je polnočnica, kljub temu, da so mnogi šli domov, presegla naše pričakovanje. Zato prav lepo vabimo tudi letos. Tistim, ki bodo šli domov, pa želimo srečno potovanje tja in nazaj, veselo svidenje z njihovimi dragimi, vsem pa blagoslovljene božične praznike in milosti polno novo leto.
STUTTGART-OKOLICA
Družabni večer s filmi: V nedeljo, 12. oktobra, smo priredili v Stuttgartu družabni večer s filmi. V
Na prireditvah Slovenske katoliške skupnosti v Stuttgartu je na programu tudi posebna točka za otroke. Poglejte, kako s srcem sodelujejo.
prvem delu smo si ogledali na filmskem platnu naše letošnje prvomajsko romanje v Lurd (164 udeležencev). Gospod P. Kajzer je namreč posnel s kamero vse važne trenutke romanja in poročilu pridal še splošne informacije o kraju in o dogodkih v Lurdu. Tako smo dobili v polurnem programu izčrpen vpogled v ta svetovno znani romarski kraj. Udeleženci romanja pa so mogli ob filmu ponovno podoživaljati svoja čustva ob priliki bivanja v Lurdu.
Drugi del filmske predstave nas je
Janez Blažič iz Sindelfingena ob zvonu, ki ga je sam plačal za svojo rojstno župnijo Vodice pri Ljubljani.
popeljal na binkoštna srečanja v Wernau leta 1968 in v Stuttgartu v letih 1969 in 1970. Prikaz teh največjih in veličastnih srečanj Slovencev v Nemčiji je v gledalcih utrdil zavest, da lahko veliko pomenimo in dosežemo, če živimo složno na tradicijah, ki so oblikovale slovenskega človeka in omogočile obstoj naroda v težkih zgodovinskih okoliščinah.
Pozdravili smo Marijo v Deggin-genu: Na praznik Vseh svetnikov smo se Slovenci iz Württemberga zbrali na zahvalnem romanju pri Ave Mariji v Deggingenu. Čeprav je šlo precej naših družin za Vse svete v Slovenijo (otroci so imeli 8 dni počitnic), smo lepo baročno romarsko cerkvico kar napolnili.
Veliko zahval in prošenj smo predložili Materi božji. Tudi v tujini jo priznavamo za svojo duhovno mater.
V duhu pa smo bili zbrani tudi na domačih pokopališčih, kjer čakajo vstajenja naši sorodniki. Mnogim so misli uhajale tudi v kraške jame in kočevske gozdove, kjer leži brez križev in vencev tisoče žrtev revolucije, čakajoč dneva, da skoraj posije žarek resnice na njihove ideale.
Romarska maša je bila slovesna in prisrčna s prošnjo za vse pokojne sorodnike udeležencev romanja. V pridigi je g. Janez Demšar poudaril misel, kako važno je, da gremo skozi to življenje pod varstvom Matere božje, ki nas vodi k svojemu Si-
Kadar je kaj sporeda v dvorani, gredo rojaki v Stuttgartu po maši v procesiji pogledat, kaj bodo videli in slišali, tako kot vidimo našo mladino ob zaključku šolskega leta 1979/80.
nu, ki je cilj našega zemeljskega bivanja.
Ob tej priliki naša iskrena zahvala gospodu monsignorju Ignaciju Kunstlju, ki na z veseljem spremlja po naših srečanjih in je bil tudi na romanju pri Ave Mariji na razpolago za sveto spoved.
Rekordno število v Sobotni šoli: Slovenska Sobotna šola v Stuttgartu gre v enajsto leto obstoja. Število šolarjev je iz leta v leto rastlo in doseglo v tem šolskem letu 1980/81 kar 87 učencev.
Ker je dana možnost, da poučujemo v treh oddelkih, tudi uspeh ne bo izostal pri tistih otrocih, ki bodo k pouku redno prihajali. V tem šolskem letu bomo šolarje od 5. razreda naprej pripravljali tudi na birmo, ki bo v juniju 1981.
Čestitke h krstom: Rojstvo prinaša pomlad v družino. Zato ob takih prilikah našim družinam čestitamo. Ko pa je otrok krščen, postane tudi član Cerkve in člani izseljenske župnije. To pa nas še posebej veseli. To pot lahko čestitamo naslednjim družinam:
v Stuttgartu Fabčič Štefanu in Jelki k sinku Marku in Turk Jožefu in Nevenki k sinku Aleksandru; v Harthausnu Crnčec Josipu in Frančiški k sinku Danijelu; v NOrtingenu Zorc Janezu in Mariji k hčerki Diani.
Izredna velikodušnost: Slovenski delavec v Sindelfingenu v Nemčiji, Janez Blažič, je kupil za svojo rojstno župnijo Vodice pri Ljubljani nov zvon, ki tehta 3400 kg in je stal nad 45.000 DM. Izdelala ga je livarna A. Bachert v Heilbronnu.
Gospod Janez ga je sam plačal in ga bo imenoval »zvon miru«. Posvečen je njegovemu krstnemu pa-tronu, sv. Janezu Krstniku.
V domovino ga je sam prepeljal. Vodičani so ga z navdušenjem sprejeli. Župnija bo tako zopet imela svoj včliki zvon, ki ga je le vzela leta 1917 prva svetovna vojna.
Slovenska župnija v Stuttgartu je gospodu Blažiču k njegovi velikodušnosti slovesno čestitala in se od zvona poslovila v nedeljo, 12. oktobra. Naslednjega dne ga je gospod Janez odpeljal v Slovenijo.
MÜNCHEN
»Zakaj nimamo plesa več na Stieglmayerplatzu?« je vprašal ta in oni. »Zato, ker so nam stavili nemogoče pogoje,« je bil odgovor. Res, tako je bilo. Morda so ravnali z nami tako zato, ker nas je premalo in torej z nami premalo zaslužijo, morda zato, ker smo tujci...
Vsekakor so nas na Wienerplatzu sprejeli z obema rokama in tudi po vinski trgatvi bili z nami povsem zadovoljni. Škoda le, da je dvorana malo premajhna. 400 obiskovalcev — toliko nas je namreč bilo — se mora le precej stisniti v takem prostoru. In če pomislimo, da nas bo za pusta 500! Posebno plesalci so na drenju. A kaj hočemo, sten razmakniti (kot so menda njega dni to storili Ribničani) ni mogoče. Sicer
Na vrtu Slovenskega doma v Stuttgartu. Po maši nadaljujejo pevci »Domačega zvona« svoj program v senci košatih dreves.
gre pa skromnih ovac v en hiev veliko.
Da nam je kvintet Karavanke igral in godel po duši in srcu, da je vse pelo in plesalo, se ve samo po sebi. In da je šlo 3000 srečk v prodajo kakor pravkar pečene žemlje, tudi! (To pot je šel glavni dobitek na Dolenjsko, drugi in tretji pa slej-koprej na Štajersko.) Da smo se ob veselih tekmah pošteno zabavali, se prav tako razume (žene in dekleta so robkale koruzo, fantje in možje so se šli poštarje — s krožnikom in kozarcem v levi in desni, s ploščico na glavi in z balonom med koleni — pari so pa morali plesati, a tako, da sta imela plesalca med glavama žogo). Moški tercet nam je pripravil s tremi pesmimi malone
Pokojni Alojz Avsec
Sv. Miklavž mora prinesti v München vsako leto več vrečk slovenskim otrokom . ..
... in ti bi radi, da bi bile vrečke vsako leto bolj zajetne.
»uro verouka«, vsaj končna misel je bila vselej zdravo verska: o mačku, ki mu je ljubica umrla, pa se je zato obesil (nauk mladim ljudem: »Če dolgo živet’ vam je mar, zaljubit’ se nikdar nikar!«), o stvarjenju Adama in Eve (sprva si Adam želi, da bi mu Bog iz vseh reber naredil žene, kasneje je pa z Evo tak direndaj, da Adam poprosi Boga: »Vtakni rebro zopet mi nazaj!«) in o zaljubljencu, ki je hodil spraševat »fajmoštra«, o-četa in mater, ali sme imeti dekleta, pa so mu vsi to prepovedali; končno je vprašal o istem Boga: »Oh, menda ja,« je d’jal, pa se je smejal, »saj zavoljo fantov sem pa dekleta dal.«
Na trgatvi je bil tudi neki naš rojak s Primorskega, ki je prišel od doma za dva dni na obisk k svoji sestri v München. Čeprav je moral drugo jutro navsezgodaj z avtom spet na pot domov, se kar ni mogel ločiti od nas. »Česa takšnega vsa ta leta doma nisem doživel. Vse je tako domače, pristno, nepobarvano, neprisiljeno.«
No, za pusta se spet dobimo!
Če bi naša zbiranja razdelili po številčnosti udeležencev v štiri kroge, in bi jih našteli v smeri od manj proti več, potem moramo omeniti kot prvi krog štiri skupine (ministrante, člane igralske skupine, udeleženke tečaja za narodne vezenine ter članice in člane pevskega zbora), kot drugega vrtec in šolo, kot tretjega nedeljnike, kot četrtega pa obiskovalce naše vinske trgatve
in pustovanja. Fara skuša živeti. Koliko je pri tem zrnja, koliko plev, bo nekoč ugotovila božja velnica.
29. julija je umrl v Münchnu naš petdesetletni rojak Alojz Avsec.
Doma je bil iz Zgornje Hrušice. Od 1955 do 1971 je delal kot klepar v Franciji, od tedaj naprej pa v Münchnu kot krovec in klepar. Konec letošnjega julija je utonil v jezeru Englischer Garten v Münchnu.
Bil je skromen, tih poštenjak. Verjetno ga je prav zaradi njegovega umaknjenega značaja le malokdo med nami opazil.
Naj ga Bog sprejme k sebi v nebesa!
nizozemska
HEERLEN
Škof dr. Lenič med nami: V nedeljo, 12. oktobra, smo se Slovenci v lepem številu zbrali pri frančiškanih v Heerlenu k službi božji, katero je opravil ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič.
Za službo božjo smo zbrali to cerkev zato, ker je že rajnki p. Teo-tim tu zbiral naše ljudi in je tu tudi lepa slika brezjanske Marije Pomagaj. »Zvon« je za to lepo priložnost spet zapel Tomčevo Marijino mašo, ki jo je naštudiral za svoj zlati jubilej lansko leto. V spomin na p. Teo-
tima je »Zvon« občuteno zapel Gallusovo »Glejte, kako umira pravični«.
Gospod škof je bil vesel srečanja z rojaki in njihovimi prijatelji. Tudi on se je spomnil nesebične delavnosti rajnkega p. Teotima, pohvalil je vzorno delovanje »Zvona«, zahvalil se je požrtvovalnemu pevovodju prof. Willemsu. Rojake je s toplimi besedami povabil k zvestobi Bogu in svojemu narodu.
Po maši so verniki še želeli stisniti roko g. škofu in z njim spregovoriti prijazno besedo. Zadovoljni smo odhajali na svoje domove.
Iskrena zahvala, g. škof!
Vsi sveti: »Zvon« je za Vse svete posebno lepo prepeval. Po maši smo obiskali pokopališče v Heerler-heide, kjer smo spet zapeli v spomin naših rajnkih in zanje pomolili. Naši sorodniki, bivši sodelavci in prijatelji niso pozabljeni!
švedska
Dragi prijatelj!
Veš, moj sobrat — severni Jože (Drolc) — je silno iznajdljiv. Saj pa tukaj tudi moraš biti. Potovati ob sobotah in nedeljah ves dan ni kar tako. Moliti pa je treba, Jezus je naročil. Moliti brevir in voziti pa je zelo komplicirano. Pa si je Jože severni posnel brevir na trak, prav tako
tudi rožni venec in sedaj sam s sabo moli in šofira.
Zadnjič pa sem jaz prišel v Olof-ström ravno na Amen rožnega venca, ki so ga molili skozi ves mesec oktober v župnišču. Kar precej se jih je nabralo, različnih jezikov — narodnosti in med njimi tudi naši dobri Slovenci.
Ko sem stopil v malo kapelico, je zadišalo tako kot doma v cerkvi po kadilu in spomnil sem se, kako sem pred dvema letoma učil peti v Dolenji vasi Tomčevo pesem »Ljubljena slovenska hiša ... ali še doni po hišah ... tihi lepi rožni venec, kot smo čuli ga nekoč?...« — in pomolil sem za vse, da bi ti ljudje tu gori radi molili rožni venec in da bi ga oni tam doli še naprej tako zvesto molili.
Zvečer sva potem z župnikom še dolgo kramljala o molitvi v župniji. Naslednji dan pa sem ljudem lahko povedal veselo novico, da ne bo potrebno več iti v Södra Hallen (tovarna Volvo) k maši. Župnik nam je odstopil svojo veliko dnevno sobo in tako bo naša skupina prva, ki bo imela sveto mašo v čisto »cerkvenih« prostorih. Vem, da bodo naši ljudje župniku za to zelo hvaležni.
Tudi krst smo imeli v Olofströmu. V družini Klep so z veseljem sprejeli še enega otroka. Čestitamo! Pri maši pa smo vsi molili za božji bla-
goslov, za zdravje — starši pa so se Bogu zahvalili za otroka.
Zelo lepi dogodki so to za tako majhno skupnost, kot je v Olofströmu. To bo naše ljudi gotovo še bolj povezalo med sabo in tudi z župnijo.
Prav lep pozdrav!
Jože Bratkovič
Švica
Kakor že vsa leta od obstoja Slovenske misije v Švici tako bo .tudi letos miklavževanje v Zürichu, Olte-nu in prvič v Bernu:
V	soboto, 6. dec., bo miklavževanje v Oltenu. — V Zürichu bo v nedeljo, 7. dec., ob 15. uri najprej maša v kripti cerkve Guthirt na Nordstraße, torej eno uro prej kot navadno. — Miklavževanje v Bernu bo tudi v nedeljo, 7. dec.
Letos obhajamo Božič v četrtek. Na sveti večer, 24. decembra, bo v Zürichu v cerkvi Guthirt ob 21. uri polnočna maša, tako kot prejšnja leta.
Na Božič, 25. dec., bodo slovenske maše:
V	Amriswilu ob Bodenskem jeze-
slovenci ob meji
KOROŠKA — Za boljše razumevanje obeh jezikovnih skupin so verniki iz dekanij Beljak in Beljak-okolica priredili skupno romanje k Mariji na Zilji, kjer je bilo bogoslužje v obeh jezikih. — Krščanska kulturna zveza in Dom v Tinjah sta priredila v oktobru v Tinjah seminar za zborovodje. Vodil ga je voditelj »Consorti-um musicum« iz Ljubljane, dr. Mirko Cuderman. — Isti dom je pripravil govorniški tečaj za duhovnike, ki ga je vodil prof. Mirko Mahnič iz Ljubljane. — Na Kamnu v Podjuni so obnovili podružnično cerkev sv. Marjete, ki je starejša od farne cerkve. — Nad 1000 ljudi se je ude-iežilo 28. septembra posvečenja 300 kg težkega zvona za kapelo sv. Ane
in Huberta na Peci. — Krščanska kulturna zveza je priredila v Domu glasbe v Celovcu revijo mladinskih zborov. Nastopilo je 17 otroških in mladinskih zborov. — Pevski zbor »Consortium musicum« iz Ljubljane je 26. oktobra gostoval s koncertom »Slovenska cerkvena pesem« v Šmihelu pri Pliberku. — Na Koroškem so 10. oktobra praznovali 60-letnico plebiscita. Do skupne proslave ni prišlo. Slovenci so pripravili z nemškimi prijatelji »Oktobrski tabor« v eni od velesejemskih dvoran v Celovcu. — Koroški slovenski časopisi so ponatisnili nekatere obljube, ki so jih leta 1920 pred plebiscitom dali koroškim Slovencem tedanji politiki, ki so pa ostale neizpolnjene. — Mohorjeva družba v Celovcu je izdala knjige za leto 1981. Zbirko sestavljajo »Koledar za leto 1981«, družinske večernice »Med bregovi«, dalje Mauserjeva povest »Jerčevi galjoti«, Polanškov
ru in v Solothurnu ob 10. uri dopoldne; v Oltenu in Zürichu popoldne ob 16. uri.
Četrta in zadnja nedelja v letu je nedelja sv. Družine in doma bodo obhajali izseljensko nedeljo na Brezjah. V Švici bodo maše na to nedeljo v Solothurnu ob 10. uri, v Oltenu in Zürichu ob 16. uri.
Na Novo leto bo maša v Solothurnu ob 10. uri in v Zürichu ob 16. uri.
Švicarski škofje so izdali pastirsko pismo, posvečeno izseljenski nedelji, ki smo jo v Švici obhajali v nedeljo, 9. novembra.
To nedeljo smo obhajali tudi mi Slovenci skupaj s Švicarji, Italijani in Španci v župni cerkvi v Amriswilu.
Maša je bila deloma v nemškem, italijanskem, španskem in slovenskem jeziku. Duhovnik vsake teh narodnosti je prečital berilo ali evangelij v svojem jeziku in imel triminutni nagovor. Tudi prošnje so bile v vseh teh narodnih jezikih, ki so jih izrekli otroci. Petje med mašo je bilo največ latinsko, posebno predglasje in očenaš. Mi Slovenci smo zapeli tri pesmi, eno pri darovanju in med obhajilom, skupno v vseh jezikih pa »Hvala večnemu Bogu«.
Po maši pa smo bili povabljeni na »špagete«, ki jih znajo najboljše pripraviti italijanske kuharice. Ta dan smo res bili kot ena družina, in to v Kristusu.
Vsem rojakom v Švici, po svetu in domovini želi božičnega miru in srečo v novem letu Slovenska misija v Švici.
naša luč
toči bralcem le
čisto
vino
»Križ s križi« in Mell-Kaselj »igra apostolov«. Poleg tega je izdala tudi »Družinsko pratiko za leto 1981«.
—	Klub slovenskih študentov na Dunaju je izdal dokumentarno publikacijo z naslovom »Kärnten bleibt deutsch«. Delo je bilo izdano ob 60-letnici koroškega plebiscita.
—	Na povabilo Katoliške prosvete se je vršila 28. oktobra v celovški Mestni hiši javno razpravljanje, na katerem je predsednik NSKS, dr. Grilc poudaril: »Koroški Slovenci so se javno in nedvoumno priznali k Avstriji, Heimatdienst do danes tega še ni storil.«
GORIŠKA — V goriškem pokrajinskem svetu je postala svetovalka za šolstvo, kulturo in šport Marija Feletič, ki je bila izvoljena na listi Slovenske skupnosti; v mestnem odboru pa je prevzel resor za mestno policijo in trgovino Damjan Pavlin, izvoljen na isti listi. — V soboto, 4. oktobra, je goriški nadškof zaključil svojo vizitacijo med goričkimi Slovenci v cerkvi sv. Ignacija, ki so jo verniki napolnili kot malokdaj doslej. — V soboto, 4. oktobra, so slovenski otroci dobili nov vrtec, ki bo lahko sprejel 90 otrok. Vrtec je zgradila goriška občina. — Stalno slov. gledališče iz Trsta je 16. oktobra gostovalo v Katoliškem domu s Pirandellovo komedijo »Človek, zverina in čednost.« — Za misijonsko nedeljo so v Katoliškem domu v Gorici števerjanski igralci igrali Jalnovo ljudsko igro »Srenja«.
—	Štandreška osnovna šola je bila poimenovana po slov. pisatelju Franu Erjavcu, ki je zadnjih 16 let življenja poučeval na goriški realki in v Gorici tudi umrl. — Ob pastoralnem obisku goriškega nadškofa v Šent-mavru so se slovenski verniki skoraj brez izjeme zgrnili ob nadškofu. Nadškof je bil z obiskom zelo zadovoljen.
TRŽAŠKA — Mladinski zbor tržaške Glasbene matice je 5. oktobra gostoval v Marijinem domu pri Sv. Ivanu nad Trstom. Peli so umetne in narodne pesmi. — Dekliški zbor »Devin« je gostoval v Selah na Koroškem. — Za misijonsko nedeljo je bila v Marijinem domu v Trstu prireditev. Mladina od Sv. Jakoba je odigrala igro »Marijanka«. — Ansambel »Galebi« in trio »Mavrica« so uspešno gostovali med slovenskimi izseljenci v ZDA in Kanadi. — V Šti-vanu ob Timavi so tržaški in goriški verniki skupaj obhajali 1500-letnico sv. Benedikta, očeta evropske kulture. S koprskim škofom dr. Jen-
kom je somaševalo 9 duhovnikov, polna cerkev vernikov pa je sodelovala z molitvijo in petjem. Bilo je tudi veliko mladih. — V tržaški pokrajinski odbor je bil izbran zastopnik Slovenske skupnosti Jožko Harej, ki je prevzel kmetijski resor in postal pooblaščenec za vprašanja slovenske manjšine. — Duhovniška zveza v Trstu je izdala koledar z barvnimi slikami cerkva na Tržaškem in Goriškem. — V prostorih Slovenske prosvete v ulici Donizetti v Trstu se je vršilo 20. oktobra srečanje slovenske tržaške Cerkve s škofom Bellomijem. Razgovarjali so se o problemih, ki Slovence v Trstu tarejo. — Oktobra so začeli V Trstu spet s kulturnimi večeri. Prvi je bil posvečen razmeram na Poljskem, drugi pa kritičnemu pregledu »Drage 1980«. To kulturno prireditev sta močno in nekritično napadla ljubljanska časopisa »Delo« in »Ljubljanski dnevnik«, čemur se ni čuditi, saj v Ljubljani ne poznajo demokratičnih svoboščin. — Od Opčin pa do mejnega prehoda pri Fernetičih bodo začeli graditi avto-cesto, ki bo povezana z že obstoječo avto-cesto Benetke-Trst.
Slovenci po svetu
ARGENTINA — Šolski odbor prireja vsako leto izlet slovenskih šolarjev. Letos se je udeležilo tega izleta v Villo Albertino 328 otrok, ki obiskujejo slovenske šole na področju Buenos Airesa. — Na predvečer godu sv. Vincencija Pavelskega je bil v Slovenski vasi blagoslovljen Dom počitka, ki ga vodijo Marijine sestre. — Šolski otroci so pripravili v nedeljo, 27. septembra, Šlomškovo proslavo. —- Zveza slovenskih mater in žena v Buenos Airesu je pripravila v septembru materinsko proslavo s kulturnim programom. — Štiriindvajset let delovanja »Našega doma« so praznovali v San Justo 12. oktobra. Dopoldne je bila v stolnici maša, nato akademija v novi športni dvorani. Popoldne pa so podali ljudsko igro »Revček Andrej-ček«. Po igri je bila zabava. — Slovenske smučarske tekme v Barilo-čah so letos 5. oktobra doživele srebrni jubilej. Na Catedralskih smučiščih je tekmovalo kar 32 tekmovalcev. — V Mendozi se je vršil marijanski kongres, pri katerem so tudi Slovenci sodelovali. Nanj so se dalj časa pripravljali. Pred konare-
som je tamkajšnji slovenski pevski zbor priredil koncert Marijinih pesmi, ki je skušal podati vso pestrost Marijinega češčenja na Slovenskem. — V 79. letu življenja je v Buenos Airesu umrl slovenski pisatelj Jože Vombergar. Po rodu je bil iz Cerkelj pri Kranju. Najbolj je poznan po svoji igri »Voda«. — Demokratični Slovenci v Argentini so 25. oktobra obhajali slovenski narodni praznik in dan slovenske zastave (29. oktober). Proslava je bila po maši v glavni Slovenski hiši v Buenos Airesu.
ZDA — Pevski zbor »Korotan« je priredil na clevelandski Slovenski pristavi piknik, ki je zelo lepo uspel.
—	Jugoslovanski konzul v Clevelandu Stane Lenardič je odšel. Na poslovilno večerjo ni bil povabljen noben časnikar »Ameriške Domovine«.
—	Ob 20-letnici je Frank Sterle, lastnik slovenske gostilne v Clevelandu, priredil štiridnevni vrtni festival. — Clevelandski Slovenci so do zadnjega napolnili dvorano v Slovenskem narodnem domu na St. Claire, ko so jih povabili »Fantje na vasi« na koncert. Sodeloval je tudi »Zvon« iz Fairfielda (Conn.) — Či-kaški Slovenci so v veliki dvorani sv. Štefana priredili »Slovenski dan«. Posvečen je bil 30-letnici slovenskih radijskih oddaj v Chicagu.
—	Na »Vinski trgatvi« v Fairfieldu so 20. septembra gostovali openski ansambe[ »Galebi« in trio »Mavrica«. — Župnija sv. Janeza v Mil-waukeeju je priredila festival, ki je uspel kot še nikoli. — Društvo »Triglav« iz istega kraja pa je na pristavi pripravilo športno in kulturno prireditev, na katero so prihiteli Slovenci iz vsega Wisconsina. — »Galebi« in »Mavrica« sta 28. septembra gostovala v avditoriju pri Sv. Vidu v Clevelandu.
KANADA — Svoj prvi koncert na ameriški celini so priredili »Galebi« in »Mavrica« z Opčin pri Trstu 2. septembra v Hamiltonu. — Že enajstič so priredili ontarijski Slovenci izseljenski dan v Sudburyju. Geslo dneva je bilo: »Ljubezen, zakon, družina«. Igralska skupina je zaigrala Shakespearejevo »Ukročena trmoglavka«. — V Torontu so se zbrali ob 35-letnici nekdanji študentje iz Bologne. Okrog 70 jih je prišlo, in sicer iz ZDA od Kalifornije pa do New Yorka in iz Ottawe, Montreala in Toronta v Kanadi. Navzoča je bila tudi tedanja voditeljica tega študentskega kampa, 79-letna ga. Standish iz Kalifornije.
Le še Poljska ni propadla
Nadaljujemo s poročili o Poljski, ki smo jih skrčili iz zahodnonemške revije Der Spiegel (1980, štev. 34—37).
DELAVSKO STAVKO NA POLJSKEM JE PRIPRAVILA »KOR«
Jack Kuron je govorec skupine KOR (= komite za obrambo delavcev). Povedal je:
Predvsem celica KORa v Gdanskem je vplivala, da je Walesa pred podpisom pogodbe, ki je stavko končala, še enkrat zelo glasno dvignil glas — ko je namreč šlo za zaprte ljudi od KORa, pa se je hotel Jagielski izmuzniti, češ da to ni njegova stvar, marveč stvar sodstva.
Ti so prišli na svobodo in so se kasneje ure dolgo pogovarjali, kako bi pomagali organizirati nove sindikate, kajti »le močan, organiziran partner lahko prisili vlado, da bo svoje obljube izpolnila«.
Za KOR je bil Gdansk le prvi korak na »poljski poti — povsem novi, v svetu realnega socializma doslej še neprehojeni«.
Kuron meni, da tega njihovega novega socializma ni moč več ustaviti, kajti »to bi bilo tako, kot ko bi hoteli z žlico izčrpati morje«.
PARTIJA SE JE IZKAZALA
NESPOSOBNO
Poljske partije se je lotil razpad oblasti, ki nima primere. Stavkajočim delavcem je partija žrtvovala svojega ministrskega predsednika in več ministrov. Svojemu partijskemu šefu je odvzela štiri od sedmih pripadnikov iz njegovega šlezijske-ga spremstva in s tem večino v politbiroju. Kot enak z enakim se je pogovarjala z nasprotno silo, ki je po samoumevnem prepričanju oblasti sploh ne bi smelo biti, namreč z nadpodjetniškim vodstvom stavke v Gdanskem.
Sistem je postal tako negotov, da je odstopila od svojega monopola nad množičnimi občili. Val poročil o Gdanskem in pogovorov z delavci je prihajal neovirano na Zahod. Svet je gledal in poslušal poljske delavce, ki so brez strahu postavljali zahteve, celč take o odstranitvi oblastnikov.
Nekdaj mogočna državna partija je skušala, očitno potisnjena ob zid, rešiti, kar bi se rešiti dalo. Stav-
kajoči so zahtevali povišanje plač, neovirane telefonske pogovore s svojimi kolegi po vsej deželi. Vlada je popustila, a zaman: šele več podjetij je stopilo v stavko.
Ko se je že nakazovalo brezpravje, je poklicala partija, povsem na psu, na pomoč silo, ki še uživa spoštovanje: kardinal Wyszynski je smel prvič pridigati po TV in je pozval na delo — a delavci so stavkali dalje. Poljska škofovska konferenca je izdala izjavo, v kateri je podprla zahtevo gdanskih stavkajočih delavcev glede ustanovitve neodvisnih sindikatov. V komunistični ljudski republiki ni lastnih, neodvisnih sindikatov, tako kot jih ni v kakšni južnoameriški republiki banan, ki so pa bili drugod po svetu izsiljeni že od visokega kapitalizma v 19. stoletju.
Da bi se komunizem mogel popraviti, bi morali biti oblastniki najprej pripravljeni skrčiti napihnjeno nadstavbo blestečih besed. A že ta zahteva butne kaj hitro ob mejo, kajti »čudoviti« svetovni nazor mora prikrivati žalostno dejanskost, povsod, posebno pa v domovini komunizma, v veliki Sovjetski zvezi.
V nobeni razviti industrijski državi nimajo delavci manj pravic kakor v Sovjetski zvezi in od nje odvisnih deželah: sovjetski delavci si ne morejo svojih plač svobodno izgovoriti pa tudi ne pribojevati, kajti ne smejo stavkati in seveda tudi ne ustanavljati kakšnih lastnih sindikatov. Od njih se terja le jasno soglasje z edino stranko. Policaji in cenzorji čujejo nad slehernim javnim pogovorom tudi po podjetjih, da ja ne bi razpravljali o izključni oblasti partije.
Plačilno razmerje, plačevanje po uspehu, neplačane nadure (»subot-nik«) in odvisnost od edinega delodajalca, države, naj bi še dalje trajale — s tem pa stari načini odtujevanja.
Izkoriščanje, kot ga je opredelil Karl Marx, da si namreč proizvodnjo tuje delovne sile prisvoji njen delodajalec, je doseglo obupen obseg: od družbene proizvodnje pripade nekako ena tretjina državi, dve tretjini pa dobijo neposredni proizvajalci, delavci. V »prvi državi delavcev in kmetov na svetu« pride na
(nadaljevanje s strani 13)
deža, da so imeli za očeta »sovražnika ljudstva«, se njegovi otroci ne morejo več znebiti. Dva se izselita, eden od njiju se v izseljenstvu pridruži celč Titovim smrtnim sovražnikom. Tretji ostane doma in se preživlja s pop glasbo. Nobeden ni — ko bi oče to vedel! — postal komunist.
Kot njen ruski zgled, Bratje Karamazovi Dostojevskega, je tudi Jovanovičeva družina jugoslovanskih Karamazovih uničena — kot vzor partije, ki se je s stalinističnimi metodami skušala oddaljiti od stalinizma. Prek treh strani Jovanovičevega besedila se pojavlja vedno znova le beseda »molk« kot odgovor preprostega tovariša na govore funkcionarjev na neki seji partije, katerim človek ne verjame pa se jim tudi ne upre.
Beograjska partija je zdaj odgovorila tako, kot ji je bil pisatelj v delu očital, in zaigrala staro vlogo: Jovanoviču je očitala, da je naklonjen Moskvi.
Jovanovičevo delo, ki je bilo v Beogradu prepovedano, so v Sloveniji razglasili za najboljše slovensko odrsko delo letošnjega leta.
Na Hrvaškem so se temu takoj pridružili in Jovanoviču podelili zavidljivo nagrado »Gavella« za najboljše letošnje gledališko delo vse Jugoslavije.
Glavni urednik hrvaške revije, ki je podelila Jovanoviču nagrado, je moral iti. V Sloveniji so prisilili ministrskega predsednika Vratuša k odstopu: veljal je bil za pripadnika »samoupravnega pluralizma«, na katerega se izobraženci sklicujejo.
Der Spiegel, Hamburg, 20. okt. 80/201—206.

dragi bralci!
Po zahtevi 54 slovenskih kulturnih delavcev o ustanovitvi nove slovenske revije (11. junija) so se zdaj zganili tudi v Beogradu: znani pisatelj Dobriča Čošič in profesor modrosiovja Ljubomir Tadič sta 500 jugoslovanskim umskim delavcem v Jugoslaviji razposlala (19. oktobra) pismo, v katerem jih vabita k sodelovanju pri novi, »svobodni in demokratični« reviji »Javnost«.
V pismu znanstvenikom, modroslovcem, pisateljem, umetnikom in časnikarjem se omenjena oporečnika spotikata nad birokracijo, pomanjkljivo svobodo izražanja in narodnostnimi predsodki. Obenem zahtevata demokratizacijo politične ureditve in napor za premaganje »sedanjega mrtvila v jugoslovanski družbi«. Terjata svobodo javnega razpravljanja. Na ključnih mestih jugoslovanskih množičnih občil, tako pišeta, se nahajajo »lahkoverni in slepo zaverovani« ljudje. V demokratičnem socializmu pa ne bi smelo biti ne biro-kratične oblasti ne političnega monopola.
Ali bosta bojevnika za človekove pravice s svojo pobudo uspela?
Težko verjamemo.
Vdor v množična občila bi v nedemokratični družbi pomenil v krivičnih družbah na-četje izključne oblasti ene stranke, s tem pa načetje družbene ureditve same. Da da tisti, ki ima v rokah platno in škarje, to dvoje le težko iz rok, to vemo vsi.
Lepo Vas pozdravljamo!
Uredniki
vsakega proletarca poprečno ena petina plače njegovega zahodno-nemškega kolega. Sovjetski delavec dobi zvečine le dva tedna dopusta, v starosti pa poprečno 200 mark pokojnine na mesec.
Od petletnega načrta, ki se letos končuje, so dosegli porast pri večini važnih ciljev le do polovice, preskrba z osnovnimi živili se je naenkrat poslabšala. Na deželi prihaja meso komajda še na trg, za premog in krompir morajo celo Moskovčani v vrste.
Objestnost komunistov do tistega razreda, v čigar imenu nastopajo, je ob prehodu stoletja utemeljil Lenin. »Iz svojih sil,« je sodil tisti Lenin, ki ni do tedaj prestopil niti enega praga tovarne in ki mu ni bilo treba delati za plačo, »zmore delavski razred razviti le sindikalno zavest.« Mišljeno je bilo pri tem: politične ne.
A Lenin ni maral dovoliti niti sindikalne zavesti, ko je prišel na oblast. Takoj je zatrl vzvode oblasti sovjetskega proletariata: socialistični stranki sta bili razpuščeni,
CELO »PAVLIHA« NI VEČ NA LINIJI!
PAVLIHA, list za pametne Slovence, je v letošnji 40. številki pod naslovom BRRR, KAKŠEN MRAZ! med drugim zapisal:
Ob sklepu redakcije te številke Pavlihe še ni bilo povsem jasno, ali se bomo Ljubljančani lahko začeli greti že 15. oktobra, kajti bilo je celo nekaj predlogov, naj bi s kurjenjem toplarne začeli šele 1. novembra ... Če bolj natanko razmislimo, je tako prav. Nafta je vse dražja in vedno manj je je. Treba je varčevati z njo, zato se moramo obnašati solidarnostno. Tako nas učijo vsi, s partijo na čelu . . . Kaže pa, da je to ogrevanje z manj kalorijami le preskus naše solidarnosti. Nekakšna akcija NNNP (= Nič nas ne sme presenetiti). Videti je namreč, da velja le za nekatere. Ker so politični forumi najboljše obveščeni o vsem, smo trdno prepričani, da bo goriva
njuni časopisi prepovedani, delavski sveti so izgubili oblast, tovarne, ki so jih bili delavci prevzeli v last, so bile podržavljene in izročene birokratom, sindikati spremenjeni v zatiralce stavk in v preganjalno orodje.
Februarja 1921 so začeli delavci v Petrogradu, Moskvi in Kijevu sami od sebe splošno stavko. 10. partijski kongres ruskih komunistov, ki se je prav tedaj vršil, je bil prekinjen in odposlanci so sodelovali pri običajno surovi zadušitvi upora.
Še vedno — cel rod po vojni — živijo vzhodnoevropske dežele v svojem žalostnem gospodarstvu, ki je sicer manj slabo kot moskovsko, a ga vendar ni moč primerjati z zahodnim.
Da stalno krizo povzroča sistem, da ne nosijo posledice vojne, lenoba delavcev, povodnji, trde zime ali druge naravne nesreče krivdo za pomanjkljivo preskrbo in nizke plače, to so ljudje v vzhodni Evropi že zdavnaj sprevideli.
V primeru z Zahodom daleč nižja
na pretek. Tako na primer v stavbi slovenskega najvišjega političnega foruma avantgardne stranke kurijo že od drugega tedna oktobra, da kar puhti iz radiatorjev. Kot da je varčevanje z gorivi stvar samo delavskih množic. Kogar torej zebe, naj se gre pogret tja. Če bolj natanko razmislimo, rdeča knjižica ni pogoj za vstop na toplo, saj nam prav partija zagotavlja, da imamo v naši družbi vsi enake možnosti.
V	naslednji številki PAVLIHE je pod naslovom ŠE ENKRAT: BRRR, KAKO MRZLO odgovoril na to pisanje pomočnik glavnega urednika DELA Vlado Šlamberger:
Nima smisla, da bi Pavliha po kratkem času spet dobil novega (slabšega) urednika, čeprav nekateri močno navijajo za to.
V	zadnji številki se je slovenski humoristični list Pavliha s težkim topništvom spravil nad slovensko politično vodstvo. V tem duhu namreč, da delavske množice zmrzujejo, v stavbi CK ZKS pa puhtijo radiatorji. Zato »naj se gre pogret tja, kogar
raven plač sili delavce, da si poiščejo dodatno delo in tako zmorejo prehraniti svoje družine.
Kot prva je Titova Jugoslavija zavrgla sovjetski sistem, ki je bil priporočan kot edini zgled. Vzorec njenega delavskega samoupravljanja je ostal vsaj na papirju sprememba komunizma, ki je šla najbolj daleč. Samoupravljanje pa je danes svoje prednosti že zdavnaj izgubilo — namesto pričakovane demokracije v bazi je vzbudilo tekmovalnost med konkurenčnimi podjetji; ta se na tržišču, na katerem ni več prostora za vse, bojujejo z zgodnje kapitalističnimi metodami, da bi preživela. Titova iznajdba »socialističnega tržnega gospodarstva«, ki mu manjka odločilne vzpodbude, namreč svobodnega določanja cen, se je izkazal kot trhel čar.
Praga 1968 je pokazala pot, po kateri bi bilo mogoče komunizem še rešiti s spremembami pri glavi in udih — s človeškim obrazom. Moskva je to pot prepovedala. Pri tem je hotela državna partija od
torej zebe«, k najvišjemu »političnemu forumu avantgardne stranke«.
Tako je po »hrabrem« Pavlihovem nastopu trenutno največji problem slovenskih imetnikov rdečih knjižic, komunistov, da so dale strokovne službe v stavbi CK ZKS v lastni kurilnici pokuriti odpadni material in staro embalažo, kar je zadostovalo za dve uri toplote na dan, medtem ko je ljubljanska toplarna varčevala z gorivom.
Zaradi tega »humorističnega« pisanja se ne bo podrl svet, Pavliha bo še naprej izhajal, nobenemu članu njegovega kolektiva se ne bo zamajal stolček. Je pač tako, da čim višje streljaš, tem manj je verjetno, da boš izstrelek dobil nazaj v glavo, računajoč, da boš naletel na marsikdaj preveč strpnega obstrelje-vanca. (Opomba NAŠE LUČI: Kot da ne bi že vrabci čivkali, da so vrhovi pred strelicami že vnaprej in za vse večne čase popolnoma zavarovani.)
Vprašanje je namreč, koliko so v teh zapletenih časih dopustni — v imenu pesniške svobode — posku-
zgoraj sama prenoviti družbo, da bi si tako ohranila oblast. V Gdanskem je pa ljudstvo od spodaj postavilo na videz skromno zahtevo po neodvisnih sindikatih. Ko bi bilo ljudstvu ugojeno, bo razstrelivo udrlo kot voda v razpoko betonskega bloka in ga nekoč v prihodnosti razgnalo.
Od režima neodvisni otok bi morda skraja prizadel le gospodarsko premoč komunistov, a ne za dolgo. S proizvodnimi sredstvi v rokah, brez katerih ne more živeti nobena oblast, bi lahko delavci dejansko oblastnike vsak čas pritisnili ob zid.
Walesovi neodvisni sindikati komunizma ne morejo zakrpati, če ga je sploh mogoče zakrpati, marveč pripravljajo zrušitev le-tega. Zato je hotela Varšava ugoditi stavkajočim malone v vseh točkah, le v tej edini ne.
Če delavci premagajo vlado, potem odide lahko komunizem na Poljskem, kmalu pa tudi kjer koli drugje, v zgodovino kot sklenjeno poglavje razočaranih sanj.
si, da bi vsaj na papirju ločevali partijo od delavskih množic, enačili za vsako ceno posameznika ali strokovno službo z najvišjim slovenskim političnim vodstvom, razglasili zvezo komunistov za stranko, čeprav avantgardno, in izzivati, češ, delavci, oddrvite na Tomšičevo 5 v Ljubljano, tam vas ne bo zeblo . . .
Res je vprašljiva odločitev delovne skupnosti na CK ZKS, tudi če gre za dva dni ogrevanja in to na račun odpadnega materiala ter stare embalaže, nikakor pa — tudi pod plaščem humorja — Pavlihov urednik ne bi sme/ enačiti strokovne službe z avantgardo, z ZK sploh oziroma njenim vodstvom.
Posploševanja, etiketiranja in izzivanja komunisti ne bi smeli dovoliti. Še zlasti, če se za navidezno hrabrostjo, kot naj bi jo predstavljal naskok na najvišje slovensko politično vodstvo, skriva morda kaj drugega, ne nazadnje poskus potiskanja ZK in njenega vodstva v ozko ideološko stranko brez povezave z delovnimi množicami, v poskus, označiti vodstvo za tisto, za katero ne
ni vedno resnica, kar kdo za resnico prodaja —
za »našo luč«
je resnica sveta!
veljajo družbeno dogovorjeni ukrepi.
Demokratična družbena odgovornost ZK ne stoji in ne pade z več ali manj toplote v radiatorjih, čeravno bi nekateri, med njimi Pavliha, to radi prikazali po svoje.
Na Šlambergerjevo ždanovščino PAVLIHA ni molčal — kako neki, saj je list za pametne Slovence! Pod Šlambergerjevim pismom je pripisal tole:
Ne vemo sicer, ali nam tovariš Šlamberger piše kot bralec Pavlihe, pomočnik glavnega urednika Dela ali (samozvani) pooblaščenec CK ZKS, katerega delo spremlja po uradni dolžnosti. Spremno pismo, v katerem nam namiguje grožnjo, da nekateri (joj, kako konkretna kritika!) navijajo za to, da bi Pavliha spet dobil novega (slabšega) urednika in v pismu nasprotno oblastniško zagotovilo, da bo Pavliha zato še naprej lahko izhaja! in da se nobenemu članu njegovega kolektiva ne bo zamajal stolček, nam daje misliti, da nam tovariš Šlamberger zagotovo ne piše kot bralec Pavlihe, glasila pametnih Slovencev.
Ne bi se spuščali v Šlambergerje-va zasebna podtikanja, da skušamo ločevati ZK od delavskih množic s pomočjo radiatorjev. Posvetimo se samo dejstvom! Neizpodbitno je, da je bila stavba CK ZKS ogrevana, ko smo drugi zmrzovali, ker smo se, ne le v Ljubljani, tudi v drugih mestih, dogovorili, da bomo solidarnostno varčevali z gorivi in zato zakurili šele 15. oktobra. V CK jim za to ni bilo mar in so pokurili za ogre-
vanje stavbe odpadke, staro embalažo, pa tudi čez dve toni premoga (to je v pismu tov. Š. zamolčano ali pa je res slabo obveščen). Menimo, da je bilo v sedanjem položaju takšno ravnanje nepolitično. Kdo je za to odgovoren ati ne, o tem se bodo še pomenili sami v CK. Mi smo povedali samo zelo konkretno naslovljeno svoje mnenje, seveda v močno špičasti in karikirani satiri, saj smo satirično humoristični list.
Menimo še naprej, da smo zelo odprta družba, v kateri se lahko pogovarjamo — v Delu naj bi bilo re-
sno, v Pavlihi bolj zašiljeno — o vsem, tudi o tem, ali so imeli v CK ZKS prav, da so zakurili predčasno. Za to odprtost se bomo še naprej borili, kajti trdno smo prepričani, da nas lahko vodi k napredku le demokratičen boj, ne pa zasebniške grožnje o zamenjavi urednikov.
Ubogi PAVLIHA! Niti ti ne smeš — niti v šali — streljati malo višje: Šlamberger ti je v svojem pismu to povedal, čeprav dokazuje v njem prav nasprotno. Streljal si previsoko, s tem pa naletel na preveč nestrpnega obstreljevanca. Posledi-
ca? izstrelek si dobil nazaj v glavo, tvojemu uredniku se je pa zamajal stolček.
NE DELAJTE SE NORCA
IZ MENE!
V študentskem listu MLADI VIRI (Ljubtjana-Center, oktober 80/12) je napisala pod tem naslovom neka Jožica Klep pismo, ki ga objavljamo:
Do trgovine sem prišla še čisto dobre volje. Potem se je pa začelo. Ni olja, ni kave, ni masla, ni črnega
--------------------
iz dnevnika Jake Sulca
jugo-
filozofija
Pri jugo-filozofiji gre, takore-koč, za spontan prispevek najširših množic, za nekakšen miselni izdelek, ki je sad večmilijonske možganske proizvodnje. Kar porodil se je ta izdelek. Njeno temeljno trditev bi lahko strnili v en sam stavek: da se delati ne splača.
Prvi me je v jugo-filozofijo vpeljal preprost delavec, ki mi je že pred leti pomagal mešati malto. Moral bi jo mešati sicer on, a ker se je tako obiral, sem mu priskočil na pomoč, da ne bi zaradi njega tudi drugi ostali brez dela. Ni se dal zmotiti; medtem ko sem z grebljo brodil po apneni kaši, je, oprt na lopato in s smislom za humor, pojasnjeval:
»Veš, ,gazda’, pri nas v podjetju jih toliko ne dela, da se sploh ne pozna, če še eden več ne de-
la. Predvsem pa se sploh nič ne pozna, če kdo še tako pridno dela. Kot bi pljuval v razbeljeni pesek! v
Zgrozi! sem se nad takimi besedami, pa je rekel, da to že vsakdo ve.
»Od česa pa potem živimo?« sem vprašal ujedljivo.
»Ja, to je pa tisto, česar nihče ne ve.«	I
Po lestvi dol je prilezel mojster, ki je dotlej od zgoraj poslušal pogovor. Prižgal si je cigareto pa reke! tehtno:
»Danes delajo samo Še bedaki.«
Potem je svojo izjavo nekoliko omilil:
»Poglejte, jaz sem včasih delal vse popoldneve, vse sobote, vse nedelje, o, še ponoči pri luči sem delal. Danes, ko bi lahko delal na ,fuš’ po 15 jurjev na uro, ne delam. Po kolenih lazijo okrog mene: ,Mojster, ali boste' prišli? . . . Mojster, ali pijete rajši črno ali belo vino?... Mojster, ali jeste pršut?..Kolikor bi hotel, bi zaslužil. Pa si mislim: vi kar imejte svoj pršut, jaz si svojega tudi brez vas lahko kupim.«
Rad bi mu zabrusil, da bo tistega pršuta prekleto malo, če se vselej tako obira, a sem se še pravi čas ugrizni! v jezik.
Kot bi ugani! moje misli, je dodal:
»Tisto, kar imam, je zame dovolj. Otroci naj pa sami gledajo, da se bodo v življenju znašli in da bodo znali poskrbeti zase. AH ni tako?«
Nekaj sem zamomljal o slabi dediščini, ki jim jo z vsemi našimi dolgovi dajemo na pot, in da se ne bo lahko v njej znajti.
Samo zamahnil je z roko, kot bi odganjal sitno muho:
»Fanta, malica! Ato, gremo!«
Odšli so čez cesto v bife in namah ni bil nihče več pripravljen, da kakšno reče o tem, kaj se splača in kaj ne. Čas malice niso pripravljeni deliti za pogovor, ta čas je samo njihov.
Zvečer sem obiskal prijatelja^ inženirja, ki je v teh stvareh bolj izkušen.
Zavalil se je v naslonjač in rekel, da je danes pač tako in da se ne da nič storiti:
»Ne moreš z glavo skozi zid.«
Poskusil sem ga prepričati, da ne gre za to vrsto vrtanja lukenj v zid, toda, prosim, sem rekel, malo več reda bo le treba, malo več discipline pa delovne vneme . . .
Prekrižal je nogi: »Tote ti povem: pred vrata bodo postavili vsakogar, ki bo hotel napraviti red. In še črno piko za vse večne čase mu bodo prilepili za adi-jo!«
Čez čas je bolj milo nadalje-
kruha, ni pralnega mila, ni sadnega sirupa, ni. . .
Kdo pravi, da pri nas ni razredov? Pa sta vsaj dva. Je tak razred, ki ima devize, pa tisti, ki jih nima. Kdo pravi, da so razlike v »individualnem standardu« minimalne? Pa še kako so maksimalne. En razred pije kavo, pere s pralnimi praški, mogoče peče tudi teletino in svinjimo (na olju), je pa tudi tak razred, ki v vse tiste trgovine, kjer kaj delijo, pride prepozno. In tako obstaja razred tistih, ki imajo, pa tistih, ki nimajo
Tovariši, ki po masovnih medijih razglašajo, da je vsega blaga v
trgovinah dovolj, da pa smo zapadli množični potrošniški histeriji, se o-čitno oskrbujejo iz republiških blagovnih rezerv, kjer pa je (to vemo) vsega dovolj, ali pa uporabljajo svoje politično znane priimke za to, da si priskrbijo kak priboljšek v obliki dveh ali treh telečjih zrezkov. Take pojave smo doživljali po drugi vojni (še pomnite, tovariši?) in spet se bomo bolj množično soočili z njimi.
Mar je potrebno, da se pri nas vsi funkcionarji, od tistih krajevnih in občinskih »kucljev« (= vrhov) pa do najvišjih političnih in gospodarskih vrhov prevažajo v uvoženih merce-
desih, žabah in najdražjih ranaultih, od katerih najcenejši stane 80 starih milijonov? Boste rekli, malenkost. Kaj res? Koliko imamo teh luksuznih avtomobilov v Sloveniji? Vsaka firma, ki da kaj nase, ima vsaj mercedes 250. Potemtakem jih je 500, 1000, morda še več?
Pa, tovariši, kakšen luksuzni socializem se gremo tu, v naši Sloveniji? Je že res, da smo izbrali svojo verzijo socialistične poti, toda jaz nisem za tako verzijo, po kateri imajo eni vse in še kakšno potico zraven, drugi pa konca s koncem ne zvežejo.	bo še
»Sicer pa — roko na srce: ali smo mi v pisarnah kaj drugačni? Nič nismo drugačni. Samo mi ne rečemo, da gremo na malico, ampak gremo na sejo, na konferenco, na sindikate, kamor koli, namesto v bifč gremo rajši kam poklepetat na službeno kavico. In če sem popolnoma odkrit: jaz tudi doma ne delam več nobene ,tezge’. Grem rajši na Šmarno goro ali lovit ribe. Vse se bolj splača kot delati.«
Presunjen sem odtaval proti domu in spotoma pozvonil še pri družbenem delavcu, s katerim sva si bila nekoč zelo blizu.
»Hja,« je reke! s pomembnim glasom, zakaj navadil se je že, da je vse zelo pomembno, kar pride skozi njegova usta: »Pravzaprav, gledano objektivno, je res tako.«
»No, tako, da je posebna oblika naše visoke življenjske ravni ravno v tem, da je tudi slabo delo ali nedelo razmeroma dobro nagrajevano, medtem ko je dobro delo pravzaprav slabo nagrajevano. Kdor torej hoče biti dobro nagrajen, dela malo ali nič. Tega si ne bi mogel privoščiti nikjer na svetu.«
Osuplo sem strmel vanj, saj sem njegove protiinflacijske trditve, s katerimi je nekoč odločno pozival k bolj gospodarnemu vedenju, zelo cenil. Morda je opazil mojo zmedenost:
»Vprašanje je seveda, koliko časa bomo zmogli dajati ljudjem to posebno obliko življenjske ravni. To vsekakor je vprašanje, ja. Drugo vprašanje pa je: kako ljudem vzeti, kar imajo že za svojo neodtujljivo pravico, če se bi pokazalo — in mislim, da se je že pokazalo — da jim tega ne bomo mogli več dajati. . .?«
O, vraga, sem se ugriznil v jezik, jaz sem pa mislil, da je to bolj preprosto! Zdaj šele vidim, da ni.
Tako sem bil torej prvič seznanjen z zametki filozofije, ki je presenetljivo hitro, brez enega samega dinarja za propagando, brez aparata in brez lastnih sredstev obveščevanja postala naš neuradni nauk.
Milan Maver

PRIZNAVANJE V TUJINI
OPRAVLJENEGA
ŠOLANJA
Pri priznavanju posameznih razredov tujih osnovnih šol in pri nostrifikaciji (priznanja veljavnosti) spričeval o končani tuji osnovni šoli se upošteva predvsem, koliko in katere razrede je učenec uspešno končat v tujini.
Obiskovanje dopolnilnega pouka slovenskega jezika v tujini ni pogoj za nostrifikacijo spričevala tuje osnovne šole.
NAŠ DELAVEC, Ljubljana, jul./avg. 80/10.
OPOMBA: Ker torej obiskovanje slovenskega dopolnilnega pouka v tujini, ki ga organizirajo konzulati, ni pogoj za nadaljevanje šolanja doma, bodo verni starši dobro premislili, komu bodo zaupali vzgojo svojih otrok: dopolnilnim tečajem, ki otrokom vsiljujejo ateizem in materializem, ali pa župnijskim tečajem, ki bodo otrokom poleg slovenske vzgoje nudili tudi pravo usmerjenost v življenju in vzgojo vesti.
\__________/
mali oglasi
•	PREVAJALSKA PISARNA v Münchnu uradno uredi prevode iz slovenščine in srbohrvaščine, piše prošnje in nudi pravno pomoč; kot tudi pouk nemškega in slovenskega jezika: Dipl. filolog JOSEPH ARECH, Pfeil-schifterstraße 21, 8000 München 50; telefon (089) 14 13 702.
•	SLOVENEC, srednjih let, nekoliko izobražen, ljubitelj umetnosti, zaposlen v Zahodni Nemčiji, bi rad zaradi poznejše ŽENITVE spoznal mlajšo, prijazno in verno gospodinjo, z željo, da si ustvarita družino. V poštev pridejo le resne ponudbe, po možnosti s sliko. — Njegov naslov posreduje uprava »Naše luči«; če pošljete poštno pristojbino, navedeno_ v barvnem pasu te strani spodaj. (Št. 17)
•	SLOVENKO srednjih let, živečo v Münchnu, ki rada hodi v gore in v gledališče, želi spoznati Slovenec, prav tako živeč v Münchnu. — Njegov naslov posreduje uprava »Naše luči«, če pošljete poštno pristojbino, navedeno v barvnem pasu te strani spodaj. (Št. 16)
•	Potujete v RIM? Dobrodošli v hotelu BLED, Via S. Croce in Gerusalem-me 40, 00185 Roma, tel. (06) 777 102. Na razpolago so Vam komfortne sobe s kopalnico, klimatičnimi napravami in radiom, lastni parkirni prostor in restavracija v alpskem slogu. Zagotovljeno Vam je prijetno občutje med slovenskim osebjem. Lastnik: Vinko Levstik.
•	Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. — Obrnite se na naslov: Gebr. HOR-ŽEN, Möbeltransporte, Herderstraße 36, D-4010 Hilden bei Düsseldorf. (Telefon 02 1 03-44 5 62). — Informacije dobite pismeno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
•	STEREO-AVTORADIO s kaseto samo DM 80.—; otroške JEANS-HLAČE že od DM 5.— naprej! Za ostale predmete zahtevajte naš prospekt oziroma cenik! — JODE KG, Marsstraße 15, D-8000 München 2, BRD.
•	Večjo GRADBENO PARCELO v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni prodam po ugodni ceni. Natančnejša pojasnila da: Franc Roškar, Zbegovci 11, YU-69250 Gornja Radgona, Jugoslavija.
•	Visokopritlično novozgrajeno DRUŽINSKO HIŠO 9 x 10 m z garažo in kletmi ter 48 arov zemlje (vinograd, njive in sadovnjak), ležečo na zelo razglednem kraju 5 km od Gornje Radgone in 1 km od glavne ceste Maribor—Plitvički vrh, prodam za 70.000.— DM. — Točnejša pojasnila daje: Franz Kreuch, D-8046 Hochbrück, Heidenheimstraße 3, BRD.
•	DVOSTANOVANJSKO HIŠO, zgrajeno do 3. faze, v Komendi pri Kamniku, 20 km oddaljeno od Ljubljane, ugodno prodam. Parcela meri 2000 kvadratnih metrov. — Za pojasnila se obrnite na naslov: Ludvik Galjot, Grad 22, YU-64207 Cerklje na Gorenjskem, Jugoslavija.
•	6 ZAPOREDNIH PARCEL — vsaka meri okrog 1100 kvadratnih metrov — v Rogaški Slatini ugodno prodam. Ležijo na izredno lepem sončnem, razglednem in mirnem kraju. Parcele mejijo na kamionsko cesto, ob kateri teče vodovod in je napeljana elektrika do asfalta 200 metrov. Cena za 1 kvadratni meter je 5.— DM netto. — Natančnejše informacije daje: Jože Imenšek, »Foto Ton-ka«, YU-63250 Rogaška Slatina, Jugoslavija.
•	Prodam STAREJŠO HIŠO, ležečo 20 km od Celja—Braslovče; zraven spada še 15 arov zemlje. Cena po dogovoru. — Točnejša pojasnila daje: Marjan Sternad, D-8000 München 40, Leopoldstraße 254/App. 314, BRD.
Priporočamo
NOVA DRUŽINSKA PRATIKA 1981. (Cena 30.— šil.)
Poleg mohorskega Koledarja so naši bralci dobrega čtiva najbolj željno pričakovali vsako jesen DRUŽINSKO PRATIKO. V njej so iskali praktične napotke, po njej so skušali dognati vreme itd. — Teh smernic se je njeno uredništvo pri celovški Mohorjevi družbi držalo tudi pri sestavi Pratike za I. 1981. Poteg že zgoraj omenjenega gradiva tudi v tej ne manjka vzgojnih in narodnostno vzpodbudnih člankov, pestrega branja, praktičnih nasvetov, šal in ugank.
Naročite jo lahko pri svojem izseljenskem duhovniku ali neposredno pri Mohorjevi družbi v Celovcu.
preberite !
PREVODE DOKUMENTOV, ki jih potrebujete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno na najbližjega!
ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku, ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke.
NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ati državljanstvu, povejte najprej, da ste Slovenci, potem šele, da ste Jugoslovani. Pri izpolnjevanju vseh formularjev napišite pri rojstnem kraju vedno: Siovenija-Jugosia-vi ja.
MALE OGLASE sprejema uredništvo »Naše luči« do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100 besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih oglasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 200 avstrijskih šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 5 avstrijskih šilingov (ali pa enaka vrednost v drugi valuti). Oglase je treba vnaprej plačati. Uredništvo posreduje le naslov oglaševalca, na druga vprašanja glede malih oglasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov oglaševalca, naj pošlje v pismu v denarju ah v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem za tujino.
pol smehca...
.
Dva opazujeta prvič smučanje na vodi.
»Kako tisti spredaj s čolnom divja /«
»Saj ga pa oni zadaj na smučeh tudi žene!«
o
Tonček ne more izgovoriti črke »r«. Pa mu daje zdravnik korajžo: »No, Tonček, kar reci pogumno ,prrrašič‘!«
»Komu? Vam?«
o
»Naročil sem zrezek z jajcem. Kje je zrezek?«
»Pod jajcem.«
o
»Jakec, napisati bi moral petkrat stavek: ,Ne znam šteti do pet.1 Napisal si ga pa samo štirikrat. Zakaj?«
»Ker ne znam šteti do pet.« o
Pri verouku.
»Kakšen greh je naredil Adam?«
»Jedel je od prepovedanega drevesa.«
»Kako je bil potem kaznovan?«
»Moral se je poročiti z Evo.« o
Pred božičem so v razredu postavili jaslice. Učitelj je hotel otrokom
opisati ljubezen božične noči, pa jih je vprašal, zakaj v jaslicah ovce, kamele, osel in vol živijo tako prijateljsko med seboj.
Neki učenec je odgovoril: »Ker so iz lesa.«
o
Učiteljica pojasnjuje deklicam pomen barv: rdeča pomeni ljubezen, rumena zavist, modra zvestobo in tako dalje. Skuša jim tudi povedati, zakaj ima vsaka barva tak pomen. Kot zgled vzame belo barvo neveste. Iz nekakšne sramežljivosti jim ne pove, da pomeni bela barva nedolžnost, ampak pravi, da je bela barva izraz veselja dekleta nad njenim najlepšim dnevom.
Pa se oglasi ena od deklic: »Zakaj gre pa potem ženin k poroki v črnem?«
o
Učitelj razlaga viseče mostove. Preden pokaže sliko takšnega mostu, vpraša učence: »Kaj si predstavljate pod visečim mostom?«
»Vodo.«
o
Nadzornik pride v 8. razred. Začuden opazi na tleh čik.
»Čigav je ta čik?« vpraša.
»Vaš,« odgovore učenci.
»Kako moj, saj jaz sem komaj prišel v razred.«
»Ja, pri nas je vedno tako: kdor čik prvi zagleda, ga lahko vzame.«
o
»Možek, ali se ti ne zdi, da je žena možu v vseh težavah v veliko pomoč?«
»Ja, ona mu pomaga v vseh težavah, ki bi jih brez nje sploh ne imel.«
o
Lep poletni dan je.
»Menda ne bova pri tem vremenu čepela doma,« pravi žena.
»Saj res,« odvrne mož, »pojdiva v kavarno!«
o
Na spiritistični seji vpraša vodja navzoče, ali bi kdo od njih prišel rad v stik s kakšnim dragim rajnkim.
Javi se neki mož: »Jaz bi rad vprašal svojo rajnko ženo, če bi hotela dati moji sedanji ženi recept za čudoviti golaž, ki ga je znala samo ona narediti.«
o
»Kako gre tvoji ženi v zdravilišču?«
»Zelo dobro. Celo mi je obljubila, da pride takoj domov, če bi mi postalo dolgčas.«
»In kaj si ji odgovoril?«
»Da nimam toliko denarja, da bi jo pustil tako dolgo tam.«
o
»Moja žena si lahko zaželi za rojstni dan vse, kar hoče.«
»In kaj hoče?«
»Že deset let krzneni plašč.«
»IMELI STE RES TEŽKO Ž/l^v1 LJENJE.«
.. umj*l
|
... pol jokca
POZNAL SEM ČLOVEKA, KI JE TAKO DOLGO ODPIRAL RAZPRAVE, DOKLER GA NISO ZAPRLI.
Socializem je kot nagnjeni stolp v Pizi: ni stabilen, a se vseeno drži.
LJUDJE SO DANES NEVERJETNO POKVARJENI: VSE TEŽJE IN TEŽJE JIH JE PREVARATI.
Ko začne zgodovina stopati, običajno obuje vojaške čevlje.
KAKO ČUDNO: PRI NAS IMAJO ZA ZDRAV VEDNO TISTI DENAR, KI PRIHAJA IZ BOLNIH DRŽAV.
Socializem je raj — za kapitalistične turiste.
Po Pavlihu
Erscheinungsort: Klagenfurt Verlagspostamt: A-9020 Klagenfurt P. b. b.
SLOVENSKI DUHOVNIKI PO EVROPI
ANGLIJA
Ludvik Rot, 62 Offley Road, London S. W. 9 (Tel. 01-735-6655).
AVSTRIJA
Ciril Lavrič, Kirchenstr. 1, 4053 Haid b. Ansfelden. (Tel. 07229-8356).
P. Jožef Lampret, minorit, Mariahilferplatz 3, A-8020 Graz.
P. Janko Bohak OFM, Canisianum, 6020 Innsbruck. (Tel. 0522 - 22 9 59). P. Stanko Rijavec CMF, 1080 Wien, Bennog. 21. (Tel. 0222 - 43 98 554). Slovenski socialni urad, Seitzerg. 5/11, 1010 Wien I. (Tel. 0222 - 63 25 07). Janez Žagar, Feldeggasse 1, 6800 Feldkirch, Vorarlberg.
(Tel. 05522 - 26 4 04 ali 05522 - 21 5 85).
Slovenski dušnopastirski urad, Fridtjof-Nansen-Str. 3, 9800 Spittal/Drau. (Tel. 04762 - 37 1 24).
BELGIJA
Vinko Žakelj, Gull. Lambert laan 36, Eisden, 3630 Maasmechelen. Kazimir Gaberc, avenue L. Empain 19, Marcinelle, B-6001 Charleroi.
(Tel. 071 - 36 77 54).
FRANCIJA
Nace Čretnik, 78 Avenue Gambetta, 75020 Paris. (Tel. 1/361-80-68).
Jože Flis, 3 Impasse Hoche, 92320 Chatillon. (Tel. 1/253-64-43).
Stanislav Kavalar, Presbytere Ste. Barbe, rue de Lens, 62680 Mericourt. Anton Dejak, 4 rue Sainte Barbe, 57710 Aumetz.
Msgr. Stanko Grims, 259 bis Avenue de 1’Europe, 57800 Freyming-Merlebach.
Franjo Pavalec, 17 rue de Sospel, 06300 Nice.
ITALIJA
Jure Rode, Collegio Pio Latino, Via Aurelia Antiča 408, 00165 Roma. NEMČIJA
Dr. Janez Zdešar, 8 München 2, Schubertstr. 2-I. (Tel. 089 - 536453). Anton Steki, 1 Berlin 61, MethfesselstraBe 43, Kolpinghaus. (Tel. 030 -7853091 do 93), in 1 Berlin, Kolonnenstraße 40. (Tel. 030 - 7848434). Ivan Ifko, 43 Essen 12, Bausemshorst 2. (Tel. 0201 - 34 40 45).
Pavel Uršič, 42 Oberhausen 11, Oskarstraße 29. (Tel. 0208-640976 ali 641172).
Martin Mlakar, 5657 Haan 1, Hochdahler Str. 14. (Tel. 02129 -1392). Mirko Jereb, 6 Frankfurt 70, Holbeinstr. 70. (Tel. 0611 - 636548).
Stanko Gajšek, 68 Mannheim 1, A 4, 2. (Tel. 0621 - 28500).
Ciril Turk, 7 Stuttgart 1, Stafflenbergstr. 64. (Tel. 0711 - 232891).
Janez Demšar, 7417 Pfullingen, Burgstr. 7. (Tel. 07121 -77525).
Dr. Franc Felc, 798 Ravensburg, Raueneggstr. 13. (Tel. 0751 -22000).
Vili Stegu, 8070 Ingolstadt, Hohe Schulstr. 3 1/2. (Tel. 0841 - 3 44 74). Jože Bucik, 89 Augsburg 22, (Göggingen), Klausenberg 7 c.
(Tel. 0821 -97913).
P. Janez Sodja, 8 München 80, Röntgenstr. 5. (Tel. 089 - 981990).
Dr. Branko Rozman, 8 München 2, Schubertstr. 2-1. (Tel. 089 - 536453). Marijan Bečan, 8 München 2, Schubertstr. 2-1. (Tel. 089 - 536453).
NIZOZEMSKA
Vinko Žakelj, Gull. Lambert laan 36, Eisden, 3630 Maasmechelen,
Belgie.
ŠVEDSKA
Jože Drolc, Parkgatan 14, 41138 Göteborg. (Tel. 031 - 115421).
Jože Bratkovič, Gamla Nissastigen 65, 31300 Oskarström.
ŠVICA
P. Fidelis Kraner, Schaffhauserstr. 466, CH-8052 Zürich.
(Tel. 01/301 31 32; zasebno: 01/301 44 15).	'
P. Damijan Frlan, Kapuzinerstr. 18, CH-4500 Solothurn.
(Tel. 065 -22 71 33).