60. številka.
Ljubljana, v torek 13. marca.
XXI. leto. 1888.
Izhaja vsak dan avetfer, izimSi nedelje in praznike, ter velja po pošti prejeman za avstro-operske dežele za vse leto 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld.. za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse loto 1.1 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr.,  za jeden mesec 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanje-na dom računa se
po 10 kr. za mesec, po 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več,  kakor poštnina znaša Zaj) znani la plačuje se od četiristopne pttit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 5 kr., če se dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in npravništvoje v Rudolfa Kirbiša hiši, .,Gledališka Itolba". Upravništvu naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Novi nemški cesar.
„Cesar Viljem je mrtev, živel cesar Friderik !u taku je začel „Bcrliner Tageblatt" svoje poročilo o smrti nemškega cesarja. To pruskem prestolona-sledstvu postane sedaj cesarjevic Friderik pruski kralj in po nemškej ustavi h kratu nemški cesar. Mislilo se je sicer, da morda zaivdi hude bolezni prestola ne bode niti vsprejel, a vsa novejša poročila javljajo, da ga nikakor ni voljen tebi nič meni nič prepustiti princu Viljemu.
Novi cesar je sedaj v 57 letu. Deset let star je princ FMderik stopil že po starih pruskih tradicijah v vojsko kot nadporočnik. Skrbeli so posebno za njegovo vojaško, pa* tudi znanstveno izobraženost. 7. novembra 1849. leta, malo dni potem, ko je postal polnoleten, odšel je na vseučilišče v Bonn, kjer se je učil zlasti pravoznanstva in zgodovine.
Čez tri leta je dovršivši svoje študije na vse učilišči zopet ustopil v vojno službo in bil imenovan majorjem. Še tisto leto je s svojim očetom prišel k avstrijskim manevrom v Olumuc, pri katerej priliki se je sešel z našim cesarjem, ki ga je imenoval imejiteljem 20. pešpolka. Iz Olumuca šel je na Dunaj.
Dve leti pozneje je polkovnik Moltke bil imenovan njegovim osobnim pobočnikom, kar je mnogo pripomoglo vojaški izobražeposti prinčevi. Leta 1858. poročil se je z najstaršo hčerjo angleške kraljice princesinjo Viktorjo. To ženitev je tedaj kaj različno sodilo javno mnenje na Angleškem in Nemškem. Angleški narod ni bil nič prav zadovoljen, ker tedaj Hohenzollerska dinastija ni bila še dosti čislana v Evropi ter je veljala za reakcijonarno. Bali so se, da bi ta dogodek slabo ne upliva! tudi na razvoj svobode v Angliji, v Nemčiji so pa bili jako zadovoljni s tem, ker so se nadejali, da bode ta ženitev utrdila težko priborjene svobodne institucije.
V znanem prepiru mej parlamentom in vlado, oziroma kraljem samim, se je vedno potegoval za pravice parlamenta. Povsod se je kazal jako liberalnega. V državnem sovetu, katerega član je bil, se je potegoval za svobodne naprave. Bil je v vojni proti Danskej,  potem pa v vojni z Avstrijo, v ka-
terej je bil poveljnik druge vojske. Priboril je več zmag ;n je (lasti pri Sadovi mnogo pripomogel k agi. 1867. leta pohodil je Pariško razstavo, in' 1869. bil je pri otvorenji Sueškega prekopa. V vojni s Francozi bil je poveljnik južno-nemških čet in je on 4. avgusta priboril prvo zmago v tej vojni, prisvojivši si Weissenburg, dva dni pozneje je pa s svojimi četami zmagal pri Worth-u. Po bitvi pri Sedanu, katere se ni udeležil, se je pa v gradu I3ellevue sešel on in pa kralj z ujetim francoskim cesarjem Napoleonom. Za njegovo hrabrost v vojni imenoval ga je kralj generalnim maršalom. To je najviše dostojanstvo v pruskej vojski in ga pred njim še ni bil dosegel noben Hohenzollerski princ. Ko se je proglasilo cesarstvo, je on prvi poljubil cesarju roko. Dne 2. marca 1871 šel je na čelu svoje vojske v Pariz. Po končani vojni bil je imenovan generalnim nadzornikom IV. armadnega nadzorstva in je vsled tega vsako leto pohodil južno Nemčijo.
Leta 1872. sešel se je z avstrijskim cesarjem v Ischlu, prihodnjo leto prišel je k razstavi na Dunaj in dve leti pozneje pa k pogrebu cesarja Ferdinanda. Ti shodi z našim cesarjem neso ostali brez vseb posledic za politiko, ampak so že gladili pot nemško-avstrijskej zvezi.
Leta 1878. leta je nekaj  časa nadomestoval cesarja, ter slednji ni mogel opravljati vladnih po slov, ko ga je bil obstrelil Nobeling.
Leta 1883. je cesarjevic potoval na Španjsko in od tod v Italijo, ter je obiskal španjskega kralja, italijanskega kralja in papeža. Povsod je bil jako slovesno vsprejet To potovanje, ki ni bilo brez vsega političnega pomena, so tedaj razni listi jako obširno popisavali. To potovanje sicer, kar se tiče Španjske, ni doseglo svojega namena, pač pa kar se tiče Italije. Njega posledica je tripelalijanca.
Nastop novega vladarja ne bode premenil dosti nemške politike, kar je čisto naravno, ker cesar Viljem ni imel dosti upliva na politiko in ga tudi cesar Friderik ne bode. Vodil jo bode naprej knez Bismarck, kakor jo je doslej. Da si bode prizadeval obvarovati Nemčijo pred vojno, je naravno, kajti Nemčija v vojni nema kaj pridobiti, pač pa izgubiti. Bismarcku bode pa stališče v tem oziru težje, ker
v cesarja Friderika ne bodo zlasti Rusi toliko zaupali, kakor so v Viljema. Kako prijateljstvo je vladalo mej ruskim in nemškim cesarjem, kažejo izjave ruskih oricijoznih listov. Uradni „Pravitelj-stvenij Vjestnik" izšel je črno obrobljen, „Journal de St. Petersbourg" pa piše, da zguba cesarja Viljema je hudo zadela ne le Nemčijo, temveč tudi Rusijo, kajti umrl je najboljši prijatelj ruske dinastije. Prva leta njegovega vladanja proslavil se je v vojnah, zadnje pošteno delal za obranjenje miru.
Govori se, da bode novi cesar v svoji proklamaciji posebno naglašal, da se bode njegova vlada pred vsem prizadevala ohraniti mir. To tudi radi verjamemo, a je le vprašauje, če se jej bode po-sreč ilo.
Kar se tiče slovanstva pa smrt cesarja Viljema najbrž ne bode imela nikacega dobrega niti slabega upliva. Pod vlado cesarja Viljema so se zatirali Poljaki, ker je to želel Bismarck in ravno tako bodo se pod vlado cesarja Friderika. Mi nesmo tako optimistični, kakor je rusko „Novoje Vremja", ki se nadeja, da bode novi cesar prikrajšal politično vsemogočnost Bismarckovo, k čemur bode posebno pripomogel upliv cesarice, in posledica bode, da se bode to stoletje končalo v miru. Kaj tacega mogli bi jedva pričakovati, da je cesar zdrav, ne pa neozdravljivo bolan, ko bode morda že čez malo mesecev božja previdnost poklicala ga za očetom.
Skrajnost boja fakcijoznega.
Pod tem naslovom priobčila je „Češka politika" dne 7. t. m. nastopni članek:
„Glejte, da se venkaj spravite!" Tako zavrne častni gospod župan v Liberci dra Samanka, trde-čega, da ima pravico s češkim jezikom potezati se za Čehe, kar je v zakonu utemeljeno, ter prouzroči proti njemu disciplinarno preiskavo. A kar je gospod župan takisto lepega znašel, to fakcijozno časopisje jednoglasno objavlja kot jedini pravi način, kako se ima govoriti s sitnimi Čehi v zaprtem ozemlji. Še hujše so se vedli fakcijozi v Ljubljani. Tatu sseer niso mogli dru. Tavčarju, znanemu advokatu in voditelju slovenskemu, ukazati, da mora molčati, ker nemajo v to moči, ali za to so pa sklicali nadenj naravnost kazensko sodišče, ovadivši ga, da je pregrešil
LISTEK.
Dr. Jožef Miloslav Hurban.
„Matyas fbldje", to je „ dežela Matjaževa", kakor zovejo Ogri deželo našega bratskega naroda slovaškega po slavnem Slovaku Matjažu Tren-činskem, ki je osvobodil Slovake ter jih vladal samostalno do leta 1312., dežela Matjaževa tedaj izgubila je pred kratkim jednega najodličuejših sinov svojih; izgubila je naj hrabre j šega svojega prvobo-ritelja, ki se je ne samo s peresom, nego i z mečem boril za svoj narod. Miloslav Hurban umrl je, a ves narod slovaški oplakuje smrt njegovo. Slovenci kakor tudi ostali Slovani, spominjali so se dostojno zaslug Hurbanovih na polju političnem in književnem ; i vredno je, da življenje in delovanje toli znamenitega moža še natančneje opišemo in ocenimo.
O življenju in delih Hurbanovih ne bomo govorili na široko, pač pa mislimo tem bolj poudariti politične in književne ideje kot vodnice Hurbanove.
Jožef Hurban se je porodil dne 19. marca L 1817. v Beckovi, kjer mu je bil oče dlje časaevan-geljski paBtor. Po dokončanih osnovnih šolah stu-doval je v TrenČinu, a potem v Požunu, kjer je do
vršil gimnazijske, filozofske in bogoslovne nauke. Požun je velevažno mesto za Slovake. Pri Požunu je pala 1. 907. velikomoravska država; pala je tedaj politična svoboda Čehov, Slovakov in panonskih Slo-venov. In kakor je pri Požunu bila zakopana samostalnost Slovakov, tako je več stoletij pozneje takorekoč na grobu zakopane svobode uzrasla in krepko pognala slovaška književnost. V Požunu so Slovaki osnovali društvo, kateremu je bil Hurban v letih 1836 — 1840 najodličuejši član. Jednako društvo so imeli Slovaki tudi v Levoči pod visoko Tatro, toda kakor znano, zatrla je nedavno ogerska vlada obe društvi.
V imenu Požunskega društva potoval je Hurban 1. 1839 po Češki in Moravski ter potovanje nam podal v spisu: „Cesta Slovaka ku bra-trum slovanskem na M orave avČechach" kateri spis je izdal v Pešti 1. 1841. Leta 1842. jel je izdavati almanah „Nitrau. Prvi zvezek „Nitreu je bil pisan v češkem jeziku, drugi in ostali pa že po uplivu Ljudevita Shira v slovaškem narečju.
Leta 1843. bil je izvoljen za pastorja v Hibo-kem, a 1. 184G. je izdal v Budimu zelo važen spis z naslovom: „Unia, čili spojeni, Lutherann s K a 1 v i n y  v U h r a c h ".   Kakor znano, zahteva
državna ideja mažarska, da vse nemažarske narodnosti pod krono sv. Števana pomažaiijo. Pri Slovakih je za Hurbanove dobe deloval za to idejo naj-brezobzirneje grof Zay, ki se je neumorno trudil, kako bi Slovake luterance spojil z Mažarji kalvinci. Rečeui grof je pač mislil, ako se mu posreči spojiti slovaške luterance z mažurskimi kalvinci, to je, ako bi se mu posrečilo pretopiti Slovake v kalvince, da dohodu Ogri s tem veči upliv na Slovake in da se bode potemtakem pomažarenje luteranskih Slovakov izvrševalo gladkeje in hitreje. Ako bi se bil res uresničil grofa Zaya načrt, ne bi s tem pokal-vinili vseh Slovakov, kajti vseh Slovakov je blizu 3 milijona, in teh je dobra p ilovica katoliška. Hurban je v svojem spisu „Unia" toli izvrstno dokazal ne-mogočnost te spojitbe, da ga je Lipsko vseučilišče imenovah) doktorjem teologije. Zajedno pa je Hurban s tem spisom, in to mu je velika zasluga, obranil Slovake še večje podvrženosti mažarskim težnjam.
Istega leta namreč 1846, jel je tudi izdajati znanstveno književni časnik „Slovenskje Pobi a di na vedi, u m e n j a a 1 i t e ra t u r uu, v katerem je za čudo razvijal svoje književno delovanje. Ta časnik je zanimljiv in važen, ker nam je Hurban v njem narisal politično gibanje „Slovakov in ker |e
si pribori nezavisnost. Turški državniki morajo vedeti, da imajo Bolgari tuli svojo vojsko za brambo domovine. Res se sedanji položaj ne strinja z Bero-linsko pogodbo, toda tega ni zakrivila sedanja bolgarska vlada, temveč oni, ki so 9. avgusta odpeljali s silo kneza Aleksandra. Vlada, ki vzlie vsem rovanjem od zunaj vzdržuje red v deželi, ne more biti odgovorna za delo onih, ki so hoteli napraviti izgrede. Turčija naj bi zahtevala, da vlasti izreko, da obsojajo postopanje Rusije, ki je po hajduški odstranila kneza Aleksandra. „Tirnovska Konstitucija" objavila je program stranke Karavelova, katerega glavne točke so : Oliranenje ustave, varstvo državljanskih pravic , sporazumljenje z Rusijo na podlagi obojestranskih kuiistij, čustev in pravičnosti.
V Makedoniji in Stari Srbiji se baje nabirajo ustajniki, ki mislijo udreti v Bolgarijo Mej njimi je nekda posebno dosti Črnogorcev, ki prihajajo iz Carigrada in trdijo , da so na potu v domovino. Turška oblastva pa vse to mirno gledajo, kakor se kaže , nikakor neso več voljna Bolgari jej varovati puntarskih poskusov emigrantov. Ker Bolgari nečejo ubogati Turčije, njim tudi slednja ne bode več šla na roko.
Predsednik ruiiftiiii.skega senata Ghika ni mogel sestaviti novega ministarstva. Kralj je sedaj naročil Bratiann, da sestavi novo vlado. Slednji je baje ministerstvo že sestavil. V novem ministerstvu so skoro vsi prejšnji ministri. Izstopili so le Radu-Mihai, Staferu in Sturdza. Novi ministri so: general Barozzi (vojsko), (jieni (pravosodje) in Dimi-trescu (nauk). Ker je vojni minister nov, soditi sinemo, da so bile novod ostavki ministerstva ne rednosti v vojnem ministerstvu. Pomenljivo je pa tudi, da je minister Sturdza odstopil. Slednji je bil posebno prijazen Avstriji in Nemčiji. Pred nekaterimi tedni bil ie na Dunaji in v Berolinu, kateremu potovanju se je pripisovala velika politična važnost. Njegov izstop iz ministerstva je morebiti znamenje, da se Rumunija hoče bolj bližati Rusiji.
Komisija fniiieosltc zbornice je dovolila kredit za pet generalnih vojnih inšpektorjev, ko je vojni minister zagotovil, da bode generalne inšpektorje imenoval samo za jedno leto. Da bi se pa generalni nadzorniki ne smeli odstaviti ali smeli dalje služiti, nego je sedaj dovoljeno divizijskim genera lom, s tem večina ni bila zadovoljna. Posebno radikale! so se upirali, da bi se z imenovanjem generalnih nadzornikov takorekoč obnovilo maršalsko dostojanstvo.
Angleška spodnja zbornica dovolila je vladi 20 milijouov funtov sterlingov za nakup neke železnice in grajenje novih železnic v Indiji.
Mej Italijo in 1 liesiuijo še dosedaj ni prišlo do boja. Kakor se kaže, ne marajo niti prvi niti drugi začeti, kar je čisto naravno. Italijani imajo premalo vojakov, da bi mogli prodirati v deželo in torej rajši čakajo sovražnika v utrdbah, Njeguševe čete so pa preslabo oborožene, da bi mogle napasti italijanske pozicije, če tudi bi lahko z uspehom zabranile sovražniku daljšo pot v deželo. Oboji so se pa že naveličali čakanja in Njeguš se baje misli že začeti pogajati z Italijani za mir. K temu ga pa silijo napadi muham edanskih rodov, ki od družin stranij silijo v deželo.
Dopisi.
Iz C'elovcn *.). marca [Izv. dop.] Na Koroškem dela se glede nemštva sila veliko. Ne bodem govoril o šolah in splošnem terorizmu na našo narodnoBt, kajti od najnižjega pisarja in gori do prvega deželnega uradnika so vsi jedini v tem, da se Slovenec na Koroškem mora zatreti; zaradi tega napenjajo se proti slednjemu tudi vse sile in gorje onemu, ki se drzne proti tem naklepom po robu postavljati se.   Ni še dolgo tega, ko se je naš dež.
predsednik slovenskemu župniku, ki ga je obiskal izrazil: „Sind sie vorsichtig, halten sie sich fern von allen politisehen Agitationen; fiir nationale Umtriebe ist hier in Karnten kein Feld, ein solehes kennen sie heute nur noch jenseits der Karawauken finden" . — Ako si sme toliko oblast nad posamezniki pri-svojati naša prva uradna osoba, potem si morete misliti, kako li sinejo z revnimi Slovenci po deželi ravnati druge korifeje, ki so navlašč v to raztrošene po vseh krajih slovenskega Korotana. Ne bodem Vam še dalje razkladal našega položaja naj zadostuje to malo, da vidite, kako se nam godi.. Vse se od naših nasprotnikov in drugih mogotcev že v kali zaduši, zatorej se koroškim Slovencem le tu in tam posreči storiti kak mali korak naprej.
Ciril-Metodove podružnice začele so po Koroškem rasti, in to je našim nasprotnikom trn v v peti. Na vse mogoče načine se togote nad tem in dosledno trobijo po svojih umazanih listih v svet, da teh podružnic na Koroškem ne snujejo tukajšnji Slovenc' sami, marveč so od Kranjcev v to naščuvani. Kdo pa pri nas mej Nemci hoče imeti prvo besedo, to je na široko nam vsakemu znano. Možje, ki so nekdaj uživali dobroteranj-kega Andreja Einspielerja in se danes ne nahajajo ravno v posebno dobrih gmotuih razmerah, poskušajo na vse mogoče načine begati svoje privržence in hujskajo neprestano zoper nas jedino le zavali tega, ker jim „nese". Imena teh mož naštel Vam bodem pri drugi priliki.
Ravno, ko sklepam to pismo, prileplje postrež-ček na vogale naznanilo o smrti nemškega cesarja in prihodu prestolonaslednika v Beroliu. To naznanilo izdale so „Freie Stimmen". Brr!
Tako se godi pri nas na Koroškem! Nemci smejo VBe uganjati; koroški Slovenec pa je že državi nevaren, ako prejema pod jednim zavitkom deset listov „Mira" in bere „Parlameutarja".
S »podlijega Štajerskega. 11. marca. [Izv. dop.] (Lažejo strastno, pa lažejo slabo.) Rahel opisuje nekje v svojih pismih, kako „kolosalni" nasledki bi se pokazali, ko bi kdo znal tako prav korenito lagati in laž porabljati. Resnico bi kar strah in groza obhajala; bila bi čisto neznatna, kakor lahen vzdih, kot „regret" na svetu, pa lažnjivci našega časa samo šušmarijo; kako velikanski hočejo tudi svoj posel raztegniti, vender se jim vidi koj, da njih duša ne pozna resnice, in da se laganja neso temeljito naučili.
Teb besed smo se v sedanjem času nehote spominjali, čitajoč „slavni" Rakuscbev listič, Celjsko „Vahto", in dr. Foreggerjevo zadnjo interpelacijo.
Ni dolgo od tega, ko je ta listič — v št. od 15. januvarja t. 1. — prinesel notico, da, kakor „vahta" posnema iz .nekega" slovenskega lista „g. c. kr. ministerijalni svetnik Levičnik, izpra-šuje sodnijske uradnike, ki se predstavijo njemu kot personalnemu „referentu" za spodnje Štajersko ustno in pismeno „iz slovenščine".
Notica pa je bila izmišljena pri „vahti", ki jo je prva prinesla.
No sedaj pa so začeli naši nasprotniki, — poštenjaki, kar „en gros„ take lažnjive in izmišljene vesti fabricirati.
goljufijo. Častivredno Dunajsko časopisje jim je seveda pritrkavalo, in tako se je zgodilo, da je v resnici zvedena bila proti dru. Tavčarja kazenska pravda, katera je povsem, kot je dejal sam državni pravdnik, pokazala namesto krivde obtoženega le zlo-voljnost tistih, ki so ga sumničili.
Velepoučljiva je v tem pogledu brošura, katera je sedaj izišla o pravdi proti dru. Tavčarju. Ona jasno kaže način delovanja naših narodnih protivnikov. Ker jim je dr. Tavčar bil trn v peti, skušali so ga napraviti neškodljivega in hrumeli so proti njemu v „Neue Freie Presse", da je goljufal za 50 gld. Pol leta se je pisalo in govorilo o tem, pol leta so blatili moža, ki častno mesto zavzema v družbi, ki se odlikuje po imovitosti in je znan po svoji radodarnosti in ljudomiiosti. Naposled se je pokazalo, da ni pregrešil dejanja nečastnega, nego storil se zaslužnega, ker je obvaroval siromašni rodbini imetek, ki bi ga sicer izgubila bila.
To so pojavi, katerim se malo podobnih nahaja mej olikanimi narodi. Od boja proti našim rokodelcem, obrtnikom, <proti češkim učencem in služkinjam prestopila je gospoda fakcijozna k doslednostim, katere vidimo v Liberci in v Ljubljani. Da je temu res tako, dokazuje „Deutsc'ie Zeitung" in \Varnsdorfski vznemirjeni list, kateremu se vsa dosedanja agitacija „schulvereinska" in ,handwerker-vereinska" vidi medla in slaba. „Drugače moramo ž njimi govoriti", vzklikuje naposled. nPo Liberški jim moramo povedati, po čim da je blago. Zanaprej zginejo vsi oziri in zgodi se, kar se zgodi, znebiti se moramo življa, kateri v vsem in povsodi svoje neprijateljstvo do nas stavlja v prvo vrsto."
„Kako dolgo še?" moremo reci s Ciceronom in uverjeni smo, da ti izrodki delovanja fakcijozov ne morejo živeti dolgo. Take skrajnosti morajo imeti učinek, da vzbu le reakcijo v dostojnem življi nemškem in usamijo konečno tolpo, ki deluje po tacih načelih. Blagodejni tega učinek javlja se že tudi mej Nemci v Ljubljani, ki se pričenjajo sramovati svojih rojakov. Učinek ta se bode prej ali slej pokazal tudi v zaprtem ozemlji."
Politični razgled.
V Ljubljani 13. marca.
Konference »kolov na Dunaji so se končale, škofje so sklenili, da izdado* pastirski list za konfesijonalno šolo, kateri se bode čital po vseh cerkvah. — Škofje so pa že tudi poprej delali za konfesijonalno šolo. Že 30 januvarja bili so ministru bogoeastja in nauka izročili spomenico, kako naj se preustrojijo ljudske šole in učiteljišča.
Vnanje <ii-ž<tvck.
Vsled smrti nemškega cesarja so se vsa pogajanja o  »olgarltili zadevah  mej velevlastmi prenehala. Tudi upliv Portine izjave, da je bivanje Koburžana v Bolgariji   protizakonito,  bode »labši, ker se v Sofiji sedaj zanašajo, da Rusija precej časa ne bode storila nobenega koraka v bolgarskem vprašanji. — Oficijozna „svoboda"  piše,  če je Porta hotela le Rusiji ustreči s tem, da je objavila, da je Koburžan nezakonit vladar, in se ne misli proti Bol garom posluževati sile, vtem slučaji, bode si ohranila udanega vazala. Ko bi pa mislila Turčija energično postopati , tedaj bodo bolgarski  narod hrabro branil svojo   svobodo in utegne   se   pripetiti, da
vanj nanosil sila božja literarnega gradiva. Kdor se namreč hoče natanko poučiti o književnosti slovaški, ta mora poseči po teh „Slovanskih zakladih" v katerih se posebno odlikuje Hurbanova razprava „Slovensko a jeho život literarni".
Ostala dela naj omenimo kratko. V Banski Bistrici izdal je I. 1840. knjigo „Slovo o spol-kach miernosti a ne delnic h školach", kajti v Hlbokem, kjer je bil pastor, osnoval je društvo zmernosti, in da bi koristil tudi širšemu občinstvu spisal je in izdal rečeno knjigo. V področju lepe književnosti zabeležiti nam je BS vat op luko vce anebo pad riše vel ko nio ra vske" (1. 1844), „Gottšalk", zgodovinska povest 1.1861, in „01ej-karu, zgodovinski roman, kateri prištevamo k najlepšim delom Uurbanoviin, in kateri roman ima stalno vrednost.
Leta 1861. so izšle na Dunaji njegove pesmi „Pjesne na teraz", katerih mnoge so se tako močno prikupile in udomačile po vseh Slovakih, da so postale popolnoma narodno blago. Poslednje delo mu je životopisna črta „Lu devi t Štiir", izšla v novih „Slovanskih Pohladah", ki jih izdaje Ilurba-nov sin Hurbitn Vajan.-ky.
To je v kratko književno delovanje Hurbanovo.
Nič manj zanimljive so politične borbe, v katerih je | Hurban neustrašeno zastopal rojake svoje. Hurban je bil.Štiirov pristaš v dejanji in besedi. Burno leto 1848. je vznemirilo vse narode avstrijske in vsak narod je potreboval   močnih voditeljev.  Hurban se je 1. 1848. zibal v sladkih nadah,   misleč, da napoči   tudi Slovakom  srečnejša doba samostalnega političnega življenja.   Videl je, kako so se puntali Mažarji; videl je , kako so se Hrvati pripravljali na boj za svobodo pod banom svojim   slavnim Je-lačičem; videl je, da v toli kritični dobi potrebuje Dunaj udanih  bojevnikov.   Hurban  je tedaj stopil Slovakom na čelo, jel organizovati narodno vojskoj; Dunajska vlada je to videla in vedela ter se ni temu protivila. Hurban je radi tega dobil še več poguma ter se je namerjal združiti še z ostalimi Slovani. V ta namen je šel v Zagreb in Beli Grad, potem se je napotil   v Banat, od tod  pa k našim rojakom na zahodnem Ogerskem.   Mej Slovani na Ogerskem je kakih 17.000 slovenskih luteranov, katere je mislil Hurban pridobiti za svojo idejo. Hodil je od pastorja do pastorja slovenskega, unemal jih za upor, ali našim rojakom je že takrat otrplo narodno čustvo, in Hurban se je vrnil takorekoč praznih rok k rojakom  svojim,  „v deželo Matjaževo",
katero jo mislil osvoboditi ogerskega gospodstva, kakor je to nekdaj storil Matjaž Trenčiuski. Zbral je tedaj vrle in zveste rojake svoje, oborožil jih kakor je mogel in znal ter vodil proti mažarskim četam. In bil je srečen vojskovodja; potolkel je dvakrat mažarske čete, prvič pri Brezovini, a drugič pri Budatinu. Tako je postal Hurban najpopularnejši sin svojega naroda; postal mu je verski učitelj, pisatelj, politični bojevnik in vojskovodja. Nato je šel k prestolju prosit samostalnosti za Slovake, toda Dunajska vlada ga ni uslišala, a ogerska ga je preganjala, razpisavši nagrado za njegovo glavo.
Neprijatelji naši nazivajo radi avstrijske Slovane panslaviste, osobito Slovaki so jim veliki pan-slavisti. Radi tobožnjega panslavizma zaprli so Mažarji Slovakom tri gimnazije, razpustili „Matico" a nje veliko glaviico konfiskovali ter razpustili književna društva v Požunu in Levoči. Kdo bi mogel verjeti, da so pohlevni Slovaki nevarni panslavisti ? Sbvaki hočejo biti in ostati Slovani, vidijo le v slovanstvu spas svoj, in to je panslavizem. Štiir in Hurban kot dva največja zastopnika Slovakov osnovala sta bila in jela izdajati 1. 1845. časopis „Slo-venskje Narodnje Novini." V tem časniku sta jela pisati v slovaškem narečju, opustivši češki jezik,
"V št. od 1 marca ve zopet povedati „vahta*, da je „nek" ud Celjske „ruske pisarne" pripovedoval, da bo izpraznjeni Celjski notarijat dobil Slovenca.
Seveda je zlobna laž, da bi kateri Slovenec to — posebno pa patronom Celjske „vabte" sploh kaj pravil; sicer pa je želeti v državnem in pravosodnem interesu, da bi to resnica postala in da bi Celjski notar bil mož, slovenščine zmožen, — Slovenec.
Tudi dr. Foregger je v svoji interpelaciji po grel  isto  izmišljotino o tem  slavnem  „n e k e ma udu „ruske pisarne".
Razen tega pa je dr. Foregger povedal še jedno jednako izmišljotino, namreč, da se „pristaši ulovanorilske stranke" na spodnjem Štajerskem bahajo, kakor da uplivajo pri Dameščavanji sodnijskih uradnikov, in da se ni nikdar pripetilo, da bi kasneji dogodki tacega bahanja ne potrdili, je izmišljeno!
V št. od 8. marca t. 1. pa pravi zopet „vahta", da „Slovenci" zatrjujejo, da je notar dr. Firbas v Brežicah za notarja v Celji toliko, kakor že imenovan.    Izmišljeno po vsem!
Vse te laži, ki jih ve do m a patrom Celjskega lističa spravljajo v vahtine predale imajo jasen namen: Pritiskati na ministerstvo, da bi posebno pri imenovanjih za spodnje Štajersko tako postopalo, kakor bi gospodje pri c. kr. o k r o ž n e j s o d n i j i v Celji radi imeli in nadalje, da bi očrnili in spodkopali g. ministerijalnega svetnika g. Levičnika, katerega so že tolikokrat javno pa brez uspeha v lističih napadali, češ, od njega — ker druzega Slovenca pri ministerstvu ni — zvedo slovenski voditelji in slovenske stranke vse že naprej, kaj se snuje pri ministerstvu.
Kar neso dosegli prej s svojimi napadi na „personalnega referenta", to hočejo sedaj na drug načiu z lažmi doseči.
Namen imajo dovolj zloben in „dobre volje' jim tudi ne primankuje; ali uspeha ne bodo imeli, kajti postopajo prebedasto! Začeli so tako na debelo fabricirati te laži, ki imajo vse ... isto marko, tako se na prvi mah spozna: „kam pes taco moli". Vidi se pač našim nasprotnikom na prvi mah, kakor smo zgoraj rekli, da njih duša ne pozna resnice, da pa se laganja neso temeljito naučili ; še pri laganji le šušmarijo.
Domače stvari,
— (Strossmaverjev večer) bode, kakor smo že omenili, dne 17. t. m. zvečer. Ustopnice dobivajo se samo še danes in jutri v „Narodni Tiskarni", na kar opozarjamo rodoljube in častilce Djakovkega vladike.
— (Pri Djakovskej slavnosti) bode „družbo sv. Mohorja" zastopal kanonik in vladiški kancelar prečastiti gospod Lam be rt Einspieler kateri bode vladiki Strossmaverju izročil posebno adreso društva.
— (Slovensko delavsko pevsko društvo „Slavec") imenovalo je včeraj dne 12. t. m. pri svojem izrednem občnem zboru preuzvišenega gospoda vladiko Strossmaverja jednoglasno svo jim častnim članom.
katerega so se do tedaj posluževali tudi Slovaki ter sta tako razdružila Slovake od češke književnosti. To književno odcepljenost so obžalovali češki rodoljubi zelo, ker jim ni bilo prav, da se cepi jednoroden narod, ki bi se lahko posluževal jednega književnega jezika, ker so Čehi in Slovaki narod jednega jezika. Štur in Hurban sta se odločila za ta razdvoj^ker staflv kritičnih časih mislila bolj kori stiti Slovakom, ako jim pišeta v slovaškem, to je njim bolj razumljivem jeziku, in ker sta imela vero v drugačno spojitbo književno. Njiju ideja je bila, da bode ruBki jezik postal jezik vseh Slovanov, in kadar pride ta doba, da se bodo tedaj Slovaki po-prijeli ruščine kot književnega jezika, a narodu pa da je pisati v njegovem narečju.
Te ideje Šuirove in Hurbanove je dobro označil Lamanskij v svojem delu „Slavjanstvo i mir bu duščago", v katerem nam podaje Štiirove ideje o Slovanstvu. Vidimo, da je vse to bilo kulturno delovanje, katero nima s politiko nič opraviti; vidimo, da to ni državam nevaren panslavizem.
Z Miloslavom Hurbanom so izgubili Slovaki svojega največjega prvoboritelja in pisatelja, a slo vanska kultura najiskrenejšega pospešnika. Večuaja mu pamjat!
— (Vladiko Ntrossmaver-j a) imenovale so častnim občanom nadalje občine: Kobarid, Kokarje, Sv. Lovrenc v Slov. goricah, Št. Vid na Vipavskem, Dornberg-Prvačina in Čitalnica Ptujska pa častnim članom. Živeli zavedni Slovenci!
— (Vladiki Strossmaverj u) pošiljajo mnogobrojne občine hrvatske adrese, ki imajo večinoma naslednjo vsebino: Preuzvišeni gospodine! U sretni čas Vaše petdesetgodišnjice svećeničkoga života slavi cijeli naš narod dvojaku slavu. Neumrla djela Vaša: akademija i sveučilište, galerija slika i stolna crkva djakovačka, i na stotine drugih Bogom blagoslovljenih djela Vaših, koja narod vidi u životu i cvijetu, opominju nas, da zahvalimo Bogu, što nam je iz skromne gradjanske kuće podigao muža, koji je satvorio toliko orijaških djela slavi Božjoj i sreći svoga naroda. Druga je slava naša, što ste u djela Vaša ulili velikim duhom Vašim prodah nutu misao sloge ovoga težko i z-kušanoga naroda, da seHrvati iSrbi, očuvav i jedni i drugi nooskvrnute i vierske i druge predaje svojih otaca, osjećaju onako jedinstvenim narodom, kako sam Bog hoće, kada dade, da jednim jezikom progovaraju. Slava je naša tim veća, što Vas možemo zdrava i vedra zamoliti, da ovoj i ovakovoj slogi na Vašoj zlatnoj misi dadete svoj blagoslov. Bog Vas blagoslovio zdravljem i srećom, da dugi život Vaš sve više poveća sreću našega naroda.
— (V Zagrebu) umri je preteklo nedeljo g. dr. Leopold pl. Sram, odvetnik, deželni in državni poslanec, mestni odbornik itd. v 58. 1. dobe svoje.
— (Osepnice.) V zadnjih 24 urah za osep-nicami zbolel: O. Ozdravela 2 možka, 2 ženski, 1  otrok.   Umrli: 2 možka, 2 otroka.
— (L j ub 1 j a n i c a) je vsled včeraj snega dežja in snega močno narastla. Tudi Sava je velika in kakor čitamo v Zagrebških listih, nadejati se je povoden j.
— (Deželna filoksero a komisija) je. 12. marca zborovala v Ljubljani — Prišli so vsi člani, gg. dr. Vošnjak, dr. Mencinger, vodja R. Dolenc, nadinženir "VVitsebl, tajnik kmetijske družbe G. Pire, komisar Reichl in vladni svetnik Dralka. Predsedoval je g. deželni predsednik baron Wink
1 e r. Komisar Reichl je poročal o razširjanji trtne uši na Dolenjskem. V Kostanjeviškem okraji so so okuženi   vinogradi vseh  katastralnih občin, ne menj v Krškem.   Trtna uš pa sega že tudi v Mo kronoški in Novomeški okraj pri Beli cerkvi ter je konstatovana v Črnomeljskem   okraji   v Drašicah, Grabljevci, Štrekljevci.   Ameriška trtnica v Kostanjevici obsega 2 ha.  Za ameriške trte se je oglasilo 24 posestnikov, ki so dobili  17.054 trt po 1 kraje, za šibo.   Pri obravnavi o tem poročilu poudarjala je komisija, da bi moral za Kostanjeviško trtnico nastavljen biti strokovno izobražen vincar, kajti vsled tega, da trte neso bile že jeseni obrezane, pozeble so šibe in bo zdaj dobiti le malo zdravih. Obširna je bila razprava o sklepih deželnega zbora, storjenih v posleduji sesiji ter je komisija sklenila vladi priporočati, da v zmislu teh sklepov napravi še dve ameriški trtnici v Mokrono-škem in Črnomeljskem okraji in da privoli podporo kmetijski družbi v ta namen, da napravi ameriško trtnico in vinograd na primernem kraji blizu Ljubljane. Zastran pouka, kako cepiti domača plemena na ameriško trto, pa se bode naprosil deželni odbor, da dovoli na Grmu take kurze. Konečno je komisija sklenila ponavljati lanski sklep, da naj vlada predloži državnemu zboru zakon, po katerem se z ameriško trto na novo zasajeni vinogradi tekom 10—12  let ne smejo prodati eksekutivnim potom.
— (Izpred porotnega sodišča Ljubljanskega.) Pri prvi včerajšnji obravnavi trajajoči celih 6 ur, zatožena sta bila dva kmetska fanta: I81etni Fran Stare in 221etni Janez Šimnovec hudodelstva umora, ker je Stare na prigovor Šimnovca usmrtil 161etnega hlapca Franceta Jerišo pri Jurčku v sv. Valburge vasi v Smeledniku dne 25. decembra 1887. Ta umor, kakor ga zatožba kvalifikuje, je psihologično' neumljiv, kajti iz obravnave in iz izpovedeb obeh zatožencev, se nikakor ne more pojmiti, zakaj je baš Fran Jeriša moral biti žrtev, zakaj sta si ravno njega Stare in sozatoženi Šimnovec izbrala, da mora biti umorjen. Dne 25. decembra 1. I. bila sta zatoženca že pred litanijami v krčmi, po litanijah šla sta zopet v krčmo, kjer jima je ključar pravil,   da miBli vzeti Staretovo mater,
ki je bila vdova. Stare na to odvrne: .Če vzameš mater, bota oba cerknila!" ter skoči z nožem proti Bitnerju. K sreči je krčmar prijel Stareta in odvrnil napad. Zapustivši krčmo zasukala sta s - ]>o stranski poti in prišla do Jurčkovega hleva, kjer ja je umorjeni Jeriša čud pogovarjati se in slišal besede: „Če ga ti ne boš, te bom pa jaz." Iz izpovedeb posname se toliko, da je Šimnovec umorjenega Jerišo iz postelje potegnil in pred hlev privlekel, kjer mu je Staro zasadil v truplo nož, katerega mu je Šimnovec posodil. Fran Jeriša je vsled rane v dveh dneh umrl. Porotniki so vprašanje glede umora zanikali, vprašanje glede hudodelstva uboja pa jednoglasno potrdili Sodišče obsodilo je Stareta na 5, Šimnovca pa na 8 let teške ječe, poostrene s postom in tamnico.
Telegrami »Slovenskemu Narodu":
Berolin  12. marca.   Pogrebni sprevod cesarja Viljema bode v petek.
Berolin 12. marca. „Nordddeutsche" javlja, da je državni kancelar po dogodkih zadnjih dnij hudo prizadet. Smrt cesarjeva ni ga potrla samo duševno. Pojavila se je zopet njegova stara bolezen. Zaradi tega spremljal ga je Sclnveininger v Lipsko. Sclnveiningcr misli, da Bismarck potrebuje miru in da mora kolikor možno zdrževati se poslovanja.
Dunaj 12. marca. V Dunajskem No-veinmestu predmestje (tibhr deloma preplavljeno. Iz drugih krajev Nižje Avstrijske, Oe.ške, Moravske in Galicije naznanjajo se povodnji. Morava in Dija sta izstopili in popolnem prepluli okolico Olomuško in Mikulovsko. (»ranica (Weisskirchen) je v nevarnosti. Iz Olomuca odšli so tjakaj pijonirji.
Kt*akX)VO 12. marca. Štiri petine mesta so pod vodo. Na trgu vozijo se v čolnih. Veliko škode v vojaških skladiščih sena in v zalogah soli. V okolici Krakovski 28 vasij kakor v velikem jezeru. Močno poškodovana je transverzalna železnica.
Dunaj 13. marca. „Wiener Zeitung" objavlja Bisinarckov telegram Kalnoky-ju, izražajoč zahvalo na vseh iz raznih avstro-oger-skih pokrajin prihajajočih znakih srčnega sočutja na Nemčije žalosti, kateri pojavi so novi dokazi nerazrešljivega, na neomajljivi podstavi jednakih interesov, tradicij in jednakega mišljenja, oprtega prijateljstva. Kalnokv odgovoril: Obestranski narodi so soglasni v prepričanji, da bodo prijateljske vezi, sklenene zaradi miru, prestale vsako izkušnjo. Avstro-Ogcrska priznava s polnim zaupanjem v Viljemovem nasledniku isto tako iskrenega prijatelja svojega vladarja in svojih narodov.
Berolin 13. marca. Cesarjeva odredba državnemu kancelarju naznanja za postopanje vlade merodajne točke, obsezajoče popolni vladni program. Kot vrhovni zakon navaja se javna blaginja, kot najgotovejše jamstvo nepretrganega pospeševanja vladnih nalog pa, da se ohrani brambena sila. Dalje se našteva: Vestno izpolnjevanje državne in deželne ustave, popolno vzdržavanje načela verske tolerancije, vzgoja mladine! v strahu božjem, gojitev narodnogospodarskega napredka in kolikor možne varčnosti, razvoj umetnostij in znanostij. Končuje z besedami: Brez ozira na veleslavne velike Čine bodi vlada moja dobrodelna, koristna in polna blagoslova.
Peterburg 13. marca. „Praviteljstven-nij Vjestnik" piše: Poleg želje carjeve, da se spominu pokojnega cesarja izkaže pristojno spoštovanje, priča carjevičevo potovanje v Berolin, da bodo obe vladajoči hiši tudi pri nasledniku vezale tesnega prijateljstva in vzajemnega zaupanja krepke vezi , ki že davno spajajo obe državi in katerim je bil cesar Viljem zvest do zadnjega izdihljeja. Te vezi naj bodo, kakor poprej, poroštvo trajnih mirnih odnošajev mej Rusijo in Nemčijo, iter so tako potrebne za obestransko blaginjo in za odvrnitev vsakeršnih mejnarodnili sporov.
Narodno-gospodarske stvari.
Trgovinska in obrtna zbornica.
(Dalje.)
III. GoBpod zbornični svetnik Karol Luck-mann poroča v imenu odsekovem o piošuji inženirja   Arnolda  Krainerja,  zastopnika francoske
gtavbene družbe: „JSociete anonvme ancient Etablis-semets Cail" v Parizu, da se mu dovolijo tehniška pripravna dela za zgradbo lokalne železnica od Gorice čez Ribnico v Brežice s postranskimi Črtami v Ljubljano in do ogerske deželne granice v smeru proti Karlovcu.
Odsek ne more proti osobi prosilčevi uič reči, ker mu o njej ni nič znanega. A kar se tiče privatnopravnih in javnih o/irov. ni o tem nobenih pomislekov in zato predlaga odsek; slavna zbornica naj se izrazi v sem zmialu.
Predlog se vsprejme.
IV. Gospod podpredsednik Mihael Pakič poroča o tarifu javne tehtnice v Stobu. poslanem zbornici z dopisom C. kr. deželne vlade od 6. dec. 1887. Ta tarif je tako sestavljen: 1. za odtehtanje blaga per 100 kg. 2 kr.; 2. za 1 konja ali 1 kravo 10 kr. ; 3. za pitanega vola 20 kr. Po mnenji oc.sekovem sta oba prva tarifa primerna; le za tretjega se ne more izjaviti, ker ni vselej možno precej odločiti, ali je vol pitan ali ne. Odsek misli, da bi namesto besede krava bilo vzeti besedo „rogata živina", ali pa izpustivši besedo krava v 2. oddelku postaviti 3. oddelek za vsako rogato živino po 10 kr. Nadalje bi tudi bilo treba določiti tarife za odtehtovanje telet, prašičev, praznih voz itd., zategadel predlaga odsek : „Slavna zbornica naj se izjavi v tem zmislu." Predlog se vsprejme. Gospod predsednik poudarja v svojem konečnem govoru, da se je zbornica tudi tega, svojemu koncu se bližajočega leta, zdušno trudila pospeševati na vse moči koristi trgovine, obrta in prometa. Izreka potem visoki c. kr. deželni vladi za podporo sklepov zborničnih in slavnim uredništvom listov, izhajajočih v Ljubljani za brezplačno priobčevanje zborničnih sej in mnogih drugih poročil najudanejšo hvalo. IzrekSi še hvalo tajniku za njegovo neumorno delovanje, proii tudi gospode zbornične svetnike, naj vsprejmejo njegovo najiskrenejšo hvalo za marljivo sodelovanje pri posvetovanjih zborničnih, ter izraža željo, naj novo leto prinese VBem obilo sreče. Gosp. podpredsednik Mihael Pak i č zahvaljuje se vimenu zbornice gospodu preds dniku za objektivno vodstvo obravnav ter mu želi srečno novo leto.
(Dalje pri h.)
Poslano.
Iz poročila „Neue freie Presse" posnel sem, da je v znanej „veleizdajskej" pravdi proti dr. Živnemu državni pravdnik pl. S o o s mej listi, o katerih je trdil, da so prejemali podporo iz Rusije, imenoval tudi „Slovana". Ker bi to, ko bi bilo resnično, tvorilo zločin obrekovanja po § 209 kaz. zak., pisal sem odvetniku g. dr. E d m u n d u Marktbreiter-ju na Dunaji sledeče pismo: „Blagorodni gospod! Velespoštovani gospod kolega ! Iz poročil Dunajskih listov o „veleizdajskej" pravdi proti dr. Živnemu posnemam, da je državni pravdnik v teku obravnave mej listi, o katerih je trdil, da so prejemali podporo iz Rusije, imenoval tudi „Slovana". Ker sem jaz skupno z Ivanom Hribar-jem v letih 1884—1887 izdajal v Ljubljani ilustrovan časnik z naslovom „Slovan" in se omenjeni izrek tolmači tukaj vsesplošno tako, da je državni pravdnik imel v mislih najin list, prosim Vas, velespoštovani gospod kolega! da se podaste k državnemu pravdniku pl. Soos-u ter ga v mojem imenu vprašate, Če je s svojim izrekom mislil najinega „Slovanaa ali morebiti list, ki z istim naslovom izhaja na Dunaji, da bodem eventuvalno vedel, kaj mi je storiti za obrambo najine Časti.
Z odličnim spoštovanjem
udani dr. Ivan Tavčar. V Ljubljani, dne 5. marca 1888." Na to prejel sem tale odgovor: „Blagorodni gospod ! Velespoštovani gospod kolega! Vsled preobilega posla poslednjih dnij mogoče mi je še le danes odgovoriti Vam na prijazno pismo z dne 5. t. m.
Tekom cele obravnave proti g. dr. Živnemu ni nikdo, tedaj posebno tudi ne g. državni pravdnik pl. S o os, izrekel, da hi bili Vi ali jj, Ivan Hribar ali Ljubljanski list „Slovan" prejemali podpore iz Rusije.
Sploh se je to očitalo le g. dr. Živnemu, resp. njegovemu časniku „Parlamentitr" ju. Po tem takem po mojem mnenji nemate povoda v tej za devi sploh že kaj storiti.
S popolnim spoštovanjem
udani Vam kolega dr. E d m u n d Marktbreiter.
Na Dunaji, dne 8. marca 1888."
Kakor je vidno iz tega odgovora, bilo je dotično poročilo „Neue freie Presse", katero je potem prešlo v provincijalne nemške lističe in katero je tudi Ljubljanskim hudobnim jezikom dalo opravka dovolj, tendencijozno popačeno in zadovoljujem se s tem, da to konštatujem javno. „Laibacher Wochen-blatt"-u in drugim nemškim lističem, ki so slastno polotili se omenjene falsifikacije, da so blatili mene in g. Ivana Hribarja, ne bodem pošiljal pojas-
nila. Ako imajo kaj postoma, priobčili bodo stvar sami od sebe; ako ne, tudi dobro: v njih ne bodeva iskala obrambe svoje časti.
V Ljubljani, dne 12. marca 1888.
Dr. Ivun Tavčar.
Za. Levstikov spomenik.
VI. izkaz.
Gospod Gregor Einspieler v Celovci .   . 1 gld.
.      J. Tomažič, fcnpnik na (Jradu   . 1 „
„      A. Karlin, kaplan v Ljubljani . 1 „
n      A. Kalaa   kaplan v Ljubljani 1 fJ
„      A. Žlojrar, kaplan v Ljubljani . 1 „
Vaao Petričič v Ljubljani r> '
V Žužempcrku 80 darovali: J. Di'reani 1 gld., Koncilija 50 kr., Pebani 1 gld., Peternel 50 kr., J. Rorman 40 kr., go-spodičina II. Kosina 60 kr., V. Kosina 2gl*i., Smorancer 1 gld., Tekster "e kr., dr. Volčifi 2 gld.,   gospa Vrhovčeva
1 gld., skupaj ... ..... 10 „
Gospod L. Potočnik,  dekan v Gornjem
gradu............ 2 „
Izkazanih........... 280 „
kr.
50
34
S83 s Id. «4
kr.
Skupaj   .   . . V Ljubljani, dne 10. marca 1888.
Odbor ,.Pisateljskega društva"
iIiki-ipIcIiih opitzovttiifh. Proti slabosti želodca in pomanjkanju slasti do jedij, sploh pri vseh želodčnih boleznih se pristni Moli-o vi „Seidlitz-praški" zelo odlikujejo od drnzih sredstev, s svojim prebavljenje pospo-šnjočim in želodec okrepčujočim uplivom. Cena škateljici 1 gld. Po poštnem povzetji razpošilja jih vsak dan A. Moli , lekarnar in c. kr. dvorni založnik na Dunaji, Tuchlauben 9. V lekarnah po deželi zahtevaj vedno izrecno Moll-ove preparate z njega varstveno znamko in podpisom. 3(31—4)
„LJUBLJANSKI IW i
MtOji
(192—-251)
j| I za vse leto gld. 4.60; za pol leta ji   gld. 2.30; za četrt lota gld. 1.15. j J
1,4)1 criijnc s■•«'«"• K*' 10. marca.
V Trstu:   7C,      2,     13, 85,
V Linci :     4,     88,      2, 20,
78. 90
Tujci:
12. marca:
Pri Slonu: Soline iz Novega .(orka. — Schlegel z Dunaja. — Kramer iz Inomosta. Wellinj?er \& Huditnpešte. — Menzinger s Krškega. — Goldmajer iz Kuhinjske Bistrice. — Poppi iz Vidna.
Pri M uli« i : Sonneufeld \z Devina. — Kralovsky, Schacherl, Pollak ■ Dunaja.
Pri Južnem Uolotlvoru: Hudsclmn iz Horolina. — Fiirnt l Dunaja. — Fischcr iz Pulja. — Derbič iz Loke.
Meteorologično poročilo.
Čas opazovanja
Stanje barometra v mm.
Temperatura
Vetrovi
Mo-
Nebo Ikrina v; mm.
S 7. zjutraj 720-8 mm. g 2. popol. 792*8 mm. y-  9. zvečer  723 7 mm.
40° C si. Bzh.l obl. IU4 20mm ! p«0 C s!, svz snež. Jdežja in P0°C si. svz.   obl.   ! snega.
Srednja temperatura 22', za O*!}" pod normalom.
ID-u-z^SLjsl-ra- "borza,
dne 13 marca t. 1. (Izvirno telcgrafično poročilo.)
včeraj —
Papirna renta.....gld,   77- 5 — gld.
Srebrna renta...... 7870 — „
Zlata renta......„   108-25 — „
6%, marčna renta ....     „     9240 — .
Akcije narodne banke...     „   857*— — „
Kreditne akcije .....     (   2t$8'20 — „
London........     „   126*95 — „
Srebro........ „     —■— — „
Napol......... „     1004'/, — „
C. kr. cekini.....,       ft-99 — „
Nemške marke...... 62-32'/, — „
4'/, državne srečke iz 1. 1854     250 gld. 130 gld.
Državne srećke iz 1. 1864 100   „ 163 „
Ogerska zlata renta 4*/0   . ... 96 „
Ogcrska papirna renta 5°/0   •       ... v 3 „
5*70 Štajerske zemljišč, odvez, oblig.   . 10n ,,
Dunava reg. srečke 5°/0   .   .     100 gld. 117 „
Zemlj. obč. avsi.r. 47a°/o zlat' zast. listi . 127 „
Prior, oblig. Elizabetine zapad, železnice — „
Prior, oblig. Ferdinandove sev. železnice 99 „
Kreditne srečke.....100 gld. 178
Rudolfove srečke.....10 21 „
Akcije anglo-avstr. banke  .   .   120   ,, 100 „
Trammway-drašt. velj. 170  gld. a  v. 214 „
danes
77- 60
78- 75 108-95
92-45 857 — 2B8-— 126-9'
10-04«/,
B-99 62 35 25 kr 70 „ 25 „ 25
25
35 75 50
25
Bottil.on-Extract
Gomolična dišava.
(TiiiHel-AVitpze.)
Fine moke za juho,
Centralna zaloga: Wien, I., Jasomirgottstrasse 6.
Dobiva se v prodajalnicah delikates in kolonijalnetra blaga ter v droguerijah. (902—13)
Prodajajo: Peter Lassnik, H. L. \Venzel. Perilan. Scliuss-nig & \Veber. — \' Zngorji: 3Ii<dielic, Iv. Miiller. rudniška brntovska skliuluioa.     A' Litiji: Ivan M'uggouik.
Izjava.
Kakor sem zvedel od več stranij, širi se vest, da v mojej rodbini razsajajo osepnice. Treba se mi zdi naznanjati svojim p. n. naročevaleem, da je do-sedaj prizanašala ta bolezen — hvala Bogu ! — ne le mojej rodbini, temveč tudi mojim delavcem.
V Ljubljani, dne 12. marca 1888.
,195)
Alojzij Kunst,
Čevljar v Židovskih ulicali št. 4.
dobre šolske izobraženosti, no pod 14 let starega, vHprejme I v ji n Opoallfff trgovina z mešanim blagom v Km ari j i pri .lelMtili na »»i;« ; n-.V •• n:. (I8f>—2)
Prodaja
smrekovih sadik.
V c. kr. centralni drevesnici pod Rožnikom pri Ljubljani preds, se
okolu 2 milijona
triletnih smrekovih sadik,
v skupinah po tisofi kosov, katerih vsaki z zavijanjem vred 2 goldinarja stane.
Naročila proti uplačilu odpadlega zneska vspie-jema c. kr. deželno gozdno nadzorništvo v Ljubljani do 10. aprila 1888.
Od c. kr. dež. gozdarskega nadzorni-(193—1)        štva za Kranjsko.
¥ pojasnilo.
Razpečevalec, Fohnsdorfskega premoga v Ljubljani razširja poslednji čas neke reklamne listke, v katerih se proslavlja izvrstnost tega premoga ter zlasti poudarja, tla je ta premog za 33V3°/o boljši kot Trboveljski in da ga kupuje tudi c. kr. tobučna glavna tovarna v Ljubljani.
Te trditve, ki škodujejo domafiej produkciji premoga, neso resnične in je moramo torej tako-le popraviti:
1. da naš premog ni za 33' . temveč samo za 15% ali k večjemu 20% manj vreden kot Fohnstlorfski;
2. da c. kr. tobačna glavna tovarna več ne rabi Fohnsdorfskega premoga, ker zaradi mnogega žvepla, ki ga ima v sebi, razjeda rešetke (rošte), in sedaj rabi zopet naš premog.
(192—1)
Trboveljska
premogovniška družba.
■CACAOI
ČOKOLADA
ICTOR
ScHMIDT & SoHNE
ki jta pri prvej  DnnaJRkej razstavi   knhiniske ninetnostt bili odlikovaui z najviAjo odliko, častnim  iliplomom, »ta pristni samo, če imata našo arndno re^istrovano varstvene inarokii in firmo. (800—88) Vil. H4i pri vseh boljš'h trgovcih in prodajalcih delikates, v B-j ul»lj aii i pri k. \. etru I^i»NHuik-u* Kazpošilja se v provincijo proit pofitnemu povzetju.
VICTOR SCHMIDi <& SOHNE,
e. kr. dež. opr. tovarnarji.   Tovarna in centr. razpošiljalnicsi
Dunaj, IV., Allegasse N?'. 48 (poleg juž. kolodvora).
illlllf'IIHIlIlIliitlll1 llliM'illllll'iilllllIMIIi1
Izdajatelj in odgovorni are mik: Dr. Josip Vošnjak.
Listnina in tisk „Narodne Tiskarne."