53
Glej, kako sva vse bolj ranljiva … 
Daj - reciva nedorečenemu konec, 
Da pol in pol ne bosta več celota,  
da zastreva gole oči in jih rešiva sramote. 
Da ugasneva svetlobo polarnega dne brez 
sonca. 
Končno odpriva lupino in moliva za zdravo 
sredico. 
… če je ne bo … pojdiva v dve smeri. 
Za zmeraj.
darJa UrH 
nedorečeno
Konec
Si že pobožal nedotaknjeno? 
Zacelil ranjeno? 
Si kdaj izbral brezpotje, 
hodil med ogledali in bil poln praznine? 
Si kdaj ljubil brez telesa? 
Je tvoje telo zbolelo od tišine? 
So tvoje dlani stiskale do krvi? 
Vprašaj se, sprašuj. 
Jaz sem vse.
Vprašaj se
LEPOSLOVJE
54    TRETJI DAN    2015   1/2 
Moj strah je iz papirja 
… tistega preblizu ognjišča … 
Najino nebo je iz zvezd polarne noči. 
Za nama je vselej tropičje čutenja. 
Ne greva po vrsti, 
ljubiva pa vselej med vrsticami in vse naokrog.  
Moje jutro bo jutri dišalo kot tvoje telo 
in sijalo kot rdeč dežnik na črno-beli sliki.
Govori mi, ljubezen. 
S prsti, dlanjo, drhtenjem. 
Povej mi, kako daleč je tvoja bližina. 
Ostaniva vsaj še malo. 
Zmehčajva dotik in ga peljiva do vode v očeh. 
Ljubiva se. Ves čas. 
In se kot luna dopolniva 
do zadnjega kraja.
Rdeč 
dežnik
Govori mi, 
ljubezen
55
Ko greva, gredo koraki kar sami od naju, 
ko naju je strah, se skrijeva …  zdaj vate, zdaj 
vame. 
S teboj se včasih odenem v čipkaste misli. 
Vse najino so nebeško modre spominčice brez 
sramu. 
Imava začetek, konca nikdar. 
Na poti počijeva pod kamnitim obokom, 
odgrinjava dežne kaplje z nasmeha  
in ga sprašujeva: 
"Nasmeh, zakaj ti gre z nama vedno na smeh? 
Samo pogledava se in se nasmejiva, saj veva.
Začetek
LEPOSLOVJE