ZANIMIVOSTIIZ OBRTNIŠKIH DELAVNIC V STARI LJUBLJANI
Brez muje se čevelj ne obuje, kaj šele popravi
Vdneh okoll novega leta je bilo v čevljarskl delavnid na Bregu 4 toliko dela, da mo/ster Jože KragelJ (potnlh 21 let že čevljarl tukaj) niti glave nl mogel dvigniti. Pretesne plesne čeveljceje bllo treba razšlriti, da bi »Pepelka« lahko v njlh preplesala najdaljšo noč v letu. Poledeneli pločnikl pa nlso polnili le čakalnice urgent-nega bloka v Kliničnem centru, temveč tudi police v čevljarski delavnlci. Resnici na Ijubo fe treba reči, da Je marsikateri zlom-Ijeni nogl ali roki botrovala prav neprlmerna obutev. Tudl zlom-Ijeno peto na škornju pa Je treba člm prej popraviti.
Kaj sodobne poklicne želje je imel trinajstletni Jože, doma iz Blance pri Brestanici— veselilo ga je delo avto-mehanika; že v tistih prvih povojnih letih ga je nenehno spremljala misel, da bo popravljal avtomobile. Leta 1950 je prišel k stricu v Ljubljano, da bi se tu izučil tega, za tisti čas redke-ga poklica. Pa so ga po zdravniškem pregledu zavrnili. V rodno Blanco se je vrnil trdno odločen, da se bo izučil katerekoli obrti, samo da bo nekaj postal. Hodil je spraševat od delavni-ce do delavnice in vseeno mu je bilo, kakšen bo njegov bodoči poklic.
Dober mojster - dober vajenec
Cevljar Krevelj v Brestanici je bil zelo dober mojster, pri katerem se je mladi vajenec Jože Kragelj veliko naučil. Tiste čase je bilo treba delati veliko več kot danes. Poleti so delali od šestih zjutraj do desetih zvečer, pozimi pa kar do polnoči.
Mojster pripoveduje o tem s hudo-mušnim pogledom, ki ga tu in tam dvigne od pošvedranega čevlja, ki se ga skoraj ne splača popravljati - a kaj, ko ve, da si ženica ne more kupiti novih. (Mimogrede: v nekaterih buti-kih s čevlji je treba za resda zelo lepe
škornje odšteti kar od 4.500 pa do 6.000 dinarjev!).
V čevljarski delavnici mojstra KreVlja je ostal šest let, potem pa za vse pornočnike ni bilo več dovolj de-la. Odločiti se je bilo treba in oditi s trebuhom za kruhom. Vzel je kovček in se leta 1956 odpravil v Ljubljano.
Vi jugasta pot do lastne obrtne delavnice
Tedaj je bilo v Ljubljani dovolj de* la za pridne roke in kmalu je takratni čevljarski pomočnik Jože Kragelj prijel za dreto y delavnici na Cojzovi 1, kjer so delali sicer gluhonemi. Se-veda je kmalu hotel oditi na boljše -pot ga je pripeljala v delavnico držav-nega obrtnega mojstra Franca Vo-grinca na Tavčarjevi, v kateri je ostal leto dni.
Eno leto si je pridobival spretnost pri popravljanju čevljev v čevliarni Center, pa še eno na Zaloški 10. Tako se mu je »napletlo« približno pet let potrebnega pomočniškega staža za opravljanje mojstrskega izpita. Ko je bil ta za njim, je postala želja, da bi odprl lastno čevljarsko delavnico, uresničljiva.
Ogledoval se je po primernih pro-storih v Stari Ljubljani in začel naj-prej v »kompaniji« s stanovskim to-varišem na IVubarjevi cesti, potem je poskusil spet na Dolenjski cesti. Tam seveda ni videl prave prihodnosti in čisto naključno se mu je ponudila -prava priložnost.
Ob Ljubljanici, na Bregu 4
Lastnik čevljarske' delavnice na Bregu 4 je opustil obrt in mojster
Jože Kragelj ni dolgo premišljeval -odkupil je inventar in se takoj lotil dela. Sprva ]e- še precej izdeloval no-ve čevlje, saj je imel še pomočnike, sedaj pa med mladimi za ta poklic ni skoraj nobenega zanimanja. Poleg te-ga pa je, kakor saln pravi, njegova delavnica že »skoraj proti koncu Ljubljane«. Prav kakor v srednjem veku, ko je bilo tu predmestje. Zato žadnja leta opušča izdelovanje novih čevljev. Medtem ko se pogovarjava, enakomemo zabija žeblje v visoke škornje iz črnega usnja - nove, seve-da. Saj dela sam in lahko prevzame le tu in tam kakšen par čevljev, sicer pa se je posvetil predvsem popravilu čevljev.
Več sto parov Čevljev popravi vsak mesec, najbolj pa ga jezi, ker je vsako leto teže dobiti ves material, ki ga pri delu potrebuje.
Kaj naj si še želim?
Znajde se pač, kakor ve in zna in neredko mora tudi čez mejo, da kupi vse, kar potrebuje. Prostega časa mu torej ostane bore malo, precej pa se zamudi tudi z »vodenjem knjig« -papirnato vojno bi lahko vsaj malo zmanjšali za tiste, ki delajo sami in nimajo večje obrtne delavnice.
Za hip preneha zabijati žeblje in se zamisli: »2e enaindvajset let sem tu, na Bregu. Ljudje me poznajo in radi pridejo k meni. Dela imam dovolj, delati znam in svoje delo imam rad. Kaj naj si še želim?!«
M. Z..