-^.    175   —
Premodre glave.
Po narodni smešnici spisal Silvester K.
XIX.
^  I il je lep poleten večer. Jasno  nebo in prijeten  vetrič sta
L^ŽgL^      oznanjala vaščanom lepe dneve. Brž se  Zabržani dogo-
m  f fVWŠ:^SJ   vore' ^a hočejo drugo jutro iti na travnike kosit travo;
\m     \Myyyf    §   m^ai kakor vsako delo, so tudi košnjo opravljali skupno.
¦   ALf  J^,. I            Hipoma pa se začne močno rdečiti zahodna  stran
^^@llWiB|j§i§lj»   neba. Nenavadno   rdeča  večerna zarja je jela  Zabržane
|^^—m——^M]  navcjajatj najprej  z občudovanjem,  potem pa z  vedno
večjim strahom.
• ,,Huda vročina je bila  danes — kaj,  ko bi  se bilo  zaradi nje užgalo nebo?" so modrovali nekateri.
,,Konec sveta vendar še ne bo?" so menili drugi.
,,Solnce je bržčas padlo na zemljo!" so trdili oni, ki so bili bolj zvezdoslovci.
Vsi drugi pa so gledali in gledali ter pričakovali, kdo zine najpamet-nejšo, da tnu bodo potem po obči navadi vsi pritrdili. Da se še kdo oglasi, ki bo vsem pogodil pravo, so bili vsi uverjeni. In res — ni bilo treba dolgo čakati.
,,E kaj! Jaz pa vem!" se oglasi star možiček, ki so ga modri vaščani štcli med najmodrejše. nV stari pratiki, ki pa ji v učenem jeziku pravijo koledar, sem nekoč bral prerokovanje, ki pravi, da oznanja močna večerna zarja vojno. Vojna utegne priti že jutri in nič ne bo dobro za nas. S košnjo že ne bo nič, ne jutri in ne poznej, ker nam vojna pomandra vse polje in vse travnike."
Kaj je vojna, so vedeli Zabržani toliko, kakor ve voliček, kaj je kisia repa. Znana jitn je bila vojna le po besedi, ker so v molitvi molili: ,,Reši nas kuge, vojne itd."
,,Kako se pa pozna vojna?" vprašujejo  nekateri  nevedni  radovedneži.
nJako lahko," odgovori mož, ki je nekoč v daljavi slišal vojaški boben in mu je mimoidoči tujec rekel, da gredo vojaki. nVideti sicer ni kaj, a sliši
se prav  razločno:   ,,Bum,  bum, bum-------rrrrr — bum!"   Če  bomo   jutri
slišali ta glas, tedaj je vojna v deželi, in treba nam bo bežati."
Vznemirjeni gredo vaščani k pocitku in so drugo jutro že v zgodnjem mraku na nogah.  Pred  vsako hišo  so  zbrani   domačini   in  pripravljeni na
beg, kakor  hitro se  bo  slišal usodepolni: ,,Bum, butn, bum-------rrrrr —
bum!" Toda ura mine za uro, a vojne ni od nikod. Ko pa mine ves do-poldan, gre župan vesel od hiše do hiše in z radostnim glasom naznanja ljudem, da danes ne bo več vojne, ker je že zanjo prepozno in da bo najbolje iti kosit. Možje takoj pograbijo kose, žene grablje in hajd na delo. Samega veselja zaradi izostale vojne si kupijo sodček piva in ga zavale na travnik. Tukaj ga kmalu izpijejo.
—.    176    ~—
Že so delali nekaj časa prav pridno, kar se čuti eden možakov prav žejnega. Gre torej gledat, ako bi morebiti ne bila še kaka kapljica ostala v izpraznjeni posodi. Ta je z odprto luknjo ležala na solncu.
Komaj pa pride nesrečnež blizu soda, že zasliši od nekod — od kod, tega samega strahu ni imel časa poslušati — glasno doneči: nBum, bum, bum — — rrrrr —bum!" Nemudoma zgrabi sodček, ki je bil krčmarjev, in z obema rokama ga za tilnikom držeč, začne bežati in kričati:
,,Vojna gre, vojna! Bežite!"
Vsak vrže svoje orodje stran in začne bežati za kričečim. Dirjajo pa ubogi Zabržani, kakor bi jitn kdo kuril za petatni. Pa kako bi tudi ne, ko so zdaj sami na lastna ušesa slišali usodepolno bobnanje, zamolklo nekoliko, a vendar še dovolj razločno.
Kako dolgo so tako dirjali, niso znali; le toliko so vedeli, da jih noge ne bodo mogle še dolgo nositi. Že so bili nekateri tako upehani, da so se hoteli na milost ali nemilost vdati kruti vojni — kar se sodčkov nosač iz-podtakne ob močni korenini, pade in trešči staro posodo z močjo ob drevo. Sod se razbije. Ko pa se pobira padli Zabržan in si potiplje obtolčene ude, zapazi, da je prenehal nesrečni glas. Hitro zakliče tovarišem veselo novico, da je vojna odšla. Utrujeni posedejo in poležejo beguni po tleh in se ne-koliko odpočiti vrnejo domov. Dolgo se še isti večer pogovarjajo o nesrečni vojni in se hvalijo, kako dobro so znali bežati.
»Tako daleč smo pribežali," zatrjuje eden, nda sem že videl od daleč križ cerkvenega zvonika v deveti deželi."
»Še dalje smo prišli," ga zavrne drugi. ,,Jaz sem še celo pogledal na uro tistega zvonika v deveti deželi! Kazala je ravno štiri." —
Toda pustimo pogovore umnih Zabržanov in poglejmo, kaj je provzro-čilo tako zmedo med našimi znanci. Ko je namreč sod ležal z odprto luknjo na solncu, je pribrenčal od nekod velik sršen. Prijeten duh ga je zvabil v prazen sod, ki je iz njega njegov glas kaj močno odmeval in premotil žej-nega Zabržana. Ker potem ni mogel dobiti izhoda in mu divji beg v sodu sploh ni ugajal — Zabržan je na begu skakal kakor divji kozel — je brenčal sršen še srditeje; čep, ki so ga bili pivci zbili v sod, je pomagal jetniku z ropotanjem. Konec nesrečne prevare je bil šele takrat, ko se je sod razbil in dal sršenu zaželeno svobodo.
Zabržani pa so od tega dogodka še bolj iskreno molili: »Reši nas kuge, vojne — oh, vojne!"