Na Češkem pa Kranjskem.
Sin očeta domovine, dr. Karol vitez Bleiweis, in častitljivi, v narodnem delu osiveli Luka Svetec, prvi duševni pomočnik pokojnemu voditelju B.leiweisu, ta dva skušena veljaka kranjskih Slovencev, sta ob sedaj završenih kranjskih deželnozborskih volitvah propadla; to govori o kranjski politiški bedi bolje, nego vse drugo; saj je dr. K. vit. Bleiweis načelnik „izvrševalnega odbora" narodne stranke, in se je moral Svetec umakniti kandidatu latini-zatorske ali škofove stranke, katera je polovila in pograbila vseh 16 sedežev na kmetih. Narodna stranka je zmagala le v mestih in trgih ter v trgovinski in obrtni zbornici ter šteje v vsem 8 svojih poslancev.
Zmaga v trgih in mestih pa ni' svojstvena zasluga narodne stranke, ker inteligencia trgov in mest je itak z večine v narodnem taboru, in ko bi bilo šlo samo za to pridobitev, bi narodna stranka ne bila potrebovala, da je 1, 1894. sezvala poseben zaupni shod svojih pristašev. Narodna stranka je od neslovanske stranke poteptana tam, kjer je večina narodnega naseljenja, in to kaže, da ista stranka nasproti tej večini ni izvrševala svoje dolžnosti. l)a ima narodna stranka večino le po mestih in trgih, je ravno takó neugodno, kakor da se n. pr. nemška požidjena liberalna stranka opira z večine le na mesta i trge, a še ona ima več opore vsaj med kmeti na Češkem, nego pa sedaj narodna stranka med kmeti na Kranjskem.
Ako se ponašajo Slovenci, da je njih „Družba sv. Mohorja" toliko razširjena na kmetih, kažejo sedaj zavržene kranjske deželnozborske volitve, da se vsled tega ni razsvetil politiški razum kranjskega kmeta, in narodna stranka bode morala začeti drugače delovati, ako hoče postati zares stranka, ki bode imela narod za seboj. Ako bi bila narodna stranka poslušala glas tistega Svetca, ki je propadel sedaj, ostal bi bil on še nadalje zastopnik kranjskih Slovencev, in narodna stranka sama bi vsaj popolnoma ne bila podlegla stranki, ki deluje v proti-slovanskem sistemu vedé ali nevedé proti slovenski narodnosti. Če sodimo narodno stranko po vspehih, dajajo jej ti jako neugodno svedoštvo'; če kažemo pa na njeno delovanje, vidimo, da je bila prelena, in da nemarnost je mnogo zakrivila, da so sedaj na Kranjskem obče razmere tako tužne.
Nacijonalni nasprotniki imenovali so prejšnjih let narodno stranko rusofilsko, panslavistiško; sedaj pa, ker vidijo, da je popolnoma potlačila slovanski kulturni program, dajajo jej rajši pridevek radikalne stranke. A to je pri narodni stranki kranjski naj veča ironija, ker niti sta-
rega nacijonalnega programa ne povdarja več in se je zazibala do cela v oportunizem tiste vrste, kakoršen zastopajo boljši slovenski poslanci v državnem zboru.
Če primerjamo kranjsko narodno stranko z mlado-češko stranko, pa najbolje razvidimo, kakd neizmerno je slovenska stranka sama od sebe propadala od leta do leta.
Kranjska vojvodina je najvažnejša v okviru idealne Slovenije, kakor češko kraljestvo v skupini dežel češke korone. A kako je prebujenje gori in doli, in kaka je mladočeška in mladoslovenska ali narodna slovenska stranka! Na Češkem so sedaj ob deželnozborskih volitvah zmagali Mladočehi na kmetih, kakor po mestih in trgih, in so od poslednjih volitev pridobili še toliko sedežev, katerih imajo sedaj 90; narodna stranka kranjska pa je izgubila še tistih pet sedežev, ki jih je mela doslej na kmetih.
Mladočehi so se povzdignili ne vsled popuščenja, temveč vsled lega, da se strogo drže starega nacijonalnega in historiškega programa. Na Kranjskem pa je narodna stranka vedno bolj pomikala se na najniže stop-nije, takč da se je uže sama latinizatorska stranka začela norčevati njenemu umikanju.
Staročehi so padli, ker so se zagrešili taktično proti narodni politiki; na Kranjskem pa je latinizatorska stranka vzrasla vsled tega, da tepta vse, kar je zares odločilno slovensko in slovansko. Na Slovenskem se torej stranka povzdiguje vsled tega, da podpira protislovanski sistem, in da sama plava v tem sistemu. Na Češkem pa mora odstopiti najzaslužniša stranka vsled tega, da se je spozabila do Dunajskih punktacij.
Slovenski program obseza jedino to, kar zagotavlja sedanja ustava, in temu programu ne nasprotuje kak vpliv zunanjih držav; na Češkem pa se je mladočeška stranka pospela vsled tega, da ne priznava sedanje ustave, da se drži strogo tistega zgodovinskega državnega prava, proti kateremu delujejo tudi zunanje sile, kakor je dokumentarno razkril Beust v svojih Spomenicah. Narod češki se ni zbal ne zunanjih vplivov, ne mogočnih notranjih strank in faktorjev, in kljubu velikanskim zaprekam je sedaj zmagala mladočeška stranka povsod, kjer je zares naseljen češki narod.
Češki narod je mnogoštevilniši na Češkem nego slovenski na Kranjskem, a isti češki narod ima razmerno več notranjih zaprek, nego slovenski narod na Kranjskem. Na Češkem so veliki škofje in je kardinal, ki vodijo isto protislovansko politiko, kakor nekateri škofje med slovenskim naseljenjem. A latinizatorska stranka ni mogla
češkega kmeta zaslepiti, kakor na Kranjskem, in da ni prišlo do tega, je vzrok v politiškem vzgajanju naroda na kmetih ravna takč, kakor po mestih in trgih. Poleg lati-nizatorske stranke je na Češkem še drugih strank, ki vse delujejo za razjedanje jedinosti v nazorih in v mišljenju v obče, a kljubu temu zmagala je jedna in ista stranka nad vsemi drugimi.
Na Češkem je mogočen činitelj v skupnem plemstvu, in to je sedaj največa dejanska zapreka izvršenju nacijo-nalnopolitiškega programa; no, češki narod prezira ta vpliv, gre neustrašeno svoja pota, kakoršna so naznačena v programu mladočeške stranke. Kje je na Kranjskem relativno toliko zaprek kakor na Češkem? Kak je program slovenske oportunistiške stranke na Kranjskem, in kak je program mladočeški?
Kranjska narodna stranka je bila pred 10 leti zares nekoliko slovanska in se je oduševljavala za slovanski kulturni program; potem pa ga je jeseni 1. 1887. popustila in se vedno bolj oddaljevala od njega; sedaj molči o vsem, kar koli bi jo spominjalo na slovanske tradicije in tiste točke, ki bi mogle rešiti zapadne slovanske narode. In v plačilo je dobila sedaj poteptanje na kmetih !
Mladočehi pa so ostali pri nacijonalnem in slovanskem programu in so sedaj med zapadnimi Slovani jedini, ki zaslužijo zares ime slovanske stranke; a narod jih radi tega ni zapustil, nasprotno, dokazal je, da odobruje mladočeški program, in da se zaveda zadače, ki jo imajo za-padni Slovani nasproti sebi in nasproti drugim krvnim bratom.
Mladočehi so ostali dosledni v opoziciji proti proti-slovanskemu sistemu; kranjska narodna stranka pa je odobravala in še odobruje cincanje tistih drž. poslancev, ki menijo, da rešijo narod s svojim oportunizmom. Ali se je kranjska narodna stranka postavila odločno za opozicijo proti stalno vladajočemu protislovanskemu sistemu? In zasluge? Kakor sama priznava, vlada, kolikor je mogla, ni podpirala te stranke, temveč njeno nasprotnico.
Tako je na Kranjskem, kjer je narodna stranka pozabila poštevati dobo, sistem in slovanske obče potrebe; sama se je ta stranka ponižala in izneverila sama sebi; zaslužila je plačilo, katero so jej dali; no stranka ne bode radi tega trpela sama; najbolj bode trpel narod na Kranjskem in po slabem zgleduj vplivu in posledicah tudi narod v celoti.
Mi pa ne zavračamo vse krivde na vodstvo kranjske narodne stranke; ta krivda zadeva vso narodno inteligen-cijo specijalno na Kranjskem. Vodstvo ne more vsega storiti, in ako ni ugajalo isto vodstvo, je zopet druga narodna inteligencija kriva, da je bila indiferentna nasproti mlačnosti in napakam vodstva. Kranjska narodna inteligencija se mora poboljšati; še le potem bode poroštvo, da dobi narodna stranka ali sposobniše ali pa bolj delavno vodstvo. Glejte Mladočehe, kakč delajo oni. Oni hodijo od kraja do kraja in poučujejo in spodbujajo narod. Kaj dela pa naša narodna inteligencija? Odgovori naj si sama, ker naš odgovor ne bi bil prečasten za njo.
Zatrite svoj indiferentizem, svojo površnost, pa pri-mite se zaresno dela, Mladočehi naj nam bodo zgled marljivosti, delovanja, doslednosti in neustrašenosti; naj bi lekcija sedanjih kranjskih deželnozbnrskih volitev poučila narodno stranko, kak6 naj ne postopa več, in kak6 jej je treba delovati v bodoče.
Iz državnega zbora.
Dne 26. razpravljal je proračunski odsek zlasti o visokih šolah. Referent je bil dr. Beer. Naučni minister Gautsch konstatoval je v svojem govoru padanje števila medicincev, teologov in filozofov, v tem ko pa je narastlo število juristov. Za novi fizijologični institut na Dunaju treba bo 900.000 gld. V proračunu nahajajo se tudi postavke za zgradbo novega elektrotehniškega instituta na Dunaju, dalje za dva botaniška vrta v Pragi in popravo agronomičnega instituta v Krakovu. Glede naslova tehnikov je izjavil, da bode skušal ugodno rešiti to vprašanje. Pov-darjal je nadalje potrebo preosnove mediciničnih študij in zagotovil, da je načrt uže izgotovljen. Z ozirom na zboljšanje dohodkov profesorjev, pa je izjavil, da jim bodo isti povišani zajedno z drugimi državnimi uradniki in sicer s 1. januvarjem 1897. Posl. Lupul razpravljal je o ustanovitvi medicinične fakultp na vseučilišču v Črnovcih. Herold je zahteval, da naj češka univerza češkim dijakom ne izdaje svedoštev o državnih skušnjah na nemškem jeziku, ter se potegoval za ustanovitev druge češke univerze na Mo-ravskem. Glede pripusta žensk na vseučilišča. ni se določno izrazil, pač pa je obečal pojasniti svoje stališče, kedar minister predloži načrt. Posl. Kaizl zahteval je zlasti odpravo kolegnine.
Posl. Romančuk govoril je zlasti o zaprekah, ki jih delajo maloruskim slušateljem na Levovski univerzi. Posl. Klun povdarja, da je deloval uže lani pri proračunski razpravi na to, da se ustanovi v Gradcu izredna stolica za slovenski jezik in literaturo in interpeloval ministra radi dogodkov na Graški univerzi o priliki rektorjeve inavguracije.
Gautsch odgovoril je nato skupno vsem govornikom in glede ustanovitve druge češke univerze izjavil, da se morajo odpraviti poprej nedostatki na češki univerzi v Pragi, potem pa se šele more misliti na osnovo drugega češkega vseučilišča na Moravskem. Odgovarjajoč Klunu povdarjal je, da je nameščena na Graškem vseučilišču za slovenski jezik jako dobra učna moč; zagovarjal je na to rektorjevo postopanje o priliki njegove inavguracije, češ, rektor se je držal navade in povabil samo tista društva, katera so po-vabljali tudi prejšnji rektorji, sicer pa — opomnil je ko-nečno minister — so to notranje stvari, in je najbolje, da jih dotični krogi uredijo sami.
Posl. Klaič je zahteval ustanovitev izredne učne sto-lice za hrvatski in srbski jezik na Dunajskem vseučilišču. Referent dr. Beer utemeljeval je na to svoje resolucije glede ženskih študij. V svojem govoru zahteval je, da naj se vporabljajo ženske kot učne moči na ženskih zavodih, kakor se to godi v drugih državah n. pr. v Nemčiji. Povdarjal je dalje potrebo ustanovitve takih zavodov, ki bodo ženskemu spolu mogli podati višo izobrazbo in predlagal naposled 3 resolucije: 1. Vlada se poživlja, da prične z organizacijo ženskih zavodov; 2. da dopusti tiste dame, ki so prestale zrelostni izpit na katerej od vlade zaznamova-nej gimnaziji, k predavanjem na filozofični in medicinični fakulti, in 3. tistim, ki so na kaki inozemski univerzi dokončale svoje študije, omogočiti polaganje strogih izpitov in dosego doktorskega naslova. Naučni minister je priznal, da so študije ženstva le vprašanje časa, ter obečal na tem polju reforem. Povdarjal pa je, da taki zavodi kot so gimnazije za možko mladino, nikakor niso pripravni tudi za ženske. Glede diplom, ki so jih ženske dobile na tujih univerzah, izjavil je, da se je z ministrom notranjih del uže domenil o načinu, kako bi se to vprašanje rešilo najbolje. Posl. Herold je zahteval, da vzame vlada organizacijo žen-
skih viših zavodov v svoje roke, hitro ko bode možno, ker ogerska vlada uže dopušča ženske k filozofskim in medicinskim predavanjem. Ženski zdravniki so zlasti v okupo-vanih deželah potrebni, in za te dežele je češko ženstvo uže radi znanja jezikov pripravnejše nego tamošnje. Tudi posl. Kaizl je govoril v tem smislu.
Tisti členi Hohenwartovega kluba, ki so radi interpelacije o dr. Luegerju izstopili iz njega, konstitovali so se kot poseben klub „katoliške ljudske stranke", katerega predsednik je Dipauli. — V Lincu govoril je dr. Ebenboch o stališču nove stranke. Rekel je, da hoče biti nezavisna, da bo pa vselej gospodarske predloge vlade podpirala, kakor obrtno, davčno, agrarno, volilno reformo. Glede pogodbe pa si hoče klub popolno prostost ohraniti ter gojiti prijateljsko zvezo s krščanskimi socijalisti in konservativci.
-i—1-
„Rusija in zahodni Slovani".
(Dalje.)
Dalje se baha bezimnik s „politično izvedenostjo in izurjenostjo" Slovencev. No, narod, ki počeščuje s svojim zaupanjem vseh 35 let svojega političnega življenja ponaj-več Dežmane, Detelje in Šukljete in jednake ljudi, pač ne more biti ponosen na svojo politično izurjenost. S carjem Aleksandrom lit. pa celó Bismarck ni mnogo burk uganjal, nasprotno car je razdrobil nemško hegemonijo v Evropi. Kar se pa tiče ustavnega življenja*), tedaj nas to živo spominja na rusko prislovico „Diirenj s pisanoj torboj". V nekej ruskej pravljici govori se namreč o norcu, ki ne pozna nič boljšega in lepšega na svetu nego svojo pisano vrečo, akoravno je vsa luknjasta. Rusija ima tudi svojo ustavo, kmetsko avtonomijo, o kakoršnej se zapadno-evropskim državam niti sanja ne, izvoljene občinske zastope, okrajne zastope, deželne zbore, zastope stanov (glej razne letnike „SI. Sveta"). Razun tega je car vsem zakonom podvržen ravno tako, kakor najneznatnejši podložnik (Ukaz Aleksandral. od 1. 1812.), v tem ko so n. pr. drugod najviše osebe oproščene davkov (glej zakon za davčno reformo, dato 1895. v Dunajskem drž. zboru).
Sicer pa ustava sama na sebi še ni nobeno dobro; ona mora biti dobra, potem je res dobrota. Če pa 351etna ustava Slovencem ni prinesla niti jedne narodne srednje šole, če je ista ustava povzdignila dolgove na kmetskih posesttvih od 900,000.000 na 4.000,000.000, potem to ni nikak dokaz, da je ustava dobra. Prej ravno nasprotno. Milijoni in milijoni ruskih kmetov pa na svojih posestvih nimajo nikakega dolga!
*) Tu sem se slučajno spomnil, da je hotel neki gospod Murko pred nekaj leti v „Ljubljanskem Zvonu" Rusijo kar uničiti s tem, da je trdil, da vsi Slovani tega svetá uživajo dobroto „ustavnega življenja", le Rusi ne. Torej turški Slovani imajo tudi svoj državni zbor, črnogorski tudi in celó bosensko-hercegovinski ! Kake nesmisli ne rodi pač umetno navdušenje! Gospod Murko je tudi hotel osrečiti Rusijo z nemško kulturo, potoval je tudi več mesecev po Ruskem in povsod počeščeval Ruse s svojim pohodom. Hitro pa ko je zapazil, da so Rusi v njem zavohali „kulturonosca", izginil je ter se srečno izkrcal v pristanišču Kalnokijevega časniškega bureau-a in sedaj piše od tam zabavljice na „nehvaležno" Rusijo v Szepsovem „Tag-blattu", slavi Stambulova v „Pr." in „N. fr. Pr." ter prelaga ruske liste za svojega šefa. On jé pa podarjen kruh. Y ruskem jeziku namreč ne more biti posebno dobro podkovan, če prelaga „čužejadnyj" z bezsmiselno besedo „fremdgiftig" na mesto s pravo, takorekoč uže od konteksta mu diktovano besedo „Schmarotzer". Tistih par napak, ki jih zagreši v ruskih citatih, mu velikodušno odpustim (Glej „Ljublj. Zvon" od prejšnjih let). Szepsa in oba druga časnikarska Žida tudi, „Ljubljanskega Zvona" mu pa ne odpustim. Komú je žugal Odrešenik z mlinskimi kamni?
Dalje. „Ruski mužik ne vé, kaj je politična stranka!" Ubogi, ubogi, trikrat ubogi „mužik"! Naj prvo moram opomniti, da je literarna nedostojnost, psovati ruskega „krestja-nina" (kmeta) „mužikom". Doslej sem mislil, da je kolikor možna jednakost posestev in prostost od dolgov narodno-gospodarstveni idejal vseh narodov in časov. Bog sam je naročil Mojzesu, naj izvede vsako 7 in 7 X 7 leto osvo-bojenje zemljiških dolgov, Solon, Gracchus, Caesar, Henry IV. francozki, Alexander II. in III, carja ruska, vsi ti in drugi znameniti možje skušali so izvesti, da ima vsak kmet svoje posestvo, in to kolikor možno dolgov prosto in poleg tega še vsako nedeljo bel kruh, da torej dobro živi. No gospod bezimnik nas je o tem čisto drugače poučil. Od Mojzesa — do Aleksandra — to so same neumne glave. Pozemska sreča kmeta sestaje v tem, da loči med strankami: radikalna, progresivna, liberalna, antisemitska, internacijonalno-socijalnodemokratiška, krščansko-socijalna, internacij onalno-konservativna. Zadnje je najboljše. Na Kranjskem vladajoča stranka je mednarodno-konservativna. Kaj imâ neki, da konservuje? Tisočletno nacijonalno in financijalno suž-njost in izsesavanje? Pri Bogu, kakô cenjena je vendar pozemska sreča kmetov! Kaj neki briga takega bezimnika to, da ima kmet posestvo, na katerem je več dolgov, nego je posestvo samo vredno, da zemljišče samo ne živi kmeta, ker se dobiček izgubi pri množici davkov, da kmet, vsega sit, zapusti posestvo, ženo in otroke in gre iskat si kruha v koloradske premogokope in je takô popolnoma izgubljen za domovino in narod — vse to mu je toliko mari kot lanski sneg, glavna stvar je: superijoriteta kmeta sestaje v tem, da je dobro umel politiško terminologijo strank. Gospod bezimnik, vzemite si Za svojo teorijo o osrečevanju kmetskega stanu takoj privilegij v norišnici ali pa v otro-čišču!
Dalje piše bezimni dopisnik: „Vsa politična vednost „mužika" obstoji v tem, da ima enega „cara", in da ga mora ubogati v vseh rečeh". Ušesca („") pri besedi „cara" naj najbrže pomenjajo, da zna anonymus toliko ruski, da cituje „cara" po ruski. Ruski in slovenski pa se reče „carja" in ne cara". Torej, ne košati se z nevednostjo v ruski deklinaciji. Kaj naj pomeni beseda „enega"? Zeli li bezimni dopisnik Rusom več carjev? Propad Rusije bi seveda dobro došel vsem obrekovalcem Slovanov! — Y vseh deželah mora kmet in meščan vrhovnega poglavarja ubogati v vseh rečeh, ker isti povsod veljavno sankcijonuje zakone. Zakaj so neki zakoni, če ne zato, da se ravnamo po njih? Naposled je naš bezimnik še kak skrit anarhist à la Dragomanov? Misliti ali drugim misel urivati, da v vseh državah bez izjeme konečno le ne odločuje jedna sama volja, je fikcija, primerna samo vrabčevim možganom. Kolikokrat izjavljajo ministri (n. pr. Taaffe) v parlamentih, če gré za zakone, ki jim ne ugajajo: „Slavna zbornica, tega zakona ne bodem mogel predložiti v najviše potr-jenje!" Kolikokrat so neznatni namestniki ali deželni predsedniki od deželnih zborov sklenene zakone preprečili čisto navadno s tem, da so poslali ministerstvu uradno poročilo te vsebine, da naj se ne sankcionnje ta in ta zakon (prim, tirolski šolski zakon). Po mojem mnenju je boljše, da odločuje jeden sam, nad strankami stoječi vladar, nego vsa-kateri strankar, minister ali namestnik. Vsak, tudi ustavni poglavar države, ima pravico, odreči zakonu najviše potr-jenje. Znan je n. pr. „veto" predsednika najsvobodnejše severoameriške ljudovlade. Zakaj je v Rusiji slabo tô, kar jo v Ameriki dobro?
(Dalje v bodoSe.)
Hršn iz Gradca K inavguraciji.
Znate še basen morda o ježi in tisti lesici,
Kakor jo čita premnčg v š61i nevkritno otrok?
Znate? Saj mčnda spomin vam včndar popolnem ni sginil,
Kakor nektirnikom se, žal, je zgodilo tak6,
Tistim, katerim je pest v obrazi pustila sledove,
Ki pa če treba denes ližejo isto rok 6.
Toda vrnimo nazaj se k ježu in revni lisici,
Ktero je zviti „iglon" nekdaj prekanil tak<5.
T<5da ne več, kot enkrat! — In vendar poznam še lisico
Ki posodila brlog ježu nedavno je svoj. —
Zdaj pa, ko zima se bliža, ko jabelka so dozorela,
Ko so žrjavi odšli, rektorja kronali so;
Rekel lisici je jež: ti svojo dolžnost si storila,
Zvita žival si sicer — igle imam pa le jaz.
Bratci, belite si glave, žulite si modre možgane,
MOžno, da uganete kedaj, kdo je lisica, kdo jež.
„Domače stvari".
Saj Srb ni Slovan;
Čemu bi se v bran
Kdaj zanj postavil Slovin?!
Naredi poklon,
Če golči hegomčn,
In bodi poslušno — medin.
Zakaj ne, zakaj ne, „saj ta je naš brat" —
Ti bore „planinski Hrvat"!
Alastor.
. ----^--:
Slovensko narodno gledališče.
Pod tem naslovom objavila je Graška „Tagespost" in potem „Deutsches Volksblatt", morda tudi še kak drug list, tendencijozno, lažnjivo in sramotilno notico. Poslal sem zadnjemu listu, misleč, da je bil prevaran, ker vendar sam ne pozna naših razmer, naslednjo pojasnilo. Videli bomo, ali je priobči. Ker je tudi nam.stvar zanimiva, usojam si podati je čitateljem „SI. Sveta".
„Notica o „slov. narodnem gledališču" v Ljubljani (dasi imamo ondi le deželno gledališče, v katerem se vrsti slovenske in nemške predstave) pisana je toli tendencijozno in sovražno, da si štejem v dolžnost, odgovoriti na neopravičene trditve in razjasniti stvari.
1. Dopisnik opisuje sleparstvo slov. glediških listov („Pflanz der windischen Theaterzettel",) češ, da se igrajo le nemška dela, a zamolčujejo izvor in tako podajejo za izvirna. Da je to povsem neresnično, dokažem Vam lehko z izvirnimi gledal, listi in časnikarskimi ocenami, kjer je v« dno naveden avtor. Je li to sramota, ako se predstavljajo tudi nemška dela? Nemci morali bi biti celo zadovoljni, da se tako širi tudi med drugimi narodi poznavanje njih literarnih del. Sicer pa se to ne godi po tatinsko, temveč se plačujejo za to drage tantijeme! 3. Ali mari Nemci sami na svojih odrih ne vprizarjajo tudi tujih del, ali ne prevladujejo zlasti v veselih igrah Francozi, ali ni bila glavna privlačnica onega instituta Dunajskega, ki se ponosno imenuje „Nemško narodno gledališče" na Dunaju — v prošlem letu „Madame sans gene"? 4. Dopisnik spodtika se nad opero, češ, godci so Nemci, solisti so tujci, samo zbor je slovenski. • Godci so vojaki v Ljubljani garnizujočega pešpolka, a vsakemu je znano, daje v vojaški godbi najmanjši odstotek Nemcev. Solisti so res nekateri češki in hrvatski umetniki, razun baritonista, Ljubljančana g. Nollija, ki je bil popreje operni pevec v Odesi in Milanu. A vse manjše moči poleg zbora so domače. Sicer pa imamo Slovenci dovolj rojakov umetnikov v tujini, omenjam le: dvornega opernega pevca v iierolinu, g. Naval-Pogačnika, dvornega opernega in kapelnega pevca na Dunaju, g. Weigleina, 1. tenorista opere v Lipsiji, g. Bučarja, in 1. tenorista novega nemškega gledališča v Brnu, g. Tertnika. Ako se niso pridobile te izvrstne moči za naš oder, kriva so temu le nezadostna denarna sredstva, ki so našemu gledališču na razpolago. Sicer pa pojo vsi „tujci" v slovenščini. H. Da je slovenska opera v Ljubljani izborna, priča temu je, da so vse predstave izvrstno obiskovane ne le od Slovencev, temveč tudi od Nemcev; priča temu je tudi faktum, da je bogat Madjar, mudeč se po trgovskih opravkih v Ljubljani, ko je obiskal predstavo „Ca-valleria rusticana", doposlal „Dram. društvu" darilo, z izjavo, da tako dovršene operne predstave ni nikdar slišal v Budimpešti. 6. Dopisnik norčuje se iz naslova „Afričanka". No to ime je gotovo toliko vkusno („geschmackvoll"), kakor nemški die „Afrikanerin" .Sicer
pa se je baš tu zelo ponesrečil. Tega dela, ki je doživelo premijero v Parizu, pač ne more nikdor prištevati nemškim stvorom, dasi je skladatelj zlasti od nemško-nacijonalne strani toliko sovraženi Bero-linski Zid. 7. Dopisniku povemo, da smatramo povsem neumestnim, primerjati mali, jedva 1% milijona broječi narod slovenski z velikim 60 milijonskim narodom nemškim. Vendar imamo tudi mi doslej nže precejšnje število izvirnih dramatskih del in poleg nekaterih spevoiger tri izvirne slovenske opere. Kdor ve, s kolikimi težavami se je imela boriti slovenska dramatika, ki je šele zadnje leto dosegla dostojno jej mesto, bode to gotovo vredno cenil. 8. O opernih predstavah na nemških odrih zavrnem naj dopisnika le na list „Deutsche Biihnengenossenschaft", ki prinaša repertoare vseh nemških odrov. Ondi najde v štev. 46 od 15. novembra po 7 predstav ne vzglednega „Troubadourja" poleg 7 predstav najkrasnejše in najnarodnejše nemške opere „Lohengrina" naznanjene za jeden teden. O pezdir in bruno! 9. V dramo ne žaganje se dopisnik toliko, ker imamo tu razun par hrvatskih umetnikov zgolj domačine. Opozorim naj pa le, da je slovenskih umetnikov nekoliko tudi drugod, n. pr. gdč. Nigrinova na kralj, dvornem gledališču v Belem gradu, in g. in ga. Borštnik v Zagrebu kot prve moči A baš tu drznem se dopisnika opomniti na to, kak kultus uganjajo Dunajčani z Madjarkami g. Palmay in g. Kopacsi, ter da je prva heroina Raimundovega gledišča Romunka, gdč. Barsescu.
Kar je zamolčal dopisnik, da se predstavljajo, tako v drami, kakor v operi, izvirna in tuja dela, kakor to po vseh drugih odrih — ter da to ni nikak povod sramotilke, naj le še jedenkrat konsta-tujem.' Da pa bi se dičili s tujim perjem, da bi sleparili z lastnim beraštvom, da bi sploh delali le v najmanjšem oziru nepošteno, — to je podlo sumničenje, katero je porodila le strast in hudobija. Dokazal sem neopravičenost dopisnikovih neresničnih trditev, ter kot Slovenec, ki visoko ceni in spoštuje tuja dela, ne da bi se radi tega sramoval lastnih — sem čutil potrebo, razjasniti stvar onim pravičnim in resnicoljubnim čitateljem, ki se ravnajo po geslu „vsakemu svoje"; — onim čitateljem, ki ne vidijo poveličavanja za svoj rod v tem, da sramoti in obrekujejo druge.
Na Dunaju, 23. novembra 1895 Fr. G—1. ------
JD OPISI.
S Stirskega, v novembru 1895.
Povdarjalo se je uže cesto, da slovenski narod je prek in prek demokratičen. Zgodovinskega plemstva v našem narodu ni, kakor tudi nimamo velikih kapitalistov, naš narodni obstanek sloni na kmetskem življu. Vsa naša inteli-geneija je iz novejšega časa in večinoma kmetskega rodu. Vsak razsodni človek bi torej menil, da so zastopniki našega naroda tudi demokratični in da podpirajo v prvi vrsti kmetske in meščanske težnje. A v tem odnošenju motil bi se temeljito.
Skoro polovica naših zastopnikov, na čelu jej g. kanonik Klun, stopica za fevdalci in kapitalisti, podpira njih privilegovane interese na škodo kmetskemu in meščanskemu prebivalstvu, ter služi tako rekoč za stafažo raznobarvenim fevdalnim plemičem, kojih pradedje so še pred jednim stoletjem na raznovrstne načine trpinčili našega kmeta. Kaj stori naš narod nasproti tak6 opasnej politiki svojih zastopnikov? Cisto nič! Ne da bi odstranil sedanje frido-lince, nego zaveden in zaslepljen, izbira naš preprosti kmet na komando svojih kapelanov zastopnike, še slabejše vrste od starih, kakor so nas poučile tudi poslednje deželno-zborske volitve na Kranjskem.
Da bi bili dotičniki, ki so dobili, ne glede na njih sposobnost, svoje deželnozborske mandate, odločno narodni v vsakem pogledu, ter poleg tega zavzemali ono versko stališče nasproti raznim liberalcem in židovskim kapitalistom, kakor n. pr. Dunajski protisemitje, na čelujim dr. Lueger, izvestno bi noben narodnjak ne gledal tako nezanpno v bo-dočnott, kakor se, žal, isto godi sedaj. Da je politika naših državnih poslancev, ki delajo tlako fevdalcem in glasujejo
zoper nemške protisemitske stranke in njih vodjo dr. Luegerja, ki se žele otresti pogubnega požidjenega liberalizma in magjarske nadvlade, nad vse opasna, temu pritrjuje tudi skrajno konservativni štajerski „Slov. Gespodar" v svojem dopisu iz „Savinjske doline" v 47. štev. t. 1., ki pravi med drugim: „Vse za vero, dom in cesarja".
„To je naše staro geslo, in naši poslanci so nam obljubili, po tem geslu se zvesto ravnati. So-li se držali tega gesla v važnem boju, ki se bije sedaj na Dunaju zoper Luegerja in njegovo stranko? Da Lueger ni dobil potrjenja, s tem smo mi lahko zadovoljni, tako trdi člankar „Sndst. Post". Mi pa trdimo, da ne, in večina zavedenega ljudstva našega pravi istotako. Lueger je nemškega rodu, in če to javno izreče, mu-li smeš to zameriti? Da bi pa on hotel zatirati nenemške narode, to je drzna trditev. Öe se je zavezal s nemškimi nacijonalci, storil je to zato, da otme Dunaj liberalnega jarma. In ko je ž njimi dosegel to zmago, je-rekel, da bo kot župan gledal, da ostane Dunaj nemško in katoliško mesto; ali bi bilo bolje, ko bi obljubil, da hoče posnemati ljubljanski mestni zastop ter najhujšim svojim in svojega naroda nasprotnikom zagotoviti častno meščanstvo? Lueger je^ mož, ki se ne sramuje očitno izreči, da je krščanski mož; on je mož, ki navdušeno zagavarja načela in koristi kršč. vere ter pogumno nastopa zoper nje zaklete .sovražnike. Od grofa Hohenwarta se kaj takega jaz ne spominjam. Ce je grof-minister žaljen, tedaj pogumno nastopi, če je pa Bog zasmehovan in naša sv. cerkev na-padana, da bi bil z enako unemo nastopil v obrambo ali v državnem zboru ali v kakšnem zborovanju katoličanov, tega še nisem slišal. So-li tedaj zvesti našemu geslu poslanci, ki gredo s Hohenwartom proti Luegerju? „Vse za vero!" Dve reči ima naš narod, ki mu morata biti dragi kot očesi, to je vera naša in materin jezik. Kdor podpiše te besede našega Slomšeka, ta potem ne sme gledati le z narodnim očesom, z verskim pa mižati; ta ne sine očutiti vsake smeti v narodnem očesu, po verskem pa se mirno pustiti biti s pestmi. Da gre grof Hohenwart z grofom Badenijem rajši, kakor z — Luegerjem, to je umevno, kakor je umevno,' če je vodja Hohenwart nasprotnik vodji Luegerju, zakaj redko kdo ima tisto nesebičnost, da bi rekel s sv. Janezom Krst.: „On mora rasti, jaz pa pojemati" (Jan. 3, 30.); a teško je umeti, zakaj bi bil zastopnik ljudstva, ki je toliko hudega prestalo in še trpi od židovskega liberalizma, zakaj bi bil nasprotnik zmagovalcu tega nasilnika? Tudi za Klunom ne mere iti noben poslanec, ki si hoče rešiti zaupanje pri svojih_ volilcih. Poslanec Klun se da doma na Kranjskem v listu, ki imenuje boj na Dunaju boj med vero in nevorstvom, priporočiti kot kandidat^ katol. stranke zoper liberalno, na Dunaju gre z liberalno stranko in magjarskimi framasoni zoper krščanskega Luegerja; poslanec Klun pozdravlja zbrane krščanske socijaliste v Zagorju na Kranjskem, na Dunaju kljune^ rad po krščanskih socijalistih, kedar in kolikor le more. Mi na Stajarskem bi rekli takemu zastopniku s pesnikom: „Po vetru plašč obrača mož sebičen, — tedaj hodi z Bogom!" — Vse kaže, da bo navzlic železne roke Badenijeve rastla stranka Luegerjeva, Hohenwartova se pa krčila, saj se tudi v politiki izpolnjuje izrek božji: „Da bi le bil mrzel ali topel, ker si pa mlačen, in ne mrzel, ne topel, te bom začel izpljuvati iz ust svojih". Dokaz so nam lahko Staročehi z Kiegerjem, ali pa kristijani na Ogerskem . .."
To so torej besede skrajno mirnega štajarskega lista. Hujše zaušnice še gotovo g. Klunu ni dal noben slovenski „radikalni" list, nego nra jo to pot podaje „Slovenski Gospodar". V resnici tudi najmirnejši in skromnejši Slovenec, ki čuti le trohico narodnega ponosa v sebi, mora pri takem postopanju svojih zastopnikov izgubiti svojo potrpežljivost. Torej: „Ker si mlačen, ne mrzel, ne topel, te bom začel izpljuvati iz ust svojih". Kaj ne, krepka beseda, gospod Klun, katero -ste si tudi s svojim zastupanjem za Taaffeja, za koalicije, in tudi uže za sedanje vlade zaslužili pošteno, in to od strani, od koje ste je pričakovali najmanje.
Odstraniti pa bi moral narod vse zastopnike, ki tirajo jednako politiko. To pošteno priznava tudi „Slovenski Gospodar", o kojem se menda ne bode drznil trditi niti kanonik Klun, da ni na dovolj katoliškem stališču. Vsa čast mu! Iz tega torej lahko sklepamo, da štajarsko sveče-ništvo še vedno misli z narodom ter še ni zašlo na pot kranjskih svojih kozmopolitiških kolegov.
Na Stajarskem, dne 24. nov.
Častiti gospod urednik! Pograbilo me je, ko sem danes čital v „Slovencu" št. 270. v članku „S Štajarskega" besede: „. . . . Naj bi tudi ostale slovenske.pokrajine posnemale izgled Kranjske, naj bi ljudstvo povsod odslovilo laži-liberalizem ter se oklenilo celih katoliških načel, v katerih je edino blagor". Tu si nekdo, kateri se slepo uklanja bezobzirnim kranjskim klerikalcem ter njih načelu: „Der Zweck heiligt die Mittel", usoja govoriti v imenu štajarskih Slovencev, hoteč bratomorni razpor zasejati tudi med nami. Mož more biti jäko neveden, ali pa jako zloben, inače bi ne mogel pisati kaj takega. Štajarski Slovenci s krvavečim srcem sledimo kranjski boj, dobro vemo, kdo bo imel dobiček tam, kjer se bijeta rodna brata. Res je, da nikakor nismo zadovoljni z letargično narodno stranko na Kranjskem, a moramo pa pri tem vpoštevati, da ima nasprotna klerikalna stranka delovanje olajšano, ker slovensko ljudstvo je verno, in ravno ta biser našega ljudstva zlorabljajo kranjski Mahničevci v prid svojih sebičnih namer. Zato pa odločno protestujemo iskreni čestitki v »Slovencu", ker štajarski Stovenci se ne strinjamo z Mahničem in njegovimi učenci na Kranjskem. Kar je pisal „Slovencev" pristaš, je zgolj njegovo osebno mnenje. Mož je gotovo premalo pomislil, kaj piše, pišoč: „Naj bi posnemale ostale slovenske pokrajine izgled Kranjske	Torej taktiko kranjskih klerikalcev,
to sleparsko taktiko hočete imeti pri nas? Ali nimamo dovolj boja z nemškimi nacijonalci in z vlado, naj se še med seboj grizemo? Mož, ali res zobljete iz jasel „Sild-mareke", „Schuivereina" in drugih nam sovražnih faktorjev? Ali mislite, da plačamo Celjsko gimnazijo z bratovsko ljubeznijo med seboj? Dalje govorite o lažiliberalizmu. Torej naši poslanci — duhovniki: dr. Gregorec, dr. Lipoid, dalje dr. Dečko, dr. Srnec i. t d., ali se ti vrli možje klanjajo lažiliberalizmu? Naši duhovniki, ki s posvetnimi narodnjaki v jedni vrsti bijejo boj proti Nemcem, ti naj šele sedaj razširjajo katoliška načela med ljudstvom? Dr. Napotnik torej doslej ni skrbel za razširjanje katoliških načel?. Kaj mislite, da morajo vsi biskupi posnemati dr. Missio? Štajarski Slovenci ne potrebujemo' takih naukov z one strani Save, pač pa želimo, da bi tudi tam ljudstvo spoznalo svoje prijatelje, med katerimi nahajamo tudi mnogo starejših svečenikov, kateri pa so še vsled sistematiški organizovane ovajajoče klike kapelanov umaknili demagogom in slepil-cem, katere je vzgojil dr. Mahnič pod pokroviteljstvom kranjskega višega hierarha.
Štajarski narodnjak.
Z Dolenjskega. Prav od srca mi je govoril v 45. štev. „Slov. Sveta" g. „Nadstrankar". Klerikalna garda Ljubljan. škofa naj si utakne dotično številko za zrcalo! Tudi mi Kranjci spoštujemo prave duhovnike, kakor Štajerci, in imamo jih še nekaj častivrednih, dasi sila malo. Večina pa zlorablja vzvišeni svoj poklic v politiško terorizacijo našega neprosvetljenega knleta ter porablja prižnico, spovednico jn sv. Rešnje telo za odurni strankarski boj z najboljšim vspehom. Štajerci nimajo pojma o neslišanih prostaščinah večine naše duhovščine, katerej so na čelu sedaj baš iz semenišča sfrleli kaplančeki, ki si hotč čim hitrejše zaslužiti svoje ostroge. Predrznost, ošabnost in bezobzirnost teh mladičev, ki so se prerivali v gimnazijah z dvojkami in s ponavljalnimi izpiti, ki sploh niso nikamor drugam mogli kakor v semenišče, ki so bili in so ostali duševni revčeki, je neverojetna. Dasi o posvetnih rečeh ne razumejo mnogo ali pa nič, hote vse najbolje vedeti, vse bolje razumeti kot najstarejši, v politiškem boju osiveli in na vseučiliščih častno prospeli veljaki.*) Ti ljudje se vsiljujejo z največo nesramnostjo za sodnike
*) Klerik. terorizem se razteza tudi na prosti razvoj naše literature in umetnosti, ter je tako vztrajen in intenziven, da so se ga uže privadili naši pisatelji, pesniki, kiparji in slikarji. Njihov Pegaz ima peroti vedno zvezane, njihova Muza preko ust — torbo . . . polet, svobodna, beseda jo uemožna.	V. Ž.
celó v najintimnejše zakonske stvari, da ne govorim o občinskih in krajevnih razmerah. V intrigah so vam nedosežni mojstri! Naščuvati ženo proti možu, družino proti roditelju, to jim je igrača, zlasti ob času volitev; mnogo, premnogo jih je med njimi, kojih zasebna morala se valja jako nizko, a vendar si drznejo posegati v zakonsko živjjiiije in Ijabavna razmerja, kakor da bi bili zares sami sv. Janezi. O, ko bi hotel spravljati kranjsko klerikalno blato na občni vidik, okužil bi s tem ves sloven. narod! Taki omejenci in propaleži pa so najimenitnejše oprode tistega hierarha, ki jih vodi!
Pred tednom so imeli v Mirni peči „sv. misijon". Cerkev se je spremenila v pravcato gledišče, kjer so se igrale uprav natura-listiške drame in žaloigre. Videti na prižnici fanatičnega misijonarja, kako vpije, rohni, razbija in zmerja, samo je uže slastno! Nekako taki so — plešoči in rjoveči derviši. Gnjus ¡se te poloti pa, ko čuješ njegove proste, nedostojne, nesramne besede o „neizmernih" dolžnostih — zakona! To spada uže v „Caviar!" — Kmetske pu-nice sedaj (hvala Bogu, da jih kmalu mine!) govoré, da se ne omozé nikdar, odkar so zvedele o „dolžnstih" zakonskih. — A ne samo to. Misijonarji so pod večnim pogubljenjem prepovedali citati „liberalne" časnike in „neverske" knjige ter zapodili vsako dekle in vsakega mladeniča, ki je zaljubljen. Posledica takim zahtevam, katerim so se pridružile še strašne grožnje s hudičem, peklom in zadnjo uro, so bile te, da so se sežigale knjige a la „Zvon", Ge-strinove, Prešernove in druge take „poezije", podlistki in različne pripovedne knjige bez opomnje: „s privoljenjem visokočast. knezo-škofa". In od kedaj so dotični spisi' na „indeksu". Odkod so ti gospodje toliko predrzni, da odtezajo odvezo čitalcem naših knjig? „4000", satira, s katero vedno mahajo po našem slovstvu, tudi ni od papeža prepovedana! Na „indeksu" pa je knjiga „De sanguine S. Mariae ..katero je napisal bivši nadškof Peruški, Joahim Pecci. sedanji papež. Naši kaplančeki in misijonarji se delajo za nezmotljive vsevedce — nadškof pa se je mogel tako daleč zmotiti! Čitateljem „4000" se odreka odveza, — pisatelj na „indeksu" zapisane knjige pa je postal — — papež Lev XIII.! — Z nezmotljivostjo torej le nikar bahariti. In s kakim pravom smejo ti duhovni zabranjati ljubavna razmerja? Saj mož žene vendar ne kupi! Neznanci se ne ljubijo, in ljudje niso — živali!
Dovolj! Uboga Kranjska,£kjer se množi vpliv takih ljudij! Čas bi bil, da se začne boj proti njim na vsej progi, da rešimo ljudstvo duševne teme in absolutne zavisnosti od ljudij take baže..!
Val.. Žolna.
-----
Razpor med slovenskimi in hrvatskimi dijaki v Pragi radi antisemitizma.
V Pragi, 2S. nov. (Izv. dopis.) V Pragi, kjer je dijaško društveno življenje skoro čisto uničeno bilo radi proglasitve izjemnega stanja — „Slavija", ogromno dijaško društvo, katero je združevalo in učilo dijake vseh fakultet in vseh slovanskih narodnostij med seboj spoznavati se, bila je razpuščena — namerjali smo si slovenski in hrvatski vseučiliščniki vstrojiti društvo. Pravila so bila posneta po pravilih bivše „Slavije", Dunajske „Slovenije" in Ljubljanske „Save"; trebalo jim je samo še potrditve od namestništva Toda jedna glavnih toček ni bila še rešena, namreč, jeli bode to društvo anti-semitsko ali ne.v Da smo bili sami Slovenci, razumelo bi se samo po sebi, da se Židje ne spryemajo v društvo. Tudi Hrvatje bi bili zato, da ni v njihovi sredi Zid, kateri se izdaja za Hrvata. Dotični Žid se je narodil v Roudnici na Češkem, v neki družbi se je javno izdajal za Ceha, in materni jezik mu je češki; sedaj je najedenkrat postal Hrvat. In temu Židu na ljubo razpali smo v dva tabora, v antisemitski in „liberalni" Zakaj da so gospodje v nasprotnom taboru tako naklonjeni Židu, nemaramo obelodaniti, ker nečemo biti indiskretni.
„Ker so imeli hrvatski „liberalci" večino (pet proti štirim), sklenili so, da se tu prebivajoči trije slovenski vseučiliščniki in jeden Hrvat, kateri je tudi antisemit, ne smejo vsprejeti v društvo! Za-jedno so prenaredili pravila v tem smislu, da se Slovenci ne smejo vsprejemati v društvo, da imajo pristop samo Hrvatje in Čehi, in tako prenarejena pravila predložili namestništvu. Po interpretaciji dotičnih hrvatskih „liberalcev" pa ima pač pristop v društvo — Židov! Čudna logika je to! Ako nas Slovence potrebujejo, porekó nam: „Vi ste planinski Hrvatje! Mi smo jeden narod! Samo vladna politika hoče nas na umeten način v dva naroda razdeliti!" Kedar nas pa ne potrebujejo, kedar se čutijo sami toliko močnimi, da si upajo i bez nas doseči svoj cilj, tedaj nam pa pravijo: „Kaj se v naše^razmere vtikate? Ste li morda Hrvatje?"
čudno je nadalje tudi to, da se med Praškimi hrvatskimi „liberalci" nahaja gospod, kateri je izjavil vpričo drugih: „Jaz sem Obzoraš in kot tak moram biti antisemit! Jaz sem najhujši antisemit, katerega si v obče morete misliti!" In sedaj je ravno ta
gospod, kateri se je najbolj potegoval za misel, da mora društvo biti „liberalno"! „Erkläret mir, Graf Oerindur . . . ."
Najbolj pa te lažiliberalce označuje to, da so poslali v „Prager Tagblatt" — čifutski list — izjavo in v „Agramer Tagblatt" brzojavko, naperjeno proti Hrvatu-antisemitu. v katerih naznanjajo v imenu vseh v Pragi prebivajočih Hrvatov, da so prestali občevati z njim in to na podstavi izmišljenega, lažnjivega vzroka! Dobili so od nas odgovor v staročeški „Politik-i", zajedno smo poslali v „Agramer Tagblatt" popravek.
Srce se nam krči, ko beležimo to, toda bili smo k temu koraku prisiljeni. Nastal je spor med dijaki dveh bratskih narodov, ki sta po naravni in politiški legi prisiljena, da se združita v jeden narod, da se z druženemi močmi bojujeta proti skupnim sovragom; in kdo je kriv temui sporu? Žid! Sedaj naj še kdo reče, da antisemitizem pri nas ni opravičen!?
Opozarjamo slavno občinstvo, naj se nikar ne ogreva za društvo, katero bode pod imenom „Hrvat" skrivalo svoje lažiliberalno lice!
Pražki Slovenci.
RAZGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele.
Kranjsko. Dne 25. novembra izvršile so se volitve v mestih in trgih v dež. zbor. Izmed 8 mandatov je dobila narodna stranka, 6 klerikalci nobenega, in Nemci jeden. Imena izvoljenih poslancev so: Hribar in Grasselli (Ljubljana), Globočnik (Kranj in Šk. Loka), Murnik (Tržič-Kamnik), Tavčar (Novomesto-Kostanjevica-Metlika-Krško-Grnomelj), Majaron (Idrija), Lenarčič (Postojina-Vrhnika), Loy (nemški liberalec, Kočevje). Trgovinska in obrtna zbornica v Ljubljani je izvolila svojima poslancema Krsnika in Perdana. Bleiweis je propadel tu, kakor Svetec v kmet-skih občinah!
Občni zbor „Radogoja" vršil se je dne 16 t. m. v prostorih „Narodnega doma". Predsednik g. Ivan Hribar konstatoval je po letošnji katastrofi nastalo stagnacijo v društvenem delovanju in izrazil upanje, da obude boljši časi „Radogoju" novih dobrotnikov. Tajnik g. dr. Majaron je poročal o društvenem delovanju ter predlagal zahvalo odstopivšemu poverjeniku društva, vseučiliščnemu profesorju dr. Kreku v Gradcu. Odbor je imel šest sej, katerih so se udeleževali tudi vnanji odborniki. V seji z dne 31. avg. 1894 razdal je odbor 9 ustanov, in sicer pet po 200 gld. in štiri po 100 gld. Med letom sta popustila dva podpiranca svoji ustanovi po 200 gld. Društveno 'delovanje bilo je tudi predmet javnemu razpravljanju, in sicer radi podpiranja nekega dijaka in radi sklepa gledč na dijaško menzurovanje. Tajnik poživlja zbor, naj se izrazi o odborovem postopanju.. V seji dne 16. septembra t. 1. naklonil je odbor podporo po 100 gld. 11 izmed 31 prosilcev, dvema pa podporo po 50 gld. Poročilo zaključuje' z željo, da se „Radogoj" okrepi od leta do leta, da bode potem sam mogel okrepiti slov. mladino. Poverjenikoma g. Hauptmanu v Gradcu in g. Simoiiiču na Dunaju ter odstopivšemu odborniku g. dr. Trillerju v Tolminu izreče na to zbor zahvalo. — Po poročilu blagajnika g. Plantana ima „Radogoj" nedotakljive glavnice 36.1'32 kr.; društvo je imelo v prošlem letu 2841 koron dohodkov in 2940 koron izdatkov, torej 99 koron primankljaja.
Odbor ostal je isti, le na mesto dr. Trillerja je stopil g. Franc Žužek, c. kr: inžener v Ljubljani.
Shod slov. roditeljev v Gorici. Kakor znano, prisilil je odlok goriškega deželnega šolskega soveta mestni sovet, da ta otvori s 15. septembrom 1895 slovensko šolo v Gorici, ker preneha dosedanja slov. šola društva „Sloge". Mestni sovet je določil za to šolo nekdanjo
Catinellijevo vojaščino, ki je razpala uže popolnoma in je šolskim potrebam povsem neprimerna. Da protestujejo proti temu tudi od deželnega šolskega soveta potrjenemu sklepu, zbralo se je dne 24. t. m. čez 350 roditeljev slov. otrok v Gorici, med katerimi je bilo tudi 80 mater. Sklenili so poslati na ministerstvo za uk in bogačastje utok, v katerem utemeljujejo svoje pritožbe s tem, da v vojašnici niso mogli prebivati radi prehudega mraza, in da je vojašnica preveč od mesta oddaljena. Odločno zahtevajo, da se hitro poskrbi vse primerno za otvoritev slov. šole na stroške Goriške mestne občine, ker mora šola društva „Sloge" s 30. novem, prenehati s svojim delovanjem radi financijalnih razmer. Utok so podpisali vsi prisotni.
„Slovenka". Pod tem naslavom poroča „Tjiac IlpHoropn,a" (št. 46. ad 23. t. m.), da je gospa Terezina dr. Jenkova iz Ljubljane pripeljala sama svojo hčerko v šolo slavne dekliške više šole na Cetinju ter izjavila se, da spodbudi tudi druge rodbine za jednake ukrepe, ker je preverjena o vrlosti te šole. S Cetinja pa je pripeljala v Ljubljano sirotnega črnogorskega dečka, da se izuči v Ljublj. znanem trgovinskem učnem zavodu. Črnogorcem se je slovenska rodoljubka prikupila toliko, da je stari srbski pesnik J. Sundečič, ki je bil slučajno na Cetinju, takoj zložil njej na čast pesem, ki jo je priobčil najprej „CpncKH Tjac", za njim pa „Ta. Ii;." — Kak je pouk na visi dekliški šoli Cetinjski, smo označili letos v „ženski prilogi".
t)) ostali slovanski svet.
Državni zbor. Ker so se pri zadnjih sejah primerile živahne demonstracije s strani občinstva, poostril je predsednik zbornice poslancev, bar. Chlumecky na predlog grofa Hohenwarta hišni red. Vstopnice izdajale se bodo od sedaj naprej le za sedeže in še to v jako omejenem številu, ker ostane mnogo prostorov prihranjenih za poslance. — Proračunski odsek sprejel je etat ministra notranjih del. Pri proračunu ministerstva za deželno-brambo pritoževal se je posl. Kaizl, da se v vojski ne spoštujejo jeziki, da se zaničuje češčina ter da narašča proračun leto za letom. Posl. Klun govoril je o izpolnjevanju verskih dolžnostij in priporočal več skrbi za vojaške kapele.
Pri postavki „bogočastje" priporočal je pa urejenje kongrue. Dne 23. nov. bila je zopet seja v zbornici poslancev. Najvažnejši predmet dnevnega reda je bilo poročilo immunitetnega odseka, po katerem naj se anti-semitski posl. Scbneider izroči sodišču v Korneuburgu radi osebnih žalitev. Predlog je bil sprejet navzlic izbor-nim govorom dr. Luegerja, Pattaia i. dr. — Posl. Biankini interpeloval je vlado radi popusta davkov za tiste kraje Dalmacije, ki so hudo trpeli po deževnih nalivih.
Češko. Izmed 72 mandatov za mesta in industrijalne kraje pripalo je v 40 čeških okrajih Mladočehom 37, po jeden pa Starečehom in radikalcem. V 32 nemških okrajih so dobili nemški liberalci 20, nem. ljudska stranka 8 in klerikalci jeden mandat. — V trgovinsko zbornico je bilo izvoljenih 7 Mladočehov, 6 nem. liberalcev, 1 Sta-ročeh in 1 nem. nacijonalec. Mladočehi imajo skupno 90 dež. poslancev.
Dne 26. nov. je volilo veleposestvo, in sicer so konservativni veleposestniki pod vodstvom kneza Lobkovica zmagali v fideikomisnem in nefideikomisnem veleposestvu, torej dobili vseh 70 sedežev. Češki dež. zbor ima skupno 242 glasov; ko bi se zlagali Mladočehi s plemstvom,
razpolagali bi skupno z 90 in 70, torej 160 glasovi; dveh tretjen bi niti takó ne imeli, in s tem se tolažijo nemški liberalči. Ti se pritožujejo, da so bili konservativni plemiči to pot nespravljivi, češ, da niso niti 21 sedežev prepustili „ustavovernemu" veleposestvu, kakor je bilo določeno po Dunajskih punktacijah. Kakor da bi te punktacije še veljale! In kakor da bi bili „ustavo-verci" v obče za Chabrusove dobe poštevali celó češko večino!
Volitve v trgovinsko zbornico pridobile so Mladočehom 7 glasov in s tem tudi večino v mestni skupini. Oni imajo tu 44 mandatov, v tem ko jih pripada vsem drugim le 43. Pridobe s tem še dve mesti v deželnem odboru, takó da bodo imeli odslej v istem štiri sedeže.
Hrvatsko. Opozicijonalni listi prinesli so dve izjavi, — vsako podpisano ed 6 dijakov — v katerih vnovič potrjujejo istinitost rektorjevih besed „da smejo zunaj univerze demonstrovati kakor hočejo", ter protestujejo proti trditvi, da so prelomili dano besedo.
Pri proračunski debati slavil je posl. Kumičič obsojene dijake kot junake in očital Srbom nelojalnost ter protidržavne tendencije. Ban je rekel, da so se dijaki pregrešili vsled pritiska stranke prava, kar obsoja vse Zagrebško meščanstvo. Tudi rektor Zagrebške univerze Spevec pripisoval je vzroke demonstracij hujskanju opo-zicijonalnih listov. Maretič obsojal je poulično tiranstvo in izrazil željo, da bi vendar jedenkrat uže zavladala med Srbi in Hrvati bratska ljubezen; dr. Frank govoril je proti proračunu s stališča prostosti in nezavisnosti Hrvatske in dokazoval, da vlada na Hrvatskem mesto ustave despotizem ter da ugonablja Madjarska gospodarsko moč Hrvatske. Sekcijski načelnik Kršnjavi povdarjal je jedna-kopravnost madjarskih in hrvatskih državljanov ter dokazoval, da Velika Hrvatska ni možna uže vsled geografskih in financijalnih razmer Hrvatske. Odgovarjal je tudi pravašu Jakčinu, rekši, da hrvatsko vseučilišče nima naloge vzgojevati braniteljev hrvatskih pravic v smislu opozicije, nego dobre delavce na kulturnem polju. Posl. Grdenič in Banjavičič interpelovala sta vlado, zakaj so se hrvatski dijaki prepeljali v Belovarsko kaznilnico. Sekcijski šef Klein odgovoril je, da prepeljanje v Belovarsko jetnišnico ni smatrati poostrenjem kazni, ker je dijakom ravno tam na razpologo knjižnica. Klub saborske manjšine volil je svojim predsednikom posl. Jakčina.
Ogersko. Zakon o svobodnem izvrševanju veroizpo-danj je cesar potrdil. S tem zakonom je završeno poslednje zaglavje cerkvenih preosnov, izvršenih zaradi Ži-dovstva in njemu na korist. — Vlada ne razpusti drž. zdora, temveč hoče ž njim delovati na preosnovo uprave. Vlada se pripravlja, da bi dosegla obnovitev pogodbe s Cislitavsko zopet na škodo poslednji.
V Budimpešti osnovalo se je društvo pod imenom: „Centralno društvo za madjarizovanje imen", ki razpošilja po deželi uže svoja vabila. Pravila takega društva mogla je potrditi le ogerska vlada.
Ženstvo in vseučilišče. Cesarje na predlog ogerskega ministerstva za uk in bogačastje dovolil, da smejo ženske obiskovati medicinsko in filozofsko fakulto ter farmacijo na Budimpeštanski univerzi. V tem pogledu nas torej Madjari nadkriljujejo, v tem ko imajo v Avstriji še vedno besedo prof. Albert et consortes...	—Z.
Srbija. Srbski listi povdarjajo ob priliki obletnice poraza pri Slivnici, da je Srbija sedaj še bolj nepripravljena,
nego kedaj poprej. — Srbi iz Stare Srbije in Macedonije protestujejo proti pismu gospe Novikove Gladstoneu, v katerem ista predlaga, naj posedejo Bolgari Macedonijo. — Skupština se je otvorila dne 27. nov. Kralj se noče odločiti, da bi spravil narod na zdravo podstavo, da bi terej pred vsem pošteval radikalno stranko. Poslednja se mu je celó udajala, in vse kaže, da tuji vplivi spravijo Srbijo — v politiško onemoglost, potem ko so jo potlačili financijalno.
Kraljevi ukaz naznanil je imenovanje Garašanina predsednikom in Dragomira Rajoviča podpredsednikom Skupštine.
Kralj je 27. nov. otvoril Skupštino z daljšim pre-stolnim govorom. Trdi, da odnošaji med Srbijo in vele-vlastimi in sosednjimi državami so „najbolji". Vlada srbska je gledala, da bi Srbija bila podpora miru in reda na Vstoku. Glede Turčije je skušala Srbija pripomoči, da se obrani mir, in to tembolj, ko je kralj preverjen, da sultan hoče dati poroštvo za svobodo vesti in pouka. Vlada se je ves čas bavila s financijalnim vprašanjem, in dosedaj ste bistveno rešeni 2 točki: za-gotovljenje zahteve glede na obresti in amortizacijo, in unifikovanje in konverzija državnega dolga. Ruska vlada je konverzijo pospeševala s pomočjo ruske državne banke, in to je treba posebe povdarjati. Treba je rešiti še tretjo točko: realizovanje novega pusojila v pobotanje dolgov. Treba je skrbeti za ravnotežje v proračunu. Narodno vojsko je treba preosnovati iu popolniti; preosnovati davčni sistem in zakone o koleku. Državna bremena ja treba na vse jednakomerno razdeliti. Vlada predloži načrt tudi o izpremembi ustave, da se podeli deželi dobro premišljena ustavna organizacija. — Vidi se, da ustave vlada ne misli še izpremeniti, kajti v to je treba, da Skupština sama v 2 zaporednih sesijah glasuje z 2 trelji-noma glasov za izpremeno; še le potem se snide Velika Skupština, ki šteje 4 krat toliko poslancev, kakor redna Skupština, torej 4x240 = 960 členov.
Klub naprednjakov volil je v Skupštini Mihaela Pavlo-viča predsednikom. Finančni minister Novakovič izjavil je y klubu, da je dosegel ravnotežje v državni blagajni; izdatki so se povišali samo za 1 mil., v tem ko je prihranil z redukcijo obrestij vsled konverzije 5l/, milijonov. Varnost v deželi je veča, ker so hajduke iztrebili, Srbija torej lahko pridobi zopet zaupanje Evrope.
Trdijo, da hočejo zopet omejiti tiskovni zakon s tem, da bi bili uredniki samo akademiški izobraženi ljudje. To bi bilo pri Srbih zares potrebno.
Bolgarsko. Obletnica zmage pri Slivnici se je praznovala v Sofiji jako slovesno, — V Sobranju predlagal je Radoslavovec Vačev, naj se izpremba člena 38. bolgarske ustave, ki se odnaša k veroizpovedanju bolgar^ skega prestolonaslednika, postavi na dnevni red. Predlog bil je odklonjen.
Dosev je vprašal v Sobranju, v kakem položaju se nahajajo tisti kraji, katere so Bolgari ob pritiki regulacije nekih mej odstopili Turkom, in kedaj da misli vlada se-
zvati veliko narodno zborovanje v to svrho, da se dotične pokrajine združijo s kneževino; Savov pa je vprašal, kaj misli vlada ukreniti, da bi ščitila pod turško vlado živečim Bolgarom pravice, ki jim pristajajo v smislu Bero-linske pogodbe.
Velevlasti in Turčija. Zunanji avstro-ogerski minister gr. Goluchovski je sprožil misel, da bi vseh 6 evropskih velevlastij skupno postopalo glede na Tureijo. Te misli so se oprijele vse te velike države ter poslale svoje vojne ladije v obližje Carjigrada. Rusija je izjavila željo, naj se ne da poslanikom uže naprej oblast, da bi določevali oni trenotek za skupno delovanje, temveč naj se vlade same poprej sporazumejo o tem, in temu so druge velesile tudi pritrdile. — Sultan je dal Salishuryiu pisano častno besedo, da izvrši priporočane reforme.
Rnsija. Ruski državni sovet bavil se bo sedaj z vprašanjem doktorskih skušenj za medicince Dosedanje disertacije ruskih vseučilišč — razun Jurjevega — bile so večinoma kompilatoriške. Sedaj pa bodo veljale kot disertacije le take razprave, ki bodo imele samostojno znanstveno vrednost.
Povodom rojstva velike knjeginje Olge pomilosti car mnogo politiških obsojencev, in je guverner Suvalov uže vprašal za imena tistih, ki naj bi se pomilostili.
Vabilo na slavnostni komers, katerega priredi Graško akad.-tehn. društvo „Triglav" v sredo, dne 4. decembra t. 1. v Annen-sale, proslavljaje dvajsetletnico svojega obstanka. Sodelujeta slo-vensko-luvatski pevski in tamburaški zbor. Vspored: A. Slavnostni del: 1. G. predsednik otvori komers. 2. Poje se Triglavovo geslo. 3. G. predsednik pozdravi navzoče goste. 4. Pevski zbor poje „Naprej!" 5. „Ob dvajsetletnici Triglava", govori g. fil. Wester. 6. Farkaš: „Vjenac narodnih popjevaka", udarja tamburaški zbor. B. Zabavni del. Pri-četek ob 8. uri zvečer.
KNJIŽEVNOST.
Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, letnik V., sešitek 5. V Ljubljani 1895, izdaje in zalaga „Muzejsko društvo za Kranjsko". Vsebina: S. Rutar: Claudia-Celeia, dr. Fr. Kos: Iz domače zgodovine (Oblast Vzhodnih Gotov); A. Koblar: Beležke iz kapiteljskih sej pod škofom Hrenom; A. Koblar: Kranjske cerkvene dragocenosti 1, 1526; Mali zapiski
Mittheilungen des Musealvereines für Krain, redigiert von Anton Kaspret, VIII Jahrg. III. Heft. Laibach 1895. Vsebina: Ferd. Seidl: Beziehungen zwischen Erdbeben und atmosphärischen Bewegungen; S. Rutar: Schloss und Herrschaft Luegg, Kleinere Mittheilungen, Literaturbericht.
„PyccKaH EectAa". OKTaßpt 1895 r. Co^epacaHie: YTpaHeHHHe. Kt iicropiii Aöhcchhckoh, KonTCKofi n ApmaH-CKofi n,epKBeä. H. II. AiccaKOBa. — IIo Binopycciii. Baas. BejitcKaro. — Pymiiia h TpoScTBeniiHÜ coio.tb. A. n. .Han-pauÄH. — ^epuoropcKaa Boilua. H. PoBHHCKaro. I. t. d.
„SLOVANSKI SVET" izhaja vsak petek na 8 straneh, slučajno s prilogami. Stoji za vse leto gld. 5, pol leta gld. 2.50, četrt leta gld. 1.25. — Za učitelje, učiteljice in dijake za vse leto 4, za pol leta 2 in za četrt leta 1 gld. — Posamične številke se razpošiljajo po 12 kr. — Zunaj Avstro-Ogerske na leto 6 gld. 50 kr. — Inserate sprejema upravništvo. — Naročnina, reklamacije in vsakovrstna pisma naj se pošiljajo F. Podgorniku na Dunaj (Wien), VII. Hofstallstrasse, Nr. 5.