m m
Kmetijske in rokodélske novice.
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 19. Sušca. 1845.
List 12.
HVALEZNOST
SLOVENSKIH MLADENCEV
NJIH VELIČANSTVU
GASARJU FRRDIMAMDU
za okrajšano vojniško službo.
Lo
unak slovenski ljubi domačijo,
Kjer rožice mu mladih dni cvetó,
Z serčnostjo vselej branit on hití jo,
Ko vid' sovražno bližat' se rokó.
Junak slovenski svitliga Cesarja
Očeta sebi dobriga spozna,
Zvestó povelju vsociga vladarja,
Ki kliče v vojsko ga, pokoršno da.
Vendèr britkó je, zupustiti milo
Očestvo v mladim cvétu svojih lét,
Ter dni naj lepših predolgó število
Pod černim orlam vojske preživet'.
O Ferdinand! zató beseda Tvoja
Miljone podložnikov osrečí,
Ki persegvati pod bandero boja
Mladencam le na osem let veli.
Bo v zgodnih letih korenjak iskreni
Doslužil serčno svoj vojniški stan,
Ter vernil se na dom svoj preljubljeni
Vterjen, k slednim delu še močán;
Bo spet prijel se ročno opravila,
H kater'mu négdaj je namenjen bil,
Ki ga očeta roka je učila,
Al sam drugod si ga je perlastil.
Za delo rók več perdobi kmetija,
In rokodelstvo mnogo pripomoč
Cvetéla lepši bode nam kupčija; —
Fant zgodej vsak želí od vojske proč;
On vé, de mlad'mu treba je skerbeti
Za oblačilo in za živež svoj ,
Kdor mirno v starosti želí živeti,
Ki perpeljá sestró: slabóst seboj.
Visoko Tebi naj bo slava peta,
Ki zlivaš toljki blagoslov na nas;
Mladóst in stárost v Tvoj' ljubezni vneta
Ponavlja dan na dan veseli glas:
„Bliši se solnce na avstrijanskim troni,
Ki podložnike reši od nadlog,
Dobrót nezměrnih žarke vsim nakloni,
Ohrani nam Ga dolgo, večni Bog!“
Kakó ſe lan ſpomlad ſeje, in kakó ſe
potem s njim ravná.
(Is gorenſke firani.)
Lan ſejati ſhe smirej vershe kmetu, zhe je tudi
platno po zeni, kér predivo ſe prodaja ſhe smirej
doſti dobro, in pa ſej bres platna ne more biti no-
bena drushina.
Lan ljubi debelo, bolj teshko semljo, ilov-
zo ali ſaj puhlizo. Na peſheno njivo nikar nikoli
ne ſej lanu. Nar boljſhi je, de ſe sa lan deteljſhe
odlozhi, in de ſe njiva sgodej pognojí, ſhe preden
S.
ſneg sapade, in ſizer vſelej dobro, takó de ſe s
rastroſhenim gnojem pokrijejo vſe tla. Nikar ne
miſli, de gnoj per tem kaj sgubi. Pred simo ras-
troſheni gnoj ſneg bolj pertiſne h tlam, in ſe torej
loshej podorje; tudi ſe bolj umorí; sakaj vrozh gnoj,
ki ſe ſhe le kuha v semlji, prevezh pezhe lan, in
mu odteguje mokroto. Le v deshevnih letnah tak
gnoj manj ſhkodje Zhe po simi ſneg ſkopni in
semlja ni smersnena, kakor je bilo letaſ pretekliga
meſza Proſénza vezhkrat, pa le podorji gnoj, pred
ko moreſh, kér meſza Şuſhza ſo rade ſuhe ſape;
ſuh gnoj ſe teshko podorje, in je tudi huji sa shivino.
A6
Potlej ko je gnoj podoran in zhe ſo brasde
teshke, zhe jih poſtavim ni rasvalil ſresh, ſe mo-
rajo prekopati s matikami, de ſe rasdrobé, in
povlezhi dobro, de ſe semlja bolj vleshe in de
poſtane bolj zhverſta. Ne ſtoriſh prav, zhe to delo
predolgo bliso ſetve odkladaſh, kér potlej pride ſe-
me v prevezh rahlo perſt. Zhe pa vidiſh, de ſe
je prekopana njiva slo oselenila, je prav jo ſhe
enkrat prekopati, preden ſejeſh; tode potlej jo
s valarjem prav dobro povali in vterdi.
Lenoviz ſe ſeje okoli ſv. Jurja, preslej
pa okoli ſv. Florijana, tode kadar je slo ſuho,
deshja pozhakaj: v ſuhim vſjani lan nikoli do-
bro ne ſtori, zhe v kakih dnevih deshja ni.
Sej lan vſelej rajſhi bolj goſto, kakor redko;
redik lan ne da shlahtne like, in tudi plevel ga
bolj premaguje; ſtari pregovor je: de naj pod
enim pavzam sern devet leshí. Zhe boſh
manj ſemena perdelal, boſh imel pa vezh prashni-
ga prediva.
Vſejani lan ſe sakoplje s matikami, pa pasi,
de ſpet ne pride pregloboko. Po tem povlezi
njivo, pa vari, de s brano ne ſpraviſh vſiga ſeme-
na v rasore, satorej gredé lepó rahlo brano per-
sdiguj, de ſeme oſtane tam, kamur je padlo. Na
vſe to pa ſhe prav dobro povali njivo in jo sagrabi
ob konzéh, in ſhe s matiko in s grabljemi poravnaj,
kar je treba.
Koder v lanenih njivah kert rije, pravijo, de
bo lanú obilno, in ta ravno ni prasna, zhe kerta
ni od ſile prevezh, sakaj kert polovi zherve, kteri
semljo rahljajo in tudi lánove koreninize ſpodje-
dajo. Zhe ſe pokashejo po njivi kertne, jih berſh
rasgrabi, in zhe vidiſh, de je semlja od kertize,
od mramorja, ali drugih mergolinzov preberſklja-
na, ſpet pováli dobro vſo njivo, ali pa ſaj s nogo
potlázhi ſpet persdignjeno semljo nasaj.
Lan ſe pleve dvakrat, ko je perſt velik,
in pa preden ſe sazhne kodrati. Plevizam
perporozhaj, de bo delo dobro ſtorjeno.
Potem pa nimaſh s lanam nizh opraviti, de ſe
issori, kakor de ga Bogu perporozhaj, sakaj „ne
kdor ſadí in kdor perljiva je kaj, temozh
Bog, kteri raſt daje.“ 1. do Kor. 3, 7.
A .
Dokasik
pogorelſke drushbe ali bratovſhnje ſ. Florijana sa
Shtajerſko, Koróſhko in Krajnſko deshelo v letu
1844.
V letu 1844 je na novo 2598 deleshnikov k
bratovſhinji ſ. Florijana priſtopilo: namrezh is Shta-
jerſkiga 1452. is Koróſhkiga 764, is Krajnſkiga
pa 382. *) Şhtevilo vſih deleshnikov ſkupej
*) V primeri proti Şhtajerſkim in Koroſhkim je to ſhtevilo no-
vih perſtopnikov na Krajnſkim premajhno. Kakó je to?
Ali jih je morebiti veliko pri kaki drugi drushbi savar-
vanih? Prav bi bilo; ako ravno je sa naſhe kraje Graſhka
drushba nar bolj pripravna. Naj ſe pa vſak, kdor h kaki drushbi
priſtopi, poprej prisadene njene poſtave na tanjko svediti,
de ne bo potem miſlil, de ſe mu je kriviza sgodila, zhe ni
povrazhila po ſvojim obrajtu (rajtingi) dobil. Zhaſtiti ud z. k.
kmetijſke drushbe in opravilnik Milanſke drushbe goſp.
Matija Koren is Planine nam je tako prigodbo osnanil,
ki ſe je v letu 1843 v Begnah sgodila, kjer je neki mli-
nar, kterimu je sraven obilniga pridelka in blaga vſe poſlopje
pogorelo, okoli 445 goldinarjev manj povrazhila dobil, kakor
je miſlil. Ta pogorelz je poſtave Milanſke drushbe drugazhi
rasumel; sraven tega pa ſo tudi zenitniki (ſhazniki)
napzhne zenitve krivi bili, kér ſo bres premiſlika prevdarjeno
zeno od hiſhe s malnam vred na 2000 goldinarjev, in od shage
je bilo pa 49944, namrezh is Shtajerſkiga 27993,
is Koróſhkiga 13355, is Krajnſkiga pa 8596. V
tem letu fo 5820 pohiſhtev vnovizh savarvali ali
aſekurirali.
Zéna vſih savarvanih pohiſhtev, ktere ſo pre-
tezheno leto vnovizh aſekurirane bile, je 2 milijona
in 203725 goldinarjev. Zeli ſoſhtevk (ſhuma),
kteri je pri imenovani bratovſhnji savarvan, je prav
velik in sneſe 46 milijonov 75700 goldinarjev —
kar bo gotovo vſaziga domorodza rasveſelilo, ker
vidi, kakó veliko premoshenja je pred neſrezho
ognja obvarvaniga, in de ſe ſhtevilo deleshnikov
od leta do leta zhverſto mnoshí.
V pretezhenim letu je 367 deleshnikov is po-
gorelſke drushbe odſtopilo; sraven teh je pa vod-
ſtvo te bratovſhnje ſhe drusih 426 deleshnikov od
drushbe savoljo tega odverglo, kér po ſvoji posab-
ljivoſti in nemarnoſti niſo letniga denarja poredama
in ob pravim zhaſu drushbi odrajtovali.
Imenovana drushba je pogorelzam v pretezhe-
nim letu 82714 goldinarjev in 50 krajzarjev po-
vernila; to je, Shtajerzam 44499 gold. in 50 kr.
— Koróſhzam 31740 gold. — Krajnzam pa 6475
gold., med kterimi ſo na Krajnſkim naſledni nar
vezh dobili: Franz Klemens is Rakitnika v
Poſtojnſki komiſii 1500 gold.: Kaplanija v Zher-
nim Verhu v Ipavſki komifii 800 gold.; Leopold
Rupnik 750 gold.: Janes Hladnik 500 gold.:
AntonPleſhner 400 gold. ravno od ondod, Franz
Hozhevar is Saloga v Ljubljanſki komiſii pa 600
gold. Rasun tega je ſhe drusih 428 gold. in 29 kr.
tiſtim hrabrim pomozhnikam podarila, ki ſo ſe pri
ognju ſerzhno in rozhno obnaſhali in marljivo gaſiti
pomagali.
Tudi preſezheno leto niſta dva pogorelza po-
vrazhila sa ſvoje ſhkode prejela. Pervi sató, kér
je obſtal, de je ſam poshgal. Drugi pa, ki je bil po
ſprizhęvanju ravno tega obdolshen. Prav jima je,
sakaj doſtikrat, kdor drugim jamo koplje, ſam va-njo
pade.
S pomozhjo drushbe je bilo lanjſko leto vezh
pohiſhtev v bolji ſtan prenarejenih: nameſti ſlamna-
tih in dilnatih ſtreh ſo namrezh eno s ploſhami, 6
s kofitarjem, 212 s opekami ali zeglam pokrili;
sraven tega pa ſhe 144 sidanih opashev, 26 var-
nih dimnikov in 30 odvodov bliſka napravili.
Ljubi hiſhni goſpodarji! is prizhijozhiga do-
kasika ſte sopet ſliſhali, kakó koriſtna je notrajno-
avſtrijanſka bratovſhnja ſ. Florijana in koliko lepiga
denarja je pogorelzam ſpet pretezheno leto, sa mnoge
ſhkode povernila. Isbudite ſe she enkrat vſi od
konza do kraja is terdiga ſpanja in priſtopite k
imenovani drushbi, de vaſ neſrezha ognja ne pre-
hití, de ne boſte ob zhaſu ſile shaloſti koperneli in
mogli priſiljeni od hiſhe do hiſhe klaverno popot-
vati in na duri ſvojiga blishnjiga sa milodar terkati.
Sa malo krajzarjev ſe lahko od te shaloſtne poti
odkupite!
na 300 goldinarjev zenili, in pri ti zenitvi ozhitno tudi pra-
vizo mleti in shagati, in vodo zenili (ſhazali), ktera mlinu
ſhe le vrednoſt da. Potem takim ſo ti moshje vrednoſi sa-
varvaniga mlina i. t. d. previſôko zenili in takó poſhkodo-
vanimu goſpodarju ſami ſhkodovali. Goſp. Koren nam je
takrat osnanil, de Milanſka drushba takó le rajta: „Ko-
likorkrat manj je savarvana zena od prodajivné vred-
noſti, tolikokrat manji je povrazhilo, ktero ſe dobí sa
ſtorjeno ſhkodo, ktera ſe pa ne po prodajivni vrednoſti, am-
pak po sdelovanju pohiſhtev zeni; potem takim ſe le zelo
povrazhilo dobí, zhe je sdelovanje ravno te, ali pa vezhji
vrednoſti, kakor prodajivna in savarvana zena.
Vredniſhtvo.
4
V tekozhim letu 1845 ſe po 13 krajzarjev od
100 goldinarjev verſtne vrednoſti aſekuranzii pla-
zhuje.
V mladosti je treba skerbeti, kakó si
svoje dni pošteno kruh služiti.
(Učitelj nedeljskim učencam,)
Ste slišali, učenci? Car, kteriga je nesreča v
ptujih krajih črednika storila, clo kraljeviču hčere v
zakon ne da, dokler se kakiga rokodela ne izučí.*)
Ljubi mladenči! dotekle so léta, ki vam mora
skerb biti, kakó si boste svoje dni kruh pošteno
služili. — Pa tudi vam deklice, svetvam marljivo
nogovice plésti, šivati in na češkim kolovratu pré-
sti se učiti; z kuhljo mora vsaka véditi, dobro se
obnašati. Prišel bo čas, in že je tu, ko se ženin
ne da od nevéste z nekimi goldinarčki dote priku-
piti: zbrisana glava, marljive in spešne roke več
veljajo. Tudi v službo le take išemo. Zapomnite si to!
Fantje, kteri še niste pri rokodelstvi, lotite
se eniga ali druziga. Rokodelcov imamo rés dovelj;
pa pridnih, umetelnih še skozi primanjkuje. Pogla-
vitni vzrok tega je pa, kér večidel rokodelski učenci
tam obsedíjo, kjer so se le iz debeliga svojiga ro-
kodelstva izučili, namesti de bi v ptuje kraje šli
izbrusiti se. Koliko je čevljarjev le v našim kraju,
ki le malo izučeni, so ravno kaki dve kopiti, šila
in kneftro si omislili in na svojo roko delati začeli;
 šivarjev, ki z velikimi škarjami in težkim likov-
nikam — de jih veter ne pobriše — pri kmetih
mojstrujejo. Zató jim pa tudi izdelki iz rok pride-
jo, de se Bogu usmili. In poglejte! kjer taki mojstri
oblačila prirezujejo, ali ne ležé odrezki usnja,
sukna, in platna okoli njih, kakor obelčine (oblan-
ce) okoli mizarja. Bi ne bilo boljši, taciga mojstra
steljo sekat, ali slamo rezat zagnati, namesto drage
robe mu v roke dati? Sramota tacim mojstru! Taki
mi ja nobeden med vami ne sme biti! Nekteri
izučeni fantje so mi že obljubili, ročno po deželi
iti, pa babniki so! Še plašen zajčik in slab tiček
zapusti svoje gnjezdo; verli ſantje pa se nemorejo
materniga krila odtergati. Berljavci, nepregledajo ,
de je že marsikteri ptujic v naših krajih srečo
najdel; ravno takó zamore tudi njih v ptujih krajih
sreča srečati. Zató, fantje, na noge! Poišite si
umetalne mojstre, bodite pazljivi pri njih, ko se pa
tu izučite, potem pa le po deželi. Pa ne, kakor
nekdaj ključar, ki je štirnajst dni popotoval, in se je
naglo vernil; ko pride proti domu, ga sosedov pes
sreča, ki se po njem spenja in se mu prilizuje;
ključar pa se čudi in pravi: Kaj, lustel! ali me še
poznaš? —
Tudi našim domačim mojstram moram eno oči-
tati. Zakaj neki usnarji in irharji mezgro, repóve
in rogóve na Krajnsko prodajajo? Zato de lim,
žimo in rožene žlice za drage denarje nazaj kupu-
jemo? — Ali bi se ne dalo to doma v prid roko-
delcam in kupcam porabati? Laneno séme Krajncam
prodajamo, de nam olje drago nazaj dajajo. Ali bi
ne môgli naši mlinarji, ali mi sami olja stiskovati?
Še pri več druzih rečéh se nam kruh krati.
Beli Krajnci pridejo vsako léto v naše kraje, si za
male denarje v naših gojzdih obotov nacepijo, viter
nasekajo; pri kmetih za neke krajzarje stanujejo in
jedó. Radoseje, rešeta, sita i. t. d. izdelujejo, robo
popredajo in — smuk z našimi bélimi dvajseticami
čez mêjo! Ali bi se Štajerke sin ne mogel tega iz-
učiti? Ali je krajnski lés boljši od štajerskiga, de
od Krajncov kolovrate, védra, ja clo metlé z resja
kupujemo? —
Ljubi sosedje, Krajnci! nikar mojiga ojstriga
govorjenja za zlo ne vzemite. Sej nam za eno in
drugo tudi rés svitle petice in tolarje nosite; tudi
nas z orodjem oskerbujete, kér smo do zdaj še pre-
otožni bili, sami si ga izdelovati. Za vso prijaznost
smo vam prav iz živiga serca hvaležni! Zabavljica
le nas zadene, ki smo v marsikaki reči takó ber-
ljavi, de kravo za roge deržimo, vi jo pa molzete.
Učitelj sim, in rad bi saj mladost v rečeh zdramil,
v kterih naši dedici in mi nismo spreglédali.
Narod se od léta do léta množi, in potroškov
je od dne do dne več; potreba je tedaj, tù in tu
se noviga poprijemati, de ne zastanemo, ali clo
rakove poti ne grémo. Znana resnica je pa: manj
ko dežela druzih deželá potrebuje, boljší
je za njo. —
Nekteri med vami ſantje! so za kmetijo odlo-
čeni. Podal bi vam kmetijske novice in bukvice v
roke, vas sčasama v namenjen stan vpeljati: pa vaš
um še ni zadosti goden, razumeti jih. Odložimo
tedej ta čas še to; povem vam pa, de dober kme-
tovavec mora biti v potrebšini kovar, kolar, koma-
tar, tesar, i. t. d.; z eno besédo, vsaciga rokodela,
ki bi ga kadej potrebovati vtegnil, mora saj toliko
znati, de si v sili vé orodja popraviti. Kakó ko-
ristno bi bilo, ko bi vsak kmetovavec vile, grablje,
koše, jerbase, i. t. d. si vedel izdelovati. Koliko
denarjev bi bilo privarvanih, in potrateniga časa v
dobro obernjeniga! Ne morem zadosti naših Gorčenov
pohvaliti, ki že sploh domá volno predejo in sukno
— loden — za domače potrebšine in tudi za oddajo
pripravljajo. Lepo jih je tudi pogledati v praznikih
v cerkev priti. V lodnastih dolgih hlačah, v dolgih
suknjah — kakor gospodje pridejo! Mislim, kadar
bodo česki kolovrati bolj vpeljani, bodo tudi žen-
ske več platna pripravljale, ga farbati dajale in se
takó v domače pridelke oblačile. Sej že same spo-
znajo, de kupljena pajčina ni, ni za kmetinjo. Gor-
janka gre po voski poti med germovjem ob prazni-
kih v cerkev. Na eni strani ji tern kos predperta
(bertaha) odterga, na drugi krilo precepi, takó de
jo je sram domú iti, pošteniga človeka pa pogle-
—
dati jo.
Mladi kmetovavci! zahajajte radi h takim ro-
kodelcam — večidel so samouki —, ki za domačijo
orodje izdelujejo, in začnite se taciga dela popri-
jemati, de kadar v lastno kmetovanje pridete, boste
znali potrebniga orodja napraviti si ali ga saj po-
praviti. Vtisnite si današnji poduk v serce: de ni
prazen, boste spoznali, ko pridete h bolj godni
pameti, in rekli boste: Prav so nas učitelj učili!
P. Musy.
Iz Šoštanskiga terga.
Svetovanje, po kterim bi se zamoglo več
ljudskih ali malih šol po deželi napraviti — z posebnim
oziram na krajnsko in bližno primorsko deželo.
(Na dalje.)
Res, težko bi od začetka bilo, vse šole z
dobrimi učeniki preskerbeti; pa vunder tega se ni
vstrašiti. Od začetka bi se móglo z manj prigodnimi
učeniki za dobro vzéti; v nekih letih pa nam ne bo
dobrih manjkalo.
Do tega časa si vsaka soseska lahko na to vižo
pomaga, de takiga učitelja, kteriga je le v potrebi
vzela, le za nekaj let v službo vzame. Otroci se
Povest v 49. listu pretečeniga tečaja, ki jo mladini bérem,
mi da vsnutik v nasledni nagovor.
48
bodo že kaj naučili, ako ravno učitelj ni preučen mož;
med tem se bo pa že oglasil bolj pripraven učenik.
Ko bi v kaki soseski nikakor se ne mogel do-
ber učenik dobiti, bi se pa morebiti zató pripravna
ženska našla — dajte ji učeništvo brez skerbi. —
V duhu vidim, de se nekteri visoko učeni možje k
ti ponudi muzajo in posmejaje pravijo: kaj temu
pisavcu vse v glavo ne pade! Jez pa dobro
vém, de tudi ženske za male šole po kmetih
zamorejo dobre učiteljce biti. Saj imajo ženske
tudi prebrisane glavice in znajo z izrejanjem
otrok bolj v caker hoditi, ko možki. Razun tega
učeništvo v malih šolah nobena copernija ni, de bi
se ga ženska izučiti ne zamôgla. Skušnja nam tudi
kaže, de dostikrat žené bolje učijo, kot možki, in
de se več mladenčev pod šibo učiteljev popači, kot
pa dekličev pod miloserčno voditvo učiteljic. Poglej-
mo na tiste dekliške rokodelske šole (Mäd-
chen-Industrialschulen), v kterih ženske tudi brati,
pisati, rajtati in pismenosti učijo, in reči bomo mogli,
de imajo ženske vse lastnosti, ktere od učiteljev v
malih šolah terjamo. Od te resnice pričujejo tudi
oskerbništva malih otrok (Kleinkinder — Be-
wahranstalten), ktere se povsod prav koristne ska-
zujejo.
Še drugi dobiček, če bi po kmetih ženske
učiteljce bile, bi bil pa ta, de bi se po tem takim
tudi deklice v šolah bolj izurile, ktere bi zamogle
potem svoje manjši bratice domá učiti in ko bi en-
krat matere postale, bi dolžnost staršev v izrejanju
svojih otrok bolj spolnovale, ko očetje, kterim so
otroci malokdaj takó pri sèrcu, kakor materam. — Za
take učiteljce bi bile vdove učiteljev, grajšinskih
ali cesarskih uradnikov in druge poštene žene po
storjeni šolski skušnji nar bolj pripravne in
bi se tudi lahko dobile.
Če pa v pričijočim sostavku učiteljce za
kmetiške šole priporočujem, te le v sili in pri po-
manjkanju dobrih učiteljev priporočujem, kér
sam dobro vém, de se z verlimi učitelji učiteljce
primeriti ne dajo.
(Konec sledi.)
Pogled v ptuje kraje.
(Velki teden pri ajdih v Kini.)*) Ki-
nezje praznujejo velki teden mesca Rožnicveta
celih deset dni.
Pervi praznični dan imenujejo: Kay- Vat
(to je ptičji dan), kteri je iz gole hvaležnosti zató
ptičam posvečen, kér človeku svoje mesó v živež
dajó. Kinezje pa ta dan mesá ne jedó, veliko med
njimi jih je pa, ki se popolnama postijo. Ta dan še
clo metle v roke ne vzamejo in pravijo, de bi bila
huda pregreha, ko bi se je kdo dotaknil.
Drugim dnevu pravijo: Kou-Yat (dan pe-
sov); ta dan je pesam zató posvečen, ki jim Ki-
nezje neizrečeno čast skazujejo, ako ravno njih
mesó jedó.
Tretji dan je: Chan-Yat (dan prešičev)
in je prešičem posvečen.
Četertim dnevu je: Yaong-Yat (dan ovac)
imé, ter je ovčarju, Pun-Kvon-Venga po ime-
nu, posvečen, ki jih je razno rabo ovčje volne po-
znati učíl, in kteriga Kinezje še zdaj po celi deželi
veliko obrajtajo in časté.
Péti dan se imenuje: New- Yat (dan krav).
Med vsimi živali imajo v Kini krave v nar veči
časti, in sicer zató, ki je ena krava njih perviga
svetnika, kteri je bil svoje starše zgubil, z svojim
mlekam preredila. Ravno zató tudi veliko Kinezov
kravjiga mesá ne jé, drugi ga pa v svojim 40. letu
jesti nehajo, ter pravijo po svoji prazni véri, de
tistiga, ki še v pozneji starosti kravje meso je
gotovo huda nesreča zadene.
Šésti dan je: Ma-Yat (dan konjev), kteri
je v posébno čast konjem posvečen. Ta dan vsi
konji počivajo.
Sedem dan imenujejo: Yen- Yat (dan člo-
veka). Njih svetnik tega dneva je Pan-Tso, ki
je ljudi v sejanju laškiga pšena (rajža) in reži
podučil.
Osmi dan se kliče: Oan- Yat (dan zernja)
in je ravno takó, kakor poprejšni, v počastenje Pan-
Tsota posvečen.
Devéti dan imenujejo: Mo- Vat (dan lanú).
Tudi ta dan je Pan-Tsotu posvečen, in Kinezje
prosijo na ta dan dobre letine za prihodno leto ,
de bi pridelali obilno laškiga pšena, žita in druzih
sadežev.
Desétim dnevu pravijo pa: Yo-Yat (dan
boba in graha) in je kakor trije poprejšni tudi Pan-
Tsotu posvečen. Ta dan se vseskozi bob in grah
daruje, in se z posebnim praznovanjem in veseli-
cami končá.
Povračilo vraže.
(Resnična povest.)
(Nar boljši prešiči.) Neki kmet si je bil
vražo v glavo vtepel, de so tisti prešiči za pitanje
nar boljši, ktere na velki petek skopiti ali re-
zati dajo. Ta kmet pa dobí prašičke od svinje že
dva tedna po veliki noči v letu 1843. To se vé,
de je po svojih mislih mogel čakati drugiga vel-
kiga petka v letu 1844. Kader pride velki pe-
tek, pokliče rezarja, de bi mu prešiče rezal; rezar
se brani in pravi, de sedaj ni pravi čas za to. Kér
ga pa le sili, mu velki petek popoldan dva prešiča
reže. Pa kaj se zgodí? Veliko noč zjutrej najde
eniga cerknjeniga. — Dobro se mu je ta vraza po-
placala!
Besedna vganjka.
Z peterim visoko letí,
Brez perve te, bratec, bolí,
Če nima tud druge, pové
Ti ženske prav lepo imé.
J. E. P.
V Ljubljan
V Krajnju
Shitni kup.
15. Şuſhza.
10. Şuſhza
gold.
kr.
gold.
kr.
*) Kina, veliko cesarstvo v Azii, kjer je okoli 234 milijonov
prebivavcov, ktere večidel še luč kristjanstva razsvetila ni.
mernik Pſhenize domazhe .
»
banaſhke..
.. .
» Turſhize....
» Sorſhize.
» Rèshi ......
» Jezhmena ...
»
Proſa . . . ..
Ajde
Ovſa . . . . . . . .. . . . . .
21
21
57
58
45
33
1
1
1
28
26
2
3
48
36
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. —
Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.