Davorin Jenko (1835–1914) Po stotih letih srbstva in slovenstva, panslavizma v eni in isti osebi Franc Križnar franc.kriznar@siol.net »Bil je Slovenec in Srb, Slovan v eni in isti osebi, poln vseslo- vanskega navdušenja in prepričanja prav do konca svojega ži- vljenja.« (Dragotin Cvetko, Beograd, 1952, in Ljubljana, 1955). Skladatelj Davorin (Martin) Jenko se je rodil 9. novembra 1835 v Dvorjah pri Cerkljah na Gorenjskem. Po ljudski šoli v Kran- ju in Ljubljani ter gimnaziji v Ljubljani in Trstu je na Dunaju študiral pravo, s katerim pa se ni nikoli ukvarjal poklicno. Kot glasbeni samouk in samotar je danes pomemben za slovensko in srbsko glasbeno kulturo in umetnost. V letih 1859–1862 je bil najprej zborovodja Slovenskega pevskega društva na Du- naju. Že iz tistih časov je poznan tudi njegov skladateljski opus – pretežno popularnih slovenskih zborov in samospevov. Med njimi je prav gotovo najpopularnejši moški zbor (a cappella) Naprej, zastava Slave! (1860) na besedilo rojaka, vrstnika in pesnika Sorškega polja Simona Jenka (1835–1869). Ta zbor je bil kasneje tudi slovenska nacionalna himna, danes pa je aktu- alna himna slovenske vojske. Potem je bil D. Jenko zborovodja Srbskega cerkvenega pevskega društva v Pančevu (1863–1865) in Beograjskega pevskega društva (1865–1877). Iz tega časa obstaja t. i. Jenkov srbski kompozicijski opus, večinoma na patriotsko poezijo (Sabljo moja, dimišćijo, Bogovi silnih naših otaca idr.). Ko je Jenko postal dirigent beograjskega Narodnega gledališča (1871–1902), je ustvaril glasbo za več kot osemdeset različnih dramskih del (uverture, predigre, medigre), kot so npr. Vračara, Đido, Potera, Pribislav in Božana, Markova sablja z zaključnim zborom Bože pravde, kasneje srbska nacionalna himna idr., koncertne uverture Kosovo, Milan, Srpkinja, Alek- sandar idr. V šestdesetih letih 19. stoletja je bil Davorin Jenko eden prvih (glasbenih) romantikov v slovenski in kasneje tudi v srbski glasbi. V tem je izpopolnil klasična srbska vokalno- 57 Obletnici jimi številnimi zbori razvilo predvsem zborovsko pesem do pomembne višine. Poleg kakovostnih del B. Ipavca in A. Fo- ersterja so prav Jenkovi zbori v vsem tem gotovo pomemben fragment slovenske glasbene romantike. Za to kulturo je bilo značilno, da so njeni avtorji našli osebno tvorno sintezo med značajem ljudske glasbe in sodobnim kompozicijskim slogom, ki je šele prihajal ter s tem pripravil pot moderni slovenski zbo- rovski umetnini pa tudi celotni glasbi. Še bolj pa so se kazala stremljenja po obvladovanju sodobnih glasbenih izraznih mo- žnosti v drugi obliki pesmi – samospevu. Tudi Jenkovi samo- spevi so poleg že omenjenih zborovskih skladb tehtni. Hkrati je pisal za orkester, inštrumentalno glasbo, levji delež njegovega opusa pa je tudi scenska vokalno-inštrumentalna glasba, vsa na librete v srbskem jeziku. Davorin Jenko je imel izrazit smisel za melodiko, živo zvočnost in jasno zgradbo. V tem je bil skladatelj pretežno homofonik, čeprav v njegovih inštrumentalnih skladbah lahko opazimo tudi polifonske elemente, posebno še tam, kjer razodeva sim- fonično gradnjo. Na začetku skladateljevega kompozicijskega opusa se občutijo v Jenkovi glasbi tudi razni drugi vplivi od C. Glucka prek F. Schuberta, C. M. v. Webra, F. Mendelssohna Bartholdyja do B. Smetane. Ti vplivi se nanašajo predvsem na oblikovne in tehnične elemente skladb, ki so po svojem duhu slovenske in slovanske. Kasneje se je Jenko osvobajal teh vzorov in se v motiviki vse bolj naslanjal na prvine srbske glasbene fol- klore. Njegov prehod v srbski nacionalni slog dokazuje, da se je približal ideologiji srbskega kolega Kornelija Stankovića. Tako je prav Jenko s svojimi deli postavil temelje umetni srbski glas- bi, ki bi se brez njega ne mogla tako hitro in uspešno razvijati. Jenko je prav v srbskih razmerah odprl nove poglede in utrl nove poti srbski glasbi. Za slovensko glasbo je Jenko pomem- ben kot eden prvih predstavnikov romantizma in zato je imel okrog leta 1860 v slovenskem glasbenem razvoju pomembno vlogo: njegovo kompozicijsko delo je zanimivo po tem, ker je že tedaj iskal neke vrste »jugoslovanski« ali kar južnoslovanski glasbeni slog. Danes bi ga lahko označili kvečjemu le za eno od vej južnoslovanske glasbe. Jenku sicer ta poskus takrat ni uspel, je pa njegova namera zanimiva tudi za njegovo narodnostno naravnanost in za njegovo umetniško delo sploh. Zato ostaja Jenkova glasba v glavnem živa in sveža vse do današnjih dni in ima poleg zgodovinskega tudi umetniški pomen. Davorin Jenko spada med pomembne slovenske in srbske glas- bene (po)ustvarjalce. S svojim glasbenim opusom je tehtno po- segel v celotno južnoslovansko in s tem tudi evropsko glasbeno tvornost. Tako je kar precej presegel svoje ozke (po)ustvarjalne dosežke rodne Gorenjske. -instrumentalna dela s petjem za glasbeni oder, dvignil inštru- mentalno (orkestralno) glasbo na višjo umetniško raven in ustvaril prvo srbsko opereto (Vračara). V Beogradu je Jenko živel vse od svoje upokojitve (1902) do leta 1910, ko se je vrnil v Ljubljano in tam 25. novembra 1914 tudi umrl. Pokopan je na ljubljanskih Žalah. Jenkov kompozicijski opus se vseskozi deli na slovenskega in srbskega in ga je tako treba tudi ovrednotiti. Ker sta zborovska glasba in literatura Jenkovega začetka, vzpona, rasti in konca v kompozicijskem naprezanju ves čas dobivali neko slogov- no značilnost, ki je bila najprej tipična za (slovensko) čitalni- ško kulturo, je treba prvo Jenkovo vrednoto iskati v čitalniški glasbi. Tudi večina skladateljev tistega časa se je zanimala za ljudsko pesem. T ako so skladatelji z Jenkom na čelu izdajali pri- redbe ljudskih napevov in vnašali ljudski značaj v svoja izvirna skladateljska dela. Večglasje teh zborov je bilo neenotno in pod vplivom raznih načinov ljudskega večglasja. Pozneje je takšno čitalništvo podleglo vplivu »Liedertafelna«, kar je bila takrat enotna oznaka za moška pevska združenja v nemško govore- čih deželah (prvo tako združenje je leta 1809 v Berlinu ustano- vil nemški skladatelj, dirigent in glasbeni učitelj Carl Friedrich Zelter, 1758–1832). In prešlo je v maniro štiriglasnega strogega stavka. S tem se je ujemal tudi izraz teh skladb, ki je večkrat izgubil individualno značilnost, čeprav so posamezniki ven- darle ustvarili več pomembnih del. Večina teh ugotovitev velja tudi za Davorina Jenka, ki je poleg Antona Foersterja, Frana Gerbiča in Benjamina Ipavca ena takih in izrazitih osebnosti v zgodovini slovenske glasbene umetnosti. Kljub trdni romantič- ni zasidranosti svojih del je vsaj obrobno sodeloval tudi v No- vih akordih, ki so v letih 1901–1914 prinašali lažje zborovske skladbe, samospeve, klavirske skladbe lahkega žanra in sklad- be za komorno igro. Upoštevana je bila tudi orgelska glasba in celo priredbe za orkester. Večino navedenega opusa ima tudi Jenko, čeprav seveda še zdaleč ni objavil vsega svojega opusa v Novih akordih. Jenko je sicer večino svojega opusa ustvaril že pred iztekom 19. stoletja, tako da niti Novi akordi niso mogli vplivati nanj, niti ni mogel on v svojem izrazitem romantičnem glasbenem opusu z ničemer vplivati na porajajočo se slovensko glasbeno moderno; ta je zasijala na Slovenskem »šele« leta 1914 s Kogojevim mešanim zborom a cappella Trenotek (na besedilo Josipa Murna Aleksandrova), torej že v letu izteka Jenkovega življenja (v Ljubljani, 1914). Kljub temu Jenko le spada v rod skladateljev, ki so v 19. ter na prehodu iz 19. v 20. stoletje dali tehten prispevek tako slovenski kakor tudi srbski glasbi. Prav na začetku 20. stoletja so dobila vsa področja slovenske glasbe svojo tehtnost. Slovensko pevsko društveno življenje je s svo- 56